Poslednje slovo*^
Jf bridkostnim zdihom dela dan izgine — noc tiha pride, mama gre k zibeli — nasmeh na ticu, pokoj ji na čeli, no6ene vee ne cuti bolecine ...
Timre pa defe, k 3iogu na visine dusico angel dvigne v roki beli, JCrilafci slavo zapojo veseti — spev slajši je od stadke vijotiae . . .
» Vihar bucec živtjenje naše sfresa, val vedno nov ob prsi trudne bije, zagrinja dni prihodnosti zavesa.
Odsta ti erecna v spremsfvo si <Marije . . . JCrilatci: družba fooja; dom: nebesa, odtam fvoj duh nam kakor zvezda sije!
Fran Žgur
*) Ta sonet je napisal g. Žgur v spomin svoji petletni nečakinji Elki Troštovi, nadučiteljevi hčerki na Igu, ki je urarla dne 4. pret. mes. V nogo jo je pičil mrčes, in deklici se je zastrupila kri, da je morala tako hitro skleniti mlado svoje življenje.
Uredništvo.