ro 00 Os Arheološka obvestila / Glasilo Slovenskega arheološkega društva — Hy, 3T0 v>K cjihujkom! 3aiq)HMa.i LLia;iTaH-5o;iTafi cepAHTO. Tw noACJiviiJHBa^a 3a ABepbio... 3a /lepeBOM. .. b newH0H Tpyoe... A ne to OTKyAa 6bi Teče oo 3tom 3naTb! — HeT, h ne noAC^viuiiBa.ia, cKa3a.na THX0HbK0 A^nca. 51 V3na.ia 00 stom 113 kiihmckh. UVODNIK 1 TEORIJA Lewis R. Binford in vzpon "nove arheologije" 3 AKTUALNOSTI 0 potrebi proučevanja duhovne kulture (A.Palavestra) Stereofotogrametrija (B.Slapšak, P.šivic, F.Mravlje) Razmejitev dejavnosti med zavodi in muzeji (N.Osmuk) Izvajanje novega zakona o naravni in kulturni dediščini z zornega kota dejavnosti muzejev s posebnim poudarkom na arheološko dediščino (L.Plesničar Gec) Arheologija v Sloveniji (do) leta 2000 (B.Djurlč) 24 26 31 32 34 DISKUSIJA Arheologija in diamat (B.Slapšak) 36 ONKRAJ ARHEOLOGIJE Arheologija kao avantura (A.Palavestra) Otkriče vatre i naročito šta je posle bilo (S.Slapšak) Arheološka lira (S.Slapšak) Consolatlo archaeologlae (Z.Minderovlč) 37 40 41 43 PRIKAZI Slovenska enciklopedija - vzorčna gesla (P.Petru) Iz terenskega dnevnika, poletje 1982 (V.šrlbar) Ivan šprajc, 0 razmerju med arheologijo in etnologijo, Ljubljana 1982, 100 str. (Knjižnica Glasnika SED 5) (B.Teržan) Svjetlost iz broja (J.Kovačič) Ob ponatisu Zgodovine mesta Kranja (D.Joslpovič) 44 47 50 51 52 SESTANKI "TAG 1982": The Fourth Annual Conference of the Theoretical Archaeology Group, Durham University, 13-15 December 1982 (B.Smith) Simpozij v Zwettlu - Bavarci in njihovi sosedje do 907 (25.-28.10.1962) (V.Šribar) XII Medjunarodni simpozijum o poznom eneolitu i ranom bronzanom dobu (Novi Sad - Vrdnik, 3.-7.10.1982) (Z .Markovi (5) Duhovna kultura Ilira (B.Govedarica) Duhovna kultura Ilira (B.Smith) Historični in arheološki problemi severovzhodne Italije in sosednjih pokrajin od prazgodovine do srednjega veka, Trst 1982 (D.SvoljSak) Naučno savjetovanje Arheološkog društva BiH u Blhaču (B.Raunlg) Znanstveni kolokvij u povodu 150-te godišnjice Zadarskih muzeja, Zadar 20.-21.12.1982 (kbk) Arheološka istražlvanja u Istri 1 Hrvatskom Primorju, Pula 1982 (D.Svoljšak) Arheološki praznik (B.Djurid) 53 5b 57 58 60 61 62 63 64 65 KRATKE NOVICE Okrogla miza o terenski dokumentaciji Sestanki Razstave 67 68 70 DRUŠTVO Arheološko društvo Slovenije v letu 1982 (D.Svoljšak) 70 Arheološka obvestila. Glasilo Slovenskega arheološkega društva, zanj odgovoren Drago Svoljšak, predsednik. Uredništvo: Miha Budja, Bojan Djurič (glavni in odgovorni urednik), Jože Kastelic, Peter Kos, Ranko Novak (tehnični urednik), Božidar Slapšak, Biba TerSan. Izdajateljski svet: Mitja Brodar, Timotej Knific, Peter Petru, Marjan Slabe. Naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, 061/224 011/333. ARHEO izhaja dvakrat letno, naklada druge številke 500 izvodov. Cena posamezne številke 150 din, celoletna naročnina 300 din? tekoči račun 50100 678 60382. Tipkopis Zalka Marinko. Tisk Povše. Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo. Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji. Zaključek redakcije četrte številke 31.12.1983. Po mnenju Republiškega komiteja za informiranje št. 421-1/72 šteje ARHEO med proizvode iz 7.točke prvega odstavka 36.člena Zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v-prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. 1 UVODNIK V času intenzivnega dela pri urejanju te številke smo zvedeli za nenadno smrt dr. Petra Petru-ja> prijatelja, učitelja, sodelavca in Slana izdajateljskega sveta naše revije. Novica je bila tako nenadna in neverjetna, da ji skoraj nismo verjeli. Posebej še, ker smo bili z njim vseskozi in do konca v stalnem dialogu in nameravali prav v tej številki objaviti nekaj kritičnih prispevkov, neposredno vezanih na njegovo delo in zamisli. Postopoma smo ob njegovi odsotnosti pričeli dojemati vlogo, ki jo je igral v slovenski arheologiji. Tisto, kar je bilo precej zastrto z vsakdanjo dejavnostjo, konkretnimi in delnimi vprašanji/problemi, se je pričelo postopoma raztapljati in za tem smo mogli zaznati ogromen prazen prostor, ki je nastal ob njegovi smrti. Nismo prepričani, da se v tem trenutku v celoti zavedamo širine njegovega delovanja, kolikor pa ga lahko precenimo, se nam kaže Petru kot osrednja osebnost slovenske arheologije zadnjih let. Ne samo, da je zasedal ključne točke v organiziranosti arheološkega raziskovalnega dela (predsednik Programskega sveta za arheologijo pri RSS, koordinator URP arheologija, koordinator arheoloških raziskovanj v PORS 10, predsednik Muzejskega društva Slovenije, direktor Narodnega muzeja, profesor za rimsko provincial-no arheologijo na Oddelku za arheologijo FF UEK, urednik revij Argo, Situla, Katalogov in monografij, urednik za arheologijo pri Enciklopediji Slovenije itd.), njegovi projekti strokovne in organizacijske narave so v resnici opredeljevali celotno stroko in vsakdo se ju moral, če je hotel sodelovati v razvoju slovenske arheologije, do njih opredeljevati. Nam so bile Petrujeve zamisli in njegovo delo vseskozi izziv za kritično preverjanje lastnih stališč. V mnogih konkretnih strokovnih in organizacijskih stvareh so si bila ta stališča, to ob vsej pieteti in prav zaradi nje moramo reči, nasprotujoča. Vendar pa obenem ne poznamo nikogar, ki bi njegovim splošnim prizadevanjem, doseči družbeno uveljavitev arheologije, nasprotoval. Ob dejstvu, da so humanistične vede in s tem tudi arheologija potisnjene na rob družbene zavesti, so bila njegova prizadevanja marsikdaj tudi neuspešna. Da pa je Petru kljub takšni situaciji dosegal tako številne uspehe kaže, da je imel ne le izredno energijo in vztrajnost, ampak tudi močno razvito politično mišljenje. Lastnost, ki mu je dajala posebno mesto med slovenskimi arheologi, ga je vodila v akcije, ki so se marsikdaj zdele sporne in zbujale med "brati po stroki" različne komentarje. Ker tu ne pišemo Petrujevega nekrologa, napisanih jih je bilo že precej, se zdi primerneje in pametneje opozoriti najprej na eno, za dolgoročni razvoj arheologije v Sloveniji izredno aktualnih akcij, v kateri je Petru polno sodeloval - na razvoj arheologije do leta 2000 (glej Aktualnosti) in nato na Petrujev tekst/model za Slovensko enciklcpedijo (urednik sedaj dr. J.Kastelle) . Seveda je smrt P.Petruja povzročila tudi spremembe v institucijah, v katerih je tako angažirano deloval. V informacijo dajemo tu nekaj nam znanih sprememb - kot koordinator URP arheologija je predlagan T.Knific, koordinator za arheologijo v PORS 10 in član odbora za plan PORS 10 je postal D.Svoljšak, koordinator PORS 10 znotraj ZI FF UEK je postala dr. L.Plesničar, koordinator PORS 10 znotraj IZA SAZU je postal dr.S.Ga-brovec. Za predsednika Programskega sveta za arheološka raziskovanja je bil po usklajevanju med izvajalci programa predlagan dr. D.Brodar (in ker klasične politične zgodbe ne morejo brez zapletov, naj omenimo po svoji legitimnosti dvomljivo intervencijo ZI FF UEK za odstranitev navedenega kandidata). Drug dogodek je manj neposredno vezan na Petruje-vo delo, vendar v enaki meri kot planiranje razvoja arheološkega raziskovanja zarisuje nadaljnji razvoj slovenske arheologije. Gre za oblikovanje novega študijskega programa za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Izdelovanje tega programa je v teku in uredništvo verjame, da bo lahko celotno problematiko pedagoškega dela kmalu posredovalo na straneh te revije. Že pred časom je skušalo uredništvo izdelati številko, posvečeno študiju arheologije na jugoslovanskih univerzah, vendar je projekt doživel dokaj slab odziv - materiale je poslalo le nekaj arheoloških oddelkov (tu, jim sporočamo, da je projekt še vedno aktualen in da bo realiziran). S to temo bomo morda sprožili diskusijo o stanju in statusu arheologije v Jugoslaviji. Zadeva je izredno aktualna, kar kaže tudi napovedana tema Skupščine SADJ (Novi Sad 1984) - Mesto in vloga arheologije v sodobni družbi. Okroglo mizo z naslovom "Arheologija in moderna družba" sta v Ljubljani že leta 1980 organizirala dr, P.Petru in dr, M.Slabe in prispevki te okrogle mize so nato izšli v Arheološkem vestniku 22 (1981) . Objavljene prispevke bi veljalo razumeti kot di-skusijsko izhodišče in če se v tej številki Ar-hea dotikamo posebej samo enega od prispevkov (A.Pleterski), to še ne pomeni, da drugi ne zaslužijo komentarjev in izpeljav. Omenili bi vseeno prispevek M.Slabeta, ki kritično obravnava domete naše arheologije. Čeprav morda danes beseda interdisciplinarnost nima več tistega ka-rizmatskega zvena, kot ga je imela v 70 letih, pa večina Slabetovih argumentov prepričljivo pada na našo vedo. Dodajamo še tole: skozi ma-.gično besedo interdisciplinarnost se zdi, da se kaže potisnjena zavest vede o nezadostnosti arheoloških postopkov in frustriranost, ki jo povzroča (če parafraziramo D.Clarkea) izguba nedolžnosti. Ob vseh dobro zastavljenih izhodiščih pa je treba reči, da mora arheologija (arheologi!) pri ugotavljanju situacije, v kateri se nahaja (jo), izhajati ne le iz analize svoje teoretske nereflektiranosti, ampak istočasno tudi iz analize splošne marginalizacije humanističnih in družbenih znanosti. Strategija uspešnega razvoja vede lahko temelji le v upoštevanju navedenih dejstev, številni poskusi in rešitve takšne vrste, kot jih med zadnjimi predlaga M.Kozličič (Obavijesti HAD XV/1, 1983) pa so ne le parcialne, temveč predvsem naivne in zavajajoče. Priznavamo, da iz veliko nestrpnostjo pričakujemo jesen 1984. še v tem letu pa prihaja do poskusa spremembe slovenske založniške politike na področju prevodov tuje strokovne literature. V ta srednjeročni in dolgoročni projekt se je arheologija vključila z nekaj deli L.Klejna, J.C.Gardina, D.L. Clarkea, C.A.Moberga, G.V.Childa, R.Bianchi-Bandinellija, A.Carandinija, O.Brendla, R.Mc Adamsa, J.G.D.Clarka , J.J.Pollitta, A.Leroi-Gourhana in drugih. Realizacija projekta naj bi končno pokazala, da je arheologija znotraj družboslovnih in humanističnih ved še kako prisotna in da ne pomeni le zbirateljstvo in romantično starinoslovje (kot se rado dokazuje). Na drugi strani pa bo končno mogoče nekaj pomembnejših teoretskih in interpretadjskjh del brati tudi v slovenščini (z vsemi implikacijami glede ar~ heološke terminologije). Omenimo na koncu še pojav številnih društvenih glasil širom Jugoslavije - glasil, ki dobivajo novo grafično obliko in vsebino (Obavijesti. HAD, Arheološke novosti ADBiH, Vesti ADV). Občutek imamo, da je to "malo revolucijo" sprožil orav Arheo s svojim nastankom, podobno kot je vplival tudi na zadnjo številko revije Argo. Uredništvo se teh sprememb močno veseli, zakaj število informacij se je nenadoma močno povečalo in v kolikor oblika pomeni tudi delovne ambicije in okrepljeno politiko vede, potem bi kazalo, da se arheologija v Jugoslaviji prebuja? Po vseh teh lepih mislih pa zlobno vrtajo črvički in šepetajo: zgodovina, analogija, avtonomija... Arheološki pregled, Archaeologia Iugoslavica, Balcanoslavica... Bojan Djurid Lewis M. Binford in vzpon "nove arheologije" s predstavitvijo nekaterih ključnih od stavkov iz teoretskih člankov L.R.Binforda želi Arheo c-apreti razpravo o tistem gibanju v naši vedi, ki si je nadelo ime "nova arheologija". Zavedamo se mnogih problemov, ki se ob tem nujno poj avl jaj o. Predvsem je svojevrsten anahroni-zem, da se danes opredeljujemo do fenomena, ki je v svetu buril duhove in pretresel temelje vede konec 6 0. in v z godnj i h 7 0.1 et 1 h. Vendar posled ice trajajo, "nova" produkcija je vse obsežne j ša in tako nam ne ostane nič drugega, kot da se končno do vsega tega opredelimo/ relativno zamudništvo pa nam najbrž omogoča, da mirno in s "historično distanco" ocenjujemo komponente in pro izvode gibanj a, njegovo trajnost in njegov vpliv v razi ičnih znanstvenih populacijah. Zamuda je nasledek temeljne različnosti znanstvene t radicije, v kateri je nastala "nova arheolog i j a ", in to prav gotovo tudi danes o s ta j a glavn i pro hlem nj enega vrednotenja pri na s. Bin-fordova nova arheologi j a je kot vsa ameriška arheologija sestavni del antropolog i je, izhaja iz neoevolucionizma L.Whitea in razvija sistemski pri s top, ki je sicer znači1 en za kulturno ekologijo. Kulturnoantropološko tradicijo je po voj ni slovenski arheologiji pr ed s ta vi 1 B,Škerlj (1951), vendar jo je J>Korošec (1953) zavrnil kot škodljivo (ker bi razbila problematiko arheologijeB.Grafenauer (1960, 310f gl. šprajc, 1 980, 6 2 ) pa je t ud i svaril pred nevarnostj o "uvel j avl j anj a zahodnjaške, s kapitalistično družbo pogojene metodologije" skozi takšne koncepte. S tem se je pridružil ostrim napadom Š,Kulišiča (1953), ki je škerljevo zanimanje za socialno ekologi j o označil za idealistično in nežnanstveno, njegovo primerjanje Kroeberjeve ideje o kulturi kot formirajočem in osebnosti kot f ormi ranem elementu z Marxovo tezo o odvisnosti zavesti od dr ui bene biti za "več kot drzno", "vulgarno podstavljanje reakcionarnih idealističnih konceptov pod firmo osnovne postavke marksistične filozofije", celotno njegovo razumevanj e razvoja družbe in kulture pa kot "popačen biološko-psihološki in v osnovi rasističen" koncept. Ob tem nam prihajajo na misel besede M.Gaudeliera (1982, 285) o "Pirovih zmagah, ki jih je včerajšnji marksizem izbojeval nad 'formalistično ' lingvistiko, 'meščansko' psihoanalizo, 'idealističnimi logika»-mi, ki pa niso rešile problemov, s katerimi se sr eču j e j o tisti, ki resnično želijo spo znat i podzavestno, jezik, ideologije itd." Ni bila morda zmaga nad " burž oaz no " kulturno antropolo-gijo prav takšna P i rova zmaga? Seveda drži, da Škerlj ev tekst ne prinaša kakega operacionali -ziranega alternativnega pr i stopa, temveč je zgolj ilustracij a "različni h drugih steza in potov, ki pel j ejo k istemu vrhu"(Škerlj, 1 951 , 93). Zato pa tudi ni nič manj res, da je tu slovenska arheologija i zgubila priložnost, da vzpostavi stik s - kot se je izkazalo - plodno in i nova-tivno arheološko populaci jo: zabeležila ni izida nobenega od ki j učnih tekstov antropološke arheologije (v Koroščevem obdobju npr. Taylor 1948/ Willey-Phillips 1959), dokončno pa so bile po- trgane tudi vezi s srednjeevropsko antropološko tradicijo (dunajska šola, gl. npr. Angeli 1981). Plodnost in inovativnost te populacije pa po našem razumevanju izhaja prav iz prednosti, ki so rezultat živega stika s teoretskim razvojem stroke, s katero je arheologi j a skupno i zobliko-vala (oz. kateri dolguje) osnovne kategorije svoje sistematike, začenši s pojmom kulture (npr. Daniel 1967, 127; Šprajc 1982, 13 in 14ss). Te prednosti razumemo predvsem kot stalno možnost kritike oz. zavestnega preusmerjanja lastnih teoretskih izhodišč, nedovisnost od v ust al j en i h postopkih stroke vgrajenih (implicit-nih) modelov. Kulturni an tropolog i j i se torej ne moremo izogni ti že zaradi genetske povezanosti z arheologijo in povezanosti osnovni h delovnih oz. in terpretacij skih orodij arheologije s koncepti antropologi je. Teza, ki jo v navezavi na Binfordove tekste ponujamo in s katero želimo vzpodbuditi diskusijo, je, da je ta zveza v veliki meri pogojena z naravo predmeta arheološkega študija samega in da je to tudi razlog interpretacij ske krize "arheologi j e kot zgodovi ne " . Pisani vir svoje sporočilo podaja prek jezika, torej prek semiotskega sistema, ki je posebej izdelan za sporazumevanje oz. prenašanje sporočil, in čeprav je mogoče zagovarjati tudi tezo, da je tekst ne glede na časovno oddaljenost za vse razen avtorja nerazumljiv (npr. Ricoeur 1981), in čeprav na drugi strani te dileme tudi ni mogoče zanikati prispevka zgodovinarja pri pojasnjevanju semantičnih vrednosti oz. pojmovnega ozadja besed, je vendarle jasno, da zgodovinar, ko obravnava svoj vir, s tem sistemom (j e z i kom) računa kot z znanim in da jezik ni predmet njegovega študija.^ Nasprotno je sporočilo mater i al nega vira kodirano znotraj si s tema kulture, ki je sam predmet (arheološkega) študija. Pomembno se je pri tem zavedati, da materialna kultura - šc toli ko manj materialni vir (arheološki material) kot njen ostali del - ni zaključen podsistem kulture, temveč diferenči al no participira, je torej del mnogih (teoretično vseh)pod s is temo v (žive) kulture (npr. Binford 1965). Materialne kulture torej ne moremo obravnavati kot ločenega in celovitega sistema, temveč le kot skupek fragmentov nekega sistema/ celovito artikulirani so eventualno posamezni podsi stemi žive kulture (in vsak od nji h ima določen materialni odtisek), vsekakor pa je kot sistem (tudi kot semiotični sistem) mogoče obravnavati kulturo kot celoto (npr. Bertalanffg J 956/ Klejn 1973). Zato tudi arheološka si stematika kot umetni sistem, s katerim beremo arheološki vir, ne more biti zadosten okvir arheološke razlage: s svojimi taksoni (kultura, faza, najdiščni sklop, tip...) razvršča arheološki material, njegove prostorske in časovne formacije in razmerja (tipološka, kronološka in kulturna determinacij a). Razlaga pa zahteva opredelitve v smislu žive kulture. V odsotnonti jasnih predstav o funkcioniranju žive kulture oz. jasnih teoretskih utemeljitev razmer i j med ka tegor i j am i klasifikacijskega sistema oz. arheološkega materiala sploh in kategorijami žive kulture, arheologija cesto obrav- nava svojo taksone kar kot■ elemente žive kulture, sam taksonomsk i si s tem pa kot (za d ovo 1 j i v) model ku1 tur e: arheološki material (fibula, uhan...) postane nosilec etničnega, arheološka kultura nastopa kot substitut za et no-po 1r-ti č ne eno te. Številne arheo1 oške sinteze, k.i operirajo z arheološkimi kulturami kot z zgodovinskimi dejavniki (v smislu politične zgodovine), ne da bi postavljale vprašanja o stopnji prostorske pogojenosti kultur, o procesih, ki so lahko pripel j ali do sprem emb v kulturah in do sprememb kultur, obilno dokumenti raj o ta pristop. Dopolnjuje j i h dolga vrsta študij, ki npr. pod grobnim kultom nudijo oblike pokopa, pod ekonomiko gospodarske objekte in orodje, pod bivanjem tlorise hiš in naselij, vse to pa uokvirjeno v zdravorazumske posplošitve iz komparativnega materiala. Takšna produkcija zameg-1 j uje rea 1 no i zpo vedno st. arheološkega materiala za te probleme. Da bi lahko polno črpali sporočilno moč arheološkega vira, moramo upoštevati njegovo mesto v sistemu kulture, moramo torej obvladati mehanizme kulture v celoti (oz. tistih podkultur, ki so predmet našega specialnega študij a ) . Tu je od antropološke tradicije ločena, osamosvojena arheologija (pa naj bo še tako smiselno vključena v sistematiko historične znanosti) nevarno omejena. In ni naključje, da so ob vsej pref. i njen osti njene metodologij e veliki in terpretacijski prodori v glavnem rezultat srečnih spojev arheološkega materiala (materiala s "časovno globino " ) s teorijami raznih družbenih ved, ki omogočajo prevajanje arh:či vse tiste nevarnosti kriterijev, vrednotenja (dodali bi lahko tuJi novo termi no log i je), na katere opo zarj a B,Teržan (19 81) v kritičnem pretresu sploh prve predstavitve tekstov ameriške "nove arheologije", ki jo je za jugoslovansko strokovno in širšo kulturno javnost pripravila revija Dometi.^ Začnimo torej to r i zi čno raboto. Binfordovi glavni metodološki teksti so nastali med loti 1 9 62 in 1 968, skoznje je po s to ooma razvil vse programske elemente "nove arheologije": z animanje za zakonitosti kulturnega procesa, sistemski pristop, hipotetsko-deduktivno me tod o. 1 9 6 6 je leto dokončnega prodora na ame -riški sceni s triumfalnim simpozijem ob le-z ni skupščini Ameriškega antropološkega društva v Denverju, 196 8 pa je leto uveljavitve na mednarodni ravni z dolgo vrsto njegovih člankov in z izdajo aktov d c n v e r s k eg a si m p oz i j a (Nov.' Perspectives in Archaeology, L.R. Binford '.968 ). 1 972. lota je Binford že lahko pogledal /iaz,\j in s komenti ranim zborn i kom lastnih č1ankov zaokrožil "deset let, ki so pretres 1 a arheologijo" (Ar Ar cha eo log i. ca 1 Perspective, L.R. Binford 1^72). Binford je pričel svoj o programsko produkcijo s po sk u som operacionalizacije čreda, da je arheologija antropologija, ki ga je vsrkal kot < j k a -d ems k o tradicijo in ponavljal za Willoyem .. n Phill.i.psom (1 958, 2) ("če sploh kaj, je ameriška arheologija - antropologija"). 0 položaju arheologije v antropologiji toga časa je ironično zabeležil: "Antropologi niso hoteli niti slišati o kakem možnem prispevku arheologije antropologiji... Zanje je to bilo eno od tistih akademskih bremen, ki so jih morali prenašati, ker je iz nekih nerazumljivih razlogov arheologija zgodovinsko bila obravnavana kot del antropologije" (Binford 19 72, 10). Svoje ukvarjanje z arheologijo pa je u teme 1 jeval prav z intere si antropologije: "... postopoma sem spoznal, da mora antropologija, če se hoče znanstveno ukvarjati z vprašanji vzrokov za spremembe v kulturar razpolagati s podatki, ki bodo imeli časovno globino" (Binford 197 2, 2). V članku Arheologija kot antropologija (L.R. Binford 1962) izhaja iz najsplošnejše definicije ciljev antropologije (po Kroebcrju) - ugotavljanja in razlage (explication and explanation) celote fizičnih in kulturnih podobnost i .in razlik, značilnih za ves prostorsko- ča sovn i obe-eg človekovega bi v a n j n in ug o t a vlj a: 5 m Prispevek arheologije je, kar se ugotavljanja (explication) tiče, vsekakor velik. Naše sedanja vedenje o raznovrstnosti, ki označuje celoto izumrlih kulturnih sistemov, je bistveno večje od omejenega znanja dostopnega pred petdesetimi leti. Čeprav je ta prispevek "občudovanja vreden" in potreben, je bilo ugotovljeno, da na področju razlage (explanation) arheologija v bistvu ni prispevala ničesar: "V ameriški arheologiji je bilo na področju razlage narejenega tako malo, da je to težko izraziti z besedami" (Willey in Phillips, 1958, 5). Preden nadaljujemo s kritiko, pa moramo opredeliti, kaj sploh razumemo pod pojmom razlaga. Razlaga je v znanosti preprosto prikaz neke stalne povezanosti spremenljivk v sistemu in merjenje variabilnosti med spremenljivkami v tem sistemu. Potem lahko pokažemo, da je pro-cesualna sprememba ene spremenljivke na predvidljiv in količinsko merljiv način odvisna od sprememb ostalih spremenljivk, te pa se spet spreminjajo v odvisnosti od sprememb v strukturi sistema kot celote. Ta pristop do razlage predpostavlja ukvarjanje s procesi oz. z delovanjem in strukturalnim preoblikovanjem sistemov. Menimo, da arheologi v okviru antropologije niso dali kakega bistvenega razlagalnega prispevka predvsem zato, ker arheoloških podatkov ne obravnavajo v sistemskem okviru. Arheološki podatki so obravnavani posamično, delno in "razlaga" je podana bolj v smislu specifičnih dogodkov kot pa v smislu procesa (gl. Buettner-Janusch 1957 za diskusijo o partikularizmu). Arheologi na tihem dopuščajo, da lahko artefak-te obravnavamo kot istovrstne in primerljive "značilnosti" (traits) ne glede na funkcionalni kontekst. Ko enkrat "definiramo" različnosti in podobnosti v smislu istovrstnih in primerljivih "značilnosti", poteka interpretacija v neke vrste teoretskem vakuumu, kjer so različnosti in podobnosti razumljene kot posledica "stapljanja", "neposrednih vplivov" in "pobud" med dvema ali večimi "zgodovinskimi tradicijami", ki so določene predvsem na podlagi domnevne lokalne ali regionalne kontinuitete človeških skupin. Menim, da je to nediferencirano in nestrukturi-rano gledanje neustrezno: artefakti, katerih primarni funkcionalni kontekst pripada različnim operativnim podsistemom celotnega kulturnega sistema, bodo različnosti in podobnosti izkazovali diferencialno - v smislu strukture kulturnega sistema, katerega del so. Nadalje, časovni in prostorski razponi v širokih funkcionalnih kategorijah in med njimi se bodo spreminjali s strukturo sistematskih odnosov med socio-kultur-nimi sistemi. Preučevanje diferencialnih distribucij lahko pripelje do dragocenih podatkov o obliki socialne organiziranosti in o spreminjanju odnosov med socio-kulturnimi sistemi. Skratka, razlaga razlik in podobnosti med arheološkimi sklopi mora biti podana v okviru našega znanja o strukturalnih in funkcionalnih značilnostih kulturnih sistemov. Specifične "zgodovinske" razlage zgolj oksplj-cirajo mehanizme kulturnega procesa. Ničesar ne dodajo razlagi procesa kulturnih sprememb in razvoja. Če lahko dokažemo, da je prišlo do migracije, potem ta ugotovitev predstavlja razlagalni problem: kakšne prilagoditvene okoliščine, kateri razvojni procesi so sprožili migracijo (Thompson 1958, 1)? Za kategorije zgodovinskih dogodkov, kot so migracije, vzpostavljanje stika med prej izoliranimi področji itn., moramo iskati sistemske razlage. Le tako bomo lahko več prispevali k razlagi in ustvarjali osnovo za nadaljnji napredek antropološke teorije. Kritika je bila dobro usmerjena, izhodiščna ideja - da namreč arheološki material ne predstavlja enotnega subsistema kulture - pa je bila slabo operacionalizirana: razlikovanj e teh-nomskih, socio-tehničnih in idio-tehničnih gru-pacij artefaktov je tudi avtor sam kmalu označil za simplicistično, saj v resnici vsak arte-fakt deluje hkrati v različnih subsistemih kulture. S tem problemom se je obširneje ukvarj al v članku Arheološka sistematika in proudeilanj e kulturnega procesa (L.R. Binford 1965), kjer je z materialistično kritiko "normativnega" koncepta kulture utemeljeval potrebo po sistemskem pristopu, njemu ustrezni novi arheološki sistematiki in opazovan j u spremenljivosti pri arheološkem materialu z upoštevanjem vseh vzročnih faktorjev, predvidljivih znotraj sistema (multi v ariant na oz. faktorska analiza), kar naj bi šele omogoč ilo razumevanj e kulturnih proceso v. Willey in Phillips (1958, 50) sta izrazila dvom o tem, da imajo sodobni arheološki koncepti, kot je npr. "faza" konsistenten pomen kot kategorije človeške družbe. Namen tega sestavka je raziskati nekatere vzroke za to neskladje in ponuditi teoretski okvir, ki bo združijivejši z družbeno resničnostjo. V vsakem splošnem teoretskem okviru sta vsaj dve glavni komponenti: (1) ena, ki se ukvarja s kriteriji za izločanje (isolate) preučevanih pojavov in z onsovnimi predpostavkami o naravi enot ali delnih pojavov v prepoznani generični vrsti pojavov, ter (2) predpsotavke o načinih, kako se te delne enote artikulirajo v delovanju sistema ali med spreminjanjem sistema. Večina analitičnih pripomočkov in konceptualnih orodij arheološke sistematike se je izoblikovala v okviru teorije kulture, ki jo na tem mestu označujemo kot "normativna šola". Z normativnega stališča je predmet preučevanja različno definiran, vendar pa je doseženo splošno soglasje, da je Kultura z veliko začetnico njegova vsebina. V tem normativni teoretiki soglašajo z drugimi. Od stališča, ki ga zagovarjamo tu, se normativni teoretiki jasno ločujejo po definiciji partitivnih konceptov in po predpostavkah, ki zadevajo procese dinamike med enotami. Tipično normativno stališče podaja Taylor (1948, 110): "Pod kulturo kot partitivnim konceptom razumem zgodovinsko pogojen sistem kulturnih značilnosti, ki je bolj ali manj loZljiv in koheziven segment celote kulture in katerega posamezne značilnosti pripadaj o ali vsem ali pa le nekaterim,posebej opredeljenim Slanom neke skupine ali družbe." Podobno stališče izražata tudi Willey in Phillips (1958, 18), ko govorita o prostorskih enotah kulturnih pojavov: "Strogo arheoloSko govorjeno je lokaliteta geografski prostor j ki je dovolj majhen, da dovoljuje delovno predpostavko o popolni kulturni homogenosti v katerem koli trenutku." Pri obeh navedkih kot tudi v pisanju drugih arheologov (Ford, 1954, 47; Rouse, 1939, 15-18; Gifford, 1960, 346) je poudarek na skupnih značilnostih človeškega vedenja. V tem smislu je kultura definirana kot abstrakcija človekovega vedenja. "Skladno s tu razvitim konceptom kulture je kultura mentalna zgradba, ki jo tvorijo ideje (Taylor, 1948, 101). " Ali, kot dokazuje Ford (1954, 47): "Najprej se moramo zavedati, da so te stavbe proizvodi kulture in ne kultura sama. Razporeditve lesa, bambusa in trave zanimajo etnologe le zato, ker osvetljujejo ideje