Andrej Medved

Iluminacije

Obdobja predpekla





Vidi





Priprto okno … dve skodelici z vročim

čajem, ki se iz njih dviguje dim, koprenasta zavesa, ki

plapola, kot plapola zastavica iz hrbta zamrznjenih vojščakov …

na jasi gričev … v Kurosawovem lebdečem filmu. Kot čista,

nedonošena, otroška



ptica, ki poleti v vrhove zvezd na rozasti planjavi

sredi paradiža … z grozo v pocinkanem oboku dima … Kot na

planjavah bič iz



ognja … in sulica z zlato rdečkasto

konico, ki hipoma prebode dlan in bedra … in kopita

odčaranega in zabuhlega in črnega kentavra, ki preči tanko os sveta

med svetlim nebom in temnimi plastmi in grudami … iz črnega

pepela, ki hipoma zapolni



špranje in razpoke v povoščenem in

ponikljanem telesu v ognju zraščene žarptice. Da se

kot kri v sokrvici lobanje pretaka v hrbtenico in ramena zraslega,

otrplega srnjaka, ki v čredi z losi … na severnem tečaju … išče, v

trenutkih odrešitve





rano sled, die frühe Spur na begu v

prvotno domovanje, v prazno, zapuščeno hišo, kjer biva

svetlo plavi angel, v atriju z baldahinom, v preddverju s smokvami in

vrabci,



zaraslimi v strop in stene, kot so zarasli paglavci

v trebuh velikanske ribe v drobovju kita, s krilatim tjulnjem na

stopnišču v nebesno zrklo, ki se odpira in zapira, kot se odpirajo

nebesna vrata


v pomladno stkano juto kože svetilnega,

svetlikajočega telesa … Da mine dan in noč v žareči luči … in da …

kobilice in škorci zaspijo kot metulji … na snežni jasi v črn plašč zlata

oblečenega jutra …



Ob jutrih se oglaša vrabec, na

tržnici v Kopru … in voda v pristanišču se dviguje

v nebo, kot se dviguje paličnjak v krošnjo smreke … In vrelo mleko





v sodih, zakopanih v skladiščih

v vrtni uti sadovnjaka … kot vetrni oblak, ki izpuhti

v črn, zabetonirani vodnjak z zabojniki z gorečo slamo v preddverju

hiše …



ki jo zasiplje vlažen, črn prah …


in krut podzemni zrak, ki se vrtinčni na igrišču.


***



Duše otrok … v očeh galebov, ki ,

krožijo nad mestom … Duše steklih psov … v očeh

malikovalnih ovc, ugrizenih v pokrov pocinkanega čebelnjaka … Duša



ostriženega pernatega stvora …

v očeh volkov, ki ližejo podplat bombažnih tac,

iztegnjenih iz zlatih vrat v prag zaraščenega plišastega dima … kot





je zaraščena pomladna zarja … v nebesno

roso in medeni sneg, ki se stopi kot šop rdečih peg v stopnici

vrtiljaka … v pozdrav kraljici rek … pripeti v svileni vrat s krvjo

porisanega spaka …


Vsak dan in vsako noč zbudimo angele …

v pomoč jelenom, v srnah kri, medvedom v srce … da skočijo

z jermenom v pásti … in da prozorne rane zacelijo s sladkim mlekom.

V usta in hrbtišče



plane zrak, ki sulici v kožnih porah

odbije z nežnostjo osti z penastim vozliščem maka,

črnikasto rumenkastega strdka, ki hipoma preseka izbuljene oči in



dlan … Da pride noč in znova dan, da

pade v dušo in telo oseka mraka … iz ranjenih kosti

in … s prevaro … z rdečečrno kredo zrisanega in presahlega mravljišča.





Ostal si … v njej in v meni … večno

mlad, kot riba z očmi peresnolahke srne … v vodnjaku …

s telesom v svilene in prozorne trne, na travniku z rumenkasto

vijoličnim



studencem … In z glavo pod kolesom

v pavjem repu s postoterjenim prstenočrnim zarojencem …

ki diha oljni zrak, kot diha zrak ognjena mačka na stekleni strehi

paviljona



v zaprtem vrtu … s svetilno gobo

mlaja nad očesom v zaprti koži kače … Ne vem, če veš … da

v vsakem nepreklicanem trenutku … mislim … nate, na tvoje lase,

roke, vrat in



čelo, ki se upogiba v steklene veke vračev,


kot se upogibajo drevesa … v viharju … v polnočni gubi sadovnjaka.





In kot se upogibajo peresa hitre ptice, v

zaledeneli kletki v podpalubju mokrega polmraka … Tako

si tih, molčiš, kot že molčijo trave … Da me zagrneš z roso

predpotopne jame …




v žametnem izcedku kave … In me pokriješ


s snežno belo rjuho iz bombaža, ki z dolgimi postavami v


noč … zveni v tišino, obteženo z vlažno žagovino zvezdastega kraka …




v bližino … iztirjenega vlaka …





Iluminacije





V Arlesu, 16. julij 2009





Na murvi plašni vrabci, snežinke

mandljevca, ki se spreminjajo v svilene liste … v

zarošenem zraku iz zaprtega prostora. Skoz žile v dež rdi planjava,



skozi lobanjsko skorjo v opustošene

sobane s krilom, ki se naslanja, s hrbtom … v izvotljeni

tlak oblačne raztopine, v zasenčeno nebo, iz ravnodušnosti v zenice,



upognjene v žareči trst, skoz šipo

v pričakovanje, v sladkor, ki stopi ozvezdje v dlan, iz

limfnih žlez v meduzjo glavo … V grenkobi iz obupa se dotaknem

splašenih



živali, s solzami skozi robove stene,

v stopinje nojev, z brezvetrjem v sanje z nerazločnim

zvokom, ki prešine potno čelo, v krču skozi kolobarje dima v mrzlično

iskanje …





In z iskrami v očeh v praznično tiktakanje nebes …

Da z dihanjem papirja streš oblake, da se v ščebetanju slavca

na ustnicah zdrobi kozarec in se z grmenjem v grmovju prebudi, v

osvetljeni



katedrali, z izmišljenostjo uporabne

primerjave, ki sili v bolečino, v kapilare … Da na nevidni

strehi zrase, v neskončnih potovanjih, v zrcalnih sencah s porcelana,

svetlobni



lok jezika, v kruti plahosti spominov,

ki zapečatijo obraze, z membrano v neslišno sfero iz galebjih

pikov v zaceljene, peresno lahke rane, v rdečo kostnico z imitacijo

korakov,


ki ubežijo nežnosti … in s preganjavico

v zavesah, stkanih iz žuželk … v zvezdnem prahu. v nasprotno

smer, s podrsavanjem kristalov ob granitne kocke, s selitvijo planetov, s

tresljaji





hrbtenjače, z žvenketom stekla

v petelinjem petju in z dolžino zračnih stolpov, ki

vibrirajo z zamenjanim rezilom v ogledalu. S spodrinjenimi plini v



svetilkah, z negativi, vrezanimi v kosti

srnjaka, s silhueto v površini in z nestrpnostjo v strganini

tkiva, s cvetovi mandlja v blazini. V zapestje silijo sokovi in zastrupljeni



škorci, od vzhoda do zahoda se

pripenjajo v tkanini iz srebrne rose … In vdirajo v beločnico,

s sladkobno roko. Da švisne v noč jelenja glava, da ulice zagrne redko

ptičje perje, z vonjem



po ozonu, da se s padalci dvignejo, z

naraslim dežjem, v monsumske kroge. Z zavistjo v odrinjenem

skeletu, s pršenjem v ovčje črede, ki se odrivajo v predivo las na koži, s

koncentričnimi





pravrtinci. Kot v pljučih zrak,

ki se zareže v dateljne, v meglice z regratovo lučko, kot

šepetanje, z ust v nosnice, ki narašča v rumeni strugi reke, v stokanje v



brezbarvni prostornini, v razblinjenem


telesu, ki se stopi v nagle šive, v strahu za ležišče, ki se dviguje



v brenčanje pred potresom.

Podobe iz ogljika uokvirjajo obzorje s čebeljim rojem

in prepredajo ramena z žilami na trhlem listju, s halucinacijo v

nemirnih



krošnjah, in z mehko senco vzdolž

trebuha, ki s popkovino zrase v krogotok nebesa in

se dotika srne nad izvirom s strehe hiše. Da onemiš v ime, ki se

dotakne





popka in ovene, z obuvalom iz razprtih

vek v sandalovino in prosojno usnje, ki zatisne prsni koš

ob stegno, z vonjem po barviti orhideji, skozi razbito ogledalo v roki.



Povešen mesec, razpet med bradavici,

blešči v oljnati posodi, s sahárskimi perutmi v izgorjeni

list, z dihanjem v krhko težo jalovega kamna, z utrinkom snežnega

uhana



v podobo krikov lačnih ptic,

z mehanizmom sank v prgišču kroglic v pobeljeni

zavesi, ki skrije ključe v spalnici z gluhostjo otroškega telesa, z bdenjem v



vežah na hodnikih. V figov list

odpeta sapa iz temena in z volčjo sapo in lasmi v zlati

skrinji. Prestopiš prag, ki se razliva v vežo z dlakavo gazelo, z naježeno

poltjo





v pazduhi, in temnimi očmi, v pribežališču

s steklenicami za mleko, kjer položi zakrite sanje v planete, ki



krožijo v svodih strehe. Ob polnoči,


ko se zbudijo noji in zarasejo v ločníco, skoz pesek v oceane,


v mesečev privid na skali,

skozi osi v trajanje omame, v nesmrtnost na

otroški rami. V ročaju, ki ponikne v kapljah žarnega pepela, ki



zasiplje mesto z izbranimi dragulji,


z zorenjem kačjih paglavcev na dlani, v čeljust s hijacintnim





listjem na grmovju, s palico iz svile,


vbičano s pečatnim voskom v semena na dvorišču



svetle hiše. Z jesenjo vzhaja čas,

očiščen z lučkami kresnic, z jeguljim žrelom v slanem

kvasu, z vonjem zlato višnjeve prevleke, s peškami na prtu čez blazine,



z rojenicami v jajcu na otroških prsih.

Izmerjen parameter neimenovane kože, ki v snežno beli

rjuhi s postelje ranljive sobe spočenja ptice in zveri, s polteno govorico,





ki okuša strup v prstenem mleku.

V kamnolomu, s kostmi neznanega plemena, z zastavami

v povitem snegu, ki krasi, iz prsi v ustje, nerojenega mladiča, v krogu

letnih časov,



in v zimsko jutro zdrami petelina

z gnezda hiše, da oslepi, z vrvjo med kremplji, hitro

misel v varno knjigo. Da bom odšel na pot, z neznanci v biserno

kopnenje,



s školjkami v pesku in s prerokovanjem


z oljenkami v katakombah, z jatami, ki se spustijo v gluho hišo in





z vatenim plaščem ter gorečo zvezdo


v sipinem očesu, ki bruha sinjo tekočino v jesensko luno,



z ledolomilcem v sluznico,

ki se strdi na čelu porodnice, s figovimi listi

v pramenih las in z nitkami iz brusničnih semen v ranljive ustnice,



ki dozorijo v spanju. Kot

glavonožec, z grlico na steblu rožmarina, kot

angel, ki razbarva posteljo, z otroškim jokom, kot ptič, ki zleže jajce



v zračne halje in s krvjo

v izpihane nosnice in v porodno vodo. V razsutih

drobcih v sredici kruha, v razbeljenih pečeh z dotiki, ki zdrsijo v svetle





madeže … skozi zapornice z vzorci


iker. Da pridobim nazaj, v prostor iz svetleče pene, da ponovim,



v baterijah z žarki v semenu,

prisego sanjam, z rakovico v vlažno steno, z bliski v sadiko

z zlato prejo, z bežno sliko na tapetah, z drobnimi oblaki v prsih, z

brazdami



v poplavi, ki zagrne prag pred

hišami, z bolečino. Tako zasije v medenici razdišana

pena iz poti, ki se odmikajo z otroško roko, v zadržanost skozi satje



v izpolnjene obljube, ki narekujejo,


v nevednosti, skoz perje in vretenca, z dediščino praspomina.





