Dopisi. V Mariboru 6. avg. t. — „Dolgo sta nas Slovencev čakala ss. Ciril in Metod, vendar sta nas pričakala": tako me je pozdravil jeden mojih prijatlov 3. avgusta, navdušen prijaznosti prostora, krasote priprave in množine zbranega ljudstva. In res! ne bodemo trdili preveč , ako rečemo, da tu je slovenski narod praznoval god svojega vzkrsnotja. Ker se nam je prostor za obhajanje svečanosti v mestu odrekel, smo ga morali oskrbeti zunaj mesta; posestnik tako imenovanega ,,Brandhofa" na desnem bregu Drave je v ta namen prepustil nam velik kos svojega vrta. Gospodom pa, ki so nam prostor v mestu zabra-nili, se lepo lepo zahvalujemo; sedaj namreč še le vidimo, da so to le — iz same skrbljivosti za nas storili, ker so vedili, da bi nam utegnil v mestu vsak prostor pretesen biti. Pa vrnimo se na Brandhof. Stoji sred rodovitne ravnine; proti vzhodu mu je vojaški zavod, velikansko poslopje; proti jugu se vzdiguje Pohorje, proti zapadu je odprta dravska dolina le vezana na obeh straneh od viših in nizih hribov in gor, kterih temena kinčajo bele cerkvice; proti severju pa stoji mariborsko mesto z zelenimi vinskimi goricami, ktere obdeljuje slovenska marljivost, da je cela okolica res podobna vrtu. Proti se-vero-vzhodu stoji na prijaznem griču cerkvica sv. Marije , poddružnica šentpetrske fare , ktere farna cerkev malo niže tik Drave stoji, se iz daleč kaj prijazno vidi. Nad mariborskim mestom stoji tako imenovana ,piramida" na prostoru, kjer je nekdaj grad Maribor stal, z lepim znamenjem Marije Device. Lastnina je grofov Brandisov. Malo više proti zahodu pa zagledas cerkvico sv. Barbare, ali — kakor Mariborčani raj še pravijo — ,,nemško kalvarijo", nasproti ,,slovenski kalvarii", ki ta stran Drave stoji kmali za Brandhofom na lepem griču sred ravnine. To ti je tedaj zvunanja panorama. Prostor sam pa je bil kakih 30 sežnjev dolg in 25 sežnjev širok; na obeh straneh je imel strehe po celi dolgosti, pod kte-rimi so stale mize, okoli kterih bi bilo kakih 1000 ljudi imelo prostora. Na zahodni strani pa se je vzdigovala kapelica na 8 tenkih pa primerno visokih stebrih. Bilo je to mojstersko delo; popolnoma pritrdujemo , kar je neki gospod o njem rekel: ,,To je izmislil umetnik in izpeljal umetnik." In res! Kdor je po polnoči vidil, s kako čarobnim svitom je luna, ki je ravno takrat nad dva visoka oreha, pred celim pozoriščem stoječa, priplavala , celo stavbo in cel prostor oblila, — kdor je cul rahlo šepetanje zastav, ko je tiha sapica va-nje pihljala , in mile glasove godbe, ko je slovanske pesmi igrala , — in kdor je vidil mrgolenje neštevilnega ljudstva: temu bode ta trenutek v spominu ostal do groba. Srednje okno kapelice ali paviljona je kinčala p o-doba sv. blagovestnikov, ki jo je dal prečastiti gospod kanonik Glazar navlašč za ta namen v Gradcu napraviti. Blagovestnika stojita na skali, iz ktere teče studenec bistre vode v znamenje, da sta nam izvir resnice in omike. Na desni in na levi ste se lesketale dve gotiške okni; druge strani kapelice, k gledavcem obrnjene, so pa bile odprte. V srednji spredej se je svetila v magični svetlobi: „Slava". Po stebrih in oprsjih pa so bili grbi različnih slovanskih dežel Avstrije. Pred kapelico je širok prostor, tu pa na stotine stolov, na stolih pa venec krasnih gospa in gospodičin iz bližnjave in daljine, za njimi pa zopet mize in stoli, in to vse polno in polno ljudi vseh stanov prijazno se pomenkovajočih med seboj. Tu sta se pozdravljala prijatla, ki se že nista vidila leto in dan; tam objemala dva, ker je že deseto leto minulo , kar sta se bila ločila itd. Da ob kratkem rečem: bil ti je to dan poln življenja, poln prijatelstva, poln veselja. Ze ob štirih popoldne in še prej je jelo ljudstvo vreti iz mesta ven na Brandhof. Nepretrgana procesija