Vzgoja

Revija za ucitelje, 
vzgojitelje in starše
junij 2022
Letnik XXIV/2 . številka 94
cena 5,80 eur


V žarišcu: 
Skrb za celostno zdravje

 stran 18 
Naš pogovor: 
Mojca Bevc

 stran 30 
Cujecnost doma 		in v razredu

 stran 44 
Imamo volitve



VZGOJA 94
Revija za ucitelje, vzgojitelje in starše
junij 2022, leto XXIV/2
Ustanovitelja in izdajatelja
Društvo katoliških pedagogov Slovenije in Družba Jezusova
Svet revije 
mag. Miran Žvanut
mag. Albert Bacar
dr. Viljem Lovše
Jože Mlakar
Marjan Peneš
dr. Andrej Perko
Marija Šušteršic
Marija Žabjek 
Odgovorni urednik
dr. Silvo Šinkovec 
Uredniški odbor
Erika Ašic
dr. Janez Gabrijelcic 
dr. Dejan Hozjan
dr. Jana Kalin
dr. Vanja Kiswarday
mag. Marijana Kolenko
dr. Nives Licen
prof. Bernarda Mal
dr. Anton Meden
Naslov uredništva
Vzgoja, Rožna ulica 2, 
1000 Ljubljana
01/43-83-983
 revija.vzgoja@gmail.com
 silvo.sinkovec@rkc.si 
http://www.revija-vzgoja.si
ID za DDV
SI64231160  
Transakcijski racun
SI56 6100 0000 9750 496
odprt pri Delavski hranilnici d.d.   
Oblikovanje in prelom
Tiskarna Oman, Kranj
Tisk
Belin 
Lektoriranje
Barbara Rodošek 
Revija Vzgoja izhaja štirikrat letno. Cena izvoda v letu 2022 je 5,80 €. Narocnina 
za narocnike v Sloveniji je 23 € (tujina 36 €).
DDV in poštnina sta všteta v ceno. 
Odpoved narocnine sprejemamo samo pisno za naslednje obracunsko obdobje. Navodila za pisanje prispevkov lahko dobite na uredništvu ali na spletni strani. 
Prispevkov ne honoriramo.
Ce narocniki svojega izvoda ne prejmete na dom, prosimo, da nas o tem obvestite. 
Natisnjenih 1500 izvodov. 
ISSN: 1580-0482 
Revijo sofinancirata Javna agencija 
za raziskovalno dejavnost RS 
in Ministrstvo za kulturo.


Šola in zdravje

Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. 

Spomladi smo imeli seminar o vzgojnih na­crtih. Udeležencev je bilo skoraj petdeset. To je bil dan ustvarjalnega pogovora, poslušanja in razmišljanja, pripovedovanja o ucencih po koroni. Kje so naši ucenci in njihovi starši, kje so ucitelji? Epidemija se je vsakega dotaknila na svoj nacin. Mnogim se je življenje spreme­nilo, nekaterim na boljše, drugim na slabše. Razpoke v odnosih in razpoke v zdravju so sedaj bolj ocitne.
Na seminarju smo razmišljali, kako vzgojni nacrti živijo na šolah. Eden od ravnateljev je povedal, da imajo vzgojni nacrt, toda ne deluje, ker je bil prekopiran od neke druge šole. Z njim si zares ne morejo pomagati. Nekateri ravnate­lji so poudarili, da se pogovarjajo s kolegi, kako bi v tem casu prav pristopili do ucencev, staršev in kolegov; kako bi uporabili vzgojni nacrt, da bi bili blizu ucencem in jim pomagali. Ob tem smo se spraševali, kaj šoli lahko pomaga, da bi bila bolj ucinkovita na vzgojnem podrocju, da bi vzgojni nacrt dobil vec vetra v jadra.
Ugotavljali smo, da vzgojni nacrti nimajo prave moci tudi zato, ker nimajo ustreznega okvira. Nekatere šole imajo svojo pedagoško filozofijo, npr. šola Montessori, walfdorska, Glasserjeva šola in podobno. Ob pedagoškem konceptu zbirajo vrednote, vzgojne dejavno­sti, izobraževanja za ucitelje in starše. Zato smo na seminarju razmišljali, kako priti do dobrih in uporabnih pedagoških konceptov. Ti bi šolam poenostavili delo ter dali vzgoj­nemu nacrtu vecjo moc in fokus. Eno od možnosti smo videli, da bi projekti Eko šola, Kulturna šola, Unescova šola ipd. prerasli v pedagoške koncepte. Tudi projekt Zdrava šola bi lahko služil kot okvir za vzgojni nacrt. Iz projekta bi prerasel v pedagoški koncept.
Ena od skupin je razmišljala, kaj bi bilo treba storiti, da bi šola pri oblikovanju svojega vzgoj­nega koncepta za podlago vzgojnega nacrta iz­brala projekt Zdrava šola. Skupina je predlaga­la nekaj stvari. V prvi vrsti bi morali poenotiti vrednote, ki so zapisane v vzgojnem nacrtu in v projektu Zdrava šola. Vrednote delujejo nav­dihujoce in zacrtajo smer delovanja, pomagajo postavljati vzgojne cilje. Udeleženci so predla­gali nekaj vrednot takšne šole: odgovornost, spoštovanje, znanje, strpnost in zdravje.
Projekt Slovenska mreža zdravih šol (SMZŠ) deluje od leta 1993, danes je v mrežo vkljuce­nih 398 vzgojno-izobraževalnih ustanov. Te­meljna izhodišca za njeno delo so zacrtana v Ottavski listini iz leta 1986. Poleg jasne filozo­fije in vrednot ima mreža tudi jasno organiza­cijsko strukturo. Na vsaki šoli deluje tim zdra­ve šole (vodja, predstavniki uciteljev, ucencev, vodstva, staršev, zdravstvene službe in lokalne skupnosti), ki se sreca veckrat letno, da anali­zira stanje na šoli, identificira probleme, nacr­tuje dejavnosti ter jih vrednoti. Iz vseh porocil naredijo v mreži regijska porocila in nacional­no porocilo, kar je izhodišce za nadaljnje delo. V rubriki Naš pogovor koordinatorica SMZŠ Mojca Bevc bolj podrobno predstavi delova­nje šol, ki skrbijo za zdravje.
Ko ima šola svojo filozofijo in skupen vzgoj­ni pristop, komunikacija med deležniki lažje tece. Šola ustvarja skupni jezik. Ucitelji lažje sodelujejo, skupaj razmišljajo in postajajo bolj povezani. Nobena vzgojna filozofija pa posa­meznega ucitelja ne razbremeni samostojne­ga in kriticnega razmišljanja. Da bi projekt Zdrava šola lahko postal pedagoški koncept in s tem okvir za vzgojno delo, bi bilo treba storiti še marsikaj. Projekt mora odsevati te­meljni smoter spodbujanja celostnega razvoja ucencev, vkljucenost vseh razsežnosti posa­meznikovega razvoja. Seveda pa moramo de­lati na osvešcanju, animirati ucence, ucitelje in starše, jim predstaviti stanje zdravja.
Pred nekaj dnevi mi je deklica iz osnovne šole povedala, da so se ucili o tem, kaj je zdravo življenje. Za vsak prst na roki je imela svojo tocko: dovolj spanja, zdrava in redna prehrana, cistoca in nega telesa, gibanje. Tega se je naucila v šoli. Ucenci se morajo uciti, da bodo celostno pojmovali zdravje, skrbeli za telo, duševnost in duha, skrbeli za svoje zdravje in zdravje drugih ter ustvarjali zdrave skupnosti. 


Uvodnik
3	Silvo Šinkovec: Šola in zdravje
V žarišcu: Skrb za celostno zdravje
5	Nives Licen: Skupnostno izobraževanje za zdravje
7	Mateja Petric: Psihološka odpornost
9	Inja Ajda Hvala: Mladi in iskanje psihološke pomoci
12	Teja Gracin: Izboljšanje duševnega zdravja v šoli
14	Katarina Jensterle Necimer: Globlje znacilnosti iger
17	Eva Jeza, Nada Galijaš: Društvo Šola zdravja
Naš pogovor
18	Silvo Šinkovec: Mojca Bevc: Mreža šol za promocijo zdravja
Biti vzgojitelj
22	Ivo Branimir Piry: Marko Pohlin (1735-1801)
24	Jana Mlacnik: Upoštevanje izkušenj starejših zaposlenih v izobraževanju
Vzgojni nacrt
26	Branko Koderman: Okvirni nacrt za predmet Kršcansko slovenstvo v prvi triadi osnovne šole
28	Matejka Glogovcan: Opismenjevanje preko vec cutil
Starši
30	Tanja Primožic: Cujecnost doma in v razredu
32	Lucija Ademoski: Branje in naši možgani
Podrocja vzgoje
34	Milcek Komelj: Svetlobna podoba otroškega zdravja
36	Marjetka Gombac: Motnja pozornosti in hiperaktivnost pri mladostnikih
38	Lidija Golc: Stanovitno torej poslušaš
Duhovni izziv
39	Slavko Rebec: Seme kali in poganja
40	Jožica Sterle: O Slavku 
Izkušnje 
42	Jana Bele Lutman: Kako pripraviti šolsko predstavo in ob tem preživeti
44	Marija Pisk: Imamo volitve
46	Nuša Rutar: Gibalno ovirani ucenci v ucno-vzgojnem procesu
48	Bralni namig
50 	Iz življenja DKPS
51	Primož Rogelj: O ljudeh
52	Napovedni koledar
53	Summary

Psihološka odpornost 
… Otroka ne moremo niti ne smemo obva­rovati vseh frustracij. Življenjska popotnica za otroka je, da ga naucimo reševati lastne frustracije in se spopadati z njimi. Kadar otroku pomagamo in omogocimo, da sam (po potrebi skupaj z nami) išce in najde poti ter nacine reševanja iz svojih stisk in težav, mu pomagamo tudi pri doživljanju srece, …

7


Globlje znacilnosti iger 
… Gre za raziskovanje, kako vsakemu po­samezniku predstaviti šport kot dejavnost, ki jo bo vzljubil in jo gojil celo življenje. To pa lahko dosežemo le, ce že v otroški dobi predstavimo igro kot nekaj, kar ni prisila in je zanimivo do te mere, da se nam bodo otroci želeli prikljuciti sami od sebe. …

14


Opismenjevanje preko vec cutil 
… Ucenci se pri metodi opismenjevanja z elementi pedagogike Marie Montessori opi­smenjujejo preko vec cutil, torej s pomocjo slušnih, taktilnih, vidnih, vohalnih dražlja­jev. To otrokom omogoca poglobljen razvoj glasovnega zavedanja. …

28


Motnja pozornosti in hiperaktivnost pri mladostnikih 
… V svetovalnem odnosu sodeluje z di­jakom, starši, profesorji in razrednikom. Podpora je usmerjena v naslednji cilj: da bo dijak uspešno obvladal simptome in našel nacine, kako si pri usvajanju dolocenih nalog pomagati z njemu lastnimi strategi­jami. …

36


Kako pripraviti šolsko predstavo in 	ob tem preživeti 
… In ko je konec, neznansko olajšanje, sreca, ker smo spet izpeljali predstavo, ker so se dijaki lahko izkazali, se pokazali svojim vrstnikom in ostalim ter pridobili mnoge dragocene izkušnje z javnim nastopanjem, odrsko tehniko, fotografijo. …

42

Skupnostno 
izobraževanje za zdravje
Kaj lahko naredimo po epidemiji?

Nives Licen, izr. prof. dr., je zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Raziskuje ucenje v vsakdanjem življenju, ukvarja se predvsem z biografskim ucenjem v odraslosti, izobraževanjem starejših in skupnostnim izobraževanjem. 

Ob epidemiji, onesnaženosti, narašcanju stresa in kronicne utrujenosti se sprašujemo, kako lahko poskrbimo drug za drugega. Kaj lahko naredijo šole v svojem okolju? Kako lahko s sodelovanjem pomagamo ljudem, ki so bolni, in vsem drugim, da ne bi zboleli, da bi ohranjali zdravje? Ob mnogih izzivih se vedno bolj kristalizira pomen skupnosti in razlicnih dejavnosti v skupnosti za razvoj zdravja, kar navadno poimenujemo skupnostni pristop k zdravju. 