V požarih tropi ptic, z asfaltnim

sadežem v kljunih, ki obtežijo mesto v zmehčanih

sencah z zmajevo krvjo in zajezijo jezik s srčnimi utripi v gnezdo, v

sladek



plod, ki se stopi na ulicah in trgih,


v naročilo razsodišča, da zamenja rojstvo s šibkim dihanjem



v lise vrtne lope, s kupolo

v nebo, ki v grozi mami v dež, v dežne kaplje, v

izprana znamenja usode. Ugasnjene oljenke na nasipih, ki ustavljajo



tok reke, in krut privid s kresnicami na


gladki koži … Izbran obraz, z odsevi v oblačila, v razporek kril





na razpršenem zemljevidu,

v prestopanju, v razkošju, ki prerašča v robove

mehke postelje, v šepet ponižnih prednikov, ki jim odrekajo tolažbo



v sušni dobi in strah v oddaljenih

dvoriščih. Nenadna eksplozija zvezde repatice, in

polodprti kovčki, v čakalnici z varljivimi sekundnimi kazalci,



fotografije v meglici, ki pomiri

stoletne vzorce v oceanu. Stoletni veter, z zlatimi

kovanci v stropu, z odspominjanjem postav v deviškem vrelcu … in



sviloprejke, z zlato nitjo v repu,

ki utripa v predivo na deviškem hrbtu, v prekate

s slino pod stopniščem. Iz prsi v kamen, ki ga zalučaš v svetilnik





vzdolž lagune, v ledenik na

severnem tečaju, v košare, stkane s palmovimi listi

kot bosonogi fant, ki mu iz ust pritečejo besede, z občutkom jasnosti



v upognjeno koleno, zanihano

v pločnik na dvorišču, v pradavni slutnji, ki daruje

luč v spominih s solzami na češnjevem drevesu. Kot živ pogled v oko,



spuščeno v migotanju zvezd v

zalivu, kot sladek svilnat puh s trepalnic v obrví, v

trenutku splavljenja, z mešičkov gub v prerokbo in z napovedanim

potopom.



Kot hrepenenje po prisluhih, ki

v mozgu sproži, v ledjih, v vratu, iz mišičnega tkiva,

v požiralnik, z radodarnostjo naslade v vročičnost neme črede, ki

ponikne,





v zbranosti pastirjev, v glasove

hvalnic v votlini, v postoterjeno tiktakanje bližine,

zatisnjene s stebli trepetlike v cev, z lasmi v korenine, z rotacijo lopatic



v studencih v mak v razcvetu,

v zmečkan žafran s prosojnimi vršički v pesti.

Z neba sestopajo, s temeni v oblačila, obmolkle priče v ritualu,



z lanenim platnom v pasu,

v steklena zrna peska v pasu, v krčenju telesa,

ki hipoma … ob svitu dneva, pritisne v boke, v medenico s preroki, v



nezadržnost reke, ki napolni

prostor s čudotvorno slino z ust otroka. Ščebet

pomladnih vrabcev na spletenem trgu, na lanenem daljnovodu, v

vrtincih,





v lastovičjem plesu. Ob vznožju

stene zdrsne v kontinente in se izroča nenapisani

pozabi, dolžnikom iz rodov ubežnikov, z lanenimi semeni v krznu, z



velblodjo govorico tihotapcev

in z zastavami ob nenapovedanem slovesu. V kapilarah

s strunami in s postavami z izbrisanim imenom, ob praznikih v

zatočišču,



predrta megla z bliskavico,

ki se zarase s poljem maka, v poplavljene poti iz smolne

trave, v sredico kruha v soli in v igrače, ki odprejo usta, v blazini

pomečkani



griči pod lobanjo, ki stre

rdeče kroglice v gosto smetano, ki vzhaja v nočnem

luninem zenitu. Skozi hodnik, skozi zaprta vrata … iz naslonjača se

dviguje





dim in se širi po prostoru,

z maestralom v ledeniku, v polarni sneg in z gubo

na zrcalu v odrešilni zmoti. V gori voda, ki izvira v hiši, v razsuto peč



in dimnik in skozenj v drevo na

koledarju, z rogovi v prah in prazne tulce trstja

pod oboki, kjer odzvanja netopir. Z dolžino prstov narekuje, s sanjami



v prozornem listju, v vlažen

mah na stolpih, na pečini, z magnetom vrezan strah v

tramovih, z gležnji v obarvan prah, s koraki v hrbtenici in s stroki žita v



smerokaz, ki vodi, s kratkim

dihom in s premori in z radodarnostjo v obrazih … v

čudežni nemir, v privid s suhim grlom v zdravilno valovanje, z grmi za





ograjo. Kot puh iz pernice se zavrtinči


zrak v tanke deske, vbite v rob globeli, s stopali v peščena tla, ki



zagorijo z naglico in vrtoglavostjo


nevihtnega lijaka, z jadri iz bombaža in plavutmi kita, v dno



presahlih oceanov. Brez kompasa

na zvezdnem nebu, tesnó ob tebi, v šibek glas otroka,

ki ga nosiš pod svinčeno kožo kot spečo ovco v hrbtu, ki z jezikom, z



vonjem po čebeljem medu, z ugrizom

v sneg nad votlo jamo, pod plaščem stisnjene igrače

v indigu, ki pritrkuje v kupoli nenadne sreče … Sanjavi zrak pomladi,





ki se zgošča v ustnice, kot

pajek v mrežo na vodnjaku, kot prinašalec

čudotvornega napitka, z visokogorja v puščavo se razstopi,



skoz šipe na stopnišče pred

palačo, v breztežnosti, ki raste v breztežnosti

iz plinaste vdolbine … v kristalno jasnem dnevu. Okamenel v imena,



v brezčasju, v stiski pred poševnim


stolpom, z dvigalom iz kleti, in med nadstropji, skozi viseči most



v vrtove in skozi reže v deskah

k roki, ki drži obraze z nevarno kretnjo k polkrožnemu

izhodu, v razkropljene prste s kapljicami in strupenim zrnjem v rep

prestrašene





živali. Ob svitu stopiš v medeno

sled, s kazalcem roke na ramenih, v čebelnjake govoric,

ki zrasejo iz nič, na ploskvi slutenj in s pogledom v praznino pod

zrcalom,



s poljubi v zamujen odmik, v

kiselkasto travo na dvorišču, z vonjem po mleku in

z razmetanimi kristali v slini zbeganih živali. Da stopiš, s solzami v

izdrtih



maskah s pobeljenih obrazov, z

odštevanjem preteklih in prihodnjih ur, ki hipoma

poniknejo, skozi grmičevje v kosti, skozi poplavljene nasipe v glavo, ki



izpuhti kot rosa v sončnem mrku,

v zračno gubo mikroskopskih sten in drobnega drevesa,

v krošnje s praprotjo in mahom, v nadzorovano dihanje in snežne

kope,





zapognjene v les, v vonj po

zlitini telesa … Dvorane, napolnjene s plesalci, se

z rahlim sunkom v tème, s tveganjem pod skorjasto gladino, v trak



razbeljene tkanine, ki, zlepljena v kredno snov,

odpira horizont v lebdenju solitrnih izvirov. V obrisih šivov se stopi, v

obraze



s krčevito kretnjo čez oči, v ozračje

z gobasto tesnobo, ki stiska trge in železniške podhode v zimzeleni

krog,



z brezglasnostjo stvari v odprtih ustih.

Z oblaki pride – neopazno – jutro, ki prinese glas, glasove, sprijete

v lasé nesmrtne lune, v jantar z leskom zraščenih peruti, v ječanje … s

svetilno mrežo





pomnoženih bliskov. Na kontinentih

višnjeva tinktura, ki vzhaja … v rokopis na pergamentu, s sluhom

pomnožena v lesketanje, v zenitu gosta guba, usklajena s čutnicami na

jeziku,



s fiziko v brnenju, ki preplavlja, s

čistim kísikom v zenitu dneva, z mesečino v storžen

svetlobe, v slovar, ki prazni željo, v lupino zarošenega zrcala, v

opominjanje



pred krotkimi obrazi, v tetivo, ki napne

vrh strehe s težnostjo podrte hiše. Magnetno polje, z zrni v kopitu,

z vmesnostjo, s špansko steno in zastrto senco na poltenem perju, s

stisnjeno goloto



na zaklepu temne strele. Hlapljivi zrak

v ogrlici, z jezikom, ki se polni z zbranostjo in razdeli v karbonsko

luč, v beločnico, v privid nad rojstvom črede, v slepilo neizgovorljivega

dotika v žarni





nitki. Z asfalta v vrelišče, v okus


po kožnem tkivu … spolzi v zmehčane

kapilare. Kot zatajitev v jutru, skoz okno v porcelan, stopljen

v zvezdo, potopljeno v okrasje, v omotico, v žvenket zlatnikov. Kot

zluščen prag pred



posteljo, kot resonanca skoka v vodo, ki


gori v stičišču sanj, z veduto, ki utriplje v prahu in z zastavico v zenici.



Izdihan srež na notranjih tečajih

vrat, v krošnjah nad ognjiščem, in glinast medaljon na

prsih, v otrplem zrklu mrtve srne, ki z bisernico v školjki potemni v

trnje, ki z iglami



zabadajo … do bolečine, v snežene

kepe, v srebro v prestopnem letu. V razbiti steklenici stanjša

glas v neslišno govorico, s sunki vetra dvigne in s tapet na zidu in se

spreminja v težnost





na papirju, v celice iz krvnih

delcev, pod zaveso, z repi kač in praznimi prostori,

z ovojnico iz niti sviloprejke, v membrano delte, ki zalije pljuča neme

srne. Da



z množico, zasuto v celulojdno

satje, vznikne netopir, s fasade v streho nad oblaki in se

pripne na prt nad mrežasto razpoko. Kot ločnica med snegom in

viharji ugreza ulice,



s tesnobnostjo pričakovanja v blesk

luči na hiši, v krožnico z lovskim plenom, z ranljivostjo sokola, z

znojem čez oči



in drzno kretnjo, ki preti neznancu.



V kamen se spreminja, v maske za

obrazom in skozi prečke na ograji v sadovnjaku, v začudenju,

v zamujeno prepeličje petje. S pregibi rok v trebuh, v amalgam dežja,

ki pada v postoterjeno





modrino, z dotiki nežnosti v svetilno

vzmet in v oblačilih iz voščenih rožmarinov. Kot pretnja iz jezika,

v razcepljeno besedo, ki sproži strélico v obraze, v skrajni točki zvezdne

silhuete, z blazin



v hudournik, ki podrhteva v

fluorescentnem kolobarju, z bolečino v cinkovo nihalo, v ugaslo

sevanje obroča, z očmi v diagonalo, v igro s ključem, ki odpira sanje v

breztežnosti zrcala.



