125
Etnolog 33 (2023)
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
VZROKI IN POSLEDICE OMEJEVANJA
KOZJEREJE V ZGORNJEM POSOČJU
Od dejavnosti preživetja do omejevanja reje
in simbola lokalne identitete
IZVLEČEK
Reja koz je bila pomembna gospodarska dejavnost in osnovni vir preživetja prebivalcev Posočja
v Julijskih Alpah. Tam je bilo sicer največ kravjih planin, a koze so bile večinoma v trentarskem
in bovškem visokogorju, kjer so strmi in kamniti gorski pašniki primerni samo za pašo koz in
tu se jih je v preteklosti paslo več tisoč. Tu se je oblikovala danes še edina ohranjena avtohtona
pasma koz – drežniška koza. Kozjerejo so stalno spremljale zakonske omejitve, kar je vplivalo
na praznjenje gorskih vasi in spreminjanje okolja. Z ogroženostjo drežniške koze je ogrožena
nacionalna biotska raznovrstnost in nesnovna kulturna dediščina.
Ključne besede: kozjereja, Posočje, omejevanje reje koz, drežniška koza, lokalna identiteta,
nesnovna kulturna dediščina
ABSTRACT
In the past, goat breeding was an important economic activity and an essential source of survival
for the inhabitants of Posočje in the Julian Alps. This region was dominated by dairy cattle
medium-altitude pasturing communities, but the goats were kept only in higher mountaineous
areas of Trenta and Bovec, where the steep and rocky mountain pastures were suitable only
for goats, of which there were several thousands. Over the centuries, the only preserved native
Slovenian goat breed, the Drežnica goat, was formed there. Goat breeding and grazing were
frequently accompanied by legal restrictions, which led to emptying of the mountain villages and
a change in the environment. The threat to the Drežnica goat threatens national biodiversity and
intangible cultural heritage.
Key words: goat breeding, Posočje, restriction of goat breeding, Drežnica goat, local identity,
intangible cultural heritage
Uvod
Na današnjem slovenskem prostoru je bila reja koz v preteklosti pomembna
gospodarska dejavnost. Še posebej veliko vlogo je imela na območju Posočja, kjer ima
planinsko pašništvo, kot način življenja tamkajšnjih prebivalcev, dolgo tradicijo. Na tem
območju je največ »živih« planin v Sloveniji in se razlikujejo po vrsti živali, ki se tam
pase. Melik (1950:153) piše: »Na Tolminskem in Kobariškem prevladuje govedo …, na
Bovškem nikjer na planinah ne pasejo goveda …, marveč samo ovce in koze.« Koze so
126
ljudem omogočale preživetje, saj zaradi naravnih razmer gorske in skalnate pokrajine,
kjer je bilo malo njivske zemlje, skoraj ni bila mogoča reja drugih vrst domačih živali. V
tem okolju so rejci skozi stoletja, v tesni povezavi z navedenimi specifičnimi geografskimi
posebnostmi, razvili avtohtono drežniško kozo.
Reja koz je bila skupaj z ovčjerejo pri naših prednikih močno razširjena in je
prevladovala pred rejo goveda vse tja do začetka 18. stoletja. V vaseh med Trstom in
Slavnikom je bilo leta 1627 okoli 820 govedi in 7200 glav drobnice, leta 1955 (v obdobju,
ko je stroga zakonodaja drastično omejila pašo koz) pa 1493 goveda in le še 1124 glav
drobnice. Leta 1869 je bilo na Kranjskem, Slovenskem Koroškem in Štajerskem ter
Primorskem skupaj 71.274 koz, leta 1939 pa le še 22.000. Še znatneje je stalež koz upadel
do začetka druge svetovne vojne in po njej (Janež 1956:44)
Ne vemo točno, koliko časa je kozjereja skupaj z ovčjerejo prisotna na našem alpskem
območju, a o njeni množični prisotnosti v zgornjem Posočju pričajo že železnodobne
arheološke najdbe tako na Mostu na Soči (Dular, Tecco Hvala 2018: 82, 95-98, 468-470,
484-488, 498) kot poznoantične v Toncovem gradu pri Kobaridu (Ciglenečki, Modrijan,
Milavec 2011: 294). Reja drobnice, posebej kozjereja, je bila tudi v srednjem veku ter
na začetku novega veka zelo pomembna gospodarska panoga. O pomenu kozjereje na
območju Slovenije lahko sklepamo na podlagi krajevnih in zemljiščnih imen, tvorjenih
iz imena »koza«, ki jih je v Sloveniji največ med vsemi imeni, ki so se razvila iz imen
domačih živali, čeprav jih utegne nekaj biti le prispodoba (Kozarica, Kozarski potok,
Kozjek, Kozjak, Kozlov studenec, Kozlov rob, Kozlov hrib, Kozlov grič, Kozaršče, Kozice,
Kozina, Kozja gora, Kozje, Kozja peč, Kozji hrbet, Kozlove laze, Kozji Graben …). O
drugem vidiku, ki tudi poudarja pomen kozjereje pri naših prednikih, piše Bleiweis (cit.
po Dular, 1895): »Starodavni Slovenci so se menda veliko pečali z ovčjerejo ter ravnali
mnogo koz, da so celo mesecu oktobru, ko se koze najbolj prskajo, dali ime kozoprsk.«
V Narodopisju Slovencev I (1944) spregovori dr. Rajko Ložar o kozjereji v okviru
planšarstva in pastirstva, kjer naj bi bili še posebej stari sledovi planšarstva že iz 14. stoletja
prav na Tolminskem in kjer so v planinah imeli zelo razvito sirarstvo.
Tušek
1
piše, da »ni ne konjskega ne kravjega repa v Trenti, drobnice pa vse črno in
belo«. Na jugu se trentarskim planinam priključijo tolminske planine. Tu je bilo mlekarstvo
in sirarstvo močno razvito; podlaga pa mu je bila reja drobnice (Ložar 1944: 161).
Kozjereja je bila v naših krajih razširjena in pomembna gospodarska panoga
predvsem pri revnejšem sloju prebivalstva v goratih pokrajinah. Koza je imela pogosto
slabšalni pomen, zaradi njene skromnosti so jo imenovali celo »krava revežev«. Rejo ovc
in koz omenjata tudi Janez Vajkard Valvasor (1689) in Baltazar Hacquet (1778–1789),
kjer slednji pravi, da »ljudstvo borno živi od teh dveh vrst« (Ložar 1944: 156). Dular
(1895) je kozo predstavil takole: »V nižinah rede kako kozico le siromašni ljudje, kateri
si ne morejo omisliti kravice, ali je pa nimajo s čim prehraniti.« V Gospodarski čitanki
(Rustja 1925: 14) piše: »Koza je posebno primerna za majhne gospodarske razmere. Zato
pa nadomesti koza v majhnem gospodarstvu kravo. Na deželi (pa tudi v mestu) se bavi
s kozjerejo mali posestnik, pa tudi javni uslužbenec (železničarji), rokodelec in delavec.
Vsled tega je kozjereja razširjena povsod. Posebno povojni čas so se pri nas začeli ljudje
1
Ivan Tušek, Potovanje okrog Triglava, 1860.
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
127
bolj zanimati za kozjerejo.« V nadaljevanju isti vir poroča: »Največ koz najdemo pri nas
na Tolminskem, posebno pa na Bovškem, kjer more kmet za govejo živino prestrme
planine izkoriščati le s pašo ovc in koz. Leta 1910 so našteli na celem Tolminskem 5509
koz, od teh je takrat pripadalo na Bovško 3351 glav. Na Bovškem sta kozjereja in ovčjereja
glavna vira dohodkov.« Krištof (1942: 11) je zapisal: »Kozica je kravica malega človeka, ki
pomaga preživljati skromne družine s svojim redilnim in okusnim mlekom. Poleg tega
daje še kožo, gnoj in vrže vsako leto enega ali več kozličkov.« V Gospodarski in družbeni
zgodovini Slovencev (Novak 1970: 380) o pomenu koz beremo: »V krajinah s skromnim
rastlinstvom, zlasti na Krasu, pa tudi v visokem gozdnem svetu, kamor ovce ne morejo
na pašo, so bile koze od nekdaj zelo številne. To velja posebno za Bovško, tu pa najbolj za
Trento, in v nekoliko manjši meri za vso Goriško. Razen mesa je bilo od nekdaj pomembno
kozje mleko, posebno za družine, ki niso premogle krave molznice.«
Kljub veliki koristnosti koze kot domače živali, ki daje izvrstno mleko, meso, kožo
…, je bila kozjereja zapostavljena živinorejska panoga. V gozdarskih krogih je bilo mnenje,
da je potrebno zaradi povzročanja škode na mladem drevju njeno rejo čim bolj omejiti,
celo iztrebiti. Tako so rejo koz skozi stoletja spremljale številne zakonske omejitve, čeprav
so nekateri gozdarji sami priznavali, da niso problem koze, temveč nesistematična sečnja,
pogosto do »golega«. Gozd se je na območju Posočja prekomerno izkoriščal že v 16.
stoletju, ko so velike količine posekanega lesa namenili preskrbi Gorice in trgovanju z
Benetkami. Velik porabnik lesa so bile fužine, znaten vpliv na gozd pa so imeli tudi požari
ter kasneje prva svetovna vojna, ki je povsem degradirala obsežna območja v Zgornjem
Posočju, prizanesla pa jim ni niti druga. V času okupacije so Italijani naše gozdove grobo
izkoriščali in ropali ter puščali za seboj goličave (SV 1).
Iz več obdobij so znana zakonska določila, s katerimi so omejevali ali celo
prepovedovali rejo koz. Prepovedovali so pogosto tudi njihovo hlevsko rejo. Na tak način
so v tem zahtevnem okolju revnemu sloju prebivalstva jemali edino možnost preživetja
in povzročili izseljevanje ter postopno praznjenje gorskih vasi. Po opuščanju kopanja
železove rude, predvsem pa v času priključitve Primorske k Jugoslaviji po drugi svetovni
vojni, kar je sovpadalo s časom najbolj nerazumnega omejevanja kozjereje, je Posočje,
še posebej Trenta, postalo simbol za revščino in množično izseljevanje. Ljudje so v teh
krajih živeli v ravnovesju z naravo, saj so bili od njenih danosti, skupaj s kozo, povsem
odvisni. Šlo je za večstoleten prenos znanj o kozjereji in z njo povezanimi vrednotami,
ki so bile med ljudmi izredno cenjene. Posledice prepovedi so bile izpraznjene vasi in
demografska struktura s starim prebivalstvom. Posledice izseljevanja ljudi iz posoških
vasi so ostale še desetletja kasneje in so vidne še danes.