Skupnostni pristop k zdravju
Skupnostni pristop k zdravju sloni na sis­temu mnogih akterjev v skupnosti (posa­meznikov, organizacij, skupin), njihovega znanja, medsebojnih odnosov in komuni­kacije, pravne in financne ureditve, upra­vljanja in drugih povezav, ki ljudem omogocajo pogoje za zdravo življenje. V tem dinamicnem sistemu se šole, vrtci, društva, zdravstvene organizacije pove­zujejo z mediji, gospodarskimi organiza­cijami, in sicer zato, da ustvarjajo pogoje za zdravje ljudi v skupnosti.1 Ce hocemo zdravje ohranjati, razvijati (ali vracati, ko zbolimo), potrebujemo znanje, navade in vrednote, podporne medsebojne odnose, ki jih vzgajamo.
Medgeneracijsko povezovanje in vzgoja za zdravje
Primer povezovanja za razvoj zdravja, zna­nja o zdravju in vešcin sta osnovna šola in/ali vrtec, ki spleteta odnose z lokalnimi društvi pri pripravi dejavnosti za ozave­šcanje o zdravem nacinu življenja. To so lahko delavnice o nevarnih odpadkih ali o pomenu gibanja. Kaj je boljšega, kot ce se vnuki in stari starši povežejo pri gibanju in organizirajo peš prihajanje v šolo? Ali lahko naredimo še kaj boljšega, kot pove­žemo aktivne starejše, ki z osnovnošolci kolesarijo in odkrivajo kulturno dedišcino v šolskem okolišu? S takimi strategijami, ki jih že izvajajo nekatere šole in vrtci (npr. 'pešbus' in 'bicivlak'), spodbujamo socialno povezovanje, gibanje in medgeneracijsko sodelovanje ter razvoj medsebojnega zau­panja. V tujini so tovrstne dejavnosti znane kot walking bus in bike train in jih krepijo prav zato, da se mladi in starejši vec gibljejo.
Mnoge šole in tudi univerze, npr. Univer­za Illinois, College of Agricultural, Consu­mer & Environmental Sciences; Michigan State University (Growing the next Gene­ration, 2021), organizirajo medgeneracij­sko vrtnarjenje, kjer preko medgeneracij­skega povezovanja promovirajo zdravje in blagostanje s pomocjo pridobivanja vr­tnarskih spretnosti. S tem širijo poznava­nje zdravega prehranjevanja in tudi znanje o pridelavi hrane. Hrana najde svojo pot v šolsko kuhinjo, kjer jo uporabijo za ma­lice. Skupno obdelovanje vrta ne prispeva le k spoznavanju zdrave hrane in gibanja, temvec želijo preko teh dejavnosti zmanj­šati prepad med generacijami in spod­buditi pozitivno prepoznavanje odnosov izven družine ter zdrav nacin življenja.
Primer vpliva na ozavešcanje o zdravju je tudi dejavnost aktiva podeželskih žen­sk, ki organizira razstave zdrave hrane ali zdrave pridelave zelenjave in sadja. Pri skupnostnem izobraževanju za zdravje je zelo pomembno, da posamezni primeri ne ostanejo le na ravni enkratnih projektov, temvec se razvijejo v kontinuirano prakso. 
Skupnostni pristop k zdravju vkljucuje tako dejavnosti za ljudi, ki so bolni (npr. povezovanje bolnikov v društva, povezo­vanje pri ozavešcanju o prehrani in dietah bolnih), kot tudi dejavnosti, ki delujejo kot preventiva oz. spodbuda za zdravo življenje. Šole imajo s svojo vzgojo otrok veliko vlogo pri razvoju prepricanj in na­vad zdravega nacina življenja. Hkrati pre­ko otrok vplivajo tudi na družine. Vec kot ljudje vedo o zdravem spanju, pocitku, zraku, zelenjavi ipd., vecja je možnost, da se bodo bolj zdravo prehranjevali. V na­slednjem koraku pa je tudi vecja možnost, da bodo kot aktivni državljani zahtevali, da umaknejo iz prodaje nezdrave pijace za otroke in nezdravo hrano, da odlocevalci sprejmejo zakone, ki vplivajo na zdravo življenje. 
Ranljivost in rezilientnost
Clovek je ranljiv in doživlja mnoge stiske; zdi se, da je v sodobnem svetu stisk vse vec. Francoski psihiater Boris Cyrulnik je oblikoval pojem rezilientnost (odpor­nost, trdoživost), s katerim poimenuje moc posameznika (in skupnosti), da te­žave premaga. Kako lahko skupnostno izobraževanje prispeva k razvoju rezili­entnosti in preko tega tudi k duševnemu zdravju? Preprost odgovor je v besedah, da »pomagamo nositi bremena drug drugemu«. Z besedami vzgoje in izobra­ževanja to imenujemo tudi podpiranje in usmerjanje (ang. coaching), informira­nje, svetovanje, formalno in neformalno mentorstvo, soodlocanje. Mogoce se rav­no pri rezilientnosti najbolj opazi, da je skupnostno izobraževanje usmerjeno v ohranjanje zdravja in oporo vsem bol­nim ter ranljivim skupinam. Skupnostni pristop namrec ne zanika bolezni, ampak se usmerja predvsem v zmožnosti, ki jih imajo ljudje, cetudi so bolni, usmerja se v preventivo za zdravje. Skupnostno izo­braževanje za zdravje si postavlja vpraša­nja, kot so npr.: Kako lahko z izobraže­vanjem izboljšamo zdravje? Kako lahko skupaj delujemo, da pomagamo najšib­kejšim? Pri tem zdravja ne razumemo le kot odsotnost bolezni, temvec predvsem kot sposobnost, da clovek usmerja svoje življenje, da deluje v povezavi z drugi­mi. Clovek potrebuje oporo, da razvije opolnomocenje in rezilientnost. Opora pa je lahko strokovna (profesionalna) ali/in podpora skupin. Papež Francišek je v svojem nagovoru strokovnjakom na konferenci o mentalnem zdravju (Mes­saggio del Santo Padre Francesco …, 2021) dejal, da je pomembno vkljuciti v zdravljenje celoten »kontekst«, v katerem bolni živi, poskrbeti je treba za »obcutek skupnosti«, saj zdravljenje ni le naloga medicinskih strokovnjakov, temvec je naloga vseh, da povezujejo znanstvena spoznanja s humanostjo skupnosti in razvijejo vkljucujoco skupnost. Razmi­šljanje, da je treba bolj skrbeti za zdravje tistih, ki so v vlogi proizvajalcev, ker vec prispevajo družbi, kot za zdravje in do­bro pocutje krhkih, bolnih, nemocnih, je razmišljanje, ki pozablja na dostojanstvo trpecih. Prav skupnostna skrb za zdravje je vkljucujoca.
Zgodbe za skupnostno izobraževanje za zdravje
Za skupnostno izobraževanje za zdravje so se razvile mnoge strategije. Omenili smo medgeneracijsko povezovanje, men­torstvo, svetovanje. Med novejšimi strate­gijami so skupna ustvarjanja novih praks, ki se lahko gradijo tudi z uporabo narativ­nih metod z raziskovalnimi delavnicami, z uporabo sodobne digitalne tehnologije ali pa s klasicnimi pripovedmi 'v živo'. Na­rativne metode delujejo povezovalno in hkrati dekonstruirajo predsodke o bolezni in nemoci. Uporabimo jih lahko za ucence vseh starosti, od vrtca do univerze za tretje življenjsko obdobje. Uporaba narativnega gradiva je ena od metod v skupnostnem izobraževanju za zdravje, ki spodbuja medsebojno razumevanje in sprejemanje (A Tale of Tales, 2021). Pojavljajo se pro­jekti z naslovi, ki vkljucujejo besedne zve­ze »zgodbe kot most«, »digitalne zgodbe za zdravje«; so del promoviranja zdrav­ja ali pa sprejemanja ljudi, ki so zboleli. Ucenci lahko zgodbe zbirajo, zapisujejo, pripravijo intervjuje ali videoposnetke. Po zakljucku epidemije je veliko možnosti, da v skupnosti z ucenci zberemo zgodbe in preko tega ponovno vzpostavljamo pove­zave, odnose, ki so se v casu epidemije raz­rahljali. Zacnemo lahko z delovnim naslo­vom »Veš, kaj se mi je zgodilo?« ali »To ti moram povedati«. Epidemija je prizadela vse ljudi, nekatere s smrtjo svojcev, druge s težkim potekom bolezni, tretje z brezpo­selnostjo ali prenatrpanim urnikom dela od doma. Izkušnje je treba premisliti, da bi jih lahko preoblikovali v spoznanja in iz njih izšli z vecjo odpornostjo. Prve korake lahko naredimo prav s pripovedovanjem, ki ga doživimo kot osvobajajoco prakso iz strahu, naslednje pa z uporabo drugih participatornih metod, kot je npr. metoda fotografiranja (photovoice), snemanje fil­mov, ustvarjanje gledaliških dogodkov.
Skupnostno izobraževanje za zdravje se v t. i. ekologiji znanja prepleta s skupnostno psihologijo, zdravstvenimi vedami, medi­cino, umetnostjo idr., vse z namenom, da prispeva k družbenim, kulturnim in psi­hicnim dejavnikom, ki vplivajo na zdrav­je, dobrobit in odpornost ljudi v nekem okolju. 
Literatura
•	
Growing the next Generation: Grandfriends and gardens (30. 6. 2021). Pridobljeno 28. 4. 2022 s spletne strani: https://www.canr.msu.edu/resources/growing-the-next -generation-gran­dfriends-and-gardens.

•	
Messaggio del Santo Padre Francesco alla conferenza nazionale della salute mentale (14. 6. 2021). Pridobljeno 28. 4. 2022 s spletne strani: https://www.vatican.va/content/francesco/it/messages/pont-messages/2021/documents/20210625-mes­saggio-salutementale.html.

•	
A Tale of Tales: Using Story-Based Techniques for Health Edu­cation, An Interview with Dr. Tapati Dutta (2021). Pridoblje­no 28. 4. 2022 s spletne strani: https://www.nchec.org/news/posts/a-tale-of-tales-using-story-based-techniques-for-he­alth-education.


Opomba
1 	Vec o skupnostnem izobraževanju gl. v tematski številki revi­je Andragoška spoznanja, št. 2(2021): Izobraževanje odraslih na podrocju zdravja: pomen družbenokulturnih dimenzij in interdisciplinarnosti. Pridobljeno 28. 4. 2022 s spletne strani: https://revije.ff.uni-lj.si/AndragoskaSpoznanja/issue/view/741.


Foto: Metod Pezdir


Psihološka odpornost
Kazalnik duševnega zdravja pri 		otrocih in mladostnikih

Mateja Petric, univ. dipl. pedagoginja, direktorica Posvetovalnice za ucence in starše Novo mesto, predava in vodi delavnice za strokovne delavce in starše ter ucence in dijake. Je avtorica vec strokovnih prispevkov v revijah in zbornikih ter avtorica prirocnika Starševstvo je lep, a odgovoren poklic. 

Psihološka odpornost je zmožnost, da potencialne stresne situacije clovek preoblikuje na znosno raven ter ostane osebnostno in custveno trden. Psihološka odpornost je tudi kazalnik dobrega duševnega zdravja. 

