V kateri dobi zastare pregreški in prestopki ter njih kazni, ako zakon alternativno dopušča zaporno in denarno kazen (§ 532. kaz. zak.)?
Čestokrat je kazenskemu sodniku soditi, je li zastarelo kaznivo dejanje, za katero zakon dopušča alternativno zaporno in denarno kazen, kjer je pa doba zastarenja različna, če se sodnik ozira na zaporno ali pa če se ozira na denarno kazen.
Prestopku po §-u 431. kaz. zak. je na pr. kazen v denarji od 5—500 gld. ali pa zapor od 3 dnij do 3 mesecev. Če bi pri zastarenji gledali na denarno kazen, zastarel bi prestopek v jednem letu; če bi se pa ozirali na zaporno kazen, zastarel bi prestopek uže v 3 mesecih (§ 532. kaz. zak.).
Naj se li sodnik ozira na zaporno ali pa na denarno kazen, če mu je rešiti vprašanje zastarenja?
Na to skušamo odgovarjati z nastopnimi vrsticami.
Herbst (Handbuch des allgem. osterr. Strafrechtes, II. B., 1876) postavlja načelo, da se je ozirati na kazen, po kateri je doba zastarenja najdaljša. Navaja izrecno § 431. kaz. zak., rekši, da ta prestopek zastari še-le v jednem letu, ker ga je eventu-valno v denarji kaznovati do 500 gld.
Friihwald (Praktisches Handbuch fiir die Bezirksgerichte in Uebertretungsfallen, 1874, str. 41) navaja neko, pisatelju teh vrstic nedosežno razsodbo z dne 2. junija 1851.1., št. 3170; po njej bilo bi se, pretehtujoč zastarenje, ozirati na kazen, katera je v zakonu na prvem mestu navedena, torej na pr. v §-u 431. kaz. zak. na denarno kazen do 500 gld., tako da bi ta prestopek zastarel v jednem letu.
Katero mnenje je pravo?
Kako se je utemeljila razsodba z dne 2. junija 1851. leta, št. 3170, katero navaja F r tih wal d, nam ni znano. A v kazenskem- zakonu vidi se nam, nima podloge. Kazenski zakon namreč
6
66     V kateri dobi zastare pregreški in prestopki ter njih kazni, itd.
nikjer ne veleva, da bi naj sodnik na pr. prestopek po §-u 431 kaz. zak. v prvi vrsti kaznoval z denarno kaznijo, ali da bi mu bilo v jednakih slučajih uporabiti tisto kazen, katera je v zakonu navedena na prvem mestu. Po tem takem pa sodniku tudi ni ukazano, da bi se naj, rešujoč vprašanje o zastarenji, oziral na prvonavedeno kazen; o tem se hočemo uveriti nižje doli.
Herbst podpira svoje zgoraj navedeno mnenje s tem, da kaže na besedilo §-a 532. kaz. zak., po katerem se je vedno ozirati na „najvišjo kazen". To se ne da prerekati. A preudariti je, se li § 532. kaz. zak. sploh ozira na alternativne zaporne in denarne kazni, ter določiti je tudi, katera teh kaznij je ,,višja".
Trditi nam je, da v §-u 532. kaz. zak. ni določila posebe za slučaj, kedar se sodnik lahko odloči za zaporno ali pa denarno kazen. Tako mislimo, ker na pr. v kazenskem zakonu nikjer ni alternativne kazni „poostrenega zapora ali denarne kazni do 200 gld." (§ 532. kaz. zak.), v katerem slučaji traje doba zastarenja 6 mesecev (§ 532. kaz. zak.). Na kazni pa, katerih v zakonu niti ni, se gotovo določba §-a 532. kaz. zak. ni hotela, niti mogla ozirati. Sicer pa temu ni treba dokaza; samo po sebi je umevno, da se je § 532. kaz. zak. zložil zgol zaradi krajšega besedila tako, kakor ga zakon kaže. Lahko bi se bila v §-u 532. kaz. zak. doba zastarenja določila za zaporne kazni posebe, a za denarne kazni posebe, ne pa da se vkupno navajata obojni kazni.
Če pa v §-u 532. kaz. zak. ni določbe za zastarenje alternativnih zapornih in denarnih kaznij, potem je le še razmotri-vati odločilno vprašanje: katera kazen je višja, zaporna ali denarna ?
Skušamo dokazati, da je v slučajih alternativnih zapornih in denarnih kaznij smatrati zaporno kazen za višjo od denarne in da se je torej sodniku glede dobe zastarenja ozirati na zaporno kazen.
a) Po §-u 261. kaz. zak. je obtoženca obsoditi v denarno kazen, katera je primerna njegovemu imetju. Kaznjenec naj bi občutil denarno kazen kolikor moči prav tako, kakor če bi bil v drugih okolnostih, katere ne bi dopuščale uporabljati §-a 261. kaz. zak., obsojen v zapor. Le kakovost kazni naj bi se preinačila po §-u 261. kaz. zak. — In vender je ta
v kateri dobi zastare pregreški in prestopki ter njih kazni, itd.  67
zakonova določba namenjena v prid kaznjencu! Videti je torej iz tega, da zakon smatra zaporno kazen za višjo, oziroma za ostrejo od kazni denarne.
b) Drugi tehten dokaz najdemo, če pomislimo, da zakonodavec gotovo ni v zakon postavil alternativne denarne kazni na kvar kaznjencu, ampak stavil jo je njemu v prid. Saj nahajamo denarno kazen vun in vun le pri manj kaznivih in manj sramotilnih prestopkih. Če je zakonodavec na pr. v ,§-u 431. kaz. zak. stavil poleg zaporne še tudi denarno kazen, s tem brezdvojbeno ni nameraval, da naj bi bil kaznjenec na slabšem. Bil bi pa na slabšem, ako bi obveljalo Herb-stovo mnenje, ker bi kazen zastarela še le v jednem letu; ako bi pa § 431. kaz. zak. postavil samo zaporno kazen, tedaj dotekla bi doba zastarenja uže v 3 mesecih. — Jed-nako razmerje nahajamo večkrat v zakonu.
