106 Glasnik SED 59|2 2019 * Monika Kropej Telban, dr. etnologije, znanstvena svetnica, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje, Novi trg 2, 1000 Ljubljana; monika@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in poročila Monika Kropej Telban* Do nedavnega je le malokdo vedel, kaj oziroma kdo so krivopete, knjiga Barbare Ivančič Kutin pa ne pojasni le, kaj so, ampak je v celoti posvečena bajčnim bitjem – krivopetam, ki so jih ljudje opisovali kot divje žene z nazaj zasukanimi nogami. Pod tem imenom so poznane le v severozahodnem slo- venskem etničnem prostoru, predvsem v Benečiji in Zgornjem Posočju. Ven- dar pa se knjiga ne omejuje le nanje, sorodna bajeslovna bitja z narobe obr- njenimi nogami ali rokami poznajo tu- di drugod po svetu, ljudje pa jim pri- pisujejo podobne značilnosti in vloge, kot jih imajo krivopete. Avtorica najprej predstavi krivopete v domačem okolju, v skrajnem severo- zahodnem slovanskem svetu – v Slo- veniji in Italiji. Najprej oriše kulturno- zgodovinske, socialno-demografske in geopolitične okoliščine ozemlja, kjer se pojavljajo; sledi raziskava značil- nosti krivopet in njim sorodnih bitij s prav tako zasukanimi nogami, rokami ali drugimi deformacijami spodnjih okončin. Med njimi so npr. koroške 'žalik žene' ali Seligen Frauen, kot jih je poimenovalo nemško govoreče pre- bivalstvo na avstrijskem Koroškem. Tudi te so namreč v nekaterih virih predstavljene z nazaj zasukanimi ali s kozjimi nogami. Podobno velja za čezsoške pirte, bovške farce, ki imajo konjska kopita, kakor tudi za goriške vesle, furlanske anguane in tirolske di- ale. V knjigi so predstavljena tudi so- rodna bajeslovna bitja, ki se pojavljajo v svetovnih izročilih. Med drugim so že v antiki poročali o divjih možeh z nazaj obrnjenimi stopali v Indiji; pred- stavniki plemena Tinguian na Filipinih npr. pripovedujejo o demonskih duho- vih alan, ki imajo roke in noge zasu- kane nazaj. V karibski folklori ima za- sukane noge douen – duh otroka, ki je umrl pred krstom; v Braziliji preži na ljudi, še posebej na ženske in otroke, kanibalistični nočni škrat curupira, ki ima stopala prav tako zasukana nazaj. Primerov, ki jih našteva Barbara Ivan- čič Kutin, je še veliko; lahko bi rekli, da ji je uspelo predstaviti tovrstna izro- čila skoraj z vseh koncev sveta. Sledi poglavje, v katerem avtorica predstavi različne razlage pojavljanja bitij z zasukanimi stopali v folklornem in bajeslovnem izročilu. Navaja teorije raziskovalcev, ki so se doslej ukvar- jali s tem vprašanjem, tudi starejše interpretacije; Arthur Crawford Cree je, ker imajo ptiči zasukana kolena, tovrstna bajeslovna bitja povezoval z ornitomorfnimi duhovi. Novejše razi- skave te deformacije bajeslovnih bitij povezujejo predvsem s predstavami o drugem svetu onkraj našega sveta, npr. o demonskem svetu, ki so si ga lju- dje med drugim predstavljali tudi kot obrnjenega ali obratnega, pa vendar vzporednega našemu svetu. Avtorica omenja tudi razlage, ki tovrstna bajčna bitja povezujejo z deformacijami ljudi, potisnjenimi na družbeno obrobje, in pa interpretacije, ki poudarjajo njihovo regulativno vlogo obnašanja v naravi. Opozori tudi na preplet in sorodnost krivopet s sredozimkami, predvsem s pehtro babo oziroma pirto. V nadaljevanju so krivopete raziskane iz različnih zornih kotov. Najprej so podani kronološki pregled zapisov o krivopetah in spremembe tovrstnega izročila skozi čas. Sledi prikaz vsebin- ske in motivne raznolikosti izročila o krivopetah, v katerem se odraža zna- čilna ambivalenca tovrstnih bajčnih likov. Pripovedi namreč osvetljujejo njihovo zunanjo podobo, ko pripo- vedujejo o ugrabljanju, izkoriščanju ljudi in kanibalizmu, pa prikazujejo njihovo grozljivo naravo v odnosu do človeka. Nekateri motivi se navezujejo na človekov strah in posledično krut odnos do krivopet; drugi postavljajo v ospredje znanje in veščine krivopet, ki jih posredujejo človeku, pripovedujejo o krivopetah kot predicah ali lastnicah bogastva. Pogost motiv je tudi zakon- ska zveza s krivopeto, mednarodno znan motiv, ki se navezuje tudi na dru- ga ženska bajeslovna bitja. Pri tem av- torica ugotavlja, da se motivi sčasoma spreminjajo in prilagajajo, v novejšem času so krivopete prikazane bolj prija- zno kot v preteklosti. V nadaljevanju je študija posvečena po- vezavi izročila o krivopetah z realnostjo oziroma njihovo umestitvijo v prostor – kulturno krajino, saj tako bivališča krivopet kot druga prizorišča njihovega pojavljanja in delovanja pogosto lahko identificiramo. Ljudje so pripovedova- li, da krivopete živijo v jamah, votli- nah, hudourniških grapah ter na drugih nevarnih in težko dostopnih mestih. Ponekod njihovo ime privzemajo celo