Kadar stiska stisne premocno
Razvoj otroka mnogi razumejo kot indi­vidualni projekt, v katerega je treba siste­maticno vlagati, da bi iz njega dobili tocno dolocen rezultat. Cilj tovrstnega razmišlja­nja je vsestranska uspešnost otrok. Kadar in kjer štejejo predvsem uspeh, zmaga in popolnost, pot do stiske ni vec dalec. Ka­dar si mlad clovek postavi za cilj biti prvi, biti najboljši, postati in ostati perfekcio­nist, življenje vse prehitro postane vir na­petosti, obremenitev in stisk, ki vodijo v anksioznost, depresivnost in druge oblike neželenega in odklonilnega vedenja. Na­cionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je v svoji analizi duševnega zdravja otrok in mladostnikov v Sloveniji (Jericek Klanšcek idr., 2018) zaznal porast obravnav zaradi stresnih in anksioznih motenj pri otrocih in mladostnikih. Iz študije NIJZ (Mikuž in Zupancic, 2020) je razvidno, da se je od leta 2008 do leta 2015 število obravnav otrok in mladostnikov zaradi duševnih in vedenj­skih motenj povecalo za 71 %. Prav tako se je poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri osebah, mlajših od 20 let, v obdobju od leta 2008 do leta 2015 povecala za 48 %. Raziskava Fakultete za družbene vede iz leta 2021 pa poroca, da se je med mladostniki povecalo število posku­sov samomorov in pogostnost motenj hra­njenja (oboje za 30 %). V Evropi je zaznati 50 % porast rabe psihostimulansov pred­vsem pri fantih in antidepresivov pri dekle­tih. Zaskrbljujoce pa je tudi, da se težave v duševnem zdravju pomikajo v zgodnejše obdobje, od 8. do 11. leta starosti. 
Kako prepoznati stisko?
Otroci in mladostniki se zelo razlicno od­zivajo na stres. Njihovo custvovanje in ve­denje je odvisno od starosti, osebnostnih znacilnosti in stila soocanja s težavami. Med vedenjskimi in custvenimi znaki sti­ske so pogoste predvsem težave s koncen­tracijo in pozornostjo, hitre spremembe v razpoloženju, jokavost, agresivni izbruhi in vedenjska odstopanja, pretirana od­visnost od drugih, izguba zanimanja za dejavnosti, ki so jih sicer imeli radi, zavra­canje sodelovanja, grizenje nohtov, pra­skanje in ostala na telo usmerjena vedenja (samopoškodbe), odmikanje od socialnih stikov, odklanjanje šole. Nekateri otroci se na stisko odzovejo s telesnimi težavami, kot so pomanjkanje oziroma povecanje apetita, težave z odvajanjem in spanjem, bolecine v trebuhu, glavoboli, utrujenost ipd. (Dobnik Renko, 2020).
Otroka je treba opremiti in opolnomociti za soocanje, spopadanje in premagovanje vsakodnevnih ovir in številnih frustracij­skih in stresnih situacij, ki jim v življenju ni moc ubežati. Odrasli, otroku pomemb­ni drugi (starši, vzgojitelji, ucitelji), mo­ramo biti otrokom vzor na njihovi poti odrašcanja in v pomoc (še zlasti) pri spo­padanju z nepredvidenimi, novimi in ne­želenimi življenjskimi situacijami. Otroka ne moremo niti ne smemo obvarovati vseh frustracij. Življenjska popotnica za otroka je, da ga naucimo reševati lastne frustra­cije in se spopadati z njimi. Kadar otroku pomagamo in omogocimo, da sam (po potrebi skupaj z nami) išce in najde poti ter nacine reševanja iz svojih stisk in težav, mu pomagamo tudi pri doživljanju srece, uspeha in dolgorocnejšega zadovoljstva.
Pomembno je, da odrasli prepoznamo njihovo vedenje in jih zacutimo v pravem trenutku in na ustrezen nacin. V trenutkih otrokove stiske ne obsojajmo, moraliziraj­mo, kritizirajmo, saj takrat otrok potrebu­je le naše razumevanje, podporo, oporo, našo pomoc in lastno moc.
Najvecje pasti sodobne vzgoje, ki mla­dih ne opremljajo najbolje za življenje, so vzgoja za izobilje, brezskrbno otroštvo, pretirano zadrževanje v virtualnem svetu, sistematicno izogibanje naporom, boleci­ni, vzgoja v odsotnosti avtoritete, spošto­vanja in odgovornosti. Vse te pasti vodijo v splošno deprimiranost ob soocanju z realnim svetom, preobcutljivost, (ne)pre­poznavanje frustracij, nemoc, obup, odso­tnost smisla ter do ležernih in razvajenih individualistov (egoistov), ki jim življenje (pre)hitro postane pretežko.
Psihološka odpornost
Psihološka odpornost je proces, zmožnost, da posameznik stresne in psihicno napor­ne situacije preoblikuje na znosno raven ter ostane osebnostno in custveno trden. Da razvije samozavest, krepi odlocnost, hkrati pa oblikuje repertoar strategij za spoprijemanje z neugodnimi situacijami. Kiswarday (2013) opredeljuje psihološko odpornost kot kompleksen ucno-odnosni proces, ki omogoca življenjsko odpornost v tveganih stresnih in kriznih situacijah in ki spodbuja k cimprejšnji normalizaciji stanja. Sorodni izrazi psihološke odpor­nosti so tudi: psihološko zdravje, oseb­nostna cvrstost, rezilientnost, socialno in emocionalno blagostanje, življenjska odpornost in prožnost. Kompetenca od­pornosti in prožnosti vkljucuje telesno, custveno, mentalno, socialno in duhovno razsežnost.
Življenje danes – življenje nekoc
Spremembe so edina stalnica v našem ži­vljenju. Sodobno življenje je 'hitro', brez pravih odnosov, komunikacije, bližine, stikov, pogledov … Živimo drug z dru­gim, pa mnogokrat drug mimo drugega. Pricakovanja mnogih so velika, velike pa (p)ostajajo tudi želje. Pozabljamo na to, da osnovne potrebe ljudi ostajajo majh­ne. Usklajevanje potreb in želja, zlasti pri mladih, je velikokrat težak in naporen proces. Gre za proces, ki jih lahko 'sesu­je' ter popelje v pesimisticno in brezupno razmišljanje in velikokrat tudi ravnanje. Otroci in mladostniki v današnjem casu pogosteje, mocneje in na drugacne naci­ne kot pred leti izražajo strah, tesnobnost, negotovost, nemoc, soocajo se s številnimi stresnimi situacijami, dvomi, socialnimi odmiki, custveno izgorelostjo …
Nenehnim (želenim in neželenim) spre­membam lahko otrok ali mladostnik uspešno kljubuje, kadar živi v varnem okolju in kadar obcuti varno custveno navezanost, kadar ima dobre življenjske pogoje, starševsko podporo, vzpostavljen red in rutino v okolju ter razvite ucne in delovne navade oziroma samoregulacijske spretnosti. 
Odsotnost custvene navezanosti in po­vezanosti, neustrezni vzgojni stili staršev, neugodno družinsko okolje (neustrezni medsebojni odnosi in komunikacija), slaba (samo)regulacija custev in vedenja otroku ali mladostniku preprecujejo uspe­šno kljubovanje življenjskim situacijam in številnim spremembam, s katerimi se so­oca in srecuje.
Najvecji rizicni dejavniki za psihološko neodpornost otrok in mladostnikov iz­hajajo iz družinskega okolja (slab star­ševski zgled, kaoticne družinske navade, neaktivno preživljanje prostega casa, slabi medosebni odnosi, slabe strategije reševa­nja težav, prezgodnji in nenadzorovan stik z digitalizacijo …) in iz psiholoških la­stnosti posameznega otroka, mladostnika (introvertiranost, custvena labilnost, osa­mljenost, sramežljivost, nizka samopodo­ba, anksioznost, perfekcionizem, motnja pozornosti in aktivnosti, Aspergerjev sin­drom …).
Pandemija je v zadnjih letih 'poskrbela' za številne spremembe v naših življenjih. Najbolj ranljivi in ogroženi so otroci s po­sebnimi potrebami, z razlicnimi ucnimi težavami (splošnimi in/ali specificnimi) in otroci iz ranljivih (tudi marginalnih) sku­pin, ki doživljajo nasilje, razlicne oblike pomanjkanja varnosti, ljubezni, sprejema­nja, razumljenosti … Pandemija mocno vpliva na psihološko odpornost otrok in mladostnikov. Kratkorocne posledice so že vidne, dolgorocnim posledicam v pri­hodnosti pa se (kot kaže realna sedanjost) tudi ne bo moc izogniti.
Kratkorocne posledice se izkazujejo v in­tenzivnosti stresa, s katerim se srecujejo mladi. Odtujujejo se od vrstnikov, doži­vljajo (vecjo) ucno neuspešnost, ogroženo je vsakodnevno družinsko življenje, vecje je tveganje za zanemarjanje in pomanjka­nje nadzora … 
Dolgorocne posledice pa se bodo najver­jetneje izražale preko opustitve šolanja pri mladih, v razlicnih oblikah delin­kventnega vedenja, slabi socialni prilago­jenosti, kasnejši nezaposlenosti in s tem povezanimi denarnimi težavami, poja­vljale se bodo težave v poklicnem in par­tnerskem življenju in najverjetneje bodo (še) vecje potrebe po psihiatricni pomoci v odrasli dobi.
Krepitev (ali oviranje) psihološke odpornosti 
Številni dejavniki lahko na psihološko od­pornost vplivajo spodbujevalno in varo­valno ali pa jo ti isti dejavniki ovirajo in ogrožajo. To so: družina, šola, vrstniške skupine, lokalno okolje. Pomembno je, katere komunikacijske spretnosti obvla­da otrok, kako spretno se loti reševanja problemov, kakšna je njegova zmožnost izražanja custev in potreb. Nic manj po­membne pa niso spretnosti postavljanja realnih ciljev, zmožnost razumevanja okolišcin, zmožnost samouravnavanja, notranja motiviranost in socialna odziv­nost posameznika.
Strategije pomoci
Cujec pristop
Osnovni namen cujecnosti je, da je po­sameznik sposoben upravljati s svojo po­zornostjo in da prepozna moc vpliva in delovanja lastnih misli (tako pozitivnih, spodbudnih kot tudi negativnih, ogroža­jocih). Cujecnost dobrodejno deluje na custveno stanje otrok, na njihovo men­talno zdravje, sposobnost ucenja ter tudi na njihovo fizicno zdravje (Škobalj, 2017). Cujecnost je duševna prisotnost v danem trenutku. 
Opazovanje je bistvenega pomena. Z opa­zovanjem pridemo do lastne izkušnje in védenja. Védenje, ki ga pridobimo z opa­zovanjem, je drugacno od tistega, ki smo ga slišali ali prejeli od drugih. Opazovanje in cujecnost se prepletata in dopolnjujeta. Bolj ko opazujemo, vec cujecnosti raste v nas, in bolj ko smo cujeci, globlje je naše opazovanje.
Analiza številnih raziskav in realnega stanja v praksi kaže na to, da so cujeci mladostniki bolj priljubljeni med vrstni­ki. Imajo vec prijateljev, manj negativnih emocij in so manj tesnobni. Urjenje cu­jecnosti ima vidne in dokazljive pozitivne ucinke na možganih. Programi cujecnosti prispevajo k fizicnemu zdravju, razvoju emocionalno-socialnega ucenja, razvoju eksekutivnih funkcij (pozornost, delovni spomin, samoregulacija), odpornosti na stres in tesnobo ter k psihofizicnemu bla­gostanju.
Pridobivanje vešcin cujecnosti je prepro­sto in vselej dostopno vsem, ki so pri­pravljeni na sprejemanje novih tovrstnih vešcin. Rezultati so vidni v relativno krat­kem casu. Urjenje mentalne pozornosti prinaša številne koristi: posameznik raz­vije vecjo stopnjo odgovornega ravnanja, razvije motiviranost za pridobivanje zna­nja v najširšem možnem kontekstu, ne le preko formalnega ucenja, temvec ob vsaki priložnosti in izkušnji, pridobi širino duha in notranjega obzorja, razvije razumeva­nje, kaj je družbena odgovornost, postane mocna in odgovorna oseba.
Pomen socutja in njegov vpliv na psihološko odpornost 
Socutje krepi posameznika. Spodbuja obcutke srece in druga prijetna custva (optimizem, hvaležnost, upanje …). Po­vecuje obcutek lastne vrednosti, obcutek poslanstva, izboljšuje predstavo o sebi, zmanjšuje telesno bolecino in napetost, zmanjšuje stres, anksioznost, škodljiv per­fekcionizem, sram, samomorilno razmi­šljanje, povecuje zadovoljstvo v odnosih in predvsem povecuje rezilientnost.
Socutje sestavljajo in gradijo trije elementi:
•	
zavedanje: kaj se dogaja z nami v tem trenutku (naša custva, misli, telesni obcutki, potrebe) ne da bi presojali ali se poistovetili;

•	
razumevanje: videti stvari take, kot so (ne da si govorimo, kakšne bi morale biti), razumeti, kaj povzroca naše trpljenje, videti ga kot sestav­ni del življenja, ki ga doživljamo vsi ljudje;

•	
motiviranost: zaveza k odzivanju na zaznano trpljenje na nacin, ki nam pomaga in je prijazen do nas ter nas podpira. 


Literatura
•	
Dobnik Renko, Bernarda (2020): Anksiozne motnje pri otro­cih in mladostnikih. Psihološka obzorja, 29, 1–8. 

•	
Jericek Klanšcek, Helena; Roškar, Saška; Vinko, Matej idr. (2018): Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveni­ji. Ljubljana: NIJZ. Pridobljeno 11. 3. 2022 s spletne strani: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-dato­teke/dusevno_zdravje_otrok_in_mladostnikov_v_sloveni­ji_19_10_18.pdf.

•	
Kiswarday, Vanja (2013): Analiza koncepta rezilientnosti v kontekstu vzgoje in izobraževanja. Andragoška spoznanja, letnik 19, št. 3, str. 46–64.

•	
Mikuž, Andreja; Zupancic, Agata (2020): Perspektive: Du­ševno zdravje. Dostopnost ucinkovite obravnave pri težavah v duševnem zdravju, razvojnih in duševnih motnjah – izzivi, dobre prakse in sistemske priložnosti. Pridobljeno 11. 3. 2022 s spletne strani: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/uploaded/perspektive_jz_2020_04.pdf.

•	
Škobalj, Eva (2017): Cujecnost in vzgoja. Ljubljana: Ekološko kulturno društvo za boljši svet.




Foto: Matej Hozjan

Mladi in iskanje psihološke pomoci


Inja Ajda Hvala, dijakinja cetrtega letnika Gimnazije Vic, ki bo študirala klinicno psihologijo na univerzi v Tilburgu na Nizozemskem.

Danes je doživljanje duševnih stisk nekaj, s cimer se sreca skoraj vsak, naj bo to v blažji in skoraj neopazni obliki ali pa v obliki resne psihološke diagnoze. Ob porastu stisk med mladimi, ki je še posebej opazen v zadnjih letih, se veca tudi povpraševanje po psihološki pomoci, pa vendar se v javnosti o tem skoraj ne govori. S svojim clankom želim bralcem približati problematiko iskanja in (ne)dostopnosti psihološke pomoci v Sloveniji.

