244
S. Gregorčič: Epitaf Ivanu Veselu.
n
Epitaf
Ivanu Veselu.
ad grobom Tvojim burja brije, a v njem miruje vsak vihar . . . In -— čuj iz njega melodije — to Davidovih strun je vdar! In ž njimi glas svoj večno nov družita Puškin, Lermontov; iz groba hladnih, tajnih tmin Tvoj trajni ti slave spomin.
S. Gregorčič.
D
Svet nocoj so mi nebesa . . .
ekle, dekle, te oči —               Dekle, dekle, ta tvoj stas —
kje si jih dobila?                      kje si ga dobila?
»Bog nebeški jih je dal —     »Bog nebeški ga je dal —
nisem ga prosila.«                     nisem ga prosila.«
Svet nocoj so mi nebesa,
dekle, ti pa v njih si bog:
daj v oči mi zreti svoje —
tiho vse je naokrog!
B. Baebler.
L
In zadnjikrat . . .
ani drčijo skozi vas —            A jaz sem danes gladki sneg:
v njih ženin in nevesta:           prevrnil sem sani —
nevesta — moja ljubica,          v objemu mojem ljubica
oj, ljubica nezvesta.                  nekdanja mi sloni.
In zadnjikrat strastno, strastno
v objemu jo držim,
ljubezni vroče same, ah,
umiram — se topim . . .
B. Baebler.