KOROTAN V SRCU
Kadar se v srcu spomnim Korotana, odpre se mi globoka v prsih rana, iz. nje pa pesem, jok in kletev vre, up in ljubezen, nikdar mi ugnana.
Iz brezna mojih bolečin odmeva zvon gosposvetski; mračen zbor prepeva nekdanje zgodbe: rušijo se vrhi, vasi podirajo se v noč iz dneva.
Od severa se divji roj za rojem usiplje in po ljudstvu pada mojem; kdo brani pravdo vdove in sirote? Kdo si je v svesti, da stoji na svojem?
Zvrni se, gora, vnovič se pogrezni, mesto in grad in živo vse zavezni — skozi posipa in razvala plast mlad rod prebija v novi se ljubezni.
Ob Dravi partizanska puška poči,
in po grobovih davno spavajoči
se dramijo: „Spet gre za staro pravdo!
Pokonci! Z njimi! Zdaj se naj odloči!" —
Kdaj res ta dolga borba bo končana? Naj se mi nikdar ne zaceli rana, naj peče me, naj spati mi ne da — ne izpustim iz srca Korotana.
18
Oton Župančič