toponimi ali mikrotoponimi, npr. Kri- vopetkina jama, potok Krivapeta ipd. Posebno poglavje je namenjeno različ- nemu poimenovanju obravnavanih bitij. BARBARA IVANČIČ KUTIN: Krivopete. Divje žene z nazaj zasukanimi nogami. Založba ZRC, ZRC SAZU (zbirka Studia mythologica Slavica – Supplementa), Ljubljana 2018, 174 str. 107 Glasnik SED 59|2 2019 Knjižne ocene in poročila Monika Kropej Telban * Barbara Sosič, kustosinja za gospodarske načine in promet, Slovenski etnografski muzej, Metelkova ulica 2, 1000 Ljubljana; barbara.sosic@etno-muzej.si. Avtorica je evidentirala kar 22 imenskih različic za krivopete oziroma divje žene z nazaj zasukanimi stopali, obenem pa razložila tudi nastanek nekaterih imen, npr. bradovika (ker so svetovale, kako naj kmetje zvežejo trto bardoviko) in skarbababa (škrba baba). Do preobrata v razvoju izročila o kri- vopetah je prišlo v sodobni kulturi, saj so – potem ko so do 80. let minulega stoletja že skoraj izginile iz spomina ljudi – proti koncu 20. stoletja ponov- no »oživele«. Pojavljati so se začele v literaturi, poustvarjanju in v komercial- ne, predvsem turistične in gospodarske namene, posledično pa tudi v šolstvu; danes so krivopete simbol lokalne identitete. Avtorica razišče tudi pojave sodobnega vključevanja folklornih pri- povedi o krivopetah v prostor in izkori- ščanje izročila v različne namene. Študijam sledi obsežno gradivo – kar 148 enot – predvsem folklornih pripo- vedi in krajših fragmentov pričevanja o krivopetah. Avtorica jih je zbrala iz različnih objav, terenskih in arhivskih virov, dva odlomka pa sta iz literarnih besedil. Lahko bi rekli, da so zbrane skoraj vse zgodbe, ki so se do zdaj o krivopetah in drugih sorodnih bitjih ohranile v slovenskem etničnem pro- storu. Pomemben doprinos knjige Bar- bare Ivančič Kutin je poleg študij tudi objavljeno gradivo; na enem mestu je zbrala skoraj vse do sedaj ohranjene pripovedi o krivopetah. Avtorica je raziskavo zasnovala na ob- sežnem terenskem delu in temeljitem pregledu gradiva, prav tako pa tudi na študiju in analizah sorodnega izročila ter poznavanju naših in tujih raziskav. Publikacija je izšla v zbirki Studia mythologica Slavica – Supplementa, ki jo izdaja Inštitut za slovensko narodo- pisje ZRC SAZU. Knjižne ocene in poročila Barbara Sosič* Kulturno društvo Ribiški muzej trža- škega primorja v Križu pri Trstu je v devetem zvezku zbirke Morje izdalo novo knjigo Bruna V olpija Lisjaka, v kateri se avtor z dediščino tunolova pri Slovencih poglobljeno ukvarja kot s po- sebnostjo našega ribolova. Umešča ga v širši sredozemski prostor, kjer je imel lov na tune skozi stoletja nezanemarljiv gospodarski in kulturni pomen. Bruno V olpi Lisjak, kleni tržaški Slo- venec, dolgoletni pomorščak, kapitan, nato pa menedžer v tržaški ladjedelnici, je eden najboljših poznavalcev sloven- skega pomorstva in ribištva. Že desetle- tja si prizadeva, da bi kulturno izročilo in dediščino povezanosti Slovencev z morjem približal najširši slovenski javnosti, za katero se zdi, da je na to re- sničnost že pozabila. Njegove raziskave in objave so tako dragocen doprinos k celovitosti poznavanja življenja Sloven- cev, zlasti njihovega odnosa do morja in sobivanja z njim kot pomembne vre- dnote. Ni mu vseeno, ko večkrat opaža pomanjkljivo identiteto Slovencev kot pomorskega naroda. »Tunolov po slovensko« je Bruno V olpi Lisjak v številnih člankih in samostojnih publikacijah že večkrat obravnaval. Prvič v odlični monogra- fiji Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave (Mladika, Trst 1995), tunolov kot posebnost ri- bolova slovenskih ribičev na tem ob- močju pa je predstavil tudi na razstavi v Ribiškem muzeju v Križu in v spre- mnem razstavnem katalogu. Zato me je posebna monografija, posvečena le tej temi, sprva nekoliko začudila. Ven- dar sem kmalu ugotovila, da je tunolov tu umestil v širši kontekst kot doslej. Knjigo začenja s predstavitvijo tuna, dragocene ribe, ki lahko pluje s hitro- stjo 100 km/h in je že od pradavnine pomembna hrana za človeka. Zanimi- va pričevanja o tem segajo že v antiko, ko so tune v Sredozemlju lovili pred- vsem Feničani, Grki in Rimljani. Tune so konzervirali in z njimi trgovali, kot kakovostna riba so bile pomemben del prehrane prebivalcev Sredozemlja in širše vse do konca 20. stoletja, ko se je z intenzivnim ribolovom tako poseglo v njihovo naravno ravnovesje, da da- nes, ko se je povpraševanje po njih še povečalo, že postajajo ogrožena vrsta. Ker jate tun že od srede 50. let prej- šnjega stoletja ne prihajajo več v Trža- ški zaliv, se hitro pozablja na izjemno BRUNO VOLPI LISJAK: Tuni in Slovenci, povezani skozi stoletja. Založba Mladika Trst (zbirka Morje), Trst 2018, 175 str.