Skozi stoletja se obrača, s strahom,

z neizmernostjo vročice v požaru in s tiktakanjem nihala,

ki zrase, skozi pljuča v zenice, s hitrostjo, z vztrajnostjo nomadov. v

spektralnih barvah



iz ugasle piramide in z vrtinci

v tolmunu, ki nosijo stopnice. Skoz jezero v strmino

se dvigne prispodoba iz sredice in vulkanske lave. s stokanjem v

brezpotje, kot roj





čebel odseva, s perutmi v vitrini in

z drznostjo v povečavi … In se odriva v prah na luni, čez rob v

gladino, ki prerašča, z vetrom po nevihti, greben koral z žuželkami, ki

oksidirajo v zračni



diagram, iz rojstva prve črede v aluminijast

srež, ki skrepeni v prste rok pod površino kožastega puha. v utripanje

odsevov



v drevoredu s srebrnim grmom

in brnenjem sviloprejk v čebelnjaku. Kot negotovost v

slepoti, kot iz glasilk v zarotitvene obrazce, z ugrizi v vse smeri, z

vzdržljivostjo



spomina v krhki tok selitve, z vračanjem,

v skušnjavi in s pastmi v balonski skorji. S pritiski v kost, ki poči, z

ostmi v drsenje,





vlomljive tirnice, v samoto celic

v telesu, v nenadni odločitvi. V mineralih vre črnilo in predira

trnje, z nevzdržnim tlakom v grlu tolče v noč, z vrtoglavico, ki stre

kovinske plošče nad



vodnjakom in s koraki v izdihan

prstan, ki ga nosijo kraljice, ki dišijo po rdečem maku, s tipkami

iz svile. Od vekomaj, od štetja prve lune v zenitu, bleščijo biseri, v

zanikanju hitrosti v



pastí prihajajoče zime, z nerazpoznavnostjo

planetov, ki prikrijejo lebdenje v zakletosti geometrije. V skupinah in

nenadoma



čebele v termitnjaku, z omotico, z odsevi

na krivulji vodne površine, z iglami v krznu in čez glavo v hrbtno

stran papirja, z žico v stekleni krogli, z enoglasjem, v ravnovesju,

ranjena žirafa v zaprti





španski steni. Kot da ugaša sled

in izpuhti v eter, ki loči dan od dneva in noč od oljnega udarca

strele … v povečavi, z utežmi iz sladke pene. Akustična piščal na dnu

vodnjaka, potopljena



v slepo polje za okvirjem zraka,

s stopljeno senco v vosku iz meglice, ki v namagneteni razpoki

v zidu zrase v trn pozlačenega jezika, s prosojnostjo zgoščenih znamenj,

v presledkih med



navzočnostjo skušnjave in grozljivo

igro v težišču dvomov, v tekoči sledi satja, ki prodre v svinec,

z jedkanjem v skladnost darovanja in sekundne grožnje o poplavi prve

žetve, zaklenjene



s prividi sončnih žarkov, z breztežnostjo

prestopanja in iz namišljenih postav v daljavi. Rdečkasti oblaki

zalebdijo, skriti k tlom, s prislonjenim ušesom v prepeličjem petju,

negibno, v kamnu,





kot zdrkne senca v žitno polje, na vrhu gore,

z robom in jelenjimi rogovi v hitrem zračnem zvoku, s spremenljivimi

oblikami



v gosti dlaki in s snežinkami

na ustnicah pripeta v reko, ki odteka, pod zaraslimi

mostovi v pomrznjena rastišča gob v kristalizirani praznini. Krznena

sapa, pod



široko stisnjenimi turkiznimi lasmi,

v očeh neznana snov iz solz in jantarja, ki se strdi v roje

stanjšanih žuželk, v granitna jabolka, v volno na ovratnici pod vratom,

v sklenino



ločenih zenic. Skozi lupino gnezd

na plano in skozi led v duše za ograjo, skozi meglò v

brezimne prednike, ki s tropi ovc v brezglavem begu iščejo potomce, z





okretnimi dlanmi, s sulico

pobitih lovcev, čakajočih v jalovem trebuhu neizmerjenih

celin, v globini bobničev in v rahlem spancu, kjer v predprihodnjem

času najdejo odlog



za zlo v hudourniškem prepadu,

v soteski s svilo mineralov v šivih iglastih zaves, ki podrsavajo

ob okensko polico. Da slišijo, v zglajeni skali sredi gozda, omotičen

topot kopit, z udarci



v pljuča, v medenico, ki zrcali

sladko tekočino v dno vulkana in se v trenutku spremeni

v kri, v zlato runo. Neizgovorljiv izrek v delti ledenika, ki dozori v

šumenju sadovnjaka,



v izdrt, surovi jezik okostnjaka

z bledikasto poltjo in potujočimi mladiči, z nežnostjo dotika

v spanec, v spreminjanje obličja in s krči v odtoke jame, z bodičastimi

grmi. Slapovi





oceana skoz priprta vrata v žito,

ki spreminja barve z varljivostjo spomina v prostranstvih

hiše, z vztrajanjem skozi lupinaste korake v živ izvir, z grmenjem v šipe

in z ropotom



sten v polmraku. Kot sence prhutajo

iz močvirja v lobanjo, iz čajnikov v posušeno mleko, v ledenico,

z izginjanjem postav v krdela, ki zarasejo v hrbtenico. Kot ribe tonejo v

grafitne plošče,



kot nerazločen zven iz gramofona,

s pridušenostjo prisluhov drobnega dežja, ki pada, s strelami

v zavese dima, v okenske police in na dvorišča, s koprenasto tkanino in

drsajočo roko



v prahu, s prebujanjem in zadržanostjo v dihanju

plasti iz kožnih šivov, v čutno smolo in v mehkobo prsi, v vrtince s

peno, ki naletava





v sneženih vzorcih. Nazaj s hitrostjo

padajočih ptic in skoznje, iz ožilja v očesno mreno, ki zagori

kot usnje v kislini, s prikrivanjem in izostrenostjo glasov z otroških ust

in v mrmranju



svita. Z obrati v hodniku, pod zaveso,

iz potemnelega neba v svetlobni trak na šipi, prihajajo, z oblaki,

zraščenimi v tlak, z zemljevidov v barvah perutnic, z obrisi pridušenega

prostora v zrak



napihnjenih živali … In s podvojenim

zvokom v redek zrak z membrane stisnjene vrvi, napete čez

police, s tipkami v praznino, zraščene z vrati hiše, v brezobličnost

dežnih kapelj, ki



udarjajo s spomini v tla, s polzenjem v nepredušno

strelno lino, z lesketanjem v zmrzal na travi, s težo, zasajeno v curke

dima v pljučih.





Pod modrikasto stopinjo s filmsko

oblogo, zavrteno v pločnike, tobačni prah in v pasove

enoličnih ulic, kjer se v pripeki iz odtočnih jaškov dvigne sokol, s

svetlečo linijo,



ki reže pregrinjalo ob vzglavju

postelje, ki se nagiba v vratnice z odprtim ogledalom.

Koprenast rob omare, obešene z dvigalom v strop, ki se spusti, z

enakomernim



ritmom, na ramena in lahtí živali

v trepetu puhaste svetlobe, na vratu steklenice z mlekom

in s kremplji na ležišču. Odpete gumbnice, s poljubi na lasišču in s

prameni las v kazalcih,



ki zdrsnejo v zavrtinčeno telo,

ki se s šepetom zdrzne v kriku, skozi prozorno grlo v

kristalizirano nebo. V pričakovanju, z medlo senco v vznožju gore, se

zdrzne





v kratkem hipu, z bosimi stopali

v zavrtinčeno srebrno kroglo, ki zapira vhode v palačo

z iztrganimi vrati … Tako razmišljaš, skrit z obrazom in komolci v

govorico, ki



zavrne, z zvoki tirnic v daljavi, ki


vračajo poglede, da zdrsijo iz zalepljenih tapet, z enakomernimi dotiki.



Rjava, modra in zelena zažarijo

na gladini prta, s suhimi obrisi ogledala in porcelanastih

dlani v pregubni prostor s sekundnim žigom, v utripanje zašite

prostornine, ob svitu,



bitja … s hitrim pretakanjem

krvi v srebrnih žilah, ki poganja kontinente in obrača snežne

piramide z namišljenih tečajev, negibno v rob neba, ki tone kot

grozeča reka





z okenskih polic v ušesne školjke

krilatih angelov z natančnostjo podob na šipi, z udarjanjem

stranic v razločnem strahu. Viseči, stanjšani vrtovi, v zvezdnem soju

perutnic, v omari



iz kosti, ki padajo v zamolčano,



nagnjeno in vbreknjeno bližino,

z zvenečo kroglo v ustih, z želom ranjene čebele v srninem

očesu, stopljenim v okvir na žici, v ceveh na obledelem drogu … kot

padci v vzponu iz



mavrične meglice. Spomin na igro

z dominami v domišljijski knjigi na polici v razpadajoči, zmrznjeni

ogradi in s pomarančevci z ostrim vonjem pinijevih iglic, ki nabreknejo

v usta paralelnega



sveta otokov in celin, v žuborenje

vrelcev v tolmunu, v stoletni slutnji. Sto tisoč milj na severu,

kjer losi in jeleni, s pozlačenimi rogovi vbadajo svoj plen, se zberejo

prividi iz puščav, kot





želja po počitku, v trenutkih

izgubljenosti, v nabranih jagodah na dlani in iz oči na prsih

v okovan pomol na okovanem bregu, ki spušča rdečkasto zeleno tinto

na sklonjene obraze



ob bazenu, s ponovnim srečanjem

v pokrajini iz nadnaravnih sanj, v ležišču tropov ptic, utišanih

čebeljih rojev, v drgetu srninih mladičev. Svetloba iz dekliških prsi se

razlije v pesem iz



sefirjev, v postave … Iz praznine se zasliši glas,

glas zvonkih pravljic in koruzno seme, ki se izlije v postave, z glasom

želje, z glavami



v speči sreči, ki zdrsi, v sotočju

govorice, k speči zvezdi in v notranjost soban, v obraze,

ki se svetlikajo v temi. Kot da pršijo skoz zaprta vrata, v nelagodju in s

prividi, s pobočij





nedostopne gore, pomirjeno, z rodovi

severnih jelenov, v mrgolenju stanjšanih kresnic, v tlorisu

gozdne jase. V trebuhu, ki se stopi kot otok s skrčenim jezikom v vodi,

kjer se



zbirajo otroci, da izmerijo globino,

izgubljeni v labirint, z brenčanjem v potopljeni hiši. Tako se

v mrazu in pripeki obnovijo sanje, z vžigalicami v mraku in z obrazi v

lebdeči skrinji …



In odložijo srep pogled na tajge in

puščavska jezera v svilenih listih na preprogi z limonovci v mehki,

vlažni koži zabrisanih oblakov, ki se, skozi zdravilno ločje in kužni

prah, poženejo v



daljavo, v utripanje olivnih

grmov in v rane z vetrovnim pišem, v kamne stolpov v Sahari,

s sokovi palm v valobrane na obzorju. Da govoriš nazaj, s prameni las v

gladke mišice, ki





tolčejo ob kolke, s hitrostjo

urnega kazalca v prag fotografirane prikazni. Z mrmranjem

se obrne v spanje, ponikne v tla in dvigne glavo, z lesenim mečem

sproži mehanizem v



kleti, neslišno, pod tramovi v strehi,

v topo bolečino z vonjem po zažganem kruhu. Kot nenaseljeni

prostori, z vrtninami v kovinskem vrtu in opustelimi poslopji, v

soparnem listju s kiselkasto



smolo v vratu. Ostajajo za nami,

srne z gladkim perjem in volkovi, izgubljeni v času in v konvojih

ladij, ki zapuščajo megleno mesto. Ostajajo med dnevom in nočjo in

ne pripadajo nikomur,



ne pticam ne živalim v večernem

letu in niti sanjam in svetlobi v prižgani hiši. V razpotju črni psi,

z mlečno peno na otrplih tacah, nagnito jabolko in poslovilni veter, ko

vstopajo v dvorane,





v trenutku hitrega slovesa.

Z vztrajnim laježem in s trinajstico, ki prazni gnezda na

robovih sobe. Izrek s prerokovanjem polni, z jatami, dvorišče, kot

čolni, ki spreminjajo



v prah prosojne kože, v grenkobni sok

iz žil, iz kapelj na žerjavici, v nevidne pline v gnezdih, na stopalih v

bronastih



kaminih, v pastele rosnega

bombaža, obrnjene v izbrisane oblike strehe hiše v nilski delti.

Zavrnjen v dobo pred potopom in pretopljen v zlate niti, na preprogi,

v prstane na tlaku



pred palačo, v mračni kleti z

zakovanim tramom v stropu in na strehi, ki podvaja

zrak v stopljeno ivje na ramenih tujcev. Skozi zašito tržnico v meglò in

skoz oblake





v električne drogove, ki donijo

s stisnjenimi pljuči, z glasom žičnatih kovancev in steklenih

kroglic na opečnatem stopnišču, v pripeki, ki upepeli, skozi razpoko v

travnate požare



s težkim dihanjem in pojemajočimi pastmi

v odtočni cevi, steklena krila v stolpnici nad mestom in s sanjami,

zazidanimi v črke govorice.



Brnenje v glavi, v gruče kuščarjev

v pesku in na cesti, z drsenjem v pozabo, s povečevalnim steklom.

