List 17.
Zimsko spanje prirode,
(Iz češkega časopisa »Živa«.)
Široka okolica je s snegom pokrita, le sem ter tje se černe brazde izoranega polja prikazujejo. Solnce na izhodu razliva žareče trakove čez belo planjavo; vse je tiho, nikjer glasii, nikjerznamnja življenja. Glej , tii černa megla, čez nebo razger-njena, svoje mračne krila razvija in tam čez temne verhe svoje ogrinjalo spušča. Veter pihaje oblake razkadi, da se kakor gosti dim široko čez zemljo razspejo in celo okolico zatemnijo. Na desni kot vmešani kaos serditi vihar grozi celo zemljo s svoja burjo zadušiti, vsako vejico s t/sučerimi strelicami ostekleneniga ledii biči, vsaki germ, vse, kar se mu ne vkloni. Pa kmalo pojenja divja groza, že tanjši praši,le včasih še kake snežene zvezde na zemljo, z visokim snegom odeto, padajo — hladni sever oblake dalje zažene.
Vse je mirno, pokojno postalo, in kakor da-Iječ oko seže, se vidi zemlja z leskečo odejo za-gernjena. Večerno solnce slovo jemaje nižave po-Ijubuje, lahka rudečica se na snežni belavi trese, od mnogoterih barv vse blišči. In ko luna na neba višavo prijadra, jasno kakor čisto oko, in v zboru trepetajočih zvezd, čez zemljo svojo luč razliva, se dozdeva, da se cela širjava svete tihote raduje. V gaju, kjer je popred gomizov neštevilna množica med perjem žverčela, kjer se je tičev soglasni kor med drevjem razlegal, je zdaj vse tiho kakor v svetišu, kjer, ko so glasni spevi in molitve končane, sama tiha pobožnost še ostane. Kakor go-tiški obloki vise od hvoje ledeni curki, ktera se s snegom nasuta kot srebropokrita piramida vzdiguje ~ vse kakor kristalna palača iz starih pravlic, samo opušena, skrivnostna.
Čuj ! kaj je zarušelo, da se je tamkej snežena kopa nasula? Samotni orel, ki je celi dan pod snežnim mrakom tičal, od polja do polja zastonj poletaval, zdaj tam na jelovi veji počitka iše; pe-rute razsklopa, m ves sneg in slopovi se zrušijo. Le za kratko je bilo to prebujenje pokoja in mirii, zdaj je povsod vse zopet tiho in mertvo.
Mertvo? Je zdaj zadnja iskra organskega življenja vsahnila, kjer je popred vse tako živo gnalo? Ne ostane tedaj nič druzega kakor spomin na šumeče gomzenje, na barve, ki so polje in gaje oživljale? O nikdar, sneženo krilo poverh zemlje ni mertvaška rjuha prirode, več hraneča topla odeja
vsega organskega bitja, ohranilnica proti vetru in ostrim mrazu, da brez skerbi in škode odpočiti in se zimskemu spanju vdati zamorejo.
Kaj je tedaj zimsko spanje prirode? Ozrimo se in poglejmo, kaj pod snegom na polju in na njivah, kjer je popred krasno cvetje razsuto bilo, kaj po gojzdih in v gaju, zdaj opuaenim, kjer je popred veselo petje se glasilo, — kaj v potocih in rekah, zdaj s terdim ledom pokritih, ki pred vesele so šumele, kaj tu povsod se zdaj godi? —
Pod snežnim krilom opazimo ovenelo travo, zlomljena stebla različnih rasthn v čudnem zmesu; al njih korenine varujejo v sebi sok in v njem tiče skrita znamnja organskega življenja. Semena mnogih rastlin so po tleh razsuta, na vid kakor mertva telesa; pa vsak v sebi skriva kal nadepolnega stebla in snežno krilo jih varuje zmerzline.
