Strokovn e razprave Zasebnost in internet Franci Pivec Izvleček Zasebnost, posebej informacijska zasebnost je s pojavom internets doživela nove oblike ogrožanja. Pravne ureditve evropskih držav so to zaznale z različno intenzivnostjo, velikega pomena pa so v tem pogledu mednarodne konvencije (OZN. EU, OECD), Opazno je neskladje med normativno podobo in realnim stanjem, ker v mnogih državah ne izvajajo dosledno niti lastnih niti mednarodnih predpisov, kar je pogostoma povezano s politiko nadzorovanja ljudi in organizacij. Poseben primer je varovanje informacijske zasebnosti na delovnih mestih, ki so vse pogosteje opremljena z Internetom. Še bolj ogroža informacijsko zasebnost nezaželena uporaba nadležne elektronske pošte za komercialne namene («spam«J. Nedvomno pa za ogrožanje zasebnosti ni kriva informacijska tehnologija sama po sebi. pač pa so krivi ljudje, ki z njo razpolagajo. Abstract With the appearance of the Internet, privacy, especially information privacy, has been confronted with new forms of threat. The state laws in different countries perceived this phenomenon with diverse levels of intensity, though international conventions regarding this issue play a very important role here (OZN. EU. OECD). An apparent disharmony is seen between the prescribed image and the real life situation, since in many countries neither the country's own regulations, nor the international ones are observed consegueni/y, which is often connected with the policy to control people and organisations. A special case is the protection of information privacy at work, where the workplaces are increasingly equipped with the Internet. Another, even more menacing threat to the information privacy is sending "spam", which is unsolicited email. Undoubtedly, the information technology in itself is not the culprit in jeopardising the privacy; it is the people using it that are to blame. I. Internet in zakonodaja o varovanju zasebnosti v evropskih državah Varovanje zasebnosti v svetu elektronskih informacij je v pravnih ureditvah seveda nov pojav. Prvi korak je bil narejen v nemški deželi H e s sen leta 1970, Švedska pa je leta 1S>74 kot prva država zastavila celovit sistem pravnega varovanja. Zasebnost sama po sebi je bila že zdavnaj prepoznana kol pomembna človekova pravica, ki je pogosto zajamčena tudi / ustavo, Kut takšna je sprejeta tudi v mednarodnem pravu in v OZN, OECD in IiU ali Svetu Evrope je bilo sprejetih kar nekaj konvencij, preko katerih je ta pravni element pridobil tistrezno mesto tudi v nacionalnih ureditvah. Uveljavljanje in razvoj informacijske tehnologije v državni upravi, zdravstvu, transportnih sistemih, banfiniStvu dramatično povečuje zbiranje informacij o posamezniku in zasebnost ni bila še nikoli tako načeta kut danes, Internet dejansko pomeni: ■ da so / globa 1 i za d j o padle geografske bariere, ■ da je zavladala splošna konvergenca med informacijskimi sistemi, > da se v. multimedijo medsebojno prelivajo tudi formati podatkov. Komunikacijski kanali so se neznansko razširili in pospešili, s tem pa tudi možnosti prestrezanja osebnih sporočil in poseganja v zasebnost. Internet je razširil možnosti intenzivnega nadzorovanja. Tudi manj razvite države si silno prizadevajo pridobiti kar najsodobnejša orodja za nadzorovanje elektronskih komunikacij in verjeli ali ne -■ izdatki za te nakupe SO že presegli obseg trgovine z orožjem.( l) Pravica do zasebnosti najpreprosteje pomeni, da te »pustijo pri miru«, tire /a mejo, preko katere se skupnost ne sme vtikati v življenje posameznikov m v njihove medsebojne odnose. ! a h ko govorimo o • telesni zasebnosti, ki zadeva varovan je fizične osebe pred neželenimi telesnimi intervencijami; ■ teritorialni zasebnosti ki zadeva poseganje v okolje domovanja, delovnega mesta, javnega prostora; m zasebnosti komuniciranja, ki zadeva nedotakljivost pošte, telefona, elektronskih sporočil; ■ informacijski zasebnosti, ki zadeva zbiranje in obdelovan j e ose b n i h p n d a t ko v. Zasebnost je skratka pravica posameznika, da je zavarovan pred vsiljevanjem v njegovo Osebno življenje ali odnose ter družino, bodisi v neposrednem fizičnem smislu, bodisi z objavo informacij o tem.