domorodcev o ustreznih načinih graditve prebivali?,?. " Če povzamemo, normativni teoretik je tisti, ki kot svcje področje preučevanja razume kulturo kot ideacionalno osnovo za različne načine človeškega življenja. Do informacij pride s študijem kulturnih proizvodov oz. objektificiranih normativnih idej o načinu življenja danes izginulih ljudstev. Tako je naloga arheologa, da iz proizvodov kulture izvleče normativne koncepte, ki so nekoč obstajali v miselnosti danes mrtvih ljudi. (Kritiko tega splošnega stališča glej pri White, 1954, 461-468). Ko razmišljamo o problemu, kako je mogoče opazovati irv preučevati kulturne pojave, se nam postavlja osnovno vprašanje: kateri tipi enot so tisti, ki bi nam omoqočili smiselno Dre-učevanje kulture? Za privržence normativne šole so predpostavke o enotah ali naravnih "paketih", v katerih se (po)javlja kultura, odvisne od predpostavk o dinamiki ideacionalnih prenosov . Učenje je priznano kot osnova medgeneracijskega prenosa kulture, difuzija pa kot osnova prenosa med družbenimi enotami, ki jih ne povezujejo ustaljena sorodstvena razmerja. Zaključek, ki sledi iz te predpostavke je, da je prenos kulture med generacijami in med različnimi sorodstvenimi skupnostmi v obratnem sorazmerju s stopnjo družbene distance med obravnavanimi skupinami. Ker je kultura razumljena kot velika "celota", ki se prenaša skozi prostor in čas, je vsak poskus delitve te kulturne "celote" samovoljen in je mišljen zgolj kot metodološki pripomoček (Ford, 1954, 51; Brew, 1946, 49). Delitev kulture je pogosto označena kot. hevristični pripomoček za merjenje stopnje družbene distance med skupinami, katerih kulturne produkte proučujemo. (Odlično kritiko tega stališča najdemo v Spaulding, 1957, 85-87). Prostorske diskontinuitete v razporeditvi podobnih formalnih značilnosti so razumljene kot nasledek (1) naravnih ovir za vzpostavljanje družbenih stikov, (2) obstoja vrednostnega sistema, katerega konzervativna psihološka matrika ovira sprejemanje tujih značilnosti ali (3) migracije oz. vdora novega ljudstva, kar pretrga predhodni vzorec družbenih stikov. Formalne spremei.be v časovni razvrstitvi posameznih elementov so razumljene kot rezultat inovacij ali delovanja vgrajene dinamike, včasih označene kot "razvoj" (drift) (Ford, 1954, 51; Herskovits, 1948, 581-582) . (Kritiko tega koncepta glej v Bin-ford, 1963, 89-93). Tako inovacija kot razvoj (drift.) sta obravnavana kot sestavini kulture, in kot je rekel Caldwell (1058, 1), "če so vse okoliščine enake, bo tok sprememb v materialni kulturi skozi čas in prostor težil k pravilnosti (enakomernosti) " . Diskontinuitete v dinamiki sprememb ali formalnem razvoju skozi čas razlagajo kot rezultat zgodovinskih dogodkov, kar vodi k razlagam sprememb oblik socialnih enot z mehanizmi, kot so razširjanje trgovine, migracije in širjenje "bistvenih" idej, npr. verskih kultov (Ritchie, 1955) . Kulturne razlike in podobnosti izraža normativna šola v smislu "kulturnih razmerij", ki jih, strogo gledano, lahko razložimo s splošnim in-terpretativnim modelom. Ta model temelji na predpostavki o "kulturnem središču", kjer iz nepojasnjenih razlogov stopnja inovacij presega tiste na okoliških področjih. Nova kultura se širi iz središča in se spaja z okoliškimi kulturami, vse dokler se v zunanjem krogu ne izgubi, pri čemer ustvari marginalne kulture Kulturna razmerja razumejo kot stopnjo vzajemnega ali enostranskega "vplivanja" med kulturnimi centri in podcentri. Ta interpretativni okvir implicira to, kar sem označil kot akvatično razumevanje kulture. V literaturi, ki podaja razlage, mrgoli izrazov, kot je npr. "kulturni tok" in "dotekanja" novih kulturnih prvin v določeno regijo. Kultura je razumljena kot širok tok z manjšimi inačicami ideacionalnih norm, ki se nanašajo na značilne načine izdelave posodja, ženitev, odnosa do tašče, graditve stavb, svetišč (ali njih odsotnost) in celo umiranje. Te ideacionalne inačice se periodično "kristalizirajo" v različnih prostorskih in časovnih točkah in se kažejo v razločevalni]; in včasih izjemnih kulturnih vzponih, ki omogočajo (raz)delitev kulturne kontinuitete v kulturne faze. 7 Eno naj elegantnejših in celovitejših kritik normativnih teoretikov je v zadnjem času podal David Aberle (1960). Pokazal je, da so privrženci normativnega stališča prisiljeni razlagati kulturne razlike in podobnosti z dvema faktorjema: historičnim in psihološkim. Normativno stališče je povzel tako: "Nobene kulture ne moremo razumeti le z upoštevanjem njenega trenutnega stanja. Kot rezultat zgodovinskih naključij je imela stike z različnimi drugimi kulturami. Te pa so zagotavljale skupen fond potencialnega kulturnega materiala, iz katerega so lahko kulture črpale. Ker ni splošne osnove za predvidevanje, katere kulture bodo med seboj v stiku, ima zgodovinski faktor nebistven in naključen značaj. Kar pa zadeva psihološki faktor, ima človekov um lastnosti - naj gre za splošno težnjo po posnemanju ali posebno naravnanost posame znih skupin - ki od-ločajo, ali bo neka razpoložljiva kulturna prvina sprejeta ali ne. Čeprav so stiki med kul-turami nepredvidljivi, pa lahko sprejetje ali zavrnitev elementa razložimo na podlagi zakonov psihologije. Zato so zakonitosti kulture psihološke zakonitosti (Aberle, 1960, 3)." Normativno stališče postavlja arheologa v situacijo, da gleda nase kot na kulturnega zgodovinarja in/ali paleopsihologa (za kar je večina arheologov slabo usposobljena). Tako ostaja kom-petenten zgolj za preučevanje kulturne zgodovin ne, kar je verjetno vsaj delen razlog za to, da se razlagalna raven v arheološki teoriji ni razvila, na kar sta opozorila Willey in Phillips (1958, 5). Na tem mestu dokazujemo, da je za ustrezno obravnavanje razlag kulturnih procesov potrebna nova sistematika, temelječa na drugačnem konceptu kulture. Če opredelimo kulturo kot človekovo ekstrasomatsko sredstvo prilagoditve (White, 1959, 8), je kultura v partitivnem smislu eks-trasomatski prilagoditveni sistem, uporabljan pri integriranju družbe z njenim okoljem in z drugimi socio-kulturnimi sistemi. Kultura v tem smislu ni nujno skupna vsem, ljudje v njej participirajo. V kulturnih sistemih so ljudje, stvari in kraji sestavine področja, ki ga sestavljajo ambientalni in socio-kulturni podsistemi, mesto (locus) kulturnega procesa pa je dinamična artikulacija teh podsistemov. Celovitosti medsebojnih razmerij ne moremo razložiti z redukcijo na eno samo sestavino - ideje, kakor ne moremo delovanja motorja razložiti z eno samo sestavino, npr. bencinom, akumulatorjem ali mazilnim oljem. Ugotovili smo že, da po naši definiciji kultura ni nujno skupna vsem; v njej se participira. In participira se diferencialno. Osnovna značilnost kulturnih sistemov je integracija posameznikov in družbenih enot, ki opravljajo različne naloge, često na različnih krajih. Posamezniki in družbene enote so s pomočjo različnih institucij povezani v večje enote... V kulturnem sistemu se bo stopnja, do katere udeleženec pose- duje isto (skupno) ideacionalno osnovo, spreminjala glede na stopnjo kulturne kompleksnosti sistema kot celote. V resnici je kot merilo kulturne kompleksnosti splošno upoštevana stopnja notranje strukturne diferenciranosti in funkcionalne specifičnosti participirajočih podsistemov (White, 1959, 144-145). V vsakem kulturnem sistemu bo stopnja, do katere udeleženci posedujejo skupne ideacionalne preference v obratnem sorazmerju s kompleksnostjo sistema kot celote. Posedovanje istih kulturnih prvin v različnih sistemih bomo razumeli kot funkcijo značaja kulturnih sredstev za povezovanje različnih skupin. Trenutno naša eksplicitno izdelana sistematika temelji na stopnji skupnega posedovanja kulturnih lastnosti. Klasifikacijski sistem Srednjega zahoda (Midwestern Taxonomic System) (McKern, 1935, 70-82; 1939, 301-313) je hierarhična ureditev arheološko opredeljenih kulturnih lastnosti, kot se pojavljajo v prostorsko in časovno ločenih manifestacijah. Podobno so takšne enote, kot je faza, (Willey in Phillips, 1958, 50; Rouse, 1955, 713-714) grupacije arheoloških kompleksov na osnovi skupnih lastnosti. Poudarek na skupnih lastnostih vodi v našem klasifikacijskem sistemu do zakrivanja različnosti in do združevanja pojavov, ki bi po drugačni klasifikacijski metodi bili ločeni. Kultura ni enovalenten pojav in tudi ne moremo njenega funkcioniranja razumeti ali meriti kot funkcijo ene spremenljivke - prostorsko-časov-nega prenosa idej. Nasprotno, kultura je multi-variantna in njeno delovanje moramo razumeti kot funkcijo številnih vzročno pomenljivih spremenljivk, ki lahko delujejo neodvisno ali v različnih povezavah. Naša naloga je izločiti te vzročne faktorje in poiskati njihova stalna, stabilna in predvidljiva medsebojna razmerja. Naše klasifikacije bi morale biti zasnovane tako, da bi težile k temu cilju. Področja našega opazovanja bi morali (raz)deliti tako, da bi lahko poudarili značaj variabilnosti populacij artefaktov in olajšali ugotavljanje vzročno relevantnih faktorjev. Naše kategorije bi morale biti utemeljene s skupnimi strukturnimi ali funkcionalnimi lastnostmi v normalnem delovanju kulturnih sistemov. Te kategorije bi bilo treba potem analizirati glede na njihovo vedenje v različnih sistemih in pogojih sistemskih sprememb . S takšno metodo bi lahko dosegli naš cilj -ugotoviti zakonitosti kulturnih procesov. Arheološke sistematike bi morale biti v pomoč pri opravljanju analitičnih nalog... Možnosti nove sistematike je ponazoril na primeru keramike in arheoloških sklopov lassem-blage), v posebni študiji pa se je lotil pogrebnih običajev (Binford, 1971). Članek se nam zdi posebej zanimiv, saj vztraja na odvisno- ^ti d snovnih kategorij 07.. delovnih orodij vede (ta k soncmsk i h sistemov) od celostnih konceptov ki: 1 ture. 'lotoma sila novih idej pa je bila seveda stroga metoda, ki naj bi utemeljila stroko kot znano st in opravičila njene aspiracije po spoznavanju zakonitosti družbeni h oz. kulturnih procesov. Tu se je Binford naslonil na neopo zi-tivi stično logiko in predvsem na ilemp^ov hipo-tetsko-deduktivni model razlage (Ilempel, 1 965). Pomen eksplicitnih deduktivnih pos topkov za arheologijo je obširno predstavil v uvodnem članku k objavi denverskega simpozija - Arheološke perspektive (Binford, 1968a), spet skozi kritičen pretres, tokrat omejitev, ki jih induktivni postopki postavljajo arheologiji pri njenih prizadevanjih, da bi dosegla razglašene cilje: rekonstruiranje kulturne zgodovine, rekonstruiran j e načina življenja in ugotavljanje kulturnih procesov. METODE ARHEOLOGIJE - TRADICIONALNI PRISTOPI REKONSTRUIRANJE KULTURNE ZGODOVINE Rekonstruiranje kulturne zgodovine je razvrščanje kulturnih enot na način, ki natančno odkriva njihove generične sorodnosti. Arheologi so v glavnem delali na osnovi naslednjih dveh domnev : 1.stopnja sorodnosti dveh kulturnih enot se spreminja skupaj s podobnostmi, ki jih ti enoti kažeta v generično povezanih značilnostih (npr. pri celoti kulturnih značilnosti ali kompleksov, okrasu artefaktov itd.); 2.stopnjo sorodnosti dveh kulturnih enot lahko merimo z razmerjem med številom skupnih generično povezanih znčičilnostih in številom tistih, ki niso skupne. Očitno je, da mora biti vsaka kulturna značilnost, določena z razmerjem, s katerim merimo stopnjo sorodnosti, ovrednotena glede na to, ali se podobnost med značilnostmi pojavi kot funkcija linearnega prenosa, kot difuzija med kulturnimi enotami ali kot neodvisen razvoj znotraj vsake kulturne enote. Prav tu je osnoven, še nerešen problem: Kako more arheolog razlikovati homologne od analognih kulturnih podobnosti? Že leta 1896 se je s tem problemom ukvarjal E.B.Tylor in predlagal postopek analize opaženih podobnosti s "pomočjo delitve na sestavne elemente, ki kažejo tako šibko medsebojno povezanost, da jih lahko upravičeno imamo za samostojne. Čim veS je takih prvin, tem manj je verjetnosti, da bi se kombinacija ponovila (189G, 66)." Z drugimi besedami, Tvlor meni, da je mogoče zračunati stopnjo verjetnosti samostojnega ponavljanja identičnih kombinacij med samostojno spreminjajočimi se značilnostmi. Tudi drugi, ki so se ukvarjali z istim problemom, so ponudili podobne rešitve. Graebner (1911) npr. navaja dv-.; merili za ovrednotenje kulturnih podobnosti: kriterij forme in kriterij kvantitativnega sovpadanja. Za Graebnerja se kriterij forme sestoji iz stopnje sovpadanja značilnosti, za katere pa ni nujno, da izvirajo iz "narave primerjanih predmetov"; kriterij sovpadanja je v tem, da se ugotovi, ali se preučevana značilnost ali sestavina pojavlja kot ločena sorodnost ali kot prvina večjega kulturnega sklopa. Na osnovi kriterija forme takšnega večjega kulturnega sklopa ne moremo razlagati kot nekaj, kar je vzniknilo samostojno . Robert Lowie je pokazal na nekatere pomanjkljivosti Graebnerjevega razmišljanja: "S primerjo-njem forme nc moremo nikdar ugotoviti veS koJ le identično st form, to, da je taksno identie-r.ost treba razlagati i genetskimi odnosi, je zgolj hipoteza" (1312. 28). Pripomnil jc tudi, da Graebnerjev kvantitativni kriterij ni verjetnosten, kot je Tylorjev, temveč je preprosto kriterij forme vzdignjen na višjo raven abstrak cije in zato ni neodvisen kriterij presoje (1912, 27) . Ob nedavnem preverjanju aplikacij Tylorjeve verjetnostne metode je bilo ugotovljeno, da so bili izračuni verjetnosti pri konkretnih primerih redko natančni in pogosto je dozdevna natančnost verjetnostnega utemeljevanja bolj semantičen kot pa metodološki prispevek antropološki literaturi (Erasmus, 1950, 374-375). Bistvenejša slabost Tylorjevega postopka pa je domneva, da je raziskovalec sposoben prepoznati tiste sestavne elemente, ki so dejansko nec d-visne spremenljivke. Problem je bil predmet številnih razprav (Erasmus, 1950, 375-387; Rands-Riley, 1958; posredno tudi Sackett, 19-66) , toda kot metoda za njegovo rešitev je bila predložena samo intenzivna analiza distribucije in vzorcev kovariacij, ki se kažejo med izbranimi značilnostmi. Arheologi so se redko ukvarjali s takšnimi preučevanji, in z gotovostjo lahko trdimo, da nikoli niso bila rutinska analitična sestavina tistih arheoloških del ki ponujajo zgodovinske rekonstruke ije. Ta posebni problem je skoraj izključno ostal v domeni etnografov, in arheologi, ki se ukvarjajo z rekonstrukcijo kulturne zgodovine, so glede njega, kot izgleda, ostali v blaženem neznanju. I.owie (1912, 24-27) je opozoril še na drug problem metode - medtem ko so nekateri poskušali identificirati podobnosti, ki izhajajo iz generičnih povezav med kulturnimi enotami, pa nihče ni razmišljal o načinih ovrednotenja alternativne možnosti - neodvisnega razvoja, razen skozi zmožnost, da se pokažejo zgodovinske povezave. Dokler se ne bomo dokopali do določenega razumevanja zakonov kulturnega razvoja, bomo še naprej ostali brez takšnih neodvisnih sredstev za ovrednotenje posameznih primerov. Kljub tem nerešenim problemom metode in iz njih izhajajoče nezmožnosti natančnega razločevanja med analogijami in homologijami, arheologi še nadalje podajajo rekonstrukcije, pri čemer postopke, ki sta jih razvila Tylor in Graebner, uporabljajo na zdravorazumarski ravni, temu pa često dodajajo kriterij distribucije. Interpre-tacijske principe, ki so vodili arheologe pri rekonstrukcijah kulturne zgodovine, lahko strnemo v naslednje: 1. verjetnost difuzije se povečuje s stopnjo formalne podobnosti med predmeti in značilnostmi (Jennings, 1957, 265; Linton, 1936, 372) in s stopnjo komponentne kompleksnosti primerjanih značilnosti (Linton, 1936, 372); 2. verjetnost difuzije upada s stopnjo časovne in prostorske ločenosti med primerjanimi značilnostmi (Linton, 1936, 370; za diskusijo gl. Wallis, 1928; Meggers et al., 1965, 157-178; Rowe, 1966, 334-337). Takšna interpretativna vodila zanemarjajo in-herentne nerešene probleme metode in epistemo-logije, in večina taksonomskih shem, ki naj bi služile pri zgodovinskih rekonstrukcijah, jim prav tako ni kos. McKern je npr. v razpravi o taksonomskem sistemu Srednjega Zahoda (Midwestern Taxonomic System) jasno zapisal, naj bodo klasifikacije zastavljene tako, da upoštevajo listo kulturnih značilnosti, ne da bi jih razločevali po verjetnosti, da predstavljajo analogijo oz. homologijo: "Vse značilne poteze danega kulturnega pojava podrazumevajo kulturni kompleks tega pojava.,. Pri primerjanju tega pojava z nekim drugim, za potrebe klasificiranja, lahko posamične značilnosti ugotovimo v obeh kompleksih in te povezujoče značilnosti (služijo) za prikaz kul~ turne podobnosti med kulturnima variantama." Številni primeri uporabe taksonomskega sistema Srednjega zahoda kažejo odsotnost vsakršnega poskusa, da bi razločevali med analognimi in homolognimi značilnostmi. (Vendar pa moramo poudariti, da je McKernov sistem notranje konsistenten in logičen, večino problemov v zvezi z njim so povzročili tisti, ki so ga napačno uporabili.) Tudi druge sheme uporabljajo vrsto opažanj, katerih vrednost za diskusijo o kulturni filogenezi in o stikih je močno vprašljiva. Rouse (1955) je priznal razliko med klasifikacijami, ki temeljijo na grobih meritvah podobnosti, in tistimi, ki temeljijo na "genetičnih korelacijah"; predlagal je, da bi za potrebe zgodovinske rekonstrukcije "bilo priporoči j ivo najprej izločiti vse tiste podobnosti, za katere se zdi, da ni3o posledica stikov. Dalje, treba se je odločiti, katere od ostalih podobnosti so prej plod genetične povezanosti kot pa drugih faktorjev, npr. prilagoditve na podobno okolje ali iste stopnje kulturnega razvoja. i?nlc tedaj bomo mogli varno izbirati med različnimi možnimi oblikami gene- tičnih povezav" (1955, 719). Vendar Rouse ne nudi opornih točk za razločevanje med značilnostmi, ki so povezane generično, in značilnostmi, katerih podobnost izhaja iz drugih vzrokov. Skratka, Rouse se zaveda mnogih pomanjkljivosti klasifikacijskih shem, vendar ne daje rešitve za enega od osnovnih metodoloških problemov. Tu dokazujemo, da je natančna preveritev metod in teorije temeljni predpogoj za dosego rekonstrukcije kulturne zgodovine in da so tradicionalna metodologija in analitični postopki za uspešno razreševanje zastavljenih ciljev neustrezni. Z uporabo prefinjenih tehnik datira-nja lahko arheološke ostaline dosti natančno razvrstimo v pravilna kronološka razmerja. Lahko popišemo ostaline in razpravljamo o zoževanju, razširjanju in o "hibridizaciji" najdiščnih inventarjev skozi čas. Lahko tudi izoblikujemo klasifikacije sklopov na osnovi sumaričnih meritev formalnih podobnosti med najdenimi predmeti (gl. Ford, 1954); podobnost lahko merimo tudi tako, da primerjamo celotno sestavo vzorcev odkritega materiala (gl. Bordest 1953). Nato lahko utemeljujemo verjetnost, da je neka kategorija (takson) kulturni prednik, potomec ali stranski sorodnik drugega taksona (gl. Hodson et al., 1966; Doran-Hodson, 1966), oziroma, da je treba upoštevati neko drugo enoto (gl. Narren, 1967, 168-185; Sanger, 1967, 186-197; Aikens, 1967, 198-209; Schlesier, 1967, 210-222). Vendar pa ti postopki ne pripomorejo k doseganju zastavljenih ciljev arheologije. Točna in pomenljiva zgodovina je več kot le posplošena pripoved o spremembah v sestavi arheoloških zapisov skozi čas (gl. npr. Griffin, 1967); je tudi več kot rekonstrukcija iz teh zapisov na podlagi interpretad jskih principov, o kakršnih smo razpravljali prej in za katere lahko dokažemo, da imajo inherentne slabosti. Če želimo doseči cilj - rekonstrukcijo kulturne zgodovine, potem moramo razviti orodja, ki nam bodo omogočila črpanje arheoloških ostalin kot zapisa preteklosti in kot vira podatkov za preverjanje naših domnev o preteklih dogodkih, ne pa kot podatek, ki ga lahko beremo po vnaprej znanih pravilih ali interpretativnih principih, katerih uporaba omogoča veščemu interpretu "rekonstruirati" preteklost. Veliko premalo vemo tako o arheoloških podatkih kot o procesih kulturnega razvoja, da bi moglo "branje arheološkega zapisa" biti kaj več kot površna in dvomljiva zabava. To, kar hočemo proučevati, je kulturni proces, in samo z razumevanjem teh procesov lahko konstruiramo dogodke, ki predstavljajo kontekst, v katerem je nastal arheološki zapis. REKONSTRUIRANJE PRETEKLIH NAČINOV ŽIVLJENJA Rekonstrukcija načinov življenja izginulih ljudstev je drugi cilj arheologije, ki ga bomo pregledali, da bi ovrednotili tradicionalne metode. Standardni postopek za dosego tega cilja je po- dan v naslednjem odlomku: "V3-C ec zavedamo dejstva, da je nemogoče razložiti in pripisati absolutnega pomena vsem odkritjem, do katerih pridemo ob izkopavanju starih naselij. Vse, kar lahko storimo, je, da najdbe interpretiramo v luSi našega po znanja sodobnih... (ljudstev)... Na ta naSin lahko obvladamo naša ugibanja in jih povežemo s pomoSjo smerne imaginacije. Tako so hladna, nepovezana in Šesto dolgočasna arheološka dejstva oživljena,i in bralec si lahko v mislih nekako rekonstruira, ... kakšna so bila Cnekdanja ljudstva) in kako so živela" (Martin-Rinaldo, 1939, 457) .. . Večina arheologov se bo strinjala s tem stališčem (gl. Willey, 1966, 3; Chang, 1967a, 109; Ascher, 1961). Analogija s še živečimi ljudstvi je tradicionalen odgovor na vprašanje, kako je mogoče rekonstruirati načine življenja (gl. Randall-Mclvcr, 1932, 6-7; Hawkens, 1954, 157-153; Vogt, 1956, 175; Piggot, 1965b, 12; Rouse, 1965, 10; Willey, 1966, 3-4). Glavno sporno vprašanje je bila primernost neke etnografsko znane skupine ali sklopa pogojev kot modela za razlago načinov življenja arheološko preučevanih skupin (gl. Lowie, 1940, 369-370; Slotkin, 1952; S.R. Binford, 1968). Izhajajoč iz metode analogije s še živečimi ljudstvi so arheologi pozivali k iskanju tistih enot arheološkega zapisa, ki bi jih bilo mogoče smiselno primerjati po analogiji s še živečimi ljudstvi. Za arheologe je bila očitna potreba, da izkopavajo ostanke celotnih skupnosti, da se ukvarjajo s primerjalnim preučevanjem naselij kot tudi z notranjo organizacijo najdišč. Tay-lorjev (1948) poziv k podrobnemu preučevanju kontekstualnih odnosov med arheološkimi ostali-nami je zahteva po iskanju urejenosti, ki se kaže med elementi nekega arheološkega depozita. Willey (1953, 1956), Chang (1958, 1967a) in Trigger (1967) so (med drugimi) poudarili potrebo po raziskovanju poselitvenih vzorcev, saj je te mogoče preučevati pri še živečih ljudstvih, hkrati pa zanje velja, da nudijo podatke o družbeni organizaciji. Tudi arheologi, ki se ukvarjajo s pleistocenom, vse bolj obravnavajo najdišča kot ostanke aktivnosti posameznih družbenih enot; tak način zbiranja podatkov je poudarjen pri iskanju bivalnih površin in pri poskusih izkopavanja celotnih najdišč. "Življenjski prostori pleistocenskih ljudi dajejo isto vrsto podatkov o vedenju in ekologiji kot tisti iz mlajših obdobij, Se pri njihovem odkrivanju uporabljajo primerne izkopavalne tehnike... Takšna terenska preučevanja... paleo-litskih najdišč so mnogo plodnejSa in pomembnejša, kot lahko ... to sodimo po tekstih ki se nanašajo na izkopavanja bivalnih površin" (J.D.Clark-Howell, 1966, V-VI). Drugi aspekt zbiranja podatkov, s katerim so se ukvarjali v zadnjih letih, je problem vzorčenja. Često se razpravlja o uporabi tehnik vzorčenja, ki naj bi povečalo verjetnost, da so vzeti arheološki vzorci resnično reprezentativni za ostanke preteklosti (gl. L.R. Binford, 1964; Rootenburg, 1964). Vzporedno s temi finesami pri zbiranju podatkov se je med arheologi povečalo zanimanje za preučevanje še živečih ljudstev (Crawford, 1953; Kleindienst-Watson, 1956; Thompson, 1958; Ascher, 1962; Watson, 1966). Cilj takih preučevanj je ugotavljanje vedenjskih korelatov za materialne elemente (Chang, 1958; Robbins, 1966), in namen arheologov, ki se lotevajo takšnih raziskav, je kar najbolj povečati lastne interpretativne sposobnosti tako, da povečujejo znanje o še živečih ljudstvih - cilj je torej povečati zanesljivost analogij med načini življenja arheološko in etnografsko znanih ljudstev. Seveda pozdravijamo vse poskuse za večjo zanesljivost arheološko zbranih podatkov in gotovo tudi podpiramo trdnejšo osnovo pri določanju vedenjskih korelatov materialne kulture, vendar pa niti prefinjenost v načinu zbiranja podatkov niti povečano etnografsko znanje samo po sebi ne moreta povečati našega poznanja preteklosti. Dejstva ne govorijo sama zase, in celo če bi nam bile na razpolago vse bivalne površine od začetka pleistocena do pojava urbanih središč, bi nam taki podatki ne povedali ničesar o kulturnih procesih ali o preteklih načinih življenja, če ne bi zastavili ustreznih vprašanj. Naše vedenje o načinih življenja še živečih ljudstev lahko širimo v neskončnost, pa vendar ne bomo mogli rekonstruirati načinov življenja izginulih ljudstev, dokler ne uporabimo bolj izdelane metodologije. Uvrščanje arheoloških ostankov v znane etnografske vzorce našega poznanja preteklosti v ničemer ne razširja. V resnici tak postopek arheologiji odreka možnost, da bi obravnavala oblike kulturne adaptacije izven etnografsko znanih različic (gl. f!.R.Binford, 1968). Ker pa je zelo verjetno, da so v preteklosti obstajale kulturne oblike, za katere nimamo ustreznih etnografskih primerov, zahteva rekonstrukcija načinov življenja takšnih socio-kulturnih sistemov strogo preverjanje deduktivno dobljenih hipotez na neodvisnih sklopih podatkov. To gledanje je v ostrem nasprotju z epistemolo-ško osnovo tradicionalnih metod, katerih implikacije z lahkoto razberemo v sledeči izjavi: "Kar se analogije tiče - arheologija je analogija, zakaj postavljati zahtevo po kakršnem koli vedenju izven materiala samega po sebi pomeni predpostavljati poznanje vzorcev kulture in zgodovine in aplicirati te vzorce na podatke" (Chang, 1967a, 109). Takšno gledanje sem kritiziral na drugem mestu (L.R. Binford, 1967a, b; 1968), in rekel bi samo, da vse dokler vztrajamo, da je naše poznanje preteklosti omejeno s spoznavanjem sedanjosti, potiskamo sami sebe v metodološko sleoo 11 ulico. Arheolog mora uporabljati svoje podatke kot dokazila preteklih stanj, oblikovati mora predpostavke o preteklosti in najti sredstva za njihovo preverjanje na arheoloških ostalinah. Šele s preverjanjem hipotez postaja naše poznanje preteklosti zanesljivejše, to pa je nedvomno težaven posel. Arheologija kot del antropologije in antropologija kot družbena znanost sta često po pravici obtoževani s strani "pravih" znanosti: "Najpomembnej 5a lastnost hipoteze je, da je poskusna ideja... (in) dokler ni preverjena, je ne smemo zamenjevati z zakonom... Težavnost preverjanja hipotez pri družbenih znanostih vodi V nekakšno skrčevanje znanstvene metode, pri čemer je preverjanje preprosto izpuščeno. Verjetne hipoteze so brez nadaljnjih procedur ustoličene kar kot dejstva" (Wilson, 1952, 26-27). Tradicionalna arheološka metodologija ni razvila tega končnega člena znanstvenega postopka. Zaradi tega je rekonstrukcija načinov življenja ostala neke vrste umetnost, ki jo lahko ovrednotimo samo s presojo kompetentnosti in poštenosti osebe, ki nam ponuja rekonstrukcijo (Thompson, 1956). PREUČEVANJE KULTURNIH PROCESOV V razpravah o kulturnih procesih različni avtorji mislijo na različne pojave. Izraz je bil rabljen kot oznaka za aktivne odnose (vzroke in posledice) , ki delujejo med socio-kulturnimi sistemi, za procese, ki povzročajo spremembe, vidne v organizaciji in/ali vsebini sistemov, oziroma za vključevanje novih formalnih sestavin v sistem. Drugi so izraz kulturni proces uporabljali kot oznako za vzorce ali konfiguracije časovnih in prostorskih distribucij samega arheološkega materiala (gl. Wauchope, 1966, 19-38). Avtor uporablja prvi sklop pomenov - gre za dinamične odnose, ki delujejo med kulturnimi sistemi . Preglejmo postopke in metode, ki so tradicionalno v rabi pri prizadevanjih za razumevanje kulturnih procesov ne glede na pomen, ki ga pripisujemo temu pojmu. Najpogosteje so enačili proces z zaporedjem v preoblikovanju form (transformational sequence), običajno povzetim v obliki klasifikacije po stopnjah. Drugi, včasih alternativni postopek, je primerjalno preučevanje sprememb arheološko poznanih kulturnih oblik v času in prostoru, da bi ugotovili določene usmeritve ali pravilnosti. Usmeritve so potem oblikovane kot empirične generalizacije, te pa so spet razumljene kot trditve o kulturnih procesih (gl. Steward, 1949; Braidwood, 1952, 1960; Braidwood-Reed, 1957; Willey-Phillips, 1958; Willey, 1960; Beardsley et al., 1956). Naša kritika je v tem, da vsaka klasifikacija po stopnjah predstavlja zgolj meritveno lestvico. Uporaba takšne lestvice pri množici empiričnih primerov ali celo za dokončno sistematizacijo vsega arheološkega materiala nam nikoli ne bo omogočila razumevanja procesov, ki so delovali v preteklosti in katerih posledica je zaporedje razvojnih stopenj. Empirična generalizacija iz podatkov - ne glede na to, kako natančna je -nikakor še ni razlaga. Linnaejevo razvrščanje oblik življenja, ki so končni proizvodi evolucije, ni opisalo oziroma definiralo procesa organske evolucije. Steward je menil, da bodo primerjalna preučevanja distribucije kulturnih oblik v prostoru in času razkrila določene tendence, pravilnosti ali vzorce, ki jih bo možno historično in genetsko interpretirati; menil je tudi, da tendence ali vzorci odražajo kulturne procese (Steward, 1949, 3). Vendar pa je ta predlog temeljil na predpostavki, da smo sposobni razločevati kulturne analogije in homologije. Kot smo že pokazali, je treba metode za tako razločevanje šele razviti. Celo če bi bili sposobni tako razločevati, ugotavljanje empiričnih "pravilnosti" zgolj beleži podobnosti, ki pa jih je treba razložiti; upamo lahko, da se bodo predložene razlage ukvarjale s kulturnimi ali ekološkimi procesi, ki so delovali v preteklosti. Rouse (1964, 1965) je arheologom ponudil "izhod", in njegove ideje nedvomno privlačijo tiste, ki bi radi preučevali kulturne procese, vendar jim primanjkuje metod. Pravi, da bi, ker že priznavamo razliko med procesom evolucije in njenimi proizvodi, moralo preučevanje procesov biti praviloma domena etnologov, "ki so sposobni opazovati spremembe, ki še vedno potekajo" (Rouse, 1964, 465). Dalje meni, da bi arheologi produkte evolucije lahko primerneje preučevali v sistematskih okvirih - s pomočjo taksonomskih in distribucijskih shem. Po takem naziranju arheologi ne morejo legitimno preučevati vzročnih in posledičnih procesov, saj niso del arheološkega zapisa, ne moremo jih izkopati in jih neposredno opazovati. Drugi, ki delujejo v tradicionalnih okvirih, menijo, da se arheologi lahko dokopljejo do razumevanja kulturnih procesov in to tako, da interpretirajo podatke iz preteklosti v luči našega razumevanja sedanjosti. Primer takšne usmeritve lahko vidimo v tem, kar sta Willey in Phillips imenovala "razvojna interpretacija" -to je proces, ki arheologu dovoljuje "izvleči ... določene značilnosti, za katere se zdi, da so pomembne za splošen razvoj... kulture" (Willey-Phillips, 1958, 77). Vendar pa odločitve o tem, katere značilnosti so pomembne za splošen razvoj kulture, ne izhajajo iz podatkov samih; pomen jim dajejo našo ideje o procesih kulturnega razvoja. Če preprosto uporabimo te ideje za interpretacijo arheoloških ostalin, potem ne bomo iz arheološkega zapisa o v preteklosti delujočih procesih izvedeli nobenih novih informacij. Skratka, tradicionalne arheološke študije so često ugotavljale, da bi bilo potrebno raziskovati procese, toda metod za uspešno izvajanje takšnih preučevanj niso razvile. 