Na območju Posočja so rejcem in njihovim družinam koze predstavljale velik del,
ponekod pa skoraj ves vir izdatnejše hrane. Ker so bili ljudje na koze izredno navezani in
od njih odvisni, se jim niso mogli odpovedati, saj drugih virov za življenje v tem okolju
ni bilo. Brez koz preprosto niso mogli preživeti.
Trentarske rejce drobnice so šteli med najmnožičnejše, zato tudi najspretnejše,
ob čemer Ložar (1944: 164–165) trdi, da je bil pašnik v okviru ovčjereje in kozjereje od
nekdaj najobčutljivejša točka, že od nomadskih kultur naprej, saj so se plemena med seboj
borila zaradi omejevanja pašnih pravic in koriščenja novih pašnikov.
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
128
Ložar (1944: 167–168) zagovarja tezo, da je smiselno v odročnejših in geografsko
zahtevnejših območjih rediti drobnico pred govedom, saj se ta obnese le v bližini večjih
krajev in mest. Navaja, da koze redijo predvsem kočarji, torej najrevnejši sloj. Po kozah
so bile znane trentarske planine, kjer je Henrik Tuma na planini Za skalo naštel 330
koz, na planini Trebščini pa jih je bilo prav tako zelo veliko. Na Mangartu so pasli Ložani
koštrune in koze. Trentarske koze so radi kupovali Korošci in Tirolci. Kozjereja je bila
razvita tudi v Kanalski dolini.
Ložar (1944: 168) deli mnenje, da se v goratih krajih koza najbolj obnese; zadovoljna
je z vsem, kar dobi. Tudi pri hlevski krmi v dolini je koza hvaležna žival in se ne imenuje
zaman »krava malega človeka«. Njena krma poleti je mladikovje, gozdna trava, plevel,
detelja, perje vinske trte, surov frodel
2
, pozimi cela ali rezana mrva, žito in korenje.
Kozji pastir se je ne le v planinah Posočja, temveč tudi drugod imenoval kozar. Kozar
je tu pasel in molzel tako koze kot ovce, kozji hlev so imenovali kozara. Za planšarstvo so
uporabljali izraz kozarjenje. Novak (1970: 380) piše: »Izraze uporabljajo še danes, čeprav
ne smejo več pasti koz v planinah in je kozjereja skoraj docela odpravljena.« Različni
načini omejevanja reje in paše koz na širšem območju Slovenije so bili namreč intenzivni
še desetletja po drugi svetovni vojni.
Posočje je zibelka slovenske kozjereje ter predstavlja izvorno območje edine
ohranjene slovenske avtohtone pasme koz, drežniške koze. Kot specifična panoga s širokim
pomenom je kozjereja tudi danes prisotna v vsakdanjem življenju, čeprav v Posočju število
živali ne upada tako hitro kot število rejcev. Reja se tako širi med ljubiteljskimi rejci, ki
jim kozjereja ne predstavlja primarnega vira zaslužka. Bolj kot kmetijska panoga pridobiva
torej kozjereja kot pomemben člen pri ustvarjanju lokalne identitete.
Skupaj z drežniško kozo, ki kraljuje na strmih pobočjih predalpske in alpske severne
Primorske in je glede na stalež še vedno kritično ogrožena, je ogrožena tudi nacionalna
biotska raznovrstnost, z njo pa tudi nesnovna kulturna dediščina s svojim prepletom
kompleksnih znanj, veščin in vrednot, ki se prenašajo iz roda v rod znotraj družin in
pašnih skupnosti v domačem okolju.
Danes drežniških koz ne preganjajo več tako kot v preteklosti, pa vendar današnja
kmetijska politika na nacionalni ravni ne zagotavlja pogojev, da bi se za profesionalno
kozjerejo odločalo več rejcev. Trenutno se le en rejec preživlja izključno z mlečno rejo
drežniške koze, več mlajših in predvsem starejši pa rejo opuščajo, ker ekonomsko niso
preživeli ali so ugotovili, da jim tak način življenja ne ustreza. Obstoj pasme je poleg
majhnega staleža živali ogrožen tudi zato, ker ni aktivnih mladih profesionalnih rejcev
in zaradi vse slabšega interesa za njeno ohranjanje in rejo.
V zadnjem času je pasma ogrožena tudi zaradi vse več napadov zveri in neukrepanja
kmetijske in okoljske politike na tem področju. Specifični okoljski pojavi (bolezni, napadi
zveri) na tako majhnem območju lahko vodijo vse do izumrtja pasme, saj ni dovolj velike
rezervne populacije na širšem geografskem območju. Čeprav si obetamo drugačen izid, pa
bi s to kritično ogroženo pasmo lahko izginilo sožitje med človekom in naravo, sodelovanje
skupnosti in agrarnega modela skupne planinske paše, ki ga danes prepoznavamo kot
2
Frodelj so (posušene) mlade veje z listjem, ki jim drugod rečejo tudi vejnik.
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
129
temelj trajnostnega razvoja in tukaj brez prekinitve poteka že generacije. V zadnjem času
so vzniknile tudi pobude, da bi rejo drežniške koze vpisali v Register nesnovne kulturne
dediščine. Ta pobuda je bila sprožena kot spodbuda in priznanje rejcem tudi z namenom
preprečevanja izumrtja dolge in bogate tradicije rejskih praks, kot so sezonska pastirska
dejavnost mlečnega tipa drežniške koze in dokaj edinstven način reje drežniških koz
mesnega tipa na visokogorskih pašnikih. Večina rejcev, ki se še ukvarja s to panogo, je
ostarelih, mlajše generacije zaradi nepodpornega odnosa kmetijske politike, pa tudi ne
dovolj osveščenega pomena ohranjanja kozjereje na nivoju lokalne politike, v tej dejavnosti
ne vidijo prihodnosti, kar lahko predstavlja glavno grožnjo prihodnosti kozjereje.
S prispevkom želimo tako opozoriti na etnološki, socialno-ekonomski in trajnostno-
ekološki vidik reje drežniške koze nekoč in danes, ko je njen pomen precej drugačen kot
v preteklosti. Dodano vrednost pomenijo tudi genetske raziskave, ki so potrdile, da gre
pri drežniški kozi za edinstven in avtohton genetski vir, ob katerem so se skozi dolgo
obdobje razvijale in dopolnjevale veščine, prakse in stoletja trajajoče uspešne metode
kmetovanja, ki zagotavljajo trajnostni odnos do zemlje, živali in narave nasploh.
Prispevek je nastal v okviru projekta »Ogrožene slovenske pasme drobnice kot
genetski vir za študije molekularnih posledic živinoreje in evolucije«, financiran s strani
ARRS J4-1768. Projekt je potekal na Oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete
Univerze v Ljubljani (BF-UNI) (vodja projekta: prof. dr. Simon Horvat) v sodelovanju s
Slovenskim etnografskim muzejem v Ljubljani (SEM).
Projekt je imel tri cilje in dva glavna sklopa. V prvem sklopu smo analizirali genetsko
raznolikost drežniške pasme koz glede na maternalno, paternalno in avtosomalno
dedovanje v primerjavi z alpskimi pasmami iz sosednjih držav ter drugimi globalnimi
pasmami in divjimi kozami. Namen je bil preveriti, ali gre pri drežniški kozi za samostojno
avtentično pasmo ali za mešanico pasem, ki je nastala s križanji več drugih pasem. Drugi
sklop je bil posvečen iniciativi za sistematično etnološko študijo o zgodovini, znanju in
spretnostih pri tradicionalni kozjereji in pašništvu drežniške pasme. Terensko delo je
predstavljalo glavni del etnološkega raziskovanja. Pristopi in metode raziskovanja so bile:
- Vizualna etnografija: Fotografija, video in drugi mediji so služili kot vizualne
predstavitve znanja, mesta produkcije, socialnih interakcij, individualnih izkušenj in
spominjanja (Banks in Morphy 1999; Heider 2006). Da bi zagotovili kar najvišjo kakovost
avdio in video gradiva, smo iz projekta pogodbeno najeli profesionalno ekipo filmarjev iz
zavoda RUSAALKA, ki so specializirani za dokumentarne filme. Zbrano avdiovizualno
gradivo, ki je deponirano v SEM, je služilo kot pomoč pri pisnih terenskih zapisih za
obnovo zgodovinskih in aktualnih dogodkov v skupnosti rejcev drežniških koz. Z video
materialom smo poskušali dokumentirati nepristranska dejstva, dogodke, razmerje
človek-koza, da bi zagotovili čim bolj objektivni posnetek realnosti. Posneto gradivo je
bilo tudi osnova za pridobitev dodatnih finančnih sredstev za dokumentarni film, ki je
trenutno v fazi snemanja in je financiran s strani Slovenskega filmskega centra.
- Zbiranje življenjskih zgodb: Cilj je bil zbiranje pripovedi preteklih in sedanjih
generacij rejcev in njihovih družin ali sorodnikov ter zbiranje drugega gradiva, kot so
družinske fotografije in drugi materiali, povezani z drežniškimi kozami. Izvajali smo
pripovedne biografske intervjuje, kjer so bili v prvem delu pripovedovalci povabljeni k
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
130
spontanemu pripovedovanju dogodkov in izkušenj iz lastnega življenja in znanih zgodb
o drežniški kozi ter povezanosti z zgodovinskimi dejstvi. V drugem delu intervjujev smo
rejce spraševali o dodatnih pojasnilih o biografskih dogodkih ali vprašanjih, ki jih je
pripovedovalec izpustil ali blokiral (Rosenthal, 2018).
- Zbiranje in analiziranje arhivskega in drugega gradiva. Med terenskim delom smo
poleg vizualnih metod in pripovednih intervjujev poskušali pridobiti tudi druge vrste
podatkov (Ojermark 2007). Opravili smo študije arhivskega gradiva v lokalnem muzeju
in zbirali fotografije, objavljene članke, veterinarske dopise, kjer smo iskali tematiko,
povezano z rejo drežniške koze.
Planina Zapotok; na merni dan, leta 1950 (foto: Jaka Čop, objavljeno v knjigi Trenta in Soča).