Skozi ograde v parku, z rdečkastimi krili v vršičkih, ki lebdijo nad

kanalom kot negibno



bitje, nad gladino s trstom čez oči,

s fosforno glavo, ki, speta v ozvezdje strelca, traja le

trenutek, da se potopi v jezero, z žvižgi v zrak, kot vidra v porečju,

in





s prerokbami in slutnjo

v mehkih prsih, z boki nad trebuhom,

z ranljivostjo napete popkovine, ki razpenja lok v



globino, v razsute drobce


in v razbeljeno sredico, v skorjo z dotikom, ki razlista



knjige z roko iz šumeče

svile. Z ovoji iz redkega blaga, s prišitimi

semeni na ovratniku, in vzorčasto tkanino, ki pokriva



žarke v sinjih žilah

rok in na obrazih, ki grejejo oblake.

Da eksplodira baterija v jezu, v medenici in v sadikah





v zidu za poplavljeno

zapornico pod zasneženim hribom.

Penast blisk, ki razžari samotno pot v brazde



hrbtenice, ki se od zadaj ukrivi


v nebo, v sladko satje nezadržanega telesa, ki



narekuje ritem vlaknastih

vretenc in pernate tetive, zavrtinčene

v prodno dno presahle struge, s škrlatnim tropom



ptic, s požari in otroško govorico


v kristalizirani praznini. S pogledom v zid, v jeklene





kite, ki povezujejo

zmehčano vrv na okostju, z nevzdržno

dediščino in s prikazi v jeziku, s sladkimi sokovi iz



razpočene lupine

kakija, s sladom jagod in sijočim

ornamentom na pročeljih hiše, z znamenji na kupoli,



s starodavnimi godali v vrtni uti,


z napovedanim viharjem, ki grozi s solzami, z usodo,



z iskrenjem zažigalnih

plinov, ki poniknejo v votlino. Kot v odsevu

pocinkane kresnice, v lesketu pozrcaline na gladini





postelje, z razpršenostjo snovi


ki v kratkih krčih pada v vrelce iz tolmunov, v točkah



zemljevida izmišljene

celine, v žitna polja z zdravilno sivko.

Pred sušo se spustijo antilope v zavetje iz varljivega



dežja, ki pada, s tokom

v krdelo in purpurne veke spečih lam,

v izviru presušenega vodnjaka. Skoz trnje v laguni s



prepeličjim petjem

v krošnjah ubežijo hudourniškim

plenivcem, skozi prekat srca v ličje, ki zarase v



dnevni sobi. Tako

utripa v spomin in brez navdiha, pod

nasilnimi oblaki, na gozdni jasi, s spremenljivimi





vrtinci v temenu oceana, ki


poplavi sadovnjake v rajskem vrtu, skozi kolena



v palmove nasade,

z bosonogim pavom skozi zlate niti.

V očeh ... da se na severu skotijo tigrovi mladiči. Kot



vitka breza v strmini,

ki jo naplavi hoja skozi gaj, s platanami

in češnjami v koleno, v breg in množico, ki terja v



ustih dovoljenje … za vstop


v preddverje hiše, s poimenovanjem slutnje





na trepalnicah in

slavospevom rojstva in oblakom.

Brez napuha, s krikom sove, skozi ušesa v zanesljivi



Nič, v polmraku …

V migotanju zraka puhasti oblaki, iz

obrví v krhke stene, v stebre iz solitra in mešičke, ki



bleščijo na trebuhu jate, v


pozabljen zvon v vodi, ki zadoni skoz vrat, s



prisluhom in ukazi

v sladkorno peno. V mišico zarase

črni vran, v dušo, in skozi ledja v kostni mozek,





skoz kamen se spreminja v


pergament, v zastave z znamenji zablode, v magmo



iz žareče pene, v

kontinente, v pogorišče s tihotapci

krzna, z obilno letino, z zapuščenimi rodovi, v



pribežališče nežnosti,

s postavami, ki zabrnijo, pomnožene,

z glasom spečega otroka, z bliskavicami na nebu in



vztrajnostjo krvničk

v kapilarah, z zvestobo razkropljene

črede, ki kliče po vrnitvi. V obredih, z izpolnitvijo v





zenitu sreče, skoz

prsne bradavice v lobanjsko dno, v

smolnate vršičke iz srebra v polarnem krogu. Z



zaupljivostjo stoletij

rase svilnata podoba z razširjeno

dlanjo, z maestralom skoz zrcalo, z opreznostjo



sinice na bršljanu

v tanke gube knjige. In s kretnjo,

ki se odpre, skozi zaveso, na zeleno listje. Da



zaskelijo, v nedogled, v

ureznino, krila jate, ki padajo v potoke

s šumom porcelanastih kozarcev, v prikrit izvir





studenčnice na gozdni

jasi. Da ptice padajo v dvorišče, v

nasade preoblečenih in preobrnjenih limon s



čebeljim medom … in prhnejo,


skoz tulce vej v rogove srn z nihaji nad preprogo



koledarja, v zelenkast

plin v ognjišču. Da z angeli v žarečih

škatlah zazvenijo strune po telesu in poškropijo s



čudeži ohlapne prste.

V ohlapnost zraka, v sluz počivajo,

na nohtu v strunskem ogledalu, ki zabrni z dolžino





časa z neznatno,

poškropljeno glavico v zatičju, s

sekundnimi utrinki v razprte ustnice, ki narekujejo,



z izdihi v vlažno kožo,

v rožo iz zdravilnih sanj, v ukradeno

pozlato keramičnih skodelic, z magnetizmom kože,



ki se spusti v moko


s stolpa, v vrečo z mlekom, z zaupljivostjo



prestrašenih živali in

spečih ptic razpnejo mreže čez tramove

v živo rdečkast smerokaz, z uroki z gležnjev v grlo





hrbtenice. Neslišno

padajo skoz streho v upognjen mah,

karminsko rdeče jezero z razpočenimi stroki žita v



vozlih, stkanih čez odejo, ki


prekrije motno sled v razmehčan odtis z daljico,



ki ponikne s stopnišča

z balustradami v varljivi prostor, ki, s

postanki v hiši, zapira krotko žejo z mejo in okrog



telesa, z lasmi, ki

valovijo, s suho bolečino in spiralo

iz soparnih, puhastih vrvi, ki padajo v posode in





mehke pernice

krojenega bombaža na stene

in obarvane zidove z grafiti … Na deske s penasto



oblogo, na komaj

slišne vzglavnike s perutmi in

trakovi v ustih, z nezemeljskimi oceani. S prižgano



baterijo v roki in koralami


v pesku, zabitimi v tlak asfaltne ceste, s pretiranostjo


karnevala in z zobmi,

brez kompasa v ustih, in v ledeni vodi,

z voščenim stenjem v bakli dogori, v laguni, z bedri





in koleni, z maskami

v sestopu z vrtoglave gore, z vriščem

v pršenje vode, brez plavuti, s čelom v svinčene



gube na obrazu. Skozi

grmenje in skozi sikanje, ki spremeni,

nenadoma, dotik z bližino, z orbito s planeti, v pozabo



v medzvezdnem krogu, kjer


temni indigo neba zasveti v noč ... Da zaskeli telo z



vonjem po muškatnem

prašku, da se v razpotju potopi v škrlat

na čelu in ramenu, da z ugrizi v gladek plašč lisice



razdeli svilene

kolobarje, in pritrkuje v trebuh, v žive

žile s fantazmagorično besedo, da s koreninami





pripne bleščečo

zvezdo v pas iz jadrovine, da z

bradavicami pripne prezrele sadeže, na cesti,



v sadovnjaku. Da

prepozna, z mrmranjem ovc in

z glasnim dihanjem otroški smeh, ki vztrepeta


kot pajek v mreži

in se obrača, v vdanost, z jecljanjem

in s prinašalci sreče. V izvire reke se naseli in v



kadečo polt v membrani,


da v puščavi skrije, v razjasnjenem prividu, veliko





bolečino, ki zapreda


hišo v samoto, z obrazom v svetlobo, ki prši v



kristalno čisto jutro

in v težnosti tesnobe, ki vzplapola

v neznanskost fantazije. V plitvino se izlije, v zid s



priprtim polknom, v

rahel krč na spolzki hrbtenici ribe, v

brezhibnost praznega pogleda, in v kačjo glavo, ki se



kot kožna krogla, s strunami


na roženici repa, zakotali v izpraznjen prostor





preselitve. Omamni

vzduh napolni pljuča in se, z zračno

paro, razdeli v kamen, tolmun zatisnjenih oči, vpetih



v zvočnost popkovine

in v žolti dim, v strah pošastno krhkega

telesa v navidezni geometriji. Za hrbtom, maske, v



ogleni površini, v

šelestenju šivov, v štetju nezaceljene

razdalje, z istovetnostjo spomina, ki zagrinja mlečno



cesto, s sesedanjem

v dvoglavi mehanizem, v pripete,

slečene postave. V hiši, zapečatini z voskom in





zamaški, popoka

les kot zlomljena ročica nad

kovinsko ploščo, z odbleskom, z negibnostjo v



votli strehi, v odklopljenem kolesju,


ki zavrti svinčene vhode v sanjski valobran, s



kristalnim mrazom

spet v droben filigran, z drsenjem

v tanko vez snovanja, z razpadanjem v menjavo



povrhnjice neba,

s prevaro v pokanje jelenjega

okostja. V brbotanju se prikaže, z neizprosnostjo





večerne zarje, poslednji


zagovornik angelov, s kometi na polarni steni,



s hipnotičnim udarcem

v stekleni svod nad jutranjo meglico.

Kot zlata nit obarvane slepote se izmakne šivom



in sestavljenim številom,

kot točka na daljici prodre v halogram

koncentričnih oblik, z iglo, ki zabada v vozlasto



sredico, da z

mimikríjo loči poapneno žilo

od polzenja vrele tekočine v gubo na obrazu, v





svod votline, ki

kristalizira v zvoke domišljije …

Da škrtne gluh prizvok v domišljijo in s sončnicami



v pelod s cvetnim

prahom, v kartografijo zvezde

repatice. Hranilna snov v izbruhu, skoz gladino,



utrne repe skrčenih vetrovnih


zmajev, v mošus, ki se useda v palmove oblake,



v tloris prenapolnjene

savane, v rob kovinskega vodnjaka, v

upočasnjen korak na preži za vodnikom črede ovc,





v luninem sijaju

se zgosti, v zenice za beločnico,

skozi prosojno kožo na obrazih, v madež na zapahih,



in skozi roke v solitrno


prevleko, ki zastruplja rane, v električno modrino



brezobzirnosti

jezika. Da se nagneš v globino,

in z dvomom v zvezde in nebo izkusiš roso v satju



iz malise, s čebeljim

rojem v zrcalu slike, ki obrne, z

osupljivostjo, pogled v neskončnost točk v





vesoljnem zemljevidu,

v narobno stran in z židkim vonjem,

v očišču laserskega žarka … Odsotnost in ognjen



privid v steklenem

robu, z alkimijo zlatega prahu iz votle

skale, v izluženem predivu, ki zakrije misli, z glasno



pretnjo in popolnostjo glasu,

v breznu galaksije. V zmehčani vnemi, na

križpotju valújejo iz pljuč razločni zvoki, ki kot srebrne



gobe vsrkajo odmeve

v brezšumnem smehu. V premočrtnosti

stopnic, v premišljevanju na ledeni gori, se izpolni, pod





fluidno gmoto z mahom

čez zenice, v oči demona, zimzelen

utrinek, ki vsrkuje bolečino. Z oljem oljčne smole se



suši, z neizprosnostjo

ujed, in s piskom, ki umiri skušnjavo,

z razdejanjem, z udarci trhlega nihala v les, v gluhi



kamen, v vrelec, ki

žari med zvezdami, z mislimi nomada,

ki pod vrtom vrta v plast, z brezbrižnostjo v davnino



in z ironijo v zvenket kozarcev.