Kako skerbno so zavarovane nježne kali, ktere se bodoče leto v peresca razvijejo. Nektere drobne in skoraj nevidljive so s terdo lupino obdane, druge so v volnate kože zavite, ktere jim za prezimnišče (hybernaculum) shižijo; pri nekterih najdemo vlačni lep, ki kali mraza in mokrote brani, in tako povsod različne začasne naprave, s kterimi dobrotljiva pri-roda svoj bodoči zarod pred severnimi burjami pogube varuje. Samo silni rod gojzdnih dreves je z gostim mahovjem zimi v bran zarašen, in lahko se vidi, da je lišajovje in mahovje na severno stran tem gostejši, kolikor boljši brambe proti neusmilje-nimu^severnimu sovražniku tu vpotrebujejo.
Čudovito se ohranijo naše žita in gorske rastline. Na jesen zasejane poženejo, ozelene in klijejo, pa v pervim mrazu zastanejo in oterpnejo. Pod sneženim krilom žito pospi za zimske mesce, pa s pervo vigredjo se probudi in krepko gnati začne. Na švajcarskih planinah v Zermatu je bila enkrat ječmenova setev dve leti z ledom zakrita, pa, ko se v tretjim letu led raztaja, je veselo gnati jela. Ko je Charpentier I. 1833 pod Mont-Blanc-am na udoluChamouni - skem na mesto prišel, ktero je bilo 5 let z ledom pokrito, najde tam veselo cvetečo gorsko deteljo fTrifolium montanum) in druge gorske cvetice.
Na druge strani neke gojzdna drevesa, kakor borovec, jela, smreka itd. nikdar zimskega spanja nimajo, tem več celo svoje življenje prebudijo in so kinč našega černega lesovja. Zima, kakor se dozdeva, jim služi bolje ko letna soparnica, in tudi zavolj tega vselej raji v senčnih krajih, ali pa na visocih gorah bivajo; njih iglovite peresca, običajno po tri leta terpeče, so vse bolj za zimo in mraz pripravljene, kakor široki listi druzih dreves.
In kako različna stvarjenja najdem v globokim spanju po visocih drevesih, na vejah in po deblu, za kožo in pod korenino! Nektera jajčika gomizov vidimo brez vse obrambe na vejice dreves prilepljene, po večim vse jajčika metuljev, kteri po sadnih drevesih žive. In te jajčika se na spomlad v gosence spremene, ktere pozneje v podobi lepo-krilih metuljev vidimo, ki od cvetice do cvetice fer-kljajo — na zadnje jajčika zaležejo in za tem poginejo. Glej na mladih vejicah borovca klopčiče, če jih natanjko pregledamo, v njih zalogo mladih gosenc najdemo, ki zdaj zimsko spanje imajo.
Za kožo, sosebno v globokihrazpoklinaiii, najdemo različne kebre (Lebia, Carabus, Curculio); v takih zavetjih ali med mehkim mahovjem prezi-muje oterpnjeni gomiz; pa le krepkejši od njih ostanejo čez zimo, večji del svoj tek življenja že na jesen doverši, ko so v podobi jajčika,  gosenke in
punčike jedno ali dve leti prebili. Poglejte oso, ki je v zimskim spanju kakor terda kost, mertvemu telesu podobna. Ko na zemljo pade, oterpne ko kamen , pa le dremlje in tihe znamnja življenja v sebi hrani; pride pomlad, gorko postaja in tudi osa se po dolgim spanju prebudi, in nje čut in gib se po-verneta. Večji del čmerljev in os, ki skup čez leto živijo, se na jesen razletijo in poginejo; le posamezni v kakim skritim kotičku zemlje do pomladi preživijo,   in nov zarod zaležejo.
Tako tudi ve, domače muhe, v topli izbi še nekoliko sem ter tje poletavate, kakor da bi se zimskemu spanju vdati ne hotle;pa lahko se nad vami opazi dremota in težava pri letanju, kakor da bi bile slepe, nečutljive, le znamnja vaše prejšne pre-derznosti nimate, vidi se vam, da pokoja vpotre-bujete. Pojdite tedaj spat, zalezite se v špranje in poče, za podobe svetnikov, police in tramove, če hočete poletja dočakati!   C^^^^^ec sledi.)