Omejevanje reje koz v luči simbola lokalne identitete in
kot dejavnosti, ki je omogočala preživetje ljudi v Posočju v
interdisciplinarni raziskavi
Večji del raziskave o omejevanju reje koz kot simbola lokalne identitete in kot
dejavnosti, ki je omogočala preživetje ljudi na območju Posočja, je potekal v letih 2019
do 2022 v okviru omenjenega projekta.
SEM je videl priložnost, da se s povabilom v projekt v večjem merilu posveti
raziskavi kulturnih vidikov in izročilu reje drežniških koz, ki so predmet raziskave. Kot
je pokazala raziskava, je drežniška koza in njen edinstveni način reje naravna in kulturna
dediščina, ki ni pomembna le za Slovenijo, temveč primerjalno tudi za druga alpska in
predalpska območja, od koder pa žal nimamo objav podobnih raziskav. Sodelavci z BF-
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
131
UNI so vstopili v projekt s hipotezo, da je populacija drežniške koze pomemben genetski
vir, ki še vedno nosi prilagojene in selektivne alele za takšen habitat, ki so jih visoko
produktivne komercialne pasme že izgubile zaradi intenzivne selekcije in prilagoditve
na intenzivne pogoje reje v hlevu, kar je raziskava le še potrdila. Drežniška pasma koz
je skupaj z njenimi rejci dobro prilagojena skromnim in sušnim alpskim razmeram, za
katere je pričakovano, da se bodo z globalnim višanjem temperatur razširile tudi v druga
okolja. Zato so genetske raziskave maloštevilnih slovenskih avtohtonih pasem domačih
živali, kot je tudi drežniška koza, pomembne zaradi genetske in fenotipske variabilnosti,
ki jo taka populacija še ohranja. Tudi etnologija kot taka poglobljenih raziskav o kozjereji
do sedaj še ni opravljala. Tega področja se je dotikala precej obrobno in v okviru drugih
panog, zlati ob ovčjereji, čeprav gre v Posočju za prav poseben, z naravnimi danostmi
povezan način reje (Sosič 2021: 243–253). Še več, številna starejša strokovna gradiva
s področja živinoreje, ki opisujejo govedo, prašiče, konje, perutnino …, koz večinoma
ne omenjajo. Skoraj ni zapisov o nekdaj razširjenih pasmah koz na območju Slovenije.
Sklepamo, da so (ne)informacije o kozjereji v preteklosti v Sloveniji posledica stroge
zakonodaje o omejitvi oziroma prepovedi paše/reje koz, ki so bile dokumentirane že od
15. in 16. stoletja naprej in so trajale še več desetletij po koncu druge svetovne vojne. Drugi
razlog za pomanjkanje virov za raziskave o kozjereji je morda tudi preprosto nezanimanje
tako etnološke kot zootehniške stroke za to dejavnost.
Gradivo o kozjereji, še posebej po drugi svetovni vojni, smo iskali v Tolminskem
muzeju, kjer ohranjene predmete vključujejo v svoje razstave. V muzeju imajo tudi manjši
pisni arhiv, a v njem ne hranijo posebej gradiva o kozjereji.
Za informacije o zgodovini gospodarjenja z gozdovi smo se obrnili na območne
enote Zavoda za gozdove. Z njihovih krajevnih enot so nas usmerili na območno enoto
Tolmin, ki je krovni oddelek krajevnih enot. Povprašali smo jih, ali imajo ohranjeno
knjižnico ali arhiv za čas med leti 1946–1956, ko je bila kozjereja množično preganjana.
Vodja enote nam je kasneje sporočil, da v njihovem arhivu ni našel ničesar, kar nas bi
usmerjalo ali nam bilo v pomoč pri našem delu.
Podatke smo iskali tudi Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, kjer so nam pojasnili, da
zbranih podatkov o tej temi ne hranijo posebej. V pregledovanje so nam ponudili gradivo
uprave po letu 1945, ki pa je večinoma neurejeno. Gradiva za območje Zgornjega Posočja
po letu 1945 in vse do 1980 je ogromno. Ob obisku v Pokrajinskem arhivu smo popise
najprej pregledali na računalniku v čitalnici (dosjeji fondov in zbirk) in potem po naši
presoji izbrali posamezne tehnične enote, kjer smo ročno pregledovali gradivo, hranjeno v
fasciklih, mapah in zvezkih, v katerih večinoma nismo našli informacij posebej s področja
kozjereje oziroma so ti fragmentarni.
Na spletnem portalu Zgodovina Slovenije – Sistory (SV 1), ki ga ureja Inštitut za
novejšo zgodovino, so prosto dostopni arhivski in tiskani viri, med njimi sejni zapisi
izvršnih in zakonodajnih teles (stenografski zapisi od leta 1950 naprej). Med njimi so
zapisi, ki vključujejo razprave o kozjereji, ki so bile obravnavane v povezavi z »varovanjem«
gozda in z zakonodajo s tega področja.
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
132
Gradivo je bilo pridobljeno tudi s polstrukturiranimi narativnimi intervjuji z rejci
drežniških koz na območju Zgornjega Posočja. Sogovorniki, ki so omejevanje in prepoved
reje koz opisovali še iz svojih lastnih izkušenj, so bili rojeni v prvi polovici prejšnjega
stoletja, spominjali pa so se tudi pripovedovanj starejših ljudi. V okviru projekta je bilo
posnetega tudi veliko dokumentarnega fotografskega, avdio ter video materiala, ki
vključuje prikaz današnjih praks reje drežniških koz na območju Zgornjega Posočja ter
intervjuje z rejci starejše in mlajše generacije.
Edina ohranjena slovenska avtohtona pasma koz – drežniška
koza
Reja koz v preteklosti ni bila cenjena dejavnost, zato so bile koze prepogosto deležne
slabe oskrbe in parjenja v sorodu, kar se je odražalo v slabi konstituciji, zaostalosti v rasti
ter nizki mlečnosti. Reja koz je bila najbolj razvita prav na območju Bovca in Tolmina,
kjer naravne razmere niso dopuščale intenzivne reje. Domača koza je bila pomemben
in bogat vir mleka, mlečnih izdelkov in mesa. Današnje koze v Zgornjem Posočju so
ostanek teh koz in tako predstavljajo, kot rečeno, našo edino ohranjeno pasmo koz, po
kraju Drežnica poimenovano drežniška. Ta je v skladu z Zakonom o živinoreji (Ur. l.
RS, 2002) vključena v program Varstva biotske raznovrstnosti v živinoreji, ki ga izvaja
Javna služba nalog genske banke v živinoreji na Oddelku za zootehniko Biotehniške
fakultete Univerze v Ljubljani. V preteklosti sta se glede na namen reje oblikovala dva
tipa drežniške koze, kar se je ohranilo do danes. Na območju Bovca redijo drežniško
kozo za prirejo mleka, na območju Drežnice pa pretežno za prirejo mesa. Drežniška
koza je med najmanj številnimi avtohtonimi pasmami v Sloveniji ter je po kriterijih
Mednarodne organizacije za prehrano in kmetijstvo (FAO) kritično ogrožena. Ogrožena
ni le zaradi majhnega števila, temveč tudi zaradi geografske omejenosti reje te pasme.
Po podatkih Centralne podatkovne baze Drobnica (4. 9. 2023) je na območju Kmetijsko
gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica (KGZ
NG) (večina Posočje) vpisanih 713 koz, v preostali Sloveniji pa še 263. Torej se še vedno
redi skoraj tri četrtine živali te pasme v zelo ozkem geografskem območju Zgornjega
Posočja, kar pomeni toliko večjo ranljivost v primeru nalezljivih bolezni, napadov zveri
in drugih dejavnikov.
Dolgoletno zatiranje kozjereje še desetletja po drugi svetovni vojni se je odražalo
v selekcijskem delu drežniške koze, ki se je zato vzpostavilo šele v letu 2000. Takrat
je selekcijska služba KGZS v izpostavi v Novi Gorici opravila prvi pregled tropov koz,
za katere se je po lastnostih zunanjosti sklepalo, da so predstavniki avtohtone pasme
(Kancler 2000: 8–10). Ogled živali je zajemal drežniško območje z vasmi Drežnica, Koseč,
Drežniške Ravne, Jezerca in Magozd. Predstavniki KGZ NG so tako obiskali 23 rejcev ter
popisali 90 živali, ki so bile v hlevu, po pripovedovanju rejcev pa jih je približno polovica
(okoli 100 koz in kozlov) čez zimo ostala v planinah nad Drežnico, predvsem na območju
Krasjega vrha, kjer se med pomladjo in pozno jesenjo samostojno in prosto pasejo tudi
danes. Prav tako je selekcijska služba KGZ NG opravila pregled in popis koz na bovškem
območju v vaseh Žaga, Log Čezsoški in Bovec. Obiskali so sedem rejcev in pregledali 118
živali. Koze so se pasle na planinah Bošca (168 koz), Čadrski vrh (33 koz), Hlevišče (33
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
133
koz), Krnica (20 koz) in Mangart (10 koz). Danes se drežniška koza na območju Bovca
pase le še na planini Bošca.
Kozjereja kot simbol lokalne identitete in kot dejavnost
preživetja ljudi v Posočju
Tako kot je za Drežnico poznana pesem »Cin, cin cin Drežnica, kje so kozice …«,
je tudi za Trento poznana stara ljudska pesem »V Trenti je fletno, so v `soče gore, so bistri
studenci, pa skočne koze«. V luči alpske pokrajine besedila pogosto navajajo gore, planine
ter odslikavajo alpsko kulturo, sredi katere so prav koze, saj so bile za prebivalce teh
krajev življenjskega pomena.
