L. IX. 10. VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 31. 5. 1962.
PROBLEM! VZGOJE ODRASLIH
O vzgoji odraslih ali pošolski vzgoji se je začelo mnogo govoriti v prejšnjem stoletju. Najčešče je izraz meril na pomoč človeku, ki iz redne šole ni prinesel dovolj znanja za življenje, zlasti ko je to zaradi nagle industrializacije terjalo vedno več znanja in priprave. A tudi tedaj so že vedeli, da odrasel človek prav tako potrebuje vzgojne pomoči, ki ne meri zgolj na praktične potrebe življenja. Zlasti ljudske visoke šole, vznikle iz pedagoških idej danskega škofa Grundtviga, so namenoma nudile le „nekoristno“ pomoč, a so v severnih evropskih deželah dvignile ljudsko izobrazbo do višine, ki je še danes zavidanja vredna, posredno pa pomogle tudi do gospodarskega dviga, zlasti Danske.
Bolj praktični Angleži so ustvarili drugačen tip ljudskovzgojne organizacije. Iz univerz so šli zlasti med delavstvo in mu posredovali znanstveno izobrazbo, to pot bolj utilitaristične vrste, ter so pomagali jnnogim posameznikom, da so se povzpeli celo na najvišja mesta v narodnem življenju, mnogi pa so se uveljavili zlasti v sindikatih in podobnih organizacijah.
Mi Slovenci moremo tudi s ponosom pokazati na široko mrežo ljudskoizobraževalne organizacije, ki ji je bil duša zlasti Janez Evangelist Krek in ki je z neutrudnim delom dvignila naš narod kot celoto, ne le kako plast, v družbo najkulturnejših narodov sveta. Ta organizacija je širila med ljudmi tako občečloveško kakor včasih tudi bolj praktično izobrazbo; predavanja, tečaji, telovadba, petje in gledališki nastopi se bili glavne oblike ljudsko izobraževalnega dela med nami.
V našem stoletju je vsaj v kulturnih deželah v veljavi osem ali večletna obča šolska obveznost, ki se vedno bolj razteza. Mnogokje govore o celotni obveznosti do šestnajstega in vsaj delni celo do osemnajstega življenjskega leta. Razmeroma velik del mladine prehaja v kak tip srednje šole in postaja realnost v prejšnjem stoletju na Angleškem vzniklo geslo: Srednjo šolo za vse! Tudi na visokih šolah študira vedno večji odstotek prebivalstva. Sodobna izobrazba bi morala biti tako visoka kakor Se nikoli. V nekem pogledu tudi je. A vse to ne dela nepotrebne vzgoje odraslih. Tudi danes v redni šoli pridobljeno znanje ne zadošča zmeraj. Nagel razvoj in napredek terjata neprestanih prilagoditev, ki jih marsikdo zgolj iz svojih moči ne zmore. A industrializacija omogoča tudi krajšanje delovnega urnika in pušča delavcu več prostega časa. Enako tudi vedno daljša starost prinaša človeku več prostega časa. Ta naravnost kliče po primerni kulturni zaposlitvi in do tega mora pomagati vzgoja. Tako more pomagati do manifestacije sil in zmožnosti, ki jih morda preenostransko poklicno delo zanemarja.
Ali tem novim potrebam morejo še prikladno streči ustanove, ki jih je ustvarilo prejšnje stoletje? Iščejo se nove oblike ali vsaj prilagoditev starih novim potrebam in možnostim.
(Nadaljevanje na J. strani.)
Občni zbor Slovenske kulturne akcije
28. aprila letos je bil v prostorih Slov. kult. akcije na Alvarado 350, v Ramos Mejia, četrti občni zbor. Te skupščine so pri Kulturni akciji vsaki dve leti. Po branju zapisnika zadnjega občnega zbora, so podali poročila vodje odsekov: za literarnega dr. T. Debeljak, za likovnega in zgodovinskega M. Marolt, za gledališče Nikolaj Jeločnik, za glasbenega pa prof. Alojzij Ger-žinič.