Z dotikom v odprta usta in izbruhom rezke tekočine





v metulja krila, v

kožo zameji, v sredico in z jezikom v

kordinate sluha, ki prešine volčjo čredo z brezhibnim



srebrnikom, ki

naplavi, v prerokovanju bežnega

otroštva, v prag pred hišo, z nostalgijo v ogledalih,



ki odseva smrtno srečo. Tako


zaprhutajo ptice v kamnita gnezda, v zrna peska



na karminskem

zidu, s kljuni, ki kopičijo odseve,

z mrzlo sapo v ledene slope, s kopji potopljena v žive





sanje. Dišeča ambra, z zvezdami


in ključi, ki nasitijo živali. Z grlom v pekoči travi in v



zavetju črkovanja. V

grbu z mošusom na šipi in z nevidnim,

strganim kožuhom, s parajočim glasom v nakopičenih



telesnih skladih, ki

se prilega prtu s sledmi otroške roke

v opletenem vrču, ki odžeja usta v trebuhu, s tisočimi



bliski v sončni preji,

z grlico v povoščenem ogrinjalu, z

ognjenim pudrom na svetlobni jasi. Kot prača sanj iz





mavričnega žela

pastir napoveduje osteklenim ribam,

z besedami preroka, v sladu rože v jelenji krvi in o



pogubnih mineralih, zvezanih


s kačjo slino v polt obrazov, skritim v zoglenelo,



razpotegnjeno telo,

ki obudi, v votlini z bitji, ki odvračajo

pogled v perje na konicah prstov in v katranaste



pramene, s sovražno

silo, ki podre ognjeno streho. Grm

z jagodo v zlatem jajcu, z ogrlico, pripeto v grlo,





v luskinasto blago

v goreči lestvi, ki spne nebo z

luskinastim razprtim kljunom jerebice, z



dlakavim mladičem z ovratnico


iz roževine, v deževne polže na zrcalnem zraku …



Da se izleže zarod,

z vonjem vlažne zemlje, z usti

prisesan, z nohti, z dušo, na slepilna krila, v



kristalne vrelce,

z laježem v strupenem stožcu

pernate, zaraščene geometrije. V vratu bdi





in bruha modrikasta semena,

ki skozi vhode v gori oplodijo reke, razbeljen



prostor s piramido

v jantarnem ovoju, skozi presahlo

grbo v peč, ki pomnoži imena, okovana s podkvami



in stanjšano ostjo

v daritvi, ki polni kašče z žitom,

in suha polja z nevihtnim dežjem … S palicami



na rogovih izrojenih

srn in preoblečenih kobilic, z roba

postelje iz raztopljene gline v rumenkasto zeleni





jaspis, z divjim

medom pegastih čebel, ki tonejo

v tolmune, skoz jajce v gnezdih, z zvezdnim prahom


in gorečo cedro,

ki zarase na otroški rami.

Da v ognju obnovi višino gore do neba, da

govori iz stebel divjih rož in lisastih gobanov in razdeli telo,



z ogrinjalom iz

snega, v slonokoščene stolpe s težo

krhke svile in v prahu z uspavano drobnico. Da načrtuje



travniški požar, da

z rilcem rije v razkropljenem lahtu

in se odpre skozi kameljo dlako. Da seže z zrnjem iz





gorčičinega listja

v krošnjah in s topimi udarci iz

stopala napolni, s sidrom v prekatih pljuč in z



zračnimi vrtinci

prazno hišo rdečkastih planetov.

Da v vrtoglavici, z lesenim žebljem in leseno solzo,



zapišem, v dvospolnosti

telesa z angelom v kaminu, v dateljnevi

travi, na pragu z žarečim prahom. Govorica slepca, ki



izprosi čas za

milostno darilo, s sadeži, v bdenju

ščinkovca v ogledalu, in se ozre nazaj, po poti, ki ne





vodi v srečo z

lastovkami v grenki tekočini,

z lasmi velbloda, s pravljičnim zeliščem v naročju,



in v ležišču srne,

ki napolni vrt z vzpenjalkami in s

šepetom, z ugasnjenimi krili vodnih bitij v smrtnem



strahu. Skozi ključavnico


zaprtih vrat se tihotapijo čebele in pikapolonice z



dežjem iz zlatnikov, in

sladki med, ki polni, s kapljami, kovinske

sence v žolti plamen, s prerokovanim štetjem in sanjami,





z znamenji v ognjenem

vrtu, skoz kamen v plitvini struge v blazino,

z modrimi narcisami na snežni gori. Vonj po akaciji zbudi



nevihtno ptico,

ki skozi sončno paro vdre v obraze

v pozlačeni hiši, z minevanjem v zastrupljeni vodi.



Izstopiš skozi dno v drevesa,


ki rasejo v studencih, v zemeljski preprogi z zrni pod stopali,



s sokoljo glavo in

nikogaršnjo postavo, s srebrnim čelom

in z očmi kot žito v polju, odrešen vsakega bremena, skozi





mehur v krčenje

trebušne stene in skozi žabje

krake v zdrizasti razplod v drobovju neostriženih



živali. S školjkami

okrog vratu, na tehtnici zvestobe

v raju, se dvigne, v smrtnem strahu in z odprtimi očmi,



skozi svinčene deske,

v želvinem oklepu, iz čudežne nevednosti

v pogubnost večne sreče … v srebrni luni. V kamenih rebrih



vrtiljak-propeler, ki se zavrti v lastni sledi.





Les visiteurs du soir



Jata vrabcev v Hiši … ki drsi po

stropu in po podu spalnice in dnevne sobe, kot

češnje in marelice v cvetenju … In preproga makovih vijoličastih



zrnc, v zgodnjem pomladnem

jutru, v kroženju oblačnih kožnatih blazinic, ki

prepredajo nebesno zrklo … kot speta oblačila nočnih vil in škratjih

bitij … Cvetenje češenj in marelic v rajskem vrtu, jurassic park z

velblodi in kamelami in



noji … in s kokošmi, ki begajo

z visokim vratom semtertja … in mož z dvignjenimi

prsti in dlanmi v brezčasnem, mrzlem, moknatem potoku … Poljub

na ustnice,



otrok v jedilnici, s spetimi lasmi

in moja žena, ki je potico, kot drobni petelini, ki

mirno legajo v velikonočno jajce … Kot v grajskem vrtu … kot v

rdečkasto





modrikastih nebesih, kjer se v

rahlem vetru odmikajo oblaki … semtertja, s srebrnkasto

vlečko iz vijolične vrvi in strnjene bombažne preje, iz mehkih vlaken,

ki obsevajo



nebo, ob jutru s polno luno ... Da

sončna luč v trenutku prežari obleko, ki pade z ram,

kot padajo cvetovi s cvetnih čaš pomladnega drevesa in z ožarjenih

grmov, kjer zajec skrije zajca in praznične metulje v vrečo iz oblakov …

Kot srna, ki s



srebrno slino uliže vrat srnjaka

v trebuh z rumeno zlatim pasom iz krvničk v aorti

Pesnika, ki poje v vroč pomladni dan, z ognjenim Glasom prepelice … in



vijoličnega pava z vijoličastim perjem …

in biserno ogrlico na čopastem podaljšku glave … Črno,

namazano kolo, vpeto v Kolo z vesoljnim megličastim vijakom s

špicami





in s trni Montesquiejevega rastlinjaka …

Okamenel golob z vrtljivo glavo in vrtljivimi perutmi … in

Ptica, ki se spušča v nizkem letu, v podobi angela z glavami mogočnih,

nepristranih



Prič, ki vstajajo v drži mohamedovega

Pava. Tvoje oči so modre kot je modra površina plinske

maske … z napisom Ne dotikaj se sprožilca … in Ne dotakni se vsebine



s strupom … Tvoje oči so kot poplava

kačjih glavic v mrgolenju svilnatega gnezda … Tvoje oči

so strup in so darilo golih prsi in premičnih bokov, ki dozorevajo v

čutnem plesu …



Tvoja ramena so slečen lok s strupeno

puščico v žarišču mojih rok, ki stiskajo telo v meden obroč okoli

tvojih rok, kot sprožena, plapolajoča vzmet v praznino v vhodu ob

sestopanju v nebesa …





Jata vrabcev in golobov, pred

vrati v nebesa … V konici prstov mrgolenje mravelj,

v pasti izprožen jezik srne kot s svetlobo … iz fosfornih oči

fotografirana



prikazen, priklonjena k studencu

sladke vode, ki vre iz prsi in trebuha ovčje črede …

Prižgejo se luči, pristajajo obrazi v srebrnem oblačilu iz vijoličnih

krvničk in modro zlatega snega, ki pada, pada … v zelenkasto rumen

bazen na



koncu sadovnjaka z uto iz srebrnkastih

koriandov … v lunin sij na plavkasti nebesni vlečki … Prižgejo

se svetilke, z zvezdami v korenu in na konici svetlih sanj … kot črn

vlak, ki hipoma



spolzi v jasnino zarje nad izbrisanim

oblakom … Da izstrelim puščíco med oblake in hipoma

premaknem stene toplih nog v blazinice zapognjenih in vlažnih ustnic

… In





da posejem žito v potok z vijoličnim

vijakom iz maslene skorje, ki se zajeda v korenine spolzke,

strjene živalske kože, ki popoka pod udarcem v opno bobna … in s

hitrim bliskanjem



v bobnič sluzastega sluhovoda … Fluoroscentna

nožnica v ustju srninih podkožnih tkiv v ovojnici jelenje kože …

Fluoroscentna bisernica školjke, ki se odpira, kot se odpirajo peresa v

pavjem



repu … in na perutnicah belega laboda …

Tri modri, z deskami obiti paviljoni, z mnogokrakim

soncem v špici na stekleni strehi, s prepustnim, živopisnim, zračnim

trakom za oči in glavo z vratom ptice, ki se spusti z zaraslega oboka v

jamo … V jami



drozg, v lepljivi, kisli, solni tekočini,

ki hipoma zaprede vlažne ustnice z drobnimi semeni,

z lakom prepojenega labodjega temena, izproženega v ustje dlak in

mokre





kože … Iz prsi in prsti na hrbtu in

ramenih brizgne curek čiste svile, ki zlepi srnino

telo s petelinjim krikom v praznični obroč iz predpotopne rose

in zmajeve krvi … v zapoznelem, krčevitem sladostrastju … Kot

sončni žarek iz



telesa rdeče kače, ki skopni obleko

iz smaragdne preje, in sleče kožo do obeljenih kosti

v obrazih ovčje črede … Da niti iz cinobrove krvi iztečejo v praznino



črne luknje … da potok z živo vodo

žubori med bedri presne jerebice, kot žuborijo listi

palme nad slapovi in prepadi z gričevnimi potmi … in z brvmi nad

brezni z roji dlakavih čebel, prilepljenih v poltene skale in v osti iz

navlaženih dlačic …



Da jutro po prečuti noči najde

dlan, pripeto v dlan in v kožo naelektrenega

levinjega mladiča, ki ga prebode puščica s cinobrovega loka

strelca, ki se vso dolgo noč in dan in noč do jutra ljubi s prelestno črno

ptico,





preoblečeno v srčno in v pikovo

kraljico … Da z udarci v kamen hipoma iztisneš

sanje in obudiš ljubimca, zasnula v večno spanje, v ljubezenskem

objemu in v nedoumljivo skladnem utripanju srca, ki se v

enakomernem ritmu spet



ponavlja, kot se ponavljajo odmevi

trkanja jelenovih rogov ob debla v pragozdnem rajskem

vrtu … speti v obročje iz snega in zraka in iz srebrnega prahu, ki pada

spet nazaj,



v kameno rudo in na prosojne, rožnate

oblake pod volneno rjuho, ki prekrije njuno zemeljsko telo z

večnim, pravljično cvetočim grmom … in predpotopno čredo ovc v

nebesnem zrklu.