Kljub stalnemu preganjanju kozjereje in mnenju oblasti, da so koze glavne uničevalke
gozda, pa so se v vsakem obdobju intenzivnejšega preganjanja pojavili posamezniki, ki
so opozarjali na koristnost kozjereje, predvsem pa pisali v prid reje koz prav na goratih
območjih ter poudarjali, da je kozjereja tamkajšnjih prebivalcev bistvena za preživetje. V
Novicah (Fl … r 1864: 59-62) so zapisali: »Karkoli je Bog ustvaril, vse je človeku v prid
storil, pa tudi vsaki kraj zemlje je njemu na korist s potrebnimi stvarmi preskrbel, da
človek povsod živeti zmore. Gorati in mrzli kraji so bolj živinoreji ugodni. Ker so nekateri
kraji tako gorati in strmi, pusti in trdi, da niso ne poljedelstvu, ne težki živini ugodni,
je Bog ustvaril ovce in koze, ki po strminah hoditi in si živeža iskati zmorejo, da bi taki
kraji, brez ljudi, neugodne puščave ne ostali. Koze žive pozimi od brstja, trdega listja
in drugih pustih stvari, česar druga živina užiti ne more, ker imajo dober okus in trde
zobe. Pa Bog jih ni ustvaril, da bi lahkih in trdnih nog po poljih in sadnih vrtih, ampak
po visokih gorah, mrzlih hribih in strmih pečinah, kamor goveja živina ne more, svojega
živeža iskale ter kmetu iz pustih krajev dohodkov donašale. Koze objedajo poleti trnje,
robido in drugo grmovje, kar pašnikom in drugi živini veliko nadlego dela, gozdom pa
tudi v noben prid ni. Kdor tedaj pašnike trebit želi, naj koze vanje spusti, da bodo pašniki
boljši in koze se redile. Koze so za strme gore potrebne. Od kod bo kmet pod gorami
denar vzel, da bo shajati mogel, če se mu koze odvzamejo? Koze nekoliko škode gozdom
res store, vendar ne toliko za kolikor so tožene. Ako se jim tudi mala škoda prizanesti
ne more, bi se mogla tudi goveja in konjska živina s pašnikov odpraviti. Stvarnik sam je
poskrbel, da koze gozdom naših krajev veliko škode ne delajo. Koze v gozdih tako malo
škode store, da jo po drugi strani s svojo koristjo stoterno povrniti zmorejo.«
Leta 1873 je komisija v Soči in Trenti priporočala pokončanje koz kot radikalen
ukrep za izboljšanje gozdarstva. Ista komisija je imela nalogo poiskati načine in sredstva za
izboljšanje gospodarskega stanja tamkajšnjega revnega prebivalstva, a so hitro ugotovili,
da tega s predlaganim ukrepom ne bodo dosegli. Ljudem bi vzeli koze, ki jih nujno
potrebujejo za življenje, zanje pa niso imeli ustrezne zamenjave.
V drugi polovici 19. stoletja je bilo v okrajnem glavarstvu Tolminsko največ koz v
krajih Bovec in Tolmin. Med letoma 1869 in 1880, torej v zgolj enajstih letih, se je stalež
koz v okrajnem glavarstvu Tolminsko prepolovil (Žagar 2017: 79).
Velik upad staleža koz se je zgodil od leta 1876 do sredine petdesetih let 20. stoletja
v Trenti, kjer danes koz ni več. Žagar (2017: 249) je zapisal: »Verjetno je, da so dogodki v
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
134
prvi polovici in sredini 20. stoletja v povezavi z gospodarskimi okoliščinami privedli do
upadanja reje drobnice. Boj proti kozjim čredam je bil napovedan že v 19. stoletju in se
je nadaljeval v naslednjem. S strani državnih gozdarskih služb so bile koze označene za
največjega sovražnika gozdne flore. Zgrešeno! A kozji rod je tekom časa izgubljal bitko.«
V Gospodarskem listu, prilogi goriškega časnika Soča, so v članku Prepoved koza
leta 1893 (12: 163–167) zapisali, da se že več desetletij izvajajo najstrožji ukazi proti reji
koz, še posebej v tolminskem političnem okraju, zato so Deželnemu zboru leta 1885
podali posebno peticijo. Z isto peticijo je nameravala občina prositi deželno postavo,
da bi bilo v vasi Žaga dovoljeno rediti koze, kot je to bilo do leta 1870. V prispevku je
poudarjeno, da koz kljub strogim statutom in ukazom niso uspeli pregnati, saj so koze
rejcem predstavljale velik del ali celo vso njihovo hrano. A ves čas so bili v pripravi novi
in novi ukrepi za odpravo kozjereje.
Gaspardis leta 1913 zapiše: »Na hribovitem, gručavem ozemlju tolminskega
političnega okraja, prepreženem po prelepih dolinah, nudi kozjereja vzlic strogim
naredbam v varstvo gozdov svoj znamenit prispevek domačemu gospodarstvu gorjanov,
ki so robati, kot njihove gore, a obenem razumni in marljivi, kot je v obče ljudstvo, ki mora
obdelovati trda, nehvaležna tla, da si ohrani življenje. Ako bi hoteli natančno označiti
pokrajino, kjer rede še kaj koza, morali bi reči, da se ta pokrajina začenja v hribih nad Sv.
Lucijo in Tolminom in da sega mimo Krna na Bovško do izvira Soče in Koritnice, kjer se
ljudstvo z obupno vztrajnostjo drži te priljubljene živali, brez katere mu ni obstanka na
domači grudi …, največ se bavijo s kozjerejo na območju okoli Trente in Soče ... ti kraji
so že po svoji naravi taki, da se veliko bolje prilegajo ovcam in kozam, kakor govedi …«
Težke razmere vsakdanjega boja za preživetje so silile prebivalce različnih krajev
Tolminskega, še posebej pa Bovškega, da so se izseljevali. Nekateri so se z domače grude
izselili za vedno, nekateri so se z dela v tujini občasno še vračali, nekateri so se vračali
v svojih poznih srednjih letih, a je premnoge nevarno in težaško delo v tujini za zmeraj
pohabilo. Gaspardis (1913) piše, da »… tudi dekleta zapuščajo domače gore in rojstne
doline in hodijo služit v mesta, najraje v Trst«. V nadaljevanju podrobneje opisuje, »zakaj
se naši gorjani posebno radi bavijo z ovčerejo in s kozjerejo: za nabavo koze in ovce ni
potrebno mnogo denarja; ker sta skromni v svojih zahtevah, ju je veliko lažje in ceneje
vzdrževati kot govedo in ne zalegata toliko prostora. Ubožne gorske družine so zadovoljne
z mlekom, ki ga namolzejo od svojih ovc in koz in jim zadošča za skromne vsakdanje
potrebe«.
Koze so »varovali« z oblastjo in predpisi, ki so omejevali kozjerejo. Gaspardis
poudarja, da rejci zelo dobro poznajo življenje in navade koz, skrbijo za njihovo prehrano,
dobrobit in za njihovo zdravje. A če se zgodi, da kozi ne znajo dati tega, kar je potrebno za
njeno zdravje, življenje in plodnost, je v naravi poskrbljeno s svežim zrakom, s cvetočimi
travniki in s čisto vodo. Avtor izpostavlja, da imajo rejci koz največjega zaveznika v
naravi. Veliko težje, pogosto celo nemogoče pa je bilo rejcem varovati svoje živali v
boju z nasprotnimi interesi, proti uradnim predpisom, ki so odrekli kozi hrano na paši
z namenom, da se varuje gozd in tiste pašnike, ki vodijo do gozda: »Varstvo gozdov ne
pozna nobenih ozirov na koze; gozdarjem je koza vedno le gorska roparica in nič ne
pomaga, naj se rejec pritožuje, kolikor hoče, ko mu brez usmiljenja preganjajo kozo, ki
je njemu in njegovi družini prava dobrotnica ali siromakova krava. Nekateri očitajo kozi,
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
135
da je s svojo požrešnostjo ogolila naše hribe, nič pa ne omenjajo, kako je v dobi, preden je
stopil v veljavo gozdni zakon, sekira pela v naših gozdovih pod zaščito vladnih oblasti in
lakomnih špekulantov. Hribovci bi bili veseli, če bi mogli mirno rediti svoje priljubljene
živali in če bi mogli to rejo razviti in povzdigniti, da bi jim postala izdaten vir življenja; pa
jim ni dano. Zato se bore in to že dolgo proti vzrokom, ki groze življenju in nadaljnjemu
obstoju njihovih živali.« O pomenu koz za prebivalce Posočja avtor poudarja: »Pomaga
rejcu, da oskrbi svojo družino s potrebnimi živili; namolzeno mleko mu daje zdravo
hrano, meso, ki ga použije v družini, ovaja od časa do časa zdravo spremembo v vsakdanjo
težko, slabo redilno hrano; a še bolj kot mleko in meso služijo v navadno hrano našim
planincem mlečni izdelki. Malo, da ne celo leto hranijo se planšarji in njihove družine
z mlekom ovc in koz.« Avtor si v svojem razmišljanju postavlja vprašanja: »Ali bi se ne
mogla nasprotujoča si interesa, gozdarski in planšarski nekako zločiti za skupni blagor?
Osebje, ki mu je izročena skrb za gozdove, lahko vsak čas presodi, kje so dohodki, ki jih
dobiva ljudstvo od kozjereje, toliki, da se izenačijo z onimi, ki jih dajejo gozdovi, ali jih
celo presegajo; ono lahko naloži pastirjem, naj z vso previdnostjo gonijo, ali naj sploh ne
gonijo koza po takih zemljiščih, na katerih mora ostati paša prepovedana. V dogovoru s
kozjerejci se lahko naredi v teh krajih to, kar so naredili v Švici, to je, da se namestijo
vestni čuvaji, ki jih plačujejo deloma občine, deloma zasebniki; ti naj spremljajo združene
črede in jih nadzorujejo na paši. Po njih oblast lahko izve, kateri kozjerejci prav rede svoje
živali in vestno pazijo na to, da ne delajo škode in kateri po svoji nemarnosti povzročajo
škodo«. Avtor se sprašuje: »Ako bo pretirana strogost še naprej preganjala kozo, bo morala
revica izginiti s pokrajin, ki so ji odkazane po naravi?« Kljub vsemu, še vedno z upanjem,
da se ne bo zgodilo, da bi kozo pregnali s planin, nadaljuje: »Kakor zaupamo našemu
gorjanu, ki z ljubeznijo vzgaja svojo drobnico, tako zaupamo tudi vsem tistim, ki se
zanimajo za usodo koze ter spoznavajo v njej, v njeni reji, koristno bit, katere nikakor ne
kaže opustiti … naj se izdajajo dobri zakoni v varstvo gozdov in naj se tolmačijo modro in
v pravem smislu in s toliko pravičnostjo, da bodo od ene strani pospeševale prepotrebno
gozdarstvo, od druge pa dovolile živeti in obilno ploditi tudi najskromnejši mlekarici.«
Za goriške kraje je imela kozjereja velik pomen in ljudje so morali zaradi prepovedi
in preganjanja koz iskati delo in zaslužek v tujih krajih, da so lahko preživeli svoje
družine. »Da ne ugasne ogenj na domačem ognjišču, ostanejo doma žene, otroci in starci
sami.« (Gaspardis 1913: 369–379)
O razmerah in tradicionalnem načinu življenja, ki ga je živelo kmečko prebivalstvo
na Bovškem, je pred prvo svetovno vojno Abram zapisal: »Pred desetletji je bilo mnogo,
mnogo več koza, a preganjanje je zelo omejilo njih število. Večnih sitnosti z gosposko se
je slednjič tudi potrpežljivi Trentar naveličal … zadnja leta je spoznala gosposka, da tako
kruto preganjanje pomeni trgati ubogemu trpinu kruh naravnost iz ust, in nastopa zdaj
mileje. Posledica preganjanja koza je izseljevanje …« (cit. po Kajzelj 2011: 22–25)
Leta 1914 so v časopisu Slovenec pisali o reji koz na Tolminskem ter poudarili,
da ima strogo izvajanje zakona proti kozjereji za posledico velik upad staleža koz na
Bovškem, Drežnici in drugod, kjer so svoj čas redili na tisoče koz. Posledice preganja koz
na Bovškem in Drežnici so izpostavili z besedami: »Ljudje se izseljujejo, ker nimajo več
obstanka, posledica je tudi telesno propadanje ljudi.« Leta 1927 je bila sprejeta uvedba
davka na koze – ta zakon je močno prizadel tiste dele Slovenije, ki so tedaj spadali pod
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
136
Italijo, o čemer beremo v članku Kozji davek v tržaškem časopisu Edinost (Edinost
1927: 2).
