USODA ARHIVA CISTERCIJANSKE OPATIJE KOSTANJEVICE J02E MLINARIC VeČina srednjeveških samostanov starejših redov: benediktincev, cistercijancev in kartu- zijanov, ni imela samo značaja duhovnih ustanov, ampak se je s svojimi večkrat ogromnimi posestmi, ki so jim jih poklanjali njeni ustanovitelji, ter z zemljo, ki si jo je pridobila z darovnicami in nakupi, uvrščala tudi med zemljiške gospode. Ta dvojnost zna- čaja samostanov se nujno kaže tudi v samo- stanskem arhivskem gradivu. Samostanski dokumenti se namreč dele na dokumente, ki zadevajo tako imenovana spiritualia, to je duhovno plat samostana, in na tiste, ki se na- našajo na temporalia, to je na zadeve samo- stanskega gospodarstva. Ker so samostani s svojimi dokumenti, ustanovnimi listinami, darovnicami, privile- gijskimi in drugimi listinami, z urbarji, gor- ninskimi in desetinskimi ter drugimi registri dokazovali, uveljavljali in branili svoje pravi- ce in iz njih izvirajoče dohodke ter ugodnosti, so te dokumente vsekakor zvesto čuvali in hranili. Od ohranjenosti zlasti darovnic in privilegijskih listin je bilo mnogokrat odvis- no, ali bo neka posest ostala v rokah samo- stana in ali mu bo dano nemoteno uživati poklonjene mu privilegije, od česar je bila seveda odvisna prosperiteta samostana. Kot nam mnogi primeri kažejo, je marsikateri sa- mostan kljub ohranjenim dokumentom več- krat le s težavo branil svoje pravice, posebno še pred mogočnimi in zemlje lačnimi fevdal- ci. O skrbi konventov za dokumente kaže tudi to, da so dali takoj izdelati transumpt listin, katerih pergament ali pa pečat je bil le malo poškodovan.' Popolnoma razumljivo nam je torej dejstvo, da so komisije za ukinitev sa- mostanov v 18. stoletju našle v arhivih ve- čine notranjeavstrijskih samostanov pred- vsem spise privatno-pravnega značaja, privi- legijske listine in darovnice ter pogodbe in tem podobne dokumente.^ Samostani so za hrambo svojih dokumen- tov namenili ponavadi najbolj varne prosto- re v samostanskem poslopju. Večkrat so to prostori pod kamnitimi oboki, z debelimi zi- dovi, z železom okovanimi vrati in z rešet- kami zastrtimi okni. V takih prostorih, ki so bili lahko obenem tudi zakristije in zaklad- nice, so npr. benediktinci v Dalmaciji v sred- njem veku shranjevali poleg spisov tudi de- nar. Pomembne spise in listine ter denar pa so v takih prostorih pogosto dajali še v skri- nje in blagajne, katerih ključe je imel opat in konvent ter mesto in samostanski proku- ratorji.' Samostani so svoje dokumente shra- njevali tudi v prostorih, namenjenih za shra- njevanje knjig. Tak prostor so imeli vsi sa- mostani starejših redov, saj so se držali na- čela, ki ga je okrog leta 1170 izoblikoval Gottfried von Saint-Barbe-en-Auge: »Clau- strum sine armario quasi Castrum sine arma- mentario«.^ Ker so redovna pravila cistercijanov za- htevala v srednjem veku od vseh svojih sa- mostanov enotnost tudi glede razporeditve in namembe prostorov v samostanskem poslop- pju, je tej zahtevi moral vsekakor zadostiti tudi kostanjeviški samostan.^ Sami samostan- ski dokumenti nam o arhivu za obdobje sred- njega veka žal ne povedo prav ničesar. Nekaj podatkov, sicer precej skromnih, pa nam za Pogled na samostanska poslopja, na cerkev, mlin In del samostanskega zidu pred drugo svetov- no vojno 145 obdobje 17. in 18. stoletja dajejo samostanski inventarji, ki jih je po nalogu deželnega kne- za sestavila od njega določena komisija po smrti vsakega opata in ki jih je ob izročitvi premičnin izročila novo izvoljenemu opatu. Iz omenjenih inventarjev je razvidno, da so se pomembnejše listine, med njimi tudi usta- novna listina, in tisti dokumenti, ki so se še potrebovali v operativi, hranili v opatovi sobi v posebni skrinji ali predalčni omari ali pa kar v predalu opatove pisalne mize. Tako izvemo iz inventarja, ki ga je sestavila komi- sija 1. marca 1621. leta po smrti opata Grego- rija Alexija, da je ta hranil v omari svoje sobe 36 listin in spisov za čas od leta 1613 do leta 1620, torej iz časa svoje prelature in pre- lature predhodnika Jurija Urbaniča. Ista ko- misija pa je našla tudi v samostanski hiši v Ljubljani devet samostanskih spisov za čas od leta 1616 do leta 1619. Omenjene spise je opat hranil v posebni beli skrinji." V inventar- nem popisu, ki ga je komisija napravila 18. maja leta 1631 po smrti opata Andreja, naj- demo tudi nekaj dolžnih pisem iz leta opatove smrti, ki jih je ta hranil v predalu svoje pi- salne mize.' Tudi inventarni popis po smrti opata Roberta Knoppa iz leta 1703 vsebuje vrsto listin in spisov predvsem iz časa nje- govega vodstva opatije. Opat je dokumente hranil v svoji sobi v predalih svojega po- hištva.