Murska Sobota, 21. oktobra 1954
VI. — Štev. 40, — Cena din 10
Izdaja časopisno in založniško podjetje »Naš tisk« M. Sobota. — Urejuje uredniški odbor. Direktor in odgovorni urednik Jože Vild. Uredništvo in uprava M. Sobota« Trubarjev drevored 2. — Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti it. 641-T-500. — Telefon it. 138. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. — Naročnina: četrtletna 100. polletna 200 in celoletna 400 din. — Izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini.
GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA OBMURJE
JOŽE VELNAR, PREDSEDNIK LOMO MURSKA SOBOTA
Delamo in ustvarjamo -
za nas m za nase pokolenje
Zaprosili smo predsednika Ljudskega odbora mestne občine M. Sobota, tovariša Jožeta Velnarja, da ob prvem praznovanju 17. oktobra — praznika Mestne občine M. Sobota — napiše bralcem »Obmurskega tednika« in s tem vsem delovnim ljudem soboške mestne občine, nekaj o delu, napredku, težavah in problemih LOMO. Ustregel je naši želji in povedal naslednje:
V naši deželi se močno prizadevamo, da bi naša mlada generacija dobila čim boljše perspektive za bodoče življenje. Narodni osvobodilni boj in ljudska revolucija sta nam dala solidne temelje za naše bodoče delo. Vendar se vprašajmo, ali smo pri nas v M. Soboti storili vse, da bi današnje pokolenje vlagalo vse svoje moči za našo gospodarsko osamosvojitev in izgradnjo socializma, ali imamo dovolj naprav, da bomo lahko naposled prišli do zmag na vseh področjih.
Menim, da še nismo storili vsega, predvsem zaradi tega, ker vse delo sloni na ramah posameznikov. Na zborih volivcev še vedno ugotavljamo, da ljudje premalo sodelujejo v svoji oblasti, da v polnem številu ne prihajajo na svoje zbore, da so v razpravah bolj poslušalci kot ustvarjalni razpravljalci, da se tudi odborniki LOMO premalo zanimajo za probleme volivcev svojega področja. Omenjene slabosti terjajo še mnogo intenzivnega sodelovanja in političnega dela v SZDL, s čemer bomo edinole lahko dosegli, da se bodo naši volivci vse bolj in bolj zavedali svojih pravic in dolžnosti.
Ne mislim se spuščati v podrobnosti, vendar pa menim, da je treba nekaj spregovoriti o naših podjetjih. Dejstvo je, da smo doslej premalo storili za napredek v socialističnem sektorju. V mestu imamo večja podjetja: Tovarno perila »Mura«, ki dobro uspeva, »Panonijo« in Tovarno mesnih izdelkov. Pri podjetju »Panonija« opažamo, da še vedno ostaja pri svoji prvotni proizvodnji; vse premalo je pobud, da bi se lotili proizvodnje tistih predmetov, ki bi jih v svojih delavnicah lahko proizvajali. Podjetje ima primerne delovne prostore in zato upravičeno pričakujemo, da bodo njegovi organi delavskega upravljanja pokazali več iniciative za širjenje proizvodnje in popestritev asortimenta svojih izdelkov; le tako bo lahko podjetje sčasoma povečalo delovne prostore in dajalo več koristi skupnosti, od tega pa bo imel koristi seveda tudi delovni kolektiv. Tudi Tovarna mesnih izdelkov bi lahko precej razširila svoje poslovanje in tako dosegla predvojni uspeh; takrat je namreč izvažala v inozemstvo bacone, s čemer bi se lahko tudi danes bavila, da bi dosegla večji promet in poslovni učinek. Pred dnevi sem slišal, da se upravni odbor resno ukvarja z vprašanjem, kako povečati proizvodnjo konzerv, kar bo za tovarno vsekakor koristno, vendar pa menim, da načrti ne smejo ostati zgolj na papirju, temveč da jih je treba spremeniti v stvarnost.
V najkrajšem času bo začela obratovati tudi mlekarna v moderno urejenih prostorih. Podjetje »Mlekopromet« je dobilo iz inozemstva sodobne stroje in naprave, ali in koliko bo uspelo, pa je v marsičem odvisno od kmečkega prebivalstva bližnje in daljne okolice, ki bo mlekarno zalagalo z osnovno surovino — mlekom. Velika pridobitev za M. Soboto in vse Obmurje je tudi nova Obmurska tiskarna, ki že obratuje s polno paro in je opremljena z najmodernejšimi stroji. Zaenkrat ji primanjkuje samo še nekaj kvalificiranih delovnih moči. Za izboljšanje družbenega standarda precej prispevata tudi gradbeni podjetji »Sograd« in »Zidar«. Na račun enega in drugega podjetja slišimo vsak dan precej kritičnih besed volivcev, zato je tudi naša želja, da bi v obeh podjetjih uredili plačevanje mezd po učinku dela; od tega bi imeli korist delavci in naša skupnost. Imamo tudi tri precej velike mizarske delavnice, dve pekarni, sedlarsko in tapetniško delavnico, kolarsko delavnico, brivnico, urarstvo, elektroinstalacijsko podjetje »Blisk«, radio-delavnico »Rafimus«, kleparsko in vodovodno instal. podjetje, obrtno podj. »Vrba«, pečarstvo, vsa gostinska podjetja. Domala vsa podjetja se bore s pomanjkanjem delovnih prostorov. Tako mora »Vrba« obratovati zunaj mesta in ima zelo slabe delovne prostore. Naše Kmetijsko gospodarstvo se je pri svojem gospodarjenju precej popravilo. Sedaj plačujejo delavce po delovnem učinku. Spoznali smo, da je znatno porasla kakovost dela, pa tudi kmetij-
ski delavci so bolj zadovoljni s plačo.
Ljudski odbor mestne občine se po svojih svetih in na številnih sejah resno ukvarja s problemi v podjetjih, vendar pa pričakuje, da bodo delovni kolektivi pravilno ocenjevali to prizadevanje in tudi sami skrbeli, da bo njihovo poslovanje kar najbolj uspešno. V kratkem nameravamo odpreti novo krojaško
delavnico. V pretekli dobi smo se namreč precej prenaglili, ko smo zaprli bivšo krojaško in šiviljsko delavnico. V zadnjem času smo precej razpravljali o delavnicah, ki jih imajo naša podjetja, in sklenili, da bomo v bodočem družbenem načrtu dodelili primeren znesek za preureditev že obstoječih in za gradnjo novih delavnic. Podjetjem bomo dali na razpolago stavbne parcele na Lendavski in Kovačevi cesti, kjer naj bi dobili sodobno urejene delavnice mizarji, sedlarji in tapetniki, kolarji, kleparji in vodovodni inštalaterji ter delavci elektroinštalacijskega podjetja »Blisk«. Delovni kolektivi pa se ne bodo smeli zanašati zgolj na našo pomoč, marveč bodo morali zaprositi tudi
za dolgoročne kredite. Nove delavnice bodo morale biti prostorne in urejene tako, kakor to zahtevajo sanitarno-higienski predpisi.
Potegujemo se tudi za ublažitev stanovanjske krize, kateri pa je težko priti do živega, saj je v mestu veliko povpraševanje za stanovanji. Delavci in uslužbenci so v zadnjih letih postavili že lepo število stanovanjskih hišic, zato pa se je M. So-
bota tudi močno razširila in ima na svoji površini več kilometrov cestišč kot mnogo večje mesto — Celje. Komunalni svet se v prvi vrsti zavzema za gradnjo visokih stanovanjskih blokov, kar je tudi, popolnoma prav, kajti le tako bo lahko mesto dobilo svoje pravo lice. Letos postavljamo stanovanjski blok na Lendavski cesti, prihodnje leto pa imamo v načrtu gradnjo dveh stanovanjskih blokov v središču mesta. Tako bomo pridobili precej stanovanj, vendar pa vseh prosilcev še ne bomo mogli zadovoljiti, saj je v stanovanjski upravi 180 prošenj za dodelitev družinskih stanovanj.
Sedaj tlakujemo Titovo cesto, urejamo Kidričev trg pred kolodvorom, tržnico in robnik na ulici Šte-
fana Kovača. Naročili smo tudi načrt za novo mrtvašnico, ki jo mesto zelo potrebuje. Ko bo prišlo do izpraznitve gradu, bomo pridobili precej prostorov za urade, muzej, študijsko knjižnico in druge javne ustanove, ali drugače povedano: precej stanovanj, ki so jih doslej uporabljali uradi. Največja pridobitev pa bo mestni park. Razni nasadi, posebno pa parki, so za vsako mesto pljuča, kjer se čisti zrak, kjer najdejo delavci in uslužbenci miren kotiček in počitek po napornem delu, kjer se lahko otroci nemoteno igrajo — daleč proč od mestnega trušča. Naročili smo že tudi načrte za kanalizacijo in vodovod.
V	kratkem bomo vrteli filme že v novi dvorani, ki bo ena najlepših in največjih dvoran pri nas. Dolgo je trajalo, da bomo stavbo končno lahko kmalu izročili svojemu namenu. Letos bomo uredili fasado na gimnazijskem poslopju, razmišlja mo pa tudi o nadzidavi sedanjega poslopja osnovne šole. Ali se odločiti za ta korak ali pa v drugem delu mesta zidati moderno šolsko poslopje — to je dilema, ki nam jo vsiljuje nenehno naraščanje števila šoloobveznih otrok. O kulturnem domu že leta razpravljamo, a še do danes nihče ni dal konkretnega predloga o tem, kaj vse naj bi bilo v prepotrebnem kulturnem hramu. Pri načrtovanju poslopja bo treba upoštevati tudi zmogljivost mesta in okraja. Kakor hitro bomo dobili konkretne predloge, bomo takoj naročili načrte in pričeli zidati. Delo bo trajalo najmanj dve leti.
Bolna točka za naše mesto je tudi regulacijski načrt. O njem že govorimo leta in leta, do uresničitve zamisli pa še ni prišlo. Imamo že razne slike — kakor horizontalno in vertikalno nivelizacijo — načrta pa še nimamo na papirju. Temu načrtu bomo tudi v prihodnosti posvečali vso pozornost.
Končno naj še omenim gradnjo letališča, za katerega se zavzema tukajšnji Aero-klub. Danes že imajo manjša mesta — kot je M. Sobota — svoja letališča, saj se naša prometna sredstva iz leta v leto izpopolnjujejo in ni več daleč čas, ko bo letalo tudi pri nas eno najvažnejših prometnih sredstev. Zato vse prizadevanje naše letalske organizacije pozdravljamo, zato smo ji tudi dali na razpolago zemljišče v takoimenovanem »Müzgi«.
V	mojem prispevku sem le grobo nanizal delo in probleme mestne občine, prepričan pa sem, da bi se dalo o vsakem vprašanju posebej na široko razpravljati, saj v našem prizadevanju ne gre samo za par ali pa celo za dvajset let — temveč za stoletja, zato je odvisno prav od nas, kakšno spričevalo si bomo zapisali v očeh naših zanamcev, naših poznejših rodov. Delo ljudskega odbora je zelo obširno in odgovorno, zato pa je tudi več kot potrebno, da z njim sodeluje vse prebivalstvo, da volivci sami objektivno presojajo delo ljudskega odbora in njegovih članov, da mu pomagajo s koristnimi predlogi in pripombami, da bo njegovo delo in prizadevanje lahko obrodilo konkretne uspehe v dobrobit našega pokolenja, kateremu smo dolžni pokazati točno perspektivo za njegovo bodoče ustvarjanje in življenje.
Revolucionarja in voditelja upora proti tujcem je prekmursko ljudstvo našlo o svojem heroju Stefanu Kovaču-Marku. Na sliki: detalj spomenika, s katerim so se Prekmurci dostojno oddolžili svojemu padlemu junaku in vzorniku. Spomenik stoji pred starim gradom.
Misli
ob prvem praznovanju krajevnega praznika M. Sobote
Naša Sobota praznuje. Zunanji videz tega praznovanja je morda preskromen; malo se je zgubil na kraju velikih praznovanj v septembru na Ostrožnem in kasneje v Lendavi; morda pa smo tudi sami premalo skrbeli za ta zunanji videz. Vendar pa je le res, da Sobota, središče ožjega domačega sveta ob Muri, o teh dneh praznuje prvič svoj praznik — 17. oktober — in praznuje ga z občinskim tednom.
Mesec oktober je bil v oseh štirih letih okupacije vedno najtežji, ne le za Soboto - za vse Prekmurje. A najtežji za Soboto je bil prav gotovo oktober leta 1944. Sedemnajsti oktober tega leta pomeni za Soboto črn dan; spomini nanj so žalostni, saj so združeni z desetinami življenj, ki so končala v nacističnih taboriščih širom Evrope. Obenem pa je ta dan dokaz borbene pripravljenosti Sobočanov, podoba zavedne Sobote, ki ni klonila pred ošabnim tujcem. Zato je prav, da je Sobota sprejela ta dan za svoj krajevni praznik in prav je, da ga prvič praznuje ob deseti obletnici oktobrskih dogodkov.
Tudi prvi občinski teden spremlja to obletnico. Svečana seja LOMO, žalna komemoracija ob prekopu padlih borcev junakov v skupno grobnico, nešteti venci ob spomenikih, na grobovih in spominskih ploščah padlih, večer, ko smo poslušali revolucionarne besede in snovanja padlih mladih predvojnih prekmurskih piscev — vse to je posvečeno spominu oktobrskih žrtev; še več, spominu vseh, ki so darovali svoja življenja za svobodo, za srečo in dobrobit ljudstva.
Sobota danes raste. Razveseljiv je pogled na mesto, ki se razvija ne le v prikupno, temveč tudi gospodarsko in kulturno močno središče zemlje ob Muri. Zato daje prvi občinski teden tudi skromen obračun tega dela. V njem so prizadevanja naših kulturnih, ljudskoprosvetnih kolektivov, ki so za nadaljnjo izobrazbo in rast naših Ijudi vsekakor pomemben činitelj. Zato praznujemo letošnji občinski teden o Soboti tudi z namenom, da bi postal vsakoletna krajevna prireditev, ki bo prikazovala rast in napredek našega mesta in nam dajala nove pobude, nove zamisli za hitrejši in vsestranski razvoj.
Ne bo odveč, če zaključimo: naj nam bo prvo praznovanje krajevnega praznika Sobote obenem krepka pobuda za nove delovne podvige na vseh gospodarskih, kulturnih in družbenih toriščih, naj bo pobuda za hitrejši in močnejši korak o bodočo soboško komuno.
Predsednik Ljudske skupščine LRS
Tovariš Miha Marinko
med občani v Veliki Polani • • •
Tovariš Miha Marinko kot zvezni ljudski poslanec murskosoboškega okraja pogosto prihaja med svoje volivce. Če mu le dopušča čas, z veseljem prisluhne množičnim sestankom, Kjer mn ljudje v sproščenem pomenku odkrivajo težave in probleme. V okrajnih razpravah aktivno sodeluje. Najbolj pa je priljubljen med prebivalstvom po odkritem nastopu in preprosti besedi, s katero pa vselej zadene v živo. . .
Preteklo sredo je tov. Miha Marinko presenetil občane v Veliki Polani, kamor je prišel obiskat pisatelja tov. Miška Kranjca. Ker pa je bil v novo urejenem zadružnem domu pravkar sklican sestanek Socialistične zveze, kjer se je obravnavalo tržaško vprašanje, sta se sestanka udeležila na splošno veselje občanov tudi tov. Miha Marinko
in Miško Kranjec. Tovariš Marinko je z zanimanjem sledil razpravi, nato pa se je tudi sam oglasil. Uvodoma je čestital občanom k lepo uspeli proslavi ob 20. obletnici »Ljudske pravice« kakor tudi k doseženim uspehom pri dograditvi zadružnega doma in elektrifikaciji občine. »Ti uspehi,« je dejal tovariš Marinko, »vam morajo dati novih spodbud za nadaljnji gospodarski in kulturni napredek občine. Ni dovolj, da je v vasi le nekaj gospodarjev, ki napredno gospodarijo. Le-ti morajo prenesti svoje znanje in izkušnje tudi na ostale kmetovalce.« Zatem je tovariš Marinko govoril o nekaterih konkretnih pomanjkljivostih in slabostih, ki jih je opaziti v merilu okraja. Med drugim je omenil melioracije, ki so danes bistven problem Prekmurja, saj je ravno v tem ključ za hitrejši gospodarski napredek okraja. Kljub temu pa dela na razbremenilniku pri Murski Soboti že več let počivajo. Sedaj so celo sredstva tu, ni pa potrebnih načrtov. Brez načrtov pa bo težko pravočasno smotrno uporabiti dodeljena investicijska sred-
stva. Pri tem je tovariš Marinko navedel Vzgleden primer tolminskega okraja, ki velja prav tako za pasiven okraj v Sloveniji. Tolminčani vsa leta zahtevajo kredite, svoje zahteve pa utemeljujejo z dobro izdelanimi načrti za več let. »Človeka jezi,« je nadaljeval tovariš Marinko, »da še danes sedi na okraju in to na vodilnem položaju uslužbenec, ki je bil več let madžarski oficir. Mi ne zanikamo, da tem ljudem ni treba dati zaposlitve, vendar ne na vodilnem mestu. Nasprotno pa so bili primeri, ko se je ljudi, ki so ves čas aktivno sodelovali v narodno osvobodilni vojni, premeščalo sem in tja. Če so bili ti ljudje takrat sposobni, ko je šlo za zmago ljudske revolucije, bodo sposobni tudi sedaj. Zato jim je treba dati mesta, ki jim pripadajo, in za katera se čutijo sposobne. Opaziti je tudi, da v okraju ni pravega sodelovanja med Okrajno zadružno zvezo in kmetijskimi zadrugami na terenu. Sedanje stanje zasluži vso kritiko. Kmetijske zadruge v Prekmurju imajo vse pogoje, da postanejo gonilna sila gospodarskega napredka.« Zatem je pogovor nanesel na pisatelja Miška Kranjca. Pred leti je bilo namreč opaziti nekakšno odmikanje od pisatelja Miška Kranjca. Zadnji dogodki pa kažejo, da so to
mnenje zastopali le posamezniki. Prekmursko ljudstvo pa je in bo živelo s pisateljem Miškom Kranjcem in njegovimi deli, ki tako nazorno opisujejo življenje prekmurskega človeka na obmurskih kolnikih.
O vseh teh slabostih, ki jih je nakazal tovariš Marinko na sestanku občanov v Veliki Polani, bo vsekakor potrebno obširneje spregovoriti. S široko in konstruktivno kritiko bomo najhitreje odpravili sedanje slabosti in pomanjkljivosti, ki nas danes ovirajo pri graditvi socializma.	(ze)
Krediti za zadružne
domove v Prekmurju
Mnoga gradbišča zadružnih domov v Prekmurju so zadnje čase spet oživela. Večje uspehe so letos že dosegli v Polani, Križevcih, Šalovcih in še ponekod. Čeprav so kmetijske zadruge in zadružniki precej prispevali v denarnih sredstvih, materialu ali delovni sili, da bi lahko zgradbe čimprej izročili svojemu namenu, bi dela brez družbene pomoči le počasi napredovala.
Posamezne kmetijske zadruge so že pred meseci prejele večmilijonska posojila, te dni pa jim je Glavna zadružna zveza ponovno dodelila več kot 5 milijonov din dolgoročnih kreditov za dograditev za-
družnih domov. Kredite so dobili kraji Velika Polana, Križevci, Tišina, Črenšovci, Beltinci, Gradišče, Gornja Bistrica, Kobilje in Hodoš. Potrebe po kreditih pa so občutne tudi v nekaterih drugih krajih (Cankova), zato se prizadevajo, da bi v ta namen dobili še več denarnih sredstev. Pet milijonov dinarjev pa je Glavna zadružna zveza dodelila za elektrifikacijo prekmurskih vasi. Po predlogu OLO bodo ta sredstva dobili predvsem oni kraji, kjer je potreba največja in kjer so vaščani pokazali največ volje za delo.
Kredite bo treba izkoristiti do konca tega leta. Zato se bomo morali z delom podvizati, da nam ne bodo zapadli.	Fr.
Nedeljsko srečanje ob skupni grobnici
padlih prekmurskih junakov
Sončno jesensko jutro je zadnjo nedeljo privabilo na soboško pokopališče več sto prebivalcev mesta. Zbrali so se pred skupno grobnico, da se še enkrat oddolžijo spominu v zadnji vojni padlih herojev in aktivistov, preminulih žrtev fašizma. Nad odprtimi grobovi so bile rakve s posmrtnimi ostanki rojakov, ki so dali svoja življenja zato, da lahko občani M. Sobote v svobodi proslavljajo svoj ljudski praznik
—	17. oktober. V množici ljudi — odraslih, pionirjev in mladincev — smo videli tudi v črno oblečene matere in svojce onih, od katerih smo se tokrat spet poslavljali s polno mero hvaležnosti zaradi velikega poslanstva, ki so ga opravili na prekmurskih tleh.
Ko je soboška godba na pihala odigrala žalno koračnico, je komemorativno slavje odprl predsednik ZB tov. Rudi Rapl - Savo, ki je najprej pozdravil navzoče in predal besedo preživelemu borcu 17. oktobra
—	Stanetu Červiču-Bojanu, ki je izčrpno govoril in orisal razvoj narodnega osvobodilnega gibanja v
Prekmurju, poudarjajoč, da je tudi prekmursko ljudstvo dalo svoj delež v velikem boju za svobodo in našo neodvisnost. »Prav spričo tega, ker so bili pogoji za partizansko delovanje in širjenje upora v Prekmurju izredno težavni,« je nadaljeval tov. Bojan, »smo dolžni naše žrtve še bolj ceniti, jih ohraniti v trajnem spominu in posredovati bodočim pokolenjem, ki naj se na svetlih vzgledih padlih junakov in borcev uče, kako je treba delati za svoje ljudstvo in ljubiti domovino.« Po Bojanovem govoru so navzoči z enominutnim molkom počastili spomin padlih junakov, mešani pevski zbor je zapel žalostinko »Kot žrtve v boju ste padli za nas,« zatem pa je predsednik LOMO tov. Jože Velnar prevzel v varstvo skupno grobnico s piramidnim spomenikom, ki ga bodo spomladi dokončno uredili.
Med igranjem žalnih koračnic so rakve s posmrtnimi ostanki padlih borcev položili v zadnje hrame, zastopniki množičnih organizacij in delovnih kolektivov pa so okrasili skupno gomilo s cvetjem in številnimi venci.	S. K.
OLO Al. Sokola je razpravljal o družbenem načrtu
Včeraj, v sredo, 20. oktobra 1954, že ko smo zaključili delo v redakciji, je bilo v M. Soboti redno zasedanje Okrajnega ljudskega odbora. Na dnevnem redu je bila razprava o izpolnjevanju družbenega plana, rebalans proračuna, predlog za razpravo o komunah in še nekaj razprav.
Zasedanju so poleg odbornikov obeh zborov OLO prisostvovali še: predsed. Republiškega zbora Ljudske skupščine in ljud. poslanec Jože Rus, zvezni ljudski poslanec Vanek Šiftar, zvezni ljudski poslanec Zbora proizvajalcev Koloman Korpič, ljudski poslanec in sekretar Okrajnega komiteja ZKS Nace Voljč in republiški ljudski poslanci Bela Brglez, predsednik OLO, Franc Rogl, Franc Ficko, Vilko Fram, ing. Miran Mejak in Franc Korošec.
Obširneje bomo o zasedanju poročali v prihodnji številki.
OD TEDNA
DO TEDNA
Približujemo se »pariškemu tednu«. V mislih seveda nimam kake svetovne razstave, festivala ali kaj podobnega, temveč vrsto pomembnih mednarodnih sestankov v francoskem glavnem mestu, ki bodo močno spremenili odnose med zahodnimi državami, pa tudi odnose med Zahodom in Vzhodom. Včeraj sta se sestala zahodnonemški kancler dr. Adenauer in francoski vladni predsednik Mendès-France, da se pomenita o posarskem vprašanju. Danes se bodo sešli zunanji ministri ZDA, Vel. Britanije, Francije in Zah. Nemčije, da podpišejo pogodbo, po kateri bodo zahodnem delu Nemčije spet vrnili popolno suverenost. V četrtek se nameravajo zbrati delegacije onih devetih držav, ki so se pred tedni na Londonski konferenci sporazumele o vključitvi Zah. Nemčije v razširjeni bruseljski pakt ter o njeni ponovni oborožitvi, dan pozneje pa bo zasedal Atlantski pakt in odločal o tem, ali naj Nemčijo sprejmejo v svojo sredo.
Ker je francoska skupščina pred dnevi izglasovala francoskemu vladnemu predsedniku zaupnico in mu na ta način dala proste roke tudi kar zadeva londonske sklepe, je skorajda zanesljivo, da bo Zah. Nemčija postala samostojna država, ki bo lahko postavila o mejah bruseljskega pakta in ob primernem nadzorstvu na lastne noge svojo armado in se čutila kot enakopraven udeleženec.
Zahodni politični opazovalci menijo, da se vo s potrditvijo bruseljskega pakta pričelo novo obdobje zahodno evropskega sodelovanja, ki pa se ne bo omejilo samo na vojaško, temveč tudi na politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje. Za te vrste evropskega sodelovanja se je odločno potegoval na londonski konferenci že premier Mendès-France. Ta vrsta sodelovanja naj predstavlja neke vrste pričetek uresničevanja zamisli o enotni Evropi v nasprotju z »malo Evropo«, kakor so si jo zamišljali v okviru Evropske obrambne skupnosti.
Sklepi »pariškega tedna» bodo vsekakor naleteli v Moskvi na negodovanje, kajti stopili bodo pred evropsko javnost v času, ko je Moskva predložila ponovne razgovore o vsenemških parlamentarnih volitvah in o združitvi obeh nemških delov v enotno, neodvisno državo. S tem, da se bo Zah. Nemčija priključila bruseljskemu paktu, se bo dokončno oklenila Zahoda in bo potisnila vprašanje vsenemške združitve v ozadje. Taka rešitev bo naletela na precej ostro reakcijo tudi med zahodnonemškimi opozicijskimi krogi in v Vzh. Nemčiji.
Precej sence na te vrste rešitve meče tudi resnica, da so se velesile na zasedanju Generalne skupščine OZN odločile, da bodo znova pričele pogajanja o razorožitvi. V času, ko slišimo iz dneva o dan vse več miroljubnih izjav, so seve govorice o kakšni koli obrambni tvorbi, četudi temelji na načelih Ustanovne listine Združenih narodov, t. j. na načelih izključne obrambe pred napadom, milo rečeno, neprijetne. Tega v Parizu ne bodo smeli prezreti. Upoštevati bodo tudi morali, da je sovjetski blok, od katerega po mnenju zahodnoevropskih avtorjev preti agresija, zadnje čase poleg obljub tudi z dejanji dokazal, da se je odpovedal agresivnosti in da namerava sodelovati z zahodnimi državami po normalni, z mednarodnimi določbami ustaljeni poti.
Izjave britanskega in ameriškega zunanjega ministra kažejo, da v Parizu ne bodo prezrli zahtev onih francoskih (ne ravno maloštevilnih) krogov, ki se zavzemajo v sedanjem obdobju popuščanja mednarodne napetosti za razgovore s SZ. Gre pred vsem za to, da bi Zahod ne zavrnil povsem pobud iz Moskve. Sedaj je čas. da z dnevnega reda odpravijo tako nemško, kakor tudi avstrijsko
vprašanje, kakor se je to zgodilo pred kratkim z vprašanjem Trsta. Omenimo naj še, da je SZ sprejela londonsko pogodbo na znanje brez kakršne koli pripombe, kar je nekatere kroge naravnost presenetilo. To velja posebno za levo opozicijo o Italiji, ki prav te dni, v nasprotju z mnenjem Kremlja, v italijanski skupščini napada tržaški sporazum in »dokazuje«, da gre za »izdajstvo italijanskih interesov«. Sovjetska poslanica Varnostnemu svetu jasno poudarja, da predstavlja sporazum enakopraven dogovor med prizadetimi strankami in da taka odločitev koristi stvari miru v Evropi.
Spel zamuda!
Tako bo nejevoljno ugotovil ta ali oni naš naročnik in bralec, ko bo prejel današnjo, sicer zajetno in pestro številko »Obmurskega tednika«, vendar z enodnevno zamudo.
Res, spet zamuda, ki uredništvom nikakor ni prijetna. Zato prav lepo naprošamo cenjene bralce in naročnike, da nam tudi tokrat to oproste. Zamuda namreč ni nastala po naši krivdi. Naročenih klišejev nismo prejeli pravočasno iz klišarne LP v Ljubljani, zato se je tisk zapoznel. Brez slik pa — gotovo nam boste pritrdili — bi številka, posvečena prvemu prazniku M. Sobote, ne bila popolna.
V bodoče pa — »Obmurski tednik« pravočasno!
Uredništvo
Žrtve niso bite zaman
Že sama beseda okupacija je težka« a koliko težja še za ljudstvo« ki mora prenašati vsa njena bremena in nasilja. Naše ljudstvo jih pozna« okusili smo jih na lastnih telesih. Zdaj, ko si svobodni ustvarjamo srečnejši jutrišnji dan, so nam leta okupacije le trpek a obenem časten spomin« spremljan z zavestjo, da so vsa velika dela današnjih dni plod ogromnih žrtev prav onih najtežjih let.
6. aprila 1941 je bilo obzorje naše prihodnosti temno, črno. Žalostni dogodki so se odigravali tudi pri nas, v noši Soboti. Vkorakala je naduta nacistična vojska, ki so jo pozdravili tedanji oblastniki; poslanec Benko, župan Hartner, srezki načelnik Bra-
tina in drugi. Oblastno se je košatil in šopiril po mestu najhujši, tedanji vodja KB Polak Pepi s svojimi kulturbundovci. Že dolgo časa pred tem je pridobival malodušneže in lahkoverneže za svojo organizacijo. Čeprav so pošteni in v resnici zavedni ljudje tudi pri nas vodili ostro borbo proti KB, ni vse skupaj mnogo zaleglo; imeli so oporo pri protiljudskem režimu, ki so ga predstavljali domači mogočniki. Taka oblast jih je ščitila, a proti ljudem, ki so na to fašistično nevarnost opozarjali, je nastopala. Tako so tudi proti meni uvedli disciplinsko preiskavo v začetku marca 1941, ker nisem odobraval ščitenja KB.
Takoj po vkorakanju nemških čet, že dopoldne, so začeli s hišnimi preiskavami. Nacistične orožnike so seveda vodili od hiše do hiše domači kulturbundovci. Tudi k meni so prišli. Ker nisem takoj našel ključa od vrat, so kar splezali čez plot, da se le ne bi karkoli skrilo pred njimi. Že prvi dan so me določili kot talca in nisem se smel ganiti iz domačega dvorišča. Domači člani KB so prirejali po mestu pohode in vlamljali v židovske trgovine. Kasneje sem zvedel, da so najhujši zahtevali, naj se me ustreli. Zdel se jim je najprimernejši čas za obračan.
Ko so vkorakale v mesto madžarske okupacijske enote, je bil tudi njihov prvi posel ta, da so nastopili proti zavednim Slovencem. Vse, ki so v prejšnjih letih prišli tostran Mure iz ostalih predelov Slovenije, so hoteli na lep način prisiliti, da bi se izselili od ta in prepustili svoja stanovanja
madžarskim oblastnikom. Postavili so nas pod policijsko nadzorstvo. Tudi po dvakrat dnevno smo se morali javljati na žandarmerijski postaji in biti deležni prezira in zaničevanja. Nekateri so se v resnici tudi izselili, večina pa je ostala. Spominjam se, kako nas je nekoč bodril dr. Vadnal in šaljivo pripomnil: »Fantje, zdaj smo na boljšem, madžarski žandarji sami nas čuvajo . . .
Nasilje pa se je stopnjevalo. Okupatorji, ki so na vsa usta govoričili, da je Prekmurje tisočletna madžarska celota, so se te zemlje bali, bali so se ljudstva, v katerem se je netil upor. Oktobrski dogodki leta 1941 niso zaustavili teženj po svobodi. Padle so prve žrtve, padel je prvoborec Stefan
Kovač-Marko, narodni heroj, toda vsejano seme je že klilo. Glas o dogodkih v ostalih slovenskih in jugoslovanskih pokrajinah je prihajal tudi v Prekmurje, zavednim ljudem je krepil zavest in vero v končno svobodo, okupatorju pa vlival strah. Nasilja so rasla. Oktobra 1942 so madžarski nasilneži aretirali predstavnike zavednih Slovencev, Šumenjaka, Vadnala, Gregorca, Velnarja. Nekajmesečno taborišče v Nagykaniži ni izpolnilo želja okupatorjev, vrnili smo se še odločnejši in stikov z narodnoosvobodilnim gibanjem je bilo vedno več.