(2) 2000 številka 3 letmk Vili i (¿t» h Wl NFO RM ATIKA j Franci Pivec: 2asel)nost In internet Bilo bi zelo presenetljivo, če ta pravica ne bi bila vključena v Splošno deklaracijo;o človekovih pravicah ali v Mednarodno konvencijo o civilnih in političnih pravicah, Evropa je pravico varovanja zasebnosti opredelita z Rimsko konvencijo o varovanju človekovih pravic iti temeljnih svoboščin. Se posebej se je skrb za varovanje zasebnosti v Evropi okrepila po letu 1980, ko je bila v Svetu Evrope sprejeta Konvencija o varovanju osebnosti v /vezi z avtomatsko obdelavo osebnih poda t kov. (3) Na tej osnovi so kasneje nastale direktive Evropskega parlamenta o pretoku osebnih podatkov (4) ter o varovanju zasebnosti v telekomunikacijah.(5) I judem v EU bi morala biti na tej podlagi zajamčena m pravica izvedeti, od kod informacija, ki jili zadeva, izvira; ■ pravica do popravka nepravilne informacije; ■ praviea do i/, vzet j a osebnih podatkov iz neželenih obdelav; ■ pravica, da je v določenih okoliščinah uporaba osebnih podatkov dopustna le na podlagi izrecne privolitve. Napisane pravice so bolj malo vredne, če nihče ne odgovarja za njihovo izvajanje, zato so članice Eli obvezane ustanoviti instanco, ki je posamezniku na voljo pri uveljavljanju pravice varovanja informacijske zasebnosti. Najbolj aktualne teme v evropski ureditvi varovanja osebnih podatkov so danes: ■ Uporaba matične številke, ki jo kritiki označujejo le za vidni vrh ledene gore, ki ob uporabi pametne kartice pomeni definitivni konec romantičnega obdobja zasebnosti. a Biometrika na podlagi digitalizacije osebnih fizičnih značilnosti za identifikacijo in preverjanje, ki zajema skeniranje mrežnice, geometrijo dlani, prstne odtise, prepoznavanje glasu, DNA ... ■ Nadzorovanje komunikacij, pri čemer praviloma sodelujejo telekomunikacijske firme, ki celo prilagajajo svoje sisteme, da so »prisluškovalno prijazni". Glede tega se tudi specializirane ustanove razvitih držav »nesebično trudijo«, da nove demokracije ne hi preveč zaostale. ■ Poseben dosežek na tem področju, ki je pred meseci prišel v javnost, je projekt ECHE LON, ki pa je dejansko že precej stara stvar, izhajajoča iz pakta Quadxipartite, sklenjenega kmalu po Drugi svetovni vojni. Z njim so uvedli standardizacijo v obveščevalno dejavnost in angleški Memvith Hill, ki je »pokril« Evropo, je le ena od točk v svetovni mreži, ki jo povezuje Fort Mtade v Marylandu. Z metodo ključnih besed so pod nadzorom praktično vse elektronske komunikacije.(fi) ■ Televizija zaprtega kroga postaja v razvitih državah tako običajna kot javna razsvetljava. I Iranjenje in obdelava video-posnet kov je velika industrija, ki zanesljivo sega na področje zasebnosti, ne da bi se znali varovati pred zlorabami. Televizijske predstave s posnetki »skrite kamere- so iz leta bolj zabavne in bolj zaskrbljujoče. ■ Nadzorovanje delovnih mest, posebej računalniških delovnih postaj, kjer so možnosti pridobivanja osebnih podatkov praktično neomejene. Delojemalci se seveda upirajo, toda večina delodajalcev se takega nadzora poslužuje, pri čemer jih podpira tudi zna menila American Management Association. (7) a Nepooblaščeno in nadležno pošiljanje komercialne elektronske pošte, kar je ponekod zajelo že takšne razsežnosti, da resno ogroža informacijsko zasebnost uporabnikov interneta. Nadzoroval ni sistemi se naglo prilagajajo novi tehnologiji in ni dvoma, tla rutinsko pregledujejo tudi celotni internet. Zakonodaja tega «še ni vzela«, zato se