« Čeprav iz samostanskih dokumentov ne iz- vemo nič o preostalem samostanskem arhiv- skem gradivu in o prostoru, v katerem se je gradivo hranilo, pa lahko domnevamo, da je veljala tudi za kostanjeviški samostan podob- na praksa kot pri drugih sorodnih samosta- nih, da so namreč listine in spise ter druge dokumente, ki jih niso več potrebovali, odla- gali na posebej za to določeno in pred poža- rom varno mesto, ali pa kar v prostor, ki je bil namenjen za shrambo knjig. Četudi nimamo iz kostanjeviškega samo- stana v razliko od stiškega ohranjene nobene kronike samostana in čeprav nam manjka da- nes veliko darovnic za posesti, ki jih je samo- stan imel, pa se moramo kljub vsemu čuditi, da se nam je ohranilo toliko starejšega gra- diva in celo urbar iz sredine 14. stoletja, kar za slovenska tla ni ravno tako pogost pojav, če pomislimo, na kako zelo izpostavljenem mestu je kostanjeviški samostan stal. Stal je namreč na tistem delu slovenske zemlje, ki je bil v srednjem veku izpostavljen najrazlič- nejšim sovražnim vpadom in pustošenjem, pozneje pa pustošenjem Turkov in Uskokov." Samostanu ni prizanašal tudi ogenj, tako sredi 16. stoletja in za opata Leopolda Busetha okoli leta 1760, ko je nedvomno uničil marsi- kateri za zgodovino pomemben dokument.^*' Tudi čas, ko je bil konvent tako rekoč pra- zen, tako npr. v drugi polovici 15. stoletja, ko je bil v samostanu en sam menih, je go- tovo pripomogel k odtujitvi in uničenju ar- hivskega gradiva'^ Medtem ko imamo za mnoge samostane ohranjene kataloge za samostansko arhivsko gradivo, da v primeru kostanjeviškega samo- stana tega nimamo, pač pa imamo ohranjeno precejšnje število prepisov predvsem iz 18. stoletja. V samostanu so tedaj prepisali pred- vsem najpomembnejše in najstarejše listine. Vemo pa, da je notranjeavstrijska vlada v skladu s cesarsko resolucijo ddo. 1706, marec 27., Dunaj, z ukazom ddo. 1706, april 14., Gradec, naročila vsem škofijam, samostanom in opatom, da predložijo v redu spisane ka- taloge svojih bibliotek, vseh pomembnejših dokumentov, deželnoknežjih privilegijev, ro- kopisov ter seznam vseh za starejšo kot tudi za novejšo zgodovino pomembnih spisov. Ker kostanjeviški samostan tega ni opravil, ga je vlada v tej zadevi opomnila z dopisom ddo. 1706, oktober 23. ter mu naročila, naj katalo- ge izroči deželnemu glavarju na Kranjskem. Ni pa nam znano, v kolikšni meri je samo- stan te kataloge v resnici napravil in pred- ložil. Z ukinitvijo samostanov pod Jožefom II. je za samostansko arhivsko gradivo napočil nov Faksimile naslovne strani samostanskega inventarja iz leta 1786 (Arhiv Slovenije) 146 čas. Odslej je bilo od dvornih dekretov ter vestnosti in poštenosti ljudi, ki so sestavljali komisije za ukinitev samostanov, odvisno, kako se bo arhivsko gradivo ohranilo. O tem, kako se je ob ukinitvi samostanov in po njej ravnalo z duhovnimi zakladi razpuščenih sa- mostanov, običajno pisci postavljajo dvoje nasprotujočih si trditev. Eni namreč tožijo nad vandalizmom komisij za ukinitev samo- stanov in sploh uradnikov, ki so imeli oprav- ka s kulturno dediščino teh samostanov; toži- jo nadalje o tem, da niti cesar niti njegovi uradniki za to kulturno dediščino niso imeli posluha, da je bilo veliko stvari pokradenih in da se je marsikateri član ukinitvenih ko- misij okoristil na račun svoje službe. Pisci tudi trdijo, da je bilo arhivsko gradivo veči- noma za smešno nizko ceno prodano ter se navaja primer, ko je eden izmed komisarjev poročal na Dunaj, da knjigovezi ne marajo kupiti papirja, ki je bil naprodaj, s trditvijo, da je zanje neporaben.'^ Drugi pisci pa o rav- nanju s samostanskimi kulturnimi zakladi trdijo ravno nasprotno. Kot dokaz svoji tr- ditvi navajajo vrsto dvornih dekretov, ki do- kazujejo, da se je vlada na moč trudila, da bi se ohranili znanstveni in umetniški zakladi samostanov. Tako je bilo npr. gubernijem že pred ukinitvijo samostanov ukazano, da naj pazijo prav posebno na stare knjige in roko- pise, da se reči ne bodo raznesle, kot se je to zgodilo pri jezuitskih samostanih." Kar zadeva samostanske biblioteke, je bilo določeno, da komisarji knjižnico pregledajo in vse knjige ter stare kodekse natančno po- pišejo ter jih hranijo na varnem mestu. Z re- skriptom, datiranim 23. septembra 1782, pa je Jožef II. odredil, da morajo komisarji knjige in kodekse izročiti javnim univerzitet- nim oziroma licejskim bibliotekam dežele, le dvorna knjižnica na Dunaju si sme izbrati, kar si želi.'