V jeseni leta 1943 je tudi Soboto zadel nov val nasilja. Mnogo so jih odvedli in marsikateri se ni več vrnil. Mnogo ljudi je ostalo brez vsakršnih sredstev, brez kruha. Zato smo že v začetku začeli z akcijo pomoči. Zbirali smo prispevke, ki so se stekali pri Jošku Brumnu in se tu v trgovini delili onim, ki so bili v najtežjem položaju.
Pozimi leta 1943-44 so postajali stiki z NOB vse tesnejši. V Prekmurje so prišli borci z desnega brega Mure. Med prvimi v tem času je bil Červič Sfane-Bojan. Organizacija Osvobodilne fronte se je širila, pripravljenost za upor je bila vedno večja. Pomlad 1942 je prišla z novim udarcem. Zajeti in obsojeni so bili številni aktivisti, med njimi Domanjko, oba Šijanca, oče in sin, enako oba Hajdinjaka, Gomišček Danilo, Podlesek Dragica in drugi. Vsi so prestali strahovita mučenja, toda ostali so stanovitni. Bojana so iskali na vse pretege, toda tokrat ga še niso dobili. V tem času so ubili njegovega očeta, ki je is Radomerja pobegnil
semkaj in iskal zatočišča, a je bil izdan. Bojan se je zatekel v Brumnovo hišo, kjer sem stanoval tudi sam. Sprejeli smo ga, v hiši je bil mesec in pol. Nihče ni zvedel zanj, čeprav so v hiši stanovali tudi madžarski oficirji. Med tem časom so bili odgnani v taborišče tudi soboški Židje. Pobrali so vse, otroke, odrasle, stare. Iz Sobote so jih odpeljali s kamioni v Čakovec, od tam pa v razna taborišča. Vrnilo se jih je le nekaj.
Tovariš Bojan je bil v svojem zatočišču na varnem, toda ko je prišlo zanj povelje, se je poslovil od nas in se odpravil nazaj čez Muro. Toda kmalu se je vrnil, zdaj pod imenom Sergej, z njim pa borci Juš, Franc in Ciril. Kam drugam — spet v Brumnovo hišo. Tu je bilo stalno zatočišče. O prihodu borcev smo obvestili tovariša Rogana Ludvika-Jurija, ki je bil tedaj sekretar OF za soboški okraj. Zanimivo je, da je takrat obiskal partizane tudi dr. Piskernik, jih vse pregledal in dal zdravila. Brumnova hiša je bila vsa v skrbeh, da ne bi prišlo do izdaje, če bi nas kdo zalotil. Toda vsak, s katerim smo imeli stike, je bil ves naš, zato do izdaje ni prišlo.
16. oktobra 1944 je bila v hiši seja, kateri so prisostvovali Bojan, Rastko, Ciril, Juš, Miran, Ludvik Rogan in Stefan Kuhar. Dan poprej je padel Horthyjev režim, treba je bilo biti pripravljen, da nas dogodki ne bi prehiteli. Nihče pa ni vedel, kaj snuje okupator. Po seji sta Rogan in Kuhar odšla, partizanski borci pa so legli k počitku.
Zgodaj zjutraj naslednjega dne, 17. oktobra, so patruljirale po mestu madžarske vojaške enote. Tega dne Je zadel Soboto najhujši val aretacij. Obkolili so Brumnovo hišo, kjer je prišlo do neenake borbe med peščico partizanov in podivjanimi fašisti. Partizani so srečno prodrli iz obroča, le Juš je bil ranjen. Da ga ne bi živega dobili, se je sam junaško končal.
S 17. oktobrom se je začela trnjeva pot za nešteto ljudi. Okupator je imel točen seznam, vendar vseh niso dobili. V taborišča pa so odgnali vse, ki so jih dobili, celo otroke kakor Brumen Nikico in gluhonemo Koren Zlatico.
Aretirance so najprej odgnali v Szombathely, nato v Komarom, od tam pa v taborišča Dachau, Flosenburg, Hersbruck, Buchenwald; ženske pa v Bergen-Felsen. Množica mater, bratov, očetov, sinov in sestra se ni vrnila iz teh taborišč, njihova trupla trohne nekje v tujini.
Zato je prav, da praznuje naše mesto svoj krajevni praznik prav ob obletnici 17. oktobra. V tem prazniku je spomin na častne žrtve, v njem so dela naših borcev, padlih herojev, v njem je Štefan Kovač-Marko, v njem je junak Dane Šumenjak-Miran, v njem je Jože Kramer-Juš, Stefan Cvetko, Zoran Velnar, ki je kot ranjenec živ zgorel v partizanski bolnišnici, ki so jo zažgali ustaši, v njem Je Koloman Kučan, ki je padel v Srbiji, v njem so vse naše muke, vse solze mater in otrok, a obenem plodovi vseh teh žrtev, ki niso bile zaman. Zato je naš praznik obenem praznik novih pobud za nadaljnje ustvarjalno delo za srečnejše dneve mladega rodu, kateremu naj preteklost služi kot veren opomin, da bo vedel ceniti, spoštovati in ljubiti to s krvjo prepojeno, zdaj svobodno zemljo.
Jože Velnar
Brumnova hiša v Murski Soboti, kjer je bila postojanka TV/8.
»OBMURSKI TEDNIK«
Stran 2	21. oktobra 1954
PROFIL USPEHOV
IN PRIZADEVANJ
IZ ZAPISNIKOV DELAVSKIH SVETOV
Pet let je za nami — pet let preizkušenj, ali bo seme, ki smo ga vsejali v naše tovarne in podjetja, rodilo plodove in se razbohotilo v našem socialističnem vrtu. Delavsko upravljanje, ki so mu dali prve življenjske celice naši najvidnejši voditelji
—	spomnimo se samo velikih zaslug pokojnega heroja dela tov. Kidriča
—	je v razmeroma kratkem časovnem razdobju zavzelo širok razmah, prebilo okope starega in preživelega in dalo vidnega poleta ustvarjalnim silam delavskega razreda, ki je v zadnjih petih letih ustvaril čudeže. Z velikimi giganti je rasel naš človek in rasla je njegova zavest, da je naposled sam gospodar v svojem podjetju, da sme in je čelo dolžan odločati, kadar gre za koristi njegovega kolektiva in skupnosti. Na tej poti so mu stale številne ovire:
moral se je boriti sam s seboj, s svojimi predsodki iz preteklosti, moral se je odločno spoprijeti s silami, ki so zavirale splošen razvoj, z birokratizmom in samovoljo posameznikov. In prav od tega, koliko je bil v tem poslanstvu odločen in stanoviten, je bilo odvisno, ali in koliko je ta velika pridobitev prešla v njegovo meso in kri, koliko je bilo novo močnejše od tistega, kar je bilo treba odložiti v ropotarnico preteklosti.
Takrat — pred petimi leti — smo ponavadi dejali: delavci so sprejeli ključe od tovarn v svoje roke! Danes pa lahko že marsikje porečejo: imamo proizvodnjo v svojih rokah, sami odločamo o tem, kaj in kako bomo delali, da bo napredek kar najbolj otipljiv, uspehi kolektiva pa dobrodošli vsej naši skupnosti. Kakšna razlika med včeraj in danes?
Bežen pogled po bližnji okolici
Da smo konkretni! Tudi v soboških podjetjih se je v času uveljavljanja delavskega samoupravljanja izkristaliziral bolj zdrav odnos do dela in strojev. Večina delavcev je danes že mnogo' bolj odločna proti posameznikom, ki bi hoteli zapravljati ugled kolektiva. V podjetju »Panonija« je delavski svet izrekel kazni nad par delavci, ki so v delovnem času pijančevali in zato dosegali manjšo delovno storilnost. Za ta ukrep so se odločili tudi v primeru delavca P. Moral bo poravnati škodo, ki je nastala z okvaro neke naprave — iz neprevidnosti. Tudi večje število napak pri izdelavi perila v tovarni »Mura« je imelo za posledico, da so bile posamezne delavke kaznovane z ukori. Delavski svet v tem podjetju se tudi ni mogel sprijazniti s površnim delom likaric in čistilk. Zabeležili so celo nekaj primerov, da so drugače dobro izdelane srajce priromale nazaj v podjetje prav po zaslugi posameznih delavk. Ostrejši kurs proti napakam pa je v tem podjetju sestavni del boja
Za večjo kakovost izdelkov in konkurenčnost na trgu
Dasiravno je kolektiv »Mure« s svojimi kakovostnimi izdelki prodrl na vsa večja jugoslovanska tržišča — letošnje uspešne kupčije na velesejmih v Zagrebu, Novem Sadu in Osijeku — in da v rednem delovnem času celo ne zmore vseh naročil, pa dobiva prizadevanje za večjo kakovost vse širši razmah. Delavski svet je celo razpravljal o tem, da bi izvedel anketo, v kateri naj bi kupci povedali svojo besedo o izdelavi in kakovosti njegovih izdelkov. Rezultati ankete jim bodo brez dvoma veliko povedali. Ogledali so si tudi delovni proces v sorodni tovarni »Andje Rankovič« in bodo od tam prinešene izkušnje koristno uporabili na svojih delovnih mestih. Tako bodo lahko pri srajci prihranili od 10 do 12 cm blaga in jo tudi hitreje izdelali. Kaj pa to pomeni pri sto tisoč komadih, menda ni treba posebej omenjati. Izboljšave bodo ugodno vplivale na kakovost izdelkov in doprinesle svoj delež k znižanju cen. Precej si obetajo tudi od stroja za tiskanje etiket, ki ga nameravajo kupiti. Hočejo se čimbolj osamosvojiti, kar je posebno važno sedaj, ko že računajo, da se jim bodo sčasoma odprla vrata tudi na tržišče v tujini. Izvažali bi moško perilo.
V Tovarni mesnih izdelkov je delavski svet na eni izmed zadnjih sej razpravljal o tem, da bi začeli predelovati in konservirati šunke za zunanji trg. Dokaj živahna razprava je zastopnike kolektiva privedla do zaključka, da se bo treba bolj odločno zavzeti za kakovost teh izdelkov, sicer ni moč računati na večji poslovni uspeh pri zahtevnih inozemskih kupcih. In vse kaže, da se vedno bolj odvija proizvodnja v znamenju tega prizadevanja.
Tudi soboški mlekarji so prizadevni, kadar gre za kakovost sira in drugih izdelkov. Letos so na podeželju odprli tri nove hladilne postaje. Potegujejo se tudi za izboljšanje dela v zbiralnicah mleka; kajti od tega, kakšno mleko priroma končno v kadi, je docela odvisno, ali bodo njihovi izdelki tudi v kakovostnem pogledu zadovoljili našega potrošnika. V obratu se je bila precej razpasla nečistoča in počevinastih štedilnikov, za katerimi
vršnost pri odpravljanju pošiljk. Na obratnem sestanku so se dokaj trdo prijeli in naposled tudi sklenili, da do takih slabosti ne bo več prišlo.
V podjetju so preusmerili proizvodnjo na tiste vrste proizvodov, ki gredo trenutno najboij v denar; ve-
like zaloge neidočega blaga namreč hromijo poslovno sposobnost podjetja.
Večje število dobro opremljenih zbiralnic mleka v Obmurju — to je pa tudi bodoči program organov delavskega upravljanja soboškega »Mlekoprometa«. Kmetovalcem bo treba dati možnosti, da bodo v bližnji zbiralnici lahko oddali tudi večernje mleko, ki ga bodo tamkaj obdržali v takem stanju, da bo tudi prihodnje dni sposobno za predelavo. Prav od uspešnega odkupa mleka pa bo odvisna bodoča proizvodnja v modernem poslopju nove soboške mlekarne.
Nekaj več o »Panoniji«
»Naš kombinat v malem si le počasi krči svojo razvojno pot« — se radi potožijo soboški Panonci. Svoje skromnosti ne prikrivajo niti tedaj, ko te povedejo v svoja skladišča in razkažejo na tisoče lično izdelanih praktičnih gospodinjskih in kmetijskih potrebščin. Nepoučen človek se mora začuditi, ko vidi s svojimi očmi, kaj vse nastaja pod njihovimi rokami.
V podjetju, ki ima nedvomno, med vsemi vrstniki v mestu največje razvojne možnosti in perspektive, so po osvoboditvi izdelovali 280 praktičnih predmetov, med njimi 80 takih, katerih proizvodnjo so povsem nanovo osvojili. Izdelujejo celo predmete, ki smo jih morali uvažati. Letos so usmerili proizvodnjo na izdelavo kmetijskih strojev in potrebščin. Znižanje regresa pa jim je dokaj zmešalo račune; zdaj namreč niso mogli računati na večjo prodajo kmetijskih strojev. V zagati pa so bili samo nekaj časa. Kmalu so našli rešitev in od tovarne »Tobi« v Bistrici kupili potrebne priprave za izdelovanje težkih plo-
je na trgu veliko povpraševanje. Dosedaj so že izdelali nad 1000 štedilnikov, naročila pa še vedno dežujejo. Osvojitev proizvodnje tega idočega predmeta jih je znova spravila na zeleno vejo in jim pregnala bojazen pred poslovno krizo.
Panonci so začeli s skromnimi sredstvi; od treh strojev je strojni park številčno močno narasel, saj daje podjetju že obeležje male tovarne. Nekaj strojev so kupili s svojim denarjem, nekaj pa sami izdelali. Še vedno pa potrebujejo stroje
za izdelovanje težjih predmetov, stroje, ki bi zamenjali zamudno ročno delo, prispevali svoje h kakovostnem in količinskem povečanju proizvodnje in znižanju cen proizvodom — v končnem pomenu besede: k večji konkurenčnosti podjetja! Sedaj se potegujejo za frakcijsko stiskalnico, od katere si nadejajo bogate koristi, računajoč, da bi lahko ob zaposlitvi sedanjega števila kvalificiranih delavcev količinsko povečali proizvodnjo za okrog 50%. Proizvajali bi predvsem
težje predmete — med njim seveda tudi novo patentirane — ki imajo na trgu največ odjemalcev. Že pred meseci so zaprosili za 3-milijonski kredit, za katerega se odločno potegujejo. Razprave na sestankih delavskega sveta so že večkrat obtičale ob tem vprašanju; delovni kolektiv namreč pričakuje, da mu bodo kredit za stiskalnico odobrili, saj bo od povečanja proizvodnje v podjetju imela koristi tudi bodoča komuna.
To in ono, kar je vredno zabeležili
Živahne razprave so bile tudi takrat, ko so delavski sveti razpravljali o tarifnih pravilnikih. Ni zgolj slučaj, da so bili v tem vprašanju najbolj tenkočutni, saj je šlo za to, ali bodo delavci tudi pravilno nagrajeni za delo, ki ga opravljajo na svojih delovnih mestih. Najbolj živahna je menda bila razprava v Tovarni mesnih izdelkov, kjer so člani delavskega sveta prerešetali pravilnik od točke do točke in se ustavili pri slehernem delovnem mestu. Rezultat tega je bil, da je moral prvotni osnutek pravilnika utrpeti precej popravkov. Med drugim so predlagali, naj bi sindikalna podružnica sodelovala, kadar je tre-
ba odločati o odpustu delavcev in da je treba odpuščenim delavcem zagotoviti primerno zaposlitev na drugem delovnem mestu. Njihov predlog je dobil svoje mesto v tarifnem pravilniku.
Delavski sveti so letos uspeli obrzdati prevelike zahteve po plači, provizijah in reprezentančnem fondu, zahteve, ki so jih želeli uveljaviti trgovski potniki in nakupovalci. Reči je treba, da so bili tudi v tem vprašanju dokaj tenkočutni. Kot pozitivni člen v njihovem letošnjem poslovanju je ocenjevati tudi odločitve, ki se nanašajo na delitev dobička. Domala povsod je prišlo do izraza gledanje v prihodnost; razdelili so le en del dobička, drugega pa dali v rezervni ali investicijski sklad. V tem se manifestira skrb kolektivov za svoja podjetja in njihovo bodoče poslovanje.
Razprave v delovnih kolektivih in dosedanje izkušnje so hkrati pokazale, da je togo vztrajanje na osemurnem delovnem času bilo često ovira k večjemu proizvodnemu uspehu, zlasti še tedaj, če so nadurno delo terjali posebni delovni
pogoji v proizvodnji in njenem procesu. Sprostitev na tem področju bo prihranila organom delavskega upravljan ja mnogo preglavic, proizvodnji pa nepotrebnih motenj.
Bili so tudi primeri preveč učenega razlaganja pravilnikov in bilanc, na kar so delavski sveti večkrat reagirali in zahtevali od odgovornih uslužbencev, da jim bolj preprosto razložijo zadeve, da bodo laže dobili vpogled v poslovanje svojega podjetja. Take zahteve so bile večkrat upravičene. Končno pa še besedo ali dve o dokumentih delavskih svetov — zapisnikih, ki po svoje govore, da se delavski sveti tu in tam bavijo z malenkostnimi stvarmi, ki sodijo v pristojnost direktorja ali upravnega odbora podjetja. Po zunanji obliki in vsebini teh listin pa je moč do neke mere ocenjevati tudi aktivnost delavskih svetov. Ponekod so slabo in površno sestavljeni. Vzorno dokumentacijo svojega dela imata delavska sveta v »Muri« in Tovarni mesnih izdelkov. Končno pa tudi to ni mala — brezpomembna stvar!
Slavko Klinar
Prekmurska metropola je dala časten delež v NOB. Zato njeni prebivalci zasluženo praznujejo 17. oktober kot svoj praznik. Na sliki: Najlepši del Murske Sobote — Trg zmage.
Prekmurski cestarji tekmujejo
Na svojem zadnjem sestanku so cestarji soboškega okraja sklenili, da bodo tekmovali v počastitev 17. oktobra — praznika prebivalcev M. Sobote in okolice. Pomenili se bodo, kdo izmed njih bo očistil več cestnih jarkov, prenovil več cestnih znakov in uredil več cestnih gramoznih gomil, da bodo cestni nadzorniki laže kontrolirali količine pripeljanega gramoza na ceste.
V njihovi sindikalni podružnici je tudi več članov, ki še niso opravili strokovnega izpita. Zato nameravajo v kratkem prirediti seminar, kjer bodo cestarji pridobili potrebno znanje. Za seminar se je prija-
vilo 36 članov. Dokaj kritično so cestarji razpravljali tudi o tistih posameznikih, ki se niso udeležili dela ob nekem cerkvenem prazniku. Sklenili so, da se take napake ne bodo več ponovile.
Hvalevredno je tudi to, da so se cestarji domala 100-odstotno udeležili velike proslave naprednega tiska v Lendavi. Tudi polnoštevilna udeležba na sindikalnem sestanku nam daje slutiti, da je vodstvo organizacije v dobrih rokah in da bodo svoje tekmovalne obveznosti tudi uresničili. Sicer pa jih prav te dni spreminjajo v stvarnosti! R. R.
DR. VLAJEVA:
Murska Sobota
Na področju zdravstva čaka soboško občino še mnogo vztrajnih naporov, da se bo povzpela na raven, ki odgovarja napredku medicinske znanosti in socialističnega družbenega reda. Povsem razumljivo je, da kopice problemov ne bo mogla rešiti brez pomoči prebivalstva vsega Prekmurja.
Moderna medicina se danes deli na dve panogi. Na prvem mestu je tako imenovana profilaktična medicina, ki se bavi s preprečevanjem bolezni. Prav na tem področju pa smo v naši občini premalo aktivni. Nimamo enotnega organa, ki bi se ukvarjal samo s temi problemi. Preventivno službo opravlja danes deloma okrajna sanitarna inšpekcija, deloma krajevni zdravnik, deloma pa Svet za socialno skrbstvo in zdravstvo. Menim, da bi morala občina imeti svojo sanitarno inšpekcijo z zdravnikom na čelu, ki bi se posvetila izključno profilaktični medicini. Zdravnik naj bi prevzel tudi šolsko polikliniko in skrbel za zdravje naših otrok. Vendar en sam človek vsega ne bi zmogel! Pri uresničevanju profilaktičnega poslanstva je potrebna pomoč slehernega človeka. Tod nas čaka še obilo dela. Doslej smo priredili že številna zdravstvena predavanja, kjer smo videli vedno iste obraze, večkrat pa se nam je celo dogodilo, da so predavanja sploh odpadla zaradi preslabe udeležbe poslušalcev. Zato bo treba v prihodnosti resno razmišljati o tem, kako vključiti v profilaktično delovanje čim večji krog naših občanov. Vsak posameznik pa lahko sodeluje v boju za ohranitev svojega zdravja le takrat, če mu je znano, za kaj pravzaprav gre. Pri nas imajo ljudje še premalo volje za tako prizadevanje, za primerno ureditev zaščitnih naprav. Na nerazumevanje trčimo celo pri upravnih odborih nekaterih ustanov in podjetij. Delavci še vedno ne naj-
dejo v sebi dovolj poguma, da bi sami zahtevali ureditev zdravstveno zaščitnih naprav.
Reči je treba, da so osnova profilaktične medicine zdrava in pitna voda, urejena stranišča, kanalizacija. Čeprav je uresničitev vsega tega povezana z ogromnimi denarnimi izdatki, bi se ljudski odbor mestne občine vendarle moral bolj prizadevati, da bi meščani prišli do teh prepotrebnih naprav.
Profilaktične ustanove so protituberkulozni dispanzer, posvetovalnica za matere in dojenčke, zavod za zatiranje spolnih bolezni in protitrahomske ambulanta. Vse naštete ustanove se bavijo z zatiranjem in preprečevanjem najbolj razširjenih bolezni. Njihovo poslanstvo bi lahko bilo še bolj uspešno, če bi jih vodili zdravniki-specialisti, ki bi svoji strokovni izkušenosti odgovarjajoče bili lahko tudi zaposleni kot šefi posameznih oddelkov v bolnišnici. Veliko vlogo v profilaktični službi bi lahko odigral tudi bakteriološki zavod, ki naj bi ga ustanovili pri Okrajni higienski postaji.
Druga veja medicine je tako imenovana kurativna, ki se bavi z zdravljenjem bolnikov. Naša glavna kurativna ustanova je bolnišnica. Področje, s katerega, se zdravijo ljudje v soboški bolnišnici, je tako obsežno, da zahteva malone vse oddelke, večje prostore in modernejšo ureditev. Moderna medicina namreč zahteva konziliarni (posvetovalni) način preiskovanja in zdravljenja bolnikov, ali drugače povedano: bolnika morajo pregledati različni specialisti, ki se potem med seboj posvetujejo o njegovem zdravljenju. S prezidavami in preureditvami smo sicer nekoliko uredili osnovne oddelke, vendar pa moramo v prihodnosti stremeti za tem, da bomo dobili novo bolnišnico z vsemi oddelki, sodobnimi inštrumenti in pripravami za zdravljenje.
Soboška bolnišnica pa potrebuje tudi visoko in srednje izobražen medicinski kader, saj nima trenutno niti ene medicinske sestre, ne visoko kvalificirane laborantske moči ali dietne kuharice. Zato bomo morali posvečati mnogo več pozornosti študirajoči mladini in ji pomagati pri šolanju (štipendije), da se bo lahko posvetila zdravstveni stroki.
Druga večja kurativna ustanova je ambulanta socialnega zavarovanja, ki pa je s svojim delom zelo preobremenjena, tako da ne more doseči tistega, kar bi zdravniki sicer sami želeli.
Dotaknila sem se le nekaterih vprašanj iz problematike zdravstva v prekmurski metropoli. Prepričana pa sem, da bi javne razprave o teh problemih mnogo pripomogle k izboljšanju razmer, kar bi naposled samo koristilo našemu zdravju.
RADENCI
Na zadnji seji so člani Sveta za prosveto pri Ob LO razpravljali o uvedbi družbenega upravljanja v šolstvu in poživitvi kulturno prosvetnega dela na občinskem področju. Sestavili so tudi načrt za zbore volivcev, ki se bodo sešli v vseh volilnih enotah v času med 17. in 24. oktobrom. Na svojih zborih bodo volili zastopnike za šolske odbore. Kulturno prosvetna društva na Murščaku, Kapeli in v Radencih so se že začela pripravljati na proslave ob Dnevu republike. Na Kapeli bodo ob jem prazniku prvič vrteli film. Izvolili so tudi že posebno komisijo, ki bo izbirala filme in določala, kateri filmi so primerni, da si jih ogleda tudi šolska mladina.
»OBMURSKI TEDNIK«
21. oktobra 1934	Stran 3
V LUCI ZDRAVSTVA
Spomini vstajajo
(Nadaljevanje s 7. strani)
Talne potrebščine, papir, svinčnike in podobno. Za brano nas niso spraševali, ker so vedeli, da je sami nimamo. Pripovedovali so nam tudi o stanja na bojiščih ter nam vlivali upanje, da bo kmalu prišla svoboda, ko bomo spet doma v slovenski domovini.
Ker' tu ni bilo za nas prostora, so nas poslali naprej. Pešačili smo 7 km poti in tako prispeli v taborišče Allach, kjer smo 16. novembra 1944 doživeli hudo bombardiranje. Dva dni po tem je prispel v taborišče nov transport, kakih 500 žena in med njimi mnogo malih otrok. Zasilne barake taborišča so bile prenapolnjene in 20. novembra smo zvedele, da se pripravlja nov transport od tu v neko taborišče za ženske v bližini Hannovra. Resnično je bilo tako, trpljenje še ni prišlo do kraja.
Naslednji dan, 21. novembra, smo ponovno vzele kovčke, nekatere že samo odeje, in čakale v vrstah na transport vse do večera. Preštevanje in sortiranje je trajalo ves dan; ločili so od nas Židinje in ciganke. Kljub temu, da smo bile same ženske, so nam dali čutiti svojo rasistično mržnjo.
Po treh dneh vožnje smo 25. novembra prispeli do kraja poti, v Bergen-Belsen. Tu so nas že čakali stražarji. Presenečeni smo zrli v skupino žensk, največ mladih, bilo pa je vmes tudi nekaj stark, vse pa v progastih oblekah z umazanimi vrečkami na rokah, na glavah pa so imele brisače. Najprej smo mislile, da so to kake delavke, ki opravljajo
težje delo kje v bližnji tovarni. Toda kmalu smo ugotovile, da so to Poljakinje, žrtve fašizma, in da čaka tudi nas njim enaka usoda v taborišču Bergen-Belsen. Ko so nas prešteli, postavili v vrsto, smo na ukaz morale oddati prtljago na kamione, same pa spet peš ponoči proti taborišču, ki je bilo od postaje več kilometrov. Spotoma smo srečali več vojnih ujetnikov, Jugoslovanov, vsi so bili razcapani ih bledi od gladu in mraza.
Prvo noč v Bergen-Belsenu smo prespale pod vedrino, ker so bile barake vse prenapolnjene. Počakati smo morale, da so nam vojni ujetniki in ostali, bivajoči v taborišču, postavili barake, kamor smo se potem vselili vsi novinci. Tu smo se srečale s tisoči in tisoči žensk iz vseh krajev Evrope, raznih narodnosti in slojev, in vse ovite v bedne cunje, sestradane, izmučene. Prosile so nas za hrano. Me novinke v začetku nismo mogle uživati hrane, obroke kolerabe, zato smo jo dajale drugim. Toda prekmalu smo razumele, kaj je glad. Pozneje smo se enako kakor vse druge borile za košček korenja ali krompirjeve olupke in čestokrat tudi za en sam zeleni drevesni list — le da bi se preživele in dočakale vrnitev v domovino.
V Bergen-Belsenu nas je bilo petindvajset Sobočank, vrnila se nam je le tretjina. Ostale so podlegle mučenju, pomrle od lakote, napadel jih je tifus in druge bolezni, končale so v krematoriju. Njihov pepel je bil razsut po širni poljani taborišča Bergen-Belsen, ki je bilo takoj po osvoboditvi zažgano.
Slava vsem materam, mladenkam in ženam, ki so pomrle v tem zloglasnem taborišču.	Zdenka Požar
Preteklost in sedanjost
V SOBOŠKEM ŠOLSTVU
Površnemu opazovalcu, človeku, ki ne pozna temeljnih sprememb v našem gospodarskem, kulturnoprosvetnem, političnem in družbenem sistemu po osvoboditvi, se zdi nerazumljiv nagli napredek Murske Sobote. Gospodarski napredek, nagli razvoj Sobote same (številne novogradnje) je več ali manj viden, se odraža na zunaj, manj pa je ta rast na prvi pogled vidna v razvoju šolstva v letih po osvoboditvi. Naš namen je prikazati razvoj šolstva v Soboti skozi zgodovino, da bi čimbolj spoznali dvig šolstva ravno v zadnjih letih.
Prvi zapiski o šoli v Soboti segajo v trinajsto stoletje. V tej dobi je bila osnovana pri samostanu v Soboti župnija in tudi samo-
stanska šola. Iz zapiskov je razvidno, da je samostan s šolo stal nekje med sedanjim pokopališčem in Rakičanom. Tam se je razprostirala tudi takratna Sobota. V začetku 17. stoletja je pa bila vas požgana. Nova Sobota se je začela razvijati okrog Saparyjevega gradu.
Ponovno omenjajo šolo v Soboti šele proti koncu 18. stoletja. Šola je bila lesena in
so bile všolane vse okoliške vasi: Krog, Rakičan, Lukačevci, Veščica, Satahovci in Černelavci. Šola je stala nekje na prostoru bivše Kardoševe trgovine, blizu stare osnovne šole. Leta 1875 je bila zgrajeno poslopje državne osnovne šole. Istega leta se je šola preselila tudi v novo poslopje. Bila je to enorazrednica. Štirirazredna je postala šele leta 1885. Nekako v istem času je bila osnovana tudi r.-k. šola in nekoliko pozneje tudi evang. šola. V začetku šolskega leta 1920 je imela šola 8 razredov in 349 otrok. Ob razpadu stare Jugoslavije je imela šola 15 oddelkov in 566 otrok.
Leta 1911 je bila ustanovljena tudi občinska meščanska šola v Soboti. Prostore je imela v tedanji evang. šoli. Obiskovali so jo samo dečki. Leta 1915 je dobila meščanska šola svoje poslopje, ki je bilo zgrajeno predvsem iz prispevkov domačih trgovcev in obrtnikov. Naslednje leto je bila šola podržavljena.
Ob nastanku Jugoslavije je bilo Prekmurje brez popolne srednje šole. Prekmurci so tedaj prosili za humanistično gimnazijo. Dobili pa so realno gimnazijo. Bila je ustanovljena z odlokom poverjeništva za uk in bogočastje v Ljubljani dne 30. IX. 1919. Gimnazija se je vselila v prostore bivše meščanske šole. Gimnazijski razredi bi morali postopoma rasti, dočim so razrede meščanske šole postopoma ukinjali. Kako je bilo z rastjo razredov gimnazije v Soboti, ne bi opisovali, ker je to poznana stvar. Zaradi takratnih političnih razmer je šele s šolskim letom 1940-41 bila drž. gimnazija v Soboti prvič popolna. Toda tudi to šolsko leto popolne gimnazije ni bilo končano, ker ga je prej pretrgal fašistični napad na staro Jugoslavijo.
V stari Jugoslaviji je bila v Soboti — avgusta 1939 — ustanovljena tudi dvorazredna trgovska šola.
Že v stari Jugoslaviji je bil velik problem za prostore šol v Soboti, začenši pri osnovni šoli. Tako najdemo v šolski kroniki za šolsko leto 1937-59 zapisano naslednje: »Dne 25. septembra je imel kraj. šolski odbor važno sejo. Na tej seji je bilo sklenjeno, da se postavi baraka, ki bo razbremenila plesnive učilnice stare drž. šole. Dne 18. oktobra je bila ponovna seja. Na tej seji je bilo sklenjeno, da se postavi baraka s štirimi učilnicami na šolskem vrtu.«
Dne 4. maja 1940. leta pa so bili odobreni načrti za gradnjo nove šole in spomladi leta
1941 se je začelo z gradnjo novega šolskega poslopja sedanje gimnazije.