Podrobno poročilo je podal blagajnik Rudi Dernov-šek ugotavljajoč uravnovešenost bilance zadnjega poslovnega dvoletja. Ugotovil pa je tudi, da tarejo Slov. kult. akcijo dolgovi iz prejšnjih let. Zato bo treba dobiti sredstva, da se teh bremen otresemo. Eno teh naj bi bila umetnostna loterija. Blagajnik svetuje, naj se v Kult. akciji ustanovi poseben gospodarski svet za reševanje njenih gmotnih in ekonomskih vprašanj in ki naj bi tudi poskrbel materialne osnove za uspešno delo v Kulturni akciji.
Po poročilu urednika naših knjižnih zbir dr. Debeljaka, je sledilo tajniško poročilo, nato pa je o delu in načelih dela v Slov. kult. akciji spregovoril predsednik Ruda Jurčec. Poročilo objavljamo na notranjih straneh.
Za bodoče delo je bil potrjen stari odbor: R. Jurčec, predsednik; podpredsednika dr. T. Debeljak in prof. A. Geržinič; tajnik M. Marolt; odbornik Božidar Fink. Blagajniško mesto je zaenkrat nezasedeno. (Denarna nakazila pošiljajte še vedno na ime R. Der-novšek!)
Po slučajnostih, kjer je bil govor o prihodnjem delu, je bil občni zbor zaključen.
Izšlo
Stanko Majcen POVESTICE
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Filozofski odsek
Tretji kulturni večer, sobota 2. junija 1962 ob 19. uri v salonu Bullrich, Sarandi 41, Capital
PROBLEMI VZGOJE ODRASLIH Predaval bo dr. Vinko Brumen
Začetek je točen. Ker je uporaba dvorane zvezana s povečanimi stroški, prosimo za prostovoljne prispevke ob vhodu.
DARUJTE
ZA TISKOVNI SKLAD
GLASA!
TARIFA REDUCIDA Concesion 6228 Registro Nocionol de la Propiedad Intelectual N9 624.770
i»a5i ve e er i
PRVO PREDAVANJE
letošnje sezone je imel dr. Vinko Brumen, dne 5. maja v okviru Filozofskega odseka o Problemu vzgoje odraslih,, o katerem bomo poročali,ko bo z naslednjim predavanjem končal postavljeno problematiko.
DRUGO PREDAVANJE
je bilo v okviru Literarnega odseka in ga je imel dr. Tine Debeljak o Puškinu-folkloristu. Svoje predavanje je razdelil v dva dela. V prvem je govoril o svetovnem okvirju med klasicizmom in romantiko, kako je literatura iz klasicistične naškrobanosti začela prehajati v ljudsko snov in preprostost tako v Angliji, Nemčiji in Franciji, nakar je prešel na rusko književnost ob Puškinovem nastopu, ki je bil pod vplivom Voltairjanske frivolnosti. V to je postavil Puškin zanimanje za narodopisno snov po etapah njegovega razvoja v licejskih letih, ko je podlegal Voltairju in klasicistom (Ruslan in Ljudmila), pa v letih izgnanstva in „skitanja“, ko je prihajal v stik z ljudskimi kulturami eksotičnih narodov (čerkesov, ciganov, pa tudi Srbov, s katerimi se je sestajal v Kišinjevu).