Posamezniki so pisali o koristnosti kozjereje tudi v tridesetih letih 20. stoletja.
Poudarjali so, da predstavljajo domače živali gorskemu kmetu največji uspeh in da mora
rediti svojemu kraju primerno vrsto domačih živali. Zapisali so: »Mar mislijo preganjavci
koza, da bo kmet za krvinovce, robidnice, trnovce in lešnike, ki rastejo, koder bi imel koze
pasti, denar prejel, da bo davke opravljal in sol kupoval?« Poudarjajo: » … koze v gozdovih,
ker le žlahtne paše iščejo, tako malo škode store, da jo po drugi strani s svojo koristjo,
stoterno povrniti zamorejo.« Če bi bile koze za gozd res tako škodljive, kot jim pripisujejo,
ne bi bilo tam, kjer se pasejo, nikoli več mladega gozda. Izpostavljajo, da so v Trenti pred
osemdesetimi leti kopali železovo rudo in žgali, gozd popolnoma uničili in da nimajo
drugega pridelka kot krompir in zelje, redijo pa okoli 2000 koz in približno enako število
ovc ter samo sedem do osem krav. Nikjer v bovškem okraju niso imeli toliko smrekovega
in macesnovega gozda kot v Trenti in ponj so hodili še celo iz drugih vasi. V prispevku
izpostavljajo, da niso koze vzrok za izginjanje gozda ter za goličave hribov, ampak da je
vzrok v slabem gospodarjenju. Na primer, gozdarji so izvajali sečnjo v gozdu s posekom
vseh dreves, namesto da bi nekaj starih dreves pustili za seme. Kot naslednji vzrok
navajajo neugodno vreme, v smislu, manj ko je gozda, večja je nevarnost povodenj, kar
ima za posledico gole skale predvsem na osojni strani. Kot tretji vzrok navajajo »nemilo
sekiro«: »V srenjskih pašnikih in gozdovih hoče vsaki prvi gospodar biti in vse sam imeti;
zato nihče škode ne varuje; še celo iz zgolj hudobije in nevoščljivosti padajo vrhi mladih
dreves, kakor da bi les nič vreden in potreben ne bil.« V prispevku svetujejo razdelitev
pašnikov in gozda med kmete, ki bi s svojo skrbjo pokazali, kako dobro gospodarjenje
pomaga pri obnovi gozda, kot so to naredili pred leti na Tolminskem, kjer so iz pašnika
dobili lep smrekov gozd za svoje potrebe, reje in paše koz pa niso prepovedali. (Zborovanje
kozjerejcev 1936: 13–15)
V Pokrajinskem arhivu Nova Gorica hranijo podpisano prošnjo trentarskih in soških
rejcev koz iz leta 1940, napisano v italijanskem jeziku, ki so jo poslali podestaju v Soči,
da bi posredoval pri pristojnih oblasteh za spremembo odloka o paši koz; v nasprotnem
primeru bo ogrožen obstoj številnih družin v gorskem predelu, ki jim je kozjereja glavni
vir dohodka za preživetje (AV 1).
V diplomski nalogi Eda Kozoroga na Oddelku za gozdarstvo piše: »Človek, ki je v
velikem številu poseljeval to trentarsko revno dolino, je pač moral živeti. Najbolj radikalni
so bili naši povojni ukrepi, ki so zagotovo dokončno preprečili vsakršno opustošenje tako
gozdarsko kot živinorejsko. Izselili so se tudi ljudje, ki so morali s trebuhom za kruhom
v tovarne. Propadajo zadnji ostanki planin, zaraščajo se pašniki in travniki, njive je
obrastel plevel.« V nadaljevanju avtor poudarja, da je bila koza za ta prostor vedno zelo
pomembna ter omenja obsežne požare v Trenti kot vzrok, da so nekatera pobočja še
vedno gola. (Kozorog 1988: 22)
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
137
Razglednica iz Drežnice, 1903 (osebni arhiv Simon Horvat)
Sistory – spletni portal Zgodovina Slovenije – Stenografski
zapisi od 1950 naprej
V stenografskih zapisih (SV 1) Ljudske skupščine LRS VII. in VIII. redno zasedanje
1950 piše, da je konec leta 1947 ljudska skupščina FLRJ izdala predpis splošnega zakona
o gozdovih in da morajo ljudske republike izdati svoje zakone o gozdovih. Vlada LRS je
k zakonskemu predlogu na seji odbora predlagala spremembe in dopolnitve: 11. člen se
spremeni tako, da se glasi: »Na zemljišča, ki so določena za pogozdovanje ali pomlajanje
v gozdne nasade in v mlade gozdove se živina ne sme spuščati. Kjer je nevarnost, da bi
se s pašo ali žirjenjem delala pomladku ali gojitvi gozda škoda, pristojni gozdarski organ
pašo oziroma žirjenje lahko prepove. Paša koz v gozdu je prepovedana.« Eden izmed
poslancev je povedal: »Kot primer pravilnega razumevanja splošnih ljudskih potreb in
interesov navajam LR Makedonijo, ki je v času od 1946 do 1949 znižala število koz za
en milijon. Število koz so zmanjšale tudi republika Črna gora, Bosna in Hercegovina,
Srbija in Hrvaška.« V nadaljevanju piše: »Omenjam še prepoved paše koz v gozdovih in na
gozdnih tleh. Približno 30.000 koz se še vedno pase na grmiščih Krasa in soške doline.«
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
138
V letu 1953 je okrajni ljudski odbor v Tolminu sprejel dvajsetletni načrt obnove
gozdov. Okrajni ljudski odbor je več let vodil borbo proti kozam in ogrožal preživetje ljudi
bovško-trentarskega predela. Prepis iz zapisnika seje: »Ljudje težko razumejo, če jim v
nadomestilo za koze ne damo nekaj drugega, s čimer se bodo lahko preživljali. V zadnjih
letih je uspelo zmanjšati število koz na bovškem za dve tretjini, tako da pride v Trenti
približno le ena koza na osebo.« V nadaljevanju so poudarili, da tudi če koze odpravijo, ne
bo mogoče na ta račun povečati števila goveda, ker za to vrsto živali ni ustrezne krmne
baze. Zapisali so: »Zato bi bilo treba v Soški dolini pričeti z večjimi javnimi deli, da bi s tem
omogočili prebivalstvu še druge možnosti za preživljanje. Tako bi bilo treba pospešeno
začeti s pogozdovanjem, pri čemer se lahko zaposli določen del ljudi ter pričeti tudi z
deli pri urejanju hudournikov.« Redki poslanci so opozarjali, da je živinoreja v Posočju
važna gospodarska panoga in da je ponekod nujno, da v korist pašnih površin umaknejo
manjvredne gozdove. Poudarili so, da so se zadnjih 50 let slovenski gozdovi prekomerno
izkoriščali in da je bilo v tem obdobju nenačrtno vzpostavljenih vsaj 50 odstotkov preveč
žagarskih obratov. V Stenografskih zapisih iz leta 1953 (SV 1) je celo zapis, da predstavlja
reja koz kulturno sramoto pokrajine: »Poglavje zase je tudi vprašanje paše, zaradi katere
je že stoletna borba med kmeti in gozdarji. V visokih bukovih gozdovih, kjer je na raznih
jasah precej paše bodo v nekaterih primerih morali gozdarji in kmetje napraviti pameten
sporazum. V drugih predelih gozda in na pogozditvah pa nima živina kaj iskati. V tem
oziru so bili Makedonci naprednejši kot mi, ko so po vojni v nekaj tednih podušili vse
koze, kajti kulturna sramota za vsako pokrajino je, če goje koze. Tolminski okraj je lansko
leto pričel s to akcijo in upamo, da jo bo kmalu izvedel in da bo ta kulturna sramota v
našem kmetijstvu izbrisana.«
Pričevanje rejcev o prisilni oddaji koz v petdesetih letih
prejšnjega stoletja
V letu 1953 so Sočani veliko večino koz oddali, nekaj pa so jih zaklali ali uspeli
prodati, tako da je bila kozjereja skrčena na minimum. V intervjuju se je sedaj že pokojni
rejec Mirko Prezelj - Plajer
3
iz Ravnega Laza blizu Bovca, ki je prisilno oddajo koz doživel
kot otrok, leta 1953 spominjal z bridkostjo. Povedal je, kako so iz celotnega Posočja
rejci morali »oblasti« oddati koze, ki so jih vozili s kamioni neznano kam. Ker je oddaja
potekala v januarju, februarju in marcu, so bile koze že visoko breje, nekatere tik pred
jaritvijo. Mirko se je s solzami v očeh spominjal te velike tragedije in jo označil, kot veliko
»lumparijo«, ki je pognala njegovo družino in druge rejce v hudo eksistenčno ter psihično
stisko, ali kot sam pravi, v »veliko mizerijo«. Doda, da je njegova mama uspela prepričati
gozdarja, naj otroku pusti vsaj eno kozo, ki so jo sicer zadržali, ker pa jo je v naslednjih
letih pasel na planini Mangrt, je moral njegov oče dvakrat na sodnijo v Tolmin. O tem
dogodku je Mirko Prezelj takole povedal v svojem bovškem narečju: »Računite januarja
ən februarja so že ble fejst breje ta od oktobra. Smo morl ə peljat ə. Računite tu so jh s s
kamioni, prikolcam wozil ə z Bavšce, Soča, Lepene, wse. Smo morli peljat ə. Tukiš je wse
prepadalo. Mižerija je bila. Kajkšn udarc je biu. Trpljenje je blu. Glih od koz se je žvelo.