Po odhodu nemške okupacijske vojske iz Prekmurja je dne 16. aprila 1941 vkorakala v Soboto madžarska vojska, ki je osnovala vojaško poveljstvo. Pri vojaškem poveljstvu je bil osnovan tudi prosvetni odsek, kateremu je načeloval Rhossoczy Rezsӧ, doma iz Medžimurja.
Prvo dejanje novih oblastnikov je bilo zapiranje učnih moči. Rhossoezy je po navodilu krajevnih činiteljev začel sprejemati v službo tako imenovane Vende — prekmurske rojake in Madžare, ki so že prej službovali v teh krajih. Ti ljudje so se jim zdeli dovolj zanesljivi, da lahko prevzamejo šole. Slovencev - prišlekov, razen nekaterih izjem, ki so službovali v Prekmurju, niso sprejemali. V maju se je izvršila zaprisega učiteljev, ki so takoj odprli šole in pričeli s »preobrazbo« v obliki tečajev.
torej starši pismeno izjavili ali želijo pouk v madžarskem ali vendskem jeziku. Izjavo so morali izpolniti v navzočnosti dveh ali treh občinskih odbornikov — zanesljivih seveda. To naj bi bil neke vrste plebiscit, s katerim se naj starši izjavijo, ali so za madžarsko ali za vendsko šolo. Krajevni politiki so organizirali veliko propagando in zastavili ves svoj vpliv, da so se starši izjavljali za madžarsko šolo. Rezultat plebiscita je bil za nas porazen. Samo na 16 šolah v Prekmurju so se starši izjavili za »vendsko« šolo. Vpisovanju na soboški Šoli so prisostvovali: kr. notar Dr. Pinte, ravnatelj Hartnerjeve banke, mestni župan Lipič in predsednik Obrtne zbornice Štefan Sukič. Vpričo teh Hartnerjevih hlapcev se starši niso upali izjavljati za slovensko šolo.
Po končanem plebiscitu je šolski referent izdal slovenskim šolam obvestilo z naslednjo vsebino: V smislu naredbe ministrstva za uk in bogočastje Vas obveščam, da je g. minister na podlagi predloženih izjav staršev ugodil njihovi želji in odredil, da se bo na vaši šoli vršil pouk v madžarskem jeziku; vendski jezik uporabljajte kot pomožni jezik.
Isto delo je okupator opravil tudi na gimnaziji v Soboti. Ves poudarek šolskega dela na gimnaziji je bil na klerikalno-nacionalistično usmerjeni vzgoji in ne na pouku. Vse delo je usmerjalo naslednje geslo: Verujem v enega boga, verujem v eno madžarsko domovino!
Že prvo leto ni bilo več na gimnaziji književne slovenščine. Uvedli so madžarščino kot učni jezik v vseh razredih. Vendščina je bila v šolskem letu 1941-42 le kot predmet v paralelkah VII. in VIӀӀ. razreda. Naslednje šolsko leto pa le v paralelki VIӀӀ. razreda in to tudi samo na izrecno zahtevo staršev.
Okupator se je torej pri svojem raznarodovalnem delu posluževal dveh načinov. S takojšnjo uvedbo madžarščine je hotel doseči, da bi se dijaki čimprej naučili madžarščine in da bi se tako čutili člane madžarskega naroda, z dopuščanjem vendščine pa je skušal ločiti Prekmurce od Slovencev in jih kot obkoljeno vendsko manjšino prisiliti k vdaji. (Kot posebno znana raznarodovalca sta bila na gimnaziji v Soboti Gabriela Szép in Bela Balint.)
V nižjo gimnazijo Madžari niso sprejemali deklet, za nje je bila ustanovljena posebna meščanska šola v Soboti. To so storili zaradi tega, ker madžarski zakon za srednje šole ni dovoljeval mešanih gimnazij. Dekliška meščanska šola v Soboti, ki je dobila svoje prostore v pritličju jugovzhodnega dela Szaparyjevega gradu, je delovala od šolskega leta 1941-42 do 1944-45. Zadnje leto pa
Poslopje stare gimnazije, v katerem so se šolali in vzgajali prekmurski naprednjaki in revolucionarji. Sedaj je v njem osnovna šola.
Po osvoboditvi je bilo dograjeno veliko gimnazijsko poslopje, ki sodi po svoji ureditvi med najlepše vrstnike v Sloveniji. Prav v teh dneh urejajo fasado zgradbe.
Ko je okupator izvršil začetne priprave, organiziral šolsko upravo, našel in namestil učne moči, opravil najnujnejše politične in jezikovne tečaje, je stremel za tem, da čimprej izrine domačo govorico iz šole. Tega dela se je lotil že pred pričetkom novega šolskega leta 1941-42 z zvijačo in nasiljem.
Starši šoloobveznih otrok, ki niso bili Madžari, so morali v začetku šolskega leta podpisati dvojezično izjavo, s katero »podpisani roditelj vӧoznanim ka v 1941-42-om
leti vcsenya moje dete v .............jezika
zlocs zselem notriszpiszati dati«. (Za jezika vcsenya sze lejko odebere: vogrski, szrbszki, horvacski, vendszlovenszki, szlovenszki i rutenszki jezik.) Na teh tiskovinah naj bi se
se je pouk zaradi neprestanih letalskih alarmov in bližajoče se fronte vršil samo dva meseca. Izvestja te šole nam pričajo, da je
NAŠE BRALCE
OPOZARJAMO
na knjigo našega sodelavca, publicista Ivana Krefta, nekdanjega urednika predvojne »Ljudske pravice«
SPOMINI LJUDSKEGA AGITATORJA
Knjiga je izšla za dvajseto obletnico »Ljudske pravice« pri mariborski založbi Obzorja.
Dobite jo v vseh knjigarnah, broširana stane 450 din.
O knjigi, ki zanimivo opisuje doživetja revolucionarja, španskega borca in ljudskega delavca, bomo obširneje poročali v eni prihodnjih številk našega tednika.
bil pouk usmerjen ravno tako kot na gimnaziji. Par odlomkov: »Naša mladina je up lepše bodoče Madžarske. Naša šola ima v središču vendske krajine (Vendvidek) posebno nalogo: mora biti obmejna trdnjava madžarske duhovne vzgoje. S to zavestjo smo se prizadevali na vse načine, da bi v duše vendsko-madžarskih deklet globoko zasadile onega krščansko-madžarskega duha, ki spodbuja plamtečo domovinsko ljubezen in do kosti pošteno delo, posebno v sedanjih časih, da bodo predane in požrtvovalne, kot je to bila sveta Marjeta Arpadovska.«
Spredaj omenjeno dvorazredno trgovsko šolo je okupator spremenil v štirirazredne trgovsko srednjo šolo. Šola je imela namen pomadžariti domači trgovski in obrtniški naraščaj. Šoli so zaradi tega dali tudi zelo širok šolski okoliš, ki je segal do Kormenda. Propaganda za okrepitev šole je uspela tako, da so hodili v to šolo celo dijaki iz Šoprona in Székesfehérvára. Glavna naloga šole je bila vceplanje vdanosti madžarski domovini. V izvestju te šole se bere med drugim tudi tole: »Za vzgojo domovinske ljubezni in nacionalne zvestobe smo uvedli v tem šolskem letu pozdravljanje nacionalne zastave.«
Kljub vsemu prizadevanju pa okupatorju njegovi naklepi le niso uspeli. Ni mogel zatreti prebujajoče se narodne in revolucionarne zavesti med prekmursko mladino. Ni mu uspelo izkoreniniti revolucionarne miselnosti, ki so jo med prekmursko šolsko mladino prinašali napredni profesorji v stari Jugoslaviji, med njimi prof. Liška, Raubar in drugi. Iz soboških šol so izšli mladinci, člani Kluba prekmurskih akademikov. Iz te mladine so zrasli narodni heroji pod vodstvom KP in SKOJ. Iz te mladine so izšli voditelji narodnega odpora v Prekmurju. Dokaz za to so oktobrski dogodki vse od začetka okupacije — od. leta 1941 pa vse do oktobra 1944.
Prav je, da se Sobota spominja teh dogodkov v svojem občinskem prazniku, da doraščajoča mladina, ki obiskuje današnje soboške šole, vidi in najde svoje vzore v svetlih likih narodnega heroja Štefana Kovača, Daneta Šumenjaka in ostalih borcev, katerih imena so vklesana na spominskih ploščah soboškega pokopališča in na mnogih soboških hišah, kakor tudi na plošči, ki jo bo Okrajni komite Ljudske mladine Slovenije odkril v petek, 22. X. 1954 v poslopju nove gimnazije ob obletnici ustanovitve
SKOJ-a, vsem skojevcem, ki so obiskovali gimnazijo v M. Soboti.
Ta mladina naj se pod vodstvom svojih sedanjih vzgojiteljev uči stopati po prej začrtani poti, saj ima za to dane vse pogoje.
V Soboti je danes toliko raznih šol, da ima sleherni dijak možnost vključiti se v te šole in si pridobili srednješolsko izobrazbo, ki mu lahko služi za nadaljnji študij. To je možno le ob vsestranskem razumevanju naše ljudske oblasti, ki ne gleda na Prekmurje več z mačehovskimi očmi, kot je to bilo v stari Jugoslaviji. Vsak lahko uporablja svoj materinski jezik v šoli in se mu ni treba bati preganjanja, kot je to bilo za časa okupacije. Malokatero pokrajinsko mesto se lahko ponaša s tem, da bi imelo toliko različnih šol, kot jih ima M. Sobota. V njej je danes popolna gimnazija, ki ima 23 oddelkov in 729 dijakov. Število oddelkov in dijakov iz leta v leto raste. Ekonomska srednja šola ima štiri razrede in čez 100 dijakov; vajenska šola različnih strok šest oddelkov s 161 vajenci, šola trgovskih vajencev tudi čez 100 učencev. Nižja glasbena šola služi ne samo Soboti, temveč celotnemu Obmurju. — Osnovna šola ima 15 oddelkov in 590 učencev. Poleg omenjenih šol smo po osvoboditvi
imeli tudi učiteljišče, večerno gimnazijo, partijsko večerno gimnazijo in razne tečaje: učiteljski, trgovski itd., kar vse je služilo za pridobitev izobrazbe prav onim, ki v stari Jugoslaviji in za časa okupacije zaradi svojega socialnega stanja ali zaradi svoje razredne zavesti niso imeli prilike obiskovati šole in si pridobiti potrebnega znanja.
Spričo tako naglega razvoja šolstva v M. Soboti nastaja danes že problem prostorov, tako za gimnazijo kakor za osnovno šolo. Na obeh zavodih se zaradi pomanjkanja učilnic vrši pouk tudi popoldan, kar gotovo kvarno vpliva na učne in vzgojne uspehe naše šolske mladine. Zato bo treba v kratkem misliti na zidavo novega poslopja za eden ali drugi zavod. Prav tako nam manjka dobro urejen dijaški dom, ki bi lahko sprejel vso učečo se mladino, da bi odpadli tako imenovani »vozači«.
Upamo, da se bo v doglednem času mestnemu ljudskemu odboru Sobote ob podpori vsega prekmurskega ljudstva posrečilo rešiti tudi ta problem. Na vzgojitelje naših šol pa apeliramo, da bodo vodili in vzgajali našo mladino po stopinjah svetlih vzgledov borcev za narodno in socialno osvoboditev, ki so izšli iz soboških šol.
Spomenik v soboškem parku — v bližini starega gradu —postavilo ga je prekmursko ljudstvo svojim književnikom in piscem.
ULRIH ELA - ATENA:
Tudi Prekmurje je naše . . .
Nekako te besede je uporabil Oblastni komite KPS za Štajersko, ko je izdal nalog za pohod v Prekmurje. Že leta 1943 so zbirali prostovoljce in rojake, ki naj bi ponesli v Prekmurje novo silo tistega upora, ki je končal s smrtjo narodnega heroja Štefana Kovača že leta 1931. Velike žrtve Prekmurcev niso bile že v času NOB kronane z uspehi, kot se je to zgodilo v ostalih predelih naše domovine. Od Kovačevega delovanja pa do decembra leta 1944 lahko zabeležimo še dva poizkusa organizacije upora v Prekmurju, ki pa sta, žal, z več ali manj žrtvami propadla. Vzroki so gotovo objektivnega značaja.
Prekmurje! Že sama beseda je imela za nas večkraten pomen. Pomenila je predvsem nenasitno fašistično žrelo; pomenila je deželo, ki je del naše, ki pa je od nje ločena z Muro — dvakratno mejo; pomenila je nepregledno šahovnico, na kateri ni bilo tihega partizanskega zaveznika — gozda; pomenila nam je končno tudi nepoznane ljudi, njih govorico, običaje — skratka: nepoznano življenje. Kakšno si Prekmurje?
Tja gremo! Tako se je glasil nalog Oblastnega komiteja KPS, ki je bil 3. decembra 1944 konkretiziran na seji Okrožnega komiteja in uresničen na odseku Mure pri Grlavi v noči od 4. na 5. december 1944. Naloge, ki smo jih dobili, je obsegal zgolj en sam stavek: »Organizirajte upor!« Da je bila to za četvorico partizanov — Srečka, Črta, Slavo in Ateno — na takem terenu, kot je bilo za nas Prekmurje, dovolj težka naloga, smo se zavedali vsi, ko smo to nalogo dobili. »Živi se ne povrnemo pred koncem!« je bil naš pozdrav in odšli smo polni vere v uspeh in s samcatim vodičem — busolo in specialno karto. Res se nismo vrnili pred koncem . . .
Že prvi dan se nam je Prekmurje pokazalo še bolj tuje, kot smo mogli pričakovati. K temu je precej pripomogel novo zapadli sneg, ki je bil naš najhujši prirodni sovražnik že v štajerskih hribih in gozdovih, kaj pa še na tistih mrzlih, gladkih prekmurskih
poljanah. Naenkrat smo se počutili silno majhne in slabotne. V nas je zavel občutek osamljenosti — kako daleč smo od naših . .? Ta občutek nam je hkrati utrjeval vero vase, saj nismo mogli računati na kakšno pomoč. Skozi rahel snežni metež smo si zabrundali pesem: »Od Triglava, Karavank do Prekmurja ravnega . . .« računajoč, da prav tako pojo tudi naši tovariši onstran Mure.
Čeprav smo bili obveščeni o množični aretaciji, ki je koncem oktobra zbrisala vse sledove Bojanove skupine, smo vendarle pričakovali, da bomo tu in tam našli vsaj sledove organizacije. Žal ni bilo niti sledov, našli pa smo strah pred morebitnimi novimi aretacijami. Ljudje, ki smo jih srečavali, o partizanih niso bili informirani in so vsa oborožena gibanja pripisovali četnikom, katerim so prištevali tudi nas, in pred nami Džemsovo skupino. O razvoju dogodkov okrog Draže Mihajlovića niso imeli pojma, kakor tudi ne o razvoju NOB v Sloveniji in ostali Jugoslaviji. Prekmurski predaprilski politiki so kot povsod v Jugoslaviji odigrali svojo vlogo, le da so jo lahko tod opravljali nemoteno do tega poznega datuma. Tako se je dekan Jerič v Turnišču prizadeval, da bi nas prikazal kot belo gardo (od česar menda še niti danes ni odstopil!?), ki se bori pod zastavo Rima in emigrantskega kralja Petra.
Spričo tega je bila naša prva naloga, da smo se predstavili ljudem, kdo smo in za kaj se borimo. Povedali smo jim, da vodi našo borbo KP s Titom na čelu, da imamo svoje najvišje vojaško in politično predstavništvo v NKOJ-u in AVNOJ-u, da imamo svoj program v sklepih ӀӀ. zasedanja AVNOJ-a in temeljnih točkah OF. Razložiti smo morali ljudem, kdo so naši zavezniki, kdo sovražniki in kje je mesto zavednih Prekmurcev.
Najbolj učinkovit način za pridobivanje ljudi so bili množični sestanki. Začetni strah pred takim načinom dela se je pokazal pozneje kot popolnoma neutemeljen. Gotovo je, da imajo pri tem velike zasluge neredki tovariši Prekmurci, ki so se tokrat že skri-
»OBMURSKI TEDNIK«
Stran 4	21. oktobra 1954
vali in iskali zveze, da bi se nam pridružili. Prav z njihovo pomočjo smo sklicali prve take sestanke 8. decembra 1944 v Strehovcih, kjer je bilo navzočih okrog 50 ljudi, 13. decembra v Renkovcih pri Fuzjanu s pomočjo Magdič Martina, navzočih je bilo 20 ljudi, v Turnišču, Nedelici itd. Niti eden teh sestankov ni bil izdan madžarskim oblastem, dočim so je o njih proti pričakovanju mnogo govorilo. Tak odnos prebivalstva do NOB nas je navdušil in pripravil do tega, da smo se odločili za prvi odbor OF, ki smo ga 15. decembra postavili v Strehovcih. Od tu se je naše delovanje razširilo na Renkovce, Turnišče, Nedelico, Brezovico, Polano, Gomilice, Trnje in v druge vasi. Trditi smem, da je bilo žarišče našega dela prav v teh vaseh — celo pa v Strehovcih in Renkovcih, kjer smo imeli najboljše odbore OF, ki so jih sestavljali 3 ali 4 najboljši vaščani: tako Franc Trajbar, sekretar v Strehovcih, člana pa Štefan Varga-Jurček in Glažar, Martin Magdič-Dušan, sekretar v Renkovcih, in člana Štefan Ciček in Franc Zver.
Neposredna naloga v tem času je bila: ustanoviti odbor OF v sleherni vasi in obeh prekmurskih mestih. Medtem ko se je organizacija na deželi zelo širila, pa tega nikakor nismo uspeli doseči v mestih. Ni moč trditi, da je bila tam pripravljenost ljudi manjša, toda obstoj močnih madžarskih postojank je onemogočal vzpostavitev direktne zveze s partizani in obratno, posredna povezava pa je zahtevala neprimerno več časa.
Odbore smo zadolževali za te - le naloge: pomoč partizanom v prehrani in obleki, organizacija obveščevalne službe — posebno še takrat, kadar smo bili v vasi. Posebna naloga, ki so jo morali prevzemati odbori OF in ki je bila specifična za ta slovenski predel, je bila organizacija skrivanja dezerterjev madžarske vojske. To ni bila lahka naloga! Velika večina fantov in mož je dezertirala zaradi tega, ker se je zavedala bližajočega propada fašizma. Svobodo je hotela učakati doma. Sele tu so ubežniki zvedeli za partizane in so se jim mnogi želeli
pridružiti. Spričo tega, ker nismo imeli vojaške edinice, niti rezervnega orožja in ker so bile vse kurirske zveze z ozemljem onstran Mure pretrgane (ves čas od decembra pa do konca vojne), je bil ta problem zares pereč in je narekoval učinkovite ukrepe.
Razen navedenega so se odbori OF pripravljali za prevzem občin, pošt in trgovin v trenutku, ko se bodo fašistične oblasti umaknile. Takoj moram poudariti, da so prav to nalogo izvedli odbori nadvse zadovoljivo — saj ni bila nekontrolirano izpraznjena niti ena trgovina, prav tako pa so ob prihodu RA na občinah že sedeli naši odbori. Nesporno je, da je v tem velika zasluga, da niso okupacijske oblasti v pokrajini prizadele še več neredov in škode.
Koncem meseca decembra je prišla v Prekmurje še ena skupina petih tovarišev. To je bila za nas velika olajšava, saj smo si mogli sedaj delo razdeliti, kot je to zahteval položaj.
Prve dni meseca januarja smo imeli konferenco v strehovskih goricah — v Ivaničevi kleti. Udeležili so se je vsi, ki so prišli v Prekmurje s Štajerske, in še okrog 15 tovarišev iz Prekmurja. Skupno je bilo navzočih torej okrog 30 ljudi. Konferenca je imela dvojen namen: usposobiti večje število tovarišev za politično delo med množicami — zato je bil prvi del študijski — razdeliti delo in se opreti na lastne noge tudi v vojaškem pogledu. Nujno je bilo treba rešiti problem skrivačev, prav tako pa je politično delo pogrešalo vsaj manjših vojaških akcij, ki so ga vedno dopolnjevale. Konferenca je trajala tri dni. Delovni del konference je obsegal v glavnem tri točke:
1. formiranje l. prekmurske čete in v zvezi s tem razdelitev naše odgovornosti na vojaško in politično področje,
2. nadaljevanje z organizacijo odborov OF in njihovo usposabljanje za prevzem oblasti in
3.	imenovanje začasnega komiteja KPS za Prekmurje.
Za komandirja I. prekmurske čete je bil imenovan tov. Filip Korošec-Bor, doma iz Loke pri Zidanem mostu, za komisarja pa tov. »Srečko«. Četa je štela največ 39 ljudi
in ni mogla zaradi nenehnega zasledovanja madžarskih vojaških edinic nikoli pridobiti na svojem številu, ki smo ji ga določili ob njenem rojstvu, na 100 mož. V četo so vstopali le prostovoljci. Mnogi Prekmurci, ki so se že naveličali skrivanja, so se ji rade volje pridružili, toda le redki so vzdržali borbe in napore. Prve žrtve v četi so imele za posledico prva dezerterstva nazaj na senike. Kljub vsem oviram pa je četa izvršila nekaj zelo uspešnih akcij. Že sam njen obstoj je vlival strah madžarskim hordam, obenem pa hrabril naše sodelavce. Četa je osvojila teren Goričke, ki je bila v političnem pogledu mnogo za Dolinskem, zato pa so bile terenske razmere veliko ugodnejše. Enkrat je napravila Četa svoj pohod tudi v Porabje, kjer se je še teže prebijala kot na Goričkem. Slovenci, ki tod žive, so zaradi stalnega pritiska tujih gospodarjev zdrsnili s sleherne družbene in gospodarske pozicije, medtem ko je njihova miselnost toliko hlapčevska, da so hvaležni za golo — pa čeprav še tako pasje življenje.
Zaradi neprestanih bojev se je sestav čete naglo spreminjal. Prav tako se je spremenil komandni kader, kajti Bor, ki je bil izvrsten komandir, je bil ranjen, Srečko pa je padel v Strehovskih goricah. Na komandirjevo mesto je prišel Mirko, ki je padel na pohodu v Porabje, na komisarjevo mesto pa je prišel Franček Mirtič, zelo mlad, toda požrtvovalen in predan tovariš, ki je moral po Mirkovi smrti opravljati kar obe funkciji.
Med tem časom 'je organizacijo na Dolinskem zajelo veliko izdajstvo, ki so mu sledile množične aretacije, pa tudi neprimerno močnejša vojaška kontrola nad terenom. Mnoge vasi so sedaj dobile nove vojaške postojanke, dočim so bile že obstoječe postojanke številčno okrepljene. Izdajstvo je zajelo mnogo naših odborov in tudi sodelavcev, na preostalo organizacijo pa je seveda zelo negativno vplivalo. Kljub temu pa so odbori OF v Prekmurju dobro izvršili svojo zgodovinsko nalogo.
Narodnoosvobodilno gibanje v Prekmurju je od konference vodil začasni komite KPS, ki je bil takrat postavljen in je v celoti deloval le malo časa. V komiteju smo bili Bor, Talany, Srečko, Slava in jaz. Najprej odpadla Slava, ki je bila odgovorna za mladino, kmalu nato pa sta padla še Talany
in Srečko. Ostala sva sama z Borom in mislim, da sva pridobila še Frančeka Mirliča.
Bližajoča se fronta je potiskala v Prekmurje čedalje več madžarske in nemške oborožene sile, ki se je zaradi umika besna in s poslednjimi močmi zaganjala v nas po vnaprej pripravljenih načrtih po madžarskih žandarjih. Posledica tega so bile vse pogostejše borbe, v katerih so padali naši najboljši tovariši. Tudi mi, ki smo hajke preživeli, smo bili zaradi pridobljenih ran v zadnjem času nesposobni za polno udeležbo v boju. Vse naše napore, napade, obrambo in politične uspehe je z zanimanjem in z veseljem spremljala večina Prekmurcev. Njihova zasluga je bila, da je šlo naše gibanje v širino kljub neprimernemu terenu, ofenzivam in mnogim domačim izdajalcem, organiziranim v njilaških vrstah ali pa v nataroških in birojskih mestih. Zaradi gibanja NOB v Prekmurju so fantje še bolj množično dezertirali iz madžarske vojske in se izogibali mobilizaciji v delavske bataljone, ki so jih pošiljali v Madžarsko. Odsotnost slehernega njihovega 'vojaka ali delavca je pomenila skrajšanje življenjske dobe fašizma. Mislim, da naporov Prekmurcev in njihovih žrtev v NOB ne bi smeli podcenjevati, čeprav morda niso prispevali tolikšnega deleža kot ostali predeli Slovenije, so pa zato živeli tudi v povsem drugačnih razmerah. V Prekmurju ni moglo nastati osvobojeno ozemlje, vendar pa se je zato zopet budila in krepila zavest o pripadnosti k slovenskemu narodu, o izkoriščanju človeka po človeku, o graditvi skupnega doma Federativne ljudske republike Jugoslavije, ki hoče dati dela in kruha vsem svojim ljudem. Nedvomno je, da je takšna množina sezonskih delavcev — posebno, izseljencev — slabila tako zavest. To je bila zapuščina stare Jugoslavije na prekmurskih tleh. Z njo moramo nujno računati, kadar ocenjujemo dogodke NOB v Prekmurju.
Na koncu želim Prekmurcem v opomin povedati še to, da vsem partizanom, ki so na njihovih tleh žrtvovali svoja življenja, dolgujejo nadaljevanje vsega onega, kar so začeli in za kar so umrli, dolgujejo jim živ spomin, ki naj bi se manifestiral tudi v večjem odkrivanju spominskih plošč in spomenikov.
Soboška knjižnica-
naš ponos
Na Titovi cesti, o senci platan, je na poslopju bivše osnovne šole napisano z rdečimi črkami »Knjižnica — Čitalnica«. Ta ustanova je še zelo mlada — datira iz leta 1945 — hrani okrog 10.000 raznovrstnih knjig in ima nad 2300 rednih obiskovalcev.
Če upoštevamo, da leta 1945 o M. Soboti sploh nismo imeli knjižnice, potem smo upravičeno lahko ponosni na to izobraževalno ustanovo, saj v Sloveniji ni skoraj nobenega okrajnega središča, ki bi se lahko pohvalilo s tako uspešnim razvojem svoje knjižnice.
Začetek knjižnice je bil kaj skromen. Po vojni so se o našem mestu sestali ljudje in kmalu ugotovili, da
ni okupator zapustil nobene slovenske knjige, da bo treba takoj odpreti knjižnico. Ljudje so pravilno razumeli to plemenito akcijo in darovali knjižnici lepo število dobrih knjig. Nabiralno akcijo so vodili prosvetni delavci, pobudo pa je dala Osvobodilna fronta.
S svojim poznejšim delom o korist te ustanove so si prebivalci mesta zaslužili, da se je »Knjižnica Okrajnega odbora OF« preimenovala v »Ljudsko knjižnico« Prvi knjižničarki — tov. Horvatova in Raubarjeva — sta sprva imeli mnogo posla, ki je od njiju zahteval obilo prostega časa. Pozneje jima je pomagala tudi tov. Rojsova. Tri prosvetne delavke so potemtakem uredile knjižnico, da je lahko začela nemoteno delovati. Okrajno vodstvo Ljudske prosvete, ki je pozneje prevzelo knjižnico, ni imelo dovolj materialnih in denarnih sredstev, da bi lahko zagotovilo nemoten razvoj ustanove. Tedaj so se znova izkazali naši delavci. Patronat je prevzel Okrajni sindikalni svet in obogatil knjižnico z bogato zbirko knjig. V njej je celo namestil plačanega knjižničarja, ki ga je že tedaj terjal razvoj ustanove. S tem dejanjem so soboški delavci pokazali svojo zavest in še danes zaslužijo oso pohvalo. A še nekaj: sindikalne podružnice so knjižnici darovale tudi svoje knjige, povrhu tega pa so delavski sveti podjetij takrat, ko je Okrajni sindikalni svet izročil izpopolnjeno knjižnico nazaj vodstvu Ljudske prosvete, primaknili lepe zneske, da je lahko ustanova pridobivala na svojem knjižnem zakladu.
Napak pa bi bilo prezreti delo sedanjega knjižničarja tov. Zrima, ki si je vedno prizadeval, da bi knjižnici priboril dostojno mesto. Danes je knjižnica v upravljanju ljudskega odbora mestne občine, ki kaže veliko razumevanje do nje, kljub temu, da prihajajo vanjo ljudje iz vsega Prekmurja — nekateri celo po 20 in še več kilometrov daleč. Število zunanjih obiskovalcev neprestano narašča in je že doseglo številko 400. Polemtakem ni prav nič čudnega, če narašča število rednih bralcev, saj jih je bilo pred dvema letoma komaj
900, danes pa jih lahko naštejemo že nekaj nad 2300. le samo te številke nam zgovorno govore o vlogi knjižnice v našem kulturnem življenju.
Knjižnica je redni odjemalec vseh knjig, ki jih založijo slovenska založniška podjetja. V njeni čitalnici najdemo nad 30 raznih časopisov in revij. Ljudje radi zahajajo o ta kotiček, ki je zares omejen na mali prostor. Kljub temu pa se je že pripetilo, da se je v enem dnevu znašlo o njem 60 bralcev, medtem ko je dnevni povpreček 40 obiskovalcev. Sedanji prostor je vsekakor premajhen, zato se bo ljudski odbor moral potruditi, da bo čitalnica dobila številu svojih obiskovalcev primerne prostore. Mnogi radi povedo, da bi šli o čitalnico, če bi bilo tamkaj dovolj prostora. Posebno razveseljivo je dejstvo, da se čitalnice najbolj poslužuje mladina. Med obiskovalci je videti celo mladince, ki so zaposleni o podjetjih. Tudi prostori knjižnice so
Se premajhni, razen tega pa vlažni. Spričo večjega števila revij in časopisov bo treba misliti tudi na ureditev prostora za arhiv. Vprašanje knjižnice in čitalnice pa bo lahko dokončno rešeno šele z zgraditvijo Kulturnega doma o M. Soboti, rešeno pa bo tudi lepo število drugih problemov, ki nam še danes delajo velike preglavice.
Se več pohvalnega pa bi lahko povedali o naših delavcih, katerih nesporna zasluga je, da so spravili knjižnico na današnjo stopnjo, če bi to ustanovo obiskovali o večjem številu. Opažamo namreč, da pri kmečkem prebivalstvu neprestano narašča stremljenje po branju dobrih knjig, dočim za naše delavstvo tega ni moč trditi. Celo obrtniki kažejo večje zanimanje za knjige, saj jih je registriranih v knjižnici enkrat več kot delavcev. Zato bo treba delavce že v rani mladosti navajati na knjige. Prav je ravnala soboška osnovna šola, ki je vedno usmerjala svoje učence o knjižnice. Podobno delajo tudi ostali mestni zavodi, le od Šole
učencev o gospodarstvu še pričakujemo posnemanja. Sicer pa nekateri vajenci zelo pridno obiskujejo knjižnico in čitalnico.
Knjižnica posodi vsak dan povprečno 100 knjig, tako je letno med bralci okrog 25.000 knjig. Najbolj brana so dela pisateljev Bevka. Jurčiča, Kersnika, Finžgarja, Cankarja, Tavčarja, Kranjca, Kozaka, Milčinskega in drugih domačinov. Med tujimi ustvarjalci imajo največ bralcev Werne. London, Szienkiervicz, Dumas, Balzac, Dreiser in drugi.
Ne smemo pa pozabiti, da nam knjižnica vzgaja tudi kader za ostale vrstnice o Prekmurju. Njen vodja tov. Zrim je uspešno vodil tečaj za knjižničarje občinskih knjižnic in bil na tečaju tudi glavni predavatelj. Bogate izkušnje iz te knjižnice nam bodo koristno pomagale pri ustanavljanju občinskih knjižnic. Zato lahko rečemo, da soboška knjižnica resnično opravlja svoje okrajno poslan-
stvo. Morda bi celo kazalo, da bi posojalo gotove zbirke knjig tistim občinskim knjižnicam, ki bodo v svojem začetku imele premalo knjig.
S takim načinom dela bo soboška knjižnica dokazala, da je bila vredna žrtev našega ljudstva, in hkrati opravičila svojo pravico in dolžnost, da koristi osem prebivalcem Prekmurja s svojim zgledom in bogatimi izkušnjami.