^ Za dokumente in druge spise pa je bilo določeno takole: dokumenti, ki zade- vajo samostansko upravo, naj se izroče upra- vi komornih posesti, ostalo pa naj se izroči deželi. Arhivov naj bi tudi ne pregledoval kak duhoven, temveč nekdo, ki se na arhiv- sko gradivo spozna in je takemu delu tudi dorasel.^' Po trditvah S. Laschitzerja pa ne kaže pri- trjevati niti tistim, ki trde, da se je s kul- turnimi zakladi ukinjenih samostanov posto- palo barbarsko in brez vsake odgovornosti, niti onim, ki trde, da so cesar, vlada in nje- govi uradniki storili prav vse, da bi bili kul- turni spomeniki ohranjeni. Izdana je bila si- cer vrsta dvornih dekretov, in to v dobri veri, da se kulturna dediščina samostanov ohrani, toda mnogi izmed njih niso bili učin- koviti ali pa se niso izvajali, oziroma le po- vršno in z nedoslednostjo. Gotovo so se doga- jale mnge nepravilnosti, vendar posameznih primerov ne kaže posploševati. Laschitzer nadalje trdi, da večina piscev ne upošteva dejstva, da so se samostani ukinjali v raz- ličnih okoliščinah in da prezro dejstvo, da se je treba spričo več ali manj kompliciranega upravnega organizma ozirati na različne fak- torje, ki so delovali ob ukinitvi samostanov, in da vse nepravilnosti ne izvirajo vedno iz istega vzroka." Ko je cesar z dekretom z dne 2. oktobra 1785 ukazal notranjeavstrijskemu guberniju, da prične z ukinitvijo tistih samostanov, ki so bili že na seznamu za ukinitev, je bila s tem nadaljnja usoda kostanjeviškega samo- stana zapečatena.'^ Samostan je bil ukinjen z dekretom z dne 5. decembra 1785 in 3. ja- nuarja naslednjega leta je prišel v samostan komisar Janez Nepomuk Ursini pl. Blagay z računovodjem deželnih stanov Filipom Ja- kobom Elsnerjem in razglasil ukinitev sa- mostana menihom, ki so s svojim zadnjim opatom Aleksandrom Hallerjem pl. Haller- steinom živeli tod še pet mesecev.'' Komisija je v skladu s svojo nalogo do 11. januarja popisala vso samostansko domini- kalno posest ter vse samostanske premičnine. Popis samostanskega inventarja je bil zelo podroben in natančen.^" Popisane so bile tudi vse knjige in arhivalije in to bodisi posamez- Faksimile strani iz samostanskega inventarja iz leta 1786 (Arhiv Slovenije) 147 ne enote ali pa serije, pri katerih je bilo vča- sih povedano tudi število posameznih arhiv- skih enot. Popolnoma razumljivo je, da v po- pisu arhivalij na primer ne najdemo zabe- leženih nekaterih starejših in pomembnej- ših listin in celo urbarjev, tako urbarja iz 14. stoletja ter onih iz leta 1547, 1572, 1625 in 1660—1670, če upoštevamo, koliko je sa- mostan imel premičnin, ki jih je morala ko- misija v razmeroma kratkem času popisati.^i Komisija je morala arhivsko gradivo razdeliti v dve skupini, ki ju je v inventarju tudi lo- čeno popisala. Ena skupina gradiva, ki je bila še potrebna za tekoče poslovanje in upravo samostanskih posestev, je morala ostati v samostanu, medtem ko je bila druga skupina, ki je bila za tekoče poslovanje brez pomena, določena za prevoz v Ljubljano. Arhivsko gradivo, ki naj bi ostalo v Kosta- njevici, je bilo v inventarni knjigi popisano pod 128 zaporednimi številkami na fol. 193— 199. Omenjeni material je bil predvsem iz 18. stoletja ter je obsegal normalije, urbarje, desetinske in gorninske in druge registre, protokole gorskih pravd ter različne spise. Gradivo je bilo izročeno Janezu Krstniku Zier er ju, deželnemu sodniku v Kostanjevici, za čas do formiranja upraviteljskega urada državne domene v Kostanjevici.^^ Vpogled v to, kakšen material je tedaj ostal v Kostanje- vici, pa nam poleg inventarja daje tudi se- znam gradiva, ki si ga je leta 1889 izbral Kranjski deželni muzej za svoj arhiv.*' Ves ostali material pa so v skladu z guber- nialno odločbo z dne 23. februarja 1786 (do- šlo v Kostanjevico 7. marca) komisarji 13. aprila istega leta izročili Kmetijski družbi v Ljubljani. To gradivo, ki je bilo za tekoče po- slovanje brez vrednosti in ki je obsegalo tako dokumente, nanašajoče se na duhovne za- deve samostana kot na zadeve njegovega go- spodarstva, je bilo popisano po serijah (22 skupin) od črke a do u pod 473 zaporednimi številkami na fol. od 200—272.2^ Iz popisa gradiva, ki ga je leta 1889 prevzel deželni muzej, je razvidno, da je bilo tedaj prevze- tega veliko gradiva, ki bi tako po popisu iz leta 1786 kakor tudi po svojem značaju moral že ob ukinitvi samostana v Ljubljano. Z arhivskim gradivom gospoščin in graščin, ki jih je samostan imel v času svoje ukinitve oziroma kdaj prej, je komisija ravnala enako kot z gradivom samostana. Tako je komisija arhiv gospostva Klevevž, ki ga je samostan kupil leta 1719 od stiškega samostana,^' raz- delila po enotnem načelu med Andreja Pe- ternela, novega graščinskega upravitelja, in Kmetijsko družbo v Ljubljani, ki je 13. aprila 1786 prevzela tudi arhiv samostanske graščine Grundelj pri Šentvidu pri Stični.