—   66    —
Zimsko spanje prirode.
(Konec.)
Mravlje po priliki nekterih kebrov prespejo zimo v podzemeljskih hodih svojiga stanovanja.
Bučele si obderže v čebelnjaku toliko toplote, da ne oterpnejo; če je zunaj 4° R. gorkote , je imajo one 24°—SŽ70 v panji.
Polži se že dolgo pred zimo k spanju pripravljajo. Zalezejo se v zavetja, pod kako ger-movje ali kake groblje, pod svoj apneni dom se skerčijo, pred kterim umetno obrambo napravijo, ki jih pred burjo v spanju varuje.   Tako ostanejo
—    70    —
skoz 4 mesce brez brane, brez giba, dokler da pomladno solnce zopet gorko sije. Prav umetne so njih priprave k zimskimu spanju. Ko se pervi mraz o listopadu pokaže, se jenjajo pasti, zlezejo na tako višinico, se na kup zberejo in si primernega kota izberejo. Popred si čeva in želodec izpraz-nejo, ter se potem s pomočjo svojih mesnjatih nog pod kakem listjem ali mahovjem ali pa pod travo v zemljo žanjejo. Na peno njih nog namreč se zemlja prilepi, ktero tako za stranske stene nano-sijo; tako si krog sebe napravijo zid, kteri le samo se stropa nima. Komaj so z berlogom gotovi, zopet nogo pod svojo streho spravijo, veliko pen se koj zunaj nabere, ktere se v apneno lupinico, ki jim kot vrata služi, sterdijo. Za tem drugo, tretjo ali kakor je zima, tudi četerto steno narede, med vsaktero nekoliko sape pustivši, od ktere potem čez zimo pri življenji ostanejo. V skalnih razpokih, kadar jih milo solnce obsije, se iz spanja predramijo, steno za steno prerijejo, od zraka, kterega so popred v sredi pustili se žive, dokler zopet do belega dne pridejo.
Ozrimo se zdaj, kako je pod ledeno skorjo ribnikov, rek in potokov, kteri so včasih do malega vsi zamerznjeni.
Ribe pozimi kakor poleti veči del ostanejo brez navadnega zimskega spanja. Vidi se jih v časih kakor bučele cele trope v kakem kotičku za-basanih, da se ložeji zime obranijo. Tako povsod edinost sili v bran stoji. Kadar pa voda do dna zmerzne, oterpnejo tudi ribice kakor druge živali, — tudi one pospavajo. Tako zmerzle se za-morejo iz leda izsekati, in od kraja do kraja po suhim prenašati, brez da bi jim škodovalo. Kadar se pa led raztaja, se ribe zopet zavejo. V manjših ribnikah je pa zlo škodljivo, če je voda delj časa zmerznjena, ker od zraka odločene se lahko zadušijo. Zato navadno o takih primerljejih v led jamevvsekajo, da vedno čisti zrak do rib zamore.
Žabe se zalezejo v mlake, oterpnejo, in brez hrane, brez dihanja tako celo zimo obstoje. Pa glej, tu v spanju pokojno počivati gada, pisaniga sovražnika krot, kterim se ni treba bati, ako tudi blizo njih v spanju prezimuje. On, kakor martinčki, zaleže, kakor globoko mogoče v zemljo, kamor mraz svoje ledene desnice več ne stega, se v klobčič zvije in tako mirno prihodne spomladi čaka.