TONE NOVAK
Mična in prikupna je prekmurska metropola o svojem središču. Zeleni gaji in cvetlice krase njeno obličje.
Ljudsko-prosvetno delo v. prekmurski metropoli
Ljudsko prosvetna dejavnost med našim ljudstvom do zadnjega časa ni bila na visoki stopnji, žal še danes ni na tisti višini, kot bi si morali želeti. Čut hlapčevstva ter večna borba s sovražnim tujcem, nato pa mračne prilike protiljudskih režimov, so bile stalna ovira za razvoj ljudskoprosvetnega in kulturnega razvoja. Šele v novejšem času — po osvoboditvi — so nastopile povoljnejše prilike za kulturni razvoj med ljudstvom. Šele sedaj lahko pridejo
do izraza ljudske težnje za napredkom, šele sedaj napreduje in se izpopolnjuje v hitrejšem tempu ljudsko prosvetno življenje. To nam dokazujejo ljudsko prosvetna društva, izobraževalna in Kulturnoumetniška društva, knjižnice, ljudske univerze, razstave, večje prireditve — festivali in množično sodelovanje na teh prireditvah, gostovanja večjih ali manjših ansamblov iz kulturnih središč itd. Končno pa nam tudi občinski dnevi dokazujejo isto.
Sobota tokrat proslavlja svoj občinski praznik. Mislim, da bo prav, če ob tej priliki povemo kako vrši Sobota svoje ljudskoprosvetne delo. Splošne ugotovitve, izrečene uvodoma, prav gotovo veljajo tudi za Soboto. Toda Sobota je tudi kulturno središče Prekmurja z mnogimi kulturnoprosvetnimi ustanovami, zato moramo gledati na Soboto s povsem drugim kriterijem kakor pri presojanju celotnega Prekmurja.
Predvsem si moramo postaviti vprašanje, ali opravlja Sobota kulturno poslanstvo za vse Prekmurje.
Že površen opazovalec bo na to vprašanje lahko odgovoril pravilno in bo podal pozitiven odgovor. Da, Sobota res vrši kulturno prosvetno misijo za celo Prekmurje, toda vršila bi jo lahko bolje in z boljšim rezultatom. Kje pa so vzroki za to, če ne vrši svojega poslanstva v polni meri. Nekaj vzrokov za to je gotovo v preteklosti. Če se ozremo nazaj, moramo ugotoviti tri izredno važna obdobja, ki so imela odločujoč vpliv na celoten paš razvoj, pa tudi na kulturnoprosvetno delo v Soboti.
Pred prvo svetovno vojno ni bilo zavesti, Prekmurje je bilo brez slovenskih šol, brez lastne inteligence, brez tega in onega . . ., brez vsega osnovnega, potrebnega za kulturnoprosvetni razvoj. Madžarskim valptom in njihovim biričem se je mudilo. Kar niso mogli doseči v tisoč letih, so hoteli sedaj; v pospešenem tempu pomadžariti slovenski živelj in to z madžarsko šolo, s pomočjo
madžarskih uradov in uradništva, z žandarji in z domačimi renegati. Soboška elita se je vrstila v glavni ulici od sodnije do Ledave v elegantnih stanovanjih s klavirji, s skladovnicami romanov, s toaletami najnovejše fazone, tu je bila takrat doma »kultura« — puhla zunanjost madžarske kulture. Ta elita ni imela nobenega prehoda navzdol. Poznala je ljudstvo po kočijažih in po služkinjah. Seveda slovenska raja tam v Vrtni, Novi, Mojstrski in drugih ulicah ni imela od te »kulture« ničesar in so ostali vzdušeni vase. ‘
Prekmurje, med dvema vojnama najmlajša slovenska zemlja, je bilo brez ljudske prosvetne tradicije in je moralo nadoknaditi vse zamujeno. Storjeno je bilo mnogo. Vzbujena je bila dremajoča narodna zavest in kulturna potreba. Ustanavljale so se knjižnice, društva, pevski zbori, dramatske skupine. Vse to je bilo vključeno v politične konjunkture, zato ni moglo zavzemati take širine in jim takrat ni bilo primarno dvigati ljudsko prosveto in kulturno raven, temveč utrjevati to ali ono stranko. Kljub temu lahko trdimo, da je bilo storjenega mnogo, posebno če pomislimo na težave: bojkot gimnazije, absolutni avtonomizem »vend slovenstva« (Duševni list), romantična mistika (Klekl), lokalne kapitalistične
tendence (Murska krajina). V teh težavah in v tem boju pa je vstajal nov rod, zorel je mladi rod, ki je prvi trgal kopreno zaostalosti — Mladi Prekmurec, Ljudska pravica, KPA itd. Jernej — hlapec je postal gospodar.
Po osvoboditvi se je omogočilo in pospeševalo, kakor še nikoli doslej, vse delo za dvig izobrazbe in kulturne stopnje slovenskega ljudstva. Sobota se je v tem času izkazala. Z vsem žarom se je oprijela ljudskoprosvetnega dela in tudi žela krasne rezultate. Dolgo časa je tudi prednjačila v Sloveniji s svojim pevskim zborom in orkestrom, festivali v Murski Soboti so imeli vedno nove oblike, na njih je ljudstvo vedno množično sodelovalo, postali so že tradicija. Iz skromnih početkov se je knjižnica okrajnega odbora ljudske prosvete razvila v bogato knjižnico mestnega ljudskega odbora. Ta knjižnica bi lahko bila v ponos tudi v večjem okraju kakor je Sobota in ta knjižnica ne služi samo Soboti, obiskujejo jo celo iz oddaljenih vasi Goričanskega. Vse sekcije KUD Štefana Kovača — pevska, glasbena, dramatska sekcija — so nudile vsem ostalim društvom v okraju vzgledno pomoč. Posebno v prvih letih po osvoboditvi je bila zasluga tega društva, da se je vse kulturnoumetniško delo z lahkoto preneslo tudi na ostale kraje v Prekmurju. To svoje propagandno delo je izvršilo to društvo z mnogimi gostovanji in tako vzbudilo dremajoče kulturne potrebe: ljudstva na vasi. Ob prirejanju tečajev — režiserskih, pevovodskih, knjižničarskih, lutkarskih tečajev itd., so zopet člani KUD »Štefan Kovač« bili tisti, ki so te tečaje vodili in dajali od sebe toliko kolikor so dati mogli, da bi ljudskoprosvetne delo na vasi šlo v širino in rastlo tudi po kvaliteti. Ni potrebno naštevati vseh uspehov in vseh pozitivnih strani ljudskoprosvetnega dela v Soboti, to je več ali manj znano. Znano je tistim, katerim ni vseneno, kakšna je kulturnoprosvetna rast našega mesta, ostalim pa — in teh ni malo — bi skoraj mislil, da je škoda vsake vrstice. Ta del Sobočancev je najbrž že takega mnenja, da je n. pr. pevski zbor, orkester, dramatska sekcija samo v okras Sobote in nič več. Tem ljudem je treba povedati vsaj to: pomanjkanje gospodarske in politične vzgoje, kulturna zaostalost in ostanki starega načina mišljenja in dela so naši sovražniki, ki so na poti našemu cilju; boljšemu, lepšemu, kulturnejšemu življenju najširših množic.
Ne bi bilo prav, če bi počivali na doseženih lovorikah in ne bi videli tudi napak. Tu pa moramo omeniti, da je v našem mestu dokaj zanemarjena izobraževalna oblika ljudskoprosvetnega dela. Ljudska univerza, tečaji, ta oblika ljudsko-prosvetnega dela, kulturnega, gospodarskega in političnega izobraževanja našega ljudstva, je organizacijsko težja kot katerakoli druga. Tečajev, ki so bili že razpisani lansko leto, ni bilo. Tečaji in predavanja ne bi smela biti priložnostna, nepričakovana, nedogovorjena. Osnova vsega našega ljudskoprosvetnega dela je dobra organizacija dela in temu delu odgovarjajoče oblike in načini. Žalostna je ugotovitev, da ljudska univerza v Soboti nima nobenega dia-aparata, nobenega projektorja, kaj še aparaturo za ozki film ali mikročitač itd. Prav ta oblika ljudskoprosvetnega dela je izredne važnosti, ker približujemo kulturnoprosvetne naloge vsakdanjemu življenju našega ljudstva, da vsak posameznik dojame pomen in vsebino družbenega življenja in svojo vlogo.
S posebnimi težavami se bori dramatska sekcija v Soboti. Dela-voljnih ljudi ima ta sekcija dovolj, stalna težava pa je s prostori in to vliva malodušje sodelujočim, ki vlagajo mnogo truda v študij dramatskih del. Ta stran našega ljudskoprosvetnega dela je prav zaradi svoje privlačnosti, zaradi širokega vpliva, potrebna posebne skrbi. Toda kako naj se rešijo te težave v Soboti? Že toliko forumov je reševalo te ovire, a jih ni rešilo.
Je še več težav in negativnih pojavov, a vseh tako ne moremo takoj odpraviti, ker so odvisne od mnogih činiteljev. Lahko pa upamo in tudi pričakujemo, da bo Mestni odbor Ljudske prosvete s sodelovanjem Mestnega odbora SZDL in množičnih organizacij skrbel za poglobitev idejno političnega in kulturnega dela med našimi množicami in z rastjo kvalitete ljudskoprosvetnega dela dosegel nadaljnji vzpon v rasti socialistične zavesti in kulture.
BELA HORVAT
Mali Obmurci — pionirji so borcem pripravili marsikatero presenečenje. Na sliki: Lepo je biti v družbi starih partizanov. . .
21. oktobra 1954	Stran 5
»OBMURSKI TEDNIK«
Opozarjamo vse upnike
ki imajo kakršnekoli terjatve do Odbora za proslavo naprednega tiska v Lendavi, da jih prijavijo najkasneje do 6. novembra 1954 Odboru za proslavo 20-letnice LP v Lendavi.
Opozarjamo, da nobenih terjatev, prispelih po tem roku, ne bomo upoštevali.
Lendava, 22. okt. 1954.
Likvidacijski odbor
MURSKA SOBOTA v letih 1941 do 1945
Objavljamo v nekoliko skrajšanem sestavku najvažnejše datume iz zgodovine Sobote in deloma Prekmurja v letih 1941—1945. Podatki so vzeti iz obširnejšega prispevka, ki ga je za to številko posebej napisal tov. Miro Štubel.
25. III. Raztreseni letaki »Slovenci«, ki razkrinkavajo KB in tudi poimenično naštevajo ljudi iz Prekmurja, ki so bili člani odn. so jih podpirali kot Cvetič, Šiftar Ludvik, Benko Josip itd. Tedaj je bilo v Prekmurju 252 članov KB.
27. III. Šolska mladina manifestira. Sobota je vznemirjena, v Sokolskem domu protestno zborovanje proti podpisanemu paktu. Močno odmevajo parole »Bolje grob nego rob!«, »Bolje rat nego pakt!«. S tem v zvezi na zahtevo Vojnega odseka Varaždin aretiran prof. Janko Liška. Na avstrijski meji zaplenjeno orožje, ki je bilo namenjeno KB v Soboti. KPS poziva rezervne oficirje, da Izvršijo svojo državljansko dolžnost.
6. IV. Ob 5. uri frontalni napad na meji ob Kučnici. Na Cankovi in v Strukovcih zbrana vojska — rezervisti so se v glavnem ob prvih strelih razbežali — dva sta bila ranjena. Na Muri graničarji ob umiku razstreljujejo mostove, ob 7. uri pridejo Nemci v Soboto, kjer' jih sprejme in jim preda mesto ted. sreski načelnik dr. Bratina z ostalimi predstavniki.
Hauptman dr. Steber zahteva listo 20 talcev-Srbov. Gauleiter Pollak Pepi, glavni vodja KB, sestavi svojo listo talcev Slovencev z Josipom Velnarjem, starosto Sokola na čelu.
7. IV. Nemci ob sodelovanju KB aretirajo v Soboti 25 nezanesljivih oseb, nekaj jih imajo zaprtih v Sokolskem domu, med njimi aretiran tudi Kardoš Ali, vneto pa iščejo Štefana Cvetka.
10. IV. Madžarska napade Kraljevino Jugoslavijo. Nemci ropajo po Soboti, bogatejši Židi pobegnejo na Madžarsko, ostali se poskrijejo. Nemci izropajo trgovine, odpeljejo 25 vagonov izbranega kolonialnega blaga v vrednosti čez 4,000.000 zlatih dinarjev.
16. IV. Ob 15. uri pride v Soboto zelo klavrno madžarska vojska, doživi hladen sprejem. Člani KB organizirajo v mestu in bližnjih vaseh prve demonstracije proti madžarski okupaciji.
8. IV. Popolno kapitulacija Kraljevine Jugoslavije, v posmeh temu dogodku širijo po Soboti parte o bivši Kralj. Jugoslaviji. V murskosoboškem parku prvi sestanek Kluba prekmurskih akademikov, pod vodstvom Miška Kranjca.
20.	IV. Madžari blokirajo Soboto v strahu pred demonstracijami, ki jih organizira KB. Madžarski vojaški poveljnik v Soboti zaVrne delegacijo KB pod vodstvom Bac Ludvika in Šimom Emila, ki sta zahtevala v imenu organizacije KB proste roke in orožje za likvidacijo Slavov. Skozi Soboto se vrača domov sekretar Okrožnega komiteja KPS Štefan Kovač, ki je pobegnil iz Zg. Polskave iz nemškega vojnega ujetništva.
28. IV. V soboškem gradu madžarski voditelji z renegati Hartnerjem Mikolom, Antanerjem in drugimi imajo prvi sestanek s člani KPA in Zavednosti. Ostra debata in mladina odkloni madžarsko teorijo o Vendih. V tem obdobju se članstvo KPA odloči, da gredo na vasi za učitelje in s tem obdrže stik z ljudmi.
4. V. Delegacija KPA izroči v Budimpešti madžarski vladi skupno resolucijo KPA in Zavednosti. V njej zahtevajo člani obeh organizacij kulturno avtonomijo, manifestirajo nacionalno povezanost Prekmurja s Slovenijo, zahtevajo zaščito že izvedene in nadaljevanje agrarne reforme. Resolucija zbudi silovito ogorčenje v Budimpešti, a še večje po med soboškimi veljaki.
10. V. Prvi aktiv OF v Rankovcih razmnoži pri tov. Cigitu »Prvomajsko proklamacijo KPJ«, ki jo razširijo po Soboti in drugod. Naleti na dober odmev.
15. V. Sestanek pri Čačinoviču v Rakičanu. Sestanejo se Čačinovič, Miško Kranjec in Kovač; odločno odklonijo Hartnerjevo ponudbo o sodelovanju. Ocenijo sposobnosti in moč KP Madžarske in sprejmejo zgodovinski sklep: naslonitev vseh akcij na Slovenijo. Odločno stališče za borbo proti okupatorju.
19. V. Hartner Ferdinand, Benko Josip, dekan Krantz Josip in senior Kovač Štefan zastopajo bivši soboški okraj na zasedanju županijske skupščine v Szombathely-u. kjer je Hartner v pozdravu tolmačil razpoloženje Prekmurcev: »Ka té národ nešče niti narodnost niti menjšina biti, nego Vogrin v molitvi i deli.«
21. V. Madžari obnovijo VMKE (Vendvideki Magyar Kӧzmüvelӧdési Egvesület), Dru-
štvo za madžarizacije Prekmurja, ki je že čez 3 dni izdalo svoj tednik »Muraszombat és Vidéke« kot 55. letnik.
26. V. Odide tov. Bagar v Ljubljano, kjer se sestane z org. sekretarjem CK KPS Tonetom Tomšičem.
4. VI. Madžari prirede komemoracijo zapadlimi v borbi z jugoslovanskim kapetanom Jurišičem, ki je zavzel Mursko Soboto leta 1919.
5. VI. Izdan odlok o konfinaciji Slovencev, predvsem aktivnejših članov Sokola. Slovenci-uradniki morajo zapustiti Prekmurje, a predhodno pa podpisati izjave, da odhajajo prostovoljno in nimajo nikakih zahtev do madžarske države.
18. VI. Pri Tivadarjevi mami v Turopolju seja Okrožnega komiteja KPS, po nalogu PK KPS iz Maribora ustanovljeno 12. vojno področje, njegov komandant Štefan Kovač-Marko. Razdelitev terena in funkcij med člane.
22. VI. Perš Sida prinese iz Ljubljane propagandni material,  med njim I. in II. štev. Slovenskega Poročevalca. V Soboti raztreseni letaki »Prekmurski Slovenci«, razmnoženi v tehniki v Trnju.
29. VI. Madžari priredijo centralno proslavo »Osvoboditev«. Mladina bojkotira, tako da mora kot »predstavnik« mladine govoriti sam sin renegata Hartnerja — Hartner Geza.
Zvečer veselica SK Mura, ki si je v svoj emblem iz vdanosti napisala datum osvoboditve 16. IV. 1941. Šumenjak Dane-Miran izvrši prvo sabotažno akcijo v Soboti, prekine večkrat električni tok.
2. VII. Raztreseni letaki, prepleskane madžarske napisne table, narisani znaki upora: srp in kladivo.
12. VII. Zaradi provale v Čakovcu umik aktivistov v ilegalo. Provala je terjala, da je bilo med 91 obtoženci v Čakovcu 8 iz Prekmurja.
25. VII. Razglasitev statariuma — prekega soda.
27. VII. V Soboti raztresenih mnogo letakov in izvršene sabotaže. Skoraj po vsem Prekmurju razbiti madžarski kažipoti in prerezane telefonske zveze.
10. VIH. Kulturbundovec Flisar Ludvik izda na Petanjskem mostu člana KPS Špolalič Tončka.
15. VIH. Začne poslovati madžarska civilna uprava, isto noč zgorijo oslice pšenice lendavskemu madžaronu Žerdinu.
25. VΙΙΙ. Po Soboti spet močno raztreseni letaki in tudi drugod: Prekmurski Slovenci! Delavci, kmetje! Inteligenca in komunisti! In še letak: Živela svobodna Slovenija. Poziv na upor in sabotaže.
15. IX. Močne sabotažne akcije, presekane telefonske zveze na progah Martjanci, Fokovci, Puconci, Cankova, Ropoča.
21. IX. Trojka Šumenjak, Cvetko in Šerbec Stanko požge slamo na rakičanskem veleposestvu.
24. IX. Nemške vasi ob Kučnici priključene nemškemu Rajhu.
27. IX. Masovne aretacije, aretiranih okrog 65 Ijudi.
9. X. Štefan Kovač in Vinko Megla izvršita uspel napad na madžarsko skladišče orožja v Rakičanu, odneseno precej orožja in ranjen stražar.
10. X. V Brezovcih aretiran Kardoš Evgen, član Okrožnega komiteja skupno z dekletom, Čerpez Justiko. Njegovo zadržanje v zaporu je bilo usodno za nadaljnji razvoj dogodkov.
11. X. Kovač Štefan-Marko pride v Soboto.
18. X. Na krajn sestanka Okrožnega komiteja — v Gančanih — po izdaji padejo v zasedo člani Okrožnega komiteja. Sekretar Kovač Štefan-Marko pade zadet, ostali se umaknejo brez večjih posledic, le Vinko Megla je bil ranjen. Štefana Kovača so pokopali 21. X., nato sledijo množične aretacije po Prekmurju.
50.	X. Vojaško sodišče vodi obravnavo zoper Cvetko Stefana, Kardoš Evgena, Cigit Kolomana, Flisar Kolomana, Gabrijelčič Bojana, Šerbec Stojana in Zrinjski Rudija, ki so obdolženi, da so s silo hoteli uvesti proletarski družbeni red, vršili sabotaže in podobno. Cvetko, Kardoš in Cigit obsojeni na smrt, ostali pa na zaporne kazni težke ječe od 10 do 15 let.
51.	X. Izvršitev smrtne obsodbe nad Cvetkom in Kardošem, Cigit pomiloščen na dosmrtno težko ječo.
1. XI. Odženejo vklenjene pripornike iz Sobote, bilo jih je 56, med njimi 5 ženske. Med priporniki so bili tudi katoliški duhovniki Jerič Miška, Camplin Ivan in Halas Danijel ter evangeličanski pastor Čurman Ludvik. V glavnem jih odženo v Vac, kjer so jih sodili od 4. do 5. decembra.
25. XII. se preostali aktivisti umaknejo globoko v ilegalo, Dane Šumenjak odide čez Muro.
Kot nekdaj v boju, tako sedaj v svobodi... Partizani v prisrčnem razgovoru z goričansko mamico, ki jim je nekdaj dajala zavetje.
Vinčarja na vaneči, kjer je bila 20. oktobra 1944 borba med partizansko trojko Miran - Bojan - France in stotino madžarskih fašistov. —
V borbi sta junaško padla narodni heroj Dane Šumenjak-Miran in partizan France.
9. I. Madžari ustanovijo polvojaško fašistično organizacijo Levente.
50. I. Ustanovljena v Soboti madžarska politična stranka MEP (Magyar Elet Part). Vodi jo Hartner, ki se že preimenuje v viteza Lihdvaya.
7. II. V Budimpešti živeči Prekmurci, predvsem člani KPA, formirajo grupo OF z nalogo: zbiranje pomoči zaprtim. V Prekmurju pa že od 1941 deluje Rdeča pomoč, ki jo je vodil Brumen Joško do svoje aretacije 17. X. 1944.
8. V. Odlok o izgonu Slovencev, intelektualcev Pajtler Franca, Štubl. Mirka in drugih.
12. VI.Stol scdmorice v Pečuhu sodi 21 ljudi iz Medjimurja in Prekmurja zaradi sodelovanja z NOB. Med obtoženci so Sobočanci: Kardoš Ali, Jug Karel, Miloševič Lazo, Celec Irma, Roškar Valči in drugi.
25. X. Internirani v Nagyknniži Slovenci intelektualci: Velnar Jože, dr. Šumenjak Slavko, dr. Gregorc, dr. Vadnal in drugi. Tamkaj so ostali v glavnem vsi do 7. V. 1945.
21. XI. Iz zaporov v Vacu začno pošiljati obsojene Slovence na rusko fronto pobirat mine.
4. XII. Madžari pozivajo mlajše Žide na prisilno delo.
12. ΙΙΙ. Proces proti skupini, ki je v letu 1941 podpirala Kovačevo skupino.
19. III. V različnih madžarskih mestih konfinirajo bivše jugoslovanske orožnike,
financarje in bivše jugoslovanske podoficirje.
S. IX. Kapitulacija Italije. Madžari popolnoma zapro mejo na Mari, uvedejo evidenco vseh moških do 60. leta in osebne legitimacije.
5. X. Množične aretacije, aretiranih 76 Ijudi, predvsem tistih, ki so v leta 1941 pod-
pirali Kovačevo skupino ali pa so ob italijanski kapitulaciji pokazali svoje veselje. Vse aretirane so odgnali na delo v različna madžarska mesta, kjer so živeli pod silno težkimi pogoji.
22. ΙΙ. Červič Stane-Bojan v Soboti organizira odbore OF, a pred tem aktive OF v Odrancih, v okolici Beltinec. Živi pri Brumen Jožkotu, kjer je bila sredi marca ustanovljena TV 8/1.
6. IV. Madžari aretirajo več ljudi, med njimi Mesarič Štefana, Gabrijelčič Bojana in jih odženejo v madžarska, nato pa v nemška taborišča.
26.—27. IV. V tej noči Madžari aretirajo vse Žide v Prekmurju. Doma so pastili samo tiste, ki so se že prej prekrstili in pa dr. Valyia zaradi njegovih zaslug za Madžarsko.
5. V. Aretiran kurir OF Gomišček Danilo.
15. V. Červič Bojan iz Sobote naveze stike z došlimi terenci Šumenjak Mirotom, Kramar Jožetom-Jušom, ki je tedaj prišel kot okrožni sekretar SKOJ-a. Med dijaki soboške gimnazije in trgovske šole organizira mladinski aktiv.
10. —25. V. Aretirajo Madžari po Prekmurju 44 ljudi, med njimi iz Sobote Poredoš Jožefa in Štefana, Jandl Slavka, Domanjko Mirka, Antalič Štefana, Hajdinjak Lojzeta in Izidorja in še druge. Bili so sojeni v Čakovcu, nato odgnani v razna nemška taborišča.
12. VIH. Pride v Črni log Majnik Ivan-Džems s svojo skupino. Pride v stik z Miškom Kranjcem in Červičem. Nekaj Prekmurcev gre v Lackov odred.
15. VΙΙΙ. V sadovnjaku gostilne Benkič v Soboti formiran Okrožni odbor OF Prekmurja. Prisotni: Perš Sida-Pavel, Kuhar Štefan-Peter, Rogan Ludvik-Jurij, Kučan Ernest-Koloman in Lepoša Štefan.
11. X. Partizanska skupina se v tovarni Cvetič oskrbi z denarjem in perilom.
15. X. Ob 12. uri kapitulacija Madžarske. Šumenjak skliče sestanek aktiva na TV 8/1, razgovori o prevzemu oblasti in pismo komandantu mesta s pozivom na predajo. Določen znak — sirena.
16. X. Popoldne pri Brumnu sestanek odbora OF. Madžari pripravljajo z velikim angažiranjem njilašev spiske za aretacijo. Za aretacijo je določenih 92 ljudi. Advokat Bajlec Franc opozori žandarmerijo na to, da sta Kuhar in Rogan šla k Brumnu.
17. X.  Madžarski komandant mesta ni sprejel kapitulacije. Ob 6. uri zjutraj se začno aretacije, obkoljena je Brumnova hiša, v njej so Šumenjak, Červič in Jaš, začno borbo z madžarskimi vojaki, srečno se umikajo proti Črnskim mejam, preden dosežejo gozd, je ranjen Juš in se ustreli. V bližini Tropovec padejo ostali v zasedo tišinskih žandarjev, sprejmejo borbo z njimi in jih likvidirajo. Umikajoči se zatečejo na Goričko in se ustavijo pri viničarju Novaku, ki jih je izdal.
V Soboti divjajo nyilaši, aretacije zavzamejo širok obseg in v tej brezglavosti ubijejo 5 ljudi.
20. X. Na Vaneči pade pa Šumenjak Dane in France, a Červič-Bojan je težko ranjen.
Istega dne je bila v Soboti tajna seja, kateri je prisostvoval tudi advokat Bajlec Franc; razpravljali so o usodi 17. X. aretiranih. Lokalni oblastniki so bili za likvidacijo osmih in to: Brumnovih, Roganovih, Deškovič Dušana in Ljuba, Volarič Katice in Gomišček Zore; končno so jih odpeljali in 8. XI. predali Nemcem.
20. X. Pritiskajo begunci iz Madžarske, tedaj šteje Sobota okrog 15.500 prebivalcev.
25. XI. Spet aretacije; aretirani Zečirovič, Gregorič Edi, Rugeljevi in drugi, odženo jih v nemška taborišča.
1. XII. Gestapo se naseli v Soboti, zasede vilo aretiranega Keršovana.
19.—20. XII. V tem času se je v Strehovski goricah vršila konferenca obmurskih aktivistov in bila ustanovljena Prekmurska partizanska četa.
22. XII. Totalitarna mobilizacija moških, strahovit teror, nyilaši sodijo in izvršujejo kazni kar na licu mesta.
25. XΙΙ. Talanyi Jože-Janez v Melincih; v tem času ustanovitev odbora OF v Rakičanu.
28. XΙΙ. Madžarski žandarji ubijejo v Nemčavcih brez kakršnegakoli postopka vojaškega dezerterja Poredoš Jožeta.
15.—25. I. Aretacije. Ujeta partizanka Slava Mihelič, temo sledi provala, aretiran tudi obveščevalec Talanyi Franc-Očka.
2. II. Velika racija v Soboti. Vojaško sodišče v Strehovcih obsodi na smrt 5 vojaške dezerterje. V zastrašitev prebivalstva jih justificirajo v Soboti.
5. HL V Beltincih aretiran prof. Ravbar Miroslav.
30. ΙΙΙ. Umik madžarske civilne in vojaške oblasti iz Sobote. Obrambo mesta vodi stotnik Novak Ištvan.
31. ΙΙΙ. V Črnskih mejah Madžari ustrelijo Trajbarič Štefana, Osterc Perinko, Gasparič Gustija, Gonza Stanka, nekega partizana Zvonka, doma iz Save pri Zagorja, Majer Jožefa, Balkanyi Ernesta in Drvarič Jožefa. Nekaterim je uspelo, da so se rešili.
5. IV. Osvobojena Sobota.
5.—14. IV. Nemci a Kapele obstreljujejo Soboto, nekaj civilnih žrtev.
ŽRTVE
za svobodo
Objavljamo seznam padlih borcev, aktivistov NOB in žrtev fašizma, ki jih je dala Murska Sobota v letih 1941—1945, s prošnjo, da nam sporočite event. imena onih, ki jih še ni v seznamu. V tem seznamu so upoštevani v glavnem vsi, ki so že dalj časa živeli v M. Soboti, vsi, ki so od tu odšli v partizanske enote ali bili od tu pregnani in izgnani.
Narodni heroj Kovač Štefan-Marko, sekretar Okrožnega komiteja KPS in komandant XII. področja; narodni heroj Dane Šumenjak-Miran, major VOS; Talanyi Jože-Janez, sekretar Okrajnega komiteja SKOJ; Velnar Zoran, politkomisar bataljona Dolenjskega odreda; Kučan Koloman, poročnik, politkomisar bataljona I, jugoslovanske brigade v ZSSR; Cimperman Dušan, poročnik VOS; Kramberger Joško, poročnik, intendant Kočevskega odreda; Luthar Franc-Rado, komandir I. čete Vojkovega odreda; Cvetko Štefan, Špolarič Tonček, Rogan Ludvik-Jurij, Kranjec Ignac, Gabrijelčič Bojan, Kardoš Ali, Taljan Miško, Zrim Vendel, Obal Štefan, Kerčmar Gusti, Vukan Koloman, Rotiš Štefan, Nemec Franc, Lebar Štefan, Kulojevič Janko, Ribnikar Franc, Makovec Viktor. Džuban Jože, Domanjko Mirko, Gomilšček Danilo, Šijanec Franc st., Šijanec Franc ml., Hajdinjak Lojze, Hajdinjak Izidor, Gomboc Alojz, Novak Franc, Kuhar Franc, Poredoš Jože, Poredoš Štefan. Gomboc Ivo, Nemec Alojz, Deškovič Milan, Dani Geza, Gabrijelčič Božo, Majerič Jože, Kroflič Drago, Leban Slavko, Šumenjak Miran. Krapec Andrej, Kardoš Evgen. Zemlak Alojz, Geiger Ladislav, Preis Nikolaj, Krstič Dušan, Šerbec Stanko, Ferjan Milan, Gabrijelčič Franc, Nišelvicer Slavko, Nišelvicer Dušan, Šumenjak Slavko, dr. Gregorc Albin, dr. Vadnal Ludvik, dr. Kocmur Ciril, Bračko Franc, Tuš Mirko, Štucin Martin, Puncer Ivan, Puncer Ivan ml., Vadnal Lili, Vrabel Ivan, Šter Leopold, dr. Potrč Otmar, Svetec Josip, Mre Gabrijel, Kozar Herman. Koren lože, Kocjan Jože, Klepec Vinko, Gomilšček Izidor, Gomboc Štefan, Fefer Jakob, Černetič Ciril, dr. Merhar Bogdan. Zlobec Andrej, Šerbec Stojan, Hribar Mirko, Volarič Katica, Brumen Terezija. Brumen Genovefa. Bračko Antonija, Deškovič Marija, Puncer Mariju, Štucin Olga, Šumenjak Ana, Vadnal Ljudmila, Rugelj Marta, Koren Zlatica, Flisar Štefan. Čontala Jožef, Kukel Gizela, Sukič Neža, Sukič Anica, Sukič Marija, Korpič Franc, Baranya Adolf, Baranya Jožef, Novak Jožef, Horvath Janez, Horvat Andrej, Gruškovnjak Marija, Vogrinčič Petronela.
V štirih letih fašističnega nasilja je dala M. Sobota 109 žrtev, padlih borcev, talcev in internirancev, ki so pomrli v taboriščih.
Slava padlim žrtvam za svobodo!