Katere vrste psihološke pomoci poznamo?
Psihoterapija
Psihoterapija je zdravljenje duševnih ter reševanje custvenih težav s pomocjo psiholoških sredstev in psihoterapev­tskih tehnik. Cilj psihoterapevtskega procesa je odstraniti ali spremeniti ob­stojece simptome in spremeniti motece oblike vedenja ter obenem spodbujati osebnostno rast in razvoj. Gre za dolgo­trajen in zahteven postopek zdravljenja, ki v nekaterih primerih lahko popravi tisto, cesar ne more nobena druga obli­ka zdravljenja. Psihoterapija poteka v treh fazah: zacetni, srednji in zakljucni. Pomembno se je zavedati, da psihotera­pija ni svetovanje, ampak je terapevt pa­siven, klient pa aktiven. Gre za aktivno ukvarjanje s samim seboj in samospo­znavanje. Ker gre pri psihoterapiji za dolgotrajen proces, to ni primerna obli­ka zdravljenja v primerih akutnih bole­zenskih stanj, kot so akutne psihoze ali akutne mocne depresije (Psihoterapija, 2018).
Klinicna psihologija
Klinicna psihologija je podrocje, ki zdru­žuje znanost, teorijo in prakso z name­nom razumevanja, napovedovanja in odpravljanja psihicnih težav oziroma motenj. Klinicni psihologi se ukvarjajo s podrocji, kot so npr. klinicno psihološko ocenjevanje, psihološka pomoc, nevrop­sihološka rehabilitacija in psihoterapija. Osrednja dejavnost klinicnega psihologa pa je klinicnopsihološka in nevropsiho­loška diagnostika otrok, mladostnikov, odraslih in ostarelih, ki ji sledi tudi psiho­terapevtska obravnava. Klinicni psihologi so tudi tisti strokovnjaki, ki podajajo izve­denska mnenja za razlicne komisije in so­dišca na osnovi diagnoze, ki jo postavijo. Klinicni psihologi za reševanje duševnih težav in motenj uporabljajo tehnike psi­hološkega svetovanja (Opis poklica – kli­nicni psiholog, 2010).
Psihologija
Psiholog opravlja podobno delo kot kli­nicni psiholog, le da ne more postavljati diagnoz. Lahko izvaja le psihološko oce­njevanje, pri katerem uporablja posebne psihološke teste, in s tem poda psihološko mnenje. Prav tako ne more predpisovati zdravil. Psiholog lahko deluje v vrsti usta­nov, kot so vrtec, šola, zdravstveni dom, socialni zavodi, športne ustanove, mediji, kadrovske službe itd. Na psihologa se obr­nemo takrat, ko želimo izvedeti vec o sebi, na primer katera študijska smer bi bila primerna za nas, ali ko se želimo z nekom posvetovati o svojih odlocitvah, težavah ter custvenih stiskah (Psiholog, 2022).
Psihiatrija
Psihiatrija je specializacija, ki se opravlja na medicinski fakulteti. Psihiater lahko izvaja medicinsko diagnostiko ter zdravi duševne težave in motnje. Njegova poseb­nost je, da za zdravljenje uporablja tako zdravila kot tehnike psihološkega sve­tovanja. Obišcemo ga, ko za zdravljenje duševne motnje potrebujemo zdravila, na primer v primeru bipolarne motnje ali psihoze. Nima pristojnosti za izvajanje psihološkega testiranja in samostojnega izvajanja psihoterapevtskega zdravljenja. Pri zdravljenju se najpogosteje uporablja­jo zdravila, ki sodijo v naslednje skupine: antidepresivi, antipsihotiki, stabilizatorji razpoloženja in pomirjevala. Najbolj zna­na in tudi z dokazi podkrepljena je biolo­ška teorija o nastanku duševnih motenj, na kateri sloni psihiatrija. O nastanku du­ševnih motenj sicer govori vec teorij. Štu­dije kažejo tudi na to, da so duševne mo­tnje posledica neravnovesja med snovmi, ki jih izlocajo možganske celice. Vedeti moramo, da samo obravnava z zdravi­li ni dovolj, saj je za dokoncno odpravo bolezni pomembna tudi psihoterapev­tska obravnava, pri kateri je poudarek na spreminjanju posameznikovega vedenja preko samostojne dejavnosti (Lešer, b. d.).
Hospitalizacija
V primeru akutnega bolezenskega sta­nja se v skrajnem primeru bolniku ob obravnavi predlaga hospitalizacija. Gre za skrajni primer, ko bolnik po oceni stro­kovnjaka mocno ogroža svoje zdravje ali življenje ali celo življenje ljudi okoli sebe. Najbolj skrajna oblika hospitaliza­cije je neprostovoljna oziroma prisilna hospitalizacija, pri kateri posameznik, ki je hospitaliziran, nima besede. O stopnji ogroženosti pacienta odloca zdravnik, ki upošteva pacientovo ogrožanje življenja, tako lastnega kot tujega, in pacientov pre­trgan stik z realnostjo. V Sloveniji deluje vec ustanov, kjer v primeru življenjske ogroženosti nudijo nujno psihiatricno pomoc in hospitalizacijo za nedolocen cas (Napotitev – kdaj se odzvati, 2018).
Stigmatizacija duševnih stisk
Svetovna zdravstvena organizacija opo­zarja, da ljudje z razlicnimi duševnimi stiskami v veliko državah še zmeraj doži­vljajo nespoštovanje svojih osnovnih pra­vic, diskriminacijo in stigmo. V zadnjih letih se je javnost zacela bolj zavedati, ka­kšen vpliv ima duševno zdravje na razvoj na globalni ravni. Kljub temu pa razlika med številom ljudi, ki potrebujejo pomoc, in številom ljudi, ki imajo dostop do nje, še naprej ostaja ogromna. V desetletju do 2017 se je število ljudi, ki trpijo za dušev­nimi boleznimi, povecalo za 13 %; kar 20 % otrok in adolescentov trpi za vsaj eno duševno motnjo. Zaskrbljujoc je tudi po­datek, da je samomor vodilen razlog za smrt v starostni skupini od 15 do 29 let. Kljub temu pa vlade za zdravljenje dušev­nih bolezni v povprecju namenjajo manj kot 2 % proracuna za zdravstveni sistem (Mental health, 2022).
(Ne)dostopnost psihološke pomoci v Sloveniji
Stanje glede dostopnosti psihološke po­moci pri nas ni dobro. Slovenija se je od nekdaj soocala z nesprejemljivo dolgimi cakalnimi vrstami v zdravstvu, pri cemer še posebej trpijo mladi. Dodatno je na stanje negativno vplivala pandemija covi­da-19, saj porocajo o kar 360-odstotnem porastu urgentnih napotitev v primerjavi z obdobjem pred pandemijo. Strokovnja­ki sicer opozarjajo, da za stanje ne gre kri­viti le epidemije, saj je bilo le-to urgentno že pred njo. Prav tako se soocamo z zelo neurejeno zakonodajo na podrocju psi­hoterapije, saj jo lahko izvaja vsak, brez kazenske odgovornosti, psihoterapija pa pri nas ni priznana kot psihološki poklic in program psihoterapije študijsko ni akreditiran.
Med hospitaliziranimi mladimi jih ima kar 75 % diagnozo razvijajoce se oseb­nostne motnje, ki je posledica družbenih sprememb. Za 40 % se je povecal pojav depresije, anksiozne motnje in motenj hranjenja. Trije urgentni centri za du­ševno zdravje mladih in otrok so 120- ali celo 130-odstotno zasedeni, prav tako primanjkuje klinicnih psihologov in pe­dopsihiatrov. Povprecna hospitalizacija se je zaradi prezasedenosti kapacitet z 22 dni skrajšala na pet dni. Ceprav so povecali kapacitete oddelkov, pa še vedno mocno primanjkuje usposobljenega kadra. V Slo­veniji je registriranih zgolj 61 psihiatrov, ki so specializirani za otroško in mla­dostniško psihiatrijo (53 javnih in osem zasebnih). Iz registra lahko razberemo, da je v Sloveniji tudi 126 klinicnih psiho­logov (113 javnih in 12 zasebnih). Število strokovnjakov pri nas je tako mocno pod povprecjem Evropske unije. Posledica tega je tudi, da se cakalne dobe za tovr­stno pomoc raztezajo od nekaj mesecev do dveh let.
Podatek, da se je med letoma 2008 in 2015 poraba zdravil za zdravljenje duševnih in vedenjskih motenj pri otrocih in mlado­stnikih povecala za 48,3 %, dokazuje, da stanje ni zavidljivo. Povecanje je posledica porasta porabe antidepresivov (za 43,3 %) in psihostimulansov (za 87,2 %) (Kame­naric, 2021; Švab, 2022). 
Stanje med mladimi
Ker me je zanimalo, kakšno je v Sloveni­ji stanje glede duševnega zdravja mladih in dostopnosti psihološke pomoci zanje, sem v februarju letos izvedla anketo, s ka­tero sem želela pridobiti odgovore na to. Anketo sem izvedla med mladostniki v starosti od 14 do 21 let, ker mi je ta staro­stna skupina najlažje dostopna. Povprec­na starost anketirancev je bila 17,8 leta. V anketi je sodelovalo 251 oseb, od tega jih 82 % obiskuje srednjo šolo.
Rezultati so pokazali, da najvec mladih psihološke pomoci ne poišce zaradi tega, ker ne vedo, na koga se lahko obrnejo, in ne zaradi strahu pred obsojanjem okolja. Pri tem bi izpostavila dejstvo, da kar 73 % mladih poroca o tem, da so že obcutili stigmo zaradi duševnega zdravja v svojem neposrednem okolju. Pri vprašanju, zakaj anketiranci niso prosili za pomoc, sem opazila tudi vec odgovorov, ceš da menijo, da jim starši ne bi dovolili prejemati psi­hološke pomoci, ali da menijo, da njihove težave niso dovolj resne, da bi prejemali pomoc. Stigma zaradi duševnega zdravja je lahko razlog, da starši ne odobravajo koncepta psihološke pomoci, lahko pa tudi pripomore k temu, da ljudje v stiski menijo, da njihova stiska ni dovolj huda. Izpostavljene so bile tudi dolge cakalne vrste in visoke cene samoplacniških stori­tev. Ugotovila sem, da 72 % anketirancev doživlja ali pa je doživljalo duševne stiske. Iz tega bi lahko sklepali, da ljudje, ki doži­vljajo duševne stiske, hkrati obcutijo sti­gmo zaradi svojega pocutja. Izvedela sem tudi, da najvec vprašanih doživlja depre­sijo (41 % vprašanih) in anksiozne motnje (53 %). Ce je 53 % vprašanih dejalo, da doživljajo anksiozne motnje, 54 % ljudi pa je povedalo, da psihološko pomoc pre­jemajo, so jo prejemali ali pa jo želijo pre­jemati, lahko iz tega sklepamo, da najvec ljudi za psihološko pomoc zaprosi ravno zaradi anksioznosti in depresije. Glede na prikazane rezultate lahko tudi ocenimo, da opozarjanje strokovnjakov v Sloveniji na to, da je stanje med mladimi kriticno, ni pretiravanje. 
V casu izvajanja ankete je psihološko pomoc prejemalo 15 % vprašanih. Naj­bolj pogosta oblika psihološke pomoci je bila psihoterapevtska obravnava. Najvec vprašanih je do psihološke pomoci prišlo preko strokovne zdravniške pomoci, to­rej obiska osebnega zdravnika ali hospi­talizacije (40 %), kar nekaj mladih pa je navedlo, da so morali uporabiti zveze in poznanstva. To je precej zaskrbljujoc po­datek, saj nam pove, da psihološka pomoc pri nas ni dovolj dostopna in da se morajo ljudje zato posluževati tudi neregularnih nacinov, da si zagotovijo dostop do nje. 
Literatura
•	
Iztok Lešer, psihiater (b. d.). Psihiatrija, informacije za vsa­kogar. Pridobljeno 16. 1. 2022 s spletne strani: http://psihi­ater-leser.com/.

•	
Kamenaric, Kaya (2021): Absurdno dolge cakalne vrste, neurejena zakonodaja in cedalje vec zdravil. 24ur.com, 10. 10. 2021. Pridobljeno 18. 1. 2022 s spletne strani: https://www.24ur.com/novice/slovenija/psihiater-psiholog-ali- psihoterapevt.html.

•	
Mental health (2022). Ženeva: World Health Organization. Pridobljeno 16. 1. 2022 s spletne strani: https://www.who.int/health-topics/mental-health#tab=tab_1.