Ptiči, ki imajo toplo kri in posebno gibčno telo, sploh niso zimskemu spanju vdani, ker ne-kteri vkljub snegu in ledu krog naših stanov pre-zimujejo, večji del pa, ko severni piš zagrozi in listje na drevjih bledeti počenja, v toplejši kraje, kjer lepši solnce sije, pred nepriljudnem orjakom beže. Panektere tudi sneženi gost prehiti in v resnici najdemo vlastovke zmerzle, terde ko kamen, na videz brez najmanjši iskrice življenja, večkrat kraj potokov in rek v njih zimskem spanju. Ce hočete ubožcam življenje ohraniti, ne nosite jih v toplo izbo, da se prehitro ne zbude in potem gotove smerti ne poginejo.
Preglejmo še nektere kote, kteri sesavcam za berlog in ubežišče služijo. Tako prezimujejo jazbec, jež, vsi netopirji, skriček (Hamster) in medved. Njih berlogi so pod zemljo med koreninami gojzdnih dreves, v duplah starih bukev in hrastov, v kakem zidovju, v opušenih razvalinah in v enačili kotih. V berlogih najdemo četveronožce v klobčič zvite, glavo skerčeno, zadnje noge do nosa. Tako najdemo v zemljo zakopanega ježa tako brez-čutljivega, da, če ga tudi dobro v šetine dregneš,
nobenega znamnja življenja od sebe ne da; če ga pa prineseš v gorko sobo, bo krnalo lesti počel; pa čez malo časa se v njem zopet potreba počitka v zimskem spanju zbudi, in s hudo tirja svoje svobode, da muje mogoče se zopet v zemljo k mirnemu spanju podati.
Skriček (Hamster) je proti njemu prav poje-diih; celo leto nabira hrano, ki jo na jesen v svoje prezimišče nanaša , ž njo se pita do zadnjega trenutka, dokler ga zimsko spanje premami, in, kadar se le nekoliko predrami, je perva njegova skerb za hrano. Jazbec enako zimo prebije in hodi svojo žejo gasit. Netopirji svojega kraja ne za-puste; na zvonicih, pod strehah ali v kakem zidovju se včasih najde celo kardelo takih skerčenih, oterpnjenih netopirjev, kakor da bi bili začarani.
Pač čudna je ta prikazen v prirodi, kako da živali pri hudim počitku zimo preživel
Gotovo je, da se od hrane, ki jo pred spanjem vžijejo, čez zimo preživeti morajo. V to jim služi mast, ktera se jim posebno na jesen okrog beder pri ledvicah nabere. Žival jo čez zimo pogubi, tako da bi se moralo djati: ona edina ji je čez zimo življenje ohranila, celi organizem tako dolgo v pravem redu in miru obderžala, dokler da se žival na spomlad prebudi in si sama bolj čverstejši hrane poiše.
Pa, ve mirne zaspane stvari, že se zima nazaj v svoje severne koče verne. Solnce se za-smeja in z ljubeznjivim svitom vse razgreje, sneg se solzi, ledeni oklepi potokov in rek pokajo, lahni jug čez njive in gaje veje in oznanuje bližnji prihod ljubeznjive Vesne, ki se iz južnih krajev nazaj poverne, cvetice seje, gojzde ozeleni, radost in veselje v tužno serce sipa — vse klije, vse živi.
Nazaj se povernejo iz juga veseli ptički iniz-kličejo vso naravo iz nje tihega spanja. Zopet se gaj veselega petja razlega, gomizi prebujeni glasno žverčijo po dolgem spanju, vesela ribica v bistri vodici plava, čveteronogate živali se dvignejo in čez hrib in doline po domačem gojzdu novo oživljene skačejo. Tudi človeka neka tužna žalost, ki mu je čez zimo prosto čelo mračila, zapusti, tudi on se prebudi iz svojega zimskega spanja, ki ga je budeč med zidovi v gorki izbi prebil, in veselo stopi pred svoj prag, oziraje se po omlajeni naravi; vse prijazno ga vabi, tiha zelenjad, šumeči potok visoke gore, zelene livade — povsod novo življenje, novo veselje.
O vesela spomlad, kmalo k nam se verni, raztopi debeli sneg, in cvetlice, koder koračiš, zatrosi!