Lovro Omahen-Orlov osemdesetletnik
Lovro Omahen, s parlizanskim imenom Orlov, je letos 2. avgusta praznoval svoj visoki življenjski jubilej — SOlet. Ko sem ga obiskal na doinu, sem bil kar v zadregi, kako v kratketn zapisu strniti nje-govo bogato življenje proletarca, koroškega borca, panizanskega komisarja, komunisla, aktivisla in kulturnega delavca z bogato de-javnostjo pred vojno, med njo in po njej.
Njegova življenjska poi se je za-čela v siromašni kmcčki družini v Zg. Besnici. Bil je najstarejši sin odsedmih otrok. Svoje brate in se-streje razdelil nti »predamerikan-ske« in na poamerikanske«, kajti po rojstvu njegove mlajše sestre, sedaj ie pokojne Frančiške Oma-hen — Nane, je oče odšel zo sedem let v Ameriko, po vrnitvi pa so se rodili še štirje fantje in sestra.
Vhribovski vasici na mali kme-tiji ni bilo prostora za vse. Jubilant je obiskoval osnovno šolo v Javo-ru, potem je ostal še nekaj časa doma na kmetiji, iskal prilož-nosine zasiuike, lela 1916 pa je moral v avstro-ogrsko vojsko. Srečno jo je preživel, nato pa seje priključil še borcem za slovensko Koroško.
Po vojni se je vrnil domov, bil kmel, delavec, zidar in vse, kar je bilo tedaj moč delati za golo pre-Življanje. Leta 1930 je v Javoru našel svojo iivljenjsko družico Micko Trampuš in preselila sla se v Zadvor. Sianuvala sta v naje-mniških stannvanjih, a najdlje na domu narodrtega heroja Toneta Trtnika v Zadvoru. Lovro se je ie I. 1932 priključil k DPD Svoboda Zadvor in v njej aktivno deloval — sprva v pevskem zboru in godbi, ko pa si je začel graditi hišo, mu je časa primanjkovalo in posvetil se je bolj pevskemu zboru. V kleti njegovc hiše so bilc vaje pevskega zbora.
Ob okupaciji 1.1941 seje znašel na listi izdajalca naprednih Svo-
bodušev tudi Lovro. Čeprav je bil 12. julija obveščen da nameravajo lialijani aretirati »nevarne« Svo-bodaše, in čeprav seje temuskušal izogniii, je po nesreinem nak-Ijučju pndel v roke Italijanom. Dne 13. juliia 1941 je bil z 18lo-variši odpeljan v Ljubljanske sod-ne zupore, kjer so ga imenzivno zasliševuli. mučili in skušali pri-praviii da priznanja. Toda Lovro je molčal, tako kol njegovi sotr-pini in sodelavci. Dne 22. novem-bra 1941 so ga morali zaradi po-manjkanja dokazov izpustiti. Ta-
kratje bil Lovro zaposlen v Satur-nusu in bil tudi tam tesno povezan Z organizatorji OF. Pri njem na domu so se seslajali Nusdorfer, Dolinšek, Ocepek in drugi. Ker je bil ludi na domačem lerenu tikti-ven, vse io izdajalcem ni ostaio prikrito in 24. maja 1942 se je Lovro umaknii — v partizane, v II. gmpo odredov. Z njo je odšel tudi na Gorenjsko, se udeleiil znane biike na Muljavi in številnih drugih akcijah te enote. Po znani' bitki na Jelovici se je vrnil z Go-renjske in od ledaj je bil še v šievil-nih enotah NOV predvs"m koi komisar čete in komisar bululjo-na. Po iialijanski okupaciji je bil Lovro dodeljen  v IX.  brigado
XVIII. divizije NOV in POS kot komisar bataljona. V njej je oslal do začetka leta 1944, koje opravil tečaj za izgradnjo tjudske oblasti, nakar je bil imenovan zu komi-sarja vojnega področja Črnomelj. Tu je tudi pričakal svobodo.
Takoj po osvoboditvi je bil imenovan za namestnika komi-sarja Ijubljanskega vojnega po-dročja, novembra 1945 pa je bil demobiliziran. Zaposlil se je v Papirnici Vevče kot pomočnik šefa za kadre, pa v tovami in na te-renu opravljai ludi številne poli-tične funkcije, postal spet aktiven pri pevskem društvu DPD Svo-boda Zadvor itn.
Koliko je v iivljenju prestal?! A človek njegovega kova vse prene-se. Poleg burnih dogodkov in ve-likih naporov je tovariš Lovro preživel dva srčna infarkta, štiri operacije na sinusih in vrsto dru-gih obolenj. A kljub vsemu temu je delal in dočakal visoko starost. Njegove prsi krase številna voja-ška in povojna odlikovanja, je ludi nosilec spomenice 1941.
Še danes živi z dnevnimi do-godki. Bere vse vrste časopisov in revij, a najljubši mu je TV 15. V skrbi za ohranjanje [radicij NOB pa je dolga leia tolmačil ubisko-valcem kompleks Urha, sostrški šolarji pa so z odprtimi usli poslu-šali njegove pripovedi in NOB.
Pri vsem lem ni opustil skrbi za svojo družino. Še danes rad raz-tegne svojo priljubljeno harmoni-ko, čeprav ga prsii ne ubogajo več tako kol nckoč. Rad zahaja r ve-sele družbe, rad tudi zapleše.
Tovarišu Lovru ielimo, da bi bilše dolgo zdrav in zadovoljen v krogu svojih, zlasli pa mu ielimo bivši borci še mnogo srečnih in zdravih lel. Zahvaljujemo .«' mu za vse, kar nam je dal terše z" vse, kar nom b<> lahko nudil iz svoje botfate revolucionurne preleklosti. ALOJZ KASTELIC