Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica • Geologija in paleontologija 301
Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica
Matija Križnar
Malta in Gozo sta največja otoka, ki skupaj s Cominom in nekaterimi manjšimi otočki sestavljajo Malteško otočje. Pred več tisočletji je otočje naseljevala civilizacija, katere ostanke najdemo povsod po notranjosti večjih dveh otokov. Kljub dokaj enostavni geološki sestavi otokov je bil to nekoč raj sredi Sredozemskega morja, danes pa je le še bled odsev preteklosti, skoraj brez gozdov in sladke vode. Vsekakor pa paleontolog v kamninah Malte in Goza najde mnogo zanimivih okamnelih prič iz časa oligocena in miocena.
Prvi preučevalci fosilov na Malti
S fosili so se srečali že prvi prebivalci otokov pred več kot 6.000 leti. O tem pričajo najdbe fosilnih zob morskih psov iz arheoloških najdišč, ki so jih uporabljali kot orodje za okraševanje in ornamentiranje lončenih izdelkov. Med redkimi ostanki, najdenimi pri arheoloških raziskavah, pa so tudi korone morskih ježkov, katerih namen še ni popolnoma pojasnjen. V 17. in 18. stoletju so mnogi popotniki in naravoslovci obiskovali sredozemske otoke, med njimi tudi Malto. Najbolj so jih pritegnili dobro ohranjeni ostanki miocenskih školjk in polžev, predvsem pa zanimivi in skrivnostni primerki fosilnih zob morskih psov (takrat imenovani glossopetrae). Najbolj znani raziskovalci malteških fosilov so bili Agostino Scilla, ki je leta 1670 napisal razpravo o fosilih in jo opremil z izjemni-
Risbe iz leta 1670, ko je fosile z Malte preučeval Agostino Scilla. Mogoče se je s podobnimi fosili srečal tudi Janez Vajkard Valvasor med katerim od svojih potovanj?
Risbi po Scilli, 1670.
mi ilustracijami, saj je bil tudi priznan slikar. Nekaj let pred tem je o fosilnih zobeh z Malte pisal tudi Giovan Francesco Buo-namici. V sredini 18. stoletja je o malteških okamninah pisalo več raziskovalcev, med njimi tudi švedski naravoslovec Petrus Forsskal (1756) in Bavarec Abbate Bettz (1794). Da so bili fosili z Malte izjemno zanimivi, priča dejstvo, da jih omenja tudi Janez Vajkard Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske, kjer je primerjal malteške fosilne zobe morskih psov s kranjskimi.
Neprekinjeni geološki zapis
Malteško otočje je v geološkem smislu mlado, saj so kamnine, ki sestavljajo otoke in otočke, stare od 30 do 5 milijonov let.
302 Geologija in paleontologija * Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica
Proteus 76/7 • Marec 2014
Debelina oligocenskih apnencev doseže na zahodnem delu otoka Goza več kot 60 metrov. V gornjih delih so opazne že bolj rumenkaste spodnjemiocenske plasti.
Foto: Matija Križnar.
Značilno preperevanje modrih glin in zelenih peskov v zalivu Xatt l-Ahmar pri mestu Mgarr na otoku Gozu. Spodaj so vidni rumenkasti apnenci in tudi zgoraj je trdnjava postavljena na zgornje koralinacejske apnence.
Foto: Matija Krtžnar.
Stratigrafsko so oligocenske (bolj natančno zgornjeoligocenske) in miocenske plasti neprekinjene in že nevešče oko opazi ponavljajoča zaporedja apnencev, peskov, peščenjakov in glin ter zgoraj zopet apnencev. Najstarejše kamnine predstavljajo spodnji koralinacejski apnenci 1 (angleško Lower Coralline Limestone Formation), ki dosega-
1	Opomba: Prevodi formacij so namenjeni
izključno boljšemu razumevanju, v strokovni uporabi so izključno angleški nazivi formacij. Nazivi formacij ne odražajo tudi enake litološke/kamninske sestave.
jo debelino več kot sto metrov. Te zgornjeoligocenske apnence delijo na štiri člene, ki se med seboj razlikujejo po barvi (različni odtenki rumene in rjave kamnine) in pale-ontološki vsebini, ločevanje teh členov na terenu pa je dokaj težavno. Rumeno rjavi oligocenski apnenec je znan tudi kot odlični gradbeni kamen in ga izkoriščajo že več tisočletij. Največji kamnolomi ležijo v okolici današnjega letališča pri naseljih Mqabba in Kirkop na otoku Malti.