Ni blo ne dela ne nč. Tle pr nes je blo pa še slabiš. Oča ni blo. Prabjo, de nem gre zdej
3
Intervju z Mirkom Prezljem - Plajerjem, 9. 3. 2021, spraševalec Simon Horvat.
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
139
slabo. Je še dobro, vsaj lačn ə nismo. Če kulkic ə kej migš nis lačn. Tukiš je blo, je biu
hudič. Koz ni blu več. Blu jih je sam en par, jest sm mew dve pol leta 56. Smo mogli jt na
sodnijo. U Tmin. 500 dinarjev smo plačal ə za kozo kazn ə. 500, tu jbl zlo, 500, oštja. Tukiš
je blu, trpljenje je blu, težko trpljenje.« Število koz je še upadalo, s čimer se je manjšala
gospodarska moč kmetov, pridobilo pa je gozdno in vodno gospodarstvo.
Alojz Skubin iz Drežniških Raven (roj. 1934) priča, da se je po drugi svetovni vojni
iz njegove vasi izselilo najmanj 50 mladih ljudi. Celo v Kanado in na Novo Zelandijo, v
Argentino. »Včasih tu preprosto ni bilo za živet, je bila mizerja«, pravi. »Smo mislili, da
tako mora bit, smo živeli iz dneva v dan. Pri nas so bile v glavnem koze, spodaj v Magozdu
so imeli tudi ovce. Koza je tista, ki da več, da tudi mleko, skuto, sir, imeli smo zbiralnico
mleka, smo delali skupaj, to je delal mlekar, spravnik. Nobenega dela ni bilo, ko sem
imel 17, 18 let. Sem se odločil, da bom koze redil. Ni vsakemu dišalo to delo, meni pa
je. Jaz sem bolj vzljubil koze kot ovce, so bolj brdke, prijazne, priljudne. Hotel sem imeti
ene 25 koz, da bi šlo tako naprej, to sem znal in rad delal. Leta 1952 pa so začeli koze
preganjati, češ da delajo škodo v gozdu. Pri nas gozda sploh ni bilo, nad našo vasjo so
travna pobočja, in tam so se pasle naše koze.
Zjutraj sem gnal koze na pašo, me ustavi gozdar: Ej, kam greš? Domov. Pridi z
mano, boš nesel kozo domov. Nisem razumel, kaj misli, nato pa je prijel puško in ustrelil
eno mojih najlepših koz. Imel sem 18 ali 19 let. Grozil mi je, da bo ubil tudi mene, če ne
neham s kozami. Vseeno je nisem hotel nesti domov, koze pa sem vse pustil kar tam.«
4
Tako kot Lojz so ljudje, kar jih niso prodali in oddali, koze v tem obdobju kar spustili,
da so se prosto pasle po pobočju Krasjega vrha in naprej po Polovniku. Preganjanje koz je
vneslo strah med ljudi in tako je kozjereja postala dejavnost, ki se je odvijala skozi daljše
obdobje na skrivaj, oziroma so te koze v sedemdesetih letih znova privabili domov in tako
ohranili domačo pasmo, ki jo danes poznamo pod imenom drežniška koza.
Na Drežniškem je izpričano, da je bil naziv kozar splošno ime za pastirja živine.
Kozar je molzel vso živino na planini, pa četudi ni bilo koz. Iz tega gre sklepati, da so
nekdaj koze predstavljale veliko večji delež pašne živine, kot je to sedaj v zavesti ali
spominu domačinov.
5
Domačin in zbiratelj ter poznavalec kulturne dediščine Mirko Kurinčič (roj. 1949),
je o iskanju ravnovesja med rejo koz in ohranjevanjem gozdov povedal: »Koze so bile
leta 1952 prepovedane. Lokalni gozdar je imel puško in jih je imel pravico streljati.«
»Spravite koze, drugače jih bomo postrelili,« je bila tedaj vsakdanja grožnja. Ljudje so jih
množično prodajali in si začeli iskati službe. Doma jih je bilo zelo malo, zato je ta odlok
sprožil množično odseljevanje. To je pomenilo konec kozjereje. Koza je gotovo ogrožala
okolje, če se je pasla nekontrolirano. Tudi če bi danes pustili trop, da se prosto pase, bi
pustil za seboj precejšnje opustošenje. Ko propadajo rastline, so tla prepuščena eroziji,
saj gre za kraški svet s plitvimi tlemi, ki se hitro meli, in kmalu je spodaj šuder. A temu
ni bilo tako, rejci so se tega zavedali in so po svojih močeh skrbeli, da se ni delala škoda.
Z naraščanjem števila prebivalstva je začelo primanjkovati pašnih površin. Koza
4
Intervju z Alojzom Skubinom, 19. 8. 2021, spraševalka Barbara Sosič.
5
Intervju z Mirkom Kurinčičem, 6. 10. 2022, spraševalka Barbara Sosič.
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
140
rabi velik prostor za pašo. Vasi Magozd in Ravne imata glede tega res idealno lego, saj
imata gmajno takoj nad sabo. Rejci so kozam pripravljali tudi frodelj in posušili ves na
polju izruvan plevel. Tako je ostalo v spominu domačinov izročilo, da so za časa Avstrije,
in po navadi so to povezovali z vladavino razsvetljene cesarice Marije Terezije, našli
kompromis. Bukve primerne debeline so presekali na višini enega metra in pol do dveh
metrov, iz debel so nato pognale nove veje, iz katerih so delali drva. Spodnji del se je
debelil, rekli so mu grm. Ko so bile veje zgoraj dovolj debele, so jih odsekali s sekirami.
Pod takimi drevesi so se koze lahko pasle, obenem pa so ljudje imeli dovolj drv za kurjavo.
Nad Drežnico je bilo veliko takih grmov, čokov. Danes jih ni več veliko, so pa še vidni v
svojem prvotnem okolju.
6
Mirko Kurinčič pravi: »Neka družina v Ravnah je na črno obdržala kar nekaj koz,
ki so same odhajale na pašo nad vasjo, navajene so bile tudi same priti domov. Tako so
životarile, tiste koze, vse do nekako 70. let 20. stoletja. A v tem času se je meja z Italijo
nekoliko bolj odprla, in še od medvojnih časov, ko je ozemlje pripadlo Italiji, so se znova
odprle možnosti za prodajo kozličkov Italijanom, ki imajo navado, da za veliko noč spečejo
kozliče. To je njihova tipična velikonočna jed. Tako so hodili Italijani spraševati ljudi, če
imajo kaj kozličev. Ljudje so v tem času imeli po kakšno kozo ali dve, in tudi pri nas je bilo
tako. Kozliči so bili primerni za prodajo, ko so imeli 8 do 9 kilogramov, stari približno tri
tedne. Tako smo imeli tri koze, koze imajo zlo krat po dva kozlička. To je bil lep zaslužek
v časih, ki so jih zaznamovali skromnost in preprost način življenja.«
7
Koze so potem
tudi molzli in mleko oddajali v mlekarno v vasi, kar je bilo za ljudi tudi zelo pomembno.
Štori ali grmi v gozdu nad Drežniškimi Ravnami kot primer gojenja dreves za potrebe drv
(foto: Barbara Sosič, 2022)
Izseljevanje ljudi iz Posočja kot posledica ukrepov proti reji
koz
Na Drežniškem je bilo ekonomsko izseljevanje stalnica (Kanalec 2003: 210).
Močnejši izseljenski val je bil v začetku 20. stoletja v Ameriko, ki je takrat veljala za
»obljubljeno deželo«. Naslednji večji val je sledil v začetku petdesetih let 20. stoletja,
ko so bile razlog tudi politične razmere po drugi svetovni vojni: negotova prihodnost,
6
Prav tam.
7
Prav tam.
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
141
brezposelnost in prisiljevanje ljudi, da sprejmejo delo kot tovarniški delavci v novo
nastajajočih industrijskih obratih, kamor so odhajali tudi ljudje iz Drežnice. Vendar
se večina ni mogla vživeti v nov način življenja (stanovanjske in prehranske težave,
nevajenost dela v industrijskih obratih). »Zdi se, da je bil zasuk v vsakdanjem življenju
za posameznika prevelik. Sistemske rešitve kot so nacionalizacija, zadružništvo, agrarna
reforma, vpoklic v vojsko, so ljudi navdale z malodušjem in brezupom.« (Kanalec 2003,
210) Izseljevanje se je umirilo šele okoli leta 1960. V Drežnici je bila po vojni ustanovljena
kmetijska zadruga, ki pa ni nikoli popolnoma zaživela, saj se ljudje niso mogli privaditi
na kolektivno proizvodnjo in upravljanje. Upad kmetijske proizvodnje se je še posebej
pokazal od leta 1960 naprej, ko so se mladi začeli zaposlovati v vedno bolj prisotnih
industrijskih obratih. Takoj po vojni se je večina prebivalstva ukvarjala s kmetijsko
dejavnostjo (98,5 odstotkov), velikost večine kmetij pa je bila en hektar do pet hektarov
zemlje. Z upoštevanjem kategorije in kakovosti zemljišč vse skupaj kaže na precejšnjo
revščino večine prebivalstva, ki bi se le stežka preživljalo samo z obdelovanjem zemlje.
»Koze so bile na Drežniškem nepogrešljiv del kmetijskega gospodarstva, kar kažejo
tudi podatki iz leta 1946. Prav v tem času se je pričelo zaostrovati »kozje vprašanje«.
