List 38.
Politiški oddelek.
Delegaciji
sešli sta se letos v Budimpešti. Delegaciji sta zastopstvi, ki imata odločevati o skupnih zadevah obeh državnih polovic. Po pogodbi z Ogersko zborujeta jedno leto na Du-naji, drugo leto pa v Budimpešti. Voljeni sta iz obeh zbornic avstrijskega in ogerskega državnega zbora. Zborujeta vsaka posebe. Če se bi pa v sklepih ne mogli sporazumeti, pa imata skupno sejo, pri kateri se pa ne govori, temveč samo glasuje.
Danes teden sta delegaciji imeli prvi seji in jima se je predložil skupni državni proračun, izvolili sta si predsedništvo in odseke, v nedeljo ju je vsprejel cesar, v ponedeljek je pa grof Kalnoky razkladal v proračunskem odseku avstrijske delegacije in v sredo v odseku za vnanje stvari ogerske delegacije vnanje zadeve.
Neki avstrijski državni poslanec se je nekoč bil izustil, da se tresejo avstrijski narodi, ko se ima sniti državni zbor, ker vedo, da jih čakajo novi davki. To bi lahko tudi rekli o delegacijah. Davkov nimata sicer pravice dovoljevati, ali dovolita v večje državne stroške, za pokritje katerih je potem skrbeti obem državnim polovicam.
Letošnji skupni državni proračun kaže potrebščine 149,379.913 gld., za 4,101.413 gld. več nego lanski. Od teh stroškov jih pride 143,553.088 gld. na vojno mini-sterstvo, to je za 4,071.580 gld. Redni vojni stroški so se povišali za 3,618.763 gld. To povekšanje vedno ostane. Pač to ni veselo za avstrijsko prebivalstvo. Pa to še ni najhuje. Drugo leto se pa ti redni stroški zopet povek-šajo in kdaj bode temu konec, nikdo ne ve.
Pri otvorjenji delegaciji sta oba predsednika naglasak, da se je pri sestavljanju vojnega budgeta gledalo tudi na davčno zmožnost prebivalstva, ob jednem se pa tudi mora dovoliti, ker je potrebno za brambeno moč države.   Ta glas smo zopet slišali pri vsprejemu delega-
čiji pri cesarji in vojni minister bode opravičujoč večje stroške zopet to ponavljal.
Avstrijski narodi so pač pripravljeni dovoliti vse za brambo države, ali naposled se je pa le bati, da njih moči opešajo, ako se bodo vedno napenjale. Vsako leto nekaj milijonov več, to se vsekako čuti. Povekšek jednega leta ni še tako velik, ali v teku let se pa nabere. Davčna zmožnost prebivalstva se ne množi v tej razmeri kakor davki. Kmetijstvo, trgovina in obrtnija pešajo vsled vnanje konkurence, davki pa naraščajo. Mi vemo, da bode davčna uprava tudi letos našla sredstev za pokritje, ali pri tem se bode napel davčni vijak. Finančna uprava računa na pr. že naprej na to, da se začne več novih obrtov, ki bodo zopet plačevali davke, ali tega pa ne pomisli nikdo, da prejšnji obrti pri tem izgube.
Po novih skupnih državnih stroških je pa najbolj prizadeta naša državna polovica, ker mora donašati 70%, do čim Ogri plačajo le 30 %, a pri tem pa imajo še zlasti na vnanjo politiko nekak odločilen vpliv.
Veselo je vsekako, ako se napoveduje, da je upanje, da se tudi v bodoče ohrani mir, toda vendar se marsikomu že usiljuje vprašanje, bi li vojska ne bila bolja, če je mir tako drag, da požre ves sad trudapolnega dela raznih stanov. Od vseh stranij govori se o samem miru, vse države ga žele, ali vendar vedno pomnožujejo vojake, napravljajo nove puške in topove. To je pač neko nasprotje in le dokazuje, da nikjer ne zaupajo v trajen mir, temveč se vsa Evropa pripravlja za veliko vojsko.