Najbolj pa se je vnel za narodopisno gradivo na posestvu Mihajlovskem, kjer je poslušal pravljice svoje „njanje“, pa hodil na proščenja in med narod, zapisujoč si reke, pregovore, predvsem pa svatovske, razbojniške pesmi (Stenka Razin) in pravljice. Zbiral je naravnost z znanstveno vnemo tovrstno blago, ki ga je hotel izdati v posebnem zborniku. Nakupoval je tovrstne knjige iz vse Evrope ter je izdal poseben ciklus narodnih pesmi zapadnih Slovanov, v katerih je pa nasedel Merimmeejevi imitaciji srbskih narodnih pesmi (La Guzla). Tista leta (1830 do 1834) so bila vsa posvečena temu folklornemu delu. V teh letih je pisal svoje Pravljice, ki predstavljajo prehod iz lirike v prozo, kajti takoj po njih je začel pisati Belkinove povesti, Kapitanovo hči in Pugačovski punt. Debeljak je prebral več svojih prevodov Puškinovih zapisov svatovskih pesmi pa srbskih motivov in je sploh s prevodi ilustriral ta prvi del predavanja. V drugem pa se je pečal samo s problematiko Pravljic, o katerih je po najnovejših sovjetskih virih poročal, da niso narodno blago, temveč snovno zajete iz internacionalnih knjižnih predlog, pa so podane v takem ruskem slogu, da so ponarodele" in veljajo za klasična ruska veledela.
Primerjal je Puškina s Prešernom, poročal o slovenskem prevodu Pravljic, pa o Puškinovih stikih s Slovenci in Prešernovega kroga z njim (Čop), ter zaključil z Azadov-skega sodbo, da pomeni Puškin tudi „temeljni kamen ruskemu narodopisju", kakor pomeni tudi realizmu sploh, da je odprl okno v Evropo ruski literaturi ter je zaslužil ime, ki mu ga je dala literarna zgodovina „zunanje-ga ministra ruske književnosti".
kronika
—	V SKLAD GLASA so darovali: Matija Esih, Florida, 100 pesov; Ivan Prijatelj, San Andres, 100 pesov. — Iskrena hvala!
—	NOVA UMETNINA ZA NAŠO IV. UMETNOSTNO LOTERIJO. — Akademski kipar France Ahčin je poklonil Slovenski kulturni akciji svojo drugo umetnino: kip sedeči akt, katerega reprodukcijo bomo prinesli v prihodnji številki.
ebrasi Ir efeserja
IZ POROČILA PREDSEDNIKA SLOV. KULT. AKCIJE NA OBČNEM ZBORU 28. APRILA 1962.
V čem je bila glavna nota dela vri Slovenski kulturni akciji?
Če bi za zunaj sodili, bi morali reči, da smo delali predvsem v smeri ohranjanja slovenstva — mi v zamejstvu tako, kakor delajo v okviru možnosti kulturni delavci v domovini. Kajti slovenstvo je v nevarnosti, ko se spodjedajo glavni temelji slovenske duhovnosti in to tam, kjer je to najbolj usodno. Nikdo [ doma med množico tega ne opaža, zato pa je notranje razdiranje tem bolj vztrajno. Režim doma se za obstoj ali neobstoj slovenske narodnosti ne meni mnogo. Vseeno mu je, ali slovenski narod prej ali slej preneha — v komunistični družbi so narodi itak odveč, ker bo vse zajela amorfna brezrazredna masa. Sicer so doma nastopili proti tej smeri vodilni slovenski kulturniki, toda njih glas je ostal neupoštevan ali pa se celo ustvarja vtis, da je nepotreben. Doma vedo, da našega naroda ne bo konec v de-setih ali dvajsetih letih, pozneje pa bo že druga generacija drugače zrla uspehe komunizma. Gre le za to, ali verjamemo, da bo komunizem vodilni sistem v domovini še deset ali dvajset let, ali bo evolucioniral ali pa bo propadel? Nikdo tega ne more reči sigurno, kdaj bo to. Komunistična revolucija v Rusiji je slavila štiridesetletnico; kaj bo pri nas, kadar bodo slavili prvo : dvajset ali pozneje tridesetletnico? Režimi vzgajajo generacije | in v tem je velika neznanka bodočnosti. Kadar torej gledamo | na domovino, glejmo nanjo tudi z neko posebno ljubeznijo v ; skrbi za bodočnost rodov, na katere ne bomo mogli vplivati ali pa sploh ne moremo.
In kaj naj storimo? Ali naj obupamo nad domovino in se zazidamo v stolp slonokoščenosti esteticizma in abstrakcij? Mislim, da bi bilo to zgrešeno, ker bi bile v tem tudi klice našega samomora. Smo to, kar smo, edino pod pogojem, če znamo biti v stalnem stiku z vsem slovenskim občestvom doma in v tujini. Če bomo ostali izraz te enotnosti, bomo mogli živeti in delati naprej.
Kaj naj mislimo pri takih prognozah? Oni doma nosijo klice svojega časa v sebi, mi jih nosimo tudi sami. Mladi rod doma ve, da birokracija komunizma ne bo mogla zadušiti pohoda živega organizma in ne bo mogla zatreti ustvarjanja svobodnega duha v domovini -— zato jim komunizem kot problem svetovno nazorne doktrine ni več programsko v breme. Izčrpava se, ker ga žre njegov lastni moloh — birokratizem-Mnogo bolj nevaren se jim zdi neki čudni povratek v dobo reakcionarnosti, ki bi bil prehod v neki obnovljeni liberalizem
__________________________________A
Zbrana dela pisatelja Fr. DeteF pa bo pripravil Jakob šolar. v letu 1962 bi naj izšla prva dv^ zvezka Preglja in Detele. Ista za' ložba pripravlja tudi J. Plečnik® i „Italijanski dnevnik".
-— Tudi v Jugoslaviji -so sla' : vili Svetovni gledališki dan, ki je 1 bil v drugi polovici marca. P0- ! vsod so bile ta dan brezplača® ( gledališke predstave. Ljubljansk® j drama je uprizorila Župančičev® ] „Hiša na robu mesta", Opera pf 1 Kozinov „Ekvinokcij". Pred pred' ] stavo je v Drami o pomenu dneV® . spregovoril Stane Sever, v Operl I pa režiser Ciril Debevec.	1
— Ljublj. gojenci gledali-^ J akademije so gostovali v Gradc£ ) Uprizorili so Javorškovo prir6®* ( bo Shakespearovega dela „Iz tak ^ smo snovi kot sanje". Pred izv66
— Slovenska filharmonija v Ljubljani si je nabavila nov koncertni klavir pri tvrdki Bosen-dorfer in je glasbilo že prispelo v slovensko prestolnico. List „De-lo“ je ob tej priliki zapisal, da imata sedaj v Jugoslaviji samo Ljubljana in Maribor glasbilo, ki ustreza mednarodnim koncertnim zahtevam.
— V galeriji Cavana v Trstu je razstavil svoja dela slovenski kipar Drago Tršar iz Ljubljane. Umetnik ima evropski sloves in so njegova dela že last številnih muzejev in zbirk v Evropi in ZDA.
— Celjska Moh. družba pripravlja izdajo spisov I. Preglja in F. Detele. Pripravo izdaje Pregljevih Izbranih spisov je prevzel najboljši poznavalec pokojnega pisatelja dr. France Koblar.
— in tega prinašata dva elementa: liberalizem novega razreda, kakor ga riše Djilas, in liberalizem stare barve, ki ga ponuja kulturna sredina, ki meni, da je na zapadu na pohodu neki obnovljeni liberalizem, oziroma sproščeni materializem, z vsemi odtenki. Liberalizem, poromantičen in buržujski element v partiji, sta klici smrti, ki doma grozi duhovnosti sodobnega slovenstva.
Ali moremo mi zunaj iti mimo tega in iti svojo pot? Le poglejmo, kako se sami nahajamo v stiski in iščemo za ■izhodi, ki bi bili predvsem čim bolj duhovno globoki. Segamo v tradicijo in tam grabimo za elementi, ki nas naj ohranijo nad površino. Toda sami se verjetno tudi predajamo nekim iluzijam osvoboditve človeka, ki bi naj bila mogoče samo zunanja, samo usmerjena za odpravo režima nekje drugod, da bi tam potem zavladala neka poplava brezbarvne svobode — kakor da bi šlo za liberalizacijo sveta in ne za obogatitev človeka, ki bi moral nov svet graditi. Kadar govorimo o svobodi, vse preveč mislimo na svobodo zunanjih ustanov — in ta bo verjetno prišla zelo počasi — ne pomislimo pa na odpravo notranjih ovir, ki nam ohranitev svobode preprečujejo med nami samimi. Gre za pravi odnos do sveta, ki pravi, da je svoboden — saj je okoli nas —, pa je dejansko le malo drugačen po svojih krutostih in svoji stvarnosti, kakor je oni za steno naše domovine. Gre za pravo črto, ki se bo morala oblikovati med materializmom naše dobe tostran zavese in onim v domovini. Ali lahko rečemo, da je kaj mnogo razlike, ko doma pravijo, da so že mimo komunizma, boje se pa materializma, ki prihaja z zahoda Evrope, torej od nas.
Problem bi bil za nas smrtno nevaren, če bi bil postavljen samo politično. Po lastni krivdi je politika danes padla na tretje ali četrto mesto v vrsti vrednot človeštva. In prav je tako — ni nam treba biti nič žal. Toda znati moramo ohraniti svoje mesto v republiki duhov, o kateri smo govorili že tolikokrat in ko vidimo, da prihajajo v svet te republike toliki umetniki, znanstveniki in kulturniki iz ostalih delov sveta — tudi od tam izza zavese. Pasternak v Rusiji ni bil edini in za njim jih je vsak dan več. Pripravljeni moramo biti, da bodo udarci nanje in tudi na nas še mnogo vrstne j ši — tudi bi nas mogla pokopati prevelika romantična navdušenost nad tistim, kar je samo privid.
Ko se danes sliši klic proti nekemu liberalizmu, je to samo klic po čistosti idej, iskanje pravega izraza in vsebine pojmu, ko se v njegovem imenu toliko govori o novem človeku. Novega 'človeka nosimo v sebi vsi, le ne skušajmo ga zamoriti v tistem valu materializma, ki ruši enako na obeh straneh zavese.
Skušajmo si ohraniti čist in jasen pogled na to potrebnost in iščimo najprej v ljubezni, ki je bila vedno prisotna v osnovah slovenstva. Bodimo polni upanja v lepšo bodočnost našega naroda kot celote — mi doma in mi v zdomstvu — in vere, ki Prosi blagoslova za vse dobro in lepo za naš narod i n vse narode sveta.
k° je predaval Filip Kalan o raz-v°ju slovenskega gledališča.
"— V začetku aprila je imel molovski odsek Zveze sovjetskih tnsateljev občni zbor. Zanimivo
ie> da trije znani konservativci sPloh niso bili na uradni volilni lsti: Kočetov, Sofronov, Gribačev, Slavni uredniki revij Oktjabr, 'Jgoniok in Sov. Sojuz. Vsi trije f° zagrizeni nasprotniki vsega, jjnr diši po antikonformizmu. Na *®ti je bilo 76 kandidatov; osem bilo izvoljenih, med njimi M. pbalkin, urednik literarnega de-a Pravde, in pisatelj L. Sobolev, Predsednik ruske federacije Zve-sovj. pisateljev. Izvoljena pa sta l)iia Evtušenko in A. Voz-Pesenskij, izrazita predstavnika Pjlade „levice“; izvoljen je bil tu-P1 kritik Mariamov (v reviji No-vVj Mir je objavil oceno Kočeto-
vega romana Pokrajinski tajnik, o kateri je Oktjabr zapisal, da je „nedopustna“). Tajnik M. Demi-čev je na koncu priznal, da so imeli pisatelji lahek posel, ko je vladal kult osebnosti, ker je vsak do vedel, kaj mora zapisati in česa se je treba izogniti; zdaj pa mora vsak vzeti odgovornost na lastne rame. — Opazovalci pravijo, da skuša stranka s popuščanjem ohraniti ravnotežje in obvladati mlade.
— Junija 1962 bo petdeset let, odkar je umrl slovenski pesnik Anton Aškerc. Njegove smrti so se spomnili tudi slovenski študentje na Dunaju in so v petek, 16. marca priredili spominsko proslavo, katero so zaključili s pesmijo „Mi vstajamo** 1. Prireditev je bila v Domu koroških slovenskih študentov na Dunaju.
— »MLADIKA** (štev. 3, 1962) prinaša kritiko knjige Vinka Beličiča »Nova pesem**, ki jo je napisala Zdenka Pertot. Pravi: »Na začetku letošnjega leta nam je poslala Slovenska kulturna akcija iz Buenos Airesa prvo pošiljko Beličičeve knjige Nova pesem. To je štirinajst črtic, ki se odlikujejo po čisti liriki, po topli iskrenosti in po čistem, izbranem jeziku. Beličič živi z nami v našem mestu, na kraških gmajnah, na obali za morjem. In v tem malem svetu je toliko veličine, toliko poezije, drobnih veselih in bridkih zgodb, ki se jih človek zave šele tedaj, ko bere te lepe črtice. Beličičev svet se je razširil od tistih belokranjskih pašnikov in loz preko čudovito lepe slovenske zemlje in se je ustavil na teh tleh. A niti tu ni uklenjena njegova misel, ampak sega v daljave in se vrača zmeraj znova, zmeraj bogatejša, zmeraj plemenitejša domov. - Zmeraj plemenitejša. . . Zdi se, kot da je romal ta slovenski poet preko gore očiščenja in se ves dober in prekaljen vrača in sklanja k svojemu domu. Tiste drobne bolečine ga zadenejo in ga prečiščujejo, morda koga drugega niti zadele ne bi, on pa je mehak in občutljiv. Zaskeli ga prezir in ponižanje, ki ga morda samo on občuti kot ponižanje. Njegova knjiga, ki je pred nami, nam odkriva najprej veliko in prelepo skupnost družine in vse drobne vezi, ki jo prepletajo. Kdor ne ve, kaj je družinska sreča in lepota, naj prisluhne Beličiče-vim črticam. Potem je ta knjiga pesem domovini, rodu, narodu, pesem lepoti slovenskega sveta. Če kdo nosi tako čisto podobo svoje domovine v srcu, je resnični otrok naše zemlje. To ni beseda ljubezni do domovine na jeziku, ampak v srcu. In tisti, ki pravi, da je znanilec te ljubezni, bi moral to knjigo postaviti na najbolj razsvetljeno izložbeno okno, ne pa je skrivati na pultih. Iz Beličičeve zbirke sije tudi ljubezen do vsega dobrega, želja, da bi postal svet plemenitejši in boljši. Knjiga, ki je nastala med nami in je odraz tega našega malega sveta, naših skrbi in našega hrepenenja, je nekaj najlepšega, kar smo Tržačani v zadnjih letih dobili. Zato bi morala knjiga v vse naše domove."
Jurij Slana pa je v isti številki napisal kritično poročilo o knjigi Stanka Janežiča: »MOJA PODOBA". Med drugim pravi: »To ni več Janežič izpred desetih let. To je nov človek, globlji, natančnejši v tehniki izražanja, bogatejši v izkušnjah, kulturnih in življenjskih. Tudi zunanja oblika je spremenjena. Ne piše v verzih, temveč v prozi, ki je pa tako bogata na liriki, da bi zaman iskali izrazitejšo v verzih .Besedni zaklad je pester in bogat... Toda medtem, ko peljeta nemir in nenehno hrepenenje marsikoga na rob obupa, ko že več ne more najti ‘oprijemljive točke’, se pesnik zasidra pri Njem, pri Višjem Bitju, da ukaže in “v hipu nastane tišina". Podoba ob vseh grenkobah, razočaranjih in trpljenju je prežeta z mislijo na Boga. Povsod čutiš, da se bo zdaj zdaj svet zamajal, a te že ob pravem času prevzame misel na onostranstvo. Če bi lahko očitali Janežiču pri zadnjem njegovem delu kako pomanjkljivost, se mi zdi, da bi bila le logična formulacija, katero so že drugi omenili. Če naj bo ta podoba zaokrožena podoba njegovih teženj, tihih želja, njegovih porazov in kratkotrajnih zmag, ne bi pričakoval tistega preloma med otrokom in odraslim. Tu čutiš skok, čeprav ‘mislim, da bom zmeraj otrok’ nekako veže obe dobi. Kljub temu ostane Janežičeva ‘Podoba’ ena izmed najlepših knjig, ob kateri bo vsak izobraženec našel trenutek estetskega užitka."
dema in
— Pred dvajsetimi leti je bil Albert Camus še skromen profesor na privatni srednji šoli v Oranu. Zdaj, dve leti po tragični smrti, pa je uradno prištet k francoskim klasikom, ker ga je Sorbona sprejela na seznam obveznih avtorjev za diplomski izpit. Anketa med akademiki je dokazala, da je ogromna večina s
p® svetiš
tem zadovoljna: od 500 odgovorov je bilo samo 10 proti, 13 pa neopredeljenih. Kar se tiče njegovih del, sta dobili največ glasov La Peste in UEtranger.
— Na koncu aprila je bil v Bruslju kongres „Evropske kulturne ustanove'*. Predavatelji so poudarjali, da je treba prenoviti
vzgojne metode, dati humanizmu novo obliko, igrati karto osebnosti in domišljije, zgrabiti na globoko v človeka, kjer se stikata volja in strast, ljubezen in sovraštvo. Na srednjih in višjih šolah naj bi nekoliko zakasnili strokovnjaško vzgojo; abiturient naj bi poleg materinščine obvladal vsaj še en pomemben jezik. Zelo živahna je bila debata o tehnološki vzgoji", o njenih pogojih, mejah in obsegu. — Ob zaključku je predsednik kongresa, nizozemski princ Bernard, izročil Romanu Guardiniju nagrado „Era-zem“. Miinchenski teolog italijanskega rodu je v zahvali izjavil, da se mora človek sicer prilagoditi, duhovno in čustveno, vedno širšemu prostoru, v katerem se giblje, ne sme pa v skrajnost brezdomskega kozmopolitizma brez vezi. Greda, v kateri naj sodobni človek požene korenine v bodočnost, je še vedno narod, a narod brez ograje, živo včlenjen v mednarodno skupnost.
— V Ljubljani je bil na koncu aprila dotiskan težko pričakovani Slovenski pravopis. Prejšnja izdaja je iz leta 1950. Izid knjige predstavlja po mnenju slavistov, pa tudi knjigarn in javnosti največji dogodek na slov. knjižnem trgu leta 1962. Prvi izvodi knjige so že dospeli tudi v Ameriko. O važnem delu bomo kmalu podrobneje poročali.
— Na festivalu v Novem Sadu je ljubljansko gledališče nastopilo z delom Primoža Kozaka „Afe-ra“. Vsega je gostovalo na festi-volu osem gledališč iz Jugoslavije, in pa Slov. gledališče iz Trsta, ki je nastopilo z delom Jožka Lu-kežiča „Prgišče zemlje".
—V Gorici so v drugi polovici marca uprizorili slovensko noviteto: dramo B. Grabnarja „Vojna tajna". Režiral je delo Hinko Kozak. Drama prikazuje politične zaplete v času, ko ljudje osvajajo luno.
— Konec aprila so na festivalu v Benetkah izvajali skladbo sodobnega slovenskega komponista Maria Zafreda „Nočni koncert za bas-flavto v solu". To je prvo delo, ki je bilo kdaj napisano za ta tip glasbila. Takih glasbil v Evropi sploh ni, in je moral flavtist Gazzeloni glasbilo naročiti iz Amerike.