^« Kmetijski družbi pa je bil tedaj izročen v hrambo del arhiva samostanske gospoščine Mehovo-B.u- perč vrh, ki jo je imel konvent od leta 1726, in del arhiva graščine Radelce, katere lastnik je bil samostan v času od 1714 do 1728.^^ Arhivsko gradivo samostana, ki je bilo po- slano v Ljubljano, je bilo zavarovano pred propadanjem, pač pa je gradivo, ki je ostalo v Kostanjevici doživljalo enako žalostno uso- do kot samostanska cerkev in konec koncev ves samostanski kompleks. V kako žalostnem in zanemarjenem stanju je bila cerkev in sa- mostanska okolica npr. sredi preteklega sto- letja, nam zgovorno priča neznani popotnik, ki se je tedaj napotil v Kostanjevico in v nekdanji samostan.*« O stanju in hrambi arhivskega gradiva leta 1889 pa nam poroča J. Wallner, ki nam podaja v svojem opisu naravnost pretresljivo podobo stanja arhiv- skega gradiva, spravljenega v nekdanjem sa- mostanu. Ker je samostansko gradivo v teku časa za uradniško poslovanje postalo brez- predmetno, ni zanj nihče skrbel ter je bilo prepuščeno mišim in rokam, ki niso poznale njegove cene in niso razumele njegove go- vorice.^' Ustanovitev deželnega muzeja na Kranj- skem leta 1826 in Muzejskega društva za Kranjsko leta 1839 je obvarovala mnogo dra- gocenih arhivalij pred uničenjem in izgubo. Medtem ko so namreč do tedaj zbirali arhiv- sko gradivo, predvsem seveda listine, posa- mezni ljubitelji starin, ki so nam večkrat s svojo zbirateljsko strastjo, ki pa večkrat ni poznala prave vrednosti dokumentov, ohra- nili tako rekoč nevede veliko za zgodovino pomembnega gradiva, pa se je odslej pričelo s sistematičnim zbiranjem določenih katego- rij arhivskega gradiva. Tako je pri deželnem muzeju nastajala predvsem z darovi in volili arhivska zbirka, ki je bila z ostalimi muzej- skimi zbirkami v licejskem poslopju. Leta 1844 pa je nastalo novo središče, pri katerem so se zbirale arhivalij e, namreč Historično društvo za Kranjsko, ki si je v svojem sta- tutu zadalo nalogo ustanoviti tako imenovani »domovinski« arhiv.^' Tudi Historično društvo si je večino svo- jega arhivskega gradiva, predvsem seveda li- stine, pridobilo zlasti z darovi, ki jih je ob- javljalo v svojem glasilu »Mittheilungen des historischen Vereins für Krain«. Društvo je že leto po svoji ustanovitvi naročilu svojemu članu Francu pl. Hermannsthalu, da pregleda nekatere pomembne arhive na Kranjskem. Hermannsthal je tako poleti leta 1845 pregle- dal arhive gospostev Turjaka, Srajbarskega turna, Rakovnika in Kostanjevice ter arhiv mesta in kapucinskega samostana v Krškem.** Sad tega pregleda je bil, da je društvo dobilo z dekretom dvorne komore z dne 5. decembra 1846 od upravitelj skega urada državne do- 148 mene Kostanjevice v hrambo in uporabo 20 listin iz časa od ustanovitve samostana pa do leta 1726 ter protokol zaslišanj pri deželnem sodišču Pleterje za leta 1778 in 1779.^» Tedaj so bile društvu izročene najstarejše in naj- pomembnejše samostanske listine, zadevajoče tako spiritualia kot temporalia. Med izroče- nimi listinami je bila tudi ustanovna listina ddo. 1249, maj 8., ki pa je bila že tedaj moč- no poškodovana in brez pečatov. Med po- membnejšimi listinami naj navedemo papeške bule in njih vidimuse, tako Bonifacija IX. ddo. 1393, oktober 31., Stična, Inocenca VIII. ddo. 1491, december 17., Šmarje, Bonifacija IX. ddo. 1401, marec 30., Rim, Siksta IV. ddo. 1475, april 10., ter Inocenca XII. ddo. 1693, december 10., Rim. Med listinami sta zasto- pani tudi dve baselskega cerkvenega koncila, listina ddo. 1437, september 5., Basel ter li- stina ddo. 1444, april 5., Basel. Med njimi najdemo tudi vladarske, tako vidimus listine cesarja Friderika III. ddo. 1468, junij 25., avstrijskega nadvojvode Ferdinanda ddo. 1598, maj 22., Gradec, ter patent cesarja Karla VI. ddo. 1726, maj 29., Laxenburg. Ostale listine pa datirajo v čas od leta 1522 do leta 1649 ter se nanašajo na gospodarske zadeve samostana. Naj omenim, da od našte- tih listin manjkata danes v Arhivu Slovenije dve: listina iz leta 1522 ter iz leta 1698. Dru- štvo pa je večalo svojo arhivsko zbirko tudi z darovi posameznikov; tako je dobilo v letu 1845 od novomeškega okrožnega zdravnika Jožefa Unterluggauerja zamenjalno listino kostanjeviškega samostana iz leta 1751.''' Dru- štvo pa si je zastavilo za cilj tudi publicira- nje listin, in izmed kostanjeviških je bila ustanovna listina objavljena kar dvakrat, in sicer leta 1847 in leta iseo.