12 ARHEOLOŠKA TEORIJA IN METODA - NOVE PERSPEKTIVE Na kratko smo pregledali metode, ki sc: na splošno uporabljajo za dosego razglašenih ciljev arheologije. V tem delu bi želeli primerjati nekatere vidike tradicionalnih metod in teorije z najnovejšim razvojem na tem področju. Razpravo o teoriji in metodi bomo razvrstili v več problemskih poglavij. INDUKCIJA IN DEDUKCIJA Ena od presenetljivih potez tradicionalnih arheoloških metod je ne glede na raziskovalne cilje pomanjkanje vsakršnih trdnih pripomočkov za preverjanje predpostavk o preteklosti, s katerimi bi domneve postane zanesljivejše. Stališča do zgodovinskega, funkcionalnega ali pro-cesualnega pomena preučevanih značilnosti arheološkega zapisa so ovrednotena s pomočjo dveh kriterijev: (1) stopnjo, do katere lahko naše poznanje sodobnih ljudstev upravičeno projiciramo na izginule socio-kulturne sisteme, in (2) stopnjo, do katere lahko zaupamo v profesionalno sposobnost in intelektualno poštenost arheologa, ki podaja interpretacijo (gl. Thompson, 1956, 33). Tradicionalne metodologije so kot ustrezen postopek skoraj vedno prevzele preprosto indukcijo, arheološki zapis pa je razumljen kot splet pojavov, iz katerih moremo po induktivni poti sklepati o preteklosti. Takšno sklepanje usmerjajo naša spoznanja o sodobnih ljudstvih, kakor tudi določeni principi, npr. mehanski princip, ki določa izdelovanje odbitkov. Uporaba etnografskega znanja in vodečih principov so tradicionalna sredstva za dosego večje verjetnosti naših generalizacij pri sklepanju (referential generalization) o preteklosti . "Sklepanje (inference) je ključ oziroma metodološko jedro arheologije, zakaj le s sklepanjem lahko mrtve predmete ponovno oživimo. Sklepanje izvajamo iz analogij" (Willey, 1966, 3). "Šele s sklepanjem končno da arheolog golemu okostju podatkov tudi meso, in če to stori skrbno in z dosti domišljije, mu ta postopek omogoči orisati in dokončno razumeti pretekle kulture" (Deetz, 1967, 11). V tej knjigi (New Perspectives, op.prev.) predlagane spremembe v arheologiji so več kot le nove metode in nove teorije; spremembe so v teorijah in metodah, ki so se razvile v kontekstu novega epistemološkega pogleda na take osnovne probleme, kot je vprašanje ustreznih znanstvenih postopkov za preučevanje preteklosti. V tem novem pogledu je treba pomemben poudarek dati vprašanju vloge indukcije v znanosti: "Nobenih splošnih pravil indukcije ni; zahteva po takih pravilih je nasledek mešanja logiških in psiholoških problemov... To, kar določa trdnost neke hipoteze, ni način, kako smo do nje prišli (lahko je plod sanj ali halucinacij), r-emvec to, kako vr.dr';yi preverjanja, tj. ' - r :-nje /-■1 / < " ''7 ' n i!'} i :: ■ / ; npar.ovanj" (Je i svaka druga, puna napornog rada, sedenja u bibliotekama, puna ispunjavanja inventarskih lističa, a otkriča, prava i on kva kakvim se vi nadate i ne po stoje, a ako i postoje toliko su retka da se vama sigurno neče dogoditi" - veli on poniruci du-boko u dušu slušaočevu. Mudre su to reči i različite efekte imaju na mladi auditorijum. Neki se odmah prijave u legiju stranaca, neki se prebace da studiraju ekonomiju, neki odu kuči i spale komplet "Politikinog Zabavnika", a večina se povuče u kafanu iza čoška da se uteši Bahusovim da-rovima. Od ovih poslednjih po-stače najbolji arheolozi i dok se uteha pojavljuje u zadimlje-noj i srdačnoj atmosferi poša-lica i anakreontskih pesmica, iskradimo se za onom šačicom razočaranih koji su pohrlili kuči da u unistenju jednog uglednog omladinskog časopisa nadju za- borav. Zašto oni, u tišini doma, naknadnu za iluzije grubo istrg-nute iz svoje mlade duše, nalaze u pravljenju autodafea i "lomača kreposti" na kojima spaljuju krila koja su ih do juče nosila u bezbroj pustolovina? Zbog čega su se u strašnom plamenu izneve-renih nadanja, osim "Zabavnika" našli i I-Iagardovi "Rudnici Cara Salomona", "Iščezli svet" Konana Dojla, knjige Žila Verna, Pjera Benoa, Anatola Fransa, bezbroj-ne varijante otkrivanja legendarne Atlantide, kao i mnoge druge, manje ili više uvažene knjige iz prašnjavih biblioteka? Mladi arheolog se oseča preva-ren, poharan i bespomočan. Njegov svet je srušen, a poslednja vrata koja su ga vodila u ne-uporedive pustolovine lagano i neumitno se zatvaraju pred njim. No kako je razočarani omladinac uopšte došao na pomi-sao da jednu ozbiljnu i mnogo-poštovanu nauku poveže sa razuzdanim avanturizmom i doživ-ljajima sumnjivog porekla i još sumnjivijeg ishoda? Primordialne iluzije KAKO JE ARHEOLOGIJA POSTALA AVANTURA Predvečerje u jednoj neidentifi-kovanoj tropskoj prestonici. Kosi zrači zalazečeg sunca pro-bijaju se kroz poluspuštene trščane roletne i šaraju praš-njave, premda luksuzno namešte-ne, prostorije kluba istraživa-ča. Na plafonu se leno okrece veliki ventilator. Udobno zavaljeni u fotelje od bambusa, pijuckajuči viski, postariji profesor sa bradicom i mladi preplanuli arheolog poverijivo šuškaju. Pored njih sedi profe- sorova cerka, lepotica u jahadim pantalonar.ia. Na stolu od mahagonija nalazi se mapa ne-poznatog predela gde se, u prepletu lijana i zelenih mambi, nalazi tajanstveni napušteni grad, svedočanstvo o jednoj izumrloj visokoj civilizaciji. Za to vreme u krčmi prekoputa još jedan arheolog, nesavestan i zlokoban, kuje mračne planove, kako u pogledu blaga iz napušte-nog grada, tako i prema profeso-rovoj čerci. Sve miriše na avan-turu. Nastavak je poznat: nosači beže u odsudnom trenutku, mladi arheolog spasava lepoticu u jahadim pantalonama od razbesnelog tapira, pojavljuju se dobri i loši urodjenici, otrovne stre-lice, tajanstvena kraljica, basnoslovno blago, komplot zlog arheologa sa zlim urodjenicima, pomračenje sunca baš kada treba i, naravno, hepiend u vidu erupcije vulkana koji sve uništi osim profesora, njegove čerke i mladog arheologa (njemu je samo ruka s lomij ena). Ovo je manje -više opšti recept za zakuvavanje arheološko-avanturističke kaše. Naročito je simptomatična erupcija vulkana, koja prikriva od-sustvo bilo kakve terenske dokumentacije, a da ne govorimo o stratigrafij i ili uzimanju uzo-raka za radiokarbonske analize. Koliko če samo puta mladi arheolog , iskopavajuči, zazivati spasonosnu usijanu magmu da pro-guta nejasne profile i zamršene slojeve koji odbijaju da se uklope u bilo koji sistem. Pro-klinjace tada sve knjige, stripov e i filmove koji su ga navra-tili da riška po zemlji tražeči avanture, a nalazeči obrnutu stratigrafiju. Književnost, a još više stripovi i film, rado su koristili arheološke motive bilo za osnovu rad-nje, bilo za likovnu kulisu u koju bi smestili več šablonizo-van siže pustolovnog romana. Naročito su stripovi koristili formulu arheoloških istraživanja da bi svojim junacima dali što egzotičnije ruho. U ruševinama drevnih gradova, podzemnim kata-kombama i tajanstvenim piramidama istraživali su i borili se protiv zlikovaca svi ugledniji avanturisti stripa počev od Mikija Mausa, preko Džima iz Džungle, Tirna Tejlora, Tarzana i Tintina, sve do Fila Koriga- na i Ripa Kirbija. Večina od "jih ima uaa sebe manje ili v.išse rasejanog profesora arheologije, koji je kao Mikijev prijatelj profesor Prepotopko neizostavno uniformisan u safa-ri komplet, tropski šlem i sa obaveznom šiljastom bradicom. Svi oni bave se arheologijom na vrlo primarnijiv način. Priprem-na istraživanja, obično neveli-ka, ali nedostupna svakom obavio je rasejani profesor. Samo is-traSivanje svodi se na jednu vrstu rekognosciranja putem manje ili više prijatne šetnje kroz džunglu. To što se sva zna-čajnija istraživanja vrše u tropskim krajevima samo je blagi odsjaj difuzionističke teorije. Samog iskopavanja gotovo ni-kada i nema. Istraživače uvok Ceka relativno razrušen grad, spreman da se bez pogovora preseli u depoe nekog velikog muzeja. Pored osobitog blaga koje Ceka arheologa, on obično biva nagradjen osmehom, i ne samo osmehom lepe profesorove čerke u jahadim pantalonama. Kako je pri tome smišljeno izostavljen ceo prethodni mukotrpni rad u bibliotekama, kao i još muko-trpnije črtanje, opisivanje, inventarisanje, konzerviranje i tipološka analiza svakog od sedamdeset miliona raskošnih predmeta nadjenih u gradu (ukoliko nema spasonosnog vulkana), to je onda jasno zašto pokoja mlada,pustolovina željna duša, traži poslednje utočište u arheologiji. Tako predstavljene stvari doprinele su uverenju da je arheologija poslednja do-stupna avantura, u svetu u kome su izvori plemenitih pustolovina presahli možda za svagda. Zašto onda besni i cepa "Zabavnike" naš mladi arheolog? Arheologija postaje avantura KAKO JE ARHEOLOGIJA PRESTALA DA BUDE AVANTURA Ponovo predvečerje, ovoga puta u jednom selu u unutrašnjosti Balkana. Kosi zrači zalazečeg sunca probijaju se kroz zid barake i osvetljavaju mladog arheologa na poslu. Pred njim leži inventarska knjiga, a on zamišljenog lica premerava komad keramike. Fragment oboda, blago profilisan, sivo-mrke boje, gru-be fakture, dimenzije... kvadrat, sloj, objekat. Koji li je to več fragment? Valjda oni dole neče otkriti još jednu kuču, ko sve to da inventariše? Ima li smisla, Amerikanci to več rade kompjuterom. I čemu sve to? Iz ugla dopiru, sa tranzistora, zvuci "Posela narodne muzike", vedri tonovi. Prijatan predah, muve su prestale da dosadjuju, a komarci još nisu počeli. Sun-ce zalazi za krov od svinjca. Šta je ostalo od avanture? Niko, naravno, nije toliko nai-van da bi poverovao da je mogu-če vršiti arheološka istraživanja bez takvih, blago rečeno manje atraktivnih stvari, kao što je vodjenje inventara ili struganje poda kakve neolitske kuče. Pa ipak, čini se da posto-ji izvesna tendencija da se po-sao arheologa učini što dosadni-jim i neatraktivnijim. Jedan od razloga tome verovatno je strah da se nekome, zbog mitske pu-stolovnosti i zanimljivosti arheologije, ne učini da se ti arheolozi mnogo provode. Pošto je ukorenjeno shvatanje da je rad uvek mukotrpan i dijame-tralno suprotan svakoj zabavi, neko nedobronameran mogao bi da pomisli kako arheolozi zapravo ne rade, što svakako nije tačno. Pojedini arheolozi, u silnom strahu da če od svojih poštenih radnih sugradjana biti proglašeni avanturistirna, aristokratima i lezilebovičima, trude se da dokažu, prvenstveno sebi, da je njihov posao nozahvalan i nc;'.n-nimljiv, bar koliko i svaki drugi. Nadmečuči se sa komšijama, čiji je posao dosadniji, uspeva-ju da zatru i poslednji tračak avanture koji je u njima još ti-trao. S ponosom svrstavaju arheologiju uz knjigovodstvo, zub-nu protetiku i proizvodnju metalnih odlivaka. Iskopavanje postaje neposredna proizvodnja, obrada materijala birokratski kuluk, a u pisanju izveštaja i študija nazire se praznoslovje otudjenog političkog jezika. Ko-načno, arheologija je posao kao svaki drugi. Tropski šlem je riepovratno bačen u zaborav, a na avanturu podsečaju još samo komarci . Tako je avantura načelo, s jedne strane, uverenje da arheologija nije dovoljno posao. S druge strane, bojazan da arheologija nije dovoljno nauka dokusuri-lo je arheologiju kao pustolovi-nu. Sa istih meridijana sa kojih je i počelo trovanje omladine pričom da je arheologija avantura, stali su da dopiru glasovi da je to nepouzdana, neprecizna i često proizvoljna nauka. Naj-gore od svega je bilo to što je u tim optužbama bilo mnogo isti-ne. Metodološke i teorijske osnove nauke bitno su izmenjeno i nastala je era "Nove arheologije". Poslednje u šta bismo se upustili bilo bi objašnjavanje, vrednovanje ili, ne daj bože, kritikovanje "Nove arheologije". Medjutim, kroz te zbijene redove nove teorije sa blagim ukusom funkcionalizma i kulturne ekologije, uspela je da se provuče paklena avet svačijeg školova-nja - matematika. Arheolozi tek što su se bili navikli na radioaktivne izotope, dendrohronolo-giju, termoluminiscencu, elek-tromagnetsku prospekciju i slič-ne fizičko-hemijske pomočne metode, kada se medju njih, pod plaštom teorije, uvukla matem;.- 39 tičko-statistička egzaktnost. Uskoro se dobronamerni arheolog s mukom probijao kroz more formula, grafikona i funkcija. Sa svake strane nekog, doskora bez-opasnog, arheološkog teksta, na njega su počeli da skaču razbe-sneli grafovi i komplikovani modeli kulturne promene. Ako se izuzme pustolovno probijanje kroz informatičke kompjuterske tabele priložene uz neki izvesta j sa iskopavanja, u "Novoj arheologiji" ostalo je veoma malo mesta za avanturu. Coup de grace pustolovini zadao je hipotetično deduktivni metod, koj i proveravajudi hipoteze zasnovane na unapred smišljenom gene-ralnom teorijskom zakonu, ta-koredi predvidja prošlost. Sve. je matematički tačno do u fragment keramike, a avanture ne-očekivanog otkrica, smele pret-postavke i profesionalna intuicija zbrisane su i odbačene na groblje prevazidj enih ideja. Razile.zi se vesela grupa mladih arheologa iz kafane iza doška i ne sanjajudi kakva im razočare-nja, osim gotovo sigurne nezaposlenosti, donosi sutrašnjica. Ne slute još kakve prepreke okrutna realnost i moderna teorijska misao gomilaju pred njihovim nadanjima. U jednom čemer-nom domu dogoreva hrpa "Politi-kinih Zabavnika". Još po koji plamen lizne iz nagorele gomile i za navek proguta Mikija kako traga za izgubljenim blagom. Go-rak miriš dima i razočarenja ko-je donosi zrelost, štipa mladog arheologa za oči. Vrškom geodet-skog piketa pretura on po pepelu tražedi ostatke pustolovina koje je sebi obedao. Ima li nade da ce ih naci? Može li arheologija ponovo postati avantura ? parna dehumanizovana nauka. Prošlost je takodje alternativa i ona nije zauvek izgubljena. Pro-nadi je, spasti od zla, smrti i prolaznosti, oživeti je novim životom i vrednostima, pa makar i uz pomoč kompjutera, zadatak je dostojan svakog avanturiste. I dosadne inventarske knjige mogu se progutati u ime jedne nove, vede avanture duha. Ukoliko to ne uspe, treba čekati erupciju vulkana. Ml ARHEOLOZI CENIMO STVARI SAMO PO NJ1HO-voh ZNAČAJU ZA ISTO-R1JU, ČDVEČE ... Sumnja se radj a PROŠLOST KAO AVANTURA Zašto ljudi traže avanture? Teq retičari ovog problema navode mnoge mamce koji ljude teraju da se smrzavaju na Južnom polu tražedi jaja pingvina, rone u koralnim morima, jedre sami preko Atlantika, penju se na Himalaje ili prelaze pustinje i džungle u potrazi za izgubljenim, možda nepostojecim, gradom. Mame ih izazovi teškode,. opas-nosti, fizičkog uživanja, samo-de ili zajedništva, bekstva od svakodnevnog sivila, izazovi nauke i tajne. Avantura se uvek javlja kao alternativa običnom svakodnevnom životu, prilika da se dokaže da je mogude postici nemogude, da se prošire horizonti, osvoji znanje i da se pobedi zlo i prolaznost. Pobediti vreme, neumitnu prolaznost i nemi zaborav, izazov je više nego do-vo.ljan dn zadovolji svarijo avanturističkc težnje. Arheologija ima upravo tu prednost da poništava vreme i da spasavaju-di prošlost od zaborava, oboga-duje sadašnjost novim dimenzijama. Istovremeno nas utešno uve-rava da ni mi necemo biti zabo-ravljeni kada nas više ne bude. Vreme individualnih pustolovina, fantastičnog blaga, kluba istra-živača, tropskih šlemova i pro-fesorove derke, verovatno je zauvek prošlo. Avantura u arheologiji, medjutim, može da se nastavi ukoliko se ona ne slivati kao običan posao ili kao suvo- Prošlost kao avantura Aleksandar Palavestra Beograd Otkrice vatre i naročilo šta je posle bilo Film ponovo napada arheologi ju: posle Pljaekaša izgublje nog koo — eega, eto Kobne sfinge, pa čak i Džems Bond U'amo so t o o,je o?i) pliva oko Krfa izmedju ukusno 1'azmeštenih ruševina antičkog hrama. Najdalje se, medjutim otišlo u filmu Potvaga za vatvom (Quest for Fire) 2an-Žak Anoa, u koj em nam se za kratko vreme izlaže napredak neandertalca u očuvanju vatre, u raznovrstnosti seksualnih odnosa, u odnosu prema mamutima kao ugroženoj vrsti, u zdravijem shvatanju smeha, i u pravilnijem pogledu na pun Mesec. Film se odmah na-meče kao studiozno i edukativno delo: glumci su izvršno uvežba-ni u pretpostavljenom "habitusu" pečinskih ljudi (češanje, jede-nje lišča, mirisanje predmeta, dodirivanje bez inhibicija i uopšte nesputana enotivnost), slonovi su solidno oblepljeni dlakama, lavovima su narnešteni sabljasti zubi, nadjeni su istinski devičanski predeli Kanade za snimanje, i najzad, kao glavna poslastica, izmišljen je i čitav jezik, sastavljen od slabo artikulisanih indoevropskih arhetipa (delo pisca Entoni Ber-džesa). Tako se ključna reč u filmu pojavljuje u poncšto fami-lijarnom obl.iku ATRA. U srečni je izmišljotine spada oblepljivanje i slikanje tela blatom, ali zato ostali paleolitski "aksesoari" više podsečaju na moderno kult-sko pozorište. U svim ovim de-taljima, nepravedno bi bilo zanemariti i to da je film uglav-nom zabavan. Nezgode, kao i obično, dolaze sa kulturološkim postavkama, i sa nežnim dodirom ideologizirane svesti. Onda kad ona dolazi u direktnu koliziju sa uverljivim arheološkim predstavama, to može imati svojih čari: činjenica da se junaci stalno sa nekim sreču govori malo neočekivano o gustini naseljenosti u paleolitu, ali to daje intenzitet ovom paleolit-"skom vesternu. Manje zgodne ko-notacije stvaraju se na samom početku filma, kad zli čovekoli-ki majmuni (črni, goli, dlakavi i divlji, da ne bi bilo sumnje), napadnu u gustoj formaciji pe-činsku naseobinu neandertalaca (naseobina? organizovani rat?) i uz mnogo prolivene krvi i savre-mene filmske surovosti, oteraju ove u močvaru. Na putu, plemenski intelektualac (pročelav i nespretan, opet da ne bi bilo sumnje) ugasi vatru, te vodja odredjuje tri junaka (ridji le-potan sa dva pratioca zadužona za komične efekte) da krenu u potragu za navedenom atrom. Za jedva deset filmskih minuta, režiser je bez dvoumljenja re-šio glavne probleme praistorije: stalnog staništa, društvene organizacije, osetljivo pitanje mogu li se razdvojiti očuvanje i pravljenje vatre, odnos prema mrtvima (kad vidi da je brat blizanac koga nosi na ledjima mrtav, jedan od junaka ga prosto baci sa sebe), i pri tome nas je još uverio da su neander-talci naspram čovekolikih majmu-na plemenitiji, čovečniji, ode-veniji i bel ji. Ako kod nekoga na samome početku još ima sumnji da je zapravo reč o ključnom podvigu koj i če ubrzati razvoj izabranog naroda, onda u nastavku filma sumnji više nema mesta. Najopasniji neprijatelj maloj grupi su borbeni i nemilosrdni 1judožderi,užasnog izgleda i gle, nešto malo svetliji - da ne oko-lišimo, veoma germanski. Neander-talci, čija je kultska svest ta-kva da ne brinu za svoje mrtve, ovde se užasavaju nad ljudožder-stvom. Neizbežna pojava junakinje donosi ključno promone: ona je ta koja zna kako se pravi va-tra, ona če ih naučiti smehu -smejače se kad jednome od junaka kamen razbije glavu, i naučiče glavnog junaka prednosti položaja u kojom je omogučeno sagleda-vanje očiju drugoga. Naknadna humanizacija se ispoljava u uspo-stavljanju prijateljskog odnosa sa mamutima. To je i početak akcije za očuvanje mamuta, pretpo-stavičemo sa krajnjom zlobom. No nežni civilizator, na nesreču, živi u grupi koja je na višem stupnju (kolibe, posudje, šama-nizam) i istovremeno je organi-zovana po nesumnjivo totalitar-nom modelu kojim rukovodi plemenski vrač. Da ne bismo otezali sa pričom, neandertalci se vrača ju svojoj grupi, uzevši od razvijenih najbolje (uključujudi junakinju), odbivši neprijate-lje, te srečni par uz atru po-smatra Mesec, pračen oblacima i. simfonijskom muzikom. Šta je ključ promašenosti ovog filma, koji je nesumnjivo šar-mantan u jednom vidu - a to je insistiranje na različitosti ponašanja u ljudskim zajednica-ma? Na drugone, mnogo značajni-jem planu, nekritički su prenesene jednostavno zastarelo, ili bar od autora filma neprevazi -djene koncepcije o praistoriji koje se mogu svesti na projekci-ju jednog ideologiziranog modela ljudske civilizacije. U taj model, da bi bio potpun i poučan, moraju se ugurati sasvim razli-čiti slojevi društvenog razvoja i maglovit ali asocijativan na-goveštaj rasnog, da bi se najbo-Ijem tipu društva omogučila po-beda. Film o praistoriji, ako nije pračenje nekog eksperimenta, može naravno biti malo slo-bodniji u slikovitim detaljima. Odgovornost stvaraoca je neupo-redivo veča kad daje interpreta-ciju; ona može zavisiti od nekog aktualnog tumačenja, od učenja jedne škole, i tada deli odgovor nost sa izvorom. No ako se publi ci ne nagovesti relativnost poj-mova koji se prenose na davni ljudski svet, a koji su plod ljudskog ponašanja i mišljenja u samo nekoliko poslednjih milc-nijuma (društvena hijerarhija, rat, teritorija, šira zajednica ili narod, kultske celine i si.) onda je reč o falsifikatu. I dok so u prikazivanju ponašanja još primečuje pri VI uvi u Fr i -gidu, ko je Teodoz i j s; "iukIc/ho" pomočjo burje premagal vojsko poslednjega pogana Evgenija. Nasledek je bila dokončna delitev rimskega imperija na dve polovi -ci. To se v omiki na Balkanu kaže tako, da je vzhodno od Drino prevladal grški kulturni vpliv s pravoslavjem in cirilico, na zahod'! pa romanska kultura, krščanstvo in latinica. Izkopavanja pri kinodvorani so odkrila veliko svetišče iz 1. stol., na Titovem trgu so našli ostanke atrijske stavbe s pozno-antično in verjetno z langobard-sko fazo, s stavbami iz protja in ilovice. Množica najdb s preko 50 0 novci v debeli ožgani plasti dokazuje nasilni konec postojanke Castra leta 394. Lit.: P.Petru, Ajdovščina, Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 1975, 120 si. BELJAK plemenu Ambidravi, drugi govorijo o trgovcu zaposlenem v Sar-miszegetusi v Daciji in o tem, da je neki domačin zgradil pri sv.Juriju (St.Georgen) tempelj posvečen Junoni. Na Kaduši (Kadischen) so dobili ostanke starokrščanskega svetišča z vgrajenim oratorijem vel. 6 x 4,50 m, ki je sorodno zgod-njekrščanski cerkvi na griču Hajnžev vrh (Hoischhugel) na nasprotnem severnem pobočju Karavank. Spričo teh najdb postavljajo postojanko Santicum v Toplice; po imenskih sorodnostih so poskusili lokalizirati sem statio Bilachiensis, ki pa more biti po toponimu prej v Ziljici (Gailitz). Okolica B. je obljudena že v arheoloških dobah. Posebno mlajšekamenodobno skupino "škocjanskega tipa" so odkrili na 776 m visokem Škocjanu pri Malošah (Kanzianiberg bei Mallestig) in v jamah na vzhodni rebri Dobra-ča. Značilno gradivo, tako glinaste zajemalke z votlim ročajem, pintadere, ploščate kamnite sekire, puščice, vbadala in posode z ostro profilacijo, izražajo pozne prvine podonavske slikane keramike, zlite s slovensko neolitsko skupino v glasnika notranjealpskega neolitika. V halštatski dobi postavijo gradišče na vzpetini Tscheltschnig-kogel nad Toplicami (Warmbad Villach) . Ta čas uvaja grob bojevnika s pridanim mečem, kot znanilec premene iz prejšnje demokratične ureditve v navzočnost bogatejših veljakov starejše železne dobe. Tudi latenske najdbe se tu grupirajo, kakor dokazuje piano grobišče v sv.Andreju (St.Andrä), depo republikanskega rimskega novca in številna keltska imena na nagrobnikih. Rimski dobi pripada v beljaški okolici več najdišč: mestno jedro, Tscheltschnigkogel in sv. Martin. Od odkritij navajajo za-kladne najdbe zlatnikov iz 1. 195 kot dokaz pohoda Septimija Severa proti Klodiju Albinu; množica likovno obdelanih marmornatih spomenikov iz grobnic šem-petrskega tipa ob južni obali Drave v sv.Agati (St.Agathen); napis priča, da je področje pripadalo staroselskemu noriškereu Posebej pomembna je okolica B. v zgodnjesrednjeveški dobi, ker segajo staroslovenske najdbe od avaroslovanske stopnje, ki jo dokazujeta zlata uhana iz Judovske vasi (Judendorf) in pozlačen pašni okov iz Škocjana. Mlajši karantanski kulturni stopnji pripisujejo nekatere najdbe na grobišču Perava-sv.Križ (Perau), Judovsko vas s posebnim pokopališčem na vzpetini Judenbichel, kjer so našli tudi najstarejši židovski nagrobnik pri nas, in Alt-Lind v samem B., kjer je kontinuiteta nekropol dokazana tudi v razviti ketlaški kulturi in se celo okrepi z novimi naselitvenimi centri v območju Velike vasi (Völkendorf) - Judovska vas južno od B. - in na severnem robu pri sv.Martinu, pri čemer je vredno upoštevati, da . je prafara Marija na Zill (Maria Gail) omenjena v listini že leta 811. Pri pregledu zgodnje slovanske materialne kulture ugotavljamo vrsto važnih najdb. V Judovski vasi so našli med drugim diadem, sestavljen iz pozlačenih medaljonov z upodobljenim orlom in drugega, kjer je v emajlni tehniki izdelan gri-fon. V umetniškem pogledu je zanimiva skupina broš iz Perave z motivom grifona, panterja in v tukajšnji staroslovanski kulturi unikatna fibula s predstavo oransa. Lit.: H.Dolenz, Villach, geslo v Lexikon Ur-und frügeschicht-licher Fundstätten Oesterreichs Wien 1956, 69; G.Picottini, Die römischen Inschriften in Villach Neues aus Alt-Villach 4, 1967, 161; H.Dolenz, Dir Gräberfelder von Judendorf bei Villach, Neues aus Alt-Villach 6, 1969; B.Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda I (1964); P.Korošec, Zgod-■njesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovencev, Dela SAZU 2211 (1979) . CLAUSTRA ALPIUM IULIARUM Claustra Alpium luliavum je oznaka za poznoantično obzidje, ki zapira ilirsko-italske prehode za zaščito zahodnorimske oblasti v Raveni in varovanje Istre in padske nižine. Zaporno obzidje je zgrajeno na težko prehodnem območju na črti Reka-Jelenje-Snežnik-Babno polje-Benete-Rob-Rakitna-Pokoj išče-Vrhnika-Grahovo ob Bači-Rotna vas (Rotten-dorf) v Ziljski dolini in dodatno utrjeno ob glavni cesti z drugo in tretjo obrambno črto pri Martinj vrhu in Lanišču nad Logatcem in na Hrušici. Zasnutek obrambe je postavil Dioklecijan z ustanovitvijo treh legij, imenovanih julijsko-alpinske. Delo teh enot je zaporno obzidje med Kvarnerjem in Koroško, ki zapira skoraj 200 km dolg pas, sestavljen verjetno iz lesenih palisad in zidanega okopa. Doslej smo ugotovili ostanke zidanih zapor v dolžini preko 70 km, kar pomeni, da so CAI največji gradbeni spomenik pri nas. Zid je debelejši od 3 m in visok verjetno najmanj 4 m; na razdaljah 100 m je obzidje običajno okrepljeno s stolpi vel. 4 x 4 m. Z arheološkimi raziskovanji so v zadnjem obdobju uspeli izkopati glavne trdnjave ob cesti v Tevgeste (Trst) in center Aquileia (Oglej). Cesto proti Trstu je varovala trdnjava v Martinj hribu pri Logatcu, krak proti Ogleju sta zapirala ogledna stolpa na Lanišču nad Kalcami in kohortni kastel Ad pirum na Hrušici nad Colom. Na Martinj hribu segajo novčne najdbe skozi vse 4.stol. in celo v začetek 5.stol. Na Lanišču odkriti novci - vsi iz leta 388 - sovpadajo s ponovnim utrjevanjem zapor pod cesarjem Maksimom. Izkopanine ob obzidju na Hrušici segajo od Dioklecijanove dobe do zač. 5.stol., ko je zi.dovje v alpskih prehodih vsekakor še ob-, stajalo, ker je upodobljeno v takrat nastalem priročniku Noti- tia dignitatum (Si.!). To je tudi prva krajinska predstavitev slovenskih dežel; najlepše je ohranjeno v padovanskem prerisu iz 15.stol., ki ga hranijo v Bodleian Library. Nespočbitne arheološke dokaze za-okrožajo v Izpovedno celoto še antični literarni podatki. Viri imenujejo ostaline vallum, mu-rus, limes, claustra itd. Prevladujoča je zadnja oblika. Od številnih omemb so historično osvetljujoče tiste v zaporah v času Konštancija II in Megne-cija leta 352; spopada Teodozi-ja z Maksimom (388) in predvsem znamenita bitka z Evgenijem 394 (gl . Ajdovščina!). S naselitvijo Slovanov do lan-gobardskega limesa zahodno od Soče je postala celotna zapora nepotrebna. Lit.: J.šašel in P.Petru, Claustra Alpium Iuliarum, Katalogi in monografije 5, 1971. HISASTE ZARE Hišaste žare so posebno oblikovane posode za spravljanje ostankov sežganih pokojnikov. Zametke oblik posod tega izgleda poznamo že iz neolitika, kjer pa so to očitno modeli takratnih svetišč oz. koč in so služili v kultne namene. Neolitske glinaste modele hiš poznamo tudi iz Porodina pri Bitolju, bronasto-dobne pa iz Karaburme v Beogradu in iz Vučedola. Posebno skupino predstavljajo h. ž. s področja širše Dolenjske tako časovno, oblikovno in namensko. Te žare so bile odkrite izključno v grobovih in napolnjene s človeškimi kostmi. Po sežganih mrličih je ta obred v Sloveniji časovno omejen med 1. in 3.stol. Slikan okras na zunanjosti kaže razpored pletenih sten in pravokotno obliko stavb, kar krepi tudi simetrična razvrstitev vrat, oken in rež. Z umetnostnega vidika so h.ž. zanimive tudi zaradi plastičnega okrasa na vrhu, večinoma petelinov, razen na žari iz Novega mesta, kjer srečujemo upodobitev pokojnika. Petelin je tu očitno oznanjevalec novega dne in tako simbol posmrtnega vstajenja v predstavah prazgodovinskih ljudi. H.ž. so znane na območju med Ljubljano in Krškim poljem ter Belo krajino in Šempetrom v Savinjski dolini. Ker so keltski Latobici naseljevali središče tega območja, povezujejo h.ž. s keltskim duhovnim svetom. Lit.: P.Petru, Hišaste žare Lato-bikov, Situla 1971. podal popis rimskih napisov Slovenije, kar mu je koristilo pri pisanju sintetičnih sestavkov o vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi in strnjenega pregleda dosežkov arheoloških raziskav v Noriku in Panoniji. Bibl.: J.šašel, Balduin Saria (1893-1974), Arheološki vestnik 25, 1974. HADRIJAN Rimski cesar, ki je dal urediti cestno omrežje v Sloveniji, hkrati pa je znan po svoji dodelitvi rimskega državljanstva delu članov plemena staroselskih Karnov na območju Krškega polja. Doprsje H. so hranili - iz neznanih najdiščnih okoliščin - v graščini črnci pri Apačah na Muri. Sodeč po umetnostnih prijemih provincialnorimskega kova, ki jih ni mogoče primerjati z nobeno od doslej znanih upodobitev tega vladarja, sklepamo, da je portret nastal v naših krajih. Lit.: E.Diez, Die Hadrianbuste in Ptuj, Situla 4, 1961. SARIA Balduin Saria Balduin, arheolog in zgodovinar starega veka (Ptuj 5.6. 1893-3.6.1974, Gradec/Graz); doktoriral na Dunaju 1921 z umet-nostnozgodovinsko pomembno temo Zur Entwicklung des mitrisehen Kultbildes in den Donaulandern (objavljeno v Starinar 1923 pod naslovom Razvitak Mitrine kultne slike u dunavskim oblastima); od 19 2 2 bil docent na oddelku za zgodovino starega veka na Filozofski fakulteti v Beogradu in sočasno vodil delo na antični zbirki. Od 1926-1942 je bil profesor na Univerzi v Ljubljani. Izkopaval in delal je na področju Kostolca, Skopja, Stobija in Parndorfa, v Sloveniji pa na Nadliškem vrhu pri Ložu in Velikih Malencah pri Brežicah. Skrbel je za epigrafske in numizmatične sponenike, posvečal se je problemu protestantskega tiska in reformacije. Po naročilu mednarodne zveze akademij je organiziral in vodil delo na načrtni arheološki topografiji, kjer je prispeval del za lista Ptuj in Rogatec. Pod tem okriljem je SITULA, čas. Situla je serija, ki jo izdaja Narodni muzej v Ljubljani. Posvečena je večjim zaključenim numizmatičnim, epigrafskim arheološkim in kulturnozgodovinskim razpravam. Izdaje povzemajo bistvenejše krajše sestavke omenjenih strok. Tematsko zaokrožene so povezane v zbornikih, posvečenih J.Kas telicu (štev. 14/15), S.Ga-brovcu (štev. 20/21) in dokumentom o kmečkih puntih na Slovenskem (štev. 13). V numizmatični vrsti velja omeniti zvezek (12) o čenturski najdbi in štev. 17 z naslovom Keltski novci v Sloveniji. Topografsko so zastavljeni zvezki Crucium z najdbami šent-jernejskega področja (štev.10), o staroslovanskem grobišču FJled-Sedlo (štev. 8), o staroslovan-skih najdbah Vipavske doline (štev. 16) in o nekropoli iz obdobja preseljevanja ljudstev v Dravljah pri Ljubljani (štev.15). Tematsko zaokrožene so obravnave hišastih žar (štev.11) in antičnih bronastih posod (štev. 22) . KRITERIJI ZA IZBOR OSEBNOSTI Upoštevani so dejanski prispevki posameznikov in to primerjalno prilagojeno osnovni shemi kategorizacije uredništva ES: - vrhunski arheologi, - arheologi, ki so s konscrvaior-skim, muzejskim, raziskovalnim in publicističnim delom bistveno obogatili vedo, - arheologi, katerih strokovni prispevek je opazen in zaokro-ža vedenje v posameznostih, - tuji strokovnjaki, ki so posebno pomembni za naše stari-noslovje, - strokovnjaki iz drugih vej dejavnosti, kjer je zaželeno, da se omeni njihov prispevek k starinoslovju. Peter Petru 47 Iz terenskega dnevnika, poletje 1982 loč i šk e s t po po ti no s t ni (a a v k las sta čno i n rpn h rhe na to, da je polovica ured-ga -odbora Arhea sodelovala .iški ekipi, si urednikujoči e moremo kaj, da se ob seli V.šribazja ne bi čutili kane. Z zadovolj stvom se izvijamo očitku, da nesamokri-posredujemo pozitivno oce~ obenem • oznanjamo, da ne-o pričakujemo tudi drugač- pismenih - mnenj o naših o) aktivnostih. 17.avgusta, obisk arheološkega izkopavanja na Čuki in Ajdovščini pri Rodiku S prof„Menisem sva se domenila, da si grem ogledat lapidarija na sv.Justu v Trstu in v Pokrajinskem muzeju v Kopru zaradi primerjave fragmenta okrašenega kamna, ki smo ga našli vgrajenega v prafarni cerkvi sv.Lovrenca na Monte di Buja. Menil sem namreč, da sodijo rastlinski elementi, upodobljeni na tem kamnu, v or-namentalni zaklad kamnov okrašenih s pletenino. Po svoji zasnovi je kamnu v Buji najbližja preklada iz Krkavč, vendar v de-kadentnejši izvedbi in najbrž je dokaj mlajša (katalog plastike s pleteninasto ornamentiko v Sloveniji, Milan Sagadin» Koper 1977) . Po obisku v Kopru in Krkavčah sem se namenil v Ljubljano, kamor sem povabil tudi prijatelja Toneta. Ko sem počasi v dolgi koloni lezel po črnokalskem klancu, sem sklenil, da bom v Kozini zavil proti Rodiku. Zamikalo me je, da bi videl izsledke dosedanjega dela, si ogledal zame nov arheološki teren in metode fotograme-trične dokumentacije izkopavanja, o kateri nam je v okviru arheološkega društva Slovenije poročal kolega Slapšak. Toboganu podobna pot, ki pelje iz Rodika na Čuko, ni bila za Roverja nobena posebna težava. Dobil je le nekaj komaj vidnih prask. Zahvaljujoč gumam z debelimi profili in reduktorju sem se nenadoma znašel na trdih tleh sredi gozdne jase. Konec športne terenske vožnje. Skozi redko drevje sem na pobočju zagledal skupino mladih in med njimi kolega Mateja Zupančiča, ki mi je pojasnil, da sondira na Čuki, ostali pa so nekaj sto metrov više. Na levi med potjo je bila skupina zelo mladih, ki so izkopavali v dveh krajših sondah. S poseke je pot zapeljala zopet v gozd in nenadoma je je bilo konec. Na desni je bil parkiran Slapšakov Rover, na levi pa je mrgolelo šolske mladine. Za njimi sem videl velik štabni šotor. Poiskal sem primeren prostor za parkiranje in izstopil. Med neznanimi obrazi se je na stezi iz jugozahodne strani prikazal kolega Knific, ki mi je ponudil vodstvo po grobišču do časa malice, ko bo prišel iz naselja tudi tov. Slapšak. Tone je srečal nekega znanca in zavil po svoje. Timotej me je peljal po poti, po kateri je prišel. Tu so se vrstili šotori za bivanje šolske mladine in nekoliko naprej, zamaknjeni na manjših jasah, posamezni šotori vodilnih. Tu je Čuka, nižji hrib gore nad Rodi-kom. Skoraj na sredini Čuke je "jezero", o katerem kroži med domačini bogato izročilo. Tu so naredili več sond, da bi omejili globiščni kompleks, ki so ga našli nižje na pobočju, pod potjo, ki čez Čuko vodi na Ajdovščino . Tu je delala večja skupina študentov pod vodstvom T.Knifica. V izkopu na strmem pobočju je bilo videti grobne skrinje iz kamnitih plošč, ki še niso bile odkrite niti v celoti izkopane. Timotej mi je našteval najdbe iz grobov: zgodnjerimska keramika in nekaj železnih predmetov, npr. sulične osti. Sem vnašam v dnevnik podatek, ki mi ga je dal pred nekaj dnevi kolega Djurid, da so kasneje v nekem grobu našli tudi zlat uhan. Opozoril me je tudi na teleskopski stativ ob južnem robu sonde. - Opazil sem ga že ob prihodu na grobišče in bil vesel tega pogleda, saj je teleskop izdelal mojster Jože z Bleda v času izkopavanja na Blejskem otoku. Kmalu po letu 1970 pa ga je podaljšal popularni šentjernejski Jup in mu dal namesto trinožnega stojala, ki sem ga sam "scimp-ral", šasijo s kolesi in teleskopskimi nogami. S tega stativa so bili z višine 9 m narejeni tisti znani barvni vertikalni posnetki kožarske jame, temeljev cerkve sv.Mihaela na Otoku pri Dobravi in drugo, s čimer sem se ponašal na raznih predavanjih o Gutenwerthu. Ta stativ je Ljubo izročil v roke mojstra Knifi-ca iz Kranja, ki se je izkazal kot domiselen konstruktor in odličen izvajalec. Tu je stala konstrukcija z novo, stabilnejšo in skrbno izdelano bazo. Od starega stativa razen teleskopa ni ostalo ničesar. Timotej je sicer menil, da je naprava postala nekoliko pretežka in da bi morala omogočati usmerjanje nosilca kamere po vsej koordinatni mreži na terenu. Timotej ima prav, saj smo tudi v Buji pri izkopavanju cerkvene arhitekture in grobišča naleteli na ta problem. Rešiti ga je pomagal mojster Cop-petti, ki je izdelal neki "ag-geggio" - nosilec za dve foto-kameri za naš "T" stativ - ki ga je mogoče usmerjati po mili volji. V vsakem položaju je mogoče doseči vzporednost roba filma oziroma posnetka z eno osjo na terenu. Ob odhodu z grobišča se mi je vsilila misel, da bi nadaljnje sodelovanje z Ljubom in mojstrom Knificom pri iskanju novih konstrukcij za ortogonalno fotodo-kumentacijo lahko postalo zelo plodno in profesionalno. Najbrž bi bilo treba vključiti tudi geodeta prof.Šivica, ki je pred leti projektiral in izdelal piramidi podobno konstrukcijo z nosilcem kamere na vrhu. Nekoč sva kontaktirala, slišim pa, da sedaj sodeluje tudi tu z opremo in seveda s strokovnim poznavanjem fotogrametrije. Presenetila me je velikost gro-biščnega areala in predvsem sposobnost raziskovalcev, da so na tako ogromen prostor lahko locirali nekropolo. Ogled grobišča smo zaključili z malico: kruh, salama, sir, pivo, lubenice, vse v "skupnem kotlu". ■ Moj gostitelj je bil Timotej. Jedla sva sede pred njegovim šotorom, hkrati pa sem poslušal o izsledkih izkopavanja in o metodiki dela. Izmenjala sva tudi nekaj misli o načrtovani topografiji furlanskih KK najdišč. Timotej soglaša z akcijo. Komaj ob zboru za malico sem imel priložnost spoznati, kako številna je raziskovalna ekipa: kar cela brigada dijakov - prostovoljcev, študentje arheologije, gost iz Srbije, kot vodje raznih raziskovalnih enot pa mladi univerzitetni asistenti z oddelka za arheologijo, geodeti, fotograf itd. Skupina je imela okoli 25 članov. Presenetljivo za naše razmere in našo miselnost. V tej množici sem lahko razlikoval tudi slučajne ali občasne goste: mladinski funkcionar, novinar, kmetje kot obiskovalci ali tisti, ki so imeli opraviti v gori in so si mimogrede prišli pogledat slavo svojega kraja. Pravkar je nekdo sedel v Ljubo v rover in se odpeljal v dolino po oskrbo. Ko sem se zahvaljeval Timoteju za gostoljubnost, je prišel tudi vodja izkopavanja, kolega Ljubo Slapšak, in ogled sem takoj nadaljeval pod njegovim vodstvom. V štabnem šotoru je urejena celo temnica in ves fotolaboratorij. Fotograf je ravno takrat prinesel še mokre vertikalne posnetke iz naselja. Kvaliteta posnetka in reprodukcije je bila zares izborna. Na policah v šotoru sem opazil razno fotografsko opremo, posebno pa me je presenetila fo-togrametrična Zeissova bikamera. Za šotorom je brnel generator Honda. Namenila sva se na "Ajdovščino", tj. višji hrib, na katerem je bilo prazgodovinsko in rimsko-dobno naselje. Vso površino "Ajdovščine" danes pokriva gozd. Na poti od "čuke" proti "Ajdovščini" sem opazil, da se je pričel spreminjati značaj tal v gozdu. Postala so bolj razgibana in nemirna, na vsakem koraku je bilo čutiti spremembo konfiguracije. Kameniti nasipi se zara-ščeni ali že očiščeni širijo v razne smeri. In zopet presledek med nasipi, ki se ponujajo kot notranje komunikacije v naselju. Kot arheologu vajenemu terena mi je bilo jasno, da smo že v naselju s popolnoma ohranjeno urbano shemo. Ko me je Ljubo opozoril na konfiguracijo terena, sem bil presenečen nad obsegom in ohranjenostjo naselja. Sledil sem Ljubovemu kazalcu, ki je omejeval velikost in obliko antičnega naselja. Imel sem vtis, da gozd v obliki krone pokriva vrh "Ajdovščine" in omejuje prazgodovinsko in rimskodobno naselje. Toda tu so še druga presenečenja. Na desnem robu naselja je delovna skupina ob zelo dolgi in široki sondi, ki je rezala razen hiš še velik nasip in prostor zunaj njega. Na delu je bila poleg arheologov pod vodstvom mag.Teržanove na oni strani nasipa še tehnična skupina, ki se je ukvarjala s fo-togrametrično dokumentacijo sonde. Kot simetrala sonde je bila v višini ca 8 m napeta jeklena vrv, na kateri je visela vertikalno samouravnavna kamera. Žica je bila vpeta med drevesoma na razdalji ca 20 m. Ko sva prišla z Ljubom k skupini, so spuščali kamero in jo najbrž pripravljali za naslednji posnetek. Nato sem imel priložnost opazovati ves postopek dviganja in ponovnega eksponiranja. Ta proces mi je bil nekako domač, saj sva ga z mag. Ciglenečkim uporabljala pri dokumentaciji temeljev cerkve sv. Mihaela na Otoku leta 1969. Vendar sem občudoval ta podvig na "Ajdovščini" zaradi mnogo večjih dimenzij prostora in zaradi profesionalne opreme. To dokumentacijsko skupino je vodila ing.Bi-tenčeva, geodet, sodelovala pa sta še fotograf in drugi delavec. In še nekaj: kolega Djurid, mislim, da je bil vodja tciga sektorja, je uravnaval filtriranje sončne svetlobe s pomočjo velikega zaslona iz najlon folije. Kakšna stopnja strokovnosti tudi pri ortofotodokumentacijskih posnetkih I Ob Slapšakovem povabilu, da nadaljujeva ogled naselja, sem prenehal razmišljati o tehničnih problemih arheološke dokumentacije na terenu in sem sledil njegovemu pospešenemu koraku, ki me je vodil vedno višje, levo in desno: hiše, mestne četrti, ceste, osrednji mestni promet, obzidje, nasipi itd. Težko sem sledil svojemu vodniku, ne le zara- di neprimerne obutve, še teže si je bilo tako naglo zarisovati v fantaziji rekonstrukcijo velikega, bogatega in predvsem pomembnega rimskega mesta, ki s svojimi markantnimi ostalinami naravnost sili v monumentalno rekonstrukcijo . Ko me je Ljubo pripeljal na teraso lovske koče na južnem robu naselja in mi pokazal razgled, ki sega do morja,sem spoznal, da moj sogovornik podrobno pozna stanje in problematiko tega velikega arheološkega kompleksa in da se zaveda enkratnega pomena njegovega odkrivanja. Njegove besede so žarele. Ob množici podatkov in vtisov me je začel obdajati občutek nečesa velikega, pomembnega in enkratnega. Nazaj do delovišča na "Ajdovščini" sem molčal, tudi Ljubo ni veliko govoril. Najbrž je dojel, da je moja mera polna! Tu so mi pojasnili, da delajo vso dokumentacijo na principu fotogrametrije in da so vsi filmi takoj razviti in izdelane tudi fotografije. Stereo vrednotenja neke situacije opravijo takoj. Dokumentacija starega risarskega tipa v bistvu ni potrebna. Po pojasnilih mag.Teržanove o problemu prazgodovinskega naselja, sva se s Slapšakom podala proti šotorskemu naselju. Med potjo sem izrazil občudovanje za ta arheološki podvig, toda moj resni kompliment Ljuba ni posebno ganil. Menil je, da, bi mu bila bolj pogodu konstruktivna kritika. Vsekakor sem bil v tistih trenutkih poln vtisov in ne prav razpoložen za kritiko kakršne koli vrste. Na trasi rimske ceste sem se poslovil, hvaležen, da sem lastno zakladnico arheoloških spoznanj lahko povečal za novo vrednoto! Vabilo na ponoven ogled sem hvaležno sprejel s trdnim sklepom, da se bom vabilu odzval in to ne le enkrat. Moj prijatelj Tone, ki se je rodil na vznožju kortinskega kašte-lirja, me je že čakal v Roverju. Pomahal sem še skupini na grobi- 49 šču in že smo se začeli spuščati po ilovnatem toboganu. Ta se mi ni zdel več tako dolg in težak. Zakaj, strela, jo nisva s Tonetom ucvrla peš na Ajdovščino, bi vsaj malo občutil napor prazgodovinskega človeka in Rimljana, ki sta hodila iz doline v naselje na hribu. Za Rodikom je postala vožnja nezahtevna . Prvi se je oglasil Tone. "Zelo velik kaštelir", je rekel, "in bolj ohranjen kot so naši." Mislil je na kaštelirje, ki jih pozna od Socerba do Zanigrada. Tudi sam sem začel trezneje analizirati to, kar sem doživel. Spoznanja sem razdelil v dve skupini: prva se nanašajo na organizacijo izkopavanja in metodiko dela, druga pa so spoznanja o naselju na Ajdovščini. Glede na dosedanjo slovensko prakso preseneča dejstvo, da so na eni arheološki lokaciji delali vsi mladi univerzitetni učitelji z jasno opredeljenimi sektorji in drugimi funkcijami. Takega zgleda doslej v zgodovini arheoloških izkopavanj v Sloveniji nismo poznali. Edini, ki mu je to uspelo, je bil prof.Kastelic pri izkopavanju gomile v Stični v letih 1946, 1948 in 1952, seveda na znanstveni ravni tistega časa. Tako velikopotezno je bilo zastavljeno tudi izkopavanje na Bledu pri izkopavanju nekropole Bled 1 in 2 na Pristavi v letih 1949-1951. Glede na metodo in instrumenta-rij, se tudi veliko mednarodno izkopavanje, ki ga je zastavil na gradišču v Stični prof.Gabro-vec v letih 1965 in 1966, ne more primerjati z delom mlade ekipe na Rodiku. Moram priznati, kot je vedno ponavljal moj pokojni učitelj prof. Korošec, ta kolektivni nastop mladih z našega oddelka za arheologijo, me je globoko prevzel. Menim, da je to največja vrednost raziskave na Čuki in Ajdovščini. Enkraten je tudi napor za tehnizacijo dokumentacijskih postopkov oziroma njihovo reduciranje na fotogrametrijo. Tu se je začela in nadaljevala pot, ki ima pred seboj vso bodočnost. Najbrž bi vsi, ki imajo s tem določene skušnje, morali dati "eno roko". Kot sem spoznal iz razgovora z mladimi, so oni tudi za to. Kaže, da je to področje, na katerem bodo lahko sodelovali vsi in se ne bo govorilo o mladih in starih. Mladinska delovna brigada z odgovarjajoče organiziranim življenjem na gori, naselje šotorov, prehrana, traktor za številne transporte, cisterna s pitno vodo, teren razdeljen na delovne sektorje s svojimi vodji izkopavanja, uvrščajo to akcijo med velika izkopavanja, kakršna so znali v Jugoslaviji organizirati samo v Djerdapu. Saj res, tudi Slapšak je sodeloval v Djerdapu, mogoče je tam dobil pobude. Vendar to ne zmanjšuje njegovih zaslug, kajti, da bi vse teklo, kot je zastavil, je treba imeti izredne organizacijske sposobnosti in neprekosljivo sposobnost za sporazumevanje z ljudmi. Ljubo je izrazil željo, naj bom kritičen! Nehvaležen posel, posebno, ker je treba biti hkrati ' tudi konstruktiven. Vedno sem mislil, da more tehnika pri arheološkem izkopavanju delo zelo pospešiti in poceniti. Kako je s tem tu na Rodiku? Ali je sprejemljivo, npr., da je za risbo neke arheološke situacije treba čakati, dokler niso opravljena vsa fotogrametrična vrednotenja? Doslej sem menil, da je fotogra-metrično vrednotenje nekega stanja treba opraviti le dvakrat, prvič pred posegom v teren in drugič po končanem delu. Prav tako ni dvoma, da s fotograme-trično metodo ne moremo povsod zraven. Kaj v takšnih primerih? Ali je za naše razmere in za številne arheološke terenske posege v Sloveniji možno finančno kriti tako tehnično stopnjo profesionalnosti? Vprašanj in problemov, ki bi jih lahko naštevali, je še veliko. Toda brez dvoma, si tudi sam organizator raziskovalne akcije nad Rodikom postavlja takšna in podobna vprašanja. Da mladi, in med njimi tudi kolega Slapšak, vso to problematiko poznajo, se vidi iz dejstva, da pristopajo k reševanju tega pro- blema organizirano in to ne le na slovenski, temveč tudi na jugoslovanski ravni. O tem priča pripravljalni sestanek, ki so ga imeli v Ljubljani 24.XI., in dejstvo, da pripravljajo spomladi 1983 vsejugoslo-vansko srečanje na to temo. S tega zornega kota je na Rodiku vse storjeno pravilno in predstavlja le prehodno fazo k višjim tehničnim stopnjam. Zato je treba nekoliko potrpeti! Mogoče je v tem trenutku važnejše iskanje prave metodologije kot veliki in neposredni arheološki rezultati. Ti ne morejo uiti! Z Ajdovščine in Čuke sem odšel vznemirjen in z občutkom globokega zadovoljstva v srcu. Tukaj nadaljujejo nekaj, s čimer sem se tudi sam trudil na obeh Otokih, vendar so tudi uresničili še marsikaj, o čemer sem le sanjal . Oba s Tonetom vam iz srca čestitava in vam želiva veliko uspehov na vaši poti iskanja resnice. 24.VIII. Ponedeljek. Popoldne je izkopavanje pri sv.Lovrencu obiskal prof.Meniš. Po zaključenem delovniku sva šla k meni v prikolico. Pripovedoval sem mu o izkopavanju na Rodiku, o metodi in rezultatih. Po triletnih skušnjah na sv.Lovrencu je brez komentarja izjavil: "To mora videti vsa naša ekipa, če ne letos, pa vsaj drugo leto!" Vinko Šribar Ljubljana Ivan Šprajc, O arheologijo in 100 str. (Knjižnica V knjižnici Glasnika SED je izšla le na pogled drobna, a nadvse zanimiva knjižica Ivana Šprajca - Stipeta, izvrstnega poznavalca vrtnih, pa tudi drugih veselic (cf. Meglič-Šprajc, 1982), arheologa in etnologa, ki nas seznanja z razmerjem med arheologijo in etnologijo skozi celotno obdobje razvoja obeh ved: od njunih skupnih začetkov v razsvetljenskem slovstvu 17. do 18.stol, skozi obdobje, ko se kot znanstveni disciplini med seboj ločita in osamosvojita, a kljub temu ostaja njuno "sožitje" konstruktivno (ne le na nivoju "pomožnih" ved), pa do danes, ko se zlasti na Slovenskem njuni poti skorajda razhajata. In prav za ta "zev" išče Šprajc ncve tvorne spodbude in smeri, za kar ima dobre zglede in dokaze v svetovnem dogajanju na področju obeh ved, ki ga prav tako izborno pozna in nam ga tudi suvereno predstavi. Razprava je grajena kronološko. Členitev poglavij temelji na "prelomnih" dogodkih z vidika slovenskega razvoja obeh ved, a jih je subtilni Šprajc znal vzročno vključiti - povezati z vodilnimi evropskimi oz. svetovnimi gibanji in smermi v arheologiji in etnologiji. Zaradi zgodovinsko pogojene ozke povezave med etnologijo in zlasti prazctodovinsko arheologijo je posebej nakazal tudi razmerje do drugih vej arheologije, tudi do klasične, katere eminentni predstavnik Mommsen je (še / že) pred dobrimi sto leti izrazil svoje mnenje tako: "la preistoria š la scienza degli illiterati!" (23). Obsežno poglavje je posvečeno razdobju med 1945, ki je bilo za sodelovanje obeh ved najplodovi-tejše, hkrati pa je bil delež slovenskih strokovnjakov tvoren in opazen. Najbolj pa pritegne obravnava obdobja po letu 1945, ki je bilo na svetovnem znanstvenem prizorišču izrazito nemirno, iščoče na različnih osnovah, predpostavkah novih raziskovalnih možnosti, težnjah po eksaktnosti, objektivnosti, eksplikativnosti ipd. S kritično distanco so predsavljene različne smeri oziroma t. i. "šole", posebej še "nova arheologija", tako ameriška smer kot angleška, pa tudi sovjetski poskusi. V drugem delu tega poglavja avtor analizira razvoj, stanje in razmerje obeh ved v slovenskem prostoru, dotakne pa se tudi jugoslovanskega. Šprajc ugotavlja, da je zlasti etnologija v povojnem času dosegla opazen napredek, predvsem v svojih teoretskih izhodiščih. Hkrati pa je prav ta "sociološka" usmeritev etnologije "kriva", da je prišlo do razkoraka, do "nezanima-nja" za sodelovanje z arheologijo. Na drugi strani pa so v primerjavi z arheologi bili večinoma etnologi tisti, ki so poskušali vključevati v svoja raziskovanja tudi arheološka dognanja. Tako se vseeno smemo skupaj s Šprajcem (75 ss) vprašati, do kolikšne mere so teoretske osnove slovenske etnologije definirane in kako se bodo (morale) v bodoče modificirale, tudi za uspešno sodelovanje z arheologijo. V nasprotju z etnologijo pa Šprajc "očita" arheologiji popolno odsotnost teoretske misli, kar se sprva zdi povsem upravičeno. Vendar pa je tudi arheologija v zadnjih desetletjih doživela tak razvoj in napredek (cf. AV, posebej tematske kolokvije od 1964-65 dalje, AKS oziroma Kat. in monogr., AN SI (1975) ipd.), ki bi ju težko dosegla brez vsakršnega koncepta, pa čeprav ni bil nikjer eksplicitno zapisan. Res je tudi, da je bil v bistvu "pozitivističen", čemur je vzrok zopet v zgodovini slovenske arheologije, saj je bila večina C/3!, če ne več) gradiva do pred kratkim neobjavljena, shranjena pretežno v tujih muzejih in pravzaprav nedostopna večini domačih strokovnjakov. Brez osnovnih podatkov in raziskav pa bi se tudi slovenska arheologija težko izognila nevarnosti, da bi z neosnovanim paraleliziranjem zašla že kar v fantaziranje. Posledice takšne usmeritve so znane. "Šentflorjansko" stališče, ki ga Šprajc prikaže takole: "Še več, slišati je celo, da nam teorija ni potrebna, da je pomembna praksa, kvaliteta izkopavanja itd." (77), pa je le odmev srenje na prvo številko Arhea in morda v slovenski arheologiji le nima tako splošne "ideološke" orientacije, kot se čuti iz Šprajče-ga besedila. Analiza razmerja med arheologijo in etnologijo "skozi čas" je pokazala, da je, kot se moramo s Šprajcem popolnoma strinjati (75), vprašanje, ali naj slovenska arheologija in etnologija sodelujeta in ali naj to sodelovanje spodbujamo, povsem neprimerno in odvečno. Plodno sodelovanje bi predvsem arheologiji (pišem z vidika arheologije) pomagalo, da bi hitreje premostila "tisto zamujeno", kar je morda drugod samo po sebi umevno že sestavni del "arheoloških" raziskav. Da so lahko koraki v takšni smeri,če že ne kar uspešni, pa vsaj ilustrativni, je pokazala N.Trampuž-Orel z novo postavitvijo paleolitika - začetkom modernizacije stalnih zbirk Narodnega muzeja, in želimo si lahko,da bi bila tudi nadaljnja prenova stalne zbirke NM za Slovenijo vsaj tako "nova", kot je predstavitev paleolitika. Hkrati pa se moramo zavedati, da za arheologijo ni "ključno" le sodelovanje z etnologijo, temveč tudi z mnogimi drugimi vedami in disciplinami, med katerimi še zlasti antična zgodovina in lin-gvistika raziskujeta tisto "komplementarno" problematiko, ki je relevantna za reševanje bitne, v Šprajčevem delu z etnološko-arheološkega vidika diskutirane, "arheološke" tematike. Šprajc je dal torej odlično osnovo in dispozicijo za nadaljnje sodelovanje obeh ved, za ostale discipline pa to še ni narejeno. Posamezni poskusi, kot so s področja zgodovine A. Pleterskega (Pleterski, 1979; cf. diskusijo v B.Slapšak, 1981), arhitekture P.Fistra (Fister, 1981, 43), računalništva A.Trenza (Trenz, 1983) in celo književnosti S . Slapšakove (S.Slapšak, 198) i , pa le kažejo in opozarjajo, di je "interdisciplinarni" pristan raziskovalna potreba tako v znanosti danes, kot je bil že v re-nesančn i. Svjetlost iz broja Namen tega spisa je opo z>riti na Sprajčevo razpravo, posebej še, ker nima nikakršnega povzetka v tujem jeziku, da se ne bi zgodilo podobno,kot se je npr. z Mantuanijevo o prežitkih pra-zqodovinske tkalske tehnike n'a Kranjskem (21; Mantuani, 1915), ko je med drugim ugotovil, da je na halštatskodobni Sari iz Šoprona pri Nežiderskem jezeru upodobljeno "brdce", kot se je ohranilo v Beli krajini, in ne glasbilo - lira, kakor so risbo razlagali drugi raziskovalci -slovensko in neslovensko beroči. Biba Teržan Ljubljana Fister, 1981 - Peter Fister, O možnostih in potrebah sodelovanja med arheologijo in arhitekturo, Arheo 2, 1981, 43-44 Mantuani, 1915 - Josip Mantuani, Narodopisne študije. 