Amor omnia vincit





Pesem za Lariso

Še ne dorasla deklica … z rumeno

rjavimi lasmi, preskoči tanko vrvico, napeto … med

hišo zla in hišo sreče … da ji predolgi prsti posušijo vodne kapljice



na čelu in kapljice krvi na

srčni strani prsi, da trebuh vzvalovi, kot

vzvalovijo ptice … na žici, napeti v pas in krilo … Da sončni žarek



preslepi začudenje na mokri

bradavici … vlepljeni v mehko, sladko žilo …

Njen glas ji sega v pas in iz pasu v svetlo sobo, kjer se dviguje



v strop in s svetlo luno v obraz,

pripet v mehkobo las, ki padajo z vratu v ramena,

in hipoma poniknejo v telo, namazano z oljem in z dišavami lavande …





Tako se dan z večerom v noč

prevesi v polmrak … v kavarni … ples in zvonko

ptičje petje … Na koncu travnika spi muca … ki se odriva s svojo tačko



v lastno sled … in mavrica, ki zdaj

objema deklico, z ustnicami v med … kot plašna srna,

ki ponikne v gozd … Kot sladka pravljica, zarasla med obema v rajski



splet iz zlatih rož in sladkastega trna …



***


Okus po tvojih ustnicah na mojem

vratu in mojih ustih, okus po večni sreči v gubah napudranih

obrazov … In plišasti baloni v levi, srčni strani prsi, kjer dihajo kokoni

mehkega



metulja … in severnih in mrzlih

mrazov iz vesolja, ki se dotikajo obročev v izprani črti

horizonta in ki … ljubimcema sporoča bližnje kraje rojstva in spočetja





v obliki prhkih zrnc v peščeni uri, v sekundnem

letu ptic in njihovega petja, ki izpuhti, kot izpuhti imetje sreče

ob prezgodnjem vračanju na isto mesto … ob zametih sipkega snega v

prazni



hiši. Puščava raste in vrtovi s palmami

v oazi pokrijejo domove, ki v njih se pase čreda ovc in srn

in srnjakov, ki padajo kot hlodi ob pozebi, v gozdu … Čreda

pritljikavcev



in spakov, ki se spreminjajo v vrtince


zraka … kot cinkove vrtavke v temnici z zrcali v črnem



grozdu vijoličnega mraka … Nasmeh

otroka, v vozičku, nemerjena neskončna sreča, ki mrtve

obudi v nespečnost, kjer, hipoma, rešitve ni, niti namerne darežljivosti

… in



izpuhti kot plišasti mehurčki, ko se

dotaknejo okvirja šipe. Kot lovke sipe se nam zdi, kot

zamehurjene postave, ki se zatečejo v dobravo, ki … pomirja sluh in

usta utopi v





vedru vode. Kot … hipoma … poplava, se

vdrejo v prodnat pesek struge, kot … hipoma, pomlad poruši

ravnovesje v vetrovih z juga, kjer vlada mrzel hlad in zimske plohe s

snegovi,



ki osušijo bleda trupla … Kot

rdečkasta parada, ki pada z modrimi rogovi v

sladkorni slad na krilih jate v pragovih prazne hiše, kot prenasičena

telesa v nebesa in … vse više, više, kjer kapljice ledu prekrijejo vse

ptičje niše v robovih iz



medu in … v zaklonišča iz prahu, ki,

hipoma, zapolni sobe s strahovi in krmišča v gozdu

z bogovi v vzporednikih stičišča v vesoljni krogli. Kot na bojnem polju



se posušita roki na trebuhu in nogi

v pas iz krokodilje kože, v izpuljeno uho in las z lobanje …

V lapuhu pregori, v sredici, v boke črne lože … kot roža v pragu vrta,

kot v



rtu južnih morij … kot v črnem kruhu.



***





Blueberry Butterfly

Metulj v ulični svetilki, metulj v

svetli hiši … kot sanje se nam zdi, kot cinkova vrtavka,

ki sproži kri po žilah belega srnjaka … kot rdečkasti odsev v konici

kositrnega meča …



Da v zarji zagori, s plamenom luč,

v srebrnkasti toči, ki zajame noč v prepišni steni hiše …

Kot skozi črne niše se pojavljajo obiskovalci tème in modrikastih

prividov



v strti srčevi koščici. Kot večni čas

v zgodnji ptici, na velikonočnem mističnem oblaku, ki

izhlapi, kot izhlapijo, v deroči plaz, zamirajoči, nedonošeni koraki

škratov,



ki potujejo v skrivnostno pot iz nič

v ničnost krhkih luninih obratov … Postave, ki izginjajo v

prah, v mračne rove, v labirintih senc preplah in glasne sove, ki

skovikajo v zvočni





tlak, ki se prepogne v zidni prag, kot

se prepognejo sinice v strah pred zgodnjim jutrom, z glavico

v vratnem traktu, z rdečimi očmi v povodenj iker, ki padajo kot

zdrizast vlak v črno jamo,



ki zapolni, z zapredkom sline in krvi …

podzemne špranje z lepljivimi iztrebki. Kot črni metki iz

lovčeve puščice se nagne v črne kline smole, v klice iz jezika kače …

matere kraljice,



z oklepom črne kože in s strupom zob, ki

se premikajo, kot se premika želvji strdek iz krvi v vratu srne.

Kot uparjen zdrob v mivki, v glas … in v sluhovode zanemele zlate

ptice. V ogenj zagori,



v pramene las, ki padajo ob prsih v prepono

ranjene sinice. V trstni prah iz rdeče smole zagori kot v krono

na obrazu psice, ki laja v noč in v črno luno za obzorjem … Kot sam s

seboj, koz podvojena





zrna kljuna, ki se sprimeta s skorjo bledega

neba, kot v srčiko telesne žlindre, ki se zalepi v polti črnega telesa,

kot v žolt obraz, prilepljen pas iz cinkovih opilkov, kot iz obšitkov ran

prelesni stas dekleta,



ki rase v nebesa po deroči brvi, iz glave

v obrvi pojočega drevesa … Kdo poje sovi? Kje poje vran? Kaj bo

prinesel, s svetlobo dneva, mož pritlikav in bolan? Komu bo pevec spet

nastavil svojo



dlan? S prerokovanjem v mrzlo čelo,

s popotnico v zmrznjeni puščavi? Zakaj so, hipoma, pritlikavci

v zasneženi gori, nastavili naročje, ki sega v črno brezno in v pobočje

ledenikov, ki se



prelomi v deblo, v korenine do nebes,

v preplašen trop živali, v kožo zlizan praspomin, ki se stopi

v kremenjak, iz usnja, iztisnjen v obuvalih srn? In v kopita, zlita v

izbrušen klin





na stegnih dvoglavega kentaura … Trop

ovc in psov in črnih maurov, ki so preplavili, v nezaslišanost

pomena, goli otok sredi bornega, kikladskega sozvočja, v pokrajini s

tisočimi rovi



in kanali, kjer spijo levi in prestrašeni koali

pod pontonskimi mostovi. Kje je ozvezdje strelca? Kje so zaspali

orli, pod zvočnimi drogovi? In kje je luna v polnočni bičkasti bleščavi?

Ne dan ne noč, ne



sokol in ne vran mi pojeta ob jutrih

v dlan, prebodeno s peresno lahko kredo … iz beleža meglene

lune v rdečino prepišnega srca in prekrvavljenega smodnika, ki se

razpoči v očetovo



ime, imena srn in srnjakov, ki skrijejo

otroke v potoku, zaraslem v črn trn iz medenega snega … Zakaj

se peni voda? In reka v nevihti? Zakaj povodenj zrase v zvezde in mrtva

roka v skednju v





zanke zavihti propeler v kresni noči … v hitre

sanke? Zakaj se potopijo noge srečnega otroka v pedenj pednju?



Metulj na ženskem spolovilu …

kot spazmični oblaki v atriju velike hiše … kot igra

senc na gozdni jasi, z grmičevjem sladkorne pene … ki izpuhti, kot

izpuhtijo



misli s sprožene strelice … Kot

hladen led s severa, ki se stopi, kot se stopijo

kuščarji v sledi črne kreme … Žirafe, antilope, nosorogi, z

rogovi iz medene sline in zavrtenih storžev na čarovniški preprogi … v

savani



z rožami iz belkastih steklenih vlaken, s kožami prepredeni

oblaki in … beduini, s koraki vznak, ki obvisijo v listih palm in

oleandrov, v





črn strah pred sušo z zlatim

kljunom, ki se v hipu spremeni v prah v ustih

znitkanih skafandrov … In divja mačka skoči v strop, pod glavo



z nogami v plitek rov, kot da zaspi sinica

v večerni zvezdi v pokrov vesoljnega potopa v kanalih

pod površjem. V podobi osamelca se dviga lev, kot lovec v položaju

strelca …





Sicilia, Palermo – Catacombe

Amor omnia vincit Mors victrix

viseča, poševno položena trupla

vznak … kot bitja brez obraza in kot iz-bitje v nič,

v praznino, ki zapolni, z dihanjem lebdečih okostnjakov … hišo biti,



das haus des seins … wo aber die

gefahr ist, wächs auch … die ewig rettende … die

lichtung, svetloba dneva, ki zapolni … v nepremičnost krika iz

vijolično



rdečega odmeva, onemeli prostor …

poljubi na otrpla usta prekrijejo tesnobni strah pred

smrtjo in grozo … ponovnega vstajenja v dogodku neminljivosti in

kratke sreče …



v vrtljivi, strti osi kostne roke, ki

grabi drugo roko za prekratke prste … da jim odpade

noht in zlat uhan z vdrtih prsi … in se odluščijo ušesa z votle glave, da





zob v čeljusti okostnjaka predre

poslednjo strt v trebuhu, v presahli, omrtvičeni votlini …

s srebrnim rebrom v ustih vijoličnega spaka … obleke jim kot trhle

cunje visijo



s hrhkega okostja … in padajo v globino …

kot tenki curki znitkane in mrzle vode … odblesk luči v glavo

in v kolesje napudranih kosti, kot zajčja koža, napeta v kostni križ, kot

zlomljena



vretenca … iz trtice vsušene in

nabrekle, cinobrove krvi … pobegli duh in duša, iz

praznih mišic in mesa … v spirali praznih mozgovih koščenih špic, ki se



vrtijo le po svoji, smrtni meri … kot

brizganje smrdečih celic iz trebušaste predpone, kot

zadušljivi vonj v dihanju posmrtne maske v nebesni kroni, ki se kotali





po podu in hodnikih katakomb …

v črno luknjo na obrazih in na črnem čelu z mrtvo

senco v neprodušni kleti … z neprosojnim pikom vešč, komarjev in

gosenic



v brezzračni, zadušljivi ustni peni

na mehko trdi površini stene … v izbuljeni votlini gladke,

prazne, votle, v trenutek bežnosti izdolbene izginjajoče podočesne

mrene … lobanje



v krču zlomljene čeljusti, vrstenje

prapodobe smrti … v nemem kriku strnjeni obrazi, odeti

v raševino s preluknjanimi prsmi … kot izvotljen skelet se parijo s

samoto prašnih delcev,



kot v brezno zakopani, izničeni glasovi, pojoči slavci





v grmih trepetlike … kot roževinasti,

režeči klovni, ki se odbijajo od sončne krogle na igrišču z loputami

iz snežnega blaga, z žveplenimi, sulfatnimi cvetovi v gumbnici

sprhnelih oblačil … in



pokrivalom iz zlata … vrstenje

smrti na ostenju z nišami iz zakopanega, ogljenega in

črnega spomina na drug, pomladni čas, ki se izteka v prazno

brezobličje s prti iz



damasta in bombažnih niti, ki

zapolnijo zvotleni prsni koš, kot se zapolnijo obrisi hiš,

s predrtim lokom mavrično vijolične prozorne sluzi, ki teče od pekla v

obok neba



z rajsko ptico … vrstenje mrtvih duš

z zaplatami ledenih drobcev in kockastih koščic v grlu, ustih

in med odpadlimi zobmi … tako se dan prevesi v večno noč in zarja

prebudi še zadnjo



ptico, ki v polnočnem kriku, v trenutni

zmedi pred odhodom, zapolni hladen zrak z omrtvičenim

jezikom … da voda zledeni in se ustavi zadnja luna, v trenutku

potopljena v





poslednje razodetje o ničnosti

neskončne, večne sreče … v prsni koš, napolnjen s slamo,

v izdihan zrak z votlo dušo, ki izginja v lepljiv in zdrizast prah …

visenje brezobličnih



okostnjakov in beli prt, ki

skrije vijolične vojake pred črno kugo, ki preplavlja

mesto in obzidje v otopeli, skurni čas … pobegli mrtveci, pobegle mrtve

srne, ki preskakujejo še zadnji prag in se poskrijejo, s sprhnelo ovijalko

… okrog vratu,



kot se poskrijejo v zakrinkani obraz umrli Židje …

mumificirani menih v šestnajstem stoletju ob vhodu katakomb … in v

zaprtih

vratih pri zabetoniranem izhodu, bel, nedorasli rožnati obraz dveletne

deklice … v betlehemskih jaslih.