je bila. In ko je železnica od juga in zahoda poslednje goste pripeljala, kterih smo se še imeli nadjati, in ko je pozorišče bilo čez in čez polno, da bi jabelko bilo težko na tla padlo, in ko se je podoba sv. blagovestnikov najkrasnejše v zarji zahajajočega solnca lesketala, se je začela ,, beseda". —V vvodnem govoru je pozdravil gosp. dr. Srnec, čitavnični predsednik, drage goste od bližnjih in daljnih krajev. Potem se je zapela „Mo-litev" pod vodstvom gosp. J. Miklošiča. Pelo se je izvrstno; gosp. skladatelj, ki je bil tudi nazoč , je svojo zadovoljnost gosp. pevcem očitno izrekel. Na to je bil govor o slovesnosti. Po kratkem vvodu si je govornik postavil tri prašanja, prvo: kako se je zgodilo, da sta sv. Ciril in Metod prišla v naše dežele ? drugo: kaj sta nam prinesla? tretje: kaj imamo storiti, da smo vredni nasledovavci ss. blagovestnikov? Odgovorivši na vprašanja je sklenil govor s tem, da je pokazal na najsvetlejšega nasledovavca ss. blagovestnikov, kteri je vse žive dni ves slovenski narod v srcu nosil, in kterega se bode tudi slovenski narod hvaležno spominjal, dokler bode Slovenca kaj — na Slomšek a. Potem se je zapela „Maribor", čveterospev, ,,Budnica", samospev, potem ,,Podebradska". Na to se je deklamovalo z občno pohvalo in sledile ste pesmi: „Rojakom" in ,,Naprej". S tem je bila „beseda" pri kraji. — Prečastiti gospod kanonik spregovori pomembne besede o spominu sv. Cirila in Metoda in vzdigne čašo: „Naj njuni spomin na veke živi med Slovenci!" Tisočerni slava-klici so kazali, da je beseda segla poslušavcem v srca. Pri ti priložnosti se je zapela pesem v čast sv. Cirilu in Metodu; besede prečastitega gosp. kanonika dr. Vogrina, napev pa gosp. J. Miklošiča. Zares! prekrasna pesem. Na to je napil gosp. dr. Pavlic Njegovemu Veličanstvu, naj mil os tlj i vej sem u cesarju. Gromoviti živio-klici mu odgovarjajo, in zapela se je ,,cesarska pesem", spremljevana od mestne godbe. V tem pa možnarji začno pokati, rakete s trobojnimi kroglami švigati proti nebu, bengaljski plamen rudeČ in bel pa je oblil celo pokrajino v neki nadzemni svet. To je bil trenutek, v kterem je pač vsak ponosno Čutil resnico pesnikovih besedi: „Ilrast se omaja in hrib, zvestoba Slovencu ne gane." Ko je nekoliko mir nastal, napije dr. Vošnjak iz slovenske Bistrice: „Vsem Slovanom"', in na to za-doni visoka pesem: ,,Hej Slovani!" Na to pa so odgovorili bratje Cehi, Hrvatje. Napivalo se je zdaj posameznim, in tako je sledila napitnica za napitnico, med tem pa so v eno mer pokali možnarji, švigale rakete, bližnje gore pa z velikanskimi kresovi so oznano-vale , da se Slovenci tudi v daljavi vesele današnjega praznika. Nad Mariborom se je svetila kapelica gospod grofa Brandis-a — edino znamenje prijaznega srca do Slovencov. Mestni stolp stolne cerkve in stolpovi predmestnih cerkev so se svetili v — temnoti; tem lepše pa so svetili kresovi pri sv. Petru, sv. Urbanu, v Kamici. Pozno po polnoči so se jeli prečastiti gostje razhajati, nekteri naravnost domu, nekteri v mesto na prenočišča, ako ga je kdo imel, ako ga pa ni imel, mu je pa dal stol v kavarni nekoliko uric počitka do ranega jutra; še drugi so pa ostali na Brandhofu , da je pri-svetilo rumeno solnce čez zelene gorice. Bilo je tu ljudstva nad 6000, pa celi čas se ni pripetil ne najmanjši nered. Bili so ljudje veseli kakor malokdaj kje drugej, in vendar pisavec teh vrstic, ki je bil med zadnjimi, ki so zjutraj Brandhof zapustili, 258 259 ni zapazil nikjer ne najmanjše nespodobnosti. To pac je častna priča zdrave glave in dobrega srca našega naroda! Sklepaje pa svoj popis tega prigodka, ki ima za nas zgodovinsko važnost, naj izrečem v imenu mariborskih Slovencov hvalo vsem prečastitim gostom, ki so s svojim prihodom poviševali naš praznik. Da