Leonova družba.Kmalu bo že dve leti, kar se je v Ljubljani ustanovila znanstvena družba, imenovana »Leonova družba,> kateri je namen zbirati na znanstveno delovanje krščanske učenjake na Slovenskem, gmotno podpirati znanstvena početja in mlade pisatelje navajati na znanstveno delovanje. Tudi nas štajarske Slovence je razveselil njen oglas, ki ga je izdala te dni, da bo dne 5. kimovca občni zbor in zraven znanstveno predavanje. Ril je že čas, da je dala družba enkrat znamenje, da še živi. Slovenci imamo sicer že več književnih društev, Mohorjeva družba in Slov. Matica nam podajata vsako leto lepih in poučnih knjig, časnikov imamo že tudi obilo. A to je še premalo! Sovrražni ptuiec nam vedno očita, da nimamo nifi svoiega, da smo vso oliko dobili od Nemcev, oziroma Italijanov. Če hočemo, da nas bo omikani svet spoštoval, moramo imeti tudi može, ki bodo gojili visoke znanosti, pisali učene knjige. A ravno to je za nas jako težavno. Malo nas je, ubogi smo, mnogi naši mladeniči ne morejo iti na visoke Sole in če kateri tudi pride do tega, mora v službo, da si pridobi vsakdanji kruhek. Mnogi pa — na našo veliko žalost — postanejo filistri, odpadniki, ki za slovensko omiko sami nič ne storijo in še ovirajo to, kar drugi delajo. Vkljub temu, da so Slovenci prebrisane glave, vendar vsled žalostnih razmer ne moremo v znanosti naprej. Mi sami tega ne čutimo, kako slabo se nam godi. Plačujemo davek s krvavimi žulji, a naša vlada za Slovence .nima krajcarja, da bi podpirala slovenska znanstvena podjetja. Nemec se lahko baha s svojo omiko, ko na Avstrijskem Slovani plačujejo milijone, s katerimi vlada podpira nemške učenjake, nemSke umetnike, nemška gledišča, nemška znanslvena društva. Res, pravi čudež je, da bi Slovenec dosegel potrebno stopinjo učenosti, pisal učene knjige za svoje rojake, zraven pa ostal zvest sin svojega naroda. Oklicu Leonove družbe k občnemu zboru je ljubljanski «Slovenec> dostavil tužno-resen članek, v katerem pisatelj toži o naši malomarnosti za slovensko znanstvo. Da je tako pri nas, kriva je naša nerodoljubna vlada, ki ima za nas samo škorpijone in bič, kriva je naša vzgoja, posebno ob mejah, krivi smo pa tudi sami. Poglejmo le v naše omikane kroge ¦ Otroci slovenskih rodoljubov še velikokrat slovenski ne znajo, v hiši boS našel kupe židovsko-nemških knjig, brošur, časnikov. Morda včasih naletiš na belo vrano — slovensko poučno knjigo — pa kdo jo bo bral! Žal, da se tudi v katoliških krogih v tem ozirn greši. Tudi tu najdeš vse mogoče nemSke, «katoliške» liste in knjige, domači proizvodi pa ne najdejo vstopa, ali jih pa nikdo ne bere, kakor bi bilo nemogoče, da v slovenSčini kaj dobrega izide. Ko bi se pri nas toliko slovenskih knjig razpečalo in bralo med omikanimi sloji, kakor nemških, ne dvomimo, da bi se tudi naša učena kniiževnost lepše razvijala. Zatorej ne moremo dovolj priporočatiljubljanskeLeonove družbe našemu posvetnemu in duhovnemu razumništvu in želimo, da bi se tudi šta- jarski Slovenci obilno udeležili občnega zbora dne 5. kimovca in obilno pristopili v družbo kot podporniki in kot pisatelji. Pisatelj «Slovenčevega» članka po pravici toži, da pri nas najboljše moči požre politika. Res je tako, a tudi naravno. Turek in cigan imata mir pri svoji narodnosti, sarao Slovenec, miroljubni in državi zvesti Slovenec se mora težko boriti, da še sme govoriti svoj lastni jezik! Vendar v boju za svoj obstanek ne smemo pozabiti na razvoj slovenske znanosti. Zatorej naj bo Leonova družba mirno zavetišče vedam in umetnostim, kamor ne bo segal politični hrup. Obžalovati je, da je celo ta družba prav radi politike raorala dati iz rok svoje glasilo »Katoliški Obzornik.» Želimo štajarski Slovenci, da bi znanstvena družba v Ljubljani zbrala v svoje kolo slovenske učenjake in omikance posvetnega in duhovnega stanu ter visoko nad strastnimi prepiri in političnim šumom nosila zastavo z znameniem križa in z geslom: «Vedam in urnetnostim! *