1.Ostanek prazgodovinske tkalske tehnike na Kranjskem, Carniola n.v. 6, 1915, 151-162 Meglič-Šprajc, 1982 - Marko Me-glič-Ivan šprajc, Vrtne veselice v Ljubljani in okolici, Problemi 9-10, 1982, 8-47 Pleterski, 1979 - Andrej Pleter-ski, Povezovanje tvarnih in pisanih virov za proučevanje zgodnjega srednjega veka alpskih Slovanov, Arheološki vest-nik 30, 1979, 507-516 B.Slapšak, 1981 - Božidar Slapšak, O zgodovini in arheologiji, Arheo 2, 1981, 51-54 S.Slapšak, 1981 - Svetlana Slapšak, Arheologija i književnost, Arheo 1, 1981, 35 Trenz, 1983 - Alfred Trenz, Uporaba računalništva v arheologiji, Ljubljana 1983, tipkopis diplomske naloge Starohrvatska sakralna arhitektura, fotografija Nenad Gattin, tekst Mladen Pejakovič, Na-kladni zavod Matica hrvatske i Krščanska sadašnjost, Zagreb 1982 Ova je knjiga logičan i očekivan nastavak Pejakovideva "Broja iz svjetlosti", monografije o Sv. Križu u Ninu izdane 1978, koja je problem starohrvatskog pred-romantičkog graditeljstva počela osvjetljavati s nove i, rekli bismo, ispravne strane i kuta. Ovdje je ista metoda istraživa-nja primijenjena na više reprezentativnih primjera toga gra-diteljstva, pa zajedno s Gat-tinovim fotografijama djelo ima sintetički karakter. Istaknimo odmah na početku: ovo nije rad o hrvatskoj predroma-nici kakve smo navikli dobivati u strukovnim knjigama i časopi-sima, sa šumama fusnota i pe-dantskim razglabanj ima najsit-nijih pojedinosti (pristup koji je nezaobilazan u rješavanju pitanja svakog dijela naše bogate baštine). Ovo djelo, doduše, donosi zaokružen pregled staro-hrvatskih povijesnih i umjetnič-kih datosti, sa solidnim popisom najvažnije literature, ali če sam pisac naglasiti: "Znanstvena su priopdenja mnogobrojna, raza-suta su po časopisima, revijama, prigodnim zbornicima, analima i u rijetkim monografskim obrada-ma pojedinih spomenika. Sintet-ski prikaz pozamašnog skupa predromaničkog graditeljstva još očekujemo. Čini se da de cjelo-kupni materijal biti još i više-kratno obradjivan s raznih sta-jališta i metodologijama koje pružaju šire uvide u značenje prikupijene grade. "No na istom mjestu ističe: "... gradja če ostati samo nakupina fragmenata dok je ne poveže pristup koji nije samo formalan, a koji je -u mnogoj pri lici - ostao i puko formaiističan" (str. 234). Na-suprot takvom formalističnom pristupu, ovaj rad zalazi u samu srž starohrvatske crkve, u nje-zin "raison d'être", zalazi izvali vidljivoga, u sam duh i smisao koji su tu crkvu sazdali prije no što su se zidari lati-li posla. Hram kao kuda Božja i Svemir kao Njegova kuda su sroč-ni, medjusobno se odnose kao mikrokozam i makrokozam, pa u gradnji crkve nema nikakve doko-ne slučajnosti: svaki je kamen na mjestu na kom i mora biti. Svaka je zbrka samo prividna, kao i u prirodnom pojavnom svi-jetu, prema vjeri graditelja. Sve je zasnovano na broju i mje-ri, tvrdje nego na škrtoj zemlji i ljutom kamenu naše obale. Crkva je savršen kronometar koji pokazuje godine i dane, glavne blagdane i molitvene ure. Pisac nas uvodi u "arcana artis" sred-n j ovj ekovnog gradi te1j s tva, gdje je graditelj nasljednik i nasljedovatelj arhetipskih inže-njera poput Ihnotepa, Dedala i Hirama Tiranina, a nadasve sa-mog Prvograditelja: Tvorca. Spo-menimo i susjednog Rada Neimara, koji po Nodilu prije gradi Sun-čevu godinu negoli srpske mana-stire i mostove. Ove misli najjasnije dokazuju Pejakovicevi tlocrti, načrti i sheme, više i od samog nadahnu-tog teksta, čas matematičke ras-prave, čas mističarskog traktata i pjesme u prozi: jedna slika, prema Konfuciju, vrijedi tisude riječi. Autor svrada pozornost i na kameni namještaj, u čijim pleternim vijugama po prvi put otkriva jednaku strogu osmišlje-nost i kriptogram kao i na užem tijelu crkava; zalazi i u smje-štaj crkava u prostoru te u druge spomenike ovog razdobij a i nastoji sve to smjestiti u nad-formalni sustav. Sve ovo nije mogla uočiti jalova kabinetska pilpulistika, nego samo "vilenjaštvo uma" (T.Uje-vid u navodu A.Škobalja), a, dodajmo, i zasebno stručno znanje koje se i ne očekuje od arheologa i povjesničara umjetno-sti, pa odatle i kasno pojavlji-vanje ovakvog djela, koje samo možemo pozdraviti. Zajedno s piscem žalimo što su spomenici samo djelomično obradjeni ovin načinom, i što ih je uopce Ob ponatisu Zgodovine mesta Kranja obradjen samo malen dio. Nadamo se, ipak, da se ovim djelom neče sve završiti. Jer ako i ne pruža potpun uvid u problematiku starohrvatskog crkvenog gradi-teljstva, Pejakovičev se pristup neče više smjeti mimoilaziti ni u jednom ozbiljnom radu. Možda smo u ovom prikazu nešto zapostavili izvanredne Gattino-ve fotografije, popračene njegovim profinjenim i lijepim uvodom. One nam vračaju smisao starog naziva "svjetlopis", kao da su sačinjene od samog vidje-la, ali, iznad svega, govore same za sebe pa se govor o njima čini suvišnim. Knjiga je inače ukusno opremljena od samih autora. Joško Kovačič Hvar Prof.dr. Josip Žontar (1895 do 1982) je tik pred izbruhom druge svetovne vojne zasnoval obsežno monografijo o Kranju, mestu, ki si ga je izbral za svoj dom. Tako odlično in temeljito napisa nega dela, ki ga je leta 1939 v Ljubljani izdalo Muzejsko društvo za Slovenijo, še danes ne premore nobeno slovensko mesto. K zaokroženemu prikazu sta takrat nedvomno prispevala tudi dr.France Stele z umetnostno-zgodovinskim delom ter dr.Walter Schmid (rojen na G^šteju, predmestju Kranja na desnem bregu Save) s poglavjem "Kranj v davnini" (str. 3 ss). Ker Zgodovine mesta Kranja že dolgo časa ni bilo moč dobiti niti v antikvariatih, so se v Kranju pogumno odločili za ponatis celotne prve izdaje v nespremenjeni obliki. Kot dopolnilo razvoja in napredka več kot štiridesetih let so v uvodu k ponatisu objavljeni trije članki: arheološki (str. V-XXIV), katerega bomo kratko komentirali kasneje, splošnozgodovinski (dr. J.Žontar ml., Novejša dognanja o zgodovini Kranja in njegovega območja, str. XXV-XXXVII) in umet-nostnozgodovinski (dr. C.Avguštin, Novejša raziskovanja o umetnostni zgodovini Kranja, str. XXXVIII—XLVIII). Uredniškemu odboru in Skupščini občine Kranj, ki sta izdala ponatis (tisk: TK Gorenjski tisk, Kranj 1982) lahko zamerimo le (pre)nizko naklado. 500 izvodov tako pomembne knjige komaj zadostuje za knjižnice po Sloveniji in redke posameznike, ki so si knjigo tako ali drugače zagotovili (v prosti prodaji je stala 2000 din), preden je zaloga pošla (vsaj v Kranju)! Tehnični in likovni podobi knjige ni kaj očitati, saj je imel uredniški odbor ves čas pred sabo Žontarjev izvirnik. Tudi kvaliteta papirja, na katerem je tiskana druga izdaja, je na zavidljivi ravni. Povrnimo se k omenjenemu uvodu. Za nas je najzanimivejši arheološki del. Zaradi pomembnih odkritij, predvsem od začetka petdesetih let dalje na ožjem (leta 1953 so začeli z raziskovanji grobišča okoli farne cerkve sv. Kancijana in tovarišev, ki so s krajšimi presledki trajala več kot 20 let; rezultat: 826 zgod-njesrednjeveških grobov) in šir- šem področju Kranja, je bil napisan povsem na novo (glede na Schmidov prispevek). Avtor Andrej Valič, višji kustos Gorenjskega muzeja v Kranju, mu je dal naslov: Arheološka raziskovanja na kranjskem območju v preteklih štirih desetletjih (str. V-XXIV, s povzetkoma v francoskem in nemškem jeziku in prilogama: Arheološka najdišča na kranjskem območju (zemljevid z označenimi najdišči, M 1:50.000) in Generalni načrt staroslovanskega grobišča v središču Kranja (farna cerkev)). Na kratko je opisanih okoli 70 najdišč, ki so razen nekaterih (npr. Mokriška jama) vsa v kranjski občini. Največ najdišč je antičnih (33), sledijo najdišča i7. dobe preseljevanja ljudstev in staroslovanskega obdobja (14; vsekakor bi bila boljša razdelitev na pozno-antično obdobje in preseljevanje ljudstev skupaj in staroslovan-sko dobo oziroma zgodnji srednji vek posebej), latenski najdišči sta le dve, 10 je halštatskih, štiri so iz časov KŽG etc. Zanimivo je, da je Valič eneolitska najdišča vključil kar med neo-litska, kar seveda ni pravilno. Kulturno je ta najdišča opredelil kot alpski facies Lengijel kulture. Če se je že odločil zanjo, bi jo moral imenovati alpska facies lengyelske kulture. Pogrešamo literaturo, ki je vse premalo citirana. Največja opora so seveda Arheološka najdišča Slovenije, ki pa so izšla leta 1975 in ne 1976 (morda je to tiskarska napaka; takih, predvsem slovničnih napak, je še nekaj, vendar so zanemarljive), nadalje spominski zbornik 900 let Kranja (1960) in Kranjski zborniki za leta 1970, 1975 in 1980 (198]). V zadnjem (Valič, 1980) je najnovejši pregled arheoloških najdišč na ožjem območju Kranja in prav upoštevanje tega v Valiče-vem prispevku najbolj pogrešamo. Tudi problematika lokacij prazgodovinske, poznoantične in zgcd-njesrednjeveške naselbine na krajskem pomolu ni omenjena. V nadaljevanju bi rad opozoril na sledeče malenkosti: v zadnjem času so raziskovalci zgodnjega srednjega veka uveljavili termin polmesečasti uhani namesto luničasti uhani, vendar Valič vztraja pri slednjem poimenovanju (str. X). Terminološka novost je karantansko-koteljski "TAG 1982": The Fourth Annual Conference of the Theoretical kulturni krog (namesto karantan-sko-ketlaški); če je poimenovanje dobro, se bo pokazalo v prihodnosti. Največji lapsus (in tega si ne bi smel dovoliti) je na str. XII, kjer v zvezi z gomilami pri Stražišču (kopane leta 1910) pravi: ... našli bronaste Solničaste fibulet ki so tipične za Sas mlajše stopnje kulture Sarnih grobišč (KZG-B) ... etc. Komentar k dataciji ni potreben, zanimiv pa je KŽG-B termin (morda s tem misli Ha B obdobja?)! Nerodno in nepotrebno je preimenovanje sv.Lovrenca nad Bašljem v Lovrenc nad Bašljem oziroma v Lovrenc na Gori (za poimenovanje in nove najdbe cf. Josipovič, 1982). Preslabo je argumentirana tudi domneva, da je bilo v zgodnjem srednjem veku na Zg„Jezerskem jezero (str. XVII). Gradišče severno od ceste Čirče-Hrastje, kjer Valič domneva rimskodobno cestno postajo (str. XI, tam so v gozdičku ohranjeni temelji dveh precej velikih objektov), bi laže opredelili kot antično podeželsko vilo (man.sio oz. mutatio že zaradi premajhne oddaljenosti od Carniuma najbrž ne pride v po-štev) . To bi bila že četrta villa rustica na Gorenjskem (poleg Rodin: Valič - Petru, 1964-65; Bistrice pri Tržiču: cf. Sagadin, 1982 in Žabnice: cf. ANSI, 174; Brank, 1971, leta 1982 sta jo izkopavala Loški muzej Škofja Loka in Zavod za' spomeniško varstvo Kranj, neobjavljeno) . Prijetno presenečenje je časovna opredelitev Kle-menčevega (Klemenčkovega) gradišča pri Latenicah, Gradišča pri Seničnem, Arhovega gradišča pri Sp.Dupljah, Gradišča pri sotočju Save in Tržiške Bistrice ter gorskega zavetišča v Kortah na Jezerskem pozni antiki. Vsa ta najdišča so bila doslej časovno slabo opredeljena. Razveseljivo je tudi pravilno navajanje ledinskega imena velike nekropole iz časa preseljevanja ljudstev v Lajhu oziroma v nomi-nativu Kranj-Lajh (do sedaj v glavnem napačno na Lajhu; k temu cf. Josipovič, 1981). Premalo je navedenih temeljnih del, ki bi nujno sodila v ta prikaz. Celotno Valičevo besedilo je kar preveč poljudno napisano; morda je bila to želja uredniškega odbora (vsi vemo, da je poljudno pisanje precej zahtevna naloga; po drugi strani pa je priloženi zemljevid arheoloških najdišč na kranjskem območju za širši krog bralcev premalo pregleden) , ki je piscu za prispevek najbrž odmeril strogo omejen prostor. To pa je bilo zanj seveda dodatno breme. Kljub navedenim, kritičnim pripombam je prispevek Andreja Valiča pomemben, saj je najnovejši pregled stanja arheoloških najdišč v kranjski občini. In za konec? Vsekakor bi bilo priporočljivo, da bi ponatisnjena Zgodovina mesta Kranja zaradi pomembnosti in že antikvarične vrednosti imela častno mesto v knjižnici vsakega slovenskega arheologa. Draško Josipovič Kranj Brank, 1971 - Rajko Brank, Villa rustica pri Žabnici, Loški razgledi 18, 1971, 71-73 Josipovič, 1981- Draško Josipovič, K pravilnemu pisanju ledine "V Lajhu" (Kranj - Lajh), Kronika 29, 1981, 51-52 Josipovič, 1982 - Draško Josipovič v. Varstvo spomenikov 24, 1982, 181-183 Valič, 1980 - Andrej Valič, Mesta arheoloških najdb v Kranju in okolici, Kranjski zbornik 1980 (1981), 110-117 Valič-Petru, 1964-65 - Andrej Valič-Sonja Petru, Antični stavbni kompleks na Rodinah, Arheološki vestnik 15-16, 1964-65, 321-337 TAG started out as a small informal symposium where archeo-logists who felt that they had a something new to say advancing the development of theory would be able to exchange ideas. However, TAG 1981 and this last conference have become widely attended (1982 cca. 250 archaeologists from Britain, America and Scandan-avia) and have also become rather formal. In two and a half days, 77 papers were given on a variety of topics. The conference was organized into a series of sessions (12 in all) which frequently ran concurrently, such that one was forced to choose between offerings. The main universities represented were the founding members, Sheffield and Southampton, also Cambridge, which now dominates the proceedings, Reading, Durham and University College, London. Due to the incredible amount of information offered, and my inability to be in more than one place at a time, I will review in detail only those sessions which were either most valuable or most controversial. The conference opened with the most controversial of topics: Sociobiology. As its name implies, it is a hybrid discipline, which was originated in the early 1970 's by E.O. Wilson, a biologist at Harvard University. Sociobiology, in a simplistic summary, is an offshoot of evolutionary studies in animal behavior. A basic premise is the importance of genetic factors in evolution, the development of culture and social organization and so forth. Sociobiology implies that genetic patterns predispose 'cultural behavior ' and that animal and human behaviors either as individuals or as part of a group are 'ruled ' not entirely by cultural or environmental factors, but by certain aspects of genetic factors which cause the choice of actions on the basis of what would be best for a long-term evolution (if a species or group, fiociobio 1 oiti n t ■ claim that in 'co-evolution' ¡he/ have a predictive model for cultural behavior. Archaeology Group, Durham University, 13—15 December 1982 Philosophical and moral objections to 'Pociobiology 'have been reiterated with great heat for more than 10 years. Some main points follow: 1) it denies the existence of the concept of free -will, by claiming genetic predisposition of all actions, 2) it gives a cynical twist to concepts such as altruism or heroism (actions entered into for the sake of others) by relegating them to the level of building a personal or genetic debt of 'eventual reciprocity', and 3) in its theoretical premises it offers a dangerous scientific background to the evolution or development of theories of racial or cultural differentiation and superiority. In an article in Nature (unfortunately, no reference given in discussion) so-ciobiologists were labelled "neofascist racists", which is probably a bit strong, but in their discussions of "individual vs group selection", so-ciobiologists seemingly imply a genetic basis for eugenics. You may well be wondering why there was a session on this subject- so did we all. In fact, a student in the back of the hall rose during the discussion period and asked: "This is all very fascinating, but could someone please tell me the relevance to archaeology?". The session was organized by Dr. John Chapman of Newcastle University (who wrote his doctorate on the VinCa culture and who is presently working in Dalmatia) who unfortunately appears interested in these theories, particularly in application to analyses of ritual, and who thought that there should be free discussion of these ideas. The chairman was Prof. Colin Renfrew (Cambridge) who one can only imagine was there to prevent a riot breaking out. The final speaker of six was Sir Edmund Leach, the famous anthropologist and helpful if occasionally brutal critic of archaeological theory. One of his comments neatly sums up the main anthropological objection to sociobiological theory: "Patterns of kinship are social constructs not networks of biological relationship." For an hour the discussion raged, full of too many fascinat- ing comments for me to repeat here save for one brought up by Leach: what could be said to be the genetic basis for the supreme power of the celibate (neSenst-vo) Catholic church from the 5th to the 13th centuries? In all, most of us agreed in some relief that socio-biology was unlikely to be widely taken up as a theoretical basis in anthropology, and that its application to archaeological theory, and particularly, analysis was extremely limited if not in fact completely non-existent. In the symposium "Ideology, Society, and Archaeological Tradition" seven archaeologists discussed the role of archaeology and archaeologists in the wider society, the question of objectivity/ subjectivity in research, and in particular both of these topics in relation to the development of national ideologies. The papers dealt with aspects of research in India and China (Miller, U.C. London) , Libya (Barker, Sheffield), Australia (Ucko, Southampton), the Arctic (Rowley, Cambridge), South Africa (Hall, Capetown), Central Africa (Derricourt, Cambridge) , and West Africa (Rowlands, U.C.London). In each case they discussed the use of archaeology by governments or political groups to support various ideological aims, such as those related to questions of national identity or heritage, nationalism, socialism, land claims (in the case of aborigines), and so forth. Examples offered included the dependence of recent African states (such as Zambia) on creating a 'national identity ' through archaeology, the different approaches to archaeological research in countries with separate colonial histories, the Australian aborigine movement to have all excavation of their sites stopped (successful in 1974), the longstanding South African attempt to deny a prehistoric past to blacks, and the recent Libyan survey projects which served both to research past agricultural systems (in order to reclaim present desert land which had been cultivated in the Roman period) and to build a stronger national / social identity on the basis of a known heritage. The main concern of the archaeologist, it was stated, is to be objective in researching the past, but equally it is essential to be responsive to the needs of the society in which the work is completed. This recent concern with the iedology of archaeological research is roughly equivalent to the emic/ etic debate in anthropology in the late 1960 's, in which the difference between the viewpoint of the 'western' researcher and that of the individuals in the culture being studied were considered to present a major obstacle to objective and valid research. Of course, the subject under discussion in this symposium has more political implications in particular that of the responsibility of foreign researchers to involve themselves in the needs of the -present society in the area where they are researching the past. At the same time as the above session, a workshop on "Site Survey" was given, in which 11 papers dealt with theoretical issues in field survey. Most included practical examples of recent work on a variety of sites or regions in Britain, France, Greece, Italy, Hungary, and Libya. The main concerns were: the definition of a meaningful region for research, the correct use of a problem oriented research design, rigorous definition of all terminology, particularly the use of the words 'site' and 'non-site' (non-site being some presence of material without significant pattern), the inclusion of survey data within historical and excavation projects to provide regional informational on economic or demographic change, geological or exploitational processes which effect the present surface distribution of archaeological material, and the relation of variability in the distribution and presence of artifacts to past agricultural of other forms of land use and not merely settlement. 5 5 In the afternoon of 14 December, we were offered 6 workshops, all of which can best be described nn weak, despite some interesting individual papers. "Slaver-ly" offered three entirely unrelated papers: an anthropological analysis of slavery in West Africa in the 19th Century, a trite review of warfare and slavery in La Tene Europe, and a review of the considerable evidence for a high level of slavery in the prehistory of Scandinavia. "Paleo-astronomy" consisted of three papers on geometrical theories of the construction and purpose of megali-thic monuments. "Archaeology for the Public" focused on the relationship between professional archaeologists, amateurs frequently armed with metaldetec-tors, shovels, and odd theories, and the general public. Papers were given on the role of museums, the presentation of archaeology on the television and in newspapers, and the impact of treasure-hunting both on the public and on archaeology as a discipline. "Death warmed up" consisted of two papers on Beaker (eneolithic) burial practice, two papers on Anglo-Saxon burial (cremation and inhumation) , and one on spatial analysis of megalithic tomb in Ireland. "Production" was a collection of five papers on agricultural, flint, bone production in prehistory, with two general papers on the role production plays in the formation of cultural and economic patterns within societies. Perhaps the most ridiculous session was "Feminist Perspectives on the Past", in which it was argued that archaeological analyses are fundamentally baised in a male oriented way, and that ... "reconstructions of the past are moulded by present day sociopolitical concerns." The main concern seemed to be that processes of social change as currently described in the archaeological literature ignore any possible role played in prehistoric society by women. It is possible that there is some sense in this, but the level of critique, in decending to complaints of the use of the word "he", or following Sahlins (1972 "Big Men", and other similar quite innocent examples, was entirely unacceptable. It was particularly interesting to note that this session was very well attended, particularly by men, and notably by the senior archaeologists, who are, by an large, male. On the last day, the 15th, there were three sessions: "Rubbish", of which I will say no more, except to explain that it was concerned with the process of formation of archaeological records and was not as bad as the title might imply, "Critical Perspectives on the Past", a largely Cambridge effort in mystification, and "Theoretical Themes in Scandinavian Prehistory". For "Critical Perspectives on the Past" some attempt was made to approach archaeology from a viewpoint which can perhaps best be described as philosophy of science, or at worst, obscurantism. The following is a quotation from the paper of the symposium organizer: "It is argued that a wide range of factors emerging from the social, historical and intellectual contexts in which archaeology is practiced serve to define archaeological "relevance" at any one time, and that the potential of a critical archaeology must therefore be seen to rest on appreciation of the role of archaeological knowledge in a number of intersecting and mutually reinforcing contexts." (Pinsky 1982) Most papers followed in the vein of attempting to place archaeology among the philosophical sciences, some with analyses of the development of certain studies (evolution. Beaker studies, history of antiquarianism) and some talking merely of the current development of a school of though which seeks to analyze the 'internal conditioning/self-conciousness ' of archaeologists. One paper (Wobst, Univ.Mass.) stated that "our science has always been a rather active par-tipant in the political economy of the capitalist system", and that the emphasis on two forms of research - that into origins and regional typologies - can be explained by the nature of the limits and rewards of the political economy. His statement that archaeology is not a closed system and that our research is quided by wider economic factors , while not unknown to all of us, occasioned a great deal of discussion. "Theoretical Issues in Scandinavian Prehistory" was perhaps the best symposium of the conference - all papers were distinctly theoretical, wide-ranging, and elicited the most intense discussion. Of particular note were the papers of Welinder (Bergen) on quantitative models of land use efficiency from Late Meso-lithic to Early Iron Age, Mad-sen (Aarhus) on his research into the settlement system in Neolithic east central Jutland, Larsson (Umea) on the relationship between the settlement pattern and the function of tumuli and rock carvings in the Late Bronze Age in Eastern Gotaland (South Sweden) , and Lundmark (Umea) on a method of analysing hierarchical organisation in settlement patterns through the use of a refined cluster analysis with generalised trend surface maps. As I have mentioned at the beginning of this review, TAG began as an informal forum for theoretical developments. It was largely intended for postgraduates, assistants, junior faculty members, and students. However, the function has changed over the four years and it is now one of the best attended conferences held in Britain. Because of this change, there is some degree of dissatisfaction with its form at present, and recently other conferences have been organized in a attempt to return to the original model (such as the conference on "Theoretical Advances in the Neolithic and Bronze Age" held at Cardiff from 18-20.3.83). The main problem seems to be lack of organisation of the symposia and workshops with the result that there is no central theoretical focus to each group of speakers. Individual papers offer interesting ideas in something of a vacuum and discussion tends to be extremely specific and not theory 56 Simpozij v Zwettlu — Bavarci in jijihovi sosedje do 907 (25.-28. 10. 