se je o postrežbi od naše strani še marsikaj pogreševalo, sami le predobro Čutimo. Naj se nam za zdaj to blagovoljno spregleda, pa pride čas, da bodemo imeli, ako bode Božja volja, tudi sredstva v rokah tem nedostat-kom v okom priti. Posebno se pa zahvaljujemo mestom Zagrebu, Va-raždinu, Karlovcu, Samaboru, ki so nas z svojimi poslanci počastila, — potem tebi bela Ljubljana in vama starodavnima sestricama Celj in Ptuj , in vam bratje iz stare Koroške, zibelke slovenske zgodovine. In kakor smo dan poprej m v pondeljek praznik zaceli z slovesno Božjo službo ob 10. uri zjutraj v cerkvi sv. Alojza, tako smo se v torek ob 10. uri ravno v ti cerkvi zahvalili Bogu z ponižnim in hvaležnim srcom, da smo srečno in dostojno končali slovesnost sv. Cirila in Metoda; kajti Slovenec: Bodi v tugi, bodi v šali, Zrair ponižno Boga hvali. Iz Haloz 1. avg. R. B. (Prvi občni zbor zastiran narodne čitavnice na Ptuju,) (Konec.) Gosp. Herman je med drugim tako-le govoril: ,,Prišedši v obilnem številu kažete, da vam je resna želja društvo osnovati, ktero narod radostno pozdravlja. Slovenci ničesa dru-zega ne iščejo kakor le svojih svetih pravic, ki je že drugi narodi dolgo vživajo, da se smejo v svojem jeziku izobraževati in razvijati. Ker to nalogo ima čitavnica, da jezik in narod lika, je pač namen njeni čestit in nraven ter vreden, da so tako blagi možje za njega navdušeni. Zato pa tudi ta namen, ker je čist in pravičen , dosežemo kljubu neprilikam in hudi volji sovražnikov svojih. Čitavnica se mi zdi zavod, kjer se raztepeni možje zbirajo , vzajemno podučujejo , krepijo in tolažijo, — zavod, kjer naj uči se ljudstvo v ustnem pogovoru in po izbranih knjigah svoj lepi, bogati in za omiko prikladni jezik, samega sebe, svojo minolost in prihodnost poznavati in ljubiti, — zavod, ki krepi pobita srca dolgo zatiranega ljudstva, in pomaga, da se sebe zaveda, spoznava in na se zaupa. Ponosno čutiti svojo vrednost, čislati in spoštovati samega sebe, je ljudstvu kakor posamnikom za živenje potrebno kot vsakdanji kruh. Morete li omika in svoboda — najdražje blago našega živenja, — se vkoreniti v srcu kakega naroda, ki se samega sebe ne čuti in ne spoštuje? V tem starinskem slovenskem mestu Ptuju je nekdaj čislana bila vaša ma-terna beseda. Umakniti se je morala reva; ne po vrednosti cenjena in psovana pobegnila je v vesničko bajtico. Včasih se je oglasila; pa kakor se beraču podari, da se ga rešimo , tako je bila tudi ona sitna vrivavka s pičlo milostinjo odpravljena. Gospoda! vaša stara Če-stitljiva mati zopet trka, pozabivša in odpustivša krivice, na vaše vrata. Bodete li ji odprli? Bodete! Inači bi grešili proti naravi, proti otročji dolžnosti. Menda je po 100 letih pod krilom Veličanstva našega prvikrat stopila v to dvorano v tako odlično in odbrano društvo. Bodi pozdravljena mila beseda slovenska! Pa tudi družbeni in tvarni vzroki čitavnico priporočajo; ona ponuja društvenikom odbrane najjakše spise, knjige, zemljo-vide itd. za najnižjo ceno; daja jim krepivne veselice, lika okus, pospešuje družbeno živenje in priljudnost, in s tem, da zvunanji in tujci pogostoma prihajajo, mestu tvarno (materialno) blagost; memo tega je postavno dovoljena." — To je kratek posnetek g. Herman-ovega govora. Zapisovavec je bil izvoljen gosp. R. Posveto- vanje društvenih pravil se je po zborni šegi godilo. Gosp. M. je poročeval; več društvenikov pa je svoje opazke v predpisanem redu javljalo. Po vsem tem opravilu se je počela volitev 9 odbornikov; volilo je 58 društvenikov; bili so števci volitvenih^glasov naglasili, da so izvoljeni gospodje: Caf, dr. Cucek, Herman, Meško, dr. Mravljak, Raic, Raisp, Schonwetter, Vrac-feld, ki so vsi izvolitev sprejeli. Pred obedom je bil zapisnik prebran, od vsega društva sprejet in od