•	
Napotitev – kdaj se odzvati (2018). Ljubljana: Inštitut za ra­zvoj cloveških virov. Pridobljeno 16. 1. 2022 s spletne stra­ni: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/psihoterapija/koristne-informacije-o-psihoterapiji/napotitev-bliznjega- po-pomoc/napotitev-kdaj_se_odzvati.

•	
Opis poklica – klinicni psiholog (2010). Ljubljana: Zavod Re­publike Slovenije za zaposlovanje. Pridobljeno 16. 1. 2022 s spletne strani: https://www.ess.gov.si/ncips/cips/opisi_po­klicev/opis_poklica?Kljuc=814.

•	
Psiholog (2022). Grosuplje: Mojpsihoterapevt.si. Pridoblje­no 16. 1. 2022 s spletne strani: https://www.mojpsihotera­pevt.si/psiholog. 

•	
Psihoterapija (2018). Ljubljana: Inštitut za razvoj cloveških virov. Pridobljeno 15. 1. 2022 s spletne strani: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/psihoterapija.

•	
Švab, Natalija (2022): 360 odstotkov vec urgentnih napoti­tev, v bolnišnici pet namesto 22 dni. 'Stanje je kriticno.' 24ur.com, 16. 1. 2022. Pridobljeno 16. 1. 2022 s spletne strani: https://www.24ur.com/novice/slovenija/360-odstotkov- vec-urgentnih-napotitev-pet-namesto-22-bolnisnicnih- dni-stanje-je-resnicno-kriticno.html.

•	
Univerzitetna psihiatricna klinika Ljubljana (2017). Prido­bljeno 16. 1. 2022 s spletne strani: https://www.psih-klini­ka.si/.




Foto:Nataša Pezdir


Foto: Peter Prebil


Izboljšanje duševnega zdravja v šoli

Teja Gracin, doc. dr. znanosti (sociologija), mag., prof. inkluz. ped., uciteljica DSP, svetovalna delavka, koordinatorica OPP, zaposlena na OŠ Ivana Cankarja Ljutomer.

Ustrezno duševno zdravje mladostnikov ima velik pomen. Še posebej pozorni moramo biti pri duševnem zdravju otrok s posebnimi potrebami, ki so vkljuceni v redno osnovno šolo, vendar v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomocjo. Njihova samopodoba in duševno zdravje sta prav zaradi pogostih neuspehov ogrožena. Srecujejo se s pomanjkljivo motivacijo, in kot vemo, je najboljša motivacija prav uspeh. V nadaljevanju predstavljamo nekaj tehnik in pristopov za izboljšanje le-tega in ucinkovito delovanje otrok v šolskem sistemu. Pristopi so usklajeni s smernicami, ki so zastavljene v vzgojnem nacrtu šole.

Vzgojni nacrt s poudarkom 	na zdravju
Izhajamo iz izhodišca, da imajo otroci in mladostniki pravico do ustreznega socialnega, pravnega in ekonomskega varstva oziroma da se jim zagotavlja ucinkovito uresnicevanje pravice do iz­obraževanja v okolju, ki spodbuja celovit razvoj njihove osebnosti ter njihovih te­lesnih in duševnih zmogljivosti. Zakon o osnovni šoli (Uradni list RS, 1996) med drugim navaja, da je treba uresnicevati cilje, kot so spodbujanje posamezniko­vega skladnega telesnega, spoznavnega, custvenega, moralnega, duhovnega in socialnega razvoja z upoštevanjem ra­zvojnih zakonitosti, ter razvijati pozitiv­no samopodobo. Zdravje mladostnikov je torej zelo pomembno, zato tudi delo­vanje šole usmerjajo vzgojna nacela in vrednote, ki so povezane z oblikovanjem optimalnega življenja in dela v šoli v fi­zicnem, psihosocialnem in duhovnem smislu. To pa poteka v okviru zdrave šole na oddelcni ravni in na ravni po­sameznika pri pouku. Cilj na vzgojnem podrocju med drugim zajema razvoj odgovornosti in samostojnosti s pou­darkom na izvajanju minut za zdravje. Zato prav zdravju, še posebej duševne­mu zdravju, dajemo velik pomen.
Izhodišca pri 	individualnem delu
Pri delu z ucenci upoštevamo nacela celo­stnega pristopa, interdisciplinarnosti, so­delovanja s starši, postavljanja optimalnih ciljev in aktivne udeleženosti ucenca ter uporabljamo inkluzivne pedagoške pristo­pe, kot so prilagojene oblike in metode dela ter strategije podpore in pomoci. Sestava nacrta pomoci in podpore poleg funkci­onalnih ciljev, kot so razvijanje motorike, branja, pisanja, zaznavanja, matematicnih spretnosti, sloni tudi na razvijanju pozitiv­ne samopodobe. Poudarek je na telesnem in duševnem zdravju, samovrednotenju, spreminjanju negativnih stališc, samoza­vesti in samostojnosti. Poseben pomen na­menjamo razvoju ustrezne samopodobe in jo povezujemo z razvojem zdravja. Ne gre samo za telesno podobo, ampak predvsem za duševno samopodobo, kamor uvršca­mo oblikovanje pozitivnih stališc, odnos do sebe, samovrednotenje lastnega razvoja, dosežkov, napredka, korekcijo prenizkih in previsokih pricakovanj staršev in uciteljev, korekcijo negativnih stališc in odnosov, ra­zvoj samozaupanja, samozavesti, zmanjše­vanje izoliranosti, odvisnosti, samostojno in postopno opravljanje zahtevnejših del, samostojno primerjanje, vrednotenje in nasprotovanje … 
Duševno zdravje otrok s posebnimi potrebami 
Storilnost je v današnjih casih zelo po­membna. Otroci s posebnimi potrebami se v inkluzivni šoli srecujejo s številnimi težavami in ovirami, in to bolj kot kdaj­koli prej. Težave v duševnem zdravju so, kot navaja Resolucija o nacionalnem pro­gramu duševnega zdravja 2018–2028, tudi kljucni razlog za izgubo produktivnega cloveškega kapitala. Gabrijelcic (v Jeri­cek Klanšcek idr., 2016: 6) poudarja, da je dobro duševno zdravje eden najbolj po­membnih varovalnih dejavnikov zdravja, motnje duševnega zdravja pa eden od vo­dilnih globalnih, pa tudi eden od bolj spre­gledanih vzrokov manjzmožnosti v odrasli dobi. Prav mladostništvo je obdobje, ko se kljucno dooblikuje ne le posameznikov pogled na svet, ampak se utrdijo tudi ele­menti za njegovo dobro duševno zdravje ali pa se pojavijo motnje duševnega zdrav­ja in vedenjske motnje. 
Z zdravjem je povezana tudi motivacija ucencev. Še posebej je na to opozarjal Šcu­ka (Šcuka idr., 2007: 68–70), ki poudarja pomen tako imenovanega »energetskega naboja« ucenca, ki je odvisen od genetskih znacilnosti, zdravstvenega stanja, telesne vzdržljivosti, custvenih znacilnosti, social­nega okolja, dosedanjih izkušenj … 
O pomenu duševnega zdravja govorijo tudi razlicne motivacijske teorije, še po­sebej teorija skladnosti med razvojno sto­pnjo in okoljem, ki se nam zdi pomembna in uporabna, predvsem pri preucevanju motivacije odrašcajocih otrok s poseb­nimi potrebami. Temeljna predpostavka teorije skladnosti med razvojno stopnjo in okoljem (angl. stage-environment fit) je, da je mladostnikov zdrav duševni razvoj odvisen od skladnosti med spremembami v mladostnikovih razvojnih potrebah in spreminjajocimi se priložnostmi v okolju, da te potrebe zadovolji (Puklek Levpušcek idr., 2009: 57). In prav zaradi izhodišc po­mena motivacije, duševnega zdravja in problematike pri inkluziji otrok s posebni­mi potrebami predstavljamo nekaj dejav­nosti, ki krepijo to šibko tocko.
Krepitev duševnega zdravja
Duševno zdravje lahko zelo uspešno krepimo tako pri skupinskem kot pri in­dividualnem delu. V nadaljevanju pred­stavljamo nekaj dejstev, podkrepljenih z didakticnimi pristopi, ki pripomorejo k boljšemu duševnemu zdravju otrok in mladostnikov. 
Gibanje zmanjšuje stres
Vemo, da obstaja velika povezava med umom in telesom. Gibanje izboljša po­sameznikovo duševno zdravje, še pose­bej ko se izvaja v naravi. Zavedamo se pomena pouka na prostem, saj številne raziskave (Novak idr., 2022) govorijo o pozitivnih vplivih takega pouka na zna­nje, ucenje in pocutje ucencev, pa tudi na šole kot skupnosti. Pouk na svežem zraku izboljša ucne dosežke, poveca motivaci­jo, izboljša fizicno in mentalno zdravje, poveca koordinacijo, ravnotežje in rocne spretnosti ter omogoca socialni razvoj ucencev. Zato se tudi sami poslužujemo pouka na prostem, ko se le da. Prikazu­jemo primer igre za krepitev pozornosti, koncentracije, fonološkega zavedanja, širjenja besedišca in tudi gibanja. Bistvo igre je, da otrok preko gibanja, raziskova­nja in pozornega opazovanja najde pred­mete ali pojme na vse crke abecede. 
Že samo zaradi tega, ker je ucenec v naravi, je njegovo pocutje pozitivno in sprošceno. Tovrstni pouk je nedvomno izboljšal pocu­tje, interes za ucenje in samopodobo. Uce­nec je bil motiviran, poiskal je vecino zah­tevanega. Ugotovili smo, da sta pozornost in koncentracija na prostem veliko boljši, nalogo je opravljal z veseljem in zavzeto. 
Kompenziranje zaslonov
Današnji otroci so bili, ce ne prej, pa v casu epidemije covida-19, primorani vec ur dnevno uporabljati zaslone, ceprav otroške oci temu niso bile namenjene. Zavedati se moramo, kako invaziven je ta vpliv na razvoj osebnosti, možganov, duševnega zdravja in tudi odnosov. Pri individualnem delu v sodelovanju s starši poudarjamo pomen urnika, kjer ima otrok dovoljenje za 'prisostvovanje ekranom'. Zavedati se moramo, da nam ti jemljejo dragocene iz­kušnje gojenja odnosov, spoznavanja sveta ter zavedanja sebe. 
Razvijanje samovrednotenja in pozitivne samopodobe
Ena izmed osnov dobrega duševnega zdravja je razvijanje pozitivne samopodo­be in ustrezno samovrednotenje. Pozitiv­na samopodoba je realna in zdrava. Ima veliko motivacijsko vlogo pri šolskih in drugih obveznostih. Povezana je s social­nim okoljem, lastnim telesom in duševnim vidikom. V nadaljevanju predstavljamo tri primere samovrednotenja in vrednotenja samopodobe, saj opažamo, da se otroci lah­ko veckrat precenijo ali pa tudi podcenijo. Pri vrednotenju »jaz sem/nisem …« ucen­ci spoznavajo in vrednotijo svoj jaz. Raz­mišljajo, a jim je kar težko zapisati, se ovre­dnotiti. Pri samovrednotenju (»pingvin presenecenja«) ucenci s pomocjo ogledala poskušajo ovrednotiti sebe. Pri didakticni igri »zemljevid obcutkov« jim gre lažje, saj so odgovori že podani. Z barvnimi elasti­kami morajo oznaciti besede/pojme, ki jih razveseljujejo, jim povzrocajo stres, jih raz­jezijo ali jim dajejo upanje. Med drugim so navedeni: mir, zdravje, šport, ucenje, dru­žina, pocitnice, glasba, preteklost, pomoc, duša, pravila, igra, sreca … Te didakticne igre so odlicna iztocnica za prikaz mlado­stnikovega duševnega zdravja, za pogovor o težavah in za krepitev mocnih podrocij, ki spodbujajo samopodobo in posledicno krepijo duševno zdravje. 
Ucencem je težko ovrednotiti samega sebe. Ob dobri spodbudi nalogo ustrezno opravijo. To je kar izziv, njihovi obcutki so na koncu vseeno pozitivni, kar je tudi cilj. Ob analizi so s svojim samovrednotenjem zadovoljni. 
Didakticna igra Pozorko služi za razvijanje pozornosti in koncentracije, pri cemer uce­nec iz simbolov razbere poved v povezavi s »pingvinom presenecenja«. Dobi navodi­lo, da odkrije list, pod listom pa se skriva ogledalo. Ucenec pove nekaj lepega o tem, kar vidi, torej o sebi. Opažamo, da ucenci težko povedo kaj lepega o sebi, imajo teža­ve z ovrednotenjem samega sebe, se težko izrazijo. Vloga ucitelja je, da jih pri tem spodbuja. Takšne vrste didakticnih iger dajejo vecji vpogled v ucencevo mišljenje in ga celostno upoštevajo. Pomembno je, da jih uporabljamo v celotnem izobraže­valnem procesu in ucenca tako obravna­vamo kontinuirano in celostno. Tako lažje zaznavamo tudi morebitna odstopanja. 
Sklepne misli
Ugotavljamo, da duševno zdrav mlado­stnik lažje premaguje težave, se sooca z izzivi ter lažje premaguje stres. Na du­ševno zdravje mladostnikov nedvomno vplivajo šolske obveznosti. To je veliko­krat narušeno, kadar je pred ocenjeva­njem znanja. Ce pa gre za mladostnika s posebnimi potrebami, je to še veliko bolj izraženo. Vemo tudi, da sta pomemb­na dejavnika okolje in dednost. Zato je pomembno, da je duševno dozorevanje, v katerem se mladostniki nahajajo, cim manj podvrženo stresnim situacijam, skrbno opazovano, prilagojeno in spod­budno. Kot prednostna naloga mora biti zavedeno tudi v vzgojnem nacrtu šole, prav tako se mora kot prednostna naloga krepiti v celotnem izobraževalnem pro­cesu. Ce otrok rad hodi v šolo, ima do­bro samopodobo, podporo in motivacijo, bodo posledicno uspehi vecji in duševno zdravje ustrezno. 
Literatura
•	
Destovnik, Karl idr. (1997): Uresnicevanje integracije v praksi: vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Zbornik prispevkov s strokovnega simpozija v Portorožu od 13. do 15. 2. 1997. Ljubljana: CenterKontura.

