Naše mladinsko slovstvo. Pri XIV. glavni skupščini BZaveze" dne 15. avgusta t. 1. v Trstu govoril učitelj E. Gangl. Ko mi je prišla misel, .da bi treba ob ugodni priliki izpregovoriti glasno besedo tudi o našem mladinskem slovstvu, in ko sem se odločil, da storim to pri XIV. glavni ,,Zavezini" skupš.ini, sem precej sklenil, da postavim ta svoj referat na Čim širšo podlago, da ga izdelara tako, kakor zahteva to važnost imenovanega predmeta. Zato sem botel primerjati naše mladinsko slovstvo z mladinskim slovstvom vseb drugih slovanskih narodov, da bi tako najlepše videli, kako smo ali napredovali ali nazadovali Slovenci v tej panogi svoje literature. V ta namen sein se obrnil pismeno na vse strani do znanih in neznanih Ijudi — a žal! — iz večine brez uspeha! Moji vljudni prošnji se je odzval do daues samo čislani naš rojak, gosp. prof. Bezenšek v Plovdivu, ki mi je poslal obširno poročilo o bolgarskem mladinskem slovstvu, za kar ga na tem mesta najlepše zahvaljnjem. Zaraditega je moj prvotni načrt splaval po vodi, a ne tako upanje, da se mi kdaj pozneje vendarle posreči, da dobim poročila o mladinskem slovstvu drugih slovanskib narodov, ter da mi bo tako lažje mogo.e, napisati o našem mladinskem slovstvu razpravo, kakršne si želim. Zato se moram danes omejiti na nekaj prav kratkih opazk! Slovenskemu učiteljstvu bodi rečeno v čast, da je ono prvo rahljalo gredice, kjer so zagnale prvotno rast rožice, namenjene y razvedrilo in blažilo slovenski mladini. Anton Martin Slomšek — ta slovenski Krištof Smid — je bil veliki vrtnar neobsejanim leham našega mladinskega slovstva. Ivan Tomšič in Andrej Praprotnik sta pridno sadila vse od ponižnih vijolic do belih lilij, vsejanib Mariji na oltar! Pridruževali so se tem požrtvovalnim delavcem na polju naSe mladinske literature možje večje in manjše sposobnosti, večjega in manjšega razumevanja bistva in namena mladinskega spisa. Tako so nam ustvarili široko podlago, napravili temelj, kjer se dviguje polagoma, komaj vidno, poslopje, ki b"o najboljša šola slovenski mladini! Dotlej, dokler se ne dvigne nad tem poslopjem mogočna kupola, zlita iz .uvstev lepote, resnice, zdrave veselosti, radosti do življenja, umevanja prirodnib krasot in pojavov, iz čuvstev plemenitega uživanja umetnosti in življenja — dotlej bo preteklo še mnogo in mnogo let ! Zakaj ? Zato, ker se pri nas goji mladinsko slovstvo z mrzlo ljubeznijo, ker ni delavcev, ker vlada med tistimi, ki bi lahko delali, nemara nap a Č n o mnenje, da je pisati za mladino poniževalno in nevredno velikih imen! Da je to zadnje velika zmota, mi ni treba dokazovati. Letos v aprilu in v maju je bila na Dunaju razstava pod naslovom ,,Die Kunst im Leben des Kindes". To razstavo so priredili sami odlični umetniki in pisatelji neraški, francoski, angleški, norveški, danski itd., ki so se s tem postavili v službo najmlajšib svojega naroda, hote. jim s sliko in knjigo zgodaj zbuditi čut za umetnost in razumevanje uinetnosti. Prava slast je bila za odraslega človeka, ki je gledal mlade obiskovalce, kako so boteli vse videti po razstavi, vsako knjigo pregledati in pvebrati, kako so citali na glas, na glas razlagali vsak po svoje razobešene slike, kako so kritikovali izdelke svojib vrstnikov, ki so jih njib učitelji poslali v razstavo. Razstavo je otvoril naučni minister dr. pl. Hartel. V lijegovem govoru je toliko pomembnih mest, da se mi zdi prav umestno, nekatera tu citirati potrpežljivemu poslušalstvu! „. . . Ta naloga je (namreč naloga mladinskega sL stva in umetnosti v otrokovem življenju) napraviti otrokov čut sprejemljiv za lepoto, s tem obogatiti in voditi njegovo fantazijo, poživiti in oplemeniti njegovo čuvstvo in —¦ ko se v ta namen prirede potrebne stvari za šolo in dom, za otroke bogatih in ubožnib staršev — usposobiti najširše sloje narodove, da uživajoč umevajo krasni zaklad naše kulture, ki nam ga je dala umetnost. Tu ne gre za pouk, temveč za vzgojo; umetnost in čut umetnosti se ne dasta kot matematika ali zgodovina priučiti. Da, usiljivo poučevanje: nTo je lepo, to vam mora ugajati, to si morate zapomniti," bi bilo brezuspešuo in samo škodljivo! Govora umetnosti si ni moči prisvojiti z nobeno estetiško gramatiko, umevati ga in priučiti se ga je moči le od ust do ust, kakor se tudi ne zbujajo in ne utrjajo najglobokejši občutki človeške duše, religijozni in etiški, z učnimi knjigami, nego samo ali najuspešnejše z zgledom in vplivom okolice. Vendar pa ima pri tem pedagogika važno besedo, da izpozna ono, na psihološki diagnostiki utemeljeno umetnost, čitati v otroški duši, izpoznati na vsaki stopnji razvitka njeno sprejemljivost in zmerno in razumno pripravljati oplodujoče seme, ki se naj zaseje v dušo . . ." Iz navedenib beaed je labko sklepati, da polagajo tudi pri najvišji učni upravi veliko važnost na vzgojo, ki jo opravlja — dejal bi — nevede in brez vsakega napora lepa knjiga in podoba. Da bi se pri nas to, kar že imamo lepega in do- brega na polju našega mladinskega slovstva, širilo med naš mladi svet, za to nam manjka potrebne volje, ki bi je ne bilo treba Bog ve koliko! Zlasti tisto, kar izbaja iz rok naprednega učiteljstva, ne uživa posebne milosti, in čudni so glasovi, ki mi dobajajo, in čudni bodo glasovi, ki jih bo treba ob ugodni priliki zaradi tega poslati v svet!*) Zato se mi zdi dobro in umestno, da sprejmete vsaj ta dva predloga, katerih uresni.enje bodi vsaj boljši začetek tiste dobe, ki naj zasije tudi našemu mladinskemu slovstvu! 1.) Učiteljstvo, združeno v ,,Zavezi", naj širi in priporoča v nakupovanje tiste mladinske knjige in druge spise, kijih pohvalno omenjajo nZavezini" listi. 2.) Šolski voditelji naj delujejo na to, da bo vsaka š#la naročnica in kupnica onib mladinskih knjig, oziroma spisov, ki jib pohvalno omenjajo in priporočajo ,,Zavezini" listi. (Oba predloga sta bila enoglasno sprejeta.)