^^ Na občnem zboru društva leta 1859 je dr. E. H. Costa ponovno predlagal, naj bi dežel- na vlada ali pa stanovski odbor ustanovila deželni arhiv, do česar pa ni prišlo, pač pa se je v naslednjih letih močno razširila arhiv- ska zbirka pri muzeju; ta je sprejemal in v svojih rokah skoncentriral material, ki je bil dotlej na različnih krajih. Ker je Historično društvo že leta 1867 prenehalo delovati, je občni zbor leta 1885 sklenil predati svojo zbirko muzeju.'* Tako se je torej tedaj velik del kostanjeviškega arhivskega gradiva zbral na enem mestu. Potem ko je bilo pri deželnem muzeju skon- centrirano najpomembnejše arhivsko gradivo in ko se je to skupaj z muzejskimi zbirkami leta 1887 preselilo v novo poslopje, so začeli misliti na pridobitev arhivskega gradiva, ki je propadalo na terenu. Za svojo pomembno nalogo si je tedaj muzej zastavil pridobitev tistega gradiva, ki ga ob ukinitvi obeh ci- stercijanskih samostanov na Kranjskem niso pripeljali v Ljubljano. Ni pa imel muzej na- mena pripeljati vsega arhivskega gradiva v Ljubljano, temveč le izbor iz tistega gradiva, ki je nastalo pred ukinitvijo samostanov, to- rej pri Kostanjevici pred letom 1786, in gra- divo, ki je nastajalo v zvezi z ukinitvijo sa- mostanov. V primeru kostanjeviškega samo- stana je izbor prekoračil letnico 1786 le tedaj, če je šlo za pomemben material, za material, s katerim se je kompletirala ali sa- mostanska zbirka (npr. urbarji) ali pa tudi zbirka drugih provenienc (npr. normalije). Muzej je imel namen zbrati tudi ves mate- rial, ki je nastal v času francoske okupacije (1809—1814). Vodstvo muzeja je zaprosilo domensko upravo v Gorici, da se muzeju do- voli pregledati v Kostanjevici shranjeno gra- divo in si iz njega odbrati pomembnejši ma- terial. Uprava je bila voljna muzeju izročiti za zgodovino pomemben material, vendar pa s pogojem, da se gradivo natančno pregleda in popiše ter označi tisto gradivo, ki bi ga muzej želel imeti. Leta 1889 je dobil muzej dovoljenje za pregled in izbor arhivskega gradiva tudi od ministrstva za poljedelstvo.-'^' Omenjeno nalogo je deželni muzej poveril profesorju Juliju Wallnerju, ki mu je pri tem pomagal profesor Anton Kaspret. Wallner se je poleti leta 1889 napotil v Stično in Kosta- njevico, kjer se je lotil pregleda, izbora in popisa arhivskega gradiva, ki ga je našel v severnem traktu samostanskega poslopja v prvem nadstropju nekdanje samostanske ka- šče. Prostor, v katerem je bilo gradivo, je bil velik in suh, toda popolnoma neurejen in dostopen mišim, ki so uničile in ponesnažile del gradiva. Gradivo je bilo naloženo v dol- gih vrstah na tleh, delno spravljeno v zabojih in na policah, deloma pa zmetano na približ- no 1 meter visok kup, ki ga je pokrivala plast več tisoč starih davčnih knjižic. Ker je mate- rial bil neurejen in ker o kakih seznamih ali registrih gradiva ni bilo sledu in ker je bilo treba pregledati več kot za vagon knjig in spisov, je bilo to delo izredno težavno in za- mudno. Kljub vsem težavam pa je Wallner gradivo v dveh dneh pregledal, ga odbral in sumarično popisal. Njegov spisek je tedaj obsegal 283 številk knjig in fasciklov. V istem prostoru so bili spravljeni tudi akti nekda- njega mirovnega sodišča Kostanjevice in do- menske uprave, ki pa jih v izbor niso vklju- čili, ker so tedaj menili, da so za zgodovino nepomembni. Tako je omenjeni material ča- kal na svoj čas, pri tem pa žal delno tudi propadal. Deželni muzej pa si tedaj ni pridobil sa- mo izbora iz gradiva samostanske provenien- ce, ampak še tudi precej drugih provenienc. Po ukinitvi upraviteljskega urada državne do- mene Kostanjevice je prevzela arhivalije, ki 149 so ostale ob ukinitvi samostana leta 1786 v Kostanjevici in poznejšo registraturo gozd- na in domenska uprava v Kostanjevici, ta pa je hranila tudi arhiv samostana in gospo- stva Pleterij, del arhiva upravitelj skega urada združenih državnih posesti v Novem mestu, imenja Radeč, avgušinskega konven- ta v Ljubljani ter občin Cerkelj, Čateža, Kostanjevice in Šentjerneja ter sodišča kan- tona Mokronog, ki je imel svoj sedež na gradu Klevevžu. Vse omenjeno gradivo je tedaj muzej označil kot kostanjeviški arhiv ter ga prevzel 30. avgusta 1889.