II Dvakrat da, kdor hitro da, pravi že star pregovor. Toda žal, da ta prislovica ni našla še do danes odprtih ušes onih dveh faktorjev slovenskega ali pravzaprav kranjskega učiteljstva, ki tako rada trkata na svoji prsi, ceš tu notri je pravo razumevanje za obci blagor vsega slovenskega ljudstva, namrec kranjskega deželnega odbora. ki pa menda ni še bil- nikdar polnoštevilno zbran, odkar razsaja vojna in — naše preskrbne c. kr. deželne vlade, kot zaščitnika vseh trpečih in zapuščenih. Zgodbe o 70 milijonskem državnem prispevku nočemo ponavljati, ker je že preomlatena, dovolj je menda povedano, če pribijemo, da je bil ta prispevek namenjen hlapcu Jerneju, ki je pa dandanes popolnoma brezpraven, čeprav ga je sama pasja ponižnost in je patriotičen gori do ušes. Danes lahko trdimo, da nam je ta prispevek napravil vec duševnih in telesnih muk, kakor da bi ga nikdar ne dobili v tej obliki in v tem obsegu. Ako nas je hotel državni zbor vsaj malce oškodovati za naše triinpolletno stradanje in umiranje, naj bi bil doklado sam razdelil po oni štatistiki, ki jo ima deželni odbor, oziroma ki jo je imel z dnem 30. novembrom, ko nam je nakazoval zadnjo draginjsko vojno podporo. — Da pa dokažemo, v kako neprijeten položaj je spravil marsikaterega učitelja obljubljeni državni prispevek in koliko neprilik in morečih skrbi mu je prizadejal, ker ni bil izplačan o pravem času, navajamo par eklatantnih zgledov. Odkritosrčno rečeno, veselili smo se vesti, ko smo citali v dnevnikih, da dobi Ijudskošolsko učiteljstvo po tolikem mukapolnem času vendar enkrat malo - zasluženo nagrado. Do 15. decembra mora biti nagrada izplačana. No, smo si misli, zakon je tu, tedaj pridemo gotovo do tega časa do plačila. In le preranogi kolega je grešil z ozirom na ta sklenjeni zakon, zakaj ta ali oni si je kupilzasvojo družino kakega bolj ali manj suhega prešiča, dobro vedoč, čim delj časa bo odlašal, tem težje ga bo dobili. — In šel je pa vzel dotični znesek pri tem ali onem vaškem mogotcu, ceš, dobiš v kratkem času, gotovo pa 15. decembra povrnjeno. — Toda prišel je 15. december, prišel je 15. januar, denarja ni in tovariš je ostal na cedilu in njegova beseda — je postala — laž. Sosed kolega — s prav številno družino mi je ravno te dni tožil poln skrbi, da ga misli sosed kmet, kjer si je izposodil znesek za prešiča, izrociti sodniji, ako mu ne plača v 8 dneh posojenega zneska okrog 800 kron. Svetoval sem mu, naj predloži račun c. kr. dež. šol. svetu, mogoče ga tara rešijo iz te zagate ?! — In koliko je sedaj takih kolegov, ki nifiiajo toliko poguma ali bolje rečeno kredita, da si izposodijo to vsoto; premnogo jih je pa zopet, ki iz golega ponosa, ker se nocejo dati Bv zobe" vsej občini — nočejo prositi na »posodo", — in raji bodo jedli nezabeljeno in stradali, kakor prosili miloščine. — Kdo bo kriv temu? — Ne vprašajte . . . Premnogo bo pa zopet tovarišev, ki se bodo tolažili z obljubo, ko prejmem denar, kupim prešiča, kupim masti itd. Tem tovarišem svetujem, da naj se že sedaj obrnejo na vodjo »Kranjskege deželnega mesta za vnovčevanje živine v Ljubljani Radota Legvarta, da jim prihrani toliko in toliko prešičev, predujem si iahko preskrbi ali pri dežel. odboru ali ga pa naj vzame iz čistega dobička, ki gajele-ta vnovčevalnica do sedaj napravila. V mesecu marcu ne bo dobiti niti prešiča več, če tudi bi ga hoteli odtehtati z zlatom. — In sklep: jej nezabeljeno, vsaj si hlapec Jernej . . in navdušuj izročeno ti mladino za vse lepo in blago — ter kriči na vse grlo: — ? ! ? — Tako je tudi z ostalim živežem in obleko. — Do decembra se je tuintam še kaj dobilo — če si pravočasno prišel, seveda preplačati bi moral. In to si lahko storil, vsaj si dobil prvega decembra presijajno plačo — plačo m rnih časov, onih časov, ko je veljal kg kaše 16 h — 1 kg mesa 96 h — tedaj onega decembra, ko stane 1 kg kaše 5 K, a 1 kg mesa 7 K 60 h. — O obleki pa niti ne govorim. — Vso nagrado dam onemu, ki mi pomaga rešiti to - le preprosto računsko nalogo: Imam 18 službenih let. — 2 otroka se šolata v Ljubljani, zakatera plačujem mes. po 85 K, doma smo trije, ki imamo tudi slučajno še želodce, stanovanja plačujem mesečno — pač samo 25 K itd.  a dobil seiu dne 1. decembra 1917. leta: beri v četrtem letu vojne — ravno 158 K ali z besedami: enstopetdesetosem kron plače — No, g. grof Attems, ali si upate rešiti ta račun z eno samo neznanko, ki se glasi: kje bom vzel. Odkritosrcno rečeno, ko bi ne imel tako trdnega upanja v boljšo bodočnost, kedaj bi že posegel po revolverju ter napravil konec takemu nečloveškemu mučenju. In če bo javnost kedaj brala, da je hlapec Jernej rešil pet mučenikov počasne a gotove smrti, naj pobere prvi kamen ter z njim zdrobi glave onim, ki so huji kakor najkrutejši trinogi Neronovih sovrstnikov.— Ker nam pa naš kranjski deželni odbor hoče toliko časa izplačati našega denarja, a ker se naša zaščitnica c. kr. deželna vlada ne upa niti toliko skorajžiti, da prisili deželni odbor, da nam izroci naš denar, jo prosimo — ne zaradi nas samih, temvec iz usmiljenja na naše stradajoče sirote otroke to-le: 1. naj takoj javno razglasi, da nam morajo dati vse obstoječe aprovizacijske komisije dvojno količino moke oziroma kruha, kakor tudi drugih živil. — 2. pošlje naj vsem šolskim vodstvom nekake legitimacije, na podlagi katerih bodo trgovci in kmetje prisiljeni prodajati učiteljstvu svoje blago za denar, a ne tako, kakor se dandanes vrši ves promet: blago za blago. 3. vsemu učiteljstvu na Kranjskem naj preskrbi vsaj po en par dobrih zimskih črevljev. Panem, kriči danes pa ne sestradana druhal po ozkih starodavnih rimskih ulicah, temveč kranjski ljudskošolski učitelji in njih bedne rodovine. Ali jih še vedno nocete čuti, vi trdosrčni gospodje in ti c. kr. vlada? Ali jih hocete pritirati prav do propasti ?