1941
1942
1943
1945
Žrtve rasizma
OTROCI DO 14. LETA Arváyi Lily, Frim Nikolaj, Hahn Viktor, Hahn Ludvik, Heimer Judita, Hirschl Rudolf, Kemeny Mira, Kiraly Andrej, Jurjevič Olga, Nádaj Peter, Naday Katica, Pollak Vladimir, Pollak Marija, Pollak Oto, Preis Georgina, Reich Marija, Goldmann Marija, Weiss Fritz, Hahn Andrej, Reich Karolina.
MLADINCI IN ODRASLI
Halmoš Vladimir, Halmoš Oto, Heimer Kurt, Heimer Gertruda, Hirschl Raul, Preis Marija, Press Ladislav, Arvayi Vince, Arvayi Vera, Berger Bela, Darvas Mavro, Darvas Ivana, Ebenšpanger Ernest, Ebenšpanger Salamon, Ebenšpanger Roza, Ebenšpanger Berta, Ehrenstein Ernest, Ehrensteih Irena, Ehrenstein Betti, Frim Zigmnnd, Frim Ladislav, Frim Inije, Furst Aladar, Furst Elemér, Fürst Julija, Fürst Edvard, Fürst Kornelija, Geiger Cecilija, Goldmann Ilonka, Gross Regina, Halmoš Evgen, Hahn Pavel, Hahn Izidor, Hahn Irena, Hahn Samuel, Hahn Gizela, Hahn Ludvik, Heimer Evgen, Heimer Elzo, Heimer Koloman, Heimer Emerik, Heimer Arnold, Heimer Jcanette. Heimer Igor, Heimer Oskar, Heimer Helena, Heimer Aranka, Heimer Andrej, Heimer Judita, Heimer Rozika, Heimer Irma, Hirschl Adolf, Hirschl Ludvik, Hirschl Koloman, Hirschl Maks, Hirschl Olga, Hirschl Elizabeta, Hirschl Zenika, Hirschl Malvlna. Hirschl Zofija, Hirschl Armin, Hirschl Serena, Hirschl Ferdinand, Hirschl Ana, Hirschl Boriška, Kardoš Marjeta, Kemeny Marko, Kemeny Gizela, Királj Štefan, Királj Ana, Kohn Samuel, Kohn Katarina, Koba Leopold, Koba Samuel, Koblentzer Ludvik, Koblentzer Jeanette, Jurjevič Roza, Náday Eva, Náday Franc, Náday Ana, Náday Ladislav, Náday Ida, Pollak Samuel, Pollak Etelka, Pollak Berta, Preis Maksimiljan, Preis Adolf, Preis Ivana, Press Koloman, Press Irena, Press Zlatica, Press Ferdo, Press Leopold, Reehnitzer Ana, Reich Henrik, Reich Ivana. Reich Helena, Reich Julijana. Reich Ignac, Rosenberger Olga, Rosenfeld Aleksander, Rosenfeld Serafina, dr. Roth Lazar, Scnöntag Betti. Schöntag Salamon, Sehӧntag Roza. Sebӧrtag Adolf, Schӧntag Izak, Spitrer Izidor, Spitzer Elviro, Spitzer Viljem, Spitzer Elizabeta, Trantmana Marko, Trantman Šarlota, Trautmann Bernard, Trautmann Netti, Trautmann Aleksander, Trautmann Ivana, Trautmann Frane, dr. Vály Aleksandar, Weiss Elizabeta, Heimer Bela, Heimer Štefan.
rasna mržnja terjala 117 žrtev židovskega rodu.
»OBMURSKI TEDNIK«
Stran 6	21. oktobra 1954
1944
Po partizanskih stopinjah skozi
Obmurje
Za nami so pohodi partizanskih patrulj, za nami je velika manifestacija partizanske misli na Ostrožnem. Doživetja tistih dni so bila tako globoka in prisrčna, spomini na prehojeno pot partizanske patrulje pa so še danes tako živi in sveži, da je vredno o njih tudi javno spregovoriti.
Patrulja Lackovega odreda je končala svojo pot na Ostrožnem. Njeni borci in vsi udeleženci veličastne proslave so bili nagrajeni z odločnimi besedami našega maršala Tita, ki nam je tokrat znova začrtal pot neomajne notranje in zunanje politike. Čeprav smo danes spet na starih delovnih mestih, kjer bomo v praksi uresničevali smernice našega velikega voditelja, pa naše misli še vedno hitijo v Obmurje, v kraje, ki smo jih obiskali na svoji poti.
Kdo bi le mogel našteti in opisati zares prisrčne sprejeme, ki jih je bila deležna patrulja Lackovega odreda na svoji dolgi poti od M. Sobote do Ostrožnega?
Ne bomo pozabili veličastnega sprejema, ki so nam ga pripravili prebivalci prekmurske metropole ob prihodu pred spomenik prekmurskega borca in heroja Štefana Kovača - Marka.
Med nami ni bilo borca, ki ga ne bi ganila velika ljubezen naših najmlajših, ki so z žarečimi očmi in radostnimi obrazi — z ljubeznijo in hvaležnostjo do bivših borcev za svobodo — pristopili k nam in nam stiskali v roke šopke nabranega cvetja.
Morda se ti mladi Prekmurci res že zavedajo, komu se imajo zahvaliti, da se v njihovih šolah, ki so bile med drugo svetovno vojno središča potujčevanja in uničevanja slovenskega življa, lahko spet učijo v materinem jeziku?
Pionirski prisrčnosti se je pridružilo še priznanje delovnega kolektiva »Mura«, ki nam je pri odhodu proti Ostrožnem podaril zares umetniško izdelan prapor. Tako je tudi zgovorno manifestiral povezavo in ljubezen delovnega ljudstva do partizanskega gibanja in nove ljudske Armade. Naše skromno darilo tega prav gotovo ne more odtehtati, zato pa naj vidijo v podarjeni sliki maršala Tita simbol naših skupnih teženj in naporov v boju za lepše dni.
Na poti po Prekmurju so nas spremljale pozdravne besede in čestitke predsednika Zveze borcev tov. Rudija Rapla-Savota. Zvesto smo jih prenašali in izročali prebivalstvu, ki smo ga srečavali na svoji dolgi poti proti Celju.
Tega ni moč pozabiti! Doživeto nas lahko navdaja s ponosom, saj nam dokazuje, da v srcih prekmurskih ljudi še vedno tli in se razvija revolucionarna tradicija partizanske misli, ki so jo v času narodnega osvobodilnega boja sejali Štefan Kovač in drugi veliki borci za pravice, delovnega človeka.
Naš poslednji pozdrav iz M. Sobote pa je veljal tudi tistim nekdanjim soborcem, ki
jim ni bilo dano, da bi skupaj z nami uživali sadove tistega, za kar so prelivali svojo kri in darovali mlada življenja. Zato nas je tudi vodila pot do skupne grobnice padlih borcev in žrtev fašizma. Njim v pozdrav se je prvič nagnil naš novi prapor, kakor je prapor Lackovega odreda neštetokrat lahno zaplapolal nad poslednjimi prebivališči padlih junakov.
Kot na filmskem traku so se vrstili pred nami dogodki in prizori teh nepozabnih dni; povsod množice pionirjev s cvetjem v rokah, z zelenjem in zastavami okrašene stavbe, s cvetlicami posute ceste in sto in sto rok, ki so se zganile in nas pozdravljale. Nepozabni bodo ostali trenutki, ko nas je mladina obsipala s cvetjem in pozdravljala: »Živeli borci Lackovega odreda . . . živeli partizani. . .!« Težko je reči, kje so nam pripravili lepši sprejem, saj smo lahko povsod in z vseh obrazov brali skupno željo: »Dobrodošli v naši sredini . . .!«
Bogojina, Strehovci, Velika Polana . . . Še danes vidimo pred seboj drobno postavico
male pionirke, kako plaho in s kakšnim spoštovanjem pristopi k našemu komisarju in mu izroči svoj šopek cvetja. S tresočim glasom izgovarja pozdravne besede, saj so njene radovedne oči tokrat menda prvič videle resničnega partizanskega bojevnika.
Dosedanje predstave in podobe iz šolske učilnice so ji nenadoma postale stvarnost. Ali se je treba potem še čuditi, če jo je nekaj stisnilo v grlu, ko se je znašla med nami, če so ji solze zalile drobne in sanjave oči, da je pozabila tolikokrat ponovljene stavke in besede?
Mnogi prizori in doživetja, ko smo s partizansko pesmijo na ustih in ob ploska-
nju številnih prebivalcev stopali po prekmurskih cestah in poteh, so nas spominjali na nepozabne dni po osvoboditvi.
Ko danes v mislih ponovno stopamo po že prehojeni poti naše patrulje skozi M. Soboto, Veliko Polano, Bistrico in dalje proti Ljutomeru in Ptuju, ko z globoko hvaležnostjo še enkrat doživljamo gostoljubnost obmurskega ljudstva, pa ne smemo prezreti velike požrtvovalnosti tamkajšnjega učiteljstva. Saj ni bilo kraja, kjer ne bi že nekaj dni pred prihodom patrulje pripravljali svojih najmlajših na sprejem borcev, jih učili recitacij in partizanskih pesmi in jim pripovedovali zgodbe iz narodnega osvobodilnega boja.
Da! Učiteljstvo v Obmurju se danes že v polni meri zaveda svojega zgodovinskega poslanstva pri vzgoji našega mladega rodu in ohranjevanju partizanskih tradicij slovenskega naroda.
Prav nič ne pretiravamo, če porečemo, da je naše razpoloženje doseglo svoj višek ob velikem kresu in veličastnem mitingu v zadružni dvorani v Srednji Bistrici.
Najbolj ganljivi so bili gotovo obiski pri naših partizanskih mamicah, ki so jim ob srečanju z nekdanjimi varovanci premnogokrat privrele solze v oči in med pogovorom polzele po razoranih, že izsušenih licih. Kako mučno in težko nam je bilo povedati resnico, ko so nas vpraševale, kako da tega ali onega tovariša ni več med nami. In vendar: tako kot nekdaj so razumele, da je treba za veliko stvar tudi mnogo žrtvovati.
Naša pot nas je vodila mimo poslednjih domov številnih mrtvih junakov, ki so širom domovine s svojo krvjo pojili izmučeno slovensko zemljo. Njihova trupla mirno počivajo v naših zelenih gozdovih in poljanah, njihove ideje pa, za katere so padli, živijo še naprej v srcih živih tovarišev, ki z novimi zmagami pri socialistični graditvi prepričljivo dokazujejo, da njihove žrtve niso bile zaman.
Preden smo zapustili Prekmurje, smo še enkrat prisrčno segli v roke ljudskemu poslancu Vaneku Šiftarju, voditelju Zveze borcev Tonetu Šlebirju in drugim političnim delavcem, ki so bili z nami v Srednji Bistrici. Že naslednjega dne so nas sprejeli v svojo sredo pionirji iz Veržeja in politični delavci iz sosednega ljutomerskega okraja.
Nadaljevali smo pot po Prlekiji. . . Povsod prisrčni sprejemi, bogati na dogodkih, nepozabnih prizorih, vtisih . . .
Ko danes v mislih zapuščamo pokrajino ob Muri, nas spremlja želja, da bi se z njenim ljudstvom še srečali. Hkrati pa mu člani patrulje Lackovega odreda najprisrčneje čestitamo k pomembnemu jubileju 20. obletnice izhajanja »Ljudske pravice«.
Ivo Iršič
Tudi zelena Prlekija je lepo sprejela bivše Lackovce. — Na sliki: Sprejem patrulje v rojstnem kraju narodnega heroja J. Kerenčiča — na partizanskem Kogu.
Zadnji dnevi
narodnega heroja Daneta Šumenjaka-Mirana
Narodni heroj Dane Šumenjak-Fex, v Prekmurju znan pod partizanskim imenom Miran, je prišel tostran Mure z važnimi nalogami: oskrbeti je moral Vrhovni štab NOV s skicami strateško važnih objektov Budimpešte, obveščati o pripravah Horthyjeve kapitulacije itd., o čemer bo govora na drugem mestu. Dejstvo je, da je kmalu po svojem prihodu v Prekmurje aktivno posegel v politično dejavnost Osvobodilne Fronte in s svojo odločnostjo in borbenostjo dal vidni polet NOB v Prekmurju.
Po večkratnih sestankih z menoj je verjetno 10. oktobra 1914 odpotoval v Budimpešto. Zaradi tega ni sodeloval v pripravah za akcijo na puconsko notarišijo, postajo in pošto, čeprav je bil pobudnik te akcije. Po tej akciji, ki so jo izvedli v četrtek, 12. oktobra 1944 zvečer vsi takrat v soboškem okraju hodeči partizani — 5 po številu, katerim se je oh pripravah priključil še Franc Flisar-Brko, ki si je moral po stari partizanski navadi orožje priboriti — bi se moral 14. oktobra v družbi z Roganom sestati z borci. Na sestanku bi jih obvestil o političnem položaju, predvsem pa o Horthyjevi kapitulaciji, ki je bila napovedana za polnoč med 14. in 15. oktobrom. Toda napovedanega dne nismo na nobeni od dogovorjenih TV prejeli nikakega obvestila. Tudi polnoč je minila v nestrpnem pričakovanju — brez Horthyjevega proglasa. Minilo je tudi dopoldne 15. oktobra. Opoldne pa se je stari lisjak vendarle oglasil. Toda od naših fantov nobenega glasu. Niti popoldne ne, ko je »honvédska« soldateska nebogljena in preplašena, razkropljena po okolici Sobote, čakala odrešenja. Samo rafal-dva kje iz fazanerije, pa bi jo ucvrla . . . Šele zvečer so se oglasili pri Hartnerjevem šoferju, ki je opravil svojo »dolžnost«, in se nato podali na TV/V, odkoder so naslednje jutro poslali ultimat komandantu mesta.
16. oktobru je Miran, ki se je medtem vrnil, končno napovedal javko za zvečer na TV/8 (pri Brumnu v Soboti). Z Roganom sva šla na javko v primerni časovni razdalji — skozi trgovino. Ko sem prišel, sem ga našel že tam v družbi partizanov. Miran je prišel zadnji. Ostali smo skupaj čez »hore legalis«, ki je bila določena za 21. uro, do pol enih ponoči in se dogovorili za direktno akcijo na komandanta mesta. Čeprav smo na sestanek prišli nadvse oprezno, ni ostal v tajnosti. Še isti popoldan okrog 17. ure je o sumu, »da so se pri Brumnu sešli partizani«, telefoniral na žandarmerijo Bajlec — po izjavi brzojavnega nadzornika Bele Módoša, ki je razgovor slučajno slišal. Toda žandarmerija, zvesta nalogu svojega ministra, Horthyjevega pristaša, ni stopila v akcijo niti takoj, niti naslednji dan.
Naš načrt za akcijo je bil narejen. Toda medtem so naredili načrt tudi soboški nyilaši, s stotnikom Novakom, predvsem pa s soboško buržoazijo na čelu. Odgovora na ultimat s sireno ni in ni hotelo biti. Kako tudi, ko pa ni bil postavljen skrajni rok za odgovor! Tisto noč, ko smo kovali načrte tako mi, kakor sovražniki, je Novak százados dobil ojačenje: honvede s puščičastimi križi na zelenih trakovih okrog rokavov. Tokrat stotnik Novak ni mislil na kavo, ki jo je navadno srebal okrog osme ure zjutraj pri Fafliku in kjer naj bi se z Miranom ob pištoli »dogovorila«. Že v zgodnjih jutranjih urah je odredil aretacije po pripravljenem seznamu.
Pri aretaciji, ki so jo hoteli izvršiti pri Brumnovih, je pred honveda, še preden je stopil na stopnišče, pri-
frčal od nekod iz zraka — partizan . . . Pri Cimpermanovih, kjer sem prenočil pri Rogana, je na podstenju nyilaš Norčič porinil presenečenemu Roganu v roko nalog za aretacijo . . . Kmalu nato se je slišalo streljanje v smeri Brumnove hiše. Po odhodu vojakov, ki so obkolili Cimpermanovo hišo, sem našel zavetje pri Kerčmarovi mamici. Streljanje v smeri Bakovec in proti Tišini, pa tudi hajkanje po soboških ulicah je še dolgo trajalo. Nekje pri Kamenščici je padel Juš, pri Tišini pa je Stane Červič-Bojan prevrtal štiri žandarske glave . . .
17. oktobra zvečer so se partizani Miran, Bojan in France oglasili na postojanki TV/1 — pri Marici Gašperšičevi v Puconcih. Tu so na dvorišču, misleč, da so srečali Marico, nagovorili njeno presenečeno mater. Ponoči in naslednji dan so ostali na tej postojanki in počakali, da se je Marica vrnila iz Sobote, kamor jo je bil poslal Miran ž informacijskimi nalogami, kakor tudi, da poišče mene, Rogana ali Jožo Štucinovo. Miran ji je točno povedal, kje naj se vse zanima, naročil pa ji je tudi to, da ne sme nikjer povedati, kdo za nas sprašuje. Tako ni zvedela za mene pri Cimpermanovih, čeprav sta vedeli zame Cimpermanova mamica in njena hčerka Majda. Stroga konspiracija je preprečila zvezo. V štabu KB v Soboti je Marica zvedela, da mora biti »gnezdo partizanov« nekje v- Puconcih.
S takimi vestmi se je vrnila v Puconce. Partizanom ni kazalo drugega, kot kreniti na najbližnjo postojanko P/S pri Ireni Slivnjek na Vanečih, za katero smo se dogovorili v primeru, da po predvideni akciji v Soboti ne bi bila primerna ali dosegljiva postojanka v Puconcih. Na eni od teh dveh postojank bi bilo treba obvezno počakati na zvezo. Preden so zvečer odšli od Marice, ji je Miran dal listek zame, ki ga ni pogledala, hkrati pa sta se domenila za mesto, kamor naj da listek z morebitnim sporočilom.
18.	oktobra okrog 20. ure zvečer so se trije tovariši oglasili pri Ivanu Kocenu na Vanečih, kjer so ustanovili novo postojanko. Tu so bili lepo sprejeti in pogoščeni, oče Kocen pa jim je povedal to in ono o pravkar preteklih dogodkih. Tega večera sem odrinil iz Sobote s sestro, ki mi je po posredovanju Majde Cimpermanove pripeljala kolo. V Markišavcih se nama je pridružil Gustav Luthar-Samo, ki je bil pri Kolomanu Cipotu. V Puconce smo prišli ob pravem času: od nas so odšli žandarji k Lutharjevim, kjer je Gusti malodane trčil ob nje. Po odhodu žandarjev je odšel na postojanko P/S. na Vanečih, jaz pa sem se zatekel h Kuharjevim, p. d. Viktorjevim.
19.	oktobra, približno ob istem času, kot so prišli, so partizani odrinili od Kocenovih v dežju in pravi temi. Namesto da bi šli proti progi in ob njej v smeri proti Moščancem, so od Kocenovih šli naravnost proti Moščancem in v gozdu zašli. Ker so hodili ob vznožju hriba in v »krogu«, kakor pripoveduje Bojan, se je Miran verjetno domislil, da je tod že nekoč hodil, saj je, kakor pravi Bojan, dejal: »Tu gori mora biti nekje viničarija!« Tako so namesto dveh kilometrov naravnost, kolikor je bilo od Kocena do postojanke P/S, krenili s pol poti nazaj na levo in se na vrhu znašli pri Kirbischevi viničariji. Gusti Luthar-Samo je zastonj čakal na postojanki P/S.
Viničar Štefan Novak je partizane hinavsko lepo sprejel. Še bolj pa ga je zamikalo potem, ko je zvedel, da
je med partizani tudi Bojan, na katerega glavo so Madžari razpisali nagrado . . .
Istega dne je Marica s sestro — sicer svojo prijateljico — vprašala, kje sem jaz. »Ne vem,« je bil kratek odgovor. Resda v tistem trenutku niti sestra ni vedela, kje sem, vedela pa je, da sem zvečer prišel domov. Marica ni povedala, zakaj se zanima zame. Ena in druga sta bili povezani po različnih področjih. Kakšno vlogo je odigrala ena ali druga med NOB, sta zvedeli šele po osvoboditvi, kakor Kocenovi niti po osvoboditvi niso črhnili nikomur besede o tem, da so bili pri njih partizani, dokler jih ni obiskal Bojan. Tudi tokrat je stroga konspiracija negativno vplivala na zvezo.
Ta večer sem menjal postojanko. 
20. oktobra je Novak našim tovarišem, čeprav je bilo za kosilo še prezgodaj, prinesel zabeljenih žgancev, medtem pa poslal v vas ženo, naj prijavi partizane. Le-ta je šla k F-u. Še dvakrat je baje zagrozila, da bo šla drugam in prijavila še njega, če ne bo šel na notarišijo. To je bilo nekako med 10. in 11. uro. F. je šel in se oglasil na notarišiji v Puconcih, kjer je bilo poleg notarja in dveh ubežnikov iz Podkarpatja zaposlenih pet domačinov. Le-ti so, namesto da bi F-a odvrnili od izdajalske namere, novico notarju celo posredovali. To se je dogajalo med 11. in 11.30 uro. Notar je bil prav tako hiter in je stvar takoj javil v Mursko Soboto.
Toda v tem času izdajalskega početja F. ni bil sam. Po istem poslu je šel v Soboto z motorjem B. iz Moščanec, L. iz Vaneče pa je priganjal županovo hčer, naj poišče očeta in naj mu javi, da so na Vanečah partizani, saj ve, kaj je njegova dolžnost.
Dejstvo je, da so dobre pol ure po notarjevem sporočilu — notar je bil Romhányi — začeli obkoljevati Kirbischevo viničarijo. Vnela se je borba treh junaških partizanov proti 200 do 300 nyilaškim honvedom.
Borbo samo je opisal očividec, partizan Bojan. Da se na Vanečah nekaj dogaja, sem slišal. Slišala je tudi Marica, ki v tem času ni bila doma. Pohitela je domov in se odločila. Listek, ki mi ga je namenil Miran, je dala sestri. Dobil sem ga popoldne. Ko sem ga razgrnil, sem bral:
»V petek ob 20-tih se najdemo na pokopališču na Vaneči. Miran.«
Ko sem to prebral, sta bila na vanečkem pokopališču France in Miran — mrtva.
V matični knjigi nekdanje puconske notarišije pa lahko na strani 130 pod tekočo številko 24 beremo sledeči zapis:
»1944. okt. 25. — Muraszombati esendӧrӧrs paranesnoksag bejelentete 111/1944 sz. a. hegy 1944 evi oktober ho 20-án d. u. 1 o ra tajban Vaslak kӧzsӧg hataraban a katonasag kӧzelhreban egy ismeretlen partizan egyent agyonlӧtt. Eletkora 20 év kӧrüli. Alakja kӧzépnagas. Szӧke haju, bajusztalan. Halál oka meli és fejlӧves kӧvetkeztében elӧállott elvérzés. Romhányi Ferenc, aktӧ h.«
To je podatek za narodnega heroja Daneta Šumenjaka-Mirana (Fexa). Kljub takim in lahko dosegljivim podatkom, pa je na spominski plošči, ki je bila odkrita nekaj let po smrti na hotelu »Central« v Soboti, netočen podatek o njegovi smrti, ki pravi, da »je padel 19. oktobra 1944«.
Tako se je končala junaška in svetla pot narodnega heroja Daneta Šumenjaka. Pretrgalo jo je izdajstvo, ki je mlado, razgibano, borbeno in dramatično življenje mladeniča prezgodaj spremenilo v tragedijo.
Stefan Kuhar - Peter
Iz ljubezni do domovine
Bilo je leta 1944, proti večeru 16. oktobra. Obiskal me je Milan Deškovič (po vrnitvi iz internacije umrl za posledicami) in mi povedal na kratko: partizani so v Murski Soboti. Če grem čez Muro — imel sem namreč dvolastniško legitimacijo za prehod meje — naj vzamem od njih neko pismo za tovariša Dušana Cimpermana. Nič mi ni povedal, kdo so ti tovariši in kje so, le zmenila sva se, da mi pismo prinese drugo jutro in da se najdeva pri Pušči.
Naslednjega dne, 17. oktobra, so me zbudili vojaški koraki po ulici. Pogledal sem skozi okno in videl madžarske vojake, kako obkoljujejo Gregoričevo hišo, a na ovinku prof. Karla Jakopa z vojaško stražo.
Je morda to v zvezi z bivanjem partizanov v mestu? Ni mi bilo takoj jasno. Madžari so seveda zganjali skupaj zavedne družine, jih tirali v židovsko sinagogo in kasneje v taborišče. Priznam, da sem se prestrašil in precej je trajalo, da sem spet dobil prisebnost. Zgrabil sem kolo in se napotil čez ulico. Vojak, ki je stražil prof. Jakopa, mi je mignil, da smem čez cesto. Tako sem prišel do Tišinske ceste, kjer me je ustavila straža. Pokazal sem dvolastniško legitimacijo rekoč, da grem na delo, in pustili so me dalje.
Ustavil sem se pri Pušči, čakal, toda Deškoviča ni bilo od nikoder. Slišal sem pa oddaljeno pokanje pušk in kričanje. Streljanje se je bližalo. S tišinske strani je pridrvela skupina orožnikov in se spravila v zasedo med poljem proti gozdu. Previdno sem stopil s kolesa, kaj se bo zgodilo? Kmalu zatem sem slišal rafale iz brzostrelke. To je bila borba treh partizanov z orožniki, ki so kričali v zasedi, partizani pa so se umikali proti Vanči vasi.
Kmalu po tem dogodku se je iz Gradišča peljal s kolesom tesarski mojster Čontala iz Veščice. Madžarski vojaki so vpili za njim, naj obstane. Ker se ni ustavil, so ga čez hip prerešetale krogle, da se je zgrudil v cestni prah. Naprej sem srečno prispel v Radence. Tu sem se srečal z Darinkom Kolblnom, študentom. Povedal sem mu o dogodkih in svetoval, naj ostane še nekaj časa v goricah. Ostal je in to ga je rešilo internacije.
Madžari so bili besni. Ko so zasliševali kasneje ujetega partizanskega borca, je bil prisoten tudi zločinski župan Hartner. Vprašal je partizana, zakaj je šel med partizanske borce, naj bi raje ostal pri knjigah in se učil. Dobil je ponosen odgovor: »Sel sem iz ljubezni do domovine, šel sem na klic domovine.	Franc Talanyi
»OBMURSKI TEDNIK«
21. oktobra 1954	Stran 7
Spomini vstajajo
Sedemnajsti oktober 1944. Sveže jesensko jutro, za M. Soboto črno po svojih dogodkih in težko. Najtežje v vseh štirih letih okupacije. Toda obenem tudi eden številnih dokazov borbene pripravljenosti Sobote, njene zavednosti in upornosti. Danes, po desetih letih, ob prvem prazniku M. Sobote, so oktobrski dogodki leta 1944 le še spomin, spremljan z bujno rastjo napredka, ki rase iz plemenitih žrtev svobodoljubnih ljudi tudi žrtev sedemnajstega oktobra 1944. Posezimo o ta spomin. . .
Židovska sinagoga v M. Soboti se je v nekaj urah spremenila v pravo taborišče. Prve so zrinili vanjo moške, ki so bili do tedaj pod policijskim nadzorstvom, za njimi pa kar cele družine, mladoletnike in otroke. Po dobrih treh letih smo se tu ponovno srečali vsi stari znanci, zavedni Slovenci. Madžarski oblastniki so namreč prepovedali vsako shajanje ali obiske družinam, ki so jih smatrali za nevarne. V negotovosti smo pričakovali in ugibali, kaj bo z nami. Malo je bilo besed, a zato več upanja v očeh. Ne bo dolgo, smo sklepali. Novice, ki smo jih dobivali v sinagogo, so bile vznemirljive, a zato toliko bolj upanje vzbujajoče.
Ko so prišli po nas, je bilo le 20 minut časa. Vzeti topla oblačila in še kaj malega v naglici. Zdaj, ko so nas v sinagogi znova in znova preštevali, 'preverjali sezname, jih izpopolnjevali, ni več nihče verjel, da bi se od tu vrnili v svoje domove. Zvedeli smo za borbo med partizani in Madžari in njihovimi podrepniki v mestu pri Brumnovi hiši in za spopad s tišinsko žandarmerijo. Težko smo verjeli vesti, da je bil v borbi na Vaneči ubit Dane Šumenjak. Spominjam se njegove matere, dobre prijateljice Ane Šumenjakove, kako mi je nekega jutra šepetaje pripovedovala, da je sanjala o samih rdečih nageljnih in da jo obdaja zla slutnja, rekoč: »Verjetno je padel moj sin Dane. . .« Zanikala sem ji, čeprav sem vedela za resnico, hoteč tako prikrajšati še večjo bol trpeči materi.
V meglenem jutru 20. oktobra 1944 je krenila iz sinagoge dolga kolona ljudi po soboških ulicah proti železniški postaji. Bilo nas je 80. Skoraj toliko je bilo spremljevalcev: žandarjev in vojakov. Izza zaprtih oken so nas opazovali obrazi onih, ki so čustvovali z nami, ponekod pa so se režali tudi okupatorji in njih pomagači, prepričani, da bo sedaj zanje varno in mirno v Murski Soboti.
Na postaji so nas spravili v živinske Vagone in jih zaprli. Med vožnjo smo večkrat doživeli bombardiranje in zato obstali kje na tirih. Tako smo prispeli v Szombathely Šele v večernih urah, kjer smo prespali na postaji v zaprtih vagonih. Naslednji dan, 21. oktobra, so nas nagnali iz vagonov in nastanili v vojašnici. Čez dan je bilo mesto dvakrat bombardirano. Ker so ugotovili, da v vojašnici niso primerni prostori za nas — bila bi možnost pobegov — sp nas že naslednji dan premestili v sodne zapore. Tu so nas strogo ločili, moške in ženske posebej. Dodelili so nam vojaško stražo in tako smo tu ostali tri tedne, zaprti kakor najhujši obsojenci.
7. novembra 1944 smo ponovno stali v zboru, strogo ločeni od najožjih sorodni-
kov. V srcu je spet zagorela iskrica upanja, da je morda že prestano. Toda ugasnila je. Dobili smo po hlebec kruha, komisnega, in nekaj marmelade; v večernih urah pa smo se spet znašli v vagonih. Zapečatili so vrata živinskih vagonov in nas odvlekli neznanokam.
Čez dva dni, 10. novembra, smo prispeli v Komarom. Prišli smo v večernih urah in močno je deževalo. Tudi tu v zapore. Celice
so bile prenapolnjene z obsojenci od leta 1941 dalje. Ti so nas tolažili, da bo kmalu konec muk, da se nam bodo vsem odprla vrata v svobodo. Tu smo tudi zvedeli, da je Beograd osvobojen. V dolgih, temnih hodnikih smo prenočevali dva dni. Postelja je bila prtljaga, kor je kdo imel s seboj. Tretjega dne so nas popisali in prevzeli SS-oficirji, izginilo je sleherno upanje na skorajšnji povratek.
Po treh dneh neprestane vožnje smo se ustavili v taborišču Dachau. Ko smo stopali iz vagonov in se postavljali v vrste, smo od daleč zagledali nekaj znanih soboških obrazov in jim mahali z rokami. Toda tu smo ostali le nekaj dni, ker je to bilo taborišče za moške. Naša skupina se je držala skupaj. Srečale smo še nekaj znancev iz raznih krajev Slovenije, ki so nam pripovedovali svoja doživetja in nas prosili za razne ši-
(Nadaljevanje na 8. strani)
Borci Lackove patrulje so se na svoji poti po Obmurju ustavili tudi ob, grobu Stefana Kovača-Marka in mrtvemu heroju izkazali vojaško čast.
Joža Puncer, predsednik Sveta za komunalne zadeve LOMO Murska Sobota:
O komunalni dejavnosti LO MO M, Sobota
Po svojih osnovnih in splošnih potezah je Sobota tip malega mesta, ki dobiva šele prve mestne oblike na poti razvoja iz kmečko-obrtniškega naselja. Relativna cenenost zemljišča, pomanjkanje smotrnega in stalnega usmerjanja gradbene dejavnosti po solidnem in dolgoročnem urbanističnem načrtu s strani občine, je v preteklosti, podkrepljeno z individualnimi interesi prebivalcev, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, povzročilo nesmotrno širjenje naselja po površini. Tako zavzema danes Sobota približno 240 ha površine in ima 18 km cest in ulic. Pri količkaj smotrnem in »mestnem« načinu zazidavanja bi ta površina lahko zadostovala za mesto s 15.000 prebivalci.
Neugodna višinska lega in minimalen povprečni pretok vode v Ledavi onemogočata izvedbo zadovoljive kanalizacije z znosnimi stroški. Občuten porast števila prebivalcev po vojni in dosluženost mnogih stanovanjskih zgradb, s skrajno nehigienskimi, nezdravimi, vlažnimi in tesnimi prostori pa povzroča perečo stanovanjsko stisko.
Naloge in dejavnosti
Sveta za komunalne zadeve
Če orisano sliko stanja mesta še tako površno presodimo, je vendarle že na prvi pogled očitno, da naloge in problemi, pred katere je postavljen ljudski odbor in še posebej komunalni svet, prav gotovo niso lahke in še manj hitro rešljive. Gospodarska zaostalost in nizek narodni dohodek, ki iz tega rezultira, dovoljuje ljudskemu odboru samo skrajno skopa finančna sredstva za reševanje obsežnih nalog.
Temeljna vprašanja, s katerimi se je Svet za komunalne zadeve ukvarjal zadnji dve leti, so bila: splošna gradbena dejavnost, ureditev in vzdrževanje cest ter ukrepi za izboljšanje splošnega higienskega stanja in lepotnega izgleda mesta.
V okviru gradbene dejavnosti se je LOMO zaradi pomanjkanja lastnih investicijskih sredstev moral v glavnem usmeriti na podpiranje individualne gradbene podjetnosti, ki je sicer rodila lepe rezultate, saj je v zadnjih dveh letih bilo zgrajenih mnogo novih stavb, ki so v upoštevanja vredni meri omilile stanovanjsko stisko, imela pa je bolečo pomanjkljivost, da je povzročila nadaljnje širjenje mesta na periferijo in občutno podaljšanje cestnega omrežja. Mnogo mučnih in nepotrebnih težav tako za LOMO kot za gradbene interesente je povzročilo dejstvo, da mesto še vedno nima definitivnega in podrobnega urbanističnega načrta in so se posamezni gradbeni rajoni regulirali na hitro in često premalo pretehtano, potem ko so posamezni interesenti že mesece pritiskali za izdajo gradbenih dovoljenj. LOMO vodi s svojimi investicijskimi sredstvi gradnjo dveh večjih stavb: nove kino-dvorane, kjer so poleg objektivnih težav okoli zagotovitve finančnih sredstev, ki pa so bile letos uspešno rešene, nastajale tudi nekatere nepotrebne ovire z zavlačevanjem s strani monopolnega podjetja, ki iz-
vaja instalacijska dela, in letos začeto stanovanjsko zgradbo na Lendavski cesti.
Za ureditev cest si je Svet za komunalne zadeve zajamčil primerna sredstva, ki omogočajo letos precej obsežno nasipavanje cestišč, vsem potrebam pa seveda še zdaleč ne zadoščajo. Razen tega so bila zajamčena sredstva za tlakovanje dela Titove ceste, ki se bo prihodnje leto nadaljevale.
Pomanjkanje kanalizacije izredno otežkoča izvedbo ukrepov za izboljšanje splošnega higienskega stanja v mestu. Posebno pereče je področje okoli Tovarne mesnih izdelkov, »Koteksa« in podjetja Perutnina, ki kaj lahko postane pravo leglo kužnih bolezni. V določeni meri je temu kriva tudi malomarnost samih podjetij. LOMO je v mejah svojih možnosti že podvzel določe-
ne korake, da se uredi odstranjevanje odpadkov in odpadnih vod tako, da ne bo ogrožano zdravje prebivalcev.
Pomanjkanje neoporečne pitne vode v celem mestu je diktiralo izvedbo globokih vrtanj za zagotovitev neokužene pitne vode, ki pa, žal, niso prinesla zaželjenih rezultatov.
Za lepši izgled mesta je uspelo letos izvesti obsežna dela — nekatera pa se še izvajajo — saj je bilo v celoti in na različnih področjih urejenih približno 75 arov zelenih ploskev in cvetličnih nasadov ter zasajeno 1250 sadik okrasnih dreves in grmovja. Glavni problem na tem področju, to je ureditev parka, bo rešljiv seveda šele v prih. letih, ko bo izvedena preselitev vojske v nove objekte, v mejah možnosti pa je LOMO tudi tu že začel urejati nekatere poti in nasade.
Pomoč zborov volivcev in Olepševalnega društva
Vse delo, ki ga Svet za komunalne zadeve mora opravljati pri reševanju osnovnih in splošnih nalog, je seveda prepredeno z obilico drobnih vprašanj in odstranjevanjem malih pomanjkljivosti, na katere so Svet intenzivno in priza-
devno opozarjali volivci in Turistično-olepševalno društvo. Res je, da v večini primerov pripombe padajo v ozki obliki: »Kdaj nam boste dali . . .«, »Pri nas žarnica že tri tedne __«, »Mlaka pred mojo hišo . . .«
ali kaj podobnega, toda vsota teh
malih stvari često da Svetu zelo otipljivo sliko splošnega vprašanja, ki ga je treba rešiti. Je pa v veliki meri krivda organizacij SZDL in odbornikov na terenu, če volivci kdaj zaradi dreves ne vidijo gozda.
Turistično - olepševalno društvo
obstoja razmeroma šele kratek čas (vsaj v svoji sedanji organizirani obliki), je pa že začelo dovolj sistematično proučevati mnoga komunalna in olepševalna vprašanja ter bo lahko Svetu za komunalne zadeve v precejšnjo pomoč.
Bodoče naloge in načrti
Naloge, postavljene pred LOMO in njegovo bodoče delo na področju komunale, so ogromne, terjajo dolgo dobo sistematičnega in potrpežljivega dela, sposobnih ljudi in — znatnih finančnih sredstev.
Prvenstvene važnosti je izdelava podrobnega in pretehtanega regula-
cijskega in urbanističnega načrta, ki bo lahko podlaga za celotno gradbeno dejavnost.
Nujno potrebno bo začeti omejevati širjenje gradenj na periferijo ter jih skoncentrirati v večje gradnje v središču mesta, ker bo vzdrževanje vedno daljših cest, razsvetljave in ostalega, postalo sicer za mesto nevzdržno breme. Za dosego tega cilja bo seveda potrebno predhodno še marsikaj ukreniti. Tudi Zakon o upravi večstanovanjskih hiš bo moral biti primerno korigiran, ker sedaj odbija posamezne gradbene interesente, da bi združeno gradili večji blok. Iz središča mesta bo potrebno postopoma premeščati kmetijska posestva s svojimi hlevi, shrambami in celo pašniki. Sedanji odlok o razlastitvi si-
cer že daje prvo potrebno osnovo s pravne strani, potrebna bodo pa tudi finančna sredstva za odškodnino sedanjim lastnikom.
Prej ali slej bo potrebno lotiti se načrtov kanalizacije in začeti zagotavljati sredstva za postopno izvajanje.
Ce k tem temeljnim in splošnim nalogam dodamo še ostale, manjše, kot so: ureditev tržnice, ureditev novega pokopališča, gradnja mrtvašnice, izboljšanje mestne razsvetljave, nujno potrebna popravila gradu, ureditev parka in še mnogo podobnega — potem vidimo, da Mestnemu odboru naše občine skrbi in preglavic ne bo kmalu zmanjkalo.
Za uspešno reševanje vseh teh obsežnih nalog pa bo nujno potreben močan gospodarski dvig občine kot celote, kar je naloga nas vseh občanov, vsakega na svojem delovnem mestu in po najboljših močeh — ter sodelovanje, predano in nesebično, socialistično sodelovanje pri reševanju javnih in političnih vprašanj — zopet vseh, vseh nas, socialističnih državljanov.
Tudi blato in prah — velika sovražnika meščanov — bosta izginila s soboških ulic. Na sliki: Tlakovanje Titove ulice.
U. Sobota raste. . . to je ugotovitev ne samo domačina, temveč tudi tujca, ki se ustavi v središču Prekmurja. Iz dneva v dan rasto novi dokazi napredka. Na sliki: gradbišče štirinadstropnega stanovanjskega bloka na Lendavski cesti
Cezanjevci pred proslavo SKOJ
Cezanjevci, trdna obmurska vas blizu Ljutomera, so dokaj znani iz časov NOB; tod je bilo za časa okupacije močno partizansko gibanje. Domala vsaka hiša je na svoj način sodelovala. V gibanju je bila zlasti aktivna mladina. Precej mladincev je opravljalo kurirske dolžnosti. Leta 1944 je padel v boju član SKOJ tov. Janko Ribič kot partizanski kurir. Junaško se je boril z gestapovci in jih pet tudi podrl. Med bojem so sovražniki dobili pomoč od policije, zato se ni mogel več prebiti skozi trdno sklenjen obroč in je junaško žrtvoval svoje mlado življenje.
Cezanjevsko mladina se svojega vzornika večkrat spominja in se pogovarja o njegovi borbenosti. Lani je na njegovi rojstni hiši odkrila spominsko ploščo.
Občani, posebno še mladi, se zadnje dni pridno pripravljajo na pro-
slavo 35. obletnice SKOJ. Proslava bo v nedeljo, 24. oktobra dopoldne pred njegovo rojstno hišo. Na predvečer bo mladina zakurila kresove, strelci pa bodo dali 5 častnih strelov iz možnarjev. Janko je bil namreč zelo dober strelec.
V nedeljo okrog devete ure pa se bodo občani zbrali pred poslopjem Ob LO in od tamkaj krenili na slavnostni prosto. Spregovoril jim bodo stari voditelji SKOJ in borci NOB iz Prlekije. Svoj nastop sta napovedala tudi pevska zbora KUD »France Prešeren« s Stare ceste in pionirski pevski zbor iz Cezanjevec. Prireditelji pa pričakujejo, da jih bodo tokrat obiskali vsi preživeli člani SKOJ in borci NOB iz ljutomerskega okraja.
V nedeljo torej: vsi v Cezanjevce!
Stane
Nagradna križanka »17. oktober«
VODORAVNO: 1. mesto v Prekmurja, ki slavi 17. oktobra svoj občinski dan, 11. nikdo (hrvaško), 12. obloženo z lesom, 13. zemeljske konice, 15. površinska mera, 16. izražanje misli, 18. partizansko ime borca, ki je padel 17. oktobra v bližini Sobote, 20. vrsta pesmi, 22. priprave — stroji, 24. last Ane, 25. skala, greben v morju, 26. predlog, 27. predlog, 29. pač pa — ampak, 31. začetnici imena in priimka predvojnega člana KP iz Sobote — pesnika, sodelavca Mladega Prekmurca, 33. kazalni zaimek, 35. mohamedanski bog, 37. premikanje snega ali zemlje, 40. potrebno je, 41. dva enaka samoglasnika, 42. naš tednik — začetnici, 44. neumen, 45. reka v Sloveniji, 47. slovenska gora, 49. žensko ime — tudi v partizanih uporabljena strojnica, 53. malo — tudi slovenski zgodovinar, 54. poljsko ime — po naše Janez, 55. kazalni zaimek, 56. pogrinjala, 58. tu imaš, 59. veznik, 60. mlevski izdelek, 62. vodna rastlina, 64. hiša, v katero so 17. oktobra zaprli zavedne Slovence iz M. Sobote, 66. ime ZKJ pred VI. kongresom, 67. poziv, neprijeten dogodek v fašističnem taborišču, 68. tako Primorci imenujejo Italijana, 69. velike živali.
NAVPIČNO: 1. partizansko ime prekmurskega nar. heroja, ki je padel na Vaneči, 2. učenje, 3. priimek sekretarja OF Murska Sobota v I. 1944, 4. priimek padlega prekmurskega heroja, sekretarja Okrožnega komit. KPJ, 5. mesto in luka na Finskem, 6. dela v mlekarni, 7. glej 42. vodoravno, 8. partizansko ime preživelega borca 17. oktobra, 9. bolj trda, 10. kratica, ki se uporablja v fiziki, 11. nakup, 14. moško ime, 17. predlog, 19. iskana rudnina (atomska energija), 21. geometrijski pojem, 23. okoren, neroden, 28. priimek prekmurskega kiparja, ki je bil 17. oktobra odpeljan v taborišče, od koder sc ni vrnil, 30. število, 32. oziralni zaimek — karkoli, 33. bivališče tabornikov, 54. kratica napredne organizacije prekmurskih akademikov, 56. veliki voditelj oktobrske revolucijo v Rusiji, 38. del glave, 39. ime padlega partizana v NOB, 40. na
Vaneči se je borila.....partizanov proti
dvestotim fašistom, 43. priimek Sobočana, partizanskega borca — padlega leta 1944; 46. merska enota za električno energijo, 48. naziv za bivše hrvaške voditelje, 49. posoda, vrč, 50. vrsta pesmi, 51. ni poceni, 52. zemljepisna karta, tudi vrsta svile, 55. glasbeni pojem, 57. kraj pri Ljubljani, 60. blag, 61. turški dostojanstvenik, 63. če, 64. povratni zaimek, 65. vzklik.
Za reševalce U. nagradne križanke smo določili naslednje nagrade: prva nagrada 1000 din, druga nagrada 500 din, tretja in četrta nagrada po 250 din.
Rešitve pošljite do 1. novembra, ko bo tudi žrebanje v našem uredništva. Vsaki rešitvi priložite po en kupon.
Učitelj Hajnšek ostane naš
Menda je najteže za človeka, ki je vse svoje življenje delal ne samo iz službene dolžnosti, ampak zaradi notranje vneme in zaradi prepričanja o nujnosti svojega dela, nastopiti na stara leta zasluženi pokoj. Nenadoma se mu pretrga tek dejavnosti. Tega kar noče verjeti in svo-
je sile skuša izrabiti še za najrazličnejša opravila, ki se mu zde vredna truda. Tako je tudi z učiteljem Francem Hajnškom iz Murske Sobote, pripadnikom generacije odličnih slovenskih Šolnikov, ki jih je vzgojil za našo slovensko prosveto na štajerskem nadvse zaslužni ravnatelj mariborskega učiteljišča Schreiner. Učitelj Hajnšek lahko s posebnim ponosom zre na svojo bogato dejavnost v Prekmurju izza leta 1939, posebno pa po osvoboditvi. Prekmursko ljudstvo mu je hvaležno za njegova nešteta prizadevanja. Zdaj ga bodo pogrešali njegovi učenci, ki jim je kot odlični metodik na gimnaziji, kjer je bil po osvoboditvi nastavljen, gladil pot skozi težave matematike in jih pri petju učil ljubiti slovensko pesem. Dasiravno je zaključil poučevanje na šoli, se pa od dece še vedno ne more ločiti. Na glasbeni šoli še vedno poučuje teorijo in vadi zbor. V Društvu prijateljev mladine pa je predsednik in eden najdelavnejših članov.
Za svoje neumorno in nesebično delo je bil tudi nagrajen. Leta 1947 je dobil od takratnega Ministrstva za prosveto posebno priznanje in nagrado, letos pa je prejel Medaljo zaslug za narod.
Ko se letos poslavlja od šole, se mu njegovi stanovski tovariši zahvaljujemo za njegovo požrtvovalno sodelovanje. Vemo, da nam bo manjkala njegova preudarna in prijazna beseda, ki nam je pri našem delu neštetokrat pokazala pravo pot. Vemo, da bomo pogrešali njegov prisrčni in razumevajoči nasmeh. Ko nas zapušča, naj ve, da je zapustil med nami tisti žar neugnane delavnosti, ki smo ga pri njem vedno spoštovali.
Želimo mu, da bi svoj pokoj lepo užival.
KUPON
Nagradna križanka 17. oktober
»OBMURSKI TEDNIK«
Stran S	21. oktobra 1954
POPRAVEK
Na 11. strani pričujoče številke našega tednika nam je  tiskarski škrat vrinil  v naslov »50 milijonov ca za melioracije v Prekmurju« napačno številko 50. Pravilno se glasi 
30, kar je razvidno tudi iz vsebine članka.
NOVA MLEKARNA V MURSKI SOBOTI
VELIKA PRIDOBITEV ZA OBMURJE
Nova tovarna za mleko v M. Soboti je vključena v program UNICEF (Mednarodnega otroškoga fonda), ki je odobril za nabavo uvozne opreme znesek 110.000 dolarjev. Mlekarna je bila sprva projektirana kot sirarna z zmogljivostjo 20.000 litrov mleka dnevno in so jo začeli graditi leta 1947. Zaradi pomanjkanja kreditov za opremo je dograjena stavba stala neizkoriščena vse do leta 1992, ko je bilo po sporazumu med UNICEF in našimi uradnimi predstavniki odločeno, da jo je preurediti v tovarno mleka v prahu. Zato
je bilo treba izvesti znatne spremembe in dopolnitve prvotno zamišljenega tehnološkega procesa in novemu procesu odgovarjajoče preurediti glavni objekt in pomožne zgradbe.
Nova mlekarna bo lahko predelala 30.000 litrov mleka dnevno. Prostori v njej bodo maksimalno izkoriščeni. Zaradi štednje bo uprava mlekarne začasno nameščena v sami pogonski zgradbi, iz česar sledi, da bo poznejša preselitev uprave v posebno poslopje omogočila celo povečanje predvidene zmogljivosti.
Novo mlekarno čakajo tele naloge:
Zbiranje mleka v ožjem in širšem odkupnem področju okrajev M. Sobota in Ljutomer, pasteriziranje in predelovanje mleka v prah.
V	času nizke molznosti, ko nastopa pomanjkanje mleka v velikih potrošnih središčih, posebno še v Mariboru, odpremljali pasterizirano mleko v vrčih ali cisternah za potrebe potrošnje.
Mleko, ki bo ostalo, ko bodo izkoriščene vse naprave za sušenje, predelovati v maslo in sir. Ker bo sušilnica le do polovice svoje zmogljivosti izdelovala prah iz delno posnetega ali popolnoma posnetega mleka, bo proizvodnja precejšnjih količin masla ena izmed važnih nalog nove mlekarne.
V	primeru, da mleko v prahu in sir ne bosta šla v promet, bo moč proizvodnjo preusmeriti na izdelavo masla in kazeina. Mleko, ki po svoji kakovosti ne bo odgovarjalo za sušenje ali drugo predelavo, bodo predelali v skuto. V težje •dostopnih krajih bo mlekarna organizirala odkup smetane.
Mlekarna bo organizirala tudi kontrolo nad mlekom in vpeljala nove metode dela. predvsem posvetovalno službo, ki bo proizvajalce-živinorejce poučevala o možnostih za izboljšanje živinskega fonda, o pravilni prehrani mlekaric, o izboljšanju krmne baze, o higieni mleka in osebni higieni.
Na področju, ki bo dajalo novi mlekarni osnovno surovino (mišljeno je področje bivših okrajev M. Sobota in Lendava), redijo okrog 48.000 krav. Če ocenimo letno povprečno molznost ene krave na 950 litrov, potem dobimo letno proizvodnjo 458.717 hektolitrov mleka. Upoštevajoč, da bodo kmetovalci prodali 25% skupne količine namolženega mleka, dobimo letno količino 114.679 hl ali dnevno količino 31.400 1 mleka. Na tem področju leži pod »pašniki, travniki in krmni-
mi kulturami okrog 47.000 ha zemljišč, kar pomeni, da odpade povprečno na eno kravo 1 ha površine, namenjene za proizvodnjo živinske krme. Že samo dejstvo, da poleg pasme in načina odgajanja odločilno vpliva na kakovost živine in mlečnost krav tudi krma, potem te nam nujno prerine v ospredje važna naloga, da na tem področju zmanjšamo gostoto živinskega fondu in povečamo skrb za okrepitev krmne baze, s čemer bomo dosegli znatno povečanje živinske proizvodnje, ne samo v mleku, temveč tudi v mesu. Reden odkop odvisnega ži-
vinskega fonda, gonjenje živine na pašo pred prodajo, posebno pa Še melioracije močvirnatih zemljišč in apnenje čimvečjih površin — vse to so sigurni koraki k že omenjenemu smotru. Tako bi bilo moč pridobiti okrog 20.000 ha novih površin, predvsem travniških, s čemer bi krmno bazo bistveno izboljšali, ne samo v količinskem, temveč tudi v kakovostnem pogledu. Sejati bomo morali tudi več detelje in lucerne, ki pa na neapnenih površinah zelo slabo ali pa sploh ne uspevata.
Področje, na katerem bo delovala nova mlekarna, je izrazito kmetijsko in živinorejsko. Na njem prevladuje simendolska pasma, delno pomešana s pinegavsko, marijadvorsko in bušo. Povprečna teža krav znaša od 450 do 550 kg, molznost pa se giblje med 1000 in 2000 litri mleka letno. Organizacija živinorejske službe ima dobro tradicijo in v
okviru današnje zadružne organizacije nadaljuje delo bivših selekcijskih društev. Molzna kontrola selekcioniranih krav je pokazala, da daje ena krava-mlekarica letno 3000 litrov mleka s 3.8% maščobe, kar nam daje vedeti, da je moč z dobro nego živine, predvsem pa z dobro prehrano doseči zadovoljive rezultate. Nova mlekarna bo v prihodnosti morala s stimulacijskim nagrajevanjem podpirati razširitev selekcijskega dela, uvajanje dopolnilne prehrane z močnimi krmili in izključevanje krav iz poljskega dela. S tem bo mogoče doseči, da bo za njeno proizvodnjo zagotovljenih 3,000.000 litrov mleka, ki ga doslej ni bilo mogoče zbrati in zajeti spričo uporabe krav za delo, slabe prehrane in delne nepristopnosti do posameznih krajev.
Nova mlekarna je v središču področja, na katerem je vsa proizvod-
nja mleka osredotočena na površini s polmerom 40 km. Zbiranje mleka in prevozni stroški potemtakem ne bodo poseben problem. Mleko bodo zbirale zadružne trgovske poslovalnice, bodisi v javnih lokalih sredi vasi ali pa z »gibljivimi zbiralnicami«, t. j. z vozniki, ki bodo zgodaj zjutraj mleko odpeljali iz posameznih vasi do odrejenih mest ob glavnih cestah, kjer bodo mleko prevzemali kamioni mlekarne. V posameznih krajih, posebej še v Šalovcih, Lendavi, Apačah in poleg obstoječe mlekarne še v Ljutomeru, bodo postopoma uredili zbiralnice, ki bodo opremljene z napravami za nizko hlajenje mleka. Prvi bodo dobili tako zbiralnico Šalovci, kjer bo s pomočjo Diesel-agregata, potrebnega za pogon strojev v zbiralnici, zagotovljena tudi razsvetljava v zadružnem domu, namestitev kino-aparature in podobnih naprav.
Piše
JOŽE ŠTULAR
Veliko proizvodno zmogljivost mlekarne
Nova mlekarna bo letno dajala okrog 800 ton mleka v prahu, okrog 100 ton masla, 13 ton kazeina in 24 ton sira, potrošnikom svežega mleka pa do poslala letno okrog 1,500.000 litrov pasteriziranega mleka. Skupna vrednost njene proizvodnje bo znašala pri sedanjih tržnih cenah 300 milijonov din letno. Po dogovoru z UNICEF bo precejšen del proizvedenega mleka v prahu poslala v naše republike za oskrbo dojenčkov, manjših in bolehnih otrok, dojilj, doječih in nosečih žena. Ostanek proizvodnje bo kupovala redna trgovska mreža. Posneto mleko v prahu je namenjeno predvsem za potrebe šolskih kuhinj, kjer dijaki do 14 let starosti prejemajo dnevni obrok četrt litra mleka. Želel bi poudariti, da mleko v prahu izdelujemo iz čistega kravjega mleka brez vsakega dodatka in da ga lahko prav tako uporabljamo kot sveže mleko, le s to prednostjo, da je zalogo mleka v prahu moč dalj časa držati v shrambi, da je mleko v prahu brez vsakih škodljivih bakterij in zato še prav posebno koristno za prehrano dojenčkov.
Mlekarna bo pri prevozu mleka in drugih izdelkov s svojimi kamioni opravila letno okrog 150.000 km, porabila pa 270.000 KwH elektrike in okrog 100.000 m3 vode. Zato je bilo treba postaviti za njo poseben transformator in posebno črpalno postajo, ker bi sicer velika potrošnja vode v mlekarni resno ogrožala normalno preskrbo mestnega prebivalstva z vodo. Zmogljivost novega vodnjaka je tako velika, da bo začasno lahko služil tudi potrebam ostale industrije in naselja v okolici mlekarne, ki pa ima še eno posebnost: v parnih kotlih bodo kurili s težkim oljem, kar bo dokaj olajšalo delo, kotlarna, mlekarna in okolica pa bodo precej pridobile na svoji čistoči. Letna dobava 700 ton težkih olj je zagotovljena iz rafinerij v Sisku in Reki. Soboška mlekarna bo torej prva v državi, opremljena s takimi napravami in pogonom, take naprave pa bodo tudi prvič montirane na domačih kotlih Tovarne parnih kotlov iz Zagreba. S to rešitvijo se odpira možnost, da bomo kurjenje kotlov v prihodnosti preusmerili na kurjenje
z zemeljskim plinom, seveda v kolikor bomo uresničili načrte v zvezi z gradnjo daljnovoda od naftonosnih polj v Lendavi do M. Sobote.
Zaradi velike mehanizacije, saj je v mlekarni montiranih okrog 170 elektromotorjev, mlekarna ne bo zaposlila mnogo delovne sile. Pri mlekarskih poslih bo zaposleno le okrog 30 oseb, pri upravljanju strojev in naprav 20 oseb, v upravi pa okrog 25 uslužbencev in strokovnjakov. Čimveč strokovno sposobnih ljudi bo morala mlekarna imeti pri zbiranju mleka, poučevanju živinorejcev in opravljanju poslov labora-
torijske službe. Rezultat njihovega dela bo nedvomno viden v povečanju proizvodnje, izboljšanju kemijske in bakteriološke kakovosti mleka in odstranjevanju napak pri reji, vzdrževanju in molži krav. V zimskem času bodo ti ljudje lahko nastopali kot predavatelji na raznih tečajih, ki jih bodo prirejali za zbiralce mleka in nekvalificirane delavce v mlekarni.
Ekonomska in družbena upravičenost nove mlekarne je torej očitna. Že navedeni podatki nam dokazujejo, da nam ne primanjkuje osnovne surovine, ki bo zagotovila obratovanje mlekarne s polno zmog-
ljivostjo. Soboška mlekarna bo dopolnjevala proizvodnjo mleka v prahu že obstoječih tovarn v Osijeku in Županji in tako pripomogla k zagotovitvi prehrane okrog 1,500.000 otrok v zaostalih krajih Jadranskega Primorja, otokov, Hercegovine, Črne gore in podobnih področij.
Mlekarna je hkrati očiten dokaz skrbi skupnosti za Prekmurje, ki je izrazito poljedelsko področje,
kjer razen industrije nafte ni moč pričakovati vidnejšega razvoja kakšne industrijske veje. V Prekmurju je mesto za prehrambeno-predelovalno industrijo. Nova mlekarna bo prekmurskim živinorejcem omogo-
čila, da bodo laže prodajali svoje mlečne proizvode, in tako precej doprinesla k njihovemu napredku. Spričo zadružne organizacije bodo proizvajalci dolžni mleko prinašati v svojo zadrugo ali na določeno mesto, kjer ga bodo prevzemali kamioni mlekarne. V kolikor bo potreben prevoz mleka s konjsko vprego, bodo združeni proizvajalci ta posel opravljali po medsebojnem sporazumu, vsak za odrejeno časovno razdobje. Nova mlekarna bo prenehala z dosedanjo tradicijo plačevanja mleka po tolšči. Minimalna vsebina masti v mleku in obveznost, da je treba dobavljati mlekarni nespremenjeno mleko — to bo določeno v individualnih pogodbah s proizvajalci. Živinorejcem bo mlekarna dodeljevala sredstva za čiščenje posode in rok, pribor za molžo, močna krmila in druge potrebščine. S tem bodo povečali zdržljivost mleka in omogočili pravilen tok njegove predelave. Mleko bo plačevala po mnogo boljših cenah kot dosedaj in razen tega izplačevala tudi premije za redno dobavo mleka, njegovo čistost, izvršeno tuberkulinizacijo krav itd. Razen posameznikov bodo nagrajene tudi najboljše zadruge kot celote z dodeljevanjem plemenskih bikov in krav.
Nova mlekarna bo kaj kmalu pokazala, da je moderno in urejeno mlekarstvo najboljša in najmočnejša ročica za napredek v kmetijstvu. Tako bo tudi izpolnila svojo družbeno vlogo.
Gospodarska aktivnost prekmurske metropole bo z novim industrijskim obratom vsekakor pridobila, saj že sam obstoj mlekarne nakazuje možnost razširitve obstoječe tiskarne z manjšo kartonažno delavnico, kajti za pakiranje mleka v prahu bo že pri sedanji zmogljivosti mlekarne treba izdelati letno čez 1 milijon vrečic in kartonskih škatlic.
Z novo mlekarno se M. Sobota in Prekmurje vključujeta v vrsto številnih jugoslovanskih mest in pokrajin, ki že imajo svoj delež v poslanstvu Mednarodnega otroškega fonda. Mleko v prahu bo iz soboške mlekarne našlo pota celo do otrok Indije, Burme in Afrike in tako pripomoglo k uresničevanju občečlovečanskih smotrov, ki so našo državo dovedli do sodelovanja z UNICEF na področju zaščite otrok. Nova mlekarna bo še en dokaz več za plodno sodelovanje naše dežele na mednarodnem področju, predvsem z Organizacijo združenih narodov. Velika materialna sredstva, ki smo jih izdali v ta namen, bodo v celoti izpolnila namenjeno jim poslanstvo, če bo mlekarna uspešno delovala v korist svoje neposredne okolice in za dobrobit naših otrok.
Kdo pa so ti mladi fantje. . . ?
Oblačen jesenski dan. Na poljanah za Mursko Soboto je živahno; kmetje orjejo, sejejo, pospravljajo pridelke. Se živahneje je na velikem —sicer pustem travniku — vojaškem vežbališču. Puščoba se je umaknila živahnemu vrvežu; v megleno ozračje odmevajo odločna povelja in koraki, ki jih tu in tam preglušijo streli iz pušk.
Smo med bodočimi vojaki!
Mladi prekmurski fantje so prišli semkaj, da si pridobijo osnovno znanje in veščine, ki jim bodo mnogo koristile, ko bodo prvič oblekli vojaško suknjo. Vsaka skupina, ki smo jo srečali, je po svoje zaposlena: tu čistijo orožje, tam razstavljajo in opisujejo puške in mitraljeze, s katerimi so borci nekoč tolkli sovražnika, fantje v oni skupini se uče merjenja s puškami, tam spet korakajo, se ustavljajo, obračajo na mestu . . . Mnogo zanimivega in privlačnega za mlade fante! Obvezniki so letos še posebno zadovoljni zaradi tega, ker so dobili v roke prave puške, ki jih ponosno nosijo na ramah in jih tudi skrbno čuvajo. Pišta iz šalovske občine, bister fant, nam je pokazal svojo karabinko, rekoč: »Poglejte, na kopitu je neznani borec - partizan vrezal ime našega dragega Maršala. Morda je to storil v največjem vojnem metežu, ko se je bil s sovražnikom na življenje in smrt« Več ni povedal; njegov radostni obraz in zvedave oči pa so govorile o veliki ljubezni do vrhovnega komandanta, tovariša Tita, izražale so njegovo pripravljenost, da se bo še bolj pridno učil in postal vzoren vojak naše Armade.
Sedem dni — to je kratko odmerjen čas. Tovarištvo in disciplina v kolektivu pa sta mnogo pripomogla, da fantje laže in uspešneje sledijo svojim voditeljem, da mnogo bolj uspešno predelajo snov, ki jo določa program za posamezne letnike, kot pa zadnja leta, ko so hodili od doma v svoja središča. »Takrat smo preveč mislili na dom. premalo pa na puške in naše korake. . . Zdaj je
bolje, združili smo se v veliko družino, se navadili eden na drugega, tako da bomo težko šli narazen . . . Še bi ostali, toda za nami pridejo drugi. . .» je v prekmurščini povedal Franček iz Puconec. Res: spanje na slami, porcije, jutranja telovadba, požarstvo. . . to ni čisto po domače, vendar fantje prav dobro razumejo, da morajo tudi skozi to šolo, če hočejo biti dobri in vztrajni vojaki, ki ne poznajo mehkužnosti in lagodnosti. Sicer pa so s hrano zelo zadovoljni; mnogi celo pravijo, da jim je bolje kot doma. Ustaljen red v prehrani in njihovem življenju teh kratkih sedem dni je razblinil nezaupanje tudi pri njihovih starših in svojcih, ki so prve dni prinašali v cekrih »priboljške« za svoje fante. »Čemu "vse to, saj smo siti in zadovoljni. . .« so obvezniki dejali svojim obiskovalcem, z njimi pokramljali, potem pa se pojoč v kolonah podali v kino ali na nogometno tekmo. Tudi cirkuško predstavo so si domala zastonj ogledali.
Streljanje in borbene vaje so jim najbolj pri srcu. Kako lepo je takrat, ko se gredo jurišače in sovražnike! Šele sedaj se jim pokažejo v očeh slike pravega vojaškega življenja na bojnih poljanah. Treba je sicer premagati mnogo ovir, se često vkopati v zemljo, biti blaten in moker — toda brez tega ni uspehov in zmag. Kdo izmed njih pa bi bil rad premagan?
Največ zanimivosti pa so doživeli takrat, ko so jim komandirji dali v roke kompase in jim na širnem polju določili objekte, do katerih naj bi prišli s to pripravo. Šli so na pot, iskali so prave smeri in našli, kar jim je bilo rečeno, potem pa. ko so se vrnili, veselo javljali: »Naša orientacijska vaja s pomočjo busole je uspela!«
Pesem prekmurskih fantov, ki se zadnje tri tedne zbirajo v Murski Soboti in po enem tednu spet odhajajo na svoje domove, nam razodeva, da naša Armada ni vase zaprt svet, ki je mnogim nekoč pri-
nesel kopico razočaranj in zapostavljanj. Zroč v naši Armadi koristno življenjsko šolo zavestne discipline in tovarištva, tudi prekmurski fantje z veseljem pričakujejo dni, ko jih bo domovina poklicala, da primejo za orožje in se uvrstijo v čvrsto celoto braniteljev naše neodvisnosti. Za zdaj pa jim je glavni smoter: dobro se pripraviti na vojaške dni! V tem svojem prizadevanju pa jih ni malo, ki so se uvrstili med najboljše in se tako pridružili ponosnemu borečkemu fantu Kolomanu Cigitu, katerega prsi krasi svetlo odlikovanje. Zasluženo priborjene medalje jim bodo v Armadi zares najboljše spričevalo! S. K.
Tudi v Puconce telovadno društvo
Okrajno vodstvo »Partizan« v M. Soboti že dalj časa vodi evidenco o delovanju puconskih telovadcev, vendar še doslej nihče ni pokazal voIje, da bi tamkaj prišlo do ustanovitve telesnovzgojnega društva. Večkrat smo se že vprašali, ali tamkaj res ni človeka, ki bi se za to zavzel. Čudimo se, da Puconci še nimajo društva »Partizan«, ko vendar spremljamo delo tamkajšnjih telovadcev in beležimo njihove uspehe. Puconski telovadci se pridno udeležujejo naših prireditev, vendar pa še niso registrirani. Želja nas vseh je, da bi kar najhitreje prišlo do ustanovnega občnega zbora. Tla za telesno vzgojo so v Puconcih zelo ugodna; v kraju je opekarna, separacijsko podjetje in gimnazija. Morda bi bilo celo prav, če bi pri gradnji gasilskega doma upoštevali tudi potrebe bodočega društva »Partizan« in tako prišli do potrebnih telovadnih prostorov.
Pričakujemo, da bo naš glas naletel na ugoden odmev.
»OBMURSKI TEDNIK«
21. oktobra 1954	Stran 9
KRIŽEVCI pri Ljutomeru -
VČERAJ IN DANES
Kljub slabemu vremenu so se v nedeljo, 10. oktobra, že ob 7. uri zjutraj zbirali Križevčani na prostoru okrog spomenika. Nekateri so še krasili, pripravljali oder in razobešali zastave. Hoteli so, da bo slavnostni prostor lepo in dostojno urejen za vse goste in domačine.
Okrog pol devete ure je bilo na trgu pred zadružnim domom že veliko ljudi. V šoli so se zbirali pevski zbori in recitatorji. Malo pred deveto uro je okrog 100 gasilcev prikorakalo na slavnostni prostor. Tudi povabljeni gostje, med njimi: zvezni poslanec tov. Ivo Kreft, urednik »Ljudske pravice« tov. Šinkovec, Rado Pušenjak, Simonič, Jan Ros in drugi so se vabilu odzvali. Po pozdravnem govoru tov. Skuhale iz Križevec je govoril tov. Pušenjak o nasilstvu fašističnih barbarov pri nas in o razvoju osvobodilnega gibanja v naših krajih. Po govoru je predsednik ZB odkril spomenik in ga izročil v varstvo občinskemu
ljudskemu odboru. Za tem so položile vence vse družbene organizacije in svojci padlih borcev in res lep spomenik odeli z jesenskim cvetjem.
Kljub rosenju so skoraj vsi prisostvovali tudi kulturnemu programu. Nastopili so križevski zbori, mešana zbora iz Veržeja in Vučje vasi in skupaj z godbo na pihala odpeli »Žrtvam«. Posebej se je predstavil publiki moški zbor iz Križevec. Recitatorji nižje gimnazije so recitirali v zboru pesmi iz poezij Mateja Bora in Petra Levca. Tudi najmlajši iz osnovne šole so uspešno nastopili. Ob koncu so združeni zbori ob spremljavi godbe odpeli: S praporom na delo in Bratovsko pesem. Proslavo smo zaključili z Internacionalo. Slavnost je res dobro uspela, saj je bilo čez 1500 udeležencev iz Križevec in okolice in okrog 140 nastopajočih. Popoldne so v okviru svečanosti gostovali Ptujčani z dramo »Kvej Lan« in v nabito polni dvorani želi zasluženo priznanje.
Prav vsi se še dobro spominjamo dni, ko so Nemci preplavili našo domovino in prinesli tudi v Križevce pri Ljutomeru mnogo gorja in strahu. Že leta 1941 so izselili domala vse učitelje in lepo število drugih zavednih Slovencev. S svojim brezobzirnim ravnanjem so si nakopali pri občanih sovraštvo in prezir, zato pa se je v obmurskih krajih že zgodaj začel upor proti okupatorju. Med prvimi uporniki sta bila Kerenčič in Bojan; organizirala sta vaške kadre OF in jim dajala potrebna navodila za sabotiranje okupatorjevih ukrepov. Prvi sestanek aktivistov OF je bil septembra 1942. leta v mali vasici Iljaševci. Sklepi na tem sestanku so kaj hitro rodili dejanja. Vzgledu Iljaševčanov so kmalu sledile tudi vasi v soseščini. Proti koncu 1943. in v začetku 1944. leta so domala v vseh vaseh že obstojali narodnoosvobodilni odbori. Nagla rast osvobodilnega gibanja je okupatorja silno razkačila, tako da je začel še bolj množično izseljevati ljudi in streljati talce. Na občinskem področju je bilo izseljenih 59 domačinov, padlo je 13 ljudi, 9 občanov pa se ni več vrnilo iz taborišč. To je dovolj zgovoren dokaz narodne zavednosti muropoljskega kmeta. Razen tega je omeniti, da je v boju s kozaki padel v Logarovcih tudi brat Vide Tomšičeve, da ne omenjamo ostalih nedomačinov. To je bilo leta 1944. Med vasmi so prednjačili Boreci, kjer je bil delavski razred najbolj močan.
Po osvoboditvi so tudi naši ljudje uvideli, da jih čakajo težke naloge. Treba je bilo mnogo obnoviti, posebej še na kulturnem področju. Prva povojna leta so bila najtežja. Zmagovita pot revolucije, ki je z zadnjimi okupatorji obračunala 13. maja 1943, se je na gospodarskem področju šele pričela.
Dve leti kasneje so v našem okolišu jeli ustanavljati kmetijske obdelovalne zadruge. Kmalu je imela vsaka vas svojo zadrugo. Vendar pa te zadruge niso dolgo živele, ker ni bilo dovolj potrebnega razumevanja kmetov do novih oblik združevanja v kmetijski proizvodnji ter prehitrega in premalo premišljenega ukrepa, ki je našega muropoljskega, sicer naprednega kmeta, pre-
Tudi v Benici
marsikaj novega
O prebivalcih Pince-marofa in Benice je redkokdaj slišati; s tem pa še zdaleč ni rečeno, da pri njih niso ničesar storili za napredek. Manjši naselji ob levem in desnem bregu Ledave sta si že pred leti postavili zgradbo zadružnega doma. Nekaj časa je stala stavba brez vsake koristi, lani pa so uredili v njej šolsko učilnico in stanovanje za učitelja. Njihovi otroci se danes lahko učijo v svetlih prostorih. Zdaj urejajo tudi šolska stranišča. Centralni higienski zavod iz Ljubljane jim je priskočil na pomoč z denarnimi sredstvi. Vsa dela opravljajo vaščani prostovoljno. V prostorih zadružnega doma je tudi trgovska poslovalnica lendavske KZ, tako da vaščanom ni treba hoditi po nujne potrebščine v sedem kilometrov oddaljeno Lendavo.
Tudi razni problemi jih tarejo. Popraviti bo treba most, ki čez Ledavo povezuje obe naselji. Most je že dalj časa v izredno slabem stanju, zato preti nevarnost nesreč pri prevozih z živino. Čeprav je ljudski odbor v Lendavi že pred meseci sklenil, da je treba most popraviti, je doslej ostalo samo pri obljubah. Most je vaščanom potreben prav sedaj, ko pospravljajo poljske pridelke, razen tega pa vodi cesta čez most v sosedno republiko Hrvatsko. Zato ga bo treba še pred zimo obnoviti.	-ce
Ljubljanski LUTKARJI v Lendavi
V soboto je v Lendavi gostovalo ljubljansko lutkovno gledališče, ki je nastopilo s predstavo Karsch-I. Pengov »Težave Peteršiljčkove mame« v petih dejanjih in z uvodnim prizorom. Uspelo predstavo, ki sodi med najboljše lutkovne prireditve, ki smo jih v Lendavi gledali po osvoboditvi, si je ogledalo čez 400 osnovnošolskih otrok it Lendave in Gaberja.
cej prizadel. Po vztrajnem iskanju novega načina združevanja naprednih kmetovalcev so leta 1951 začeli posvečati večjo pozornost splošnim kmetijskim zadrugam. Poživili so obstoječe in ustanovili nekaj novih. Ta oblika združevanja je bila našemu kmetu najbližja, za njegovo mišljenje pa najbolj privlačna. V križevski zadrugi so se nekateri odseki že prav dobro uveljavili; omeniti je zlasti živinorejski odsek, ki danes že lahko našteje 160 glav rodovniške živine. Zadruga je v zadnjih letih pridobila dokajšen ugled med prebivalstvom.
Nič laže ni šlo na kulturnem področju. Največje razdejanje je okupator pustil na šolah in v vrstah šolske mladine. Razen rednega pouka je bilo po osvoboditvi na šolah vpeljanih več dopolnilnih tečajev, posebno še za slovenski jezik, ki ga je tujec najbolj zatiral. Leta 1930 je bila z odlokom prosvetnega ministra ustanovljena v Križevcih nižja gimnazija, ki je za občane velika pridobitev. Šolski okoliš se je znatno povečal, pouk v gimnaziji pa danes obiskuje 330 dijakov. V občinskem okolišu imamo tri osnovne in obrtno šolo. Pri vsaki osnovni
šoli deluje v zimskem času tudi kmetijska gospodarska šola. Mlade vzgojne ustanove so dosegle že precejšnje uspehe, med njimi pa prednjači zlasti križevska.
V občini nimamo večje industrije. Se najbolj znane pa so »Križevske opekarne«, ki so s svojimi kakovostnimi izdelki prispevale lep delež k obnovi naše dežele. Njihova opeka je cenjena širom po državi. Opekarne so važen činitelj v našem gradbeništvu. Že nekaj let upravlja podjetje delavski svet, ki se je v tem važnem poslanstvu dokaj usposobil in uveljavil. V delovnem kolektivu je direktor tov. Svenšek, ki je obenem tudi predsednik križevskega IZUD, našel vse zaupanje in ugled. Dokaj je razvita tudi obrt, posebej še studenčarstvo, cementarstvo in tesarstvo. Drugače je naš okoliš izrazito kmetijski.
V	Križevcih so že od nekdaj radi prirejali ljudske igre. Po vojni tudi na to niso pozabili. V novi dvorani zadružnega doma so že uprizorili lepo število dram, med njimi tudi nekatere zahtevnejše: Zlatorog, Krnci, Plavž, Via mala, Vdova Rošlinka in Hasanaginica, ki je, kakor radi zatrjujejo, najbolj uspela. IZUD »Tone Tomšič« šteje 190 rednih članov, kar je dokaj lepo število. Lani smo dobili v Križevce novo kinoaparature. Prva filmska predstava je bila velik praznik za Križevčane in okoliške ljudi. Obisk kinopredstav je bil vse leto zadovoljiv, kar priča, da tudi film opravlja pri nas svoje kulturno poslanstvo.
V okolišu imamo štiri knjižnice; največja je v Križevcih, kjer imajo okrog 1200 dobrih knjig in 130 rednih bralcev, manjše knjižnice pa delujejo v opekarni, v Vučji vasi in Logarovcih. Križevško knjižnico ocenjujejo po ureditvi in poslovanju za najboljšo v okraju.
Križevčani pa imajo še mnogo načrtov za prihodnost. Postaviti nameravajo gasilski dom z veliko dvorano — bodočo telovadnico. Se bolj pa se občani ogrevajo za gradnjo modernega šolskega poslopja, ki ga pri nas »gradimo« že od leta 1908. Razen tega še mislimo na marsikaj drugega, kar pa bomo lahko uresničili šele v daljni bodočnosti.
Jakob Majcen
Glas rojaka iz Francije
Prav vsi se še dobro spominjamo letošnjega srečanja z našimi rojaki — izseljenci, ki so poleti obiskali svojo rodno pokrajino — Prekmurje — in se nekaj tednov pomudili pri svojih sorodnikih in znancih. Med njimi je bil tudi rojak Jean Svetec, ki je prišel v svojo staro
domovino v dražbi svoje žene - Poljakinje. Ko se je vračal nazaj v tujino, nam je obljubil, da se bo kmalu pismeno oglasil iz Francije, kjer dela v neki tovarni avtomobilov na periferiji Pariza. Svojo obljubo je te dni izpolnil in poslal uredništvu našega tednika naslednje pismo:
Dragi tovariši! — Pozdravljam Vas skupaj s svojo družino. Srečno smo prišli nazaj o Francijo — z dopusta, ki smo ga tako lepo preživeli med Vami o Sloveniji. Semkaj smo se vrnili z lepimi spomini na domače kraje; saj smo bili pri Vas — rojakih prav lepo sprejeti.
Dostikrat se spominjamo tistih lepih uric, ki smo jih preživeli ob obisku o Murski Soboti. Zahvaljuje-
mo se Vam za lep sprejem in dobro organizacijo.
Pošiljam Vam sliko izpred spomenika Stefana Kovača v M. Soboti, kjer smo bili skupaj, in Vas prosim, da jo objavite v Vašem listu »Obmurski tednik«.
Pozdravljeni in nasvidenje!
Puteaur, 3. oktobra 1954.
Jean Svetec
Tudi Ljutomer bo imel tlakovane ceste
Okrajni ljudski odbor v Ljutomeru je odobril 7 milijonov dinarjev za kanalizacijo in tlakovanje cest v mestu. V zvezi s tem bo slej ko prej urejeno tudi vprašanje regulacije Ščavnice. Nabavili so lokomobilo, ki z velikim valjarjem že tri tedne tlači cestišča in drobi kamenje za ceste. Še letos bodo ure-
dili Prešernovo in Ormoško cesto do Starega trga, prihodnje leto pa pridejo na vrsto ostale ulice. S pomočjo Olepševalnega društva nameravajo urediti Glavni trg. Istočasno polagajo kable za nov telefonski vod ljutomerske pošte, ki se že tudi pripravlja na gradnjo novega poštnega poslopja.
Čedalje večje število gospodinj pa se raduje spričo vodovodnih napeljav v kuhinje. Zmogljivost mestnega vodovoda je letos narasla od 8000 na 22.000 litrov v 24 urah. Člani Socialistične zveze pomagajo svojemu ljudskemu odboru pri uresničevanju velikih in koristnih načrtov. Pri delih na cestah je vedno več prostovoljcev, ki pomagajo, saj se zavedajo, da bodo v doglednem času dosegli še druge pridobitve, med drugim razne higienske naprave in novo kopališče.
Ureditev vodnega režima ob Ščavnici in njenih pritokih pa bo velikega pomena za naše kmetijstvo, saj bomo tako preprečili pogoste poplave rodovitne zemlje in travnikov.	S. F.
Na Goričkem so praznovali
Prejšnji teden smo se tudi v lepi gorički vasi — Križevcih — precej razgibali. Slavili smo občinski praznik. Lani se nismo mogli kdovekaj pohvaliti, saj so nastopali le pionirji, letos pa smo se bolje odrezali. Bodi povedano, da bi prire-
ditve še mnogo bolj uspele, če bi sodelovalo več ljudi.
Letos smo prvič odprli tudi gospodarsko razstavo, ki je seveda imela začetne pomanjkljivosti. Kljub temu je vendarle uspela. V prihodnosti naj bi več razstavljali kmetovalci in obrtniki. Najbolj so se letos izkazali čebelarji, pa tudi
domača KZ je lepo uredila svoj razstavni prostor.
Prirediteljem je uspelo pripraviti tudi pester kulturni program. Precej zaslug pri tem imajo mladi fantje iz geodetske skupine, ki dela v sosednih vaseh. Ti mladinci so
nam požrtvovalno pomagali.
Nastopili so dvakrat s Petričevo komedijo »Vozel«, s katero bodo v nedeljo gostovali tudi v Gor. Petrovcih. Folklorna skupina iz Domanjševec je nastopila s tremi plesi, dramatska skupina pa je uprizorila enodejanko v madžarščini. Povabili so tudi pevski zbor iz Bo-
gojine. Koncert pa so morali odpovedati zaradi slabega obiska in prevelikih stroškov. Naj nam Bogojinčani tega ne zamerijo!
Ob zaključku so nastopili tudi pionirski zbori iz Domanjševec, Križevec in Petrovec, pevski trio iz Markovec pa žal ni prišel. Križevčane sta tokrat tudi obiskala ljudski poslanec tov. Ficko in zastopnik Ljudske prosvete tov. Novak.
Ob prihodnjem občinskem prazniku pa je želeti večjega sodelovanja vseh članov SZDL in večji obisk kulturnih prireditev.	J.
Jesen je tu. . . Sončni dnevi so ustregli našim kmetovalcem — tudi na Goričkem. Orjejo in sejejo, da bodo imeli drugo leto bogato žetev.
Plodno sodelovanje
Sodelovanje med prosvetnimi društvi Lendave in Murskega Središča je v kratkem razdobju rodilo lepe uspehe; medsebojna gostovanja so bila kronana s skupnim nastopom v Lendavi ob proslavi 20. obletnice »Ljudske pravice«, ko so bili oboji deležni zasluženega priznanja poslušalcev.
Zadnjo nedeljo pa so člani pevskega zbora DPD »Svoboda« iz Lendave odšli v goste v Mursko Središče, kjer so nastopili na koncertu »bratstva in enotnosti«. Pred 300 poslušalci sta nastopila oba pevska zbora posamezno, nekaj pesmi pa sta skupaj zapela. Na sporedu so bile tudi solo točke. Lendavčanka Terezija Genc je zapela v madžarščini, kar je dokaz, da ima tudi madžarska narodna manjšina enako-
pravne pravice do sodelovanja na prosvetnem področju. Koncert je spremljal domači kvartet.
Zbliževanje in bratsko sodelovanje se manifestira tudi v tem, da je pevovodja tov. Ivo iz M. Središča spomladi, ko so Lendavčani izgubili svojega pevovodjo, velikodušno priskočil na pomoč in še danes uspešno vodi lendavski pevski zbor. Delo terja od njega mnogo požrtvovalnosti, saj tedensko dvakrat vadi z zborom.
Že iz povedanega je moč napraviti zaključek, da so naši ljudje pravilno razumeli potrebo medsebojnega sodelovanja na prosvetnem področju, z že doseženim pa so dokazali, da se da v slogi in z dobro voljo marsikaj koristnega napraviti.
-ce
DROBIŽ IZ OBMURSKIH KRAJEV
KDO JE POŽIGALEC?
Pred kratkim je sredi dneva začelo goreti pri Marku Štuhecu, zidarskem mojstru v Lahoncih. Ogenj je upepelil leseno stavbo in napravil občutno škodo. Poslopje je bilo zavarovano.
Ker se je vžgalo sredi belega dneva, se ljudje sprašujejo, ali je bil ogenj podtaknjen ali pa gre za samopožig. Pričakovati je, da bo preiskava razvozljala to uganko.
AT
VADARCI
Naša kmetijska zadruga je odprla novo poslovalnico v Bodoncih, kjer je bila KZ likvidirana. V trgovini bo namestila sposobnega človeka, ki bo znal gospodariti. Trgovina z mešanim blagom »Preskrba«, ki prav tako posluje v tem kraju, se ne boji konkurence, saj že ima svoje stranke. Nova trgovina se bo morala potemtakem potruditi, če bo hotela biti konkurenčna; morala bo imeti bolj bogate zaloge blaga in znižati bo morala tudi cene, ki so še sedaj nekoliko višje kot v njeni konkurenčni vrstnici. F. D.
BODONCI
V naši vasi urejujejo prostore za občinsko pošto. Dosedanji prostori pošte so last duhovnika Karla Šiftarja, ki je upokojen in pojde v svojo hišo. Novi prostori niso za pošto primerni, zato je pričakovati, da bodo tudi v Bodoncih začeli misliti na gradnjo novega poštnega poslopja. Za to naj bi se zavzela tudi okrajna pošta.	D. F.
LJUTOMER
Ob zaključku Tedna otroka je bil pri nas dobro obiskan roditeljski sestanek. Vodil ga je ravnatelj gimnazije tov. Mohorko, ki je spregovoril o nalogah posameznika in družbe pri vzgoji mladine. Dentist tov. Ciril Rajh pa je imel zanimivo
predavanje »o negi otroškega zobovja«. Po predavanjih je bila živahna razprava.
Društvo prijateljev mladine se prizadeva, da bi v doglednem času začela poslovati tudi šolska kuhinja, ki je potrebna zlasti mladini iz oddaljenih krajev. Od merodajnih činiteljev pričakujemo, da bodo priskočili na pomoč, kajti čas hiti, zima pa trka na vrata.
VERIŽNIKI NAJ SE LOTIJO POŠTENEGA DELA
Prekupčevalci še vedno najdejo vsako priliko za lahek zaslužek. V preteklem tednu se je našel tak »dobavitelj«, ki je na Moravskem vrhu prodajal gumijaste škornje znamke »Borovo«.
Za en par škornjev je zahteval 250 din več, kot pa znaša prodajna cena v trgovinah kombinata Borovo. Na lahek način je kupil 10 parov škornjev v Ptuju in jih na hitro roko prodal z dobičkom 2500 din.
V prihodnosti bo tako trgovanje. ki samo »skubi« potrošnika. treba preprečiti. Verižniki naj se že enkrat lotijo poštenega dela, ki ga je povsod dovolj — zlasti pa še sedaj v jeseni.
ZEMLJA, KI SPL NE RODI. . .!
Sedaj, ko naša oblast in kmetovalci bijejo vztrajen boj za obdelovanje slehernega koščka zemlje se po krivdi neodgovornih ljudi še vedno delajo hude napake. Po Zakonu o zemljiškem skladu so morali posamezni kmetovalci odstopiti ne kaj
zemlje o last splošnega ljudskega premoženja. Vendar pa premalo skrbimo, da bi zemljo kdo naprej obdeloval. Tako zemlja spi in ne daje plodov. Takih primerov je največ v Strukovcih in Skakovcih. Ali ne bi bilo bolje da bi dali zemljo malim kmetom, ki bi jo prav gotovo dobro obdelali? Ce bomo tudi v prihodnosti tako delali, potem naše gospodarstvo ne bo moglo napredovati. Čas je že, da se odločneje zavzamemo za obdelovanje odkupljene zemlje.	F. D.
V RADENSKI OBČINI ZA OTROKE
V Tednu otroka so imeli prosvetni delavci razredne roditeljske sestanke s starši šoloobveznih otrok. Med drugim so se pogovorili o tem, kako pomagati otroku pri učenju. Zdravnik dr. Klinc pa je imel predavanje o pravilni prehrani otroka. Ob koncu Tedna je bila v šoli krajša kulturna prireditev z deklamacijami. prizorčki in petjem. Ustanovili so tudi Društvo prijateljev mladine.
»OBMURSKI TEDNIK«
Stran 10	21. oktobra 1954
PO PREKMURJU IN PRLEKIJI
Na obisku pri mladih borcih
jesensko taborenje mladincev predvajana vzgoje pri Kostanju je zelo živahno, morda še bolj kot spomladi. Precej obveznikov je letos zadnjič v družbi svojih tovarišev. Spomladi — takrat bo že zares! Vendar ne bo tako hudo, saj so si v treh letih pridobili mnogo potrebnega znanja, ki jim bo v Armadi zelo koristilo. Kar pristopimo k oddelku ӀӀӀ. letnika! Vežbajo s puškami, ne lesenimi, temveč pravimi. Marsikatera od njih je že govorila v obrambo domovine. Obvezniki jih ljubeznivo čistijo in varujejo.
Drobne
za naše kmetovalce
Obdelovanje težke zemlje je pred zimo priporočljivo le takrat, če jesen ni preveč vlažna. Naši kmetovalci pa radi orjejo tudi v dneh, ko je zemlja mokra. Taka jesenska praha več škodi kot koristi! Zemlja ostane lepljiva, ko pa se osuli, se sprime v trde, debele grude, ki jih ni moč dobro pobranati. Na tako zemljo seveda tudi si dobro sejati. O tem se lahko prepričala slasti po milih zimah. Zato je najbolje, Is tako mokro in težko zemljo pustimo in jo preorjemo šele spomladi, ko bo dovolj suha.
Ce ste poleti opazili na travniku mnogo kislice, potem je vaš travnik bolan! Primanjkuje mu ali apna ali pa je preveč močvirnat. Do pomladi si preskrbite apneni prah (15 do 20 stotov na ha) in ga protrosite na travnik. Dobro je gnojiti tudi s Thomasovo žlindro.
Tudi mah je nadležen plevel Jeseni in zgodaj spomladi (jeseni- ko nehamo s pašo) ga trebimo s travniško brano. Dobro je potrositi nekaj kuhinjske soli, ki odlično zatira mah. Uporabljamo rdečo živinsko sol, ki je mnogo cenejša.
Za varovanje dreves pred zajci si napravimo apneni belež, ki mu primešamo tobakov izvleček, zmečkan česen, gnojnico, kri ali žolč. Dobro je dodati tndi kravjek, ker potem belež bolje drži.
Jesensko setev obvarujemo pred vranami tako, da namočimo seme v redkem katrana. Res, kali nekoliko počasneje, toda vrane se ne dotaknejo niti zrna, ne nežnih bilk, ker jim katran ne prija.
Marsikatero tele oboli ali celo pogine zaradi tega, ker mn nevešči živinorejec ne da pravega mleka od matere, misleč, da je u novorojenčka škodljivo. V resnici pa vsebuje prav mlezivo snov, ki razkroji in odstrani iz teličkovega črevesja smolnato blato. To blato pa lahko povzroči celo teličkovo smrt, Če ga ne odstrani pravočasno. V tem je često vzrok tudi mnogim boleznim telet.
Včasih kokoši prenehajo nesti, čeprav so dobro krmljene in niso stare. Tedaj jim pričnemo krmiti otrobe, ki jih zamešamo s toplim mlekom. Na vsake tri kokoši dodamo tudi po eno kavino žličko koprivovega semena. To je zlasti priporočljivo pozimi.
Tu in tam še kateri izvleče robček iz žepa in hitro obrile »prašino« . . . Samo da se sveti! 
Marsikaj so se naučili v teh letih. Samozavestno izpolnjujejo povelja. Streljanje v ležečem položaja obvladajo kot stari vojaki. Tudi precizno merjenje in drugi metilni pripomočki jim ne delajo velikih težav. Vse kaže, da njihovi vodje niso zastonj žrtvovali svojega časa.
Druga skupina se vadi v metanju ročnih bomb. Tu le ne gre vse gladko. Na prvi pogled lahko ugotovimo, da smo se srečali z mlajšimi obvezniki, ki bodo ie morali skozi strogo, a dobro šolo. »Prihodnjo jesen bo že bolje!« se radi pohvalijo. In verjamemo jim.
Vzor v disciplini in razumevanje obveznikov sta najvažnejša pripomočka predavateljev. Mnogo truda in požrtvovalnosti je vložil v delo predvsem komandir središča tov. Janko Kukoi, pa tudi drugi predavatelji zaslužijo vse priznanje.
Važen dogodek za Kostanj
V nedeljo, 24. oktobra bomo pri Kostanja proslavili pomemben dogodek. Svojemu namena bomo izročili novo šolsko poslopje.
Potreba po novih učnih prostorih je iz leta v leto naraščala. Pereče je bilo tudi vprašanje učiteljskih stanovanj. Zato so pri gradnji nove šole poskušali rešiti oba problema. Novo poslopje ima v pritličju dve veliki učilnici, v nadstropju pa tri družinska stanovanja in dve podstrešni sobici za samske učiteljice. Tako bodo v glavnem vsi učitelji dobili primerna stanovanja v bližini šole, kar doslej ni bilo mogoče.
Ta dan bomo zares dostojno praznovali.
Pričakujemo tudi, da bomo v kratkem dobili kinoprojektor. Imamo sicer projektor za 16 mm, toda brez tonske naprave. Če se bodo naša pričakovanja izpolnila, potem bomo filme kmalu zavrteli tudi v našem kraju. Predvidena je preureditev dvorane, za kar smo že pripravili gradbeni material.
P.
50 milijonov za melioracije v Prekmurju
Prekmurju je bilo pred kratkim dodeljenih 20 milijonov din za melioracijska dela. Znesek bodo uporabili pri gradnji mostov ter regulacijskih in izsuševalnih delih ob Ledavi in Muri.
S prispevanim zneskom je naša ljudska oblast znova dokazala, koliko ji je na tem, da bi se Prekmurje sčasoma znebilo velikih in usodnih poplav in krenilo naprej v svojem gospodarstvu.	F. D.
Naša Mimika nas je zapustila . . .
Naša večletna učiteljica Mimika Zajčeva je pred dnevi odšla na novo službeno mesto v Maribor. Kot
mlada vzgojiteljica in agilna prosvetna delavka je 17 let vzgajala naše otroke. Svoje poklicne dolžnosti je vzorno izpolnjevala. Ko pa je okupator zasedel našo deželo, je bila kot zavedna Slovenka med prvimi izgnana. Morala je prehoditi trnjevo pot, slovenskega trpina, dokler se ni pridružila partizanom. Po osvoboditvi je bila v Ivanjkovcih več let sekretar Zveze borcev, re-
žiser dramatske skupine in voditeljica v drugih organizacijah.
Ko nas je zapuščala, so jo zastopniki družbenih organizacij povabili na poslovilni večer in ji želeli obilo uspehov na novem službenem mestu. Občani in njeni bivši učenci jo bodo ohranili še dolgo v spominu, zato pa se ji tudi zahvaljujejo za njeno nesebično in požrtvovalno delo.	AT
Spet dva nova mosta
Na cesti M. Sobota—Radgona in M. Sobota—Cankova je uprava Vodne skupnosti začela graditi dva nova mosta. En sam most bo veljal čez 7 milijonov din. Samo projektiranje stane 1,5 milijona din. Načrte so že dobili in so dobro izdelani.
F. D.
Ob 35. obletnici SKOJ v Bodoncih
Zadnjo nedeljo je bila v Bodoncih svečana akademija v počastitev 35-letnice SKOJ. Najstarejši skojevec tov. Franček Gerenčer je orisal borbeno pot te mladinske, organizacije, potem pa so iz mladih grl bodonskih pionirjev zadonele pesmi »Lepo je v naši domovini biti mlad« in »Mi smo mladi skojevci«.
Na akademiji so bili poleg mladincev navzoči tudi stari člani SKOJ in predstavniki množičnih organizacij.
Mladina bodonske občine se že tudi pridno pripravlja na proslave Dneva republike. Najbolj prizadevni so v Zenkovcih in Vadarcih.
F. D.
»KWEI-LAN« NA LJUTOMERSKEM ODRU
Zadnjo nedeljo je na ljutomerskem odru gostovalo Okrajno gledališče iz Ptuja s kitajsko igro »Kwei-Lan«. Obisk je bil slab. Maloštevilni gledalci niso bili posebno navdušeni nad izvedbo igre. Pri
prejšnjih gostovanjih Ptujčanov je bila dvorana vedno polno zasedena in gostje navdušeno sprejeti. Kje
pa so v zadnjem času vzroki za brezbrižnost Ljutomerčanov do dramatskih prireditev?
Mogoče vpliva nekaj tudi »zlati oktober« s svojimi številnimi trgatvami in plesi. Upajmo, da se bo novembra položaj izboljšal v korist kulturnih prireditev.
BUČKOVCI
V nedeljo, 24. oktobra popoldne bo naša Zveza borcev priredila v Prosvetnem domu veliko tombolo. Glavni dobitek je radioaparat.
RADMOŽANCI
Tudi pri nas smo že vse pripravili za napeljavo elektrike; uredili smo hišne napeljave in postavili dragove. Že dalj časa pa čakamo na omrežje, ki je tudi edina ovira, da pri nas še ni zasvetila električna luč.	-ce
ŠAH V LENDAVI
Lendavski šahisti so se po mnogih prireditvah, ki so bile pred tedni v njihovem mestu, močno razgibali. Zdaj imajo spet svoje redne igralne večere. Začeli so tudi z moštvenim turnirjem. V brzoturnirju za mesec oktober je zmagal tov. Varga.	-ce
LENDAVA
Naše Društvo prijateljev mladine se že več mesecev vztrajno prizadeva, da bi tudi Lendava - Nafta dobila otroško vzgojno ustanovo. Vse kaže, da bodo vprašanje že v nekaj dneh ugodno rešili. Vzgojiteljice so že dobili, sedaj so jim potrebni samo še prostori. Številne mamice pa že komaj čakajo, da se jim bo večletna želja že enkrat uresničila.
SENO GA JE POKOPALO
Ko je 55-letni Josip Ivanec iz Gor. Lakoša s svojim sinom nalagal seno ob državni meji pri Dolgi vasi, se je pripetila nesreča. Ko sta namreč peljala seno proti glavni cesti, se je pri jarku začel voz nagibati. Ni trajalo dolgo in že se je prevrnil na Ivaneca, ki je voz podpiral z rokami. Sin je svojega očeta naglo izkopal iz sena in poklical zdravnika. Toda še preden je slednji prispel, je Ivanec podlegel pridobljenim poškodbam.
ZAHVALA
Tik pred 20. obletnico »Ljudske pravice« so se v Lendavi zbrali člani bivšega in sedanjega KPA, ki so prihiteli iz vseh strani naše domovine, da proslavijo 20. obletnico ustanovitve svojega kluba.
Zahvaljujemo se podjetju »Nafta« v Lendavi za velikodušno pomoč pri organizaciji te proslave, prav tako pa tudi podjetju »Mura«, upravi »Obmurskega tednika«, Mestni občini M. Sobota, Okrajnemu ljudskemu odboru M. Sobota in obrtnemu podjetju »Kleparstvo — vodovod«, ki so z velikim razumevanjem prispevali svoj delež k uspešni izvedbi proslave.
Odbor
Kluba prekmurskih akademikov
Tedenski koledar
Nedelja, 24. oktobra — Rafael Ponedeljek, 25. oktobra — Zlatica Torek, 26. oktobra — Demetrij Sreda, 27. oktobra — Svotopolk Četrtek, 28. oktobra — Simon Petek, 29. oktobra — Ida Sobota, 30. oktobra — Sonja
SONČNI VZHOD: 31. oktobra ob 6.40 uri. SONČNI ZAHOD: ob 16.51 uri. Dolžina dneva 10,11 ur.
LUNINA SPREMEMBA: 26. oktobra mlaj ob 18.47.
SPOMINSKI DNEVI
25. 1943: Padlim partizanom Tonetu Tomšiču, Ljubu Šercerju, Slavku Šlandru, Ivanu Kavčiču, Milovanu Saranoviću in Draganu Jevtiču so bili podeljeni naslovi narodnih herojev. — 26. 1787: Rojen oblikovalec modernega srbskega književnega jezika Vuk Stefanovič Karadžić. — 27. 1835: Rojen v Podreči na Sorškem polju pesnik Simon Jenko, — 1946: Volitve v prvo ustavodajno skupščino slovenskega naroda. — 29. 1944: Osvobojen Split. — 30. 1598: V Ljubljani objavljen ukaz za izgon upornih protestantskih družin.
SEJMI
Okraj Murska Sobota: Beltinci v sredo, 27. oktobra svinjski sejem; Bogojina v torek, 26. oktobra živinski sejem; Črenšovci v ponedeljek, 25. oktobra živinski sejem; Dobrovnik v ponedeljek, 25. oktobra svinjski sejem; G. Petrovci v ponedeljek, 25. oktobra živinski sejem; G. Slaveči v torek, 26. oktobra živinski sejem; Grad v soboto, 30. oktobra živinski in kramarski sejem; Križevci v sredo, 27. oktobra živinski in kramarski sejem; Lendava v četrtek, 28. oktobra živinski in kramarski sejem — v torek, 26. oktobra živinski sejem; Puconci v sredo, 27. oktobra živinski sejem; Turnišče v četrtek, 28. oktobra svinjski sejem.
Okraj Ljutomer: Kostanj v četrtek, 28. oktobra splošni sejem.
KINO
RADGONA — 23. in 24. oktobra ameriški film »Poštna postaja«. 27. in 28. oktobra angleški film »Trenutek obupa« in tednik »Poizkus vojne pripravljenosti«. — 30. in 31. oktobra mehiški film »Maclovia«. IVANJKOVCI — 24. oktobra jugoslovanski športni film »Plavi 9«. — 31. oktobra ameriška drama »Rebecca«.
MALI OGLASI
HIŠO Z VRTOM v Murski Soboti prodam. Informacije: Murska Sobota, Lendavska cesta št. 57.
KNJIGOVODJO, GOSPODARSKEGA POSLOVODJO, POMOČNIKA-CO za trgovino in družino s tremi delovnimi člani za zadružno posestvo, sprejme v službo Kmetijska zadruga Črenšovci.
SAMSKO STANOVANJE S HRANO — tudi samo večerjo in zajtrkom — išče v središču M. Sobote soliden uslužbenec. — Ponudbe poslati na upravo lista.
DVA SVINJSKA HRASTOVA HLEVA, krita z opeko, in kompletne dele za štedilnik ugodno prodam. Vprašati: Ivanjkovci 10 pri Ljutomeru.
LEPO OPREMLJENO SOBO z 2 posteljama dam v najem v središču M. Sobote. — Naslov v uredništvu. 
VREMENSKA NAPOVED
za čas od 22. do 31. oktobra.
V roku med koncem tekočega tedna nastop nestalnega vremena s pogostimi padavinami, ki bodo včasih trajale po več dni zaporedno. Obenem se bo močno ohladilo in bo včasih snežilo skoraj do nižin. V začetku novembra izboljšanje vremena.
ŠPORTNE NOVICE
Dva gola — dve točki
SOBOTA : ALUMINIJ (Kidričevo) 2:0 (1:0)
Nogometašem Sobote gre zadnji čas kot namazano. Tako so tudi preteklo nedeljo v Kidričevem z boljšo igro zasluženo zmagali nad domačim Aluminijem. Zmaga sicer ni bila nepričakovana, vendar imajo Sobočanci že od nekdaj na Aluminij neprijetne spomine, saj so jim na svojem igrišča že enkrat temeljito prekrižali račune.
Tokrat si enajstorica Sobote ni dala do živega in je že v prvem polčasu dosegla gol prednosti, v nadaljevanju pa še drugega. Aluminij je tako doslej utrpel prvi poraz na svojem igrišču, nogometaši Sobote pa svojo peto zaporedno zmago.
Mrežo Aluminija sta potresla Maučec in šubat.
NAFTA : DRAVA (Ptuj) 5:3 (3:1)
Nogometaši Nafte so imeli zadnjo nedeljo v gosteh enajstorico Drave iz Ptuja. V petem kolu je bilo pričakovati, da bodo domačini nadoknadili vsaj tisto, kar je še moč doseči. Začetek je bil dober, toda vse uspele akcije so se končale v kazenskem prostora kot ponavadi, kajti napadalci Nafte niso uresničili še tako ugodnih priložnosti za dosego gola. Obrambni igralec Vidak, ki je igral na mesta srednjega napadalca, je v prvih petnajstih minutah poslal več topovskih udarcev na gol, vendar je žoga vedno zletela čez vrata ali pa je bila plen golmanu, ki je bil stalno na svojem mestu. Prvi gol so dosegli domačini šele v 19. minuti po Vidaku. Gostje so tri minute pozneje zaradi nespretnosti domače obrambe izenačili. V 28. minuti je Pinter lepo ušel po levi strani in čez presenečenega vratarja plasiral žogo v levi zgornji kot V 32. minuti je Vidak dosegel tretji gol za Nafto in rezultat prvega polčasa.
Nafta, ki je prevladovala tudi v drugem delu igre, je povišala rezultat v 63. in 65. minuti po Vidaku na 5:1. Vse je ka-
zalo, da bodo gostje res doživeli pravo katastrofo. Dve napaki domače obrambe pa sta nekaj minut pozneje prinesli gostom časten rezultat. Oba kazenska strela so namreč sigurno spremenili v gol. Po prikazani igri bi bil rezultat lahko mnogo višji v korist domačinov, ki pa ugodnih prilik niso znali izkoristiti, da bi vsaj popravili razliko v golih.
Pri domačinih sta se odlikovala Vidak in Lebar, pri gostih pa vratar. Tekmo je avtoritativno vodil sodnik Jančič iz Maribora, ki' pa je ob koncu prestrogo kaznoval igralca gostov in domačinov, ki ju je izključil eno minuto pred koncem tekme.     -ce
NAFTA (PIONIRJI) — DRAVA (PIONIRJI) 3:1 (2:1)
V predtekmi pa sta se srečali pionirski enajstorici Nafte in Drave. Igra je bila v obeh polčasih zelo zanimiva, saj so domačini v vsakem pogledu prekašali fizično mnogo močnejše goste. To gotovo ni bil prvi uspeh, ki so ga dosegli pionirji Nafte letos na zelenem polju. Za uspešno delo pionirjev gre vse priznanje trenerja Vidaku.      -ce
ODBOJKA
Velik uspeh odbojkarjev TVD »Partizan« Murska Sobota
Minulo soboto in nedeljo je bil v Slov. Bistrici kvalifikacijski odbojkarski turnir za vstop v slovensko ligo. Pravico do sodelovanja na tem turnirju so si že preteklo nedeljo, 10. 4. m. priborili tudi odbojkarji TVD »Partizan« M. Sobote, ko so v tekmovanja, ki je bilo v telovadnici soboške gimnazije, zasedli prvo mesto.
Na turnirju v Slov. Bistrici je nastopilo šest moštev. Odbojkarji iz Sobote so v končnem plasmanu zasedli prvo mesto pred Branikom II (Maribor), TVD »Partizan« (Slov. Bistrica) itd. S tem pomembnim uspehom so se plasirali v republiško odbojkarsko ligo, kot zmagovalec na turnirju so si pa priborili v trajno last lep pokal.
Ta uspeh vsekakor ni prišel sam od sebe, temveč je plod marljivega dela odbojkarjev, članov TVD »Partizan« M. Sobota. Razveseljivo je, da je v zadnjem času v mestu opaziti vedno večje zanimanje mladine za odbojko. Vendar pa so tovrstna tekmovanja doslej pokazala, da je zanimanje soboškega občinstva za odbojko dokaj malenkostno.
ODBOJKARSKI TURNIR V MURSKI SOBOTI
V nedeljo, 10. t. m. je bil v Murski Soboti velik odbojkarski turnir, na katerem so sodelovali »železničar« Maribor, »Partizan« Maribor in »Partizan« Murska Sobota. Na turnirju bi morala sodelovati še skupina iz Središča, vendar iz neznanih razlogov ni prišla. Zato so posegle v borbo le tri skupine. Turnir naj bi določil dva kandidata, ki sta zadnjo nedeljo sodelovala v Slovenski Bistrici na kvalifikacijskem turnirja za vstop v republiško odbojkarsko ligo.
Tekmovanje se je začelo že ob osmih zjutraj. Prvo tekmo sta igrala »Železničar« Maribor in »Partizan« Murska Sobota. Sobočanci so zmagali z rezultatom 3:1 (15:12, 15:13, 12:15, 15:7). V drugi tekmi sta se srečala »Železničar« in »Partizan«, oba iz Maribora. Železničar je premagal svojega nasprotnika z rezultatom 3:1 (16:14, 15:11, 12:15, 15:12). Poslednjo tekmo sta igrala »Partizan« Murska Sobota in »Partizan« Maribor. Sobočani so tudi svojega drugega nasprotnika z lahkoto odpravili z rezultatom 3:0 (15:7, 15:2, 15:5).
»Partizan« Murska Sobota je zasedel prvo mesto in si s tem priboril pravico, da je nastopil v Slovenski Bistrici in se potegoval za vstop v republiško odbojkarsko ligo.
GRADBENE DELOVODJE TEHNIKE IN ZIDARJE PREDDELVCE
za vodstvo manjših akordnih skupin, sprejmemo v službo.
REMONTNO GRADB. PODJETJE, LJUBLJANA - MOSTE, Šmartinska cesta 64/b.
Kmetovalci! Kmetijske zadruge! Pozor!
Zaradi velikega povpraševanja po umetnem gnojilu superfosfata, ki ga nimamo na zalogi zaradi nerednih dobav, priporočamo našim kmetovalcem, da uporabljajo
THOM ASOVO ŽLINDRO
ki je superfosfata enakovredno fosforjevo gnojilo. Thomasova žlindra je zelo primerno gnojilo za deteljišča, lucernišča, travnike itd. Prodajamo ga po zelo ugodni ceni. Gnojilo je uvoženo in ga verjetno ne bomo imeli stalno na zalogi.
Polja, na katerih nameravamo sejati pšenico in rž, je dobro gnojiti v jeseni tudi s kalijevo soljo, ker daje to gnojilo posevkom odpornost proti mrazu in pozebi.
Kalijevo sol in Thomasovo žlindro imamo na zalogi.
AGROMERKUR, zadružno trgovsko podjetje, Murska Sobota.
»OBMURSKI TEDNIK«
21. oktobra 1954	Stran 11
ROJSTVA, POROKE, SMRTI
V okraju L ju t o m e r se je septembra rodilo 84 zemljanov, od tega 40 dečkov in 44 deklic. Mrtvi sta se rodili 2 deklici.
Desetkrat ali še večkrat so rodile: Ana Lašič, Radomerščak, občina Ljutomer — rodila enajstič; Alojzija Žnidarič, Janžev vrh, občina Radenci — rodila petnajstič; Sabina Ivančič, Šafarsko, občina Razkrižje — rodila petnajstič; Alojzija Vrzel, Sovjak, občina Videm ob Ščavnici — rodila enajstič.
Poročilo se je 13 parov: 25-letni samski Jožef Horvat, kmet. tehnik iz Zgor. Kocjana, in 21-letna samska Marija Kupnik, laborantka iz Maribora; 56-letni vdovec Andrej Krajnik in 46-letna vdova Katarina Šranc, oba iz Mahovec; 25-letni samski Franc Ivanek in 34-letna samska Štefanija Ivanek, oba is Polic; 23-letni samski Ivan Katan iz Ažene in 31-letna samska Olga Vajngerl iz Polic; 25-letni samski Jože Pelc, elektroinstalater iz Radenc, in 24-letna samska Alojzija Ficko, polt. uslužbenka iz Radgone; 21-letni
samski Anton Velel in 20-letna samska Ivana Trstenjak, oba iz Polic; 25-letni samski Alojz Kosti iz Precetinc in 21-letna samska Marija Aleksič iz Ključarevec pri Ljutomeru; 21-letni samski Franjo Mlakar iz Rinčetove grabe in 18-letna samska Ana Mihorič iz Podgradja; 20-letni samski Janez Kemerički in 22-letna samska Dragica Flis, oba iz Radij ob Dravi; 19-letni samski Silvester Novak iz Radomerja in 17-letna samska Marjeta Košič iz Plešivice; 24-letni samski Jožef Olaj iz Hrastja-Mota in 20-letna samska Alojzija Kovačič s Hrašenskega vrha; 24-letni samski Avgust Sobočan iz Lapšine (LRH) in 19-letna samska Marta Sajnovič iz Šafarskega; 26-letni samski Franc Muhič iz Moravec in 20-letna samska Danijela Marinič iz Berkovec.
Zabeležili so 27 smrti. Umrlo je 9 moških in 18 žensk.
Starostno mejo nad 80 let so dosegle: Katarina Klemenčič iz Radgone, stara 85 let, umrla v Domu onemoglih; Terezija Kardinar z Gresovščaka, stara 81 let.
DELOVNI KOLEKTIV VELETRGOVINE
MURSKA SOBOTA
ČESTITA K PRVEMU PRAZNIKU MESTNE OBČINE M. SOBOTA. VSEM SVOJIM ODJEMALCEM NUDIMO VELIKO IZBIRO BLAGA
V SKLADIŠČIH:
MANUFAKTURE
ŠPECERIJE
GALANTERIJE
ŽELEZNINE
TRGOVSKO PODJETJE NA VELIKO IN MALO
»ŽELEZO«
M. SOBOTA
VELIKA IZBIRA KOVINSKEGA IN GRADBENEGA MATERIALA, KEMIKALIJ IN OSTALIH POTREBŠČIN IZ ŽELEZNINARSKE STROKE.
BAVIMO SE TUDI S PRODAJO KURIVA IN ODKUPOM ODPADNEGA MATERIALA.
ČESTITAMO VSEM SVOJIM ODJEMALCEM IN DELOVNEMU LJUDSTVU OB PRVEM OBČINSKEM PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA
KOLEKTIV
VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM, ČLANOM SINDIKATA IN PREBIVALSTVU MURSKE SOBOTE IN OKOLICE
delavske čestitke h prvemu občinskem prazniku
OKRAJNI SINDIKALNI SVET MURSKA SOBOTA
GOSTINSKA ZBORNICA za okraj M. Sobota
ČESTITAMO VSEM SVOJIM ČLANOM K PRVEMU OBČINSKEMU PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA
ČESTITAMO NAŠIM ODJEMALCEM IN VSEM DELOVNIM LJUDEM K PRVEMU OBČINSKEMU DNEVU PRAZNIKU M. SOBOTE.
»VESNA«
trgovina z galanterijo MURSKA SOBOTA
K OBČINSKEMU PRAZNIKU NAŠEGA MESTA ČESTITAMO VSEM SVOJIM NAROČNIKOM IN PREBIVALSTVU MURSKE SOBOTE
»AGROSERVIS«
MURSKA SOBOTA - Koroška cesta 46.
Obrtna zbornica za okraj M. Sobota
POZDRAVLJA VSE SVOJE ČLANE IN JIM ČESTITA OB PRVEM OBČINSKEM PRAZNIKU M. SOBOTE.
KOLEKTIV
KMETIJSKEGA GOSPODARSTVA
MURSKA SOBOTA
ČESTITA K PRVEMU OBČINSKEMU PRAZNIKU VSEMU PREBIVALSTVU MESTNE OBČINE MURSKA SOBOTA
»KOTEKS« M. SOBOTA
ODKUPUJEMO VSE VRSTE SUROVIH KOŽ PO NAJVIŠJI DNEVNI CENI!
OB PRVEM OBČINSKEM PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA ČESTITAMO DELOVNEMU LJUDSTVU IN SVOJIM POSLOVNIM PRIJATELJEM!
KOLEKTIV
VSEM TRGOVSKIM KOLEKTIVOM, ČLANOM NAŠE ZBORNICE IN DELOVNEMU PREBIVALSTVU MESTA IN OKOLICE
NAŠE ČESTITKE K PRVEMU PRAZNOVANJU KRAJEVNEGA PRAZNIKA.
Trgovinska zbornica za okraj M. Sobota
Z ŽELJO, DA BI NAŠA PRIZADEVANJA V BODOČE RODILA ŠE VEČJE USPEHE V IZGRADNJI SOCIALISTIČNEGA KMETIJSTVA,
čestitamo vsem našim članom in kmetovalcem
SOBOŠKE OBČINE
K PRVEMU PRAZNOVANJU KRAJEVNEGA PRAZNIKA.
KMETIJSKA ZADRUGA M. SOBOTA
PO OLAFU	A
PRIREDIL V. DRŽA'J
57
Šepavec je izrabil priložnost. Umaknil se je v gostejše grmičevje. Vidne so bile samo oči, v katerih so se poigravali poslednji žarki zahajajočega sonca. Nelly je svojega tovariša takoj spoznala. Nestrpno je čakala, da tudi nasprotnik pokaže, da jo je spoznal. . . Ko je stari lovec opazoval svojega miljenca, ga je mladi, vendar zloglasni morilec resno opazoval. »Rad bi te bliže spoznal, stari prijatelj!« je pomirljivo mrmral Frank, ko se je približal Šepavcu. . .
58
»Zapuščam te!« je spregovoril Frank, ko je sedel na konja. »Pozdravljen, Šepavec! In srečna naj bo tvoja nadaljnja pot!« Poklical je psa ter odjezdil. Od časa do časa je pogledal za volkom.
Šepavec se je končno zganil. Krenil je za jezdecem. Dobro je vedel, da si je komaj rešil življenje. . .
Ko lovca ni več videl, je dvignil Šepavec glavo. Sprostil se je: zategnjen, žalosten lajež je zaječal med brazdami samotne ravnine ter odmeval v pokrajini prepadov. . .
59
Okolnosti so nanesle, da sem se po več letih vrnil v pokrajino, kjer je prebival Frank. Bilo je meseca januarja. Mraz je pritiskal, da je bila zima ostra, ko že dolgo ne.
Zvečer sem vzel zavoj s posteljnino ter si napravil ležišče med ognjem in ponijem. Ko sem ga nežno potrepljal po glavi in mu želel lahko noč, me je zaspano pogledal.
Kako dolgo sem spal, sam ne vem. Prebudilo me je močno Crowovo hrskanje. Oči in ušesa je imel obrnjene proti previsu. . .
»Kaj je s teboj?« sem začudeno vprašal Crowa. »Ali se ti je sanjalo? Kaj se je zgodilo?
Konj je ponovno zahrskal, se za korak umaknil in malo je manjkalo, da se nisem znašel v ognju.
Volkovi so v bližini, sem si mislil in jih v resnici tudi odkril. Stopali so proti vetru z nasprotne strani malega zaliva.
Prva moja skrb je bila, da sem konja čvrsto privezal; nato sem pogledal pihalnik ter ga položil na ležišče poleg sebe.
17. OKTOBER PRAZNIK
LOM O M. Sobota
Delovnim kolektivom, ustanovam, organizacijam in vsem delovnim ljudem Murske Sobote in okolice iskreno čestitamo ob prvem prazniku mestne občine z željo, da bi naša skupna prizadevanja rodila še večje uspehe v borbi za napredek in srečnejšo bodočnost.
Ljudski odbor mestne občine
Mestni komite ZKS
Mestni odbor SZDL
Mestni komite LMS
Mestni odbor Zveze borcev NOB
MURSKA SOBOTA
Vsemu delovnemu ljudstvu M. Sobote in okolice pošiljata pozdrave ob prazniku Mestne občine del. kolektiv in uprava
Zadružnega trgovskega podjetja
POZDRAV VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM IN PREBIVALSTVU MESTNE OBČINE MURSKA SOBOTA POŠILJA OB PRVEM PRAZNOVANJU KRAJEVNEGA PRAZNIKA
DELOVNI KOLEKTIV
Industrije kovinske galanterije
»PANONIJA«
MURSKA SOBOTA
PREPRIČAJTE SE O PRAKTIČNOSTI IN CENENOSTI NAŠIH IZDELKOV!
TRGOVSKO PODJETJE
POSLOVALNICE:
Špecerija »Lendavska« Špecerija »Trg zmage« Špecerija »Hrana« špecerija »Prehrana« »Galanterija«
»Drogerija«
»Delikatesa Ӏ«
»Delikatesa II«
Kolektiv podjetja se pridružuje čestitkam ob prazniku našega mesta z željo, da bi nam ta praznik bil nadaljnja spodbuda pri kulturnem in gospodarskem razvoju Murske Sobote.
Velika izbira - solidna postrežba!
SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE
»SOGRAD«
M. SOBOTA
SE PRIDRUŽUJE ČESTITKAM OB PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA.
TUDI V BODOČE VSA NAŠA PRIZADEVANJA ZA LEPŠO SOBOTO!
KOLEKTIV
Trgovina z manufakturnim blagom
»ZARJA«
MURSKA SOBOTA
čestita delovnim ljudem Sobote in okolice k letošnjemu občinskemu prazniku.
V naši trgovini Vam nudimo bogato izbiro manufakturnega blaga po nizkih cenah!
Iskrene čestitke vsem svojim članom, kakor tudi ostalim delovnim ljudem ob prazniku mesta Murska Sobota.
Okrajna gasilska zveza Murska Sobota
Vsem zavarovancem in delovnim kolektivom čestita k prvemu prazniku MURSKE SOBOTE
Zavod za socialno zavarovanje
Murska Sobota
Naše čestitke prebivalstvu M. Sobote
Občinski dan — spodbuda za nadaljnji razvoj in napredek mesta.
Zavod za komunalne storitve
MURSKA SOBOTA
TOVARNA
MESNIH IZDELKOV
Murska Sobota
Prebivalstvu Mestne občine Murska Sobota k prvemu praznovanju krajevnega praznika — čestitke našega kolektiva.
Izvozno podjetje
»Perutnina«
P T V J
Filiala Murska Sobota
ODKUPUJEMO IN PRODAJAMO NAJUGODNEJE!
OB PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA ČESTITAMO VSEM DELOVNIM KOLEKTIVOM IN PREBIVALSTVU MESTA IN OKOLICE. KOLEKTIV.
HOTEL
»ZVEZDA«
Murska Sobota
ČESTITA K PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA TER SE PRIPOROČA ZA OBISK.
MLINSKO
PODJETJE
MURSKA SOBOTA
Lendavska cesta 47 Telefon št. 57
ČESTITA K 1. OBČINSKEMU PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA.
ZAHTEVAJTE POVSOD IN VEDNO EDINOLE NASE MLEVSKE IZDELKE, KI SO PRVOVRSTNE KVALITETE!
DELOVNI KOLEKTIVI PODJETIJ:
»KAMNOSEŠTVO IN CEMENTNINE«
»VRBA« - pletarstvo, lesna galanterija »PEČARSTVO«
»RAFIMUS« - radiodelavnica „URARSTVO“
„BLISK“ - elektroinštalacija
ČESTITAJO VSEM SVOJIM ODJEMALCEM IN NAROČNIKOM K 1. OBČINSKEMU PRAZNIKU!
IZDELUJEMO IN PRODAJAMO POCENI IN SOLIDNO!
TEKSTILNA TRGOVINA
»IZBIRA«
MURSKA SOBOTA
ČESTITA VSEM ODJEMALCEM K OBČINSKEMU PRAZNIKU 17. OKTOBRU Z ŽELJO, DA BI BILI KUPCI TUDI V BODOČE ZADOVOLJNI
Z NASO POSTREŽBO.
KOLEKTIV
Knjigarna in papirnica
»Dobra knjiga«
MURSKA SOBOTA
(prej Naš tisk)
ISKRENO ČESTITA SVOJIM ODJEMALCEM K OBČINSKEMU PRAZNIKU Z ZAGOTOVILOM, DA VAS BOMO TUDI V BODOČE POSKUŠALI
ZADOVOLJITI.
KOLEKTIV
TEKSTILNA TRGOVINA
»TKANINA«
MURSKA SOBOTA
ČESTITA K OBČINSKEMU PRAZNIKU VSEM SVOJIM ODJEMALCEM IN SE PRIPOROČA ZA NADALJNJI OBISK.
KOLEKTIV
PODJETJE ZA PROIZVODNJO MLEČNIH IZDELKOV
»MLEKOPROMETU
MURSKA SOBOTA
TELEFON 90
PRODAJA TRGOVSKI MREŽI, BOLNICAM, OKREVALIŠČEM IN GOSTINSTVU VSE VRSTE KVALITETNIH MLEČNIH IZDELKOV PO ZMERNIH CENAH!
K 1. OBČINSKEMU PRAZNIKU NAŠE ČESTITKE!
GRADBENA OBRT
»ZIDAR«
Murska Sobota
OPRAVLJA VSA ZIDARSKA IN DRUGA DELA. KI SPADAJO V GRADBENO OBRT — SOLIDNO IN PO ZMERNIH CENAH.
17. OKTOBER - DAN SPOMINOV NA NAŠE ŽRTVE ZA SVOBODO!
KOLEKTIV
TRGOVSKO PODJETJE
»USNJE«
M. SOBOTA
PRODAJA V SVOJI TRGOVINI RAZNOVRSTNO USNJE, ČEVLJARSKE, TAPETNIŠKE IN SEDLARSKE POTREBŠČINE.
17. OKTOBER — PRAZNIK MESTA M. SOBOTA!
ŠPECERIJA
˶PRESKRBA˝
MURSKA SOBOTA
Zvezna ulica št. 4.
DELOVNI KOLEKTIV POSLOVALNICE ČESTITA VSEM SVOJIM ODJEMALCEM K OBČINSKEMU PRAZNIKU MESTA MURSKA SOBOTA TER
/
SE PRIPOROČA ZA NADALJNJI OBISK.
Kmetijske zadruge, kmetovalci,
POZOR!
Jesensko sajenje sadnega drevja je pred nami! — Imamo na zalogi kvalitetne in zdrave visokodebelne sadike vseh vrst jablan, hrušk, češenj in sliv po zmernih cenah. — Zaloga je omejena, zato pohitite z naročili.
K občinskemu prazniku čestita delovni kolektiv
Kmetijskega gospodarstva Rakičan p. Murska Sobota, tel. 30
TEHNOPROMET
Trgovina s tehničnimi potrebščinami
MURSKA SOBOTA, Trg zmage
NA ZALOGI IMAMO BOGATO IZBIRO TEHNIČNEGA MATERIALA, POHIŠTVA, KOLES, ELEKTRIČNEGA MATERIALA ITD.
PO ZMERNIH CENAH.
PRODAJAMO TUDI NA OBROKE!
VSEM ODJEMALCEM IN DELOVNEMU LJUDSTVU MURSKE SOBOTE OB PRVEM OBČINSKEM PRAZNIKU NASE ČESTITKE!
KOLEKTIV
MESTNA
HRANILNICA
MURSKA SOBOTA
POZDRAVLJA OB PRILIKI
OBČINSKEGA TEDNA SVOJE VLAGATELJE IN POSLOVNE PRIJATELJE!
T O V A R N A PERILA
»MURA«
MURSKA SOBOTA
S SKUPNIMI NAPORI ZA NAPREDEK IN RAZVOJ SOBOŠKE KOMUNE!
Prodaja blago iz kovinske široke po ugodnih cenah!
OBIŠČITE NAS IN PREPRIČAJTE SE!
TRGOVSKO PODJETJE
»KOVINA«
MURSKA SOBOTA
Čestitamo
k 17. oktobru praz-
niku M. Sobote
DELOVNI KOLEKTIVI OBRTNO STORITVENIH PODJETIJ MURSKA SOBOTA
POZDRAVLJAJO VSE DELOVNE KOLEKTIVE MESTA, SVOJE NAROČNIKE IN ODJEMALCE TER ČESTITAJO OB PRVEM OBČINSKEM PRAZNIKU MURSKE SOBOTE
PARNA PEKARNA JAVOR splošno mizarstvo Splošno pleskarstvo Splošna vrvarna Splošno sedlarstvo Splošno kolarstvo