do-tičnih gospodov podpisan. Med obedom je g. Herman nazdravil Njih Veličanstvu, omenivši cesarjeve besede, da v njegovem obširnem cesarstvu vsi avstrijski narodi prostor imajo, zahvalivši se za ustavo, ktero je cesarjeva dobrotljivost radovoljno narodom podarila, v misel vzemši narodno ravnopravnost, ktera je vsem av-strijanskim narodom, tedaj tudi vrlim in vselej zvestim Slovencem cesar sam s svojo sveto in neprelomljivo besedo zagotovil. Trikratna „slava" je donela ustavnemu vladarju. — Malo kasneje je R. se zahvalil začasnemu odboru (g. dr. Cučeku, g. Hermanu in g. Mešku) za njihov trud in delovanje po priliki tako-le: „Razgrnivši knjige nebeškega nauka najdete priliko, kjer se nagovarja neki človek hote hram staviti; najprvlje preračuni stroške, da počemši, pa nezamogši dognati, ne bi bil zasmehovan. Začasni odbor se ustanovivši je okolnosti in razmere natenko pretresel, in videvši, da more vzhajati, počel je hram staviti, ne lesen, ne kamen, ampak sveti hram — narodno svetišče — kjer bode se narodni jezik gojil, narodnost čestila in omika na podlogi narodne besede pospeševala; hvala tedaj itd." Gospod M. je nazdravil vsem društvenikom v iskreni besedi. Pela se je pesem ,,Naprej", ,,Pridi Gorenec" itd.; vse se je godilo pošteno in v neskaljenem redu; srkali smo blago srago, ki veseli in veže bratinska srca. Vsakemu dru-štveniku je bila podeljena kitica v narodnih barvah in narodni tračič. Razšli smo se polni dovoljnosti in upa srčnemu početju. 27. malega srpana je odbor volil do-stojnike in sicer g. dr. CuČeka za ravnatelja, ker g. Hermanu po trikratnem skupnem vzklicu ni te cesti sprejel; g. Schonwetter-a za ravnateljevega namestnika, g. Hermana za tajnika, in g. Vracfelda za blagajnika. Društvenikov smo imeli do 27. julija 101. Ako po sreči pojde, kanimo že meseca kimovca svetečno odpreti čitavnico. — Na konci še mi se potrebno zdi omeniti, da je obilno takihljudi okoli nas, se ve da domačih izleže-nikov pa nemškutarjev (Nemci so nam pravični), kteri glede na čitavnico imajo mrene debele, kakor bivolsko kožo na očesih; zato se jim ni čuditi, da vse navpak in črno vidijo. Danes opustimo bedastvo teh nehvalež-nikov navajati; samo velimo, kar sv. pismo pravi: ,,sovražniki njegovi domačini."^ Iz Laškega trga na Stajarskem nam pišejo, da bodo igrali dobrovoljci 17. avgusta veselo igro „Dobro jutro" v korist sadjorejni šoli. Vabijo se slovenski domorodci. Iz Gorice piše „Umni gospodar"*), da vseh svil-nih meščev (galete) skupaj je bilo letos v Gorici prodanih 156.442 dunajskih funtov. Srednja cena (kup) ji je bila od 9. junija do 2. julija, najniži: 57'%,, sold., najviši: 76s/10 sold. Izprva se je vrtela sploh okoli 66 soidov; poslednji čas okoli 70—76 soldov. Iz Vranskega blizo meje kranjske. J. L. — V petek, 31. julija ob 10. zvečer se je unel kozolec tukaj snega poštarja in kmalo sta bila tudi hlev in drvarnica v ognji. Komaj so živino rešili. Splošno mnenje je, da je bilo nalašč zažgano. — Tožbe zoper odljud-nost poštnih uradnikov po deželi so nekoliko potihnile. — Pa žalibože! da je še toliko poštnih pisarjev, ki *) O kterera več v prihodnjem listu. Vred. 260 slovenske napise še zmirom pisano gledajo; dobro! da jih pametni poštarji pridno odpravljajo. Iz Ljubljane. Za čitavnico ljubljansko je pretekla nedelja bila zgodovinsk dan; domoljubne gospe in gospodičine so namreč darovale pevskemu zboru dragoceno zastavo (bandero). V lepo ozaljšani dvorani je vpričo ojbile množice družbenikov čitavnice opoldne go-spodičina s ljubeznjivim ogovorom izročila zastavo gospodu, ki jo je v imenu pevskega zbora s srčno zahvalo sprejel pa jo podal gospodu, ki jo bo nosil ob slovesnostih in veselicah čitavničnih. Ko je gospod zastavnik ves navdušen sprejel bandero, so okoli zastave zbrani