*« Pretežni del arhivskega materiala, ki ga je Wallner odbral, se je nanašal na gospodarske in upravne zadeve samostana ter na zadeve posesti, ki jih je imel samostan ob svoji uki- nitvi oziroma kdaj prej. Dokumenti, ki so zadevali samostanska temporalia, so se pri- čeli s 17. stoletjem in so segali v obdobje de- lovanja državne domene Kostanjevice. Znat- no manjši del gradiva pa se je nanašal na duhovne zadeve samostana, to je na spiritu- alia, in to predvsem na zadeve samostanu in- korporiranih fara za obdobje od 17. do 19. stoletja. Izbrani material je sestavljal obsež- ne serije, delno pa omogočil, da so se z njim dopolnile in izpopolnile serije, ki so že bile v deželnem muzeju. Naj na kratko naštejemo najobsežnejše in najpomembnejše serije larhivskega gradiva ter posamezne arhivske enote, ki so za pro- učevanje zgodovine samostana izredno važne in pomembne, ki si jih je muzej pridobil šele ob koncu stoletja. Številčno zelo močno serijo so sestavljali urbarji (temeljni in priročni). Samostanskih urbarjev je bilo šest za čas od 1660 do 1785, kostanjeviškega gospostva pa dvaintrideset za obdobje od 1625 do 1794. Drugo zelo močno serijo so sestavljali dese- tinski registri od leta 1663 do leta 1783 (18 kosov), nato registri vrečne in žitne desetine ter desetine od krčevin in lazov ter mladežne za obdobje 1705—1768 (8 kosov). Številni so bili tudi registri gornine in vinske desetine tako samostana kot gospostva Kostanjevice za čas od leta 1613 do leta 1803. Omembe vredni so tudi samostanski inventarji iz 17. in 18. stoletja (3 kosi). Računska knjiga opa- ta Jurija Sagoschena za čas od leta 1638 do leta 1659, criminalia in iustitialia kostanje- viškega deželskega sodišča od 16. do 19. sto- letja, beležke za zgodovino samostana iz 18. stoletja, patenti in normalije večinoma iz 18. in 19. stoletja ter vrsta spisov iz obdobja francoske okupacije. Naj omenimo tudi gra- divo samostanu inkorporiranih fara in njiho- vih filial, sv. Jakoba v Kostanjevici, sv. Kri- ža na Podbočju pri Kostanjevici, sv. Jurija na Čatežu, sv. Petra v Gorenjem Mokronoga, sv. Ruperta na Vidmu, sv. Lavrencija v Bre- žicah, sv. Janeza Krstnika na Kovorju, Vi- vodine in Zumberka. Gradivo, ki je zadevalo tako duhovne zadeve fara kot njihove gospo- darske zadeve, je bilo v glavnem iz 17. in 18. stoletja. Gradivo, nastalo pri gospoščinah in graščinah, ki so bile v času ukinitve samo- stana v njegovih rokah, pa je obsegalo pred- vsem dominicalia in rusticalia, urbarje, de- setinske registre, gorninske registre, in to iz časa 17. in 18. stoletja. Analitični inventar kostanjeviškega arhiva nam dokazuje, da nekaterih arhivalij, ki jih najdemo v Wallner j evem seznamu iz leta 1889, danes ni med ostalim kostanjeviškim gradivom v Arhivu Slovenije. Naj navedem samo zelo lep urbar kostanjeviškega gospo- stva iz leta 1625. Čeprav je omenjeni urbar naštet med urbarji gospostva, pa ga danes najdemo v novomeški študijski knjižnici. Zanj vemo le, da je bil v posesti krškega trgovca in zbiralca starin Engelsbergerja in da je prišel po vojni v knjižnico preko Okraj- nega centra v Novem mestu.*« Nekateri pri- meri pa nam tudi dokazujejo, da so posamez- ni dragoceni arhivski kosi ostali v kostanj e- viškem samostanu tudi še po letu 1889. Kot primer naj navedemo protokole gorskih in kvaternih pravd iz 17. stoletja, ki so ležali med staro šaro pri gozdni domenski upravi prav do konca stare Avstrije. Protokole je odkril zgodovinar A. Kaspret ter jih skri- vaj vzel in odnesel M. Dolencu v Gradec, ki jih je obdelal in na osnovi njih napisal svojo razpravo o pravosodstvu kostanje viške opatije v letih 1631 do 1655." A. Kaspret je nato foliant skrivaj vrnil na staro mesto, kjer je ta čakal do konca vojne, ko je bil izro- čen deželnemu muzeju.*i Zanimiva je tudi usoda urbarja kostanjeviškega gospostva iz leta 1588. M. Dolenc ga pred prvo vojno citira na več mestih v zgoraj omenjeni razpravi, ki jo je pisal za časa svojega službovanja v Gradcu.^* Urbar je vpisan v inventarju Šta- jerskega deželnega arhiva leta 1959, nahaja pa se v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.*' Urbar je moral biti leta 1845 vsekakor v Gradcu, ker je bil tedaj tod narejen njegov uradni prepis.