•	
Jericek Klanšcek, Helena; Roškar, Saška; Britovšek, Karmen idr. (2016): Mladostniki o duševnem zdravju. Pridobljeno 30. 3. 2022 s spletne strani: https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/mladostniki_o_dusevnem_zdrav­ju.pdf.

•	
Kogovšek, Tina; Pavlin, Samo (2007): Identifikacija dejavni­kov, ki vplivajo na izbiro izobraževalnega programa. Teorija in praksa, letnik 44, št 5. Pridobljeno 15. 9. 2021 s spletne strani: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/tip20075_Kogovsek_Pavlin.pdf.

•	
Novak, Nina; Dolgan, Katarina; Vršic, Vesna idr. (2022): Pouk na prostem – prirocnik za uciteljice in ucitelje razrednega pou­ka. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

•	
Puklek Levpušcek, Melita; Zupancic, Maja; Marentic Požar­nik, Barica idr. (2009): Osebnostni, motivacijski in socialni dejavniki ucne uspešnosti. Ljubljana: Znanstvena založba Fi­lozofske fakultete.

•	
Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdrav­ja 2018-2028 (ReNPDZ18–28) (2018). Pridobljeno 25. 3. 2022 s spletne strani: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=RESO120.

•	
Šcuka, Viljem; Kostic, Mladen; Šalehar Stupica, Marija Ana idr. (2007): Šolar na poti do sebe: oblikovanje osebnosti: priroc­nik za ucitelje in starše. Radovljica: Didakta. 

•	
Zakon o osnovni šoli (1996). Uradni list RS, št. 81/06 Pri­dobljeno 15. 4. 2022 s spletne strani: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448.





Foto: arhiv Teje Gracin 

Tema naslednjega 
Žarišca 
Vloga kulture




Foto: arhiv Teje Gracin 


Globlje 				znacilnosti iger

Katarina Jensterle Necimer, prof. športne vzgoje, je uciteljica športa na OŠ Poldeta Stražišarja Jesenice. 

V svetu se ustvarja motoricno manj aktivna družba, ki je dolgorocno zelo problematicna za celoten sistem. Pomembno je poudariti, da imamo športni pedagogi v današnjem svetu zelo pomembno vlogo. Smo edini, ki neposredno vplivamo na otrokovo zdravje. Gre za raziskovanje, kako vsakemu posamezniku predstaviti šport kot dejavnost, ki jo bo vzljubil in jo gojil celo življenje. To pa lahko dosežemo le, ce že v otroški dobi predstavimo igro kot nekaj, kar ni prisila in je zanimivo do te mere, da se nam bodo otroci želeli prikljuciti sami od sebe. Clanek obravnava otroke do konca druge triade. V tem obdobju je kljucno, da ne ponudimo tekmovalnih iger. Žal pri tekmovalnih igrah vedno zmaga samo eden oz. samo ena skupina otrok, vsi ostali pa so poraženci. S tem otroku ne priljubimo športa, ampak ga od njega celo odbijemo.

Gibanje nekoc in danes
Otroci so se na motoricnem podrocju v zadnjih desetih letih precej spremenili. Pri vecini se je telesna teža nekoliko ali pa precej povecala. Tudi otroci z normalno telesno težo so postali okorni in nekateri presenetljivo nespretni. Športni pedagogi se srecujemo z otroki, ki bolehajo za gla­voboli, bolecinami v trebuhu in pretirano utrujenostjo. Ko vstopijo v telovadnico, se 'prilepijo' na klop in nimajo volje vsta­ti. Potrebujemo precej motivacijskih spo­sobnosti, predvsem pa potrpljenja, da jih vkljucimo v gibalne aktivnosti. Pri tem nam pomaga pravilna izbira iger. 
Igre kot element izobraževanja
Igre so pri razvoju otroka odlocilen ele­ment izobraževanja, saj mu pomagajo ozavestiti, kdo je, kaj vse zmore in kako pomembno je medsebojno sodelovanje. Pred leti je bila otroška igra nekaj samou­mevnega. Kadar otroci niso bili zaposleni z ucenjem ali kakšnim hišnim opravilom, so se igrali. Veljalo je prepricanje, da se vsak otrok igra in da imajo to v krvi. Žal je bilo to zmotno razmišljanje, saj se srecujemo z generacijami otrok, ki se ne znajo vec igrati sami. Potrebujejo razne animatorje, ucitelje in trenerje, da jih spodbujajo in se igrajo z njimi. Ce jih pustimo same, igra pocasi zamre in prepustijo se dolgocasju. Kadar so v bližini starši, sitnarijo in najvec­krat izsiljujejo elektronske igrace. Otroci s tem izgubljajo zmožnost interakcije s so­ljudmi, vešcino komuniciranja, pogajanja, sodelovanja. Njihov nacin delovanja je še posebej opazen na taborih ali v šolah v na­ravi, kjer skupaj preživimo vec dni. Tam je pomembno, da imajo otroci ves cas za­polnjen z aktivnostmi, sicer enostavno ne vedo, kaj bi sami s sabo. Kako drugace je bilo nekoc, ko so komaj cakali na proste trenutke, prosto igro. Ker se mi še spomi­njamo tistega obdobja, je torej od nas odvi­sno, koliko tega se bo ohranilo. Prosta igra je danes postala kar nekako manjvredna. Ce starši ne vozijo svojih otrok na razlicne dejavnosti, niso prepricani, ali sploh delajo prav. Pogovori med starši se vrtijo okrog otrokovih dosežkov na raznih placljivih dejavnostih. Še vzgojiteljice v vrtcih niso prepricane, ali opravljajo svoje delo, tako kot je treba, ce otroke prepustijo lastnemu izražanju, lastni fantaziji, prosti igri. Veli­kokrat pride do tega, da odrasli ne znajo prav lociti, kaj prosta igra sploh je, in jo enacijo z grdim obnašanjem. Tako otro­ke zmotijo v njihovi globoki fantaziji, ko oponašajo konja, psa ali kaco, ker jim npr. oblekica ne stoji, kot je treba, ali ker so pre­vec umazani. Nevede jim s tem v trenutku unicijo simulacijo fantazijskega sveta, ki so si ga sami ustvarili. Ce želimo, da bi naši otroci postali uspešni in samostojni od­rasli, jim moramo omogociti, da prva leta svojega življenja ustvarjajo notranje slike in jih tudi živijo.
Razvoj otroka je proces
Pozabljamo, da se morajo otroci šele nau­citi sodelovati in se pogovarjati. To bodo zmogli samo tako, da bodo poskušali sami. V nekaterih vrtcih zacenjajo z zgodnjim poucevanjem crk. Uciteljice v prvem ra­zredu pa si želijo, da bi ucenci v prvi razred prišli z usvojenim pincetnim prijemom. Na vseh ravneh bi morali veckrat poudar­jati, da tako zgodnje poucevanje ne prinaša nobenih pozitivnih rezultatov. Dejstvo pa je, da veliko otrok prav zaradi zgodnjega spodbujanja k intelektualnemu delu ka­sneje kaže primanjkljaj na gibalnem po­drocju. V šoli so težko pri miru. Starši trdi­jo, da jim je v šoli dolgcas, ker že vse znajo, in se ne zavedajo škode, ki so jo povzrocili otroku v rosnih letih, ker mu niso dali casa za prosto igro, torej za razvijanje strategij, za reševanje konfliktov s sovrstniki, za 'uži­vanje' v dolgcasu, ko vendar vedno lahko nacrtuješ, kaj boš skonstruiral v prostem casu. Takim otrokom je dolgcas pri pou­ku in pri prosti igri. Hitro se pojavijo tudi frustracije pri vodeni igri, saj stvari, ki jih ne obvladajo, ne želijo poceti. Niso razvili zavedanja, da lahko tudi sami nacrtujejo, saj je to namesto njih vedno opravila od­rasla oseba. Tako je najveckrat izgovorjeno vprašanje, ki se pojavlja v nižjih razredih pri prosti igri, vprašanje: »Uciteljica, kaj bomo pa zdaj delali?« V bistvu nimajo za­vedanja, da se na cudovitem igrišcu z ze­lenico in plezali lahko sami odlocijo, kako bodo porabili ponujeni cas. Vse stvari, ki so bile vcasih spontane, moramo torej da­nes razvijati zavestno. Ob urnikih, ki so jim starši le stežka kos, pa je doma to zelo težko izvedljivo. Otroci preživijo vecino dneva v šoli, zato smo jih ucitelji dolžni nauciti tudi proste igre.
Vpliv medijskih sredstev na otrokovo igro
V knjigi Games children play (Payne, 1998) avtor opozarja na fenomen strmoglavlje­nja igre, ki se je pojavil predvsem zaradi izuma televizije, potem pa še ostalih me­dijskih sredstev. Poudarja, da se v vsem razvitem svetu otroci ne znajo vec igrati spontano, torej sprošceno, nenarejeno, na­ravno. Problem televizije oznacuje kot cas, ko nic ne delamo. Niti oci ne delajo, se ne premikajo. Vse, kar vidimo, je dovoljeno v trenutku pozabiti. V podzavest pa se nam vtisnejo nenehno ponavljajoce se reklame. Tako naša kot otrokova pozornost sta vse bolj usmerjeni v to, kaj kupiti in kako izgle­dati. Zelo drago placujemo za to, kar smo kupili tako poceni – za televizijo.
Danes mnogo staršev sploh ne ve, katere racunalniške igrice igrajo njihovi otroci. Velika vecina najbolj igranih iger je zasno­vanih na sovražniku, ki prileti izza obzor­ja, otrok pa ga mora ustreliti prej, preden ta ustreli njega. Steve Jobs je priznal, da njegovi otroci racunalniške opreme niso smeli uporabljati, saj je na lastne oci videl nevarnosti tehnologije. Podatek iz Anglije nam sporoca, da njihov povprecen ucenec med osmim in osemnajstim letom eno tre­tjino svojega življenja preživi v spanju, eno tretjino v šoli, eno tretjino pa je zatopljen v medije. Na racun tega se seveda zmanjšuje kolicina casa za fizicne in športne dejavno­sti. Kratkorocno te naprave staršem olajša­jo delo, saj omogocajo neprekinjeno zaba­vo. Ugotovili so, da tisti ucenci, ki pogosto uporabljajo tablice in racunalnike, dose­gajo slabše šolske rezultate od tistih, ki jih uporabljajo le obcasno. Ucitelji natancno vemo, do katere mere se je pri dolocenem otroku razvila odvisnost. Gre za kronicno pomanjkanje spanca, le malo obcutka za realnost, izredno osamljenost, sindrom motene pozornosti, otroci se za vec kot nekaj minut ne morejo osredotociti na eno stvar, v družbi niso zmožni funkcionirati. Pri tem jim lahko pomagamo tako, da jih vidimo in ne samo gledamo. Šola jim kot vzgojna institucija lahko omogoci, da bodo zmožni svobodno iskati sami sebe, name­sto da so prikljuceni in kasneje odvisni. Pri tem lahko veliko vlogo odigramo športni pedagogi. Ce ponudimo pravo igro, nasto­pita mir in ugodje. Otroke telesna aktiv­nost poveže in še dolgo lahko razpravljajo o igralnih situacijah. S tem smo jim ponu­dili temo za pogovor in medsebojno inte­rakcijo. Kljuc do obvladovanja katerekoli odvisnosti pa je vedno nadomestitev z ne­cim drugim, kar nudi primerljivo ugodje. To lahko dosežemo ob kontinuirani vad­bi, ki jo omogoca naš šolski sistem. Naša naloga je, da vsakemu otroku ponudimo aktivnost, v kateri bo užival in bo uspešen. Nekatere igre so specificno razvite, tako da upoštevajo vse igralce, ne glede na njiho­ve razlicne stopnje fizioloških zmožnosti. Vkljucujejo vse otroke, tako introvertira­ne, neosredotocene, prevec dominantne, trmaste ter zavzete in delavne, ter jih pri­pravijo do skupnega dela. 
Starostna pogojenost igre 
Zakaj se otroci tako radi lovijo? Ocitno je, da je lovljenje univerzalni fenomen. Ce malim otrokom ponudimo vecjo prazno površino, se bodo vedno samoiniciativ­no zaceli loviti. Zanima nas, kaj si otroci predstavljajo, ko se razigrano lovijo. Gre za custva. Otrok pusti lovecemu, da mu pride blizu, in pobegne. Beži zato, ker se pocuti ogroženega, ker ga je strah, lahko tudi za­radi ponosa, da ne bo ujet. Igre lovljenja nam v bistvu pokažejo, kako custva posre­dujejo komunikacijo med mišljenjem in akcijo. (Na tem mestu bi se morali ucitelji vprašati, kaj dosežemo s tem, ko prekine­mo njihovo igro in zahtevamo, da se lovijo organizirano.) Otroci z lovljenjem razisku­jejo prostor. Ko otrok beži in ga stisnejo ob zid, se uci o prostoru okoli sebe. Ko se lo­vijo, torej razvijajo kapaciteto opazovanja, zaznavanja in potem akcije. Ko pa preide­jo v drugo triado, se razvije tudi njihova miselna kapaciteta: preko zasanjanosti do abstrakcije. Vsak posameznik razvije in­dividualne miselne vzorce, ki postanejo vez z njegovo voljo. V tem obdobju ucitelji velikokrat slišimo stavek: »Se mi ne ljubi.« Lahko bi zakljucili, da igre lovljenja neka­ko vzdržujejo vitalno življenjsko energijo, ki z leti pri nekaterih otrocih zelo hitro upada. Torej je z lovljenji treba vztrajati tudi potem, ko se otrokom ne ljubi vec. V igre lahko vpletemo razlicne momente, s katerimi jih nadgradimo. 
Desetletniki imajo radi nevarnosti in iz­zive. Ponudimo jim igre, ki zahtevajo dr­znost in pogum. 
Okoli enajstega ali dvanajstega leta starosti otroci vstopijo v zlato dobo stabilnosti in harmonije s samim sabo in z ljudmi okrog sebe. To spremembo lahko opazimo ucite­lji, ko pridejo otroci v šesti razred. Otro­štvo zacne bledeti. Vzide prva svetloba adolescence – kot zarja na horizontu. Za trenutek so razmere uravnotežene. Pri tej starosti lahko športni pedagogi opazimo, da otroci razvijejo obcutek za pravico in poštenost. Medtem ko smo odrasli prej velikokrat morali posredovati v težkih si­tuacijah, zdaj otroci zmorejo sami urediti stvari. Med sošolci se pogosto razvije ob­cutek bratstva. Prijateljstva, ki jih takrat sklenejo, velikokrat trajajo še dolga leta. Imamo obcutek, da so zadovoljni v svojih harmonicnih telesih. Rastejo zelo hitro. Toda pri teh letih se pravzaprav pocutijo olajšane, ce jih bomo ucitelji in starši spod­bujali pri tem, naj še malo ostanejo otroci. Ce želimo, da bodo otroci v tej starostni skupini aktivno sodelovali pri pouku, jim moramo ponuditi pet ur športne vzgoje na teden. Igre naj bodo priprava na športne, ne pa še formalne športne igre.
Zakljucek
Ce je clovek v mladosti gibalno neucin­kovit, bo imel kasneje velike težave, ki se bodo kazale v razlicnih bolezenskih sta­njih, predvsem v debelosti. Dobra telesna pripravljenost spodbuja otrokov kognitiv­ni razvoj. Motoricno aktivnemu otroku se bo povecala pozornost, manj bo vedenj­skih problemov, boljši bodo ucni rezultati. Glede na okolje, v katerem odrašcajo naši otroci, smo športni pedagogi v veliki meri odgovorni za njihov zdrav telesni razvoj. 
Literatura
•	
Payne, Kim John (1998): Games children play. How games and sport help children develop. Stroud, UK: Hawthorn Press Ltd.