lahko nadzoroval ne agencije s ponudniki servisov interneta dogovarjajo precej prosto. I.e-ti imajo sicer tudi druge razloge, da se nasproti uporabnikom poslužujejo tehnologije »cookie cutter«*, pride pa to prav še komu drugemu, ki se mu ne /di potrebno spoštovati zasebnosti. Obstaja vrsta mednarodnih civilnih združenj, ki se nočejo sprijazniti s stanjem na področju varovanja zasebnosti, še posebej varovanja osebnih podatkov. Za izhodišče smo si izbrali dve poročili takšnih združenj in sicer: ■ poročilo Electronic Privacy Center (EPIC) Surfer Beware: Personal Privacy and the Internet«{8) ter ■ poročilo Global Internet Liberty Campaign (GIT C) ■■Privacy and Human Rights. An International Survey of Privacy Laws and Practice"(9) Takoj lahko ugotovimo očitno razliko med državami, kjer varovanje osebnih podatkov res funkcionira, in državami, kjer si dajo opraviti le z videzom zakonodaje, pravica zasebnosti pa je kvečjemu municija v političnih obračunavanjih. Vse dokler prenos baz osebnih podatkov preko meje ni potreben in --i pač le znotraj ene države drug drugemu delajo škodo, se nihče zunaj preveč ne razburja. Ko pa bodo siceršnje integracije narekovale tudi vzajemno uporabo osebnih podatkov, bo pa sodelovanja hitro konec, če drŽava ne bo mogla jamčiti primernega, ne le papirnega, ampak praktičnega varovanja podatkov. Slepomišenje pri tem ni mogoče, ker so praktična ravnanja na tem področju pod stalnim nadzorom največjih obveščevalnih služb. Če te lahko v neki državi za vsakim vogalom pridejo do zaupnih podatkov, bodo svojim * "Gaokie.s" so kékii, Hi jih prilepijo na elektronske doKumenle. da jim lahko sledijo po internelu in seret/a tudi po računalnikih. 1 38 ,^""i"",INFORflATIKA 2000 številka 3 - ielnik VIII Franci Pivec: 2asel)nost In internet delodajalcem zanesljivo odsvetovale tesnejše povezovanje. V tem je tudi smisel nenehnega pregledovanja in poročanja o stanju varovanja zasebnosti. Dodaten problem ima marsikatera država nekdanjega vzhodnega bloka, kjer še vedno prevladujejo razkošne navade KGB, ki jih sedaj opravičujejo z bojem proti organiziranemu kriminalu, kar pa le-temu očitno nič ne škodi.(lO) V nekaterih državah bolj vljud no (Združeno kraljestvo), v drugih kar nasilno (Rusija), povsod pa z opazno vnemo, se policije vrtijo okoli ponudnikov storitev na Internetu. Nadzor si zamišljajo podobno kot pri mobilni telefoniji, kjer slovenski novinarji sploh niso edini osumljeni prisluškovanja (Irska, Švica, Portugalska, Slovaška ...). Posebno poglavje je ilegalna prodaja zbirk osebnih podatkov, npr.: ■ češki uradniki s podatki servisirajo prodajalce Pampers pleničk in Always vložkov, ■ španska Telefonica nepooblaščeno prodaja podatke o telefonskih naročnikih, ■ v baltskih republikah je mogoče za bagatelo kupiti vsakršen seznam, Madžarsko vrhovno sodišče je ukinilo matično številko državljanov kol neustavno. Na Poljskem je to PESEL, kjer se je od leta 1 '>75 nabrala ena največjih zbirk osebnih podatkov na svetu, se pa sedaj divje prepirajo kaj bi / njo. Aktualna je zadeva z grško matično številko, pri kateri !;U ne pusti dodajanja sitrc o veroizpovedi. Inverzija se je zgodila v Luksemburgu, kjer sta ZDA in EU skupaj izposlovali ukinitev absolutne tajnosti bančnih računov. Dve državi - Nizozemska in Norveška - sta v zadnjem Času opravili obširne parlamentarne preiskave o odnosu države (posebej tajnih služb) do zasebnosti in prislovični permisivnosti navkljub so ugotovili, da so živeli pod nebrzdanim nadzorom z vsemi sredstvi, za kar ni bilo nobene legalne osnove. Posnemanja vredna je Švedska; kjer je Stevan Dedijer na univerzi v Lundu pred dvema desetletjema ustanovil prvo katedro za obveščevalno dejavnost na svetu, njena vlada pa že od leta 1776 ne pozna pojma "tajni akti". II. Internet na delovnem mestu in pravica zasebnosti Ameriški Svet za delovno pravo je že leta 19% posvetil svojo letno konferenco v Ashevillu problemom varovanja zasebnosti delojemalcev, ki imajo na svojem delovnem mestu povezavo z iiilemetom.