zasuk lobanje v hrbtenico okostnjaka … pove

gledalcu več, kot oni mislijo o bledem nebu in nebesih, ko padajo

nazaj … ob čudežnih potresih v črnih prsih in zasneženem črnem

žlebu mrtve hiše …





Amor omnia vincit



Nocoj bedim s teboj … da ti izpolnim

dušo z marnjami o večni sreči … A ti ležiš … kot mrtva lutka …

Ob tebi, v postelji, pra-znina in pre-pad in mrzle sveče … medla luč, ki

meče tvojo senco



v prag lebdeče hiše … Kot v sanjah se

zbudim in kličem v črno noč, da preglasim glasove v glavi …

In padam, iz neizmerjene nesreče v kote sobe, kjer joče srna in se v

sončni skledi dviga



mlad srnjak, da preglasi polnočne

sove, ki dvigajo svoj rep z osi črnikastega trna … Padam

nazaj in vračam ti … laži pozabe v pojočem grmu, kot da bi vedela, da

sva oba pripeta,



z vretenom neprekinjene poti grozeče

lave … V ognju zagoriš, da ti plameni upepelijo dolge črne lase, pripete

v bok … Spregovoriš z rameni in v pasu v lok nebesnih krogov, ki

oživijo … s poljubi v čelo in





na prsi … in se v trenutku skrčijo, kot


se v trenutku skrčijo, v ljubezenski obljubi, tvoje roke …



Nocoj bedim s teboj, da ti preženem

misli na odhod v osamo … V gozdu srne, ki poniknejo v

temò … da jasa vzvalovi v mesečini in razsvetli telo, ki se okopa v

rumeni kremi



iz bleščic na nebu v dno, iz dna v svetilno


hišo iz snega, ki pada v jamo … Iz prsnih bradavic ti zrase roža …



in rožmarin v popku … Na svetlih

stegnih in z jezika v ustih majhen strdek, ki plava v

grlnem traktu kot metuljast angel v bazenu prsi. Kot v mulju iz





kruhovih drobtin zarase v stene hiše,

v nekem skritem in skrivnostnem prapomenu, ki obvisi

na stropu spalnice, kot obvisijo kocke v igralnici, vse više na

zatemnjenem



slopu vodnega zrcala … Nemara

nič in … Nič nemara, a vendar vrtiljak, brez urnega

nihala … Kot da si se v trenutku zbala ob prizorih, ki jih vodi spak



iz jame, spak iz slame, brez oblačil,

in gol in nag kot rdečkasti zarodek, ki zajame v vedru

vode prvi zrak, ki ga iztisne v znak na sredi čela, z bližine v steno in na



prag in pode, v streho in od

tam v oblike večnosti, kot v matico čebelo … In v prapočelo mrtvih in

njegove kode …





Jelka Kernev Štrajn

O Medvedovih Iluminacijah

»podobno nečemu, kar se ni nikoli zgodilo« (Borges, Oeuvres

complètes I, Pléiade 1993)

Le malo prizorišč bi utegnilo učinkovati bolj umirjeno, kakor je tisto, s katerim smo soočeni na samem začetku pričujoče pesniške knjige:

priprto okno … dve skodelici z vročim / čajem, ki se iz njiju dviguje dim, koprenasta zavesa, ki / plapola, kot plapola zastavica iz hrbta zamrznjenih vojščakov … / na jasi gričev … v Kurosawovem lebdečem filmu.

A vtis je zavajajoč, že v tretji vrstici smo prestavljeni v stanje, ki več ne dopušča nikakršne udobne identifikacije, ko primerjalni »kot« v trenutku prekine mehko meditativno razpoloženje uvodne slike in besede kakor po »norem vektorju« požene v vrtinec raznovrstnih primerjav, premestitev, obratov, procesov, stanj in dogajanj. Med temi prva podoba še ponuja oporo v medbesedilni prvini, vzeti iz nekega Kurosawovega filma (po vsej verjetnosti gre za film Kagemusha), a nemara le zato, da v drugi in potem vseh naslednjih kiticah, povečini trivrstičnicah, pride še toliko bolj do izraza pospešeno premeščanje med pesniškimi pokrajinami, ves čas brez zanesljivih oprijemališč, ko zbranost ne sme popustiti, ko si ni več moč zares oddahniti. Nekaj kratkih predahov je sicer odmerjenih med posameznimi pesniškimi sklopi, katerih naslovi (Obdobje predpekla, Iluminacije, Amor omnia vincit, Bluberry Butterfly, Mors victrix, Les visiteurs de soir) delujejo izrazito medbesedilno in aludirajo na različne tematike, toda naloge bralstva tako prav nič ne olajšajo, saj bi v zvezi s to poezijo zelo težko govorili o kakršnikoli konkretni tematiki, še manj o njeni vsebinski delitvi. Vodi namreč v svet, kjer se vse vezi rahljajo, svet, ki ga ne obvladujeta ne čas ne prostor; razpoloženja, ki jih poraja, so neobstojna, nedoločljiva in izmuzljiva, a morda prav zato svojstveno privlačna in celo zavezujoča.

Seveda s tem ni rečeno, da sam pesniški diskurz Iluminacij ne ve za čas in prostor. Prav nasprotno. Zelo premišljeno gradi na sedanjosti, kar mu omogoči, da se raztegne tako čez preteklost kot prihodnost, ju nekako ponotranji, na prejemnika pa učinkuje tako, da ta enostavno pozabi na svojo časovno in prostorsko razsežnost, zalebdi v medprostoru, kamor se mu utirajo poti, in hkrati prek nenehnih transformacij, ki jih sproti snuje, tako rekoč brez prestanka prehaja med stanji. Sproži se svojevrstno preklapljanje med oddaljenostjo in bližino, med zunanjostjo in notranjostjo, med zgovornostjo in premolki. Glas, ki ga poraja, se vsekakor zaveda prostorskih in časovnih razsežnosti, drugače se namreč ne bi mogel umestiti prav v presečišču neštetih tokov, ki jih ustvarja ex nihilo, a jim vzporedno s tem z implicitno, zelo svojsko avtorefleksivno gesto že omogoči, da ga tudi prečijo, še zlasti zato, ker se presečišče, v katerega se umešča, nenehno premešča. To utegne biti razlog, da so ti verzi nehvaležni za ponavljanje po spominu.

Prav specifična umeščenost pesniške zavesti in posledično glasu se zdi posebnost in novost pričujoče knjige. Njeni postopki so sicer opazni tudi v drugih zbirkah Medvedove novejše poezije, Prostor, čas in govorica, ki ju povezuje, se prav tako kot v Purpurnem dežju, Kočijažu smrti ali Deviškem vrelcu odpirata in raztezata onkraj pričakovanega, vendar tako natančno pozicionirane pretočnosti doslej še ni bilo opaziti. To se med drugim kaže tudi na skladenjski ravni, saj se pesniški diskurz Iluminacij praviloma začenja sredi stavka, ki se potem razrašča na vse strani z zmeraj novimi dodanimi členi, vendar ne raste v hierarhizirano drevesno strukturo, pač pa vodoravno in precej nepredvidljivo. Pri tem ima pomembno vlogo naštevanje predložnih besednih zvez, sicer že znana lastnost Medvedove poezije –

… v nasprotno / smer, s podrsavanjem kristalov ob granitne kocke, s selitvijo planetov, s tresljaji / hrbtenjače, z žvenketom stekla // v petelinjem petju in z dolžino zračnih stolpov, ki / vibrirajo z zamenjanim rezilom v ogledalu –

le da so tu v primerjavi s starejšo poezijo členi še bolj heterogeni in dajejo vtis, da prihajajo iz oddaljenejših semantičnih polj, kot so bila tista, ki smo jih opazovali v avtorjevih predhodnih zbirkah. A zdi se, da to ne škodi poetični koherentnosti zbirke.

Kakšna naravnanost je potemtakem najustreznejša za vstop v Medvedove Iluminacije? Kako naj se znajdemo sredi mnogoterih tokov besed, zvokov, podob in najrazličnejših aluzij?

Najprej se je treba zavestno odpovedati vsem utečenim asociacijam idej in imaginarnim arhetipom, ki sicer določajo literaturo kot »sekundarni modelativni sistem«, pozabiti na reprezentativno in komunikacijsko funkcijo jezika, še zlasti pa na vzročno-posledična razmerja; se prepustiti diskurzu, a se pri tem nenehno zavedati, da nas besedila ne soočajo samo z izrekanjem in prikazovanjem, ampak predvsem s proizvajanjem, oddajanjem, usmerjanjem in poganjanjem, sekanjem in občasnim, čeprav kratko odmerjenim, zaviranjem subtilnih besednih artikulacij, izvirajočih iz neznanega »iz« in stekajočih se v nič manj znano »v«, ki jim lahko sledimo od začetka do konca pričujoče knjige. Ugotoviti je treba, katera sila je sprožilec teh procesov in kako je mogoče, da ti verzi, ki jih ne poganjajo ne metrika, ne rima, ne vzročna posledičnost, ampak se odvijajo zgolj v svojem specifičnem ritmu, porajajo absolutno zavezujoč suspenz – verz je namreč tudi bitje suspenza, je nekje zapisal Mallarmé – čeprav v odsotnosti vseh empiričnih oprijemališč in potemtakem tudi brez zapleta in razpleta.

Toda preden se lotimo tega vprašanja, je treba še enkrat premisliti mesto, od koder prihaja pesniški glas. Že na prvi pogled ni dvoma – če izvzamemo odlomek, kjer se za hip pojavi kot prvoosebni, a se nemudoma spet razosebi –, da je mesto izrekanja neosebno, brez stalne identitete, da je gibljiva in relacijska entiteta, a tudi mnoštvo. Omenili smo že, da govori iz presečišča tokov, z nedoločljive pozicije, lahko bi tudi rekli, z nekega ne-kraja. Zato je še toliko bolj zanimivo vprašanje, kaj to pesniško zavest žene, da govori tako rekoč v enem zamahu, predvsem pa, kaj žene bralstvo, da ji sledi brez predaha. Odgovor je na dlani: to je želja; in sicer želja kot tisti metaforični gon, ki se je, tako Nietzsche, ohranil prav v umetnosti. Toda ta želja – in v tem je paradoks – ni subjektivna, čeprav po svoje vendarle povezana s subjektivnostjo ter nezavednim, ki nedvomno »želi in zgolj želi«. Je predindividualna, a tudi družbenopolitična in kolektivna. Zanjo velja, kakor je že pred časom lucidno ugotovil francoski filozof Gilles Deleuze, da najde »načelo svoje razlike v odnosu do potrebe v virtualnem objektu. Tedaj ne nastopi niti kot moč negacije niti kot element nasprotja, temveč bolj kot sproščujoča in raziskovalna sila, ki se razvija v nekem drugem polju, kot je polje potrebe in njene zadovoljitve.« (Deleuze, Razlika 184).