Foto: BS 


Foto: BS 

Društvo Šola zdravja

Eva Jeza, mag. kineziologije, strokovna sodelavka Društva Šola zdravja, pripravlja programe vadb in vadbe vodi, je avtorica prirocnika Vadba za starejše.  
Neda Galijaš, univ. dipl. novinarka, medijska promotorka Društva Šola zdravja, je avtorica številnih clankov in pesnica.  

Projekt Društvo Šola zdravja deluje že od leta 2006, ko je nastala prva skupina v Celju. Leta 2009 smo se registrirali kot društvo. Skupin je že veliko, trenutno imamo 248 skupin v 89 obcinah in 4341 registriranih clanov (april 2022). Naša osnovna dejavnost je jutranja telovadba po metodi »1000 gibov«, katere avtor je dr. Nikolay Grishin. 


Z metodo »1000 gibov« ohranjamo in izboljšujemo zdravje prebivalcev. Skr­bimo za spodbujanje rednega gibanja in telesne vadbe, ohranjamo zdravje za dolgo in samostojno življenje, povecuje­mo delež gibalno aktivnega prebivalstva, osamljenim in starejšim osebam vraca­mo voljo do življenja, krepimo telesno in duševno zdravje starejših, preprecujemo potek kronicnih bolezni ter prispevamo k zmanjšanju tveganja za razvoj depre­sivnih in anksioznih motenj. Naš prepo­znavni znak je oranžna barva in razgiba­vanje ob 7.30 ali 8.00 (vsako jutro, razen ob nedeljah in praznikih), in to zunaj, na prostem, v vseh letnih casih. Vadbo vo­dijo usposobljeni prostovoljci s pomocjo strokovno izobraženega kadra – kine­ziologov in profesorjev športne vzgoje. Društvo Šola zdravja si prizadeva jutranje razgibavanje pripeljati v vsak kraj, vas in naselje po celi Sloveniji. Tako spodbu­jamo ljudi k boljši skrbi za zdravje in k medsebojnemu povezovanju.
Zakaj prav telovadba »1000 gibov«?
V letu 2022 smo med clani opravili elek­tronsko anketo, da bi izvedeli, kaj jim vsa­kodnevna vadba pomeni, kakšno je njihovo zdravje in zakaj so se v vadbo sploh vkljucili. Najpogostejši razlog za jutranjo telovadbo v Društvu Šola zdrav­ja je boljše pocutje (76,7 %). Sledita še dva razloga: ohranjanje zdravja (70,7 %) ter druženje (60,4 %). Kot glavni razlog pri odlocitvi za jutranjo telovadbo »1000 gibov« in ne katero drugo organizirano vadbo je kar 88,8 % vprašanih navedlo, da vadba poteka zunaj, na svežem zraku. To se je kot odlicno izkazalo tudi v casu ukrepov zaradi epidemije covida-19, ko smo vecino casa lahko nemoteno nada­ljevali z vadbo zunaj, na razdalji. V casu zaprtja pa smo se preselili na Zoom. Izstopata še odgovora, da vadba pote­ka v bližini doma (66,7 %) in da lahko telovadijo vsak dan (62,2 %). Tudi to je naša prednost, zato se trudimo pripeljati telovadbo »1000 gibov« cim bližje vaše­mu domu. Na vprašanje, ali anketiranci opažajo spremembe na bolje, odkar re­dno zjutraj telovadijo po metodi »1000 gibov«, je vec kot polovica vprašanih odgovorila, da cutijo precej pozitivnih sprememb (57,1 %). Odkar zjutraj redno telovadijo po naši metodi, se je vecini iz­boljšala gibljivost (71,4 %), izboljšal se je ritem življenja (39,6 %), najbolj drago­ceno pa je, da zdaj kar nekaj clanov lažje opravlja vsakodnevna opravila (36,2 %).
Pomen rednega gibanja za vsakogar
Gibanje je univerzalno 'zdravilo', ki ima ogromno pozitivnih ucinkov: zmanjšu­je tveganje za številne kronicne bolezni (srcno-žilne, sladkorna bolezen tip 2, nekatere vrste raka, depresija, demen­ca), pomaga pri nadzorovanju stanja ve­cine kronicnih bolezni, zmanjšuje tve­ganje za bolecine v hrbtu in bolecine v sklepih, krepi mišice in kosti, izboljšuje pocutje in pomaga pri uravnavanju stre­sa, povecuje kakovost življenja, pomaga pri uravnavanju telesne teže in izboljšu­je kakovost spanja.
Razlogov za redno gibanje ne manjka, saj kmalu tudi sami zacutimo, da se bolje pocutimo, tako fizicno kot psi­hicno. Prav tako nikoli ni prepozno, da postanemo aktivni, ne glede na starost. Obicajno je najtežje storiti prvi korak in zaceti, saj nam izgovorov nikoli ne zmanjka: je prezgodaj, imamo delo, ni­mamo casa, pozimi je premrzlo, poleti prevroce, jeseni piha, spomladi nas daje spomladanska utrujenost in še bi jih lah­ko našli. Ce išcemo izgovore, jih vedno lahko najdemo, zato raje išcimo razloge, zakaj bi se udeležili neke dejavnosti in ne obratno. Razlogi 'za' so boljše fizic­no in psihicno pocutje, lažje opravljamo vsakodnevna opravila, to je cas samo za nas, dobra družba, nova prijateljstva ... Ogromno razlogov, da smo aktivni, in niti enega proti. Ce povzamemo z mi­slijo nekdanjega predsednika svetovne zdravstvene organizacije Ronald M. Da­visa: »Ce bi obstajale tablete, ki bi imele toliko pozitivnih ucinkov kot gibanje, bi bile to najpogosteje predpisane tablete.«
Najboljša aktivnost
Za konec zagotovo vsak želi izvedeti, ka­tera aktivnost je najboljša za ohranjanje zdravja. To je tista, ki jo izvajamo redno in dolgorocno. In katera je to? To je ak­tivnost, ki nas veseli in pri kateri uživa­mo, saj bomo le tako vztrajali in bo po­stala naš nacin življenja. To je naš cilj: sprememba življenjskega sloga na bolje; in eden zelo pomembnih dejavnikov pri tem je gibanje. 

Foto: arhiv Društva Šola zdravja

Mreža šol za promocijo zdravja 
Naš pogovor: Mojca Bevc

Silvo Šinkovec, D. J., dr. ped. znanosti, psiholog, defektolog in teolog, je predavatelj, terapevt, voditelj vec seminarjev, šol za starše in duhovnih vaj, urednik revije Vzgoja, duhovni asistent DKPS in direktor Inštituta Franca Pedicka. 

Cas po epidemiji covida-19 kar klice, da se vec pogovarjamo o zdravju ucencev. Sicer smo žarišcno temo o zdravju in šolah, ki skrbijo za promocijo zdravja, nacrtovali že davno prej, prišla pa je kot narocena na naš urnik. Tudi stik s koordinatorico Slovenske mreže zdravih šol (SMZŠ) je prišel ravno pravi trenutek. Kljub mnogim obveznostim proti koncu šolskega leta sva se dogovorila za clanek, ki se je spremenil v intervju. Ker je nastal ob zakljucku njenega profesionalnega obdobja, se ji ob tej priložnosti zahvaljujemo za vse njeno delo za zdravje otrok in ji želimo srecno na nadaljnji življenjski poti. 