1982) oriented. TAG will be held at Cambridge University next December, and it is hoped that the committee members will also have recognized this problem and will have worked and organised to change the recent state of affairs . Barbara E.Smith Scheffield Novembra 1978 je komisija za raziskave zgodnjega srednjega veka pri avstrijski akademiji znanosti organizirala v Zwettlu simpozij na temo "Bavarci in Slovani na Zgornjem Avstrijskem. Trditve arheologov Vlaste Tovornik in Manfreda Pertelwieserja o Slovenih zahodno od Ennsa (Ani-že) , ki so jih s svojimi dokazili podprli zgodovinar Herwig Wolfram, jezikoslovec Peter Wiesinger in Otto Kronsteiner, so sprožili ostro reakcijo zgodovinarja Josefa Reitingerja, ki Slovanov zahodno od Ennsa ne priznava (Baiern und Slawen in Oberösterreich , Linz 1980). Tako so rezultati simpozija 1978 ostali nekako nedorečeni. Od kod Slovani na bavarskem ozemlju zahodno od Ennsa, kakšna je bila zares njihova kultura, kakšno vlogo imajo s svojimi vplivi bližnji Slovani severno od Donave itd.? Zato je bil logičen sklep Komisije za raziskave zgodnjega srednjega veka pri avstrijski akademiji znanosti, da na naslednjem simpoziju razčistijo preostale nejasnosti; iz tega tudi delovni naziv simpozija v Zwettlu v letu 1982 - "Die Baiern und Ihre Nachbarn bis 907". Znanstveno in tehnično vodstvo sta prevzela zgodovinar prof.dr. Herwig Wolfram in arheolog prof. dr. Herwig Friesinger, oba profesorja na dunajski univerzi. V štirih dneh simpozija je bilo predvidenih 54 predavanj in referatov. Vsebinsko so bila predavanja zgodovinska, arheološka, jezikoslovna, umetnostnozgodovinska in tehnična. Predavatelji so bili večinoma univerzitetni učitelji, člani raziskovalnih ustanov in arheologi iz muzejev. Zelo zanimiv je bil narodnostni sestav udeležencev: poleg številnih Avstrijcev in Nemcev je bilo veliko Madžarov in nekaj manj Čehov in Slovakov. Iz Jugoslavije sva bila udeleženca le dva s tremi predavanji: prof. R.Katičid s predavanjem o začetkih hrvaške države, podpisani pa z referatom o odnosu med Oglejem in Salzbur-gom in referatom dr. V.Stare "Po-renski vpliv na slovanski pro- stor v 9.stol.", ki se simpozija ni udeležila. Madžarski kolegi so predstavili problem Avarov in njihov odnos do Bavarcev, kolegi iz ČSSR problematiko Velikomoravske države in njenega odnosa do južnih sosedov, Nemci in Avstrijci pa so obravnavali problem Bavarske z vseh zornih kotov. Vlasta Tovornik je začela diskusijo o slovanskih nekropolah na Zg.Avstrijskem. Zelo zanimiv je bil referat J.Hermanna iz DDR o dinamiki poselitvene črte, na kateri se srečujejo Germani in Slovani v srednji Evropi. Zanimivo je bilo predavanje prof. Kazimierza Godlowskega "Slovani v vzhodni Evropi v 5. in 6.stol. in vprašanje njihove ekspanzije". Večina udeležencev je hotela biti temeljito seznanjena s slovanskimi najdbami na Zg.Avstrijskem. Tovornikova je morala odgovoriti na številna vprašanja in ponovno prikazati diapozitive drobnega arheološkega gradiva. Razlog za interes ni bil le v tem, da je šlo za slovansko gradivo zahodno od Ennsa, ampak verjetno še bolj v splošnem prepričanju avstrijskih, nemških in deloma kolegov iz čehoslovaške, da so Slovani na desni breg Donave prišli z njenega levega brega. Analogije, ki jih je podala Tovornikova, pa so bile vedno znova usmerjene v KKK. Tako se je zgodilo, da je tudi ta slovanska skupina iz Avstrije pripisana KK grupaciji. To je vsekakor fenomen, ki ga nismo niti dobro dojeli, kaj šele pojasnili. Referata, ki sem ju predstavil, sta to podobo dopolnjevala in jo še bolj poglobila z obsežnim dokumentacijskim gradivom. Avstrijske in nemške kolege je presenečalo ujemanje političnih meja Karantanije 9.stol. in pozne Ka-rantanije oz. Velike Karantanije 10.stol z razširjenostjo KKK. Pri mojem referatu so reagirali na termin Velika Karantanija, ki v njihovem zgodovinoslovju ni v rabi. Za čas 10.stol. uporabljajo termin "Kasna Karantanija". Vsekakor je to problem, ki ga bo morala slovenska arheologija srednjega veka razčleniti in pojasniti skupno z našimi zgodovinarji. Pri moji analizi odnosov med Oglejem in Salzburgom je bilo videti, da so se na Solno- 57 ciraškem že mnogo ukvarjali s tem problemom in da so bili pripravljeni na to diskusijo. Postavili so tudi nekaj delovnih hipotez, ki se ne zdijo posebno dobro utemljene v arheološki in historični stvarnosti tega prostora. Tako so npr. govorili o veliki oglejski posesti na območju gornje Drave, ki naj bi segala tja do sv.Petra v Lesu (Teurnia) s središčem v Millstattu. To naj bi bil tudi odgovor na vprašanje, zakaj je bilo na tem področju toliko cerkva s kamnitim sakralnim pohištvom, ki je bilo okrašeno s pletenino. Tako sem slišal npr. še prese-netljivejše mnenje, da Gospa Sveta ni bila Modestov sedež itd. Vsekakor te podrobnosti zelo dobro kažejo, kako naše raziskave potekajo brez upoštevanja dogajanja zunaj našega državnega ozemlja in da moramo biti dobro informirani in, kar je še pomembnejše, da moramo tesno sodelovati z vsemi tistimi zunaj naših meja, ki obravnavajo slovensko kulturo zgodnjega srednjega veka. Ta simpozij je bil za nas več kot pozitiven. Glede na težnje v zadnjih letih, da bi zanikali obstoj KKK in njeno alpsko slovensko pripadnost, je zbor tega simpozija zelo jasno potrdil obstoj KKK in zavrnil dvom, da so njeni nosilci Slovani. Nekdo med udeleženci je pripomnil, da pri presojanju te kulturne stvarnosti ne smemo pozabiti, da v okviru otonske države lahko pričakujemo visoko stopnjo uniformnosti proizvajalnih sil in tako tudi podobnosti v nošah itd. Brez dvoma je treba to upoštevati tudi pri našem raziskovalnem delu. Toda še vedno je v drobni materialni kulturi KKK, razen elementov, ki jih opredeljujemo kot splošno dobrino časa, še veliko drugih faktorjev, ki so regionalni in etnično vezani na Alpske Slovane. Dovolj je, če za zgled navedemo trorogi luniča-sti uhan z vloženim emajlom, ki kot ornament ponazarja "drevo življenja". Razčlenjevanje rezultatov tega simpozija bi bilo lahko zelo obsežno, toda omejujemo se v glavnem na tisto, kar je neposredno povezano s slovensko arheologijo srednjega veka. Zelo zanimiv je bil simpozij tudi v organizacijskera in tehničnem pogledu. Potekal je v izobraževalnem domu cistercijan-skega samostanskega kompleksa v Zwettlu, severozahodno od Krem-■ sa. Udeleženci so spali v domu, po dva v sobi. Hrana je bila iz samostanske kuhinje in zelo okusna. Ni bilo ne sprejemov ne banketov. Zgled za delovni simpozij. Razen premora za kosilo so trajala predavanja od 9. do 22.ure. Simpozij je bil v tednu z dvema pra aiikoma. Razprava je sledila po vsaki skupini predavanj. Referent je odgovarjal na vprašanja ali pripombe šele potem, ko je že slišal vsa vprašanja. Izsledke predavanj in diskusij je dvakrat na dan povzemal predsedujoči. Tisti, ki niso imeli diapozitivov, so lahko projicirali svoje tabele s posebnim episkopora itd. Čudovit simpozij: deloven in brezhiben. Pri vračanju na Dunaj smo si na poti ogledali antično in staro-slovansko naselje na Thunau, na Dunaju pa nam je prof. Friesin-ger omogočil podroben ogled organizacije in zbirke Arheološkega inštituta univerze. Vinko Šribar Ljubljana XII Medjunarodni simpozijum o poznom eneolitu i ranom bronzanom dobu (Novi Sad — Vrdnik, 3.-7. 10. 1982) U Vrdniku kod Novog Sada, na slikovitim obroncima Fruške gore, održan je XII.Medjunarodni simpozijum o poznom eneolitu i ranom bronzanom dobu s temom "Društ-veno-ekonomske i hronološke veze jugoslovenskog Podunavlja sa srednjom Evropom i Balkanom u eneolitu i ranom bronzanom dobu". Organizatori skupa bili su Institut za istoriju Filozofskog fakulteta u Novom Sadu i Savez arheoloških društava Jugoslavije, a pri organiziranju su sura-djivali i Gradski muzej Vukovar i Hrvatsko arheološko društvo. Na skupu je referiralo 35 sudio-nika iz desetak zemalja. 6.X. sudionici su posjetili lokalitet Gomalavu i Izložbu o eneolitskim nalazištima Srema u Zavičajnoj zbirci u Rumi (postavile su je B.Kirilovič i S.Čiric, uz pomoč Dr.N.Tasiča), a 7.X. lokalitet Gradinu na Bosutu, Galerija slika Save Šumanovida u šidu, Gradski muzej u Vukovaru, lokalitete na Vučedolu i Gradski muzej u Iloku. Svugdje se uz poznati ra-niji materijal mogao vidjeti novij i ili sasvim novi i neobjavljeni materijal, što je ekskurzije učinilo posebno zanim-ljivima (napose izložba u Rumi, manje poznati materijal u Iloku; u Vukovaru je ljubazni domačin bio A.Dorn, a u Iloku M.Batoro-vic i M.Gluvajič). Valja naglasi-ti da je i inače organizacija ovog medjunarodnog skupa bila zaista besprijekorna, za što je naj zaslužni j i Organizacioni odbor i njegov predsednik - dr. Bogdan Brukner, te vjerujemo da su svi sudionici ponijeli ugodne dojmove sa Simpozija. Posebno demo izdvojiti nekoliko referata koji su izuzetno zanim-ljivi i za naše područje. e.rut-tkay referirala je o Scheiben-henkel-horizontu u Austriji (lokalitet wien-Leopoldau). N.Kaliaz izuzetno iserpno je obradio horizont keramike s brazdastim ubo-dima (Furchenstich-horizont) u srednjoj Evropi: autor misli da se možda radi o istočnom ili ju-goistočnom valu s brazdastim ubodima, jer Rossen-kultura kronološki nije spojiva s ovim horizontom; takodjer je razdvojena ranija Balaton-grupa na dva di-jela, na Lasinju (raniji Bala-ton I) i Balaton II-III (tj. Furchenstich-horizont, Retz-Ga-jary kultura); autor smatra da Duhovna kultura Ilira 58 je u Madjarskoj i Slovačkoj ovaj horizont stariji od Boleraz-faze. V. Pavitkovd je referirala o tro-članoj podjeli Boleraz-faze. Dva autora, M.Seferiadea i J.P.De-moul&, referirala su o ranom brončanom dobu u grčkoj Makedoniji i kulturi Dikili Tach, što je za nas od posebne važnosti, naročito zbog boljega razumije-vanja eneolitskih migracija iz maloazijskoga prostora. Za naše područje i veze posebno su bili interesantni priloži P.Biagia (Remedello i Pollada-kultura) i B. Bagol-in-ija (nekropole s dolme-nima i reljefima na stelama, te ritualno prilaganim triangular-nim bodežima u grobovima) o re-zultatima istraživanja u sjever-noj Italiji. M.Buchvaldek obra-dio je ranobrončanodobne odnose Schnur-keramike prema varijanta-ma kasne vučedolske kulture, kulturi zvonastih pehara i vin-kovačkoj kulturi. O.Trogmayer referirao je o ranobroncanodobnoj nekropoli kod S^ndorfalve, gdje je pronadjen i jedan skeletni zgrčenac Perjamoš-kulture, s prilogom od tri zlatne naušnice. R.Kalicz-Schreiber referirala je 0 promjenama u načinu sahranji-vanja početkom brončanog doba na području oko Budimpešte, I.Eo-eedy o počecima ranobrončanodobne metalurgije u Transdanubiji (lo-kalitet Zdk), a G.Bdndi o nekim problemima ranoga brončanog doba predalpskogaprostora i zapadne Transdanubije (posebno je zanim-ljiv kasni vučedolski lokalitet Si). Z,Benkovaky referirala je o novim rezultatima u proučavanju povezanosti licensko-keramičke i Belegiš-kulture. Ostale, takodjer zanimljive i korisne, referate održali su: E.Pleelova, G.Lazaro-viai, A . Dodd-Opri tescu, P.Stehl-i, R.Tringham, B. NoVotnif, M.Novotna, P.Roman, E.Comsa, J.Kozlouakv3 M.Kaozanouska, V.V.BSanija/ B.Ot-taway, T.Kovaas i J.Roussot-Lar-roque. Jugoslavenski arheolozi referira-li su o slijedečim temama: o no— vopronadj enim badenskim idolima iz Vinče (N.Tasicf), o novim za-pažanjima o kronologiji kostolač-ke kulture na primjeru lokalite-ta Gomolova (B.Brukner), o rano-brončanodobnim kulturama u Vojvodini {M.Girid), o kulturnim i kronološk im odnosima Pomoravlja 1 srednjeg Podunavlja u eneoli-tu i ranom brončanom dobu (M. Stojid), o rezultatima novih istraživanja koja ukazuju na povezanost sjeverozapadnog Balkana i Podunavlja u eneolitu i ranom brončanom dobu (B.Govedarica) , te o društvenom raslojevanju i razvoju kulta u vučedolskoj kulturi (Z.Alarkov-id) . Sažeci referata unaprijed su ša-pirografirani i podijeljeni su-dionicima. Buduči da su neki referati otkazani, iz Jugoslavije je sudjelovalo svega šest arheologa. Svakako valja primije-titi da nismo bili dovoljno za-stupljeni, što je zaista šteta. Osim toga, vrlo malo arheologa je došlo na Simpozij slušati referate i diskutirati o njima. Nije logično da iz Slovenije, Makedonije, Črne Gore i Kosova nije bilo referenata, a iz Hrvatske i BiH bili su prisutni samo po jedan referent. Buduči da su medjunarodni skupovi eneolitičara inače dosta rijetki kod nas, začudjuje nezainteresi-ranost (ili je nešto drugo u pitanju?) ionako maloga broja arheologa koj i se bave ovom pro-blematikom. 8.X. održana su dva Okrugla stola u organizaciji Balkanološkog instituta SANU. Prvi je bio organiziran na temu "Kulture ranog brončanog doba Karpatske kotline i sjevernog Balkana", a drugi "Rani neolit Panonske nižine i graničnih područja". Radi se o projektu koji bi trebao okupiti najbolje poznavaoce ovih problematika u nekoliko zemalja koje gravitiraju Karpatskoj kotlini te bi trebao rezultirati posebnim sintezama. Kako je bilo vidljivo, u toku su najozbiljni-je pripreme. U cjelini možemo biti zadovoljni rezultatima koje je dao Simpozij . Ostaje još da se nadamo kako če referati s ovoga skupa biti što skorije publicirani. Zcrko Markovič Koprivnica U Herceg Novom je od 4. do 6. novembra 1982. godine održan Simpozijum o duhovnoj kulturi Ilira. Organizatori ovog nauč-nog skupa bili su Centar za balkanološka ispitivanja Akademije nauka i unnjetnosti Bosne i Hercegovine i Odbor za arheolo-giju Črnogorske akademije nauka i umjetnosti. U radu skupa uče-stvovalo je oko 60 naučnih rad-nika iz skoro svih jugosloven-skih centara, a podneseno je 19 referata i koreferata. Referenti su bili: B.čovič, S.Gabrovec, D.Rendič-Miočevič, A.Benac, M. Garašanin, M.Suič i R.Katičič, a koreferenti Č.Markovič, T. Knez, N.Cambi. Lj.Zotovič, A. Faber, M.Zotovič, A.Stipčevič, J.Medini, M.Zaninovic, Z.Miri-dita, A. Rendic5-Miočevic5 i ]>. Teržan. Ovaj simpozijum predstavlja za-vršnu etapu tematskog ciklusa od pet naučnih skupova posvečenih etnogenezi i kulturnom razvoju Ilira koje je organizovao Centar za balkanološka ispitivanja Akademije nauka i umjetnosti BiH od 1964.g. do danas. Na prethodnim skupovima izneseni su novij i rezultati istraživanja materijalne kulture Ilira. Oni u mnogo čemu predstavijaju prekretnicu u ilirološkim študijama, što je u krajnjoj liniji dovelo do odbacivanja panilir-skih hipoteza i do stvaranja jedne realnije, danas dobro poznate i široko prihvačene slike vremenskog i teritorijalnog rasprostiranja Ilira. Na tim o-snovama bazirana su i proučava-nja duhovne kulture Ilira koja su iznesena na simpozijumu u Herceg Novom. U ovim razmatranj ima pošlo se od šire ilirske teritorije (područje zapadnog Balkana), što je ispravan put jer omogučuje cjelovitije sagledavanje komponenti ilirske duhovne kulture, njihovu komparaciju sa elemen-tima duhovne kulture drugih populacija i konačno, daje više mogučnosti za sagledavanje stranog udjela u njihovom nastanku i razvoju. U hronološkom, odnosno etnogenetskom smislu pošlo se pretežno od perioda u kom su Iliri sa sigurnošču po-tvrdjeni kao formirana etno-kulturna grupacija i od kada se može računati sa definisanim 59 elementima njihove materijalne i duhovne kulture (zadnja faza kasnog bronzanog doba i početak želieznog doba), a završilo se dobom kasne antike, kada Iliri pod pritiskom vjekovne romaniza-cije i miješanjem sa varvarskim narodima, potpuno nestaju sa evropske kulturno-istorijske scene. Elementi duhovne kulture Ilira su na ovom simpozijumu sistema-tizovani u četiri tematske cje-line: I - umjetnost Ilira u pra- istorijskom i antičkom dobu II - kult mrtvih u praistorij- skom i antičkom dobu na ilirskom području; III - religija i kultovi u an- tičkih Ilira; IV - jezik Ilira. I. Prema onom što je izneseno u izlaganj ima B.Čoviča, S.Gabrov-ca, C.Markoviča i T.Kneza, umjetnost kod Ilira u praistorijskom dobu, odnosno u vrijeme njihove samostalnosti, bila je uglavnom primijenjena: ukrašavanje kera-mičkih i metalnih posuda, oruž-ja i orudja, kao i izrada i ukrašavanje nakita. Rjedje su figuralne predstave životinja i ptica, kao amuleti i privjesci, a antropomorfna plastika je vrlo rijetka. Figurizacija u predstavljanju ljudskog lika je ina-če strana Ilirima i ukoliko se javlja, onda je to strani uticaj - etrurskovenetski, ili grčki. Najčešdi vid umjetničkog izraza - ukrašavanje - okarakterisan je spec.ifičnom geometrijskom orna-mentikom. Ovi ornamenti imaju prauzore još u vučedolskoj kulturi, dakle u početnoj fazi ilirske etnogeneze, a prisutni su tokom čitavog bronzanog doba, kada dolazi do odredjenog utica-ja s područja centralnog Balkana i Panonije. Geometrijska orna-mentika je vrlo raznovrsna i bogata u srednjoj Bosni (grupa Pod-Alihodže-Semizovac) i tu je svakako bio jedan od centara širenja ovog stila u vrijeme kraja bronzanog doba i u željez-nom dobu. Konstatovano je da je geometrizacija bila toliko uko-rijenjena u svijesti Ilira, da figurizacija prodire vrlo teško i relativno kasno, naročito na prostoru koji je bio manje izlo-žen stranim uticajima. Medjutim, pri tom se nije zalazilo u sire razmatranje uzroka te pojave, mada se, s obzirom da su Iliri živjeli u agrafskom društvu, može pretpostaviti da u ovim geo-geometrijskim motivima ne treba gledati samo ukrase ved i širu simboliku, a možda i začetke svojevrsnog pisma. Ved je B.Čo-vid napomenuo da šrafirani tro-ugao predstavlja ljudsku figuru, a osim toga poznato je da se u cikcak motivima mogu identifi-kovati simboli vatre i munje, spirala je simbol sunca i zmije itd. U II i I v. pr.n.e. na prostoru Ilirske države javlja se novi vid umjetničkog izražavanja, na-stao pod helenističkim uticajem - portreti vladara na novcu. Najčešde su to kanonizirane i tipizirane predstave lika Ba-laiosa, Monuniosa i Gentiusa. Dolaskom rimske vlasti u antičkom periodu, situacija se bitno mijenja. Sada se autohtona ilirska umjetnost najčešče ogleda u predstavama na sepulkralnim i votivnim spomenicima. Uz to se razvija zlatarstvo i toreutika. O ovim aspektima ilirske umjetnost! govorio je D.Rendid-Mioče-vič. On je naglasio da se uglavnom radi po ugledu na grčke i rimske uzore, ali se ruka domadeg majstora prepoznaje po dosta gruboj i šematiziranoj o-bradi. Takodje je prisutna jedna črta naivizma i predimenzionira-nja nekih dijelova tijela, što upuduje na staru autohtonu tra-diciju i potrebu za simboličkim izrazom. II. Kult mrtvih je najviše izražen u načinu sahranjivanja i ritualima vezanim za taj čin, te je o tim aspektima ovog kulta bilo najviše riječi. A.Benac je u svom referatu dao obuhvatnu analizu sahranjivanja kod Ilira u praistorijskom dobu sa posebnim osvrtom na inhumaciju u tu-mulima, kao jednom od najčešdih vidova funerarnog ritusa na ilirskom području. U vezi sa tim naglašeno je da je ovaj tip nad-grobnoh spomenika vrlo raširen u Evropi, te se stoga ne može smatrati isključivo ilirskom svojinom. Medjutim, on se na ilirskom prostoru javlja več od eneolita i ostao je dominantan tip grobne arhitekture tokom či-tave etnogeneze i samostalnog razvoja Ilira. Zapaženo je bilo i izlaganje A.Faber o arhitekturi tumula, a u ovom okviru pažnju prisut-nih privukle su i ilustracije bogatog i izuzetno zanimljivog tumula iz Pilatovida, koje je prikazao M.žotovid. U vezi sa sahranjivanjem u bogatim grobovima A.Stipčevid je go-vorio o mogudnosti identifikacije kulta heroiziranog pokojnika kod Ilira, a u diskusiji je na-pomenuto da u ovim razmatranjima treba voditi računa i o elementima društvenog raslojevanja koje je na ilirskom prostoru prisutno od V. v.pr.n.e. (kne-ževski grobovi u Atenici, Novom Pazaru, na Glasincu itd.). Sa početkom antičkog perioda prekida se autohtona tradicija u ritualu sahranjivanja. Rimska administracija u duhu romaniza-cije uvodi unificiranje obreda i svuda se primjenjuje incine-racija, tako da je vrlo teško razlikovati domače i strane elemente. O tim aspektima kulta mrtvih kod Ilira bilo je riječi o referatu M.Garašanina i kore-feratu Lj.Zotovič. III. Uvodno izlaganje o religiji kod Ilira podnio je M.Suič. On je istakao da iz širokog raspona radnji i obreda vezanih za religiju raspolažemo sa vrlo malo podataka, naročito kad se radi o praistorijskom periodu. Nešto više o ovim pitanjima može se govoriti tek u vezi sa antičkim dobom. Na osnovu epi-grafskih spomenika moguče je identifikovati neke elemente ilirskog panteona, ali ne u iz-vornom obliku več isključivo u "interpretatio romana". Naročito su zanimljivi zaključ-ci vezani za ikonografsku sliku Silvana kod Delmata. Ovom božanstvu Delmati često, osim njegovih, pripisuju i atribute drugih božanstava. U toj kumulaciji atributa različitih božanstava M.Suič vidi elemente monolatri-je, kojoj su inače skloni sto-čarski narodi i zaključuje da je takav Silvan vjerovatno na-sledje iz starije ilirske pro- Duhovna kultura Ilira 60 šlosti. Nema sumnje da je Silvan kod Delmata, a i kod drugih Ilira predstavljao vrlo značajno božanstvo, a nije isključeno da se radi i o vrhovnom bogu. Slič-no se može pretpostaviti i za ženske figure - Silvanove pra-tilice, koje u ovom slučaju ne bi bile samo nimfe, ved auto-htona božanstva plodnosti, našli jed jena od neolitskog sup-strata. Sa ovim je povezan i kult boginje plodnosti Latre i Anzotice kod Liburna, o čemu je govorio J.Medini. IV. Od svih komponenti duhovne kulture Ilira najmanje znamo o jeziku. Ta činjenica je više puta konstatovana i opšte poznata. Izgledalo je da se na osnovu neznatnih jezičkih reli-kata sačuvanih u jedinom obim-nijem materijalu - toponimima i antroponimima, ne može ništa odredjenije redi o duhovnoj kulturi. Medjutim, R.Katičid je njemu svojstvenom lucidnošdu uspio da u tako minornim jezič-kim ostacima nazre tragove ilirske književnosti: Minucioznim i solidnim naučnim pristupom on je pokazao da ilirska imena do-puštaju, doduše krajnje uzak i nepotpun, ali i neobično zanim-1jiv uvid u književni izraz njihove kulture. Dvodjelna imena indoevropskog porijekla koja su se sačuvala u ilirskom svije-tu na čitavom istočnojadranskom prostoru, predstavijaju svoje-vrstan trag domorodačkog pjes-ništva. U imenima kao Sto su Vesclaves (onaj kome je slava dobra), Megaplines (onaj kome je snaga velika), Voltimeres (vodič stranaca), Teutmeitis (narodu mio), Teutiaples (onaj kojemu je snaga u narodu), i dr., R.Katičid je prepoznao zgu-snute formule prastare junačke pjesme. Na taj način kod Ilira nam se otkriva, iako samo u da-lekom nagovještaju, jedno herojsko doba i poezija slična ho-merovskoj, ne samo duhom i sadr-žajem, ved i srodnim pjesničkim izrazom, podudarnom poetikom i podudarnim formulama, svojstvenim usmenoj književnosti. Na kraju, može se zaključiti da ono što je izneseno i rasprav-Ijeno na simpozijumu u Herceg Novom, predstavlja objektivan odraz i realnu sliku naših dosa-dašnjih sa znanja o duhovnoj kul- turi ove, najstarije poznate populacije na tlu zapadnog Balkana. A odmah treba redi da ta sa-znanja nisu ni iz daleka dovolj-na, niti sveobuhvatna. To je više puta konstatovano i u refe-ratima i u diskusiji. Pojedina pitanja su ostala otvorena, a neka su samo načeta, naročito iz okvira duhovnog života i religije Ilira u praistorijskom dobu, ili pak kulta mrtvih kod Ilira u antičkom periodu. Medjutim, ovaj simpozijum nije ni imao za cilj rješavanje svih pitanja vezanih za duhovnu kulturu Ilira, ved pokušaj da se po prvi put na jednom mjestu šire prodiskutuje stanje istraženosti, naše mogud-nosti i dalji zadaci u proučava-nju ovog vida kulture ilirskih plemenskih zajednica. Opšta je ocjena da se u tome u potpuno-sti ušpjelo. Sasvim je jasno da iz "prve ru-ke" nikad nedemo modi sticati saznanja o ilirskoj filozofiji, običajima, religiji, teogoniji, panteonu i si. iz prostog razloga što sami Iliri nisu ostavili nikakvog pisanog.traga o sebi. Isto tako ne možemo se mnogo osloniti ni na pero antičkig geografa i istoričara, čiji su podaci u ovom pogledu malobroj-ni, a uz to najčešde i krajnje fragmentarni, površni, nejasni . i prožeti nerazumijevanjem. Pre-ostaje arheološki materijal kao najsigurniji i najobimniji izvor informacija i u ovom domenu. Medjutim, ilirsko područje je relativno slabo istraženo, posebno kad su u pitanju naselja, tako da ne poznajemo ni jednu kultnu gradjevinu kod Ilira, pa nemarno ni elemenata za sagleda-vanje uloge takvih objekata u njihovom duhovnom životu. Nešto je bolje sa istraženošdu nekro-pola, ali u cjelini uzevši, materijal koji posjedujemo nije u dovoljnoj mjeri valorizovan sa aspekta duhovne kulture (izuze-tak su epigrafski izvori, vo-tivni i sakralni spomenici koji se uglavnom odnose na antički period), te u tom pogledu treba najviše očekivati od sljedecih istraživanja koja de, sasvim sigurno, dobiti mnogo širi zamah nakon objavljivanja materijala sa ovog simpozijuma. Blagoje Govedarica Saraj evo 4-6-XI-82, Herceg Novi, Symposium organized by Centar za Bal-kanoloska Ispitivanja, ANUBiH and Odbor za Arheologiju, Crno-gorske Akademije Nauka i Umjet-nosti It was announced that this was the fifth conference on 'Illy-rian themes' and in many ways it certainly felt like it was... Circa 60 archaeologists attended, with every region represented, and 19 papers were given on the 4th and 5th. There was an excursion to the Boka Kotorska on the 6th. The subjcct of spiritual aspects of the Illyrian culture seemed a rather odd choice for a conference. To discuss such complex concepts as the cultural 'superstructure' - religion, art (symbols/style) and so forth - requires detailed knowledge of the socio-economic structure of the culture(s) in question. Obviously, the type and degree of hierarchy, rankinq, and symbolic and material exchange will directly affect the process of development of so-called 'spiritual aspects'. Unfortunately, for the prehistoric period of Illyrian society not enough is known of the socio-economic basis, and hence any discussion of religion, art and so forth inevitably descends into speculation, repetition of previous speculation, and yet more speculation. And the situation will remain the same without some kind of rigourous comparative examination of the material basis of the society. Middle-range theory, in effect, for any Binford admirers. Papers on prehistoric aspects were given by the following scholars: Covid, Gabrovec, Knez, Benac, Garasanin, Faber and Stipcevid. Unfortunately, I missed the first three, all of which were concerned with Illyrian art. Benac and Garasanin spoke on the cult of the dead in prehistoric and Roman times; for the reasons outlined above, I didn't consider these papers successful. They offered glimpses of possible future research, but there is not at present sufficient material to talk constructively of a cult of the 61 dead. To paraphrase Gertude Stein: 'A tumulus is a tumulus is ?. tumulus'. The same flippant comment to some degree applies to Faber's discussion of types of tumulus architecture in the Balkans - without statistical analysis and comparison, nothing than more notation of perceived stylistic differences can be stated. Stipdevid attempted to relate the presence of a tribal aristocracy to differential burial practices which could reflect a religious system with a cult of heroes. Again, the problem of going beyond the material to some degree affected his conclusions. However, the majority of the papers managed to avoid this deeply spiritual problem by concerning themselves with language (Katicid), specific sites or analysis of material (Terzan, Markovid, GliSic, Zotovid) and religion in general, specific cults in particular, or aspects of art and iconography in the Roman period (Rendid-Miodevid, Cambi, Suid, Medini, Rendid, Zaninovid). For the Antique period, obviously enough is known to enable scholars to make some meaningful comments on the spiritual aspects of society. Some high (or low) points of the conference: References to 'microregional studies' and Hod-der's (1978 et al.) work in spatial analysis in archaeology. An overheard question as to whether Terzan's methods were 'something new from America'. Several marathon (1 hour) speeches during the last discussion period. Govedarica's sensible critique which was unfortunately cut short by the chairman. And so forth, "And a good time was had by all". Barbara Smith Sheffield Historični in arheološki problemi severovzhodne Italije in sosednjih pokrajin od prazgodovine do srednjega veka Inštitut za arheologijo tržaške Univerze (Universita degli studi di Trieste - Istituto di Archeo-logia) je zadnje dni lanskega oktobra (28.-30.10.1982) pripravil študijsko srečanje "Problemi storici e archeologici deli'Italia nordorientale e delle regio-ni limítrofe dalla preistoria al medioevo". Organizacijske niti so bile trdno v rokah dr. P.Gui-de Cassole, dobro pripravljenemu sporedu s komajda opaznim pridihom mediteranske lahkotnosti pa so bili največja cokla prav predavatelji sami, ki, da bi bili čim popolnejši in-natančnejši, v večini primerov niso mogli v predpisanih 20 minut strpati vsega, kar so vedno polni dvorani imeli povedati. Na srečanju, ki je potekalo v predavalnici "L.Ferrero" na Filozofski fakulteti tržaške univerze, so bili povabljeni tudi hrvaški in slovenski arheologi (V.Jurkid, K.Mihovilic in R.Matijašid iz Pule, B.Slapšak in D.Svoljšak) in arheologi z avstrijske Koroške (G.Picottini in F.Glaser), povsem razumljivo pa je, da so domačini prevladovali. Srečanje so z obiskom in sodelovanjem počastili B.Forlati Tamaro, G.Fogolari in M.Mirabella Roberti. Že samo vabilo na srečanje kaže na vedno pristnej še in bolj razvejano sodelovanje, ki so mu organizatorji srečanja v Trstu dali nov poudarek še s tem, da so V.Jurkid zaupali predsedni-kovanje popoldne drugega dne (del srečanja je vodil tudi G.Picottini) . Predavanja so se vsebinsko delila v tri skupine. Prevladovala so poročila o arheoloških izkopavanjih (P.Guida Cassola, Scavi a Pozzuolo del Friuli, 1981-1982; E.Montagnari-G.Stacul, La grotta di Cladrecis nell'alta valle dello Judrio, nota preliminare sugli scavi 1981-1982; F.Maselli Scotti, Problemi suscitati dai recenti di Duino; M.Gamba-F.Gerhandinger -A.Ruta Serafini, L'abitato di Santorso alie pendici del monte Summano - Vicenza : un esempio insediativo della seconda eta del ferro; K.Mihovilid, Nesazio: nuovi dati sulla necropoli pre-romana; D.Svoljšak, Recenti scavi a S.Lucia di Tolmino - Most na Soči; S.Vitri, Alcuni dati sugli insediamenti protostorici della media pianura friulana; D.Tassaux-M.Bass Verzar, Rappor-to preliminare sullo scavo recente di un insediamento rustico a Vidulis - Dignano al Taglia-mento; V.Jurkid, Alcune nuove scoperte archeologiche romane in Istria; M.Rigoni, Nota sui recenti scavi a Camporosso in Val Canale; G.Picottini, Nuove ri-cerche negli scavi sul Magdalens-berg in Carinzia; F.Glaser, Der frühchristliche Kirchen-komplex am Hemmaberg - Kärnten). V program so bili vključeni tudi topografski pregledi (M.Jose Stra-zzulla Rusconi, C.Zaccaria, Spunti per un'indagine sugli insediamenti rustici nel territorio aquileiese; M.Buora, Il territorio del Comune di Azzano Décimo - Pordenone in época romana, mednje pa sodi tudi predavanje R.Matijašica. Forme di insediamento rustico nell'Istria dal 3. al 6. secolo, vendar je R.Matijašid topografskemu pregledu dodal že tudi naselitveno oceno in teoretična razmišljanja (M.Moretti, Alcuni aspetti della metallurgia nelle prime fasi deli'eta del bronzo in Friuli; A.M.Adam, Scambi e vie commercial! nell 'alta valle del 'Adige tra protostoria ed eta romana; G.Bandeiii, Per una storia agraria di Aquileia repubblicana; F.Tassaux, L'implantation territoriale des grandes famillies en Istrie). Na temelju matematičnih preračunavanj in z uporabo računalnika -sta novo poti v arheologiji pokazala G.Lconar-di (Territorio e dinámica del popolamento: proposte metodolo-giche) in A. De Guio (Strategia locazionale e diacronica: linee di un approccio parametrico), posebej pa je pritegnilo tudi predavanje E.Montagnari (Primi dati per un'analisi del territorio deli'alta valle dello Judrio). V tem arheološkem obilju, ki ga je dopolnil še A.Riedel s prispevkom o arheo-zoologiji, je presenetila intenzivnost arheoloških raziskovanj pri naših sosedih - Furlaniji in na tržaškem in organiziranost, ki je še do nedavna nismo bili vajeni. V prodoru je rod mladih raziskovalcev, ki jim sodobne raziskovalne metode niso tuje in ki se ne otepajo sodelovanja (npr. z E!cole Française de Rome) in uvajanja novosti v arheološko raziskovanje. Lotevajo se raziskovanj prazgodovinskih naselij Naučilo savjetovanje Arheološkog društva BiH u Bihaču (npr. furlanskih nižinskih gradišč) , antičnega podeželja (rimski zaselek v Vldulisu), življenjskega okolja in gospodarskih virov (npr. posestvo ali gospodarski okoliš jame Cladrecis v dolini Idrije). Raziskovanje v Pozzuolu pri Vidmu je sedaj osrednje arheološko dejanje (prim. Pozzuolo del Friuli 1980, Relazione prelimi-nare, Atti dei Civici musei di Storia ed Arte 12, fasc. 1, Trst 1981, 37-120), prednjačijo po obsegu in sistematičnosti, ki pa je očitno ne manjka tudi pri zelo zahtevnih in zapletenih zaščitnih izkopavanjih rimskodobne carinske postaje v Kanalski dolini, v Žabnicah (Camporosso). Srečanje v Trstu je bilo pravi izziv! Drago Svoljšak Nova Gorica Bihad je, u okviru proslave 40-god.i šn jice Prvog zasjedanja AVNOJ-a i "BTIIA^KE REPUBLIKE" , od 22-24.septembra 1982.g. bio domačin savjetovanja "Arheološka problematika zapadne Bosne", koje su organizovali Arheološko društvo BiH i Regionalni muzej Pounja u Bihaču, uz veliku pomoč društveno-političkih organizacija i Skupštine opštine Bi-had. U okviru savjetovanja Regionalni muzej Pounja otvorio je novu stalnu postavku arheološke izložbe "Praistorijsko doba Pounja". Pored arheologa iz Bosne i Hercegovine, savjetovanju su kao gosti prisustvovali dr.Predrag Medovid predsjednik Saveza arheoloških društava Jugoslavije, Tone Knez predstavnik Arheološkog društva Slovenije i Ale-ksandar Durman predstavnik Arheološkog društva Hrvatske. Ispred grada domadina prisustvovali su Dragan Zorid podpred-sjednik SO Bihad, Ajša Muslid predsjednica OK SSRN, Stipe Grgid podpredsjednik OK SK, Božo Bubalo predsjednik OK SUBNOR-a, kao i brojni kulturni i javni radnici Bihada. U okviru savjetovanja prikazani su filmovi: "Rijekom Unom" i "Arheološko iskopavanje nekropo-le Dolovi u Golubidu", o kojoj je bilo riječi u jednom od referata . U radnom dljelu referata i sa-opštenja su podnijeli: dr.Djuro Bazler: Paleolitski nalazi zapadne Bosne, mr.Branka Raunig: Neki manj i neobjavljeni nalazi bronzanog doba zapadne Bosne, mr.Mithad Kozličid: O problemu japonske prisutnosti u primorju istočnog Jadrana, U radnom dijelu referata i sa-opštenja su podnijeli: dr.Djuro Bazler: Paleolitski nalazi zapadne Bosne, mr.Branka Raunig: Neki manji neobjavljeni nalazi bronzanog doba zapadne Bosne, mr.Mithad Kozličid: O problemu japodske prisutnosti u primorju istočnog Jadrana, mr.Ivan Šarid: Gacko polje kao primjer egzistencijalnog prostora Japoda, Dušan Nikid: Predrimske i rimske komunikacije u jugozapadnoj Bosni, mr.Branka Raunig: Kasnoantička nekropola "Dolovi" u srlu Golu-bid kod Bihada, Boris Graljuk: Istraživanje Ka-stela u Banja Luci, Enisa Jusid: Stanje istraženo-sti srednjovjekovnih gradova na regiji Pounja. U diskusijama su izneli učešda dr.A.Benac, dr.P.Medovid, Tone Knez, dr.Djuro Bazler, mr.Blago-je Govedarica, A.Durman, mr.Tvan Sarid, Vukosava Atanaskovic i skoro svi učesnici savjetovanja. Posebno je ocijenjen kao izuzet-no zanimljiv pristup iznesen u referatu mr.M.Koziličica, pomor-skog oficira iz Pule, zbog sa-gledavanja arheološke problematike sa stanovištva pomorskih nauka, dok je referat mr.I.Šari <5a iz Zagreba donio instruk-tivno sagledavanja jedne geo-grafsko-ekonomski zaokružene životne sredine u praistoriji kom dobu. Kao zaključci savjetovanja usvojene su ocjene akademika dr. Alojza Benca, da su referati podneseni ved prvog dana savjetovanja potvrdili opravdanost ovog skupa u Bihadu, jer su ot-vorili problematiku daljeg is-traživanja, a manje govorili o ved poznatim i potvrdjenim na-učnim dostignudima. Naglašena je potreba sondažnih istraživa-nja pedina kojih ima čitav niz na ovom terenu, kao i praisto-rijskih naselja na gradinama od kojih je do sada ubicirano preko 160 na području Pounja. U svojim diskusijama dr.A.Ber.ac se osvrnuo i na najvrijednije nalaze Bihadke regije - japodske kamene urne - za koje je podvukao da predstavljaju svoje-vrstan kulturno-umjetnički fenomen, koji zaslužuje posebnu koin-parativnu študiju i reprezentativno publikovanje na svjetskom nlvou. 63 Znanstveni kolokvij u povodu 150-te gcdišnjice Zadarskih muzeja (Zadar 20.—21. 12. 1982) Poslednji dan savjetovanja učes-¡lici su proveli u obilasku spomenika i spomen-obilježja NOR-a i Revolucije i arheoloških loka-liteta na području Bihača i Ca-zina. Referati i saopštenja naučnog savjetovanja u Bihaču biče u cjelini štampani u posebnoj publikaciji Arheološkog društva BiH. Branka Raunig Bihad U jutarnjim satima održala se je svečana zajednička sjednica zbo-rova radnih ljudi Arheološkog muzeja i Narodnog muzeja u pri-sustvu malog dijela mnogo pozvanih uzvanika (pozivnice poslane kasno pa su mnogi,htjeli ne htjeli, morali odustati) što je u mnogome umanjilo svečanost. Predsjednik Skupštine opčine Zadar dr.IVan Zorič održao je kratku i sadržajnu pozdravnu riječ. Zatim je u ime Jugosla-venske akademije znanosti i umejtnosti skup pozdravio akademik Mate Suič, a nakon njega Branko Kirigin v.d.direktor Arheološkog muzeja u Splitu. Za-niml j ivo je da je medju prisut— nima bio i predsjednik Hrvat-skog arheološkog društva koji, iz nepoznatih razloga nije pozdravio ovaj značajan datum u povijesti arheologije na tlu Hrvatske! Poslije toga o razvoju Arheološkog i Narodnog muzeja opširne i studiozne referate su pročitali Ratomir Jurič i Antun Travirka. Uslijedilo je potom svečana podjela medalja i spomenica koje če mnogima biti uručene naknadno. Nakon toga učesnici su obišli novoadapti-rane prostorije Prirodoslovnog odjela Narodnog muzeja, izložbu o historijatu razvoja Arheološkog muzeja, prisustvovali su otkrivanju spomen-ploče u povodu 150-godišnjice zadarskih muzeja u zgradi Narodnog muzeja a u Gradskoj loži otvorenju izložbe o historijatu razvoja Narodnog muzeja. U popodnevnim satima otvoren je znanstveni kolokvij. Od pred-vidjenih 20 referata koji su imali za cilj da rasvjetle razne arheološke povjesne i konzerva-torske aktivnosti u proteklih 150 godina. Referate nisu odr-žali Š.Batovič, S.Oguič, M.Zani-novic i I.Pedišič. B.Nedved održala je potpuno nepripremljen referat o razvoju antičke arheologije na području sjeverne Dalmacije. Kada se zna da je sje-verna Dalmacija, a osobito Zadar, jedna od najkompletnije istraženih regija na istočnoj jadranskoj obali, onda je ne-sredjeno i nepovezano izlaganje B.Nedved prava bruka za organi-zatore ovog skupa. Da nije nešto kasnije akademik Mate Suič održao svoj referat o problemima organizacije stručnog i znanst- venog rada muzeja s posebnim obzirom na antičku arheologi ju, ispalo bi da na polju antičke arheologije u zadarskoj regiji nije uradjeno gotovo ništa zna-čajnog! Ostali referenti iz ovog bloka dali su vrijedne priloge; to su bili: J.Beloševič koji je govo-rio o razvoju ranosrednjevje-kovne arheologije, Z.Brusič o podmorskim arheološkim istraži-vanjima, Ivo Petricioli o radu Ivana Smiricha (1840-1929) kao muzealca i konzervatora, R.Jurič 0 prosvjetnoj i propagandnoj djelatnosti. Sutradan održano je 12 referata. N.Cambi govorio je o našoj naj-večoj privatnoj zbirci arheoloških spomenika, o zbirci Danie-li-Pellegrini u Zadru nastaloj u drugoj polovici 18.st. koja je imala veoma brunu povjest a 1 danas nije u potpunost.i rekonstruirana. S.Kukoč održala je interesantan ali konfuzan referat o liburnsko-japonskom tipu antropomorfnog privjeska kojeg je nazvala privjesak tipa Pro-zor. Slobodan Čače dao je izvan-redan prilog raspravi o uredje-nju srodstva kod Liburna, a M. Suič pokušao je razjasniti Plini jeve civitates Liburniae. I.Fadič dosad je u nekoliko na-vrata obradjivao antičko staklo iz raznih zbirki: ovog puta upo-znao nas je s staklom iz Argi-runtuma današnjeg Starigrada kod Paklenice podno Velebita. J.Medini upozorio je na dva Mi-trina reljefa koji su bili poznati ali za koje je on uspio utvrditi da potječu iz Zadra. Buduči da je jedan obrednog ka-raktera potvrdjuje se da je u Zadru sredinom 2.st. n.e. po-stojala mitrajička zajednica te da se Mitrin kult širio iz Akvileje. Arheološka istraživanja u Istri i Ilrvatskom Primorju, Pula 1982 U popodnevnim satima održani su takodjer veoma interesantni referati s mnogo novih rezultata: S-Glušdevid "Pregled istraživanja antičke luke u Zatonu" kod Nina, J.Beloševič "Naušnice grozdolikog tipa iz dalmatinsko-hrvatskih groblja ranog horizon-ta", Z.Gunjača "Kasnoantička foritifikaclona arhitektura na šibensklm i zadarskim otocima", N.Jakšič "Granlce Zadra, Nina i Luke u srednjem vijeku", M.Dom-jan "Istraživanje i konzervaci-ja predromani&ke crkve sv.Andri-je na otoku Vrgadi" i P.Vežic? "Pregled konzervatorskih radova na crkvi sv.Donata u Zadru". Organizator ovog skupa planira da sve ovo Sto je iznjeto na ovom kolokviju tiska u jednom od idu<5ih brojeva časopisa Dia-daora. KBK "Še teden dni na morju" sem si spomladi 1982, ko je prišlo obvestilo Hrvaškega arheološkega društva (HAD) o "istrskem tednu", zapisal na rob koledarskega poletja. Teden se je osul na štiri dni. Znanstveno srečanje "Nezakcij od prazgodovine do srednjega veka", ki so ga za 13. in 14. september načrtovali Arheološki muzej Istre iz Pule, Zgodovinsko društvo Istre in pokrovitelj Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti - razred za družbene vede in razred za likovno umetnost, je moralo poklekniti pred denarjem, nekaj pripravljalnih težav pa je pomagalo k odločitvi, da se proslavljanje 80. obletnice lociranja istrske prestolnice in svečana otvoritev arheološkega kompleksa Nezakcij premakneta na obetavnej So pomlad 1983 . Hrvaško arheološko društvo pa je skupaj z Arheološkim muzejem Istre pripravilo od 15. do 18. septembra znanstveno srečanje, ki je bilo sprva zamišljeno skupaj s proslavami v Nezakciju. Že sam program srečanja je bil dovolj za razmislek, ali sploh vzeti s seboj kopalno opremo, sama izpeljava srečanja je dvome o možnosti kombiniranja počitnic in znanosti, brez škode za eno ali drugo, le še potrdila. Pa je bilo težko v tistih čudovitih, vročih pozno poletnih dneh premagati mik morja in sonca in še vedno zapeljivih vedut na kamnitih plažah in vabečih zalivih. Verudele. Zares, organizatorjem ni bilo treba tarnati, osip na predavanjih ni bil pretiran, pa čeprav je morju in soncu svoje dodala še vabljiva Pula, njeni spomeniki in muzeji. Znanstveno srečanje je imelo naslov "Arheološka istraživanja u Istri i Hrvat-skom Primorju", potekalo pa je v dveh delih: prva dneva s predavanji (od 22 napovedanih je le eno, pa še to upravičeno, odpadlo), druga dva pa z ogledi, obiski in s "sprehodom" po Istri. Vmes so hrvaški arheologi opravili še letno skupščino, na kateri je bil za predsednika Hrvatskega arheološkega društva ponovno izvoljen prof. Božidar Cečuk, 219 rednim članom društva pa sta bila na tej skupščini kot častna člana pridružena dr.Peter Petru in dr.Franc Leben. Čestitamo ! . Čeprav močno okleščeno se je v tistih dneh v Puli sestalo tudi Predsedstvo Zveze arheoloških društev Jugoslavije, skupaj z založniškim svetom. Tema: nikoli razrešeni zapleti in vedno večje ovire v založniški dejavnosti ZADJ. Prijazno vabilo organizatorjev, zanimiv in privlačen program, Istra in obet, da bo moč pogledati arheološka najdišča na Brionih, vse to jo privabilo v Puio več kot 70 udeležencev, od tega 14 iz Slovenije (P.Petru, F.Leben, M.Budj a, M.Guštin, J.Dular, S.Ciglenečki, N.Osmuk, M.Župančič, M.Slabe, P.Korošec, E.Bol-tin-Tome, D.Lunder-Knific, D.Svoljšak), peterica med njimi je popestrila in obogatila sin-pozij s predavanji: dr. F.Leben, Nova prazgodovinska odkritja v jamah na Krasu (o raziskovanjih v jamah Trhlovca in Triglavca, nazorno dokumentirana in prepričljivo predstavljena); M.Guštin, Latenske fibule iz Istre (lahkotno in živahno predstavljene ne preveč številne latenske fibule iz Istre, z nekaj zanimivimi utrinki o izvoru tega gradiva in o povezavah Istre z okoljem; razpravijalce so izzvali pretirani poudarki na primerjavah in premalo konkretna spoznanja o Istri sami); S.Petru in M.Župančič, Merkur iz Tinjana (zanimiva delitev dela, S.Petru je kipec likovno ovrednotila, hkrati tudi arheološko, soavtor M.Župančič pa je plastiko dokončno, s topografskimi in kartografskimi prijemi, zasidral v Tinjan); E.Bol-tin-Tome, Predloka - antično in zgodnjesrednjeveško arheološko najdišče (prevelika želja pokazati čim več ali kar vse bi skorajda zameglile bistvene poudarke, ki nam jih daje to najdišče: neprekinjenost, raznolikost) . Slovenski nastop je zares veljal, to so ocenjevalci naglas poudarjali. Dopolnil pa ga je še dr. P.Petru, ki mu je bilo zaupano predsedovanje drugi dan dopoldne. Arheološki praznik Predavalni čel srečanja ni užel ustaljenim oblikam, niti vsebinsko niti izvedbeno. Pač, poudariti noramo tehnično brezhibnost (zvok, luč, projektorji, dvorana). Ustaljena oblika je najbrž posledica načina predstavljanja arheoloških dosežkov, ki pa so (tega se največkrat ne zavedamo) za večino poslušalcev v tistem trenutku tolikšna novost, da težko ustvarjalno razpravljajo, kar pa naj bi bila bistvena sestavina takšnih srečanj. Tudi Pula 1982 ni bila izjema; dobra predavanja so to možnost vsekakor ponujala, spodbudnejše je bilo le predavanje M.Jurida o sredn j eveškern nakitu iz Istre in Dalmacije (o metodologiji, časovni in tipološki delitvi...), po predavanju M.Maleza pa je bilo izrazito poudarjeno vprašanje antropoloških raziskav (očitno tudi Hrvate na tem polju čevelj žulil?). Poleg uvodnih pregledov (M.Malez, K.Miho-vilid, V.Jurkid, B.Marušid) so posebej pritegnila predavanja E.Imamoviča o problemih centu-riacije Istre, M.Kozličida o obrežni črti Istre v luči hi-droarheoloških raziskovanj in F.Juroš, ki je pokazala zanimiv poskus sistematizacije pozno-antične in zgodnjebizantinske lončenine grobe fakture iz pro-fanega objekta v Betigi pri Bar-barigi . Prav to predavanje je uspelo običajno opisno - kronološki pristop nadgraditi s prikazom (teoretičnim in praktičnim) metodologije in iskanj v obdelavi keramičnih najdb. Dva dni sta bila namenjena Istri v živo: ogled Pule in njenih spomenikov (za tiste, ki jim je bila prihranjena skupščina HAD), obisk v ladjedelnici Uljanik (postanek ob arheološkem spomeniku in osamljeni oljki ob njem, ogled nekaterih ladjedelniških opravil in film o tragični prvakinji puljske ladjedelnice, izginuli Berge Istra), Brioni in na koncu pot od Pule do Buzeta. Teoretični uvod obiska Brionov je bilo predavanje A.Vitasovida, predvsem oprtega na nova raziskovanja tega rezidenčnega arhi-pelaga (rimskodobna volnarna, bizantinski kastrum). Predavatelj, ki tudi vodi arheološko delo na Brionih, je popeljal udeležence simpozija po otoku Veliki Brion in ob arheoloških posebnostih povedal še marsikatero drugo zanimivost. Posebej ali samo ob arheoloških pojasnilih pa bi gostitelju nekaj več kritičnosti ali morda tudi samokritike ne škodovalo. Posebej raziskovanje t.i. bizantinskega kastruma, konservatorski posegi v njem, interpretacija izkopanin, zidov, obzidja in več sto tisoč najdb je spodbudilo mnogo vprašanj, pomislekov, domnev in obrnilo poglede, ki so želeli zaobjeti in vtisniti v spomin čim več brionskega ozračja, spet k arheologiji. Steklo pa se je srečanje v Hum pri Buzetu. Pot do Huma, najmanjšega mesta na svetu, kot so večkrat poudarili gostitelji, je peljala skozi Betigo (rimska stavba, bazilika) mimo Vodnjana v Červar (rimska vila in dokaz, da si arheologija in turizem moreta dobro pomagati) in v Bu-zet (ogled starega mesta, nekaj besed o razvoju kraja, občine, topografija okolice z izjemnega razgledišča), od tam pa po aleji glagoljašev v Hum. Za konec gostija. Duhovna po aleji glagoljašev ob navdušujoči sočni in izbrani besedi domačega pesnika, materialna v oštariji, polni domačnosti in izbranih dobrot. V tehtanju ali naj bo simpozij čista znanost ali naj, tudi na račun strokovnih nihanj, ob znanosti enakovredno domuje prijateljevanje, kramljanje, se že nagibam k drugi možnosti. Drago Svoljšak Nova Gorica Tretje leto predstavitev arheološkega raziskovalnega dela, tudi tokrat v organizaciji SAD in IzA SAZU in v že kar domači sejni dvorani SAZU. Dogodek 10.3.1983, ki smo ga, morda pre-tenciozno (?) imenovali kar "arheološki praznik". Zakaj? Dve osnovni potezi določata ta dogodek kot praznik - srečanje večine slovenskih arheologov, kar postaja v zadnjih letih že kar redkost, in vsebina srečanja, prikaz dela in veselje nad rezultati dela. Seveda moramo imeti ob tem prazniku številne pripombe, upravičene in morda tudi neupravičene. Zli jeziki bodo morda tem pripombam pripisali slab namen razvrednotenja vloge, pomena tega praznika. Pa se bodo motili, zakaj pripombe, ki si jih bomo dovolili zapisati v nadaljevanju, bomo zapisali izključno z dobrimi nameni, v razpoloženju, ki mu daje osnovni ton zadovoljstvo, da postaja ta praznik tradicionalen. Naše pripombe bodo izhajale iz predstave o idealnem srečanju, pri čemer se ves čas zavedamo, da se takšne predstave posameznih ocenjevalcev med seboj načeloma vedno razlikujejo. Dovolili si bomo nekatere vidike našega praznika premisliti in opozoriti na šibkosti, ki so se nam pokazale ob njegovem použi-vanju. Najprej nekaj o sami organizaciji. Dogajanje je bilo časovno omejeno na en dan, posamezna poročila na 10-15 minut, število diapozitivov na 20. Premora med posameznimi celotami referatov sta omogočila poslušalcem skromen predah. Tako je bil zasnovan potek dogodkov in bil brez večjih sprememb tudi uresničen. Kljub uspešnemu poteku pa si dovoljujemo nekaj pripomb: organizatorji niso upoštevali ali pa so pozabili na družabni del srečanja in ga povsem prepustili samim udeležencem. Napaka, ki je prihodnjič ne bi smeli ponoviti. Če se že zberejo arheologi iz vse Slovenije, jim je treba omogočiti tudi čas in priložnost za medsebojne stike. Vsekakor to velja za celoten časovni razpored, saj ob veli- 66 kem številu referatov očitno primanjkuje časa za vse ostalo. Druga pripomba se nanaša na vodenje dogajanja. Potek predstave je bil začrtan vnaprej, vloge razdeljene, čas prihoda na oder določen. Kako se je lahko režiji zgodilo, da je nekdo zaradi drugačnega koncepta ali časovne stiske samovoljno odločal o svojem nastopu? Je bil to spodrsljaj v režiji ali poslušalcem neznan dogovor? In na koncu še manjša pripomba ob tehnični opremi. Prepričani smo, da si organizator ne bi sme! dovoliti izpada vizualnega dela prikaza (Rodik) zaradi pomanjkljive tehnične opreme, posebej ker je bil na to vnaprej opozorjen . Po organizacijski strani lahko še obžalujemo, da to srečanje zopet ni bilo predstavljeno širši javnosti (najave in komentarji v tisku, radiu) in da nanj niso bili povabljeni kolegi iz drugih republik in drugih strok. Da pa naše pripombe ne bi izzvenele izključno negativno, moramo tudi zato oceniti organizacijo predstavitve kot zelo uspešno. K temu so s svojo zavzetostjo nedvomno v veliki meri pripomogli tudi udeleženci. Poglejmo si sedaj vsebinski del srečanja. Koncept predstavitve arheološkega raziskovalnega dela se je omejil na terensko raziskovalno delo, pa še znotraj tega le na izkopavanja. Njegova notranja struktura je sledila aktualni delitvi raziskovalnega dela na več raziskovalnih programov in zaščitna izkopavanja. Očitno je torej, da razumejo organizatorji pod raziskovanjem predvsem arheološka izkopavanja in s tem ponavljajo/nadaljujejo tradicionalno pojmovanje arheološkega raziskovalnega dela. S tem seveda ne mislimo, da jim pomeni raziskovanje sinonim za izkopavanja. Opozoriti hočemo le na nekatere nelogičnosti koncepta predstavitve, nelogičnosti, ki izvirajo iz nedoslednega razmisleka organizatorjev. Omenili smo, da je bila letošnja predstavitev sestavljena iz štirih delov - dveh URP, programa PORS 10 in zaščitnih izkopavanj . Takšna sestava predstavitve zelo očitno kaže, da je bil namen organizatorjev predstaviti vsa pomembnejša izkopavanja v letu 1982 ne glede na okvire (programe), v katerih naj bi bila logično utemeljena. Izhodišče je torej preprosto, koncept jasen, izvedba pa žal povsem drugačna. Drugačna zato, ker so bili organizatorji prisiljeni (?) upoštevati še drugo/drugačno izhodišče - posamezne raziskovalne programe. Takšna dvojnost izhodišč nosi v sebi številna nasprotja, ki jih ni moč razrešiti. Križanec postane spaček. Če bi dosledno sledili prvemu izhodišču, bi morali biti posamezni prikazi grupirani tematsko, ne glede na okoliščine izkopavanj . Tako bi dobili jasen pregled nad novimi podatki posameznih arheoloških obdobij. Če pa bi sledili drugemu izhodišču - posameznim raziskovalnim programom - bi bilo nujno treba razširiti koncept predstavitve in dopustiti predstavitev raziskovalnih projektov kot logičnih celot, ne pa le njihovih delov. To bi hkrati omogočilo kritičen pretres posameznih programov, analizo posledic konkretnih raziskovalnih del za raziskovalno strategijo in izdelavo izhodišč za spremembe v raziskovalni politiki. Zaradi dvo jiosti izhodišč seveda ni bil polno upoštevan ne prvi ne drugi koncept in dobili smo prikaz posameznih izkopavanj, iztrganih iz konteksta raziskovalnih programov, pa kljub temu grupiranih glede nanje. Tudi kratka uvodna pojasnila koordinatorjev posameznih programov (Dular, Kastelic, Petru) niso mogla podati celovite in analitične podobe lanskoletnih raziskav . Tako je program obsegal: I URP Slovenija od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka - Divje Babe (I.Türk) - Lukenjska jama (F.Osole) -odpadlo - Dolnji Lakoš (J.Dular) - Spaha (G.Merhar) - Kostel (G.Merhar) - Most na Soči (D.Svoljšak) - Molnik (I.Puš) - Kobarid (N.Osmuk) - Žabnica (Z.gubic) - Veliki Korinj (S.Ciglenečki) -predstavila A.Dolenc - Bled (A.Pleterski) II. URP Geneza kulturne pokrajine - Ajdovska jama (P.Korošec) - šafarsko (I.Horvat) - Rodik(B.Slapšak) - Bled (A.Pleterski v skupini I) III Program PORS 10 - Vranje (P.Petru) - Loke (B.Žbona) - Bilje (B.Žbona) - Buja (V.Šribar) - Otok pri Dobravi (V.Šribar) - Predloka (E.Boltin-Tome) IV Zaščitna izkopavanja - Novo mesto/Mestne njive (T.Knez) - Ptuj (M.Strmčnik-Gulič) - Stari trg pri Slovenj Gradcu (M.Strmčnik-Gulič) - Ptuj (I.Tušek) - Zloganje (D.Breščak) - Rožanec (D.Breščak) - Kranj/Stražišče (M.Sagadin) - Kranj/Lajh (M.Sagadin) - Kamnik/Mali grad (M.Sagadin) Tudi če ne bi šlo le za izbor lanskoletnih izkopavanj, bi bili lahko z opravljenim delom zadovoljni. Zadovoljni predvsem zaradi števila, intenzivnosti izkopavanj . Manj smo lahko zadovoljni z razlikami v načinu izkopavanj, predvsem z razlikami v izhodiščih za posamezna izkopavanja. Ti razločki so se jasno pokazali že v skromnih 10-15 minutah, namenjenih posameznim prikazom. Zopet moramo ugotoviti to, kar je na tem mestu že lani ugotovil P.Kos - večinoma je šlo za solidne prikaze terenskega dela, zelo malo pa je bilo poročil, ki bi konkretno terensko delo utemeljevala v širšem kontekstu raziskav (letos Doljni Lakoš, Most na Soči, Rodik in tudi Bled) . To in pa prej omt?