— Slovenski študentje, ki študirajo na univerzi v Chicagu, so priredili v okviru „narodnih večerov", ki jih prireja YMCA, poseben ..Slovenski večer". Program je pripravil doktorand Tone Arko ob pomoči svojih kolegov, članov društva „Sava“.
IV. UMETNOSTNA LOTERIJA SLOVENSKE KULTURNE
AKCIJE
Kakšno vrednost predstavlja oljnata slika pokojnega klasika ekspresionizma Franceta Kralja, ali izvirne, podpisane litografije Toneta Kralja (darilo našega prijatelja s Primorskega) ! Kdo ne bi hotel imeti v svoji sobi izvirna dela naših zamejskih umetnikov, ki naj jih samo imenujemo:	slikaric
Remčeve, Ivančeve in Savinškove; slikarjev Volovska, Kramolca, Černigoja, Bukovca, Papeža, pa kiparjev Goršeta in Ahčina? Katera slovenska pisarna se ne bi postavili z njimi? Slovenska združenja, slovenski domovi širom širnega sveta, tekmujte v plemeniti tekmi po plemenitem dobitku — slovenski umetnini naših umetnikov iz Argentine, Združenih držav, Kanade, Afrike, Trsta in domovine! Kako lep zgled je dalo slovensko prosvetno društvo BARAGA v Torontu, ki je kupilo zase —■ 22 srečk!
Z nakupom srečke daš priznanje in ceno slovenskim umetnikom, se pridružiš naši težnji: „V slovenske domove — slovensko umetnino!", z dobitkom si okrasiš stanovanje in pridobiš si predmet estetskega užitka, pa z njim zavest, da se ti je pomnožilo premoženje, katerega cena raste s časom. Poleg tega pa si podprl še drugo ustanovo:	SLOVEN-
SKO KULTURNO AKCIJO, ki take in podobne podpore nujno potrebuje!
Srečke po 100.— pesov se dobe pri vseh naših poverjenikih, na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije ali pa naravnost v naši pisarni Alvarado 350, Ramos Mejia. čas je do 17. avgusta!
(Nadaljevanje s 1. strani.)
Tako vzgojno delo je tudi nam potrebno, posebej še zamejskim Slovencem. Ne le iz zvestobe slavnemu izročilu, ki se z njim tako radi ponašamo. V svojem položaju se srečujemo s posebnimi problemi, ki jih ni lahko reševati in zlasti sebi prepuščen posameznik ostane pre-često brez moči pred njimi. Na drugi strani pa smo v Argentini, in zunaj nje, dobili prav zadnji čas vrsto slovenskih domov, ki nam tako delo omogočajo in celo po njem vpijejo, če hočejo biti v resnici naši domovi, kajti za to ne zadošča nekaj zidov in streha nad njimi. Slovenski dom mora polniti slovenski duh in tega more dati le živo slovensko kulturno življenje; čim več ga bo, več bo tudi ljudi, ki jih bo pritegnilo.
Bomo sposobni najti nam primerno, našim sedanjim potrebam primerno obliko ljudskega vzgojnega dela? Domača tradicija in tuji vzgledi nam morejo biti dragocena pobuda. A niti ona niti ti ne delujejo avtomatično. Ljudje smo, ki moramo delati. In kakor je Krek pred sedemdesetimi leti iz nič ustvaril našo mogočno Ijudsko-vzgojno organizacijo, moremo, ce resno hočemo, tudi mi tukaj ustvariti nekaj, našega in sodobnega, če smo zbrali milijone pesov za nakup in gradnjo prostorov, zberimo še nekaj talentov, dobre volje in pripravljenosti za delo, da jim damo naše tradicije vredno vsebino!
V. B.
„GLAS ureja Ruda Jurcec. Izdaja ga Slov. kult. akcija, Alvarado 350, R. Mejia, Prov. Buenos Aires, Nakazila na ime Rodolfo Dernovšek. Tiska tiskarna „Baraga“, Pedernera 3253, Buenos Aires.