*^ Ce primerjamo citate pri Do- lencu s tekstom originala in prepisa, ugoto- vimo, da je Dolenc uporabljal po vsej ver- jetnosti original. Torej je bil originalni urbar v času, ko je Dolenc živel v Gradcu, še tam. Ostaja nam odprtih dvoje vprašanj. Kdaj in po kaki poti je original prišel v Maribor? Prepis hrani danes Posavski muzej v Breži- cah, kamor je po vsej verjetnosti prišel iz Engelsbergerjeve zbirke, vendar pa tudi v njegovem primeru ostaneta čas pridobitve in pot, po kateri je prišel tja, nepojasnjena. Po prvi vojni so se začeli slovenski kulturni krogi močneje zanimati za stavbni kompleks 150 Faksiimile samostanske ustanovne listine Bernarda Spanheimskega iz leta 1249 (Arliiv Slovenije) kostanjeviškega samostana, za ta eminentni kulturni spomenik med slovenskimi umet- nostnimi spomeniki. Tedaj je odšel po nalogu spomeniškega urada v Kostanjevico tedanji deželni konservator Fr. Stele, da bi ugotovil, kaj bi bilo treba storiti za ohranitev tega en- kratnega spomenika. O svojem obisku je po- ročal v Zborniku za umetnostno zgodovino. Fr. Stele je tedaj našel v samostanskem trak- tu nasproti prezbiterija cerkve dva kupa ar- hivalij, ki sta bila po njegovem mnenju za gozdno skrbništvo brez pomena. Spomeniški urad se je tedaj dogovoril z gozdnim ravna- teljstvom v Ljubljani, da se te arhivalije de- ponirajo kot last gozdne uprave v arhivu deželnega muzeja v Ljubljani in da konser- vator opravi prevoz gradiva na stroške spo- meniškega urada.^* Z vso upravičenostjo lahko trdimo, da je spričo burne usode, ki jo je kostanjeviško arhivsko gradivo doživljalo po razpustitvi sa- mostana, in spričo odisejade, ki jo je napra- 151 vilo, bilo precej gradiva uničenega in izgub- ljenega in da se gradivo hrani tudi v privat- nih rokah. Po pripovedovanju Kostanjevča- nov naj bi bilo precej arhivalij v nekdanjem samostanu še tik pred drugo vojno. Naj ome- nim, da je po vojni dobil Posavski muzej v Brežicah v dar sveženj kostanj eviških arhi- valij, in sicer listine in njih prepise ter spise iz časa od konca 16. do 18. stoletja.^' Deželni muzej je označil kot kostanjeviški arhiv ne samo gradivo, ki je bilo dejansko samostanske provenience, ampak tudi tisto, ki ga je imela v hrambi gozdna in domenska uprava v Kostanjevici in ki je bilo popolno- ma tuje provenience, tako arhiv samostana in gospostva Pleterij, del arhiva upravitelj- skega urada združenih državnih posestev v Novem mestu, sodišča Mokronog ter imen j a Radeče, avguštinskega konventa v Ljubljani in gradivo več dolenjskih občin. Ob preure- ditvi arhiva je to gradivo bilo ločeno od ko- stanjeviškega ter postavljeno kot samostojni fondi.« Danes obsega fond kostanjeviškega arhiva, označen s signaturo Sam. All, in za katerega je delno izdelan analitični inventar, 94 knjig in fasciklov za obdobje od leta 1282 do leta 1843.^' Preko 170 kostanj eviških listin pa je seveda v zbirki listin, ki so nastale v času med leti 1249 in 1761.« Fond je urejen po shemi za ureditev graščinskih arhivov, nje- gova struktura pa je takale: knjige-normalia (1-7), dominicalia (8-9), rusticalia (10-78), iu- stitialia (79-83), korespondenca (84), nabor- nookrajna gosposka Kostanjevica (85), okraj- na gosposka Kostanjevica (86), graščine Grun- delj, Radelca in Klevevž (87-88), graščina Klevevž (89-90); gradivo v fasciklih-normalia (1), dominicalia (2-6), rusticalia (7-12), eccle- siastica (13-15), iustitialia (16-27), korespon- denca (28-34), okrajna gosposka Kostanjevica (35-37), nabornookrajna gosposka Kostanjevi- ca (38), graščina Grundelj, Radelca in gospo- ščina Klevevž (39), gospoščina Klevevž (40-41), gospoščina Mehovo (42) in extranea (43)." Kljub pomembnosti in starosti kostanjevi- škega arhiva so bili iz njegovega fonda doslej publicirani le posamezni drobci. Pač pa je bi- la doslej publicirana vrsta starejših kostanje- viških listin ali pa so bili izdani njih regesti. Prva kostanj eviška listina, ustanovna listina iz leta 1249 je bila publicirana že leta 1847 in nato leta 1860.'° Sistematično je pri nas prvi začel izdajati listine Franc Schumi, ki je ob- javil tudi šestnajst kostanj eviških ter izdal re- geste k listinam za čas od leta 1232—1321. le- ta.51 Posamezne kostanjeviške listine so bile publicirane ali pa izdane v obliki regestov tudi v publikacijah Historičnega društva za Kranjsko, v Smičiklasovem Diplomatičkem zborniku,''^ v Monumentih A. Jakscha,'' ter v Gradivu za zgodovino Ljubljane.** Sicer glede na svoj obseg skromno, toda skoraj kompletno zbirko regestov kostanj eviških li- stin pa nam je izdal 1930 Fran Pokorn v Zborniku za umetnostno zgodovino. Zbirka obsega regeste 173 listin za čas od leta 1232 (Pokorn 1230) do leta 1762.55 OPOMBE 1. Npr. transumpt listine ddo. 1258, pred sept. 21. 