V času spodnjega miocena so se usedali glo-bigerinski apnenci (angleško Globigerina
Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica • Geologija in paleontologija 303
Približno kvadratni meter velika plošča s prerezi nepravilnih morskih ježkov iz rodu Scutella. To je le ena izmed množice, ki jo lahko pod svojimi nogami opazujemo v glavnem malteškem mestu Valletta. Foto: Matija Križnar.
Limestone Formation). Ti apnenci dosegajo debelino povprečno okoli 40 metrov in jih najdemo največ na južnem delu otoka Malte in najvišjih predelih otoka Goza. Globige-rinske apnence delijo na tri člene (spodnji, srednji in zgornji). Na spodnjemiocenskih apnencih ležijo bolj klastične kamnine, ki jih delijo na modre gline in zelene peske (angleško Blue Clay Formation in Green-sand Formation). Gline in peski so nastajali v času srednjega miocena in jih na terenu zlahka opazimo, saj hitro preperevajo in imajo značilno modro (tudi sivo modro) do zeleno rjavo barvo. Debelina teh dveh kamnin je zelo različna in ponekod dosega več kot deset metrov, ponekod pa ju ni. Ponekod glino še vedno izkoriščajo za izdelavo glinenih izdelkov. S preperevanjem teh dveh klastičnih kamnin nastaja tudi rodovitna zemlja, ki je podlaga za vinogradništvo, sadjarstvo in pridelavo zelenjave. Najmlajše kamnine malteškega otočja so zgornji koralinacejski apnenci (angleško Upper Coralline Limestone Formation), ki so nastali v zgornjem delu miocena. Ta
apnenec sestavlja celotni otok Comino, južni del otoka Goza in velik del zahodne Malte. V posameznih dolinah in seveda redkih jamah najdemo tudi pleistocenske sedimente, ki ponekod vsebujejo ostanke sesalcev in mehkužcev. Po tem izstopa zlasti jama Ghar Dalam.
Fosilno bogastvo
Pregled oligocenskih in miocenskih plasti ter tudi poimenovanja formacij pričajo o izjemnem paleontološkem bogastvu malteškega otočja. Temu lahko pritrdimo, saj nas fosili (makrofosili) spremljajo dobesedno na vsakem koraku. Oligocenski apnenci so znani po lumakelah in množici zanimivih morskih ježkov. Tako lahko v glavnem mestu Valletta sredi ulic opazujemo preseke nepravilnih morskih ježkov iz rodu Scutella. Posamezni členi teh apnencev vsebujejo celo horizont z vrsto Scutella subrotunda. Poleg skutel se pojavljajo tudi korone morskih ježkov iz rodu Echinolampas. V glavnem pa oli-gocenski apnenci vsebujejo mnoge foramini-fere in koralinaceje (rdeče alge), po katerih so dobili tudi ime.
Kremno rumeni globigerinski apnenci v spodnjem delu ponekod vsebujejo množico ostankov morskih ježkov (rodu Scutella). V nekoliko mlajših plasteh te formacije pa najdemo že zobe morskih psov (Carcharocles megalodon in drugih), ostanke mehkužcev, kot so školjke, polži in glavonožci, ter posamezne solitarne korale. Višji deli globigerin-skih apnencev vsebujejo le še redke ostanke školjk rodu Flabellipecten in Chlamys. Med redkejše najdbe sodijo ostanki rib kostnic, ponekod na otoku Malti so tako našli posamezne skelete.