Prosim vas, da kot nacionalna koordinatorica Slovenske mreže zdravih šol predstavite vašo mrežo. 
SMZŠ je del Evropske mreže zdravih šol (SHE), ki je nastala v 80. letih prejšnjega stoletja na pobudo Svetovne zdravstvene organizacije (SZO), Evropske komisije in Sveta Evrope. V našem prostoru je prisotna že od leta 1993. Sedaj je v mrežo vkljucenih 398 osnovnih in srednjih šol ter dijaških domov.
Kako v mreži opredeljujete pojem zdravje? 
Zdrave šole pojmujejo zdravje celostno, zato želijo vec narediti na podrocju tele­snega, duševnega, socialnega in okoljske­ga zdravja. Poskrbeti je treba za telesno, duševno, socialno zdravje, ki ni koncni cilj, ampak vir življenja in dobrega pocutja (definicija SZO, 1947). Pri tem je izredno pomembna tudi skrb za zdravo okolje – ekologijo.
Na kakšen nacin želijo šole promovirati zdravje? 
Promocijo zdravja razumemo kot strate­gijo posredovanja med ljudmi in okoljem za zdravje. To vkljucuje oblikovanje jav­ne politike, usmerjene v zdravje, usme­ritev zdravstvenega varstva v preventivo, oblikovanje podpornih okolij (šole, vrtca, delovnega mesta), razvoj vešcin in spo­sobnosti ter vkljucevanje lokalnih sku­pnosti. Skrb za zdravje je treba upoštevati na vseh ravneh in v razlicnih okoljih, pri tem pa posredovati širok razpon vešcin za obvladovanje problemov in možnosti za njihovo uporabo v okolju, ustvarjati okolišcine, ki omogocajo zdrav razvoj – na ta nacin želimo izboljševati kakovost življenja nasploh. V izvajanju sodelujejo tako ucenci, ucitelji kot starši. 
To ni samo slovenski, ampak mednarodni projekt. Kje ima svoj zacetek, na cem temelji? 
Ideja za šole, ki promovirajo zdravje, je do­zorela pod pokroviteljstvom Svetovne zdra­vstvene organizacije, Sveta Evrope in Evropske komisije že v 80. letih prejšnjega tisocletja, aktivno pa mreža deluje od leta 1992. Vanjo je vkljucena vecina clanic EU in drugih držav iz regije SZO (skupaj 43 držav). 
SHE je program, ki uvaja nove ideje in pristope na podrocju promocije zdravja v šolskem okolju, in to na sistematicen in koherenten nacin. Glavni namen SHE je, da pozitivno vpliva na zdravje in vedenje, povezano z zdravjem šolskih otrok, z ra­zvojem in širitvijo kakovostnih, inovativ­nih preventivnih programov za promocijo zdravja. Olajšuje prenos informacij, znanja in izmenjavo najboljših praks, vkljucuje zdravje v šolski sektor, izboljšuje teorijo in prakso na podrocju promocije zdravja, razvija indikatorje promocije zdravja za ucinkovitejšo uporabo med clanicami.
Da je SHE dejavna že vsa ta leta, je bil pomemben tudi sistematicen proces na­crtovanja, razvoj in prenos programa z usmeritvami SZO ter politicna podpora v posameznih državah. Merilo uspeha se kaže tudi v tem, kako strateško in obstojno je program zasidran v posameznih drža­vah. Lahko smo zadovoljni, da v Sloveniji zdrave šole aktivno obstajajo že 29 let.
Kako zastaviti celostni pristop k politiki zdravja v šoli?
Eden od temeljev SHE je pristop za ustvar­janje zdravih delovnih mest, zdravega me­sta, zdravih vrtcev, šol. Program zdrave šole ima tri znacilnosti:
•	
Pouk o zdravju: integriran je v vse predmete. Zdravje je medpredmetno podrocje, vsebine se nadgrajujejo s spi­ralnim ucnim nacrtom, ki je usmerjen v medpredmetno povezovanje. Pri tem je treba upoštevati odnos mladih do zdravja in dobrega pocutja ter izhajati iz njihovih problemov, razmišljanj, iz­kušenj in znanja. Poudarjen je razvoj življenjskih kompetenc s pomocjo de­javnih in sodelovalnih oblik dela.

•	
Skriti ucni nacrt: življenje na šoli podpira, omogoca in spodbuja zdrav­je. Pri tem so pomembna pravila, medsebojni odnosi, vzdušje, dobro pocutje, organizacija šole, interesne in druge dejavnosti, projekti ter skrb za notranjost in okolico šole.

•	
Povezava z domom in skupnostjo: sodelovanje s starši, zdravstveno službo in drugimi specializiranimi službami, lokalno skupnostjo ter z vsemi drugimi organizacijami in posamezniki v lokal­ni skupnosti, ki lahko podprejo dejav­nosti na šoli in s tem vplivajo tudi na razvoj zdravja v okolju.


Kje najdemo osnovne smernice zdravih šol? 
Bistveni elementi promocije zdravja v šolah so zapisani v Ottavski listini iz leta 1986. Tam so nanizani temeljni poudarki:
1.	
Politika zdravja v šolah: šola oblikuje lastno politiko zdravja in dobrega po­cutja. Glede na svoje razmere ocenjuje težave, doloca prednostne naloge, cilje, dejavnosti za izboljšanje položaja, no­silce, roke … O tem razpravlja z ucenci, ucitelji in starši, vse pa zapiše v samosto­jen dokument oz. dopiše v že obstojece dokumente (npr. listino o zdravju na naši šoli, vzgojni nacrt, letni delovni nacrt). 

2.	
Šolsko fizicno okolje: pomembni so stavba, materiali, urejeno in varno dvo­rišce ter notranjost in okolica šole, omo­gocanje prostora za telesne dejavnosti, oprema za boljše ucenje v ucilnicah in drugih prostorih, zdravo prehranjeva­nje, posebna skrb naj bo namenjena cistim in urejenim sanitarijam.

3.	
Šolsko socialno okolje: na vzdušje in klimo bistveno vpliva kakovost med­sebojnih odnosov med ucenci, ucitelji, starši in širšo skupnostjo. Šola lahko s svojimi pravili (šolskimi in razredni­mi), ukrepi, dejavnostmi, izobraževanji, srecanji, odprtostjo navzven bistveno pripomore k izboljšanju vzdušja na šoli.

4.	
Individualne vešcine/spretnosti in akcijska kompetenca: vsebine zdravja so vpete v formalni in neformalni kuri­kulum, ki ga je treba z dejavnimi in so­delovalnimi metodami poucevanja pri­bližati ucencem za doseganje znanja, razumevanja, spretnosti in izkušenj. Šola bi morala omogocati cas in pro­stor, da bi se ucenci lahko ucili, vadili osebne in socialne spretnosti ter raz­vijali strategije za vedenje, ki izboljšuje njihovo zdravje in sposobnost ucenja.

5.	
Povezave v skupnosti: sodelovanje med šolo, družino in skupinami/posa­mezniki v lokalni skupnosti, podpora dejavnostim v šoli in lokalni skupnosti.

6.	
Zdravstvene službe: njihova podpora je pomembna pri spremljanju in oce­nitvi zdravstvenega stanja, razmer na šoli, pri svetovanju in pomoci strokov­nih služb, in to ne le na podrocju tele­snega zdravja, ampak tudi na podro­cju socialnega in duševnega zdravja.


Kako je organizirana SMZŠ?
Slovenija je bila med prvimi državami, ki je pristopila v SHE. SMZŠ deluje že od leta 1993, v zacetku z 12 pilotskimi šolami. Ker so ucitelji ocenili projekt kot uspešen in uporaben, se je mreža razširila in zdaj šteje 398 vzgojno-izobraževalnih ustanov: 71 % osnovnih, 34 % srednjih šol, 28 % dijaških domov ter tri zavode za otroke s posebnimi potrebami. 
Mreža od zacetka deluje s podporo Mini­strstva za zdravje in Ministrstva za izobra­ževanje, znanost in šport. Koordinacijo vodi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) z devetimi obmocnimi enotami. Z leti je projekt prerasel v program oz. v pro­ces dela in nacin miselnosti, ki se odraža v stabilni mreži šol, ki poskušajo ohranjati in izboljšati zdravje ucencev, uciteljev in star­šev. Poleg skupnih usmeritev na nacionalni ravni (izbrana je vsakoletna 'rdeca nit', ki je vodilo pri nacrtovanju šolskih programov) in specificnih dejavnosti na regijski in lo­kalni ravni (šolski projekti, sodelovanje z obmocnimi enotami NIJZ, z zdravstveni­mi domovi, NVO (nevladne organizacije) in drugimi institucijami) šole sledijo tudi nacionalnim in mednarodnim smernicam o promociji zdravja v šolskem okolju.
Kako deluje SMZŠ?
Na vsaki šoli deluje tim zdrave šole, ki ga sestavljajo vodja, predstavniki uciteljev, ucencev, vodstva, staršev, zdravstvene službe in lokalne skupnosti. Tim se sestaja veckrat letno in na svojih sestankih cla­ni analizirajo stanje na šoli, identificirajo probleme, vsebine, ki bi bile aktualne za njihovo šolo, ter glede na potrebe in mo­žnosti šole nacrtujejo, vodijo, izvajajo in ovrednotijo naloge s podrocja zdravja. Podatke o svojih nacrtovanih, izvedenih in evalviranih nalogah vodje timov vpišejo v spletni vprašalnik na koncu šolskega leta. Na osnovi teh podatkov ter razgovorov z vodji timov se izdelajo regijska porocila in nacionalno porocilo, ki služi kot povratna informacija šolam ter odlocevalcem. Poro­cilo o delu zdravih šol je dostopno na sple­tni strani SMZŠ.
Ovrednotenje nalog po šolah v zadnjih le­tih je pokazalo, da so šole vecino pozorno­sti namenjale zagotavljanju in spodbuja­nju duševnega zdravja, telesne dejavnosti, zdravega nacina življenja, zdravih pre­hranskih navad ter vprašanju zasvojenosti (predvsem z digitalnimi mediji). Za izved­bo programov na šolah je pomembno, da so prilagojeni konkretni šolski situaciji, da so vkljuceni v okolje ter da je zagotovljeno sodelovanje uciteljev in ucencev.
Vodje timov zdravih šol (ZŠ) so ocenili, da so za uspešno izvedbo nalog potrebni pod­pora vodstva, zanimive vsebine, usmeritve nacionalnega in regijskih koordinatorjev ZŠ, dobro nacrtovanje in organizacija. K uspešnosti izvedbe nalog pomembno pri­spevajo usposobljeni kadri, vkljucenost z zdravjem povezanih vsebin v kurikulum ter zadostna opremljenost z ucnimi gradivi.
Za posamezne dejavnosti je treba ucitelje vedno pripraviti. Kako to poteka v tej mreži? 
Mocan element povezovanja SMZŠ predsta­vljajo regijska izobraževalna srecanja trikrat na leto, ki jih organizirajo regijski koordina­torji ZŠ z obmocnih enot NIJZ. Program je deloma poenoten s skupnimi temami, de­loma pa prepušcen aktualnim vsebinam iz regije – tako predstavitvi šolskih primerov dobrih praks kot drugim aktualnim temam, ki zanimajo pedagoške delavce.
Navajam nekaj naslovov predavanj in de­lavnic na letošnjih izobraževalnih sreca­njih: Kako lahko šola pristopa pri zasvoje­nostih s psihoaktivnimi snovmi; Program Zorenje skozi »To sem jaz!«; Psihološka prva pomoc – kako prepoznati, pristopiti in pomagati; Psihološka odpornost otrok in mladostnikov; Promocija zdravja v šoli; Pomen cepljenja proti HPV in drugim na­lezljivim boleznim (v sodelovanju z Zvezo društev za boj proti raku); Avtizem v druž­bi – tukaj in sedaj (v sodelovanju z Zavo­dom Modri december) in številni primeri dobrih praks z razlicnih podrocij zdravja.
Dodatne celoletne teme so bile: zdrava prehrana, spodbujanje za vec gibanja v šoli in v prostem casu ter krepitev duševnega zdravja, podpora uciteljem pri poucevanju na daljavo. Primeri dobrih praks so obja­vljeni na spletni strani SMZŠ in SHE (ar­hiv Newsletter). Tu so še informacije,  po­vezane s covidom-19, informacije o vplivu hrupa na zdravje, sodelovanju z nevladni­mi organizacijami ter o drugih aktualnih vsebinah s podrocja zdravja.
Za naslednja regijska srecanja so pedago­ški delavci izpostavili naslednja podrocja: pomen duševnega zdravja, pomen telesne dejavnosti, zdrave prehrane, metode pou­cevanja (za boljšo motivacijo in inovativ­ne pristope), covid-19, digitalne medije (zasvojenost, pasti, kriticno razmišljanje), kemicne zasvojenosti, okoljske teme itd.
Kaj se je v teh letih pokazalo kot uspešno?
Projekt je bil sprva mišljen kot poskus, kako se nacini in nacela dela, povezani s promocijo zdravja, obnesejo v praksi. V teh letih se je to izkazalo ne samo kot mo­žno, temvec kot zelo uspešno. 
Nacin dela je prerasel v nacin razmišljanja in življenja na šoli. Oblikovali smo trdno mrežo institucij na nacionalni, regijski in lokalni/šolski ravni (NIJZ z obmocnimi enotami, ZD, šolami), z namenom siste­maticnega in ucinkovitega delovanja pro­mocije zdravja v šolskem okolju. K temu so pripomogli kontinuirana nacionalna in regijska koordinacija z informacijami, usmeritvami, strokovno podporo ter re­dna regijska delovna srecanja s strokov­nimi izobraževanji s podrocja zdravja ter izmenjavo dobrih šolskih praks.
Ugotavljanje situacije v šolah in njenih lo­kalnih okoljih, celostna politika zdravja na šoli z identificiranimi problemi v zvezi z zdravjem ter jasno opredeljenim akcijskim nacrtom za izvedbo (cilji, aktivnosti, kadri, cas, viri ...), kroskurikularno povezova­nje vsebin zdravja, projekti in dejavnosti, usmerjeni v zdrav življenjski slog, tim sode­lavcev na šoli, ki konkretno nacrtuje, spre­mlja in evalvira zastavljene naloge, podpora ravnatelