Beno Zupančič, Plat zvona
Kronika
BENO ZUPANČIČ, PLAT ZVONA
Roman Bena Zupančiča z naslovom Plat zvona pomeni v tematskem smislu skoraj presenečenje, saj se je pisatelj do zdaj ukvarjal predvsem s človekom v vojnih in povojnih situacijah. V delu Plat zvona pa sega nazaj v predvojne razmere, ki jih je doslej prikazoval le v nekaterih krajših začetnih novelah. Tudi prostorsko je roman odmaknjen prejšnjemu in sedanjemu pisateljevemu zanimanju: v dveh najznačilnejših njegovih tekstih, v Sedmini z vojnim he-rojstvom ter v Meglici s kompliciranostjo sodobnega iskanja si je namreč za prizorišče izbral Ljubljano, Plat zvona pa se dogaja v provincialnih naseljih Hrvatske in Slovenije. Ta časovni in prostorski odmik pa seveda ne skuša biti zgodovinski odmik, je popolnoma brez tendence, da bi pristal v zaokroženem, objektivnozgodovinskem tekstu, ampak s svojimi nitmi sega v širše človeške razsežnosti. Nobenega dvoma tudi ni, da je okolje v romanu blizu pisateljevemu mladostnemu okolju, da je čustveni, moralni in spoznavni svet romana njegov mladostni svet, skratka, da je delo nastalo iz pisateljevega spominjanja na mladost, kar se pri zrelih ustvarjalcih tako cesto dogaja.
Fabula v romanu ne hodi po utrtih poteh zapletanja, razpletanja in konca, ni zaokrožena v tradicionalnem smislu in ne daje nobenega občutka umetniške silovitosti ali enkratnosti. Ljubezensko dogajanje med mladostnikom Platom in Evo je celo reducirano na platonstvo in je bolj tipanje in sanjarjenje kot proces resnične strasti. Poleg te osrednje ljubezenske zveze je v romanu še nekaj drugih, ki prav tako niso kaj več kot neko skrivnostno doživljanje, ki človeškemu bitju vedno znova postavlja nerazrešljive uganke. Tudi druge, ne-
erotične epizode so v romanu le posamezni delci, so stvari kot take, ki jih ni treba več pisateljsko posebej obdelovati in jim dajati še kak poseben pomen in veljavnost, ampak jih je treba jemati takšne, kakršne so.
Ta fabulativna preprostost, katere bistvo je v reduciranju na videz velikih stvari, je seveda v romanu hotena in je sestavni del pisateljevega koncepta pri tem tekstu. Toda ker je hkrati fun-dirana v pisateljevi intelektualni zavesti, ker je spoznana kot del človeškega bistva, je potem tudi učinkovita in prepričljiva. Podoba je, ko da bi pisatelj prav s to enostavnostjo in neposrednostjo hotel izraziti najbolj komplicirane in težke dileme našega bivanja.
Roman se dogaja v času, ko nad Evropo že vise oblaki druge svetovne vojne. Razmere so neurejene, nikjer ni nobene trdnosti, v ljudeh se naseljuje nekakšen nedoumljiv strah pred prihajajočo apokalipso, kaže, kot da ne
313
Književnost
Jože šifrer
bi bilo več nobene prihodnosti, ampak obstaja samo še preteklost. In v tej moreči atmosferi se pri ljudeh, toda pri preprostih ljudeh, ki sicer ne vedo kaj dosti o političnih ter vojnih konfrontacijah v širokem svetu, z vso ostrino porajajo vprašanja o smislu človeškega življenja, o tegobah in nesrečah ter redkih radostih, s kakršnimi je to življenje izpolnjeno. Za meditativnega posrednika si je pisatelj izbral Plata, mladega, občutljivega in bistrega fanta, v katerem naj bi v kolikor toliko normalnih razmerah zdeli tudi določeni upi v prihodnost, toda pričujoče razpoloženje in strahovi delajo iz njega zrelega modreca in skorajda pesimističnega življenjskega razlagalca. »In če je tako — kaj je potem človek?« razmišlja Plat. »Vzrok ali posledica ali oboje hkrati, norec, ki si izmišlja vse mogoče, da bi se uničeval, da bi izzival vesolje in onstranstvo ali kar je že tam čez, če sploh kaj je? Ali je samo žival med živalmi, žival, ki lahko podivja od česar si bodi — od lakote ali sitosti, od vročine ali od mraza, od treznosti ali od pijanosti, od ljubezni ali od sovraštva.