gospodje pevci povdarili „Naprej zastave slave" in „Hej Slovani" — in končana je bila s tem slovesnost/ ravno .tako vesela kakor ginljiva. Popoldne so gospodje pevci s pripomočjo nevtrudljivega in v veseličnih pripravah vrlo skušenega domoljuba gospem in gospodičinam v gornji Šiški na Strmolu napravili veselico, ktere se je udeležilo nad 300 udov čitavnice, ki so na lepo okin-čanem vrtu radostni obhajali večernico noter do pozne noči. Ko se je tudi tu zahvalil neki gospod iz pevskega zbora blagim dariteljkam krasne zastave, in jih, kakor opoldanski govornik, vabil v kolo pevskega zbora, so besedam „Slava Slovenkam!" sledili gromoviti živile-klici, ob tem pa je umetalni ogenj razsvetlil celo okolico, možnarji so pokali na višavi in jake rakete so švigale v ponočno nebo. Da slovesnost na čast gospodičinam ni bila brez pesem in plesa, razume se samo po sebi. Vse je bilo, kakor vsikdar pri čitavničnih izhodih, poštene zidane volje. Poveličal je današnjo veselico tudi slavni gospod iz nadljubljanskega Št. Vida, ki je slovenskemu narodu že toliko milih pesem složil in ki se bojo pele, dokler bo Slovenca kaj na svetu. Ni čuda tedaj, ko se je odpela njegova narodna in po vsem slovanskem jugu sloveča: „Pridi Grorenec", da so ljubez-njivemu starčku doneli slava-klici od vseh strani in da so ga obsuli gospodje in gospodičine in trkali na zdravje njegovo mnogaja ljeta. Kaj! ko bi ljubljeni pesnik ta trenutek z novo pesmico opisal, da bi se ohranila zastavi naši v vedni spominek? — Naj popišemo na kratko zdaj še zastavo, ki so jo po predlogu častitih gospodičin Kosovih in Arcetovih darovale gospe in gospodičine pevskemu zboru. Tribarvena zastava 6 čevljev in 8 palcev dolga, 4 čevlje in 8 palcov pa široka, je narejena iz težke svile; na licu njenem se lesketa v zlatu velika lira, ktero ovija lipovo listje; vezla (stikala) jo je gospodičina Ana Srni do va, domačinka naša, ktera slovi za prvo umetnico v tacih delih. Najostrejše sodnice ne morejo prehvaliti izvrstnega dela, v kterem je šiv šivu do male trohice enak. Na naličji je napis s zlatimi pismenkami: „Narodnim našim pevcem" Zastavišče je lično naredil g. Valentin Zadnikar, tudi domačin naš in pasar v Ljubljani; trije pozlačeni obročki imajo vsak svoj napis; prvi se glasi: „Naprej zastave Slave!", drugi: „Za Boga, Cesarja, Domovino!", tretji pa: „P e s m i le t a m o slišati ni, kjer poštenih ni ljudi." — Taka je zastava — res krasna in dragocena (velja menda čez 300 gld.); to pa ji daje največo ceno, daje zastava živega domoljubja našega krasnega spola, in ne le igrača in prazen lišp. — V petek so se ob razhodu po stari navadi gospodje dijaki 8. gimnazijskega razreda poslovili v veseli družbici. Spomin na šolske leta ostane človeku vse svoje žive dni naj milejši spomin. Častitljiva navada je tedaj , da součenci, preden se razkropijo na vse kraje sveta, jemljejo slovo pred razhodom svojim, pa si obljubijo še naposled: zvesti ostati domovini, kamor koli gre j o! - —- Prva pola g. Lesarjeve liturgike je že priro-mala iz Brna, kjer se pridno tiska v založbi g. Karola Viniker-ja, ki bo tudi slovenski letopisni nauk v primernih snopičih dovršil do prihodnjega šolskega leta. Toliko se že danes naznanja g. učiteljem; kaj več o svojem času, — Za trdno se sliši — piše „Danica" — da je gosp. Jož. Marn, katehet na ljubljanski gimnazii, potrjen za pravega učenika ali profesorja in da bo imel prihodnje leto zraven veroznanstva v štirih prvih razredih na spodnji gimnazii tudi slovenščino v štirih razredih zgornje gimnazije. Tudi berilo za osmi razred, za kterega je bilo v deželnem zboru enako popra-šano, je neki že zlo pripravljeno. Tega bo gotovo sleherni vesel, kdor pozna vsestransko čvrstost g. Marna, in komur.je mar za dobro reč na vse strani.