Modre gline in zeleni peski s svojo paleon-tološko vsebino zagotovo sodijo med najbogatejše. Čeprav so nahajališča fosilov v teh srednjemiocenskih kamninah redka, pa je pestrost velika. Najdemo lahko množico polžev iz rodov Conus, Strombus in Turritel-la. Pogoste so tudi velike pektenidne školjke in školjke iz rodu Glycymeris. Redkejši so
304 Geologija in paleontologija * Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica
Proteus 76/7 • Marec 2014
Naravno izluženi koroni morskih ježkov iz rodu Scutella (spodaj) in Echinolampas (zgoraj) vglobigerinskem apnencu
pri Sliemi. Foto: Matija Kriinar.
Zob morskega psa Carcharocles megalodon iz spodnjemiocenskih plasti. Primerek je bil slikan v Naravoslovnem muzeju v Mdini. Foto: Matija Križnar.
fosilni ostanki morskih ježkov, najti je mogoče predvsem korone iz rodov Schizaster in Clypeaster (pogosti so primerki vrste Clypea-ster marginatus). Od fosilnih vretenčarjev pa so pogosti zobje morskih psov in vretenca morskih sesalcev, kot so kiti in delfini. Najvišje ležeči miocenski apnenci so odpornejši kot spodnji peski in gline. Apnenci ponekod vsebujejo tudi algine bioherme (tudi rodoide). Temno zeleno barvo glin in peskov pa lahko pripišemo večji vsebini minerala glavkonita. Fosili so zastopani z ostanki nepravilnih morskih ježkov rodov Echinolampas, Clypeaster in Schizaster, ki so še posebej pogosti v teh apnencih. Med posameznimi členi zgornjega koralinacejskega apnenca najdemo tudi plast z ramenonožci vrst Aphelesia bipartita in Terebratula terebra-tula. Od mehkužcev najdemo tudi pekte-nidne školjke rodu Chlamys. V posameznih predelih s fosilnimi algami in koralami so
našli tudi ostanke rakovic, med katerimi je pogosta vrsta Daira speciosa, opisali pa so tudi nekaj novih vrst.
Mnogo opisanih in navedenih fosilov lahko opazujete na naravno izluženih površinah, tako v naravi kot v mestni obzidjih ali stenah hiš. Več lahko izveste tudi v dveh naravoslovnih muzejih na Malti v mestu Mdina in v manjšem muzeju v mestu Victoria (tudi Rabat) na otoku Gozu.
Pleistocenska zakladnica Ghar Dalam
Na skrajno južnem delu otoka Malte pri mestu Birzebbuga leži eno največjih pale-ontoloških zanimivosti in ena redkih jam. Jama Ghar Dalam obiskovalcu iz Slovenije ne izvabi navdušenja, mogoče le hladno zatočišče pred vročim malteškim soncem. V očeh paleontologa pa ponujajo njeni se-dimenti enega redkih najdišč pritlikavih pleistocenskih slonov, jelenov in povodnih
Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica • Geologija in paleontologija 305
Skelet ribe kostnice iz miocenskih plasti otoka Malte. Primerek je bil slikan v Naravoslovnem muzeju v Mdini.
Foto: Matija Križnar.
4
Celo v glavnem mestu Valletta je mogoče odkriti na površini kamnitih blokov zanimive ostanke zob morskih psov. Primerek na sliki je dolg približno 25 milimetrov in je bil najden na območju parka Barrakka (angleško Upper Barrakka Gardenj.
Foto: Matija Križnar.
Naravno preperevanje mehkih kamnin pokaže marsikateri fosilni ostanek. Na sliki je krhka korona nepravilnega morskega ježka, najdenega v Victoriji, glavnem mestu otoka
Goza. Foto: Matija Križnar.
306 Geologija in paleontologija * Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica
Proteus 76/7 • Marec 2014
Fosilna lupina pektenidne školjke, ki so običajno zdrobljene. Primerek je bil odkrit v Victoriji na otoku Gozu.