-njena dvojnost izhodišč predsta- 67 Okrogla miza o terenski vitve je začrtalo podobo arheoloških raziskovanj, ki so jo nekateri udeleženci označili kar kot "šopek različnih interesov". Kljub takšnemu videzu se s to oceno ne moremo strinjati. Nekje v ozadju poročanega se je ob vsej različnosti (hvala bogu) vseeno kazalo neko enotno hotenje. Morda ne toliko v organizacijskem pogledu (ob vseh naporih s Srednjeročnim raziskovalnim programom) kot v zanimanju za enake probleme. To pa so predvsem problemi naselij, urbanih središč in posameznih arhitektur (od 20 prikazov jih je kar 16 govorilo o tej temi, pri čemer ne upoštevamo zaščitnih izkopavanj). Posledice takšne splošne naravnanosti bodo morale (kolikor že niso) biti tako vsebinske kot organizadjsko-finanč-ne narave: vsebinske po tehnikah, metodah in konceptih preučevanja poselitvenih slik, organizacij-sko-finančne pa po koncentriranju finančnih in tehničnih sredstev in skupinskega dela. Če se bo to res zgodilo, in prvi korak verjetno že kaže sprememba srednjeročnega raziskovalnega programa, potem lahko pričakujemo v prihodnjih letih v slovenski arheologiji pomembne premike. In če sedaj končamo našo dobronamerno kritiko, čeprav se marsičesa, kar bi zaslužilo omembo in pripombo, nismo dotaknili (zakaj vsaka kritika naj bi poznala pravo mero), naj vseeno dodamo, da je praznik kljub vsem pripombam bil praznik. Upajmo, da bo prihodnji še boljši. Bojan Djurič Ljubljana SAD pripravlja posvetovanje o terenski arheološki dokumentaciji. Cilj posvetovanja je,na podlagi zbranih informacij o postopkih, normah in inovacijah na tem področju pri nas,izmenjati mnenja o mejah in perspektivah dokumentacije ter ugotoviti možnosti za poenotenje sistemov dokumentacije in za medsebojno tehnično pomoč oz. za usklajeno razvijanje tehničnih metod in pomagal. V obravnavo želimo čim bolj popolno zajeti možnosti in postopke prenosa in skladiščenja podatkov, ki jih nudi arheološki teren -od struktur in artefaktov (z medsebojnimi odnosi) do podatkov o tehnikah, neposredni dataciji, sočasnem okolju, in to tako pri rekognosciranju (vključno s pro-spekcijami) kot pri izkopavanjih. Izhodišče je torej informacija, ki pa jo lahko pripravimo le ob sodelovanju zainteresiranih kolegov iz cele države. Podatki, ki jih želimo zbrati, so naslednji: 1. obstoječe norme za ter. dokumentacijo - rekognosciranja, izkopavanja (npr. Al SANU Djer-dap 2, Al SAZU za rekognoscira-nje...); 2. skladiščenje podatkov (Al SAZU, Al SANU, Centar Sarajevo; mogoče tudi posebni profili spomeniškovarstvene in muzejske dok., kolikor zadevajo to temo oz. so obveza izkopavalca, topo-grafa); 3. detekcija najdišč: - stanje bibliografske dokumen-tiranosti najdišč (ANS1 + SAZU kart. ...), - tekoči projekti rekognoscira-nja v YU, - anketni listi (anketne akcije v šolah...), - uporaba arhivov (stari katastri etc.: rezultati), - avioposnetki (normalno pokritje, posebna snemanja, infra snemanja..., - fosforne analize, - vrtine; 4. detekcija in dokumentacija površinsko ugotovljivih struktur : - načelne ugotovitve za pos. geografska okolja (bibl.), - projekti dok. površinskih struktur (izris gradišč, vidnih arhit. ..., - avio oz. višinska snemanja (soilmarks, cropmarks, mikro-relief), - georezistenčna prospekcija, - geomagnetska prospekcija; 5. dokumentacija odkopanih struktur : - risanje - norme, pripomočki; arheološko in arhitekturno risanje, - fotografija; fototeke, - vertikalna fotografija; konstrukcije, kje je uporabljena, - stereofotografija; stereofoto-grametrija - terestrična, vertikalna; tereni, kjer je uporabljena; - analiza gradbene tehnologije na terenu - meritve, vzorci, - analiza sedimentacije - vzorci, strokovni sodelavci; 6. dokumentacija najdb: - mikrolokacijska analiza za funkcionalno predeljevanje -postopki (paleolitik...), sistem mikrokvadrantov (Ptuj, Bled...), - stopnja obdelave mat. na terenu: sistemi, norme, keramični arhivi, tipološki sistemi; izločanje najdb na terenu; 7 . beleženje podatkov za neposredno datacijo: opravljene analize, institucije, strokovnjaki, bibl., projekti: - C14, - geomagnetizem, - dendrokronologija; 8. sestava materialov: opravljene analize po vrstah (spektralne, makro...), inštitucije, strokovnjaki, bibl., projekti - kamen, kremen, obsidian (kamnolomi, provenienca), malta, - zemlja, sedimenti, glina, - keramika, hišni lep, - steklo, - kovina - žlindra, - razni organski mat., - raziskave tehnologije, še posebej, kolikor so odvisne od ter. opažanj; 9. antropološke analize: inštitucije, strokovnjaki, projekti; 10. analiza živalskih kosti: inštitucije, strokovnjaki, projekti; 11. analiza oglja in rasti.makro ost ankov; analize peloda: inštitucije, strokovnjaki, projekti; Materiali bi bili koristno pomagalo terenskim delavcem in trdno izhodišče za razpravo o možnostih in perspektivah terenske dokumentacije v YU. Posvetovanje bo potekalo v obliki panelnih diskusij, povzetki diskusij, ki jih bodo pripravili predsedujoči posameznih panelov, bodo objavljeni v reviji Arheo. 68 Akademik prof.dr. SreSko Brodar praznuje letos svojo 90.letnico. Uredništvo mu čestita in se z veseljem spominja spodbude, ki jo je pomenila njegova gesta ob izidu 1.številke Arhea. Umrla sta dr. Peter Petru in dr. Bernarda Pero, tudi člana Slovenskega arheološkega društva. Vsi izražamo iskreno sožalje in željo, da bi se spomin nanju ohranil skozi naše delo. Hvarski Zavod za zaštitu kulturne baštine je letos v idilični cerkvi sv. Marka v Hvaru odprl arheološko zbirko. Zbirka obsega izbor predmetov od neolitika do pozne antike, odkritih na otoku in ob njem. Ob bolj zaprti zbirki Dominikanskega samostana v Starigradu je to prva javna zbirka te vrste na Hvaru. Arheološko društvo Bosne in Hercegovine napoveduje izdajo nove serije zbornikov SAVJETOVANJA, ki naj bi prinašali materiale znanstvenih srečanj. 1.številka bo prinesla 24 referatov s posvetovanja Arheološka problematika zapadne Bosne. PRVA ARHEO EKSPEDICIJA z naslovom PO SLEDEH GRŠKIH KOLONIJ NA VZHODNI OBALI JADRANA se je odvijala med 2. in 7.5.1983. 24 udeležencev iz Ljubljane, Zagreba, Splita, Beograda, Prištine in Sheffilda je s pomočjo ladje ASPALATHOS detajlno preučilo naselja Epetion, Pharos, Purkin kuk, Tor, Korkyra Nigra (Korčula, Lumbarda), Issa, Tragouryon, As-palathos in morske poti med njimi. V pripravi je 2.ekspedicija, o kateri bomo pravočasno obvestili. SF.STANK! XXX CORSO DI CULTURA SULL'ARTE RAVENNATE E BIZANTINA - SEMINARIO GIUSTINIANEO 6.-14.3.1983, Ravenna XXIII. MEDNARODNI SIMPOZIJ 0 ARHEOMETRIJI 18.-22.4.1983, Neapelj XIV SETTIMANA DI STUDI AQUILEI-ESI Tema: Aquileia, la Dalmazia e 1 'Illirico 23.4.-29.4.1983, Aquileia CONGRES DE LA CERAMIQUE ANTIQUE 12.-15.5.1983, Rennes Prijave: G.Gimard, St-Sigismond, 73210 Aime. SEPTIÈME COLLOQUE SUR L "AGE DU FER EN FRANCE NON MEDITERRANERNE 12.-15.5.1983, Chalon- sur-Saône, Château St. Michel de Rully Prijave: L.Bonnamour, J.-P.Guil-laumet, Musée Denon Archeologie, 11 rue Philibert Guide, 71100 Chalon-sur- Saône ali: A.Duval, Musée des Antiquités Nationales, Château de St-Germain-en-Laye, 78103 St- Ger-main- en- Laye. Letni kongres WEST- UND SÜDDEUTSCHE VERBAND FÜR ALTERTUMSFORSCHUNG z okroglimi mizami: neolitik, bronasta doba, zgodnji srednji vek 24.-27.5.1983, Tübingen Prijave: dr. Jöorg Schibier, Labor für Urgeschichte, Universität Basel, Stapfelberg 9, 4051 Basel, Švica ICONOGRAPHIE CLASSIQUE ET IDENTITES REGIONALES 26.-27.5.1983 Prijave: prof. R.Ginouves, ERA 442, CNRS, Institut d'Art et d'Archéologie, 3 rue Michelet, 75006 Paris A PROPOS D'UN CINQUANTENAIRE: MARI, BILAN ET PROSPECTIONS 29.6. ali 1.7.1983, Strasbourg Prijave: prof. J.-C. Margueron, URA n° 5, CNRS, Université des Sciences Humaines de Strasbourg VALCAMONICA SUMMER SCHOOL - FIELD TRAINING 4.7.-8.8.1983, Capo di Ponte - Valcamonica 200 ur predavanj, debat, praktič nih terenskih vaj in vaj v labo ratoriju s področja umetnosti skalnih risb. Cena tečaja: 320.- US $ Rok prijave: 20.5.1983 Prijave in informacije: Valcamonica Summer School, Centro Ca-muno di Studi Preistorici, 25044 Capo di Ponte (Bs.), Italija, tel. 0364/42091 - telex 301504 Archeo 1. LA BËOTIE ANTIQUE 16.-20.5.1983, Lyon et St.-Ettienne Prijave: P.Roesch, URA n° 15, CRA-CNRS, Institut F.Courby, 1 rue Raulin, 69 007 Lyon. 6th INTERNATIONAL CONFERENCES ON COMPUTERS AND THE HUMANITIES 6.-8.7.1983, Raleigh, North Carolina Prijave: ICCH 83, Department of English, P.O. Box 5308, North Carolina State University, Re-leigh, NC 27650. KOLOKVIJ O KELTSKI ARHEOLOGIJI 10.-15.7. 1983 Prijave: dr. Ellis Evans, Jesus College, Examination School, High Street, Oxford, 0X1 2 JA. 15. KONFERENCA ICOM 83 24.7.-2.8.1983, London Prijave: American Express, Group Sales Office, 6 Haymarket, SWI 4BS, London. 11. MEDNARODNI KONGRES ANTROPOLOGIJE IN ETNOLOGIJE 14.-25.8.1983, Quebec in Vancouver Prijave: Executive Secretary, 11 th ICAES, Dept. of Anthropology and Sociology, 6303 N.W. Marine Drive, University of British Columbia Campus, Vancouver, B.C. Canada V6T 2BS. CONSERVATION ON ARHCAEOLOGICAL EXCAVATIONS 23.-25.8.1983, Nikozija, Ciper Prijave: Nicholas P.Stanley Price, ICCROM, Via di San Michele 13, 1-00153 Roma, Italija VIII e CONGRES DE LA FEDERATION INTERNATIONALE DES ASSOCIATIONS D 'ETUDES CLASSIQUES 27.8.-1.9.1984, Dublin Prijave: prof. G.Watson, Royal Irish Academy, 19 Dawson Street, Dublin 2, Irska XXXI CONGRES INTERNATIONALE DES SCIENCES HUMAINES EN ASIE ET AFRIQUE DU NORD 31.8.-5.9.1983, Tokio Prijave: Pr.Takarsak Jikido, 21 St.Cishann, C/o Toho Gakkai, 4-1 Nishi-Kanda, 2 chôme, Chi-voda-ku, Tokyo 101, Japonska CHANGEMENTS DE L'ENVIRONNEMENT AU PLEISTOCENE RECENT ET A L 'HOLOCENE EN MEDITERRANEE OCCIDENTALE 5.-6.9.1983, Toulouse Prijave: dr. G.Jalut, Laboratoire de Botanique et Biogéographie, Université Paul Sabatier, 39 allée Jules Guesde, 31000 Toulouse ARCHEOLOGIE CÔTIERE 23.-25.9.1983, Bergen Prijave: Byrggens Museum, 500 Bergen, Norveška THE TUFTS INTERNATIONAL COLLOQUIUM SUR L'ARCHEOLOGIE EN SAR-DAIGNE 23.-25.9.1983, Medford (ZDA), Tufte University Prijave: prof. Miriam S. Balmuth, Sardinian Colloquium, Eaton Hall, Room 321, Tufts University, Medford, MA 02155, ZDA Ier SYMPOSIUM INTERNATIONAL "ARCHEOLOGIE AFRICAINE ET SCIENCES DE LA NATURE APPLIQUEES A ARCHEOLOGIE" 25.-30.9.1983, Bordeaux Prijave: pr. Max Schvoerer, CRIAA MSH, Domaine Universitaire, 33405 Talence Cedex, Francija JOURNEES D'ETUDES INTERNATIONALES "TELEDETECTION ET CARTOGRAPHIE THEMATIQUE EN ARCHEOLOGIE" 26.-28.9.1983, Valbonne Prijave: Emilio Barisano, CNRS/ CRA Sophia Antipolis, 06565 Valbonne Cedex, Francija CONSERVATION IN SITU OF FLOOR AND WALL MOSAICS 3.-8.10.1983, Aquileia, Udine, Italija Prijave: GaSl de Guichen, ICCROM, Via di San Michele 13, 1-00153 Roma, Italija 2e CONGRES ARCHEOLOGIQUE DE GAULE MERIDIONALE 2.-6.11.1983, Lyon Tema: Architecture de terre et de bois dans les provinces occidentales de l'empire romain Prijava: PROMOLYON quai Achille Lignon,69006 Lyon 5th THEORETICAL ARCHAEOLOGY GROUP CONFERENCE 12.-14.12.1983, Cardiff Prijave: Department of Archaeology, University College, P.O. Box 78, Cardiff CFI IXL, Velika Britanija INTERNATIONAL WORKSHOP Of! DATA MANAGMENT OF ARCHAEOLOGICAL ESSEMBLAGES pomlad 19 84, Amsterdam Prijave: dr. L.H.Van Wijngaarden-Bakker, Instituut voor Praeen Protohistoire, Singel 4 53, 1012 WP Amsterdam. 3e CONFERENCE D'ARCHEOLOGIE ITALIENNE 6.-8.1.1984, Cambridge Teme: krajina in okolje; invazije, difuzija; družbena organizacija in kulturne grupe; izmenjave, difuzija v Italiji,... Prijave: Caroline Malone, Department of Archaeology, Downing Street, Cambridge CB2, Velika Britanija; ali: David White-house, The British School at Rome, Via Gramsci 61, 00197 Roma, Italia CONGRES INTERNATIONAL D 'ARCHEOLOGIE BIBLIQUE 1.-9.4.1984, Jeruzalem Prijave: Israel Academy of Sciences and Humanities, B.P. 4040 91040 Jerusalem, Izrael IV. INTERNATIONALEN MOSAIKKOLLOQUIUM 8.-14.8.1984, Trier Prijave: prof.dr. Klaus Parlascn, Archäologisches Institut der Universität Erlangen, Kochstrasse 4, D-8520 Erlangen 70 Ve CONGRES INTERNATIONAL D'ETUDES DU SUD-EST EUROPEEN Il .-17 .9 .1984, Beograd Program: A. Zgodovina 1. Le Sud-Est europeen et 1 ' Europe centrale des origines jusqu'à XIXe siecle Y.~ A.Benac (Sarajevo), M.GaraSa-nin (Beograd): Les pays du Sud-Est européen et de 1 "Europe centrale dans la Préhistoire et l'Antiquité. 2. La fin de 1'Antiquité et le commencement de Moyen-Age (Etudes multidisciplinaire: frontières, développment, social et démographique, changements culturels, développement des arts et métiers). 3. Etats du Sud-Est européen et l'Europe centrale jusqu 'au XVe siècle. (Organisation des Etats du Sud-Est européen, interférences féodales, liens dynastiques, l'Empire byzantin et son role, l'Etat hongrois et son impacte). 4. Robert Kahn (Dunaj): Les pays du Sud-Est européen et l'Europe centrale du XVIIIe au XIXe siècle. (Rôle del'Empire ottoman, migrations, structures éthniques, changements dans la culture et dans la vie quotidienne, les frontières militaires ) . II. Le Sud-Est européen et ses relations avec les autres pays (du moyen-âge a 1'epoque moderne) III. Relations économiques, politiques , cultureles et sociales des pays du Sud-Est européen avec les autres pays aux XIXe-XXe siècles 1. k.D.Grothusen (Hamburg): Les révolutions nationales et les reformes dans les pays du Sud-Est européen. 2. L'opinion publiques dans 1' Europe et la lutte pour la libération nationale des peuples du Sud-Est européen. 3. La politique des Grandes Puissances envers les pays du Sud-Est européen pendant la deuxième guerre mondiale. 4. La résistance au fascisme dans les pays du Sud-Est européen. IV. L'époque des lumieres dans les pays du Sud-Est européen. V. Le mouvement socialiste du XIXe-XXe siècle dans les pays du Sud-Est européen. VI. Le développement social, économique et culturel du Sud-Est européen après le deuxième guerre mondiale. VII. Communauté culturelle Balkanique et Sud-Est européen. (Influences réciproques, interactions, éléments communs). VIII. La formation de la pensee historique dans le Sud-Est Européen aux XIXe-XXe siècles. IX. Le commerce, les routes et les escales maritimes, terrestres et fluviales (Moyen -âge - epoque moderne). X. Prix et monnais dans les pays du Sud-Est (de 1 'Antiquite a 1 'époque moderne) . XI. Les institutions religieuses depuis la conquete ottomarje jusqu'au la deuxieme guerre mondiale. B. Lingvistika I. Vladimir Georgiev (Sofia): Interrelations des langues du Sud-Est européen et de 1' Europe centrale. II. Gyórgy Hazai (Budapest): Langues et cultures dans le Sud-Est européen (Evolution, plu-rilinguisme). III. Analogies et particularités dans le développment des langues littéraires contemporaine des pays sud-est européen- IV. Les aires et les relations linguistiues dans le Sud-Est européen à l'époque ancienne. V. Les problèmes d'onomastique dans les pays du Sud-Est européen a la lumiere des dernieres recherches. C. Literatura I. Contacts des lettératures Sud-Est européenes avec les littératures des autres pays européens. II. Le Moyen- âge balkanique et Sud-Est européen dans la roman moderne. III. Réalités sociales et littérature contemporaine des pays Sud-Est européens . IV. La résistance dans la littérature des peuples du Sud-Est européen. V. L "évolution des formes littéraire dans les pays du Sud-Est européen. D. Folklora in etnografija I. La tâche des études d'anthropologie culturelle et sociale: problèmes et éléments spécifiques . II. Le mélos et les danses nationales dans les pays du Sud-Est européen. III. Le folklore des peuples du Sud-Est européen entre le passé et le présent. C. ou. D. Albert Lord (Cambridge, Mass.): La poésie orale des peuples du Sud-Est européen. E. Umetnost in obrt I. Razvan Theodorescu (Bucarest): L'évolution des formes artistiques dans les pays du Sud-Est européen au Moyen-Age. II. Byzance après Byzance. III. L'art musulman dans le Sud-Est européen. IV. Les relations entre les arts du Sud ^ Est européen et les autres pays de l'Europe. F. Pravo I. Panoyotis Zepos (Athènes): Droit officiel et droit populaire dans les pays du Sud-Est européen. Okrogle mize 1. Caucase, Mer Noire, Sud-Est européen (Préhistoire, Antiquité, Moyen Age) - vodja Emil Condurachi (Bucarest). 2. Problèmes de l'élaboration d'un atlas lingistique Sud-Est européen - vodja Pavlc Tvid (Beograd). 71 3. Problèmes de géographie historique: état des recherches - vodja Vasilka Tapkova-Zaimova (Sofia). 4. L "activité minière au Moyen-Age dans le Sud-Est européen - vodja Sima Čirkovič (Beograd! 5. Problèmes d "anthropologie pré-historique dans les pays du Sud-Est Européen - vodji N.Xi-rotiris (Mainz), Živko Mikič (Sarajevo). Prijavnina: 60,- US $ za udeležence, 10,- US $ za spremljevalce. Rok prijave: december 19 82 Prijave: Secretariat du Ve Congres AIESEE, Institut des études balkaniques, Knez Mihailova 35, 1100 0 Beograd. XIth CONGRES - UNION INTERNATIONALE DES SCIENCES PREHISTORIQUES ET PROTOHISTORIQUES 1.-7.9.1986, Southampton & London Glavne teme: 1. Cultural attitudes to animals including birds, fish and insects . 2. Archaeology and the very remote past. 3. Archaeological "objectivity" in interpretation. 4. Interactions between "central" and "peripheral" cultures. 5. Social and economic contexts of the adoption of similar technological elements in different parts of the world. V programu so predvideni tudi dodatni specialistični in regionalni simpoziji, v katerih bodo vključena srečanja naslednjih komisij : 1. History of Prehistoric and Protohistoric Archaeology (Commission 1). 2. Physical Dating Methods in Prehistory (Commission 2). 3. Data Management and Mathematical Methods in Archaeology (Commisson 4). 4. The Earliest Hominids (Commission 6 ) . 5. Copper and Bronze Age Cultures (Commission 16). 6. The Archaeology of the High Middle Ages (Commission 19). Council for British Archaeology ANTIKA IN ANTIČNA DEDIŠČINA V bo dodatno organiziral srečanji: JUGOSLAVIJI 1. Public Archaeology. 2. Cultural Resource Management. Prijavnina: ca. 200 Prijave: The National Secretary, Professor P.J.Ucko, Department of Archaeology, University of Southampton, Southampton SO 9 5NH England. IX SIMPOZIUM "REZULTATI OD AR-HEOLOŠKITE ISTRAŽUVANJA VO SR MAKEDONIJA 1981-1982 GODINA 11.-12.5.1983, Oteševo ARHEOLOŠKI DNEVI POSVEČENI SPOMINU PETRA PETRUJA 9.-11.9.1983, Ljubijana-Brežice 26.-30.9.1983, Žalec Organizacija: Zveza društev za antične študije Jugoslavijo ARHEOLOŠKA ISTRAŽIVANJA NA KAR-LOVAČKOM I SISAČKOM PODRUČJU 12.-14.10.1983, Karlovac Prijave: Hrvatsko arheološko društvo, Marinkovičeva 4/1, 41000 Zagreb NAUČNI SKUP POVODOM STOGODIŠNJICE RADA ARHEOLOŠKOG DRUŠTVA SRBIJE 24.-27.10.1983, Beograd - Niš NEOLITIK I ENEOLITIK U MAKEDONIJI I NJIHOV ODNOS SA SUSEDNIM PO- Prijava: Mitja Güstin, c/o Narod- DRUČJIMA (sestanek prazgodovinske sekcije ZADJ) 11.-13.4.1984, Skopje - Bitola ni muze], Prešernova 20, 61000 Ljubljana Program: 9.9. - 11 otvoritev razstave KELTI IN NJIH SODOBNIKI NA TLEH JUGOSLAVIJE (Cankarjev dom) 0Q - 16 predavanje ARHEOLOŠKA RAZISKOVANJA MLAJŠE ŽELEZNE DOBE V JUGOSLAVIJI (Cankarjev dom) - 18^0 otvoritev razstave LEPENSKI VIR (Arkade) 10.9. - 900 arheološka ekskurzija XII KONGRES IN SKUPŠČINA ZADJ v Stično (gradišče, gomile), Novo mesto (nova stalna arheološka zbirka v Dolenjskem muzeju) in Brežice (razstava ARHEOLOŠKA RAZISKOVANJA OD 1978 DO 1982 V POSAVJU) 11.9. - mednarodno posvetova- nje KRONOLOŠKI PROBLEMI POZNEGA LATENA V SREDNJI EVROPI IN NA BALKANU ANTIČKA ARHITEKTURA I ENTERIJER (sestanek antične sekcije ZADJ) 24.-27.4.1984, Poreč Prijave: Savez arheoloških dru-štava Jugoslavije, Vojvodjanski muzej, Dunavska 35, 21000 Novi Sad oktober 19 84, Novi Sad Glavna tema: OBRAMBNI SISTEMI OD PRAZGODOVINE DO SREDNJEGA VEKA Tema skupščine: MESTO IN VLOGA ARHEOLOGIJE V SODOBNI DRUŽBI Prijave: Arheološko društvo Vojvodine, Vojvodjanski muzej, Dunavska 35, 21000 Novi Sad ARHEOLOŠKA PROBLEMATIKA SJEVERO-ISTOČNE BOSNE oktober ali november 1984, Doboj Organizacija: Arheološko društvo Bosne i Hercegovine 72 DRUŠTVO Arheološko društvo Slovenije v letu 1982 razstave SREDNJI VIJEK Arheološki muzej, Zagreb. Dio stalnog muzejskog postava, Otvoritev: 15.12.1982 CIVILIZACIJE ANATOLIJE Istanbul, Muzej Ste-Irene in Topkapi, 1983 IL PALEOZOICO CARNICO "Le rocce, i fossili, gli ambienti" Videm-Udine Museo Friulano di storia natu-rale, Palazzo Giacomelli, Via Grazzano 1 8.1 .-31.8.1983 CHINE; FRESQUES DU DESERT DE GOBI, LA ROUTE DE LA SOIE AU JARDIN DES PLANTES Paris, Jardin des Plantes februar-oktober 1983 NAKIT SKOZI ARHEOLOŠKA OBDOBJA Pokrajinski muzej, Ptuj 9.3.-4.4.1983 SLOVANI V RIŽANSKI DOLINI Pomorski muzej "Sergej Mašera", Piran 7.2.-3.3.1983, Mestna galerija Piran 15.4.-6.5.1983, Trst, Slovenski kulturni dom, Via Petronio L'ART CELTIQUE EN GAULE Marseille, Musee Borely maj-avgus t 1983 CAPUT ADRIAE Trst, Museo Civico di storia ed arte, Via Catedralle 15 julij-september 1983 L'ART DES CYCLADES Paris, Grand Palais jesen 1983 V letu 1982, ko je v Slovensko arheološko društvo bilo včlanjenih 100 članov, je dejavnost društva brez velikih dejanj in pretresov tekla po dogovorjenih programskih tirnicah. In prav ta, na videz gladek tek, je verjetna vzpodbuda za kritično razmišljanje o forumskem delu (najbrž) 10 SAD in o preveliki ležernosti v iskanju novih, ino-vatorskih potez ali vsaj o oživljanju nekaterih, nekoč preizkušenih metod in prijemov v življenju društva. Vendar - Slovensko arheološko društvo, to je stotnija in ne le njegov odbor, veriga ima člene sklenjene, sicer ni veriga! Izvršni odbor Slovenskega arheološkega društva se je v letu 1982 zbral na desetih sejah (št. 25-34) v slabi udeležbi (komaj 499.) , kar pa ni vplivalo na živahnost in tehtnost razprav, pa tudi ne na delo odbora, le da so naloge obremenjevale pleča nekaterih pogosteje. Odboru ni bila prizanesena za naš vsakdanjik značilna vojna papirjev, vendar je bilo čisto uradovanje le odborova obrobna dejavnost. Med pomembnejše "zadeve1*, ki se jim je posvečal, pa velja zapisati naslednje: priprava na tri skupščine SAD, prizadevanja za ohranitev vseh oblik muzejskega dela in ob tem tudi arheološkega dela v Pokrajinskem muzeju v Kočevju, skrb za redno financiranje društva in njegovega glasila Arheo, prizadevanja za ohranitev delovanja komisije za vključitev arheološkega dela določila Zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine; ob tem se kot nov zaplet kaže delitev dela med muzeji in zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine ali definicija pojma PREMIČNA dediščina, spodbujanje sekcije za podvodno arheologijo, prvi koraki za organizacijo topografije slovanskih najdišč v Furlaniji, obveščanje članov o arheoloških prireditvah po Jugoslaviji in na tujem, delo v Zvezi arheoloških društev Jugoslavije in razčiščevanje medsebojnih odnosov, pravic in dolžnosti, ohranjanje zamisli o pripravi okrogle mize "Dokumentacija", ki je s pripravljalnim sestankom že dobila prve konkretne oblike, izvedba vsakoletne predstavitve arheološkega dela. Prav zadnja naloga je tudi oprijemljiv rezultat prizadevanj odbora, skupaj z Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU. Pregled arheološke letine v letu 1981 je bil izveden 13.1.1982 v dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Pritegnil je 45 predavateljev in poslušalcev, pokazal na potrebnost te prireditve in ob obilni arheološki beri postregel z zanimivo razpravo o poteh, ki jih ubira naša arheologija . Skupaj z Društvom muzelacev Slovenije je SAD priredilo tudi posvet "Ohranjevanje premične kulturne dediščine" 20.maja 1982 v Narodnem muzeju, ki ga je dan prej uvedel razgovor o Robbovem vodnjaku. Na tem posvetu so bila predstavljena nekatera stališča do premične arheološke dediščine (N.Osmuk, L.Plesničar), največ pa je bilo povedanega o metedah varovanja in zaščite arheoloških predmetov, o organiziranosti konservatorske dejavnosti, o uporabi sodobnih materialov in uvajanju novih tehnik v to pomembno zvrst arheologovega dela; o tem so na posvetu govorili domači (N.Sedlar, I.Nemec, A-Umek, I. Curk, Z.Kramer) in tuji strokovnjaki (H.J.Hundt, J.Erdely). Za razdrobljeno slovensko konserva-torstvo je bilo spodbud za zvrhan koš!!? Razen na teh dveh prireditvah je članstvo SAD imelo še troje priložnosti za srečanje (pogost je namreč očitek, da je takih priložnosti premalo) - na redni letni skupščini društva v Ljubljani 3.3.1982, na volilni skupščini v Novem mestu 10.-11.6. 1982 in na izredni skupščini v Ljubljani 10.11.1982. Pomladansko skupščino v Ljubljani je popestrilo predavanje I.špraica o njegovem potovanju po Južni Ameriki, skupščina v Novem mestu pa je tudi vsebovala vse tiste sestavine, ki jih ponavadi iščemo v reklu "koristno s prijetnim". Naši gostitelji (Dolenjski muzej, T.Knez, D.Breščak) so omogočili dobro in plodno delo, ki so ga sami obogatili s predstavitvijo arheoloških 73 novosti z Dolenjske, jo popestrili z ogledom montaže lične lesene "barake", primerne za naše terensko delo (izdelal jo je Pionir iz Novega mesta), se veselili z udeleženci skupščine pozno v noč in bili so tudi spretni in podkovani vodiči skupaj z J.Dularjem na poti po arheoloških najdiščih Bele Krajine. V Novem mestu je bila temeljna naloga skupščine izvolitev društvenih teles. Za predsednika društva je bil ponovno izvoljen D.Svoljšak (drugi mandat, do leta 1 984), v io' SAD pa D.Božič (tajnik), M.Sagadin (blagajnik), E.Boltin-Tome, J.Dular, T.Knific, N.Osmuk, B.Slapšak in I.Horvat-šavel. Nespremenjena je ostala delegacija SAD v skupščini Zveze arheoloških društev Jugoslavije (J.Dular, S.Gabrovec, B.Jevremov, T.Knez, T.Knific, V.Kolšek, M.Slabe, D.Svoljšak, J.šašel, A.Valič), pa tudi društveni nadzorni odbor (S.Gabrovec, P.Petru, J.šašel) in tudi predsedniki sekcij SAD so ostali isti (M.Guštin, L.Plesničar, S.Ciglenečki). Žal je ta dobro načrtovana in brez ovir izpeljana skupščina minila ob zares skromni, klavrni udeležbi (bilo je navzočih 24 članov), kar je, posebej gostiteljem, sprožilo kopico zakajev. Pričakovati je bilo, da bo stabilizacijska zareza v razisko- valni program (to je bila osrednja točka izredne skupščine SAD v novembru v Ljubljani) pritegnila vse, kar v arheologiji leze in gre. Tudi tokrat je bila udeležba podobna kot na prejšnjih srečanjih (spomladi 34, jeseni 36 navzočih) in tudi tokrat skupščina ni minila brez strokovnega dodatka. Kislo stabilizacijsko jabolko je osladil Narodni muzej z otvoritvijo nove postavitve paleolitika v svoji stalni zbirki, postavitve, v kateri so uresničeni nekateri novi, sveži razstavni prijemi, in ki je vsekakor velika spodbuda prizadevanjem naše osrednje muzejske hiše, da bi v novi preobleki in čim popolneje predstavila ves slovenski svet. Nič manj privlačna pa ni bila predstavitev gradiva, zbranega za razstavo "Kelti in njihovi sodobniki na ozemlju Jugoslavije" z izbornimi posnetki S.Habiča, ki jih je vsebinsko obdelal M.Guštin. Tudi ta priložnost žal ni bila polno izkoriščena. Zakaj??? Svoj delež je Slovensko arheološko društvo prispevalo tudi k delu Zveze arheoloških društev Jugoslavije, ki je živelo predvsem v delovanju predsedstva in založniškega sveta, pa tudi v obliki strokovnih srečanj (Novi Sad). Predsedstvo ZADJ se je skupaj z založniškim svetom sestalo trikrat - v Novem Sadu med simpozijem "Orožje in orodje v srednjem veku" (26.4.1982), v okrnjeni sestavi v Puli med prireditvijo Hrvaškega arheološkega društva (17.9.1982) in v Beogradu 12.11. 1982. Najbolj so obe društveni telesi na teh sejah zaposlovale organizacijske, denarne in vsebinske zadrege skupnega jugoslovanskega arheološkega tiska (pri reševanju teh problemov pa so jim bila v močno oporo stališča SAD), priprave na skupščino in kongres ZADJ, ki bo leta 1984 v Vojvodini (kongresna tema bo Obrambni sistemi od prazgodovine do srednjega veka v Jugoslaviji, skupščin- ska tema pa Problemi periodiza-cije, tipologije in metodologije v arheologiji ali Položaj arheologije v sodobni družbi), nič manj pa problemi dejavnosti (beri: strokovna srečanja) ZADJ. Na zadnji seji v Beogradu je bil za predsednika ZADJ še za en dvoletni mandat potrjen dr. Predrag Medovid. To poročilo bi bilo brez podatkov o denarnem položaju v društveni blagajni vsekakor nepopolno. Zdi se, da je z uspelim prodorom naših programov v program Kulturne skupnosti Slovenije Slovensko arheološko društvo dobilo sicer skromen, vendar zanesljiv denarni vir, ki je v letu 1982 omogočil redno društveno dejavnost in tisk društvenega glasila Arhco. Drugi stalni finančni vir je članarina, vendar je nekateri člani ne jemljejo povsem resno in so trdovratni neplačniki. Ne smemo prezreti tudi prizadevanja za prodajo publikacij (poglavitna aduta sta Arheo in Inventaría Arahaeologiaa), vse skupaj pa pomeni, da v društveni blagajni ni-pretirane suše, ne pa tudi tega, da bi se zadovoljni prenehali pehati za prihodkom. Sad prizadevanj preteklega leta sta tudi dve publikaciji. Izšla je druga številka Arhea, ki je bila predstavljena na skupščini v Novem mestu, natisnjena pa je bila tehnično in vsebinsko vzorna Inventaría Archaeologica T.Kneza, Beletov vrt. Drago Svoljšak Nova Gorica