Intenzivnost konstituiranja tega polja in njegova prepričljivost sta v premem sorazmerju z literarnoumetniško vrednostjo besedila. Ali se in kako se to dogaja v Iluminacijah, je poglavitno vprašanje, toda nanj je mogoče odgovoriti le prek ovinka; ta pa neogibno pelje skozi metaforo kot temeljno tekstno strategijo Medvedove poezije. V pričujoči zbirki nanjo praviloma opozarjajo že omenjeni predlogi in zveze s primerjalnim »kot«:

čelo, ki se upogiba v steklene veke vračev, / kot se upogibajo drevesa … v viharju … v polnočni gubi sadovnjaka. // in kot se upogibajo peresa hitre ptice, v zaledeneli kletki v podpalubju mokrega polmraka … tako si tih, molčiš, kot že molčijo trave … (poudarila JKŠ)

Dobro metaforizirati ne pomeni zgolj opažati podobnosti – če na hitro povzamem Aristotela in njegove poznejše razlagalce, na primer Huga Friedricha ali Paula Ricoeurja – ampak tudi na določeno stvar prenesti pomen imena, ki označuje neko drugo stvar, s tem pa vselej vnovič opisati resničnost; tako se v razliki išče podobnost, kar je treba razumeti kot napetost med enakostjo in razliko znotraj predikacije, katere najpomembnejši člen je oblika glagola biti, ki lahko pomeni tako »je« kakor tudi »ni«, predvsem pa pomeni »je kot« (Ricoeur 22–67). Ta »je kot« nezmotljivo napoveduje, da imamo znotraj metaforičnega prenosa opraviti s primero, da sta tu vselej na delu dve ideji, da gre za proces približevanja med tistim, kar imenujemo, in neko drugo stvarjo, od katere si izposodimo ime. Zveni enostavno, a je zapleteno, zlasti če pomislimo na danes že prevladujoče teoretsko prepričanje, ki ukinja razliko med dobesednim in figurativnim pomenom, ter na skrajno kompleksnost metaforičnih postopkov v moderni literaturi. Tega se je med drugimi zelo dobro zavedal tudi Franz Kafka, ko je 16. decembra 1921 v svojem dnevniku zapisal: »Metafore so ena izmed številnih stvari, ki me pri pisanju spravljajo v obup« (nav. po Deleuze in Guattari, Kafka 32). Dodamo lahko, da utegnejo postati problematične zlasti tedaj, ko imamo, kakor v zgoraj navedenem primeru iz Iluminacij, opraviti s primero ali razvezano metaforo, uvedeno s primerjalnim »kot«, ki ga je Gottfried Benn razglasil za značilno lastnost povprečne poezije in pesnikom priporočil, naj se ga izogibajo. Odpor do tovrstne eksplicirane metafore oziroma primere se pri Bennu najbrž utemeljuje v prepričanju, da primera počasneje in težje kot druge vrste metafore pripelje do novega spoznanja, čemur je raba metafore pravzaprav namenjena. Z eksplikacijo primerjalnega člena, tako meni tudi Ricoeur v svoji izčrpni študiji o metafori, naj bi se razrahljala dinamika primere, s tem pa zmanjšala pesniška učinkovitost metafore. Vprašati se kaže, ali to zares velja tudi za rabo besednih zvez s »kot« v Iluminacijah. Od blizu si oglejmo še en primer:

… kot sam s seboj, kot podvojena // zrna kljuna, ki se sprimeta s skorjo bledega neba, kot v srčiko telesne žlindre, ki se zalepi v polti črnega telesa, kot v žolt obraz prilepljen pas iz cinkovih opilkov, kot iz obšitkov ran prelestni stas dekleta … (poudarila JKŠ)

Tu nemudoma opazimo, da se primere, ki jih uvaja »kot« – očitneje kot v predhodnem primeru –, ne podrejajo zakonom reprezentacije, a vseeno učinkujejo tudi ilustrativno, kar ponavljanje še poudari. Poleg tega med posameznimi členi ni ne razlike ne zavezujoče podobnosti, zato tudi ni mogoče opaziti tematizacije napora, ki ga ponavadi terja napetost, nastajajoča med razlikami in podobnostmi, napora, ki bi skušal oboje preseči in s podreditvijo razlike identiteti ustvariti novo enotnost. Bolj kot z vsem naštetim imamo tu opraviti z neke vrste ne-razmerjem. In bistveno je, da se to ne-razmerje nikoli ne nevtralizira s »preskokom« v enotnost. Vez tu ni prekinjena zato, da bi nezdružljive člene povezala na neki drugi ravni, a hkrati vseeno ohranila razliko. Gre za nekaj povsem drugega; to drugo omogočajo samostojna poimenovanja, temelječa na naštevanju členov, podredno in priredno sestavljenih besednih zvez, praviloma uvedenih s ponavljajočimi se skladenjskimi vzorci, denimo:

… s preganjavico // v zavesah, stkanih iz žuželk … v zvezdnem prahu. v nasprotno / smer, s podrsavanjem kristalov v granitne kocke, s selitvijo planetov, s tresljaji // hrbtenjače, z žvenketom stekla / v petelinjem petju in z dolžino zračnih stolpov // … // kot izpuhtijo misli s sprožene strelice … kot / hladen led s severa, ki se stopi, kot se stopijo …

Le s skrajno pozornim branjem je moč ugotoviti, kateri je primerjalni in kateri primerjani člen. A to niti ni odločilno. Odločilno je, da Medvedov pesniški govor ukinja razliko med dobesednim in figurativnim pomenom, kajti samo tako ga lahko dojemamo kot svojevrstno variiranje, ki je sicer zmožno prenašanja evokacij stanj različnih intenzivnosti »iz« nečesa »v« ali »na« nekaj in »kot« nekaj, in samo tako se približa tistemu, kar sta Deleuze in Guattari poimenovala »razporejanja stanj na pahljači besede« (Deleuze in Guattari, Kafka 40). To je namreč edini način, da se beseda učinkovito odpre »intenzivni neoznačevalni rabi«, da preneha njena pripadnost tako subjektu izjave kot subjektu izjavljanja, da se proizvede kontinuum variacij ali neprekinjeno vrtinčenje intenzivnih podob, da se v ritmu podirajo in spet vzpostavljajo ravnovesja, da se neko upodobljeno stanje preobrazi v drugo, da se sprožajo transformativni učinki tako na ravni govoreče zavesti kot tudi bralskega dojemanja. Vse to temelji na specifični metaforični naravnanosti oziroma tekstni strategiji, ki jo lahko, skupaj z Deleuzom, Guattarijem in Kafko, imenujemo metamorfoza ali preobrazba.

Ob tem se neogibno odpre vprašanje: zakaj, če govorimo o poeziji kot besedni umetnosti, sploh uvajati metamorfozo in ne ostati pri naboru in ponudbi že znanih tropov in figur? Odgovor zadeva srž Medvedove poezije: njeno razmerje med znotrajjezikovno in zunajjezikovno realnostjo, liričnost in fikcijskost ter njen ontološki status. V zanosnem toku njenih besed se namreč ogledujejo – četudi fragmentarno – stoletja antropološke, zoološke, botanične, geološke, zgodovinske, mitološke, filološke, umetnostne in kozmološke vednosti. Vse to ji omogoča prav metamorfoza, usodno navezana na vsakovrstne metafore, vključno s primero, vendar delujoča kot njihova distorzija. A opozoriti je treba, da izraz metamorfoza ali po naše preobrazba, ki utegne tu koga začuditi in zmotiti, ne označuje samo že omenjenega razporejanja pomenov na »pahljači besede«, pač pa neposredno evocira določene procese v družbi in naravi. Zato pri obravnavi metamorfoze ne moremo mimo fenomena žuželke in njenih naravnih preobrazb, ki s svojimi nenavadnimi oblikami od nekdaj fascinirajo literaturo in umetnost. Potemtakem ni naključje, da je Kafka distorzijo metafore izpeljal ravno v Preobrazbi, kjer ima fenomen žuželke, kot vemo, pomembno vlogo. S tem ni mojstrsko uporabil le nove tekstne strategije, ampak je ustvaril tudi nov žanr in novo estetsko naravnanost. Značilno zanjo je, da prehaja od destrukcije v kreacijo in spet nazaj, s tem pa po svoje evocira staro alegorično tradicijo, poseljeno z neštetimi demonskimi kreaturami. Te so največkrat plod kake »nenaravne poroke« ali preobrazbe, ki utegne v literarni diskurz uvesti nepredvidljivo igro med velikim nelagodjem in še večjim užitkom.

Glede na povedano je mogoče utemeljeno sklepati, da je redno pojavljanje žuželk, zlasti metuljev, v Medvedovem bestiariju, ki je izdatno navzoč tudi v pričujoči knjigi, prej nujnost kot naključje:

Metulj v ulični svetilki, metulj v / svetli hiši … kot sanje se nam zdi, kot cinkova vrtavka, / ki sproži kri po žilah belega srnjaka … kot rdečkasti odsev v konici kositrnega meča.

Ali:

… in sviloprejke, z zlato nitjo v repu, / ki utripa v predivo na deviškem hrbtu, v prekate / s slino pod stopniščem, iz prsi v kamen, ki ga zalučaš v svetilnik.

Zavest o metafori kot metamorfozi, za zdaj edini tekstni strategiji, zmožni zavzeti mesto, ki sicer pripada reprezentaciji, je hkrati tudi nujna estetska naravnanost, ki zmore bralstvo srečno popeljati skozi svojevrsten sinestetičen spektakel Medvedovih Iluminacij. Te imajo – glede na povedano – gotovo več opraviti z Rimbaudevo istoimensko posthumno zbirko pesmi v prozi (1886) kakor z iluminati – morda pa tudi z njimi.





Glavne reference:

Gottfried, Benn, »Problem lirike«, prev. Vital Klabus, v: Nova revija, št. 151/152, 1994 (str. 100–117).

Gilles Deleuze, Razlika in ponavljanje, prev. Samo Tomšič et al., Ljubljana: ZRC SAZU 2011.

Gilles Deleuze in Félix Guattari, Kafka, prev. Vera Troha, Ljubljana: LUD Literatura 1995.

Paul Ricoeur, Živa metafora, prev. Nastja Skrušny Babin, Ljubljana: KUD Apokalipsa 2009.





Andrej Medved

rojen leta 1947 v Ljubljani, pesnik, esejist in filozof, urednik in prevajalec, umetniški vodja in muzejski svetnik Obalnih galerij Piran. Leta 1975 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz filozofije in umetnostne zgodovine. Študijska potovanja: na Dunaj leta 1972 (Tehnika in poezija), v Rim 1980-81 (umetnostna teorija, Nova podoba v slikarstvu) ter večkrat v Paris in Arles (Artaud, Michaux, Bataille, Klossowski, Barthes, Blanchot). V času študija je bil urednik Tribune, Problemov, Le livre slovène (tudi glavni in odgovorni urednik). Od leta 1985 ureja Edicijo Artes, ki je posvečena izključno likovnim razpravam (kot teoretski prispevek k razstavni politiki ter umetnostnozgodovinski stroki) in od leta 1999 Edicijo Hyperion, ki objavlja izvirno ter prevodno poezijo in teorijo. Andrej Medved je utemeljitelj »nove podobe« v slovenskem slikarstvu in kiparstvu. Leta 1986 je bil selektor za jugoslovanski paviljon na beneškem Bienalu. Prevaja iz nemščine (Arp, Heym, Stramm), francoščine (Bataille, Michaux, Artaud) in italijanščine (Pasolini). Je avtor več umetnostnih monografij (Krašovec, Jeraj, Bernard, Begić, Brdar, Numankadić, Pregelj I in II) ter 16 znanstvenih monografij. Doslej je izšlo preko 90 Medvedovih knjig pesmi, prevodov pesmi ter samostojnih publikacij o likovni umetnosti, filozofiji, estetiki in poeziji. V letu 2017 bo izšla njegova šestintrideseta zbirka pesmi. Posebno ploden je v zadnjih letih, ko je od leta 2002 objavil kar dvaintrideset knjig poezije. Zanje je leta 2002 prejel nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado leta 2008 in Veronikino nagrado leta 2010. Leta 2013 tudi Valvasorjevo nagrado za življenjski opus na področju galerijske in muzeološke dejavnosti.





Kazalo

Priprto okno

Iluminacije

Les visiteurs du soir

Amor omnia vincit

Pesem za Lariso

Blueberry Butterfly

Sicilia, Palermo - Catacombe



Jelka Kernev Štrajn: O Medvedovih Iluminacijah





Andrej Medved

ILUMINACIJE

Spremna beseda

Jelka Kernev Štrajn

Jezikovni pregled

Mojca Hudolin

Poetikonove lire

72. knjiga

Urednik Ivan Dobnik

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.hisa-poezije.si

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Slika na naslovnici

Ophelia - Sir John Everett Millais





Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2017

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni

knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=293041152

ISBN 978-961-7016-18-5 (epub)