Foto: Mattja Krtžnar.
konjev. Sedimenti v jami so stari več kot 180.000 let in v najstarejših slojih vsebujejo ostanke povodnih konj (vrst Hippopotamus pentlandi in Hippopotamus melitensis) in slonov (vrst Elaphas (Palaeoloxodon) falconeri, Elaphas (Palaeoloxodon) melitensis in Elaphas (Palaeoloxodon) mnaidriensis). Vsi ti veliki sesalci so zaradi izolacije in okolja pripadali pritlikavim (otoškim) vrstam, katere ostanke so našli še na Siciliji, ki je bila z Malto v času pleistocena še povezana. Kljub temu pa so našli tudi ostanke orjaških predstavnikov polhov iz rodu Eliomys in Leithia ter zanimiv ostanek velikega laboda (vrste
Zobje pritlikavega povodnega konja iz kostne breče, stare od 180.000 do 130.000 let (plast z ostanki povodnih konjev). Primerek je bil slikan v muzeju pri jami Ghar Dalam. Foto:
Mattja Krtžnar.
Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica • Geologija in paleontologija 307
Naravno preperevanje miocenskih plasti v zalivu Xwejni na otoku Gozu. Spodaj so vidni nenavadni bazeni za pridobivanje soli, ki so izkopani v trši apnenčevi plasti. Foto: Matija Križnar.
308 Geologija in paleontologija * Malteško otočje - geološka in paleontološka zakladnica
Proteus 76/7 • Marec 2014
Pogled v notranjost jame Ghar Dalam, kjer so na nekaterih mestih še ohranili nedotaknjene plasti. Jama je dolga nekaj več kot sto metrov in je prava zakladnica kosti pleistocenskih pritlikavih slonov in povodnih konjev. Foto: Mattja Krtžnar.
Cygnus falconeri). Okolje, bogato s hrano in gozdovi, je nudilo zavetje še vse do konca pleistocena, kar dokazujejo tudi najdbe kosti pritlikavih jelenov, rjavih medvedov, volkov, lisic in drugih sesalcev. Ob koncu ledene dobe se je prekinil most med Sicilijo in malteškim otočjem in sledilo je izumrtje vseh velikih sesalcev na otoku. Ob jami Ghar Dalam je nastal tudi muzej, kjer so predstavljene vse najdbe iz jame ter zgodovina paleontoloških in arheoloških raziskav in raziskovalcev.
Malteško otočje s svojo lego ponuja mnogo užitkov čez vse leto in si ga je vredno ogledati tudi z naravoslovnega vidika. Tukaj ne najdemo le geoloških in paleontoloških zanimivosti, odkrijemo tudi mnoge ptice in žuželke, da o morskem bogastvu ne izgubljamo besed. Na žalost je otočje pred tisočletji odkrila vrsta Homo sapiens, ki je uničila gozdove in vodotoke ter zavladala otoški naravi, ki ne bo nikoli več takšna, kot je bila.
Literatura:
Borg, J, J., 2007: The National Museum of Natural History (Mdinal. Insight Heritage Guides No. 15. Malta: Heritage Books. 40 str.
Farbi, N,, 2007: Ghar Dalam Cave and Museum (Birzebbuga). Insight Heritage Guides No. 14. Malta: Heritage Books. 40 str.
Gatt, M., de Angeli, A, 2010: A new coral-associated
decapod assemblage from the Upper Miocene (Messinian)
Upper Coralline Limestone of Malta (Central Mediterranean).
Palaeontology, 53 (6): 1315-1348.
Pedley, H., M., 1975: Oligocene-Miocene stratigraphy of the
Maltese islands. Hull: University of Hull.
Pedley, H., M., 1978: A new record of fish bearing strata
from the Maltese Islands and its palaeoenvironmental
significance. Palaeogeography, Palaeoclimatology,
Palaeoecology, 24: 73-83.
Pedley, H., M, House, M, R, Waugh, B, 1976: The
geology of Malta and Gozo. Proceedings of the Geologists'
Association, 87: 325-341.
Scilla, A, 1670: La vana speculazione disingannata dal senso : lettera risponsiua circa i corpi marini, che petrificati si trouano in varij luoghi terrestri.
Tichonow, P., 1991: Fossilien auf Malta. Fossilien, 2: 98-102. Zammit-Maempel, G., 1966: St Pauls tongues and Maltese folklore. Antiquity, 40 (159): 220. Zammit-Maempel, G., 1981: The earliest »Treatise« on Maltese Fossils. Melita Historica, 8 (2): 133-148. Zammit-Maempel, G., 1989: The Folklore of Maltese fossils. Papers in Mediterranean Social Studies, 1:1-29.