Poverjeništvo Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Slovensko Primorje –
oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo je pod št. 471/46 17. aprila 1946 poslalo predlog
javnemu tožilstvu v Ajdovščino, da naj se izda posebna uredba o reji koz. Kmalu po izdaji
te uredbe se je začelo število koz zniževati in koze so bile na tolminskem kasneje skoraj v
celoti iztrebljene. Čreda drobnice, posebej koz, se je po sprejetju Odredbe o držanju koz
drastično zmanjšala … Z odhodom starejše generacije, ki je bila s srcem in dušo zapisana
kmečkemu načinu življenja in dela, se je začela sestava tedanjih gospodinjstev nezadržno
spreminjati v korist industrijskega zaposlovanja. Zmanjšalo se je število domačih živali
in obseg obdelovalnih površin.« (Kanalec 2003: 219) Čedalje bolj se je kazala tendenca
opuščanja in zmanjševanja kmetijske dejavnosti in konj, govedi, zlasti pa koz je bilo iz
leta v leto manj. Gmajne in planine so se pričele počasi, a vztrajno prazniti in na njih je
bilo čedalje manj živine. Nekatere so danes popolnoma opuščene.
Zaključek
Kozjereja je bila v preteklosti najbolj razširjena na območju Posočja, kjer je zaradi
naravnih razmer tamkajšnjim prebivalcem predstavljala pomemben in pogosto edini
vir preživetja. Danes ljudje niso več življenjsko v taki meri odvisni od reje koz, kozjereja
pa je vse bolj prepoznavna kot cenjena lokalna dejavnost. Kozji izdelki so iskani med
potrošniki in pogosto tudi sestavni del vrhunske kulinarične ponudbe. Danes si je zato
težko predstavljati, da je bila reja koz v preteklosti preganjana, zaničevana in zatirana
gospodarska panoga, rejci pa zanjo kaznovani.
Po drugi svetovni vojni so bili ukrepi za preganjanje koz najstrožji in so imeli za
to okolje nepopravljive posledice: praznjenje vasi, psihično uničevanje ljudi, zaraščanje
planin, spremenjeno krajino, zmanjšano biotsko raznovrstnost ... K sreči so redki in
pogumni na svoje koze navezani rejci uspeli ohraniti edino slovensko avtohtono pasmo
koz – drežniško kozo, ki danes predstavlja lokalno identiteto Posočja, kjer se je skozi
stoletja razvijala v edinstveno pasmo, povsem prilagojeno na danosti svojega okolja. Na
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
142
terenu so starejši rejci pričevali, da so bili v povojnem obdobju zaradi reje koz pogosto
eksistencialno ogroženi, da so bili zaradi tega kaznovani in preganjani. S še zaznavno
grenkobo so se spominjali obvezne oddaje koz, odstrelov na paši in drugih travmatičnih
izkušenj, povezanih s kozjerejo, okoli katere so si v teh zahtevnih razmerah izgradili
svoja skromna gospodarstva.
Pri svojem delu smo si zastavljali vprašanje, »kdo« je bil tisti, ki je te ukrepe in
zakone predlagal in uvedel oziroma zahteval, »od kod« se je to izvajalo, »zakaj« (argumenti)
in »kako« so to izvajali. Teh dokumentov nismo našli in celo gozdarski strokovnjak Edo
Kozorog je zapisal: »Po besedah dr. Klanjščka je leta 1953 izšel občinski odlok o prepovedi
paše in nasploh posedovanju koz. Vendar tega odloka nisem našel nikjer objavljenega, niti
ga ni v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici. Verjamemo lahko, da je tak odlok zares izšel,
saj so morali kmetje tega leta predati vse koze, sprejemal jih je odbor za obvezno oddajo
živine. Predvidevali so, da se bosta bolj razvili ovčereja in govedoreja.« (Kozorog 1988, 31)
V objemu bovških gora, ki pač ne nudijo primernega pašnega sveta za govedo tako
kot ga tolminske, je torej prevladovala reja drobnice. Kljub preprekam, ki so jih oblastniki
postavljali njenim rejcem, so domačini ohranili vsem Slovencem dragoceno naravno
in kulturno dediščino, izjemen pečat – drežniško kozo. Trudili se bomo z nadaljnjimi
spodbudami motivirati rejce, da se načine in posebnosti reje drežniške koze tako v
mesnem kot v mlečnem tipu vpiše v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije, s
čimer se jim prizna neprecenljiv pomen prenosa večstoletnih vrednot, znanj in veščin, ki
so jih kljub preganjanju uspeli ohraniti. Vpisi s področja gospodarskih znanj in veščin so
redki, zato toliko bolj dragoceni in za etnološko stroko pomembni. Kozjerejo v Zgornjem
Posočju bi morali zaradi njene vpetosti v naravno okolje in s tem povezanimi vrednotami
trajnosti in lokalne identitete, podpirati in spodbujati na način, da bi si predvsem mlajša
generacija izbrala kozjerejo za svoj način življenja in kmetovanje. To bi bilo zagotovilo,
da skupaj z opuščanjem kmetovanja, in še posebej kozjereje, ne izgubimo te, v svetovnem
merilu genetsko edinstvene pasme, ki v svojem prvotnem okolju ohranja biotsko pestrost,
pri rejcih pa znanja in spretnosti, ki so se ohranile skozi rodove vse do današnjih dni in
so skrite v številnih odtenkih navezanosti in prilagojenosti ljudi na te živali, ki so nadvse
inteligentne in samosvoje. Tistim, ki so jo najbolje obvladali, so nekoč pravili »kozji bog«.
Ne pozabimo, da je reja koz tukajšnjim ljudem zagotavljala prehransko varnost in da
so kozje mleko, skuta, sir in meso, še posebej meso kozličev, danes izjemno cenjena hrana.
Smo v času podnebnih sprememb, ki pomenijo nepredvidljivo prihodnost, ob čemer
lahko z gotovostjo trdimo, da bo lokalno pridelana hrana znova pridobila na pomenu.
Dejstvo je tudi, da je kozjereja izjemno učinkovita na območjih vse večjega zaraščanja,
saj so jo prav zaradi tega v preteklosti preganjali. Zakaj torej ne bi s kozjerejo spodbujali
domačinov, da ne bi zapuščali teh lepih, a tudi odročnih krajev? S kozjerejo se ohranja
krajina in ljudje lahko ostajajo doma, če se jim omogoči pogoje za dostojno življene.
Živimo namreč v času za kozjerejce nekonkurenčnih tržnih razmer, ki jih predstavlja
uvožena cenejša in manj kakovostna hrana. Pridobivanje visoko kakovostne in ekološke
hrane iz kozjega mleka ter mesa, prirejenega s krmo pestrega rastlinstva, ki raste na
visokogorskih zemljiščih, ki jih ni mogoče gospodarsko izkoriščati na druge načine, je
tako dodaten prehranski, gospodarski in etični imperativ za ohranjanje kozjereje v tem
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
143
okolju, ki premore še veliko znanja in naklonjenosti do svojih avtohtonih koz.
Zadnja leta zaznavamo boljši odnos tako posameznikov kot družbe, ki se zaveda
neposredne povezave med načinom prireje hrane in s tem povezanih posledic za zdravje
ljudi in okolja nasploh. V tem kontekstu bi bila reja drežniške koze v Zgornjem Posočju
lahko dober primer starodavnih, a iz roda v rod tudi neprestano se razvijajočih znanj,
veščin in praks kmetovanja ter naravnega odnosa do zemlje, živali in okolja, ki jih je še
kako vredno ohranjati tako v korist posameznikov kot družbe nasploh.
Tradicionalne kmetijske prakse vzreje drežniške pasme koz predstavljajo
neprecenljivo nesnovno kulturno dediščino. Ob naraščajoči globalizaciji je ta toliko
pomembnejša, saj dviga zavedanje o slovenski kulturni raznolikosti. Po drugi strani pa
je ta dediščina vir bogastva znanja in veščin, ki so se stoletja prenašale iz ene generacije
v drugo in so se v sedanji znašle na robu izumrtja. Družbena in ekonomska vrednost
dokumentiranja, predvsem pa neposrednega prenosa tovrstnega znanja je pomembna
tako za rejo drežniških koz kot tudi za slovensko državo in nenazadnje doprinaša v
zakladnico kulturne dediščine vsega človeštva. Genetski del projekta je pokazal, da je
drežniška koza samostojna pasma in zelo različna celo od bližnjih sosednjih alpskih
pasem. Je plod tisočletnega rejskega dela rejcev na tem območju, ki so vzredili robustno,
zdravo in samostojno pasmo, ki lahko kljubuje trdim okoljskim razmeram alpskega
visokogorja, obenem pa daje iz skromne paše visoko kakovostno mleko in meso. Ta
rezultat je neposredno povezan z etnološkim delom raziskave, saj so rejci s tem dobili
znanstveni dokaz, da so od svojih prednikov podedovali prav posebno pasmo, ki so jo s
svojim znanjem in delom vzredili povsem prilagojeno lokalnim gorskim razmeram. S tem
so ovržene prisotne govorice, da drežniška koza ni avtentična pasma, ampak mešanica
različnih svetovnih pasem. Genetski del projekta je tako postavil drežniško pasmo koz na
svetovni atlas avtohtonih pasem koz in dal rejcem in lokalnemu okolju dodatno priznanje
in prepoznavnost.
Iz zgodovine se lahko naučimo, da je na primer tudi veliki rimski imperij propadel
zaradi destruktivnega odnosa do zemlje in kmetijstva, da so zaradi lakot izumrle cele
civilizacije. Kot pravi stara modrost, ne moremo nadzorovati zunanjih dogodkov, lahko
se zanesemo samo na svoje odzive in ravnanje v tem trenutku. Tradicionalne prakse
kozjereje učinkovito nadzorujejo tudi zaraščanje pašnikov in travnikov, kar preprečuje
divje požare, erozijo, pomaga ohraniti ali povečati rastlinsko pestrost in kar je še
pomembneje, omogočajo, da ostanejo oddaljena območja demografsko živa in naseljena.
Svet je nepredvidljiv, zagotovo pa je predvidljivo, da se bodo resne krize, bodisi politične
ali naravne, še dogajale, mi pa upamo, da bo tudi naša raziskava pripomogla k ozaveščanju.
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
144
REFERENCE
BANKS, Marcus in MORPHY, Howard
1999 Rethinking Visual Anthropology. Yale University Press.
CIGLENEČKI, Slavko, MODRIJAN, Zvezdana in MILAVEC, Tina
2011 Poznoantična utrjena naselbina Tonovcov grad pri Kobaridu. Naselbinski ostanki in interpretacija,
Ljubljana: Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Založba ZRC.