( 1 i) S tem so Odprli novo stran v reguliranju delovnih razmerij, ki je iz leta v leto bolj aktualna tudi za druge drŽave. Tudi /a Slovenijo, če upoštevamo zadnje podatke iz longitudinalne raziskave Raba Interneta v Sloveniji, po kateri ima dostop do interneta %% velikih podjetij, 89% srednjih, 77% majhnih in 66% zelo majhnih.(12) Gre zanesljivo za najbolj razširjeno tehnološko inovacijo, ob kateri nas morajo zanimati tudi »ocialne posledice. Zanimivo je, da so Callupovi podatki za ZDA v letu 1996 vsaj za srednja in majhna podjetja občutno nižji kot naši za leto 1999, kar pomeni, da je svetovni razvoj interneta res izredno pospešen. Ocenjujemo, da ta trenutek internet uporablja več kot 300 milijonov ljudi, od tega preko polovice samo za elektronsko poŠto. Raziskava v 50(1 največjih svetovnih družbah je pokazala, da zaposleni z dostopom do interneta v povprečju porabijo 1,2 ure na dan za elektronsko pošto (30% več kot 1,2 ure, 12% pa več kot 2 uri). Prestrezanje sporočil po Internetu je približno enako pogosto kot pri mobilni telefoniji - vsekakor je tega več znotraj firme (44%) kot zunaj firme (14%). Študija American Civil Liberties Union je pokazala, da delodajalci nadzorujejo približno polovico vseh elektronskih sporočil in računalniških zapisov zaposlenih, V telekomunikacijskih ¡firmah, zavarovalnicah in bankah pa je ta delež Se znatno višji (80%). Seveda pri tem prihaja do kršitev pravice zasebnosti zaposlenega, varovanja osebnih podatkov, pravice sindikatov do kontaktiranja svojih članov ... Nii osnovi sodne prakse so najpogostejše tožbe proti delodajalcem, ki se nanašajo na: m nedopustno vpletanje v zasebnost, a zlorabo imena in podobe, ■ nedopustno puhlici teto zasebnega življenja, ■ public i te to, ki neosnovano postavlja v napačno luč pred javnostjo. Sodišča pa niso pretirano navdušena za brezpogojno varovanje pravice zasebnosti delojemalca. lJri Nissanu sodelavka, ki je tožila firmo zaradi seksualnega vznemirjanja preko interneta, ni uspela, ker se je firma zavarovala s pisnimi izjavami, tla bodo vsi zaposleni internet uporabljali le za službene potrebe. Sodišče tudi ni podprlo tožbe delojemalca, ki so mu v njegovi odsotnosti »prebrskali« njegov službeni PC, saj so to utemeljili s potrebo delovnega procesa. Firma pa je plačata kazen v primeru, ko so na ta način pridobili podatek o zdravstvenem stanju zaposlenega, do katerega niso bili upravičeni. Pogostno je zmotno prepričanje delojemalcev, da jim izbira gesla jamči zasebnost v omrežju, dejansko pa delodajalci obvladujejo vsa gesla. Seveda bi bilo etično, če bi ljudem to tudi odkrito povedali. Ko gre za internet v javnih službah, je nadzorovanje lahko upravičeno tudi z »višjimi interesi« in delojemalec ho moral dokazati, da je varovanje njegove zasebnosti nekega izrecnega pomena. Uvaja I ka elektronske pošte pri Epsonu je tožila lastno firmo, ker je na tečaju zagotavljala, da je zaupnost komuniciranja preko interneta samoumevna, 2000 Številka3-letnikVIII uporni» ud NFORM ATI KA Franci Pivec: 2asel)nost In internet potem pa ¡t' odkrila, da je resnica drugačni* Sodišče je presodilo, da gre za utemeljeno nadziranje delovnega procesa, česar gospa ni razumela. Noben zakon ne zagotavlja splošne zasebnosti elektronske pošte na delovnem mestu. Ponudniki sistema elektronske pošte imajo, nasprotno, izrecno pravico prestrezati komunikacije na svojih sredstvih, če gre za vzdrževanja sistema ali za preprečevanje škode na premoženju. Delodajalec v firmi z internetom je praviloma tudi ponudnik internetnega servisa zaposlenim in vse ostalo postane jasno samo po sebi. V servisu /.a rezervacije letalskih vozovnic American so ugotovili, da nekdo