« To seveda zdaj ni samo Platovo osebno razmišljanje, temveč je izraz dobe, ki trepeta v usodni stiski, je izraz vseh tistih ljudi Zupančičevega romana, ki instinktivno iščejo smisel svojemu obstoju ter svojo podobo v nerazumljivih nasprotjih človeškega prostranstva. Toda medtem ko je Plat v romanu navsezadnje vendarle podoba mladega človeka, kakršni v vseh dobah in okoljih približno enako razmišljajo in čustvujejo in kakršni tudi v literaturi niso nikakršna izjema, je njegov oče samosvoja, posebna izdaja človeka. Ukvarjal se je že z najrazličnejšimi poklici, bil med prvo svetovno vojno na soški fronti, v mirnih časih krotil svojo razburkano kri, vseskozi pa se otepal z revščino in z utesnjevalnimi normami vsakdanjega življenja. Očetova filozofija preprostega človeka, ki so ga trpke izkušnje napravile za nergaškega čudaka, vendar je v njegovem razlaganju
življenja še vedno čutiti neko težnjo po spreminjanju razmer. Njegov filozofski pesimizem vsekakor ni solzav, ampak ostaja trd, skoraj bojevit in tako seveda ni naključje, da oče ob mobilizaciji pobegne iz vojske in se končno znajde v zaporu. Toda v romanu je važnejše nekaj drugega: prav tako kot Plat tudi oče ni samo individuum z osebnimi težavami in iskanji, ampak je glasnik širšega človeškega občestva, tudi on je, še bolj kot njegov mladostniški sin, otrok neurejenih, nesocialnih, nehumanih in brutalnih razmer. Platov oče je pravzaprav osrednja oseba v romanu, saj pisatelj prav z njim začenja svoje meditativno pisanje, in tako je navsezadnje celo Plat njegova senca, prav tako kot po tipološki moči ostajajo za njim številne druge osebe v romanu: njegova žena in Platova mati, Filozof, učitelj Jeremija, Evina mati Katarina, zakonca Avguštin in Ljubica itn.
Vse te postave v romanu ustvarjajo poseben svet, svet izkoriščanega, zapostavljenega in trpečega človeka. Ob vsem tem pa je očitno, da pisatelj oblikuje ta svet tudi z vidika današnjih družbeno-človeških dilem in z vidika takšnih resnic, ki danes že postajajo zgodovina. Tako se tu pa tam v romanu pojavi rahla politična tendenca, sicer zakrita in organsko vpletena v tekst, vendar je toliko vidna, da daje romanu tudi neko političnoosveščujočo noto. V to tendenco bi spadali strah pred Hitlerjevo apokalipso, smešni žandarji stare Jugoslavije, nenadna pojava pre-kucuha ter svobodnjaške ideje Plato-vega očeta. Navzlic temu pa je realno, dano življenje vendarle prvenstveni pisateljev objekt, približno tako, kot razmerje med idejo in stvarnostjo pojmuje Platov oče: »Pridušal se je, da ne verjame na svetu nikomur več, še sebi ne zmeraj, zakaj človek je v resnici še zmeraj tudi žival, ki ne pozna usmiljenja, kadar gre za njene koristi ali želje. Zato bi ne bilo prav nič čudnega, ko bi bili zares razpeli na križ boga samega. Tega se človek dobro zaveda, zato pro-
314
315
Beno Zupančič, Plat zvona
daja svojo poštenost na debelo ali na drobno, če se že ne zateče v napuh, če si že zavoljo slabe vesti ne izmisli kakšne vere, ki bi ga opravičevala pred ljudmi in pred seboj, skratka, če ne postane pridigar: medtem ko počne najhujše svinjarije — pridiga lepoto, čast, domoljubje in kar je še takšnih lectarskih sladkosti.«
Če je bilo prej povedano, da je za roman značilna preprostost, pa je na drugi strani Zupančičevo pisanje izrazito intelektualistično, na tisti stopnji seveda, ko se intelekt po temeljnih spoznanjih sveta in človeka začne vračati k prvinskim, preprostim življenjskim osnovam. Ta pisateljev intelektualizem se kdaj pa kdaj celo ne more dovolj približati tistemu preprostemu čustvovanju in razmišljanju, iz katerega je bil nekoč izšel in zdaj avtorju pomeni spomin kot tudi pribežališče. Tako se pogovori med mladim parom Plat — Eva gibljejo na neki višji ravnini, ne na ravnini fantovih ali dekletovih, pač pa pisateljevih spoznanj. Videti je, ko da bi pisatelj iz svojega življenjskega zenita še enkrat hotel podoživeti tisto, kar ga je vznemirjalo pred davnimi leti in česar nekoč ni mogel do konca dognati. Zato pa ves roman daje vtis pristne doživetosti, iskrenosti in ne-narejene originalnosti. In prav zato bomo verjetno šteli Plat zvona med boljša Zupančičeva dela.
Jože Šifrer