DULAR, Franjo
1895 Nekoliko o kozjih pasmah. V: Umna živinoreja. 79–81.
DULAR, Janez in TECCO HVALA, Sneža
2018 Železnodobno naselje Most na Soči. Razprave, Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za arheologijo.
FL … R
1864 Kaj je kmetijstvu koristnišu: Koze rediti ali pa odpraviti jih? Kmetijske in rokodelske novice 2: 10–11.
GASPARDIS, I. K.
1913 Reja drobnice na Goriškem. Primorski gospodar 24 (2): 369–379.
HEIDER, Karl
2006 Ethnographic film. University of Texas press.
JANEŽ, Jože
1956 Gospodarstvo Tolminskega. V: Tolminski zbornik: ob kulturnem tednu od 3. VII. do 10. VII. 1956.
Tolmin: Odbor za izvedbo "Tolminskega kulturnega tedna": 127–146.
KAJZELJ, Miroslav
2011 Bovško od doline do planine. Ljubljana: Založba Debora.
KANALEC, Jože
2003 Drežnica z okoliškimi vasmi: Od prve pisne omembe do konca dvajsetega stoletja. Ljubljana: Samozaložba.
KANCLER, Klavdija
2000 Drežniška koza. Drobnica 5 (4): 5–7.
KOZJI DAVEK
1927 Kozji davek. Edinost 100 (52): 2.
KRIŠTOF, Franc
1942 Gospodarska reja koz. Ljubljana: Ljudska knjigarna.
KOZOROG, Edo
1988 Analiza spremembe kulturne krajine v Trenti. Ljubljana: Diplomska naloga [DE.Kozorog].
LOŽAR, Rajko
1944 Živinoreja V: R. Ložar [et al.] (ur.), Narodopisje Slovencev. Del 1. Ljubljana: Klas : znanstvena knjižnica,
str. 144-154
MELIK, Anton
1950 Planine v Julijskih Alpah. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.
NOVAK, Vilko
1970 Živinoreja: P. Blaznik [et al.] (ur.), Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev: Zgodovina agrarnih
panog. Zv. 1, Agrarno gospodarstvo. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Institut za
zgodovino, Sekcija za občo in narodno zgodovino. 343–394.
OJERMARK, Annica
2007 Presenting Life Histories: A Literature Review and Annotated Bibliography. Chronic Poverty Research
Centre.
PREPOVED KOZA NA GORIŠKEM
1893 Prepoved koza na Goriškem. Gospodarski list (priloga Soči) 12 (11): 163–167.
ROSENTHAL, Gabriele
2018 Interpretive Social Research, Universitätsverlag Göttingen.
RUSTJA, Josip
1925 Gospodarska čitanka. Gorica: Goriška Mohorjeva družba.
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
145
RUTAR, Simon
1882 Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bovec in Cerkno znjih
prirodoznanskim in statističnim opisom: Gorica: Devetak.
SOSIČ, Barbara
2021 Drežniška koza, snovna in nesnovna kulturna dediščina avtohtone slovenske pasme. Etnolog 31.
TUŠEK, Ivan
1860 Potovanje okrog Triglava.
ZBOROVANJE KOZJEREJCEV
1936 Zborovanje kozjerejcev. Slovenski narod 39 (187): 2.
ŽAGAR, Vojko
2017 Tolminsko sirarstvo: tisočletna kultura. Tolmin: Samozaložba.
AV – Arhivski viri
Arhivski vir 1: SI PANG, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, PANG 84, Okrajni ljudski odbor Tolmin, 1940.
Arhivski vir 2: SI PANG, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, PANG 6, Uradno glasilo okraja Gorica, 1956–1958.
Arhivski vir 3: SI PANG, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, PANG 135, Krajevni ljudski odbor Čezsoča, 1945–1952.
SV – Spletni viri
Spletni vir 1: Sistory
[4. 6. 2023].
Spletni vir 2: Republika Slovenija, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
[6. 6. 2023].
BESEDA O AVTORJIH
Dr. Metka Žan je zaključila doktorski študij Varstvo naravne dediščine. Je strokovna sodelavka
Javne službe nalog genske banke v živinoreji na Biotehniški fakulteti. Vključena je v raziskovalno
in strokovno delo na področju ohranjanja slovenskih avtohtonih pasem domačih živali in s tega
področja avtorica in soavtorica znanstvenih in strokovnih prispevkov. Njen opus predstavlja vrednoto
nacionalnega pomena in je v neposredni povezavi z ohranjanjem slovenske naravne in kulturne
dediščine. Njeno vodilo je čut do avtohtonih pasem in spoštovanje do preprostih rejcev, ki so uspeli
ohraniti te pasme.
Barbara Sosič je leta 1990 končala študij etnologije in angleškega jezika. Od tedaj je zaposlena
v Slovenskem etnografskem muzeju, sprva v oddelku dokumentacije, od 2012 pa je kustosinja za
kmetijsko gospodarstvo in promet, kjer raziskuje snovne in nesnovne vidike kulturne dediščine na
področju kmetijskih panog, kot so čebelarstvo (razstava Kjer so čebele doma, 2018), vinogradništvo,
sadjarstvo, gojenje in raba predivnic, ter znanjem in veščinam, povezanih z rejo avtohtonih pasem
domačih živali. Je članica Delovne skupine Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine, kjer
je za vpis v nacionalni Register pripravila več enot.
Prof. dr. Simon Horvat je zaključil študij živinoreje na Univerzi v Ljubljani (UL), Biotehniška
fakulteta (BF), Oddelek za zootehniko, ter doktoriral iz genetike na Univerzi Kalifornije v Davisu.
Zaposlen je na UL-BF kot znanstveni svetnik, kjer deluje kot pedagog in vodi manjšo skupino, ki
izvaja raziskovalne in strokovne projekte predvsem na področju genetike domačih živali. Med njimi
je njegova skupina s sodelavci objavila tudi prve študije genetske karakterizacije drežniške koze v
primerjavi z drugimi alpskimi in globalnimi pasmami koz, kakor tudi v primerjavi s sorodno divjo
vrsto kozorogov. Je tudi manjši rejec drežniške koze vključen v rejski program te pasme in aktiven
član pašne skupnosti Bošca (Kobariški Stol).
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju
146
ABOUT THE AUTHORS
Metka Žan, PhD, completed her doctoral studies in the field of natural heritage protection. She
is a member of the team of Public service employees for gene banking tasks in animal science at the
Biotechnical Faculty. She researches and works in the field of conservation of native Slovenian farm
animal breeds and is an author and co-author of scientific and professional papers in this field. Her
work represents values of national importance and is directly related to the conservation of Slovenian
natural and cultural heritage. She is guided by a feeling for the native breeds and respect for the simple
breeders who have managed to preserve these breeds.
Barbara Sosič, finished her studies in ethnology and English in 1990. Since then, she has been
working at the Slovene Ethnographic Museum, first in the documentation department, and since
2012 as the curator for rural agriculture and transport, where she researched tangible and intangible
aspects of cultural heritage in agricultural industries such as beekeeping (exhibition Where bees are
at home, 2018), viticulture, fruit growing, cultivation and use of fiber plants, as well as knowledge
and skills related to the breeding of indigenous breeds of domestic animals. She is a member of the
Working Group of the Coordinator for the Safeguarding of the Intangible Cultural Heritage, where
she prepared several units for inclusion in the National Register.
Prof. Simon Horvat, PhD, completed his studies in Animal Science at the University of Ljubljana
(UL), Biotechnical Faculty, Zootechnical Department, and received his doctorate in genetics from the
University of California, Davis. He is currently employed at UL-BF as a research scientist, where he
works as a teacher and leads a small group that carries out research and professional projects, mainly
in the field of domestic animal genetics. Among them, his group and collaborators published the
first studies of the genetic characterization of the Drežnica goat compared to other alpine and global
goat breeds and with the related wild species of ibex. He is also a small breeder of Drežnica goats,
involved in the breeding program of this breed, and an active member of the pasturing community
Bošca (Kobariški Stol).
Metka Žan, Barbara Sosič in Simon Horvat
147
SUMMARY
Cause and consequences of the restriction of goat breeding in Zgornje Posočje: As
activity for survival to the restriction of breeding and symbol of local identity
On the territory of today‘s Slovenia, goat breeding was an essential economic activity in the past. It
played a vital role in the Posočje region. Goat breeding was the most important source of income for
the poorer classes of the population, as breeding other domestic animals was hardly possible due
to natural conditions. Conclusions about the importance of goat breeding in the Slovenian region
can be drawn from the place names formed from the word „goat“, which are the most common in
Slovenia among all terms developed from names of domestic animals (Kozji vrh (Goat Peak), Kozja
gora (Goat Mountain) ...). Despite the great usefulness of the goat as a domestic animal, providing
excellent milk, meat, skin, etc., goat breeding was neglected for a long time. The goat often had a
pejorative meaning and was called the „poor man‘s cow“ because of its modesty. In forestry circles, the
prevailing opinion was that goat breeding should be restricted as much as possible or even eradicated
because of the damage it caused. As a result, goat keeping has been accompanied by numerous legal
restrictions and prohibitions over the centuries. However, even foresters have admitted that the problem
is not goats but unsystematic logging, often to the point of »clear-cutting«. Restricting goat herding
in this demanding environment has deprived the poor of their only means of livelihood, leading to
migration and gradual depopulation of the mountain villages, as well as environmental changes in
the surrounding area. Posočje is the cradle of Slovenian goat breeding and represents the original
territory of the only preserved native Slovenian goat breed, the Drežnica goat. As a specific branch of
the economy with great importance, goat breeding is still present in everyday life, even though there
are fewer and fewer breeders in Posočje. The breeders are mostly hobby breeders and amateurs. Apart
from the low population, the breed‘s existence is threatened because of the lack of active, professional
young breeders, and recently also because of the increasing number of attacks from brown bears, wolves
and jackals. Even the appearance of the disease in such a small area can lead to the extinction of the
breed. Together with the Drežnica goat, whose existence remains highly endangered, the national
biodiversity is also threatened, and with it the intangible cultural heritage with its network of complex
knowledge, skills and values passed down from generation to generation in the families and grazing
communities of the region.
Vzroki in posledice omejevanja kozjereje v Zgornjem Posočju