Sicer bode pa težko ugovarjal kdo, da je vsekakor zaporna kazen višja, oziroma ostreja od denarne. Saj z zaporno kaznijo vzame sodnik kaznjencu svobodo, z denarno pa samo del njegovega imetja.
Pokazali smo uže, da v §-u 532. kaz. zak. ni posebe določila za zastarenje prestopkov z alternativnimi zapornimi in denarnimi kaznimi. Iz tega izhaja na pr. glede na § 431. kaz. zak., da ni moči reči, da zakon tukaj veleva „kot najvišjo kazen — kazen v denarji do 500 gld."; saj je dopuščena isto tako zaporna kazen do 3 mesecev! Po zgoraj rečenem pa bodemo trdili, da § 431. kaz. zak. veleva kot ^najvišjo" kazen — zaporno kazen do 3 mesecev, katera zastari v 3 mesecih.
Kako kazenski zakon tolmači pojem „najvišje kazni", uvidimo nekoliko iz §-a 267. kaz. zak. Stavimo primer: Boštjan Rumenjak je zakrivil v isti čas prestopka po §§ 431. in 411. kaz. zak. Zaradi tega ga sodi sodnik po smislu § 267. kaz. zak. ob jednem. Po katerem §-u pa izreče kazen: po §-u 431. ali po §-u 412. kaz. zak. ? Uverjeni smo, da vsak sodnik za kazen uporabi § 412. kaz. zak. in sicer zategadelj, ker postavlja ta § po smislu §-a 267. kaz. zak. „najvišjo kazen". Sodnik torej poreče, da je v §-u 412. kaz. zak. „višja kazen", nego li v §-u 431. kaz. zak.
6*
68  V kateri dobi zastare pregreški in prestopki ter njih kazni, itd.
Kako pa, če bi bilo sodniku v takem slučaji soditi zastarenje, ker so uže pretekli trije meseci?
Po Herbstovem mnenji bi moral sodnik Boštjana Rumenjaka obtožbe zaradi prestopka po § 411. kaz. zak. oprostiti, češ, da je zastarel, — zaradi prestopka po §-u 431. kaz. zak. pa naj bi ga obsodil, ker bi ta prestopek naj še zastarel v jednem letu! Tako pa bi se nahajala pri razsoji kazni v §-u 412. kaz. zak., pri razsoji o zastarenji pa v §-u 431. kaz. zak. „najvišja kazen".
To bi bila očitna nedoslednost, katere zakonodavec ni nameraval. Bila bi pa tudi čestokrat očividna krivica za obdolženca, kar naj kaže nastopni primerljaj:
Jarnej Modrinjak je vrgel v šali kamen, ne da bil prej dobro pogledal, da pridejo po cesti, kakor vsak dan, učenci iz šole. Zadel je učenca in ga ranil tako, da je bil 19 dnij bolan. Še tist dan se razjezi Jarnej Modrijak brez uzroka nad drugim učencem, zgrabi kamen, prime otroka in ga s kamnom tako stepe, da je učenec zaradi tega tudi 19 dnij bolan. Pozneje je Jarneju Modrinjaku žal, kar je jednemu otroku nehote, drugemu pa nalašč storil. On povrne vso škodo in ne stori več nobenega kaznivega dejanja (§ 531. kaz. zak.). — Po preteklih 3 mesecih pa obtoži javni obtožitelj Jarneja Modrinjaka, glede na poškodbe zgoraj omenjenih učencev, prestopkov po §§ 431. in 411. kaz. zak.
Po Herbstovem mnenji bi moral sodnik Jarneja Modrinjaka oprostiti od obtožbe zaradi prestopka po § 411. kaz. zak., ker je zastarel, a obsoditi ga zaradi prestopka po §-u 431. kaz. zak.!
Ne da se misliti, da bi to bilo po volji zakonodavčevi.
Jednakih primerljajev bi lahko mnogo našteli. Povod temu članku je dala odločba nekega okrožnega sodišča. Več oseb je bilo namreč obtoženih zaradi prestopka zakona z dne 15. novembra 1867, št. 135 drž. zak. (o shodnem pravu). Za ta prestopek veleva § 19. kazen zapora do 6 tednov ali pa denarno kazen do 200 gld. Po Herbstovem načelu zastarel bi ta prestopek v 6 mesecih, po Frii hw al do vem pa v 3 mesecih. Prvi sodnik je ustavil postopanje zaradi 3-mesečnega objektivnega zastarenja. Na pritožbo javnega obtožitelja pa je odločilo okrožno sodišče po Herbstovem mnenji, da ta prestopek zaradi alternativne denarne kazni do 200 gld. zastari še-le v 6 mesecih.
Vpliv sopravdja na pristojnost sodišča. 69
Po našem mnenji pogodil je v tem slučaji prvi sodnik pravo. Ponavljamo jedro temu članku: Če je sodniku soditi, je li zastarel pregrešek ali prestopek, za kateri sta v zakonu alternativno postavljeni zaporna in denarna kazen, ozira se naj (ceteris paribus) na zaporno kaz en.
Izražamo pa konečno željo, da bi se kedo izmed p. n. čita-teljev tega lista oglasil k temu vprašanju.
K—l.