opravlja rezervacije »na zalogo«, na konou pa vozovnice ostajajo neprodane. »Razkrinkana" firma jih je tožila zaradi prestrezanja informacij, .1 sodišče je dalo prednost lastniškemu interesu pred interesom zasebnosti. Tudi sistemi nadzorovanja kvalitete v firmah so primerna osnova za legalno prestrezanje komunikacij zaposlenih, ki bi se morali tega zavedati. Sklicevanje na to, tla so preko internets firme dopustne le službene komunikacije, sproža dve različni ravnanji: kontekstualno ali vsebinsko. Sodišča praviloma vedno odobrijo prestrezanje komunikacij do točke, ko je mogoče določiti, ali gre za službeno ali privatno potrebo. Delodajalci pa radi sežejo preko te meje in nadzirajo celotne vsebine sporočil, kar sodniki težje sprejmejo, Če ni podpisano vnaprejšnje soglasje prizadetega (formular ob sklenitvi zaposlitvene pogodbe). Nekateri sindikati predlagajo, tla bi nadzorovanje uredili odvisno od dobe zaposlitve v firmi: prvih 6 mesecev popoln nadzor, prvih 5 let po dve uri tedensko, po petih letih pa nadzora ni več. Dejansko zadeva z.i delodajalce ni čisto preprosta, saj jih lahko nerazsodnost njihovih zaposlenih na internatu spravi v velike težave. Slavni Bill Gates je plačal 2,2 milijona, ker so »mačoti« iz tehnološkega oddelka preko omrežja firme s seksualnimi opolzko-strni prizadeli sodelavke v informacijskem oddelku. Takšnih primerov pa je še cel kup. Pri Chevronn je bila firma obsojena na 2 milijona zaradi žaljivega kvi-Za na njenem omrežju o tem, zakaj je pivo boljše od žensk? Prodigy je plačal, ker je nekdo preko njihove oglasne deske nesramno ozmerjal neko znano osebo. Nadzorovanje in teme ta opravičujejo delodajalci tudi s tem, ker se z neskončno lahkostjo dogajajo izdaje poslovnih skrivnosti. Borland je na ta način prestregel sporočilo konkurenčni firmi, ki mu je povzročilo znatno škodo. Sodišče je sprejelo dokaz in oglobilo tako »izdajalca« kot konkurenčno firmo. Internet, ki se mu praktično ne morejo več izogniti, pa spravlja v škripce poklice, v katerih veljajo etična načela varovanja zaupnosti klientov: advokati, zdravniki, duhovniki ... Pri interne tu ni zanesljivega jamstva, da zapisa ni kdo prestregel. A popolnoma enako je pri mobilni telefoniji, kjer je začuda zadržkov precej manj. Pri nas še ni bilo slišati pritožb sindikatov, češ tla jih omejujejo pri rabi interne t a v firmah, v svetu pa to Že postaja torišče sindikalnega boja. Za ameriške delodajalce je sindikat izrecna »nevarnost za firmo« in ga tako tudi obravnavajo ter preprečujejo neomejeno komuniciranje z zaposlenimi preko interne ta na delovnem mestu. Ker morajo spoštovati tudi zvezni zakon ti delovnih razmerjih, se praviloma odločajo za omogočanje dostopa do oglasne deske v firmi, ki je zaposleni ne morejo brati med delovnim časom. Da bi se izognili rizikom, ki jih prinaša internati se firme trudijo z definiranjem razvidne internet ne politike in pravilnikov o uporabi interne ta. Izhodišče je dejstvo, da so delodajalci lastniki in upravljalci interneta v firmi. Iz tega sledi naslednje: 1. Zaposleni morajo vedeti, da je sistem namenjen službeni rabi, zato ga firma nadzira kol vsako drugo delovno sredstvo. To načelo naj se izpiše na ekranu vsakič, ko se tlelo jemalec priključi. 2. Opozoriti je treba, da bo uporabnik sam odgovarjal za vsakršno neprimerno komunikacijo - žalitve, obscenost. 3. Ni treba omejevati delodajalčevega vpogleda v sistem prav vse je lahko v funkciji poslovanja. 4. Pri uporabi ni izjem, ne za dobrodelne, ne za rekreativne, osebne, sindikalne ali druge namene. Vse to naj pokrije oglasna deska, za katero poskrbi delodajalec, 5. Opozoriti je treba, da tudi sprotno brisanje zapisov ni ovira za njihovo nadziranje. 6. Delojemalci naj podpišejo soglasje o pravici delodajalca, da pregleduje informacije v sistemu. 