1405, oktober 11. v AS Sam. A II, fasc. 2 (prepis). — 2. A. Wolf, Die Aufhebung der Kloe- ster in Innerösterreich 1782-1790, Wien 1871, str. 54. — 3. I. Ostojič, Benediktinci u Hrvatskoj i ostalim našim krajevima I, SpUt 1963, str. 319. — 4. M. Pivec-Stele, Srednjeveške knjižnice v Sloveniji, Knjižnica XV, 1971, str. 87. — 5. Prim. L. J. Lekai, Geschichte und Wirken der Weissen Mönche, Köln 1958. — 6. AS Sam. A II, fasc. 4. — 7. Ibidem. — 8. Ibidem. — 9. Arhiv samo- stana Rein, B XIV (1736, avgust 2., Ljubljana) in AS Vic. arhiv I 26, LXXII-7, Prim. Fr. Schumi, Archiv I, št. 13, str. 29. — 10. AS Sam. A II, fasc. 28. — 11. AS Sam. A II, fasc. 28 (Zadeve protiopatov Jakoba in Arnoida). — 12. AS Sam. A II, fasc. 29. — 13. W. Milkowicz, Die Klöster in Krain, Studien zur ösiterreichischen Monaste- riologie, Wien 1889 (sep.), str. 200., ter R(obert) S(enn), Archivalische Ueberrste von Landstrass, Cistercienser-Chronik XXIX, 1917, str. 265-266. — 14. A. Wolf, o. c, Str. 41 in 146. — 15. M. Kos-Fr. Stele, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, Ljubljana 1931, str. 1. Prim. K. Stefan, Geschichte der Entste^- hung und Verwaltung der k. k. Studien-BibUo- thek in Laibach, MMK XX, 1907, str. 16 in 20. — 16. A. Wolf, o. c, Str. 42. — 17. S. Laschitzer, Die Veroirdnungen über die Bibliotheken und Archive der aufgehobenen Klöster in Oester- reich, Mittheilungen des Instituts für oesterrei- chische Geschichtsforschung II, 401-440. — 18. W. Milkowicz, o. c, str. 202. — 19. Ibidem, in A. Wolf, o. c, Str. 147. — 20. AS Sam. A II, knjiga št. 9, in A. Wolf, o. c, str. 147. — 21. AS Sam. A II, knjiga št. 9. — 22. Ibidem: »Diese Acten sind alle dem Hofrichter Johann Baptist Zierrer in die Verwahrung von Seite der Aufhebungs- rommission übergeben worden.« Popis tega gra- diva z majhnimi spremembami se hrani v AS Sam. A II, fasc. 4. — 23. J. Wallner, Eine archi- valische Nachlese in Landstrass und Sittich, MMK III, 1890, 207-216, ter MZK NF XXI, 1895, Str. 60-61. — 24. AS Sam. A II, knjiga št. 9: »Nachfolgende briefliche Urkunden, welche zwar zu diesen Stift gehörig waren, und in dem Archiv aufbewahrter vorgefunden, sind mit den übrigen Schrifften nach Laybach abgeschicket, und Inhalt Gubernial-Verordnung dato Gratz den 23. ten Febr., Empfang Landstrass den 7. ten März 1786 sub Lit. A der Oeconomie Gesell- schaft vermöge Original-verzeichnuss dato Lay- bach den 13. ten April 1786 übergeben worden.« — 25. J. Benkovic, Analecta aus der Geschichte der Klöster Sittich und Landstrass, Cistercien- ser Chronik IX, 1897, 74-79. — 26. AS Imenj- ska knjiga (1662-1756). — 27. I. Vrhovec, Zgodo- 152 vina Novega mesta, Ljubljana 1891, str. 3. — 28. Listini 1714, maj 22. in 1728, april 16. v AS Sam. A II, fasc. 2. — 29. -Iž-, Popotovanje v kostanjev- ski samostan, Slovenija 1848, list 28, str. 112. — 30. J. Wallner, o. c, str. 208. — 31. Splošni pre- gled fondov Državnega arhiva LRS, Ljubljana 1960, str. 9. — 32. MHK XV, 1860, str. 20—22. 33. MHK II, 1847, str. 7B in 88-89. — 34. MHK I, 1846, str. 28. — 35. MHK II, 1847, 87-88 in 111- 112. MHK XV, 1860, 18-20. — 36. Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, str. 9. — 37. J. Wallner, o. c, str. 207. — 38. Analitični inventar kostanjeviškega arhiva v Arhivu Slovenije (tip- kopis). — 39. Prim. J. Mlinaric, Kostanjevišfco gospostvo po urbarju iz leta 1625, 1970, str. 3-5. — 40. Pravosodstvo kostanjeviške opatije v letih 1631 do 1655, CZii XI, 1914. Isti, Pravosodstvo cistercienške opatije v Kostanjevici in jezuitske rezidence v Pleterju od konca 16. do konca 18. stoletja, ZZR III, 1923-24, str. 1. — 41. Ibidem. — 42. Pravosodstvo kostanjeviške opatije, str. 33, 37 in 50. SBL I, str. 139. — 43. Vodnik po arhivih Slovenije, Ljubljana 1965, str. 154. F. Posch, Ge- samtinventar des Steiermärkischen Landesar- chives, Graz 1959, str. 164. — 44. Prepis je danes v Posavskem muzeju v Brežicah pod inv. šte- vilko K 731. — 45. ZUZ I, 1921, str. 82. — 46. Analitični inventar v arhivu Slovenije. — 47. Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, str. 142. — 48. Listina z datacijo 1232 je po mne- nju prof. M. Kosa nepristna. Prim. tudi A. Jaksch, Monumenta IV, št. 2475, str. 401. — 49. Splošni pregled fondov Državnega arhiva LRS, str. 142. — 50. MHK II, 1847, str. 87-82 in 111- 112. MHK XV, 1860, str. 18-20. — 51. Urkunden und Regestenbuch des Herzogthums Krain II (1884—1887) ter Archiv für Heimatkunde I-II (1882-1887). — 52. T. Smičiklas, Codex diploma- ticus regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae 1102-1373. (1904-1916). — 53. Monumeta hi- storica ducatus Carinthiae I-IV (1896-1915). — 54. Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku I-XII, (1956-1968). — 55. ZUZ X, 1930, str. 8-21. 153