Naša država je v zvezi z Nemčijo in Italijo in mislili bi, da bode baš ta zveza nam kaj pripomogla, da ne bode treba vedno pomnoževati vojakov, ali kakor se kaže, ima baš nasproten vpliv. Tako da res morajo avstrijski narodi že nekak strah pred njo, posebno slovanski, ker čutijo njen neugoden vpliv tudi v političnem oziru. Sicer pa vrednost te zveze nekako pada. Drugo leta je cesar vselej omenil v svojem nagovoru delegaciji, letos je samo na glasu občno dobre odnošaje z vsemi državami.
Sicer pa ima letošnje snidenje delegacij še marši-
360
kako drugo senčno stvar. Tako je voljen letos za predsednika baron Chlumecky. Mi pač nimamo ničesa proti osebi tega moža, ali to je vendar nov dokaz, da avstrijska politika odločuje levica, drugače bi tak njen strankar ne prišel na to mesto. To je pač tudi jeden sadov koalicije.
Še več pomislikov pa je nam vrinil nagovor načelnika ogerske delegacije Ludovika Tisze. Zdelo se je nam, da hočejo Madjari porabiti nekako tudi skupno politiko v svojo korist. Pred vsem je naglašal potrebo notranjega miru, da se bode država mogla braniti na zunaj. Le prejasno smo čutili, kam merijo te besede. Na jedni strani proti katoliškemu gibanju, na drugi strani proti Slovanom in Rumunom, ki se ne marajo kar upogniti pod madjarski jarem. Te življe bi bil rad začrnil Tisza za nekako škodljive državi. Res kar čudili smo se predrznosti gosp. Tisze, ko vendar razpor delajo le Madjari s svojo nemadjarskim narodnostim sovražno politiko. Če Slovani in Rumuni branijo svoje zakonito zagotovljene pravice, se pa proglašajo za rušitelje miru. Madjari so prav tako, kakor koroški Nemci, ki se vedno nad Slovenci jeze, da kale mir v deželi, ter se ne puste kar tako ponemčiti.
Tisza je govoril tudi o nekem vnanjem vplivu, ki vznemirja deželo. Sodi se, da je pri tem mislil na Ru-munijo. Hotel je menda pri tem ogerske Rumune razglasiti za veleizdajalce, ki škilijo čez mejo, posebno je vidno iz tega, ker je to spravil v zvezo z vladarjevo dolžnostjo braniti celokupnost dežel krone sv. Štefana. Pač se Madjarom malo spodobi komu očitati veleizdajstvo, ko so se ob Košutovi smrti kazali, kakšna je njih zvestoba do Habsburškega doma. Taktno se pač tudi ne sme imenovati, da je Tisza posvečeno osebo vladarjevo vlekel v narodne prepire in jo zlorabljal v madjarsko korist. Čudimo se sedaj ne, da je moral odstopiti kot minister pri najvišjem dvoru, ker za ta posel ni imel potrebnih lastnosti j.
Chlumecky je govoril povsod vendar o narodih naše države, in tako priznaval, da ne bivajo v naši državni polovici samo Nemci, Tisza je pa povsod govoril le o jednem samem narodu, kakor bi v deželah sv. Štefana ne bilo druzega naroda kakor Madjari. S tem je očitno pokazal, po čim da Madjari teže, da bi radi sploh Slovane in Rumune kar uničili, da jim še sedaj ne priznavajo nobene pravice do obstanka. Rumuni in Slovani naj bi bili menda le za to, da bi pomnoževali potujčujoči se vrste Arpadovcev.
Vidi se torej, da sestanek delegacij je posebno pri Slovanih in Rumunih vzbudil marsikako grenko čuvstvo, ker je pokazal, kako je odrivata privilegovana naroda, Nemec in Madjar, ki hočeta sama odločevati notranjo in vnanjo politiko naše države.