7. Kršitve so razlog za uvedbo disciplinskega postopka. H. Delodajalec Zajamčeno nima nobenega drugega razloga za nadzorovanje internista kot zgolj poslovni interes, 9. Informacije se vedno sporočajo le listini, ki se jih neposredno tičejo, kar zmanjšuje nevarnost neprevidnih objav in njihovih posledic. Povsem jasno je, da se pri nas odnosi v zvezi z internetom na delovnem mestu še niso izoblikovali. Ni nujno, da bodo povzete izkušnje od drugod obveljale tudi v Sloveniji, sa) se to področje nasploh zelo hitro spreminja. Lahko pa bi se izognili kakšni od težav, če bi dovolj zgodaj odprli razpravo o teh temah, kar je tudi namen tega prispevka. III. Ogrožanje zasebnosti v trgovini na internetu (nadležna pošta) Vsakomur, ki uporablja internet, je znan pojav nezaželenih sporočil, ki kradejo elektronski proslor. i^mWrtNTORMATIKA 2000-žlevilka 3-letnik VIII Franci Pivec; Zasebnost in internet čas in pozornost. V spletnem prostoru jim pravijo »spiim« (menda so si ga izmislili v Monty Pyton's Flying Circus), mi pa predlagamo i/,ra»nadležna poŠta«. Tipično za nadležno pošto je: (13) a da vam jo pošilja nekdo, s katerim doslej niste imeli nikakršnega odnosa; ■ da so sporočila praviloma polresnice, lorej zava jajoča; ■ da ni mogoče identificirati osebe, ki stoji izza sporočila; h firma, ki nastopa v sporočilu, ima navadno zveneče ime, ki spominja na nekaj, a ko natančneje premislite, zanjo Se niste slišali. Nadležna pošta ima seveda zagovornike, ki trdijo, da je to pač oblika elektronskega neposrednega trženja in se je treba nanj privaditi. Če koga moti, pa naj jo zbriše! Stvar pa ni tako preprosta in glede na razširjenost gre za enega najhujših napadov na informacijsko zasebnost uporabnikov interneta. Po zmernih ocenah znaša nadležna poŠta 5-15% elektronske pošte.(14) Po bolj napetih ocenah pa celo 30%.(13) Nadležna pošta je neznansko ceneno oglaševanje» saj lahko navaden PC, povezan v internet z. 28,8 Kb modemom sproduciita 100 elektronskih sporočil na minuto. V mesecu dni je to 26 milijonov sporočil, kar pošiljatelja stane vsega 4000 SIT. Kdo bi se temu odrekel? A na drugi strani za prejemnika stvar ni poceni in tudi preprosti klik na "delete" stroškov ne zmanjša. Za brisanje milijona takih sporočil je potrebnega mesec dni klikanja. Povprečni uporabnik interneta na leto za brisanje nadležne pošte porabi več kol dve uri. Za nadležno pošto plača uporabnik tudi lastniku poštnega strežnika, kjer je običajna tarifa od 5000 do 40.000 SIT mesečno. Bolj ko je internet zamašen z nadležno pošto, višjo hitrost zvez si je treba naročiti in večja je najemnina. Stroški nastajajo tudi pri ponudnikih internetnih storitev oz. pri upravljah ih sistemov elektronske pošte. Skrivaštvo pošiljateljev nadležne poŠte večkratno povečuje obseg dejavnosti skrbnikov. Neredko kot povratni naslov navedejo nič krivega uporabnika, ki se mu začnejo dogajati nenavadne, drage in časovno potratne stvari. Morda sploh največja Škoda pa je finančno neizmerljiva in pomeni diskreditiranje interneta kot resne komunikacije. Največje težave na internetu povzroča naslednja nadležna posta: ■ piramide, ki vabijo k neverjetnim zaslužkom z minimalnimi vložki; ■ ponudbe proizvajalcev nadležne pošte, da po določenih cenah izvedejo oglaševanje za naročnike; m verižna pisma z bolj ali manj bedastimi izgovori; ■ ponudbe za delo na domu, ki so običajno nelegalne; ■ ponudbe shujševalnih pripomočkov, zdravstveni nasveti ipd., večinoma pravno problematične; m pridobivanje vplačil za fiktivne agencije za neposredno trženje; ■ lažne investicijske ponudbe; B počitniške ponudbe po nizkih cenah, ki se šele v hotelu izkažejo za neresnične; > itd.,. Nadležna poŠta je postala problem že v omrežju ARPA konec sedemdesetih. V osemdesetih so največjo zgago povzročala verižna pisma, ki so dejansko drugo ime za prve viruse na internetu. Ob takratnih zmogljivostih (in ceni!) računalniškega spomina je bilo katastrofalno, da je sporočilce 2 Kb po štirih kolenih že naraslo na 20 Mb, v petem ali šestem kolenu pa se je računalnik sesul. Toliko kot nadležna pošta je star tudi odpor proti njej. V vrsti primerov je bila uporabljena taktika »zob za zob«. Kralju »spama« Jeffti Slatonu, ki je javno opravičeval vznemirjanje vseh telefonskih naročnikov, je znani moderator Patrick ToWson vrnil tako, da so mu vsi telefonski naročniki nasuli sporočila v njegov računalnik in ga zadušili. Danes je znano, da borci proti nadležni pošti agresivneje kršijo zakone od samih pošiljateljev. Za tehnološko podporo nadležne pošte ni lepšega kot cenena (ali celo brezplačna) internet na povezava. Ta pošta je največja grožnja za obstoj subvencioniranih akademskih omrežij. Nadalje je potrebno razpolagati s čim obsežnejšo adremo elektronskih naslovov, ki se jih odkupuje ali krade. Programi za razpošiljanje pošte so preprosti in poceni. Preostane Še nranžman za zbiranje vplačil, ki mora bili primerno prikrit. Gre torej za siki preprost posel, ki se bo v bodočnosti še širil in slej kot prej zajel okolja, ki so ta trenutek še slabo pokrita z nadležno pošto. Nadležna poŠta je vsekakor družbeno vprašanje, zato je normalno, da ob njem pomislimo na pravne vidike, Pegasus je primer licenc i rane programske opreme, ki preprečuje zlorabljanje elektronske pošte. Pri roki je seveda odškodninska tožba za škodo, ki jo povzroči nadležna pošta, vendar pot do poplačila ni lahka. Potrebna je širša organizacija in na ta način je družba R&D Associates dosegla svoje, kar je videti na njihovi spletni strani http://wwvv.kclink.com/spam>. Podobno so se problema lotili v združenju Citizens Inc., ki izstavlja račune pošiljateljem pošte za uporabo poštnih nabiralnikov, telefonov in računalnikov. Uspešni so tudi nekateri veliki ponudniki internetnih servisov, ki jih nadležne pošiljke diskreditirajo pri naročnikih: Ju no Online je na ta način izterjal 5 milijonov odškodnine, Hotmail pa blizu pol milijona.(16) Uspešnih je bilo nekaj kazenskih ovadb, ki zvečine izhajajo iz prevar, vsebovanih v nadležni poŠti, ali navajajo vdore v zasebne informacijske sisteme. 2000 številka3 letnik VIII u¡,m,b, INFORMATIKA Franci Pivec: 2asel)nost In internet V Sloveniji še nisem slišni za organizirano koalicijo proti nezaželenim komercialnim sporočilom. Nt1 verjamem, da bi bili prejemniki pri nas kaj manj občutljivi, pač pa trgovci še niso prav dojeli, kaj se jim z internetom ponuja. To je nedvomno srečna okoliščina, saj je že ali pa bo še na voljo cel kup brezplačnih orodij za boj proti nadležni pošti, /a katera su poskrbela številna združenja prizadetih uporabnikov Interneta. Enako pomembno pa je informiranje javnosti o problematičnih straneh Vsiljivega elektronskega trgovanja, saj ga sicer ljudje vse preradi razumejo kot normalno stanje. Po ameriškem Vzoru je bila leta 1999 ustanovljena EuroCAUCIi. (17) Njeno poslanstvo je izboriti zakonodajo, ki bo omejila škodljivo razsežnost nadležne pošte. Mobilizacijska parola za pridobivanja Članstva je »Ne pustite se imeti /a norca!«. Na njeni spletni strani so na voljo tudi brezplačna orodja za boj proti nadležni pošti. Pri vsem tem ne gre zgolj za individualno vznemirjenost in jezo, pač pa ima nadležna pošta tudi narodnogospodarsko razsežnost: nobelovec Ronald Coase je dokazal - kar prebivalci bivših socialističnih držav vemo i/, izkušnje - da nesankcionirano po-razdeljevanje stroškov med nedolžne plačnike na koncu vedno privede do razpada ekonomskega sistema. Na ta način se namreč usodno deformirajo kriteriji učinkovitosti trga - nevidne roke, ki uravnava ponudbo in povpraševanje. Do nadležne poŠto je treba bili moralno neizprosen: kraja je kraja, tudi če gre v posameznem primeru /a majhen denar. Pet tolarjev ni nič, a če jih ukradeS slehernemu Slovencu, je to veličasten mercedes. Za razliko od delojemalcev, ki vsaj vedo, kdo in kako zbira podatke o njih na in teme tu, sodobni potrošniki o tem nimajo pojma. Vedo le, da je njihov poštni nabiralnik na intemetu zamašen /. nezaželeno pošto. Nelegalno zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov za tržno rabo je dodatno zaskrbljujoče, ker ni razmejeno od politične rabe. CCN, eden največjih svetovnih ponudnikov osebnih podatkov (43 milijonov naslovov posameznikov, 18 milijon naslovov gospodinjstev, 30 milijonov finančnih izkazov itd...) odkrito kupuje volilne sezname strank in jih najbrž tudi prodaja. Pri pametnih karticah, ki nam tako priročno olajšujejo nakupovanje, je dobro pomisliti, kaj vse izdajatelji vedo o nas, da lahko jamčijo za našo solidnost. Obvladati tržišče dejansko pomeni razpolagati z informacijami o kupcih. Orwell si ni predstavljal, da sploh ne bo država tista, ki bo nakopičila največ podatkov o ljudeh, ampak bodo to trgovci Vidmar in l'iaherty sta na tej podlagi naredila daljnosežne sklepe, da se je tudi potrošnja preselila v sfero prisile in da živimo zgolj v iluziji svobodne izbire v trgovini, dejansko pa si prodajalci izberejo nas in proti temu ne moremo skoraj nič. V anketi se 70% potrošnikov zaveda problematičnosti situacije, ko firme kupujejo podatke o potroŠnikih.(lS) K temu bi imel kaj dodati tudi Jurgen Habermas, da se je namreč zrušila pravična kupoprodajna pogodba, ki je temelj meščanske demokracije. IV. Sklepna razmišljanja o vplivu interneta na varovanje zasebnosti Že od osemdesetih lel sem so računalniki in preko njih kontrola informacij nesporno glavni način nadzorovanja ljudi.(19) Roger Clarke ugotavlja, da se je nadzorovanje (surveillance) na ta način preoblikovalo v podatkovno nadzorovanje (dataveillance). Pa vendar bi bil sklep, da računalniki sami določajo obseg nadzorovanja ljudi, napačen. Ob vsem kopičenju zapletene opreme se vedno ni nihče presegel svetovnih rekorderjev v nadzorovanju Stalina, Maocetunga, Pol Pota ali Honneckerja, ki so vse skupaj delali -peš«. Bolj kot tehnologija botrujejo sodobnemu nadzoroval nemu naskoku na zasebnost zaslužki: v izogib finančnim rizikom je treba informacijsko obvladati čim več spremenljivk - konkurenco, zaposlene, potrošnike, stroške, cene, tečaje... Tudi države se ravnajo po tej logiki in praviloma nihče nima večjih baz osebnih podatkov od davčnih uprav. Iz tega sledi, da bi bil vsakršen tehnološki dete rmi nize m glede ogrožanja zasebnosti neutemeljen in vedno se je treba vprašati, kakšne namene imajo institucije, ki posedujejo informacijsko tehnologijo. Čeprav govorimo o osebnih računalnikih, stroji dejansko niso naravnani na osebo, ampak jih takšne naredimo mi sami. Po zasnovi pa nas računalnik, enako kot štedilnik ali brivnik, obravnava le kot anonimnega uporabnika. V začetnem obdobju interneta tudi ni bilo nobenih tehničnih postopkov za zagotavljanje kontrole komuniciranja, ampak je veljalo, da je to treba urediti s socialnimi pravili. (Nadzor dostopa je prišel šele z več uporabniškimi sistemi.) Nadzorov al no funkcijo dobi računalnik izključno v kontekstu institucije, kar se ujema s Feenbergovo ugotovitvijo, da so stroji tako ali tako le epifenomeni širših socialnih pro-cesov.(20) Tudi človekova zasebnost je dejansko institucionalna komponenta in oboje skupaj tvori Človekovo identiteto.(21 ) Vstop informacijske tehnologije v to razmerje je povzročil bistveno spremembo in pojavila se je »digitalna persona«.(22) Pretresljivo je spoznanje, da nas ta podatkovna podoba, nekakšen alter-ego, vse bolj obvladuje.(23) Ljudje slutijo, da se o njihovem »dobrem imenu« odloča na odtujen način in jih je tega strah. Pošten pogled iz oči v oči je smešen preostanek preživelih običajev. Sedaj smo prisiljeni svojo odtujeno digitalno podobo ponujati v zamenjavo za družbeno priznanje, i