148
Odgovorni vrednik: Dr. Janez BleiweiS. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.
Zlatica v  Bogatinu.
„Ne bom železa več koval,             „Ključar zlatice—vseh rudnin —
Zlata mi divji mož bo dal",         Nad jezerom je Bogatin,
Grede kovač za Bistrico                  Za dvorom terden grad stoji.
Si krese upa iskrico.                        Do dvora pa so tri bervi.
Pa ne na bregu, ne na prodi.         Gorje! nazaj se   kje ozreti.
Po vodi divji mož le hodi.              Ak' stražni psi začno se dreti".
„Boš šel, prederzni ti kovač,          Moža in sod kovač pusti.
Iz moj'ga dvora, postopač!"            Prot Bogatinu se vpoti.
Odpre besede hripove.                      Z lopato, krampom jo priderl
Ter znak na skalo vleže se.          Je še čez pervo. drugo terv,
Kovač ponuja vina sodeč.                Pod černe pa peči gorate
Ga v gostje kliče zviti godec.        Ga peljejo steze robate.
Peneča voda zašumi,                         Tihota bega ljuti jek
In divji mož na prod' stoji,            Po breznu iz derečih rek.
Pokuša vinice sladko,                       Počez pa hlod je okamnjen,
Kovač pa pravi mu tako:                Podert ročnik, že ves trohljen,
„Povej mi, kje leži zlatica,            In grom neznan in  strah pretresa
In z vinom bom ti vžigal lica".     Kosti in drob mu pa ušesa.
Peneča voda zašumi,                         Potipa berv — zatrepeta —
Prot skali divji mož derči.              Življenja cena le velja!  —
Kovača klicu on je gluh,                 Oberne prazen se nazaj.
Ne zmoti ga še vinski duh,             Pa komaj  stopi že lučaj :
Ne da se vjeti v mične mreže,       Oj, druga berv in perva tudi
Še trezen — rajši v mah se vleže.  Pred njim se v skalni brezen zgrudi!
Kovač zapustil zdaj je prod.           Od mertvorosnih pa skerbi
Napolni z vinom večji sod.              Kovač obupni okamni. —
In drugo jutro pride tje.                  Zlatica cela je še zdaj.
Pa tak vabiti ga začne.                   Jo Bogatina sužni zmaj
Ko sred vode ga v mahu vidi:       Za serčne varuje le sine.
„0, pridi v gostje k meni. pridi!"  Ki pridejo čez podertine.
v
Peneča voda zašumi.                         Če kaj svetvati, brav'c ! ti smem.
In divji mož za sod derži.              Le to ti v varstvo še povem:
Ga vleče, pije, se gosti,                   Z divjaki, zmaji černimi.
Da punčica mu otamni,                    Z duhovi se pečati ni,
Razdruši se divjak kosmati.           Zlatica naj ti pridnost bode.
In tak začne besedovati:                  Ki zlate kuje ti osode!
Lavromir.