Četrtek
Včeraj smo se pri nas doma skregali tako lemeljito, da smo ugasnili luč, ker je elektrika draga, ata se je pa čisto poceni svetil od jeze.
Začelo se j-e, ko je prišla teta Meri in re-kla, da ima zelo slabo plačo. Potem je ata po-norel, kajti je Meri birokratka v birokraciji, on je pa birokrat v proizvodnji — pa ima še manj-šo plačo ;kot orfa. Moralo bi pa biti obratno, ker on, kljub temu, da zabušava, v končni po-sledici vendarle s tem zabušavanjem »ekaj proizvaja, ali pa to proizvodnjo vsaj ovira (to-rej je vsaj teoretično koristen element), teta Meri pa je birokratka kar tako in zaradi biro-kracije ter je potemtakem družbi nadležen ele-ment.  Praktično  in  teoretično.
Teta Meri je zajokala, mama pa je prista-vila,. naj ata kar lepo pri miru pusti njeno se-stro, sicer bo tudi ona povedala kaj krepkega čez atejevo žlahto. Naj pogleda raje svojega brata, ki je nagrajevan po željah in rezultatih želja oziroma potreb, pa davkarji vseeno ne plačuje redno vseh davkov od svoje obrtne dejavnosti.
Prepir sem pravzaprav prekinil jaz, ker sera lepo prosil, če mi povedo, kaj sploh pomeni — nagrajevanje.
Ata je zajel sapo in mi prijazno razložil: »Veš sine, to je plača, ki jo atek prinese do-mov za tisto, kar je v službi ustvaril oziroma prispeval.«
»Kako pa vedo, koliko si naredil in koliko je to vredno?« sem vprašal.
No, simpozij je tisti hip zopet stekel, kajti vnela se je živahna razprava o tem, kakšen sisterh nagrajevanja je najboljši in pravi. Ata je povedal, da imajo neko formulo, ki so jim jo prodali neki učenjaki. Zapišejo petnajst šte-vilk, potegnejo črto (reče se ulomkova črta), spodaj je pa sedamnajst številk in črk, vse skupaj dajo v oklepaj, delijo s kvadratnim ko-lenom od vsote delovnih ur, prištejejo tri ko-ličnike in pomnožijo z letnico rojstva njihove-ga šeta. Tisto, kar pride ven, je plača. Ta plača pa je zelo slaba, zato ata meni, da omenjena formula ni dosti vredna.
Teta Meri se je pohvalila, da v njihovi pi-sarni vsi dobijo enake plače. Rekli smo, kako lo, in je povedala, da je nekoč nekdo predla-gal, naj bi si plače izračunavali s pomočjo medsebojnega ocenjevanja. Meri je ocenjevala Micko, Micka Meri, obe Jožico, Jožica obe, sebe in še Rozi, Rozi vse tri in šefa, šef Micko, Rozi, Meri, Jožico in snažilko. Snažilka ni oce-njevala nikogar, ker dela samo ponoči, ponoči pa ni v pisarni ne Jožice ne Micke ne Meri in najmanj šefa ter ne bi imela dovolj elementov za objektivno oceno dopoldanskih sodelavk.
No, ta sistem je veljal več kot mesec dni, pot.em pa se je Micka skregala z Jožico, Rozi se je stepla z Meri, snažilka je pa tako in tako odšla v drugo službo, kjer so normalni. Poleg tega nobena ni nič delala, ker je morala opazo-vati sodelavke, da jim ne bi ušel kakšen po-memben element za oceno. Nato je, kot re-čeno, šef udaril po mizi in vsera določil enako plačo. Prepirajo se sicer vseeno, zato pa nova snažilka zelo lepo čisti, kar je pravzaprav pri vsej stvari še najbolj konkretno in tudi naj-bolj bistveno.
Ko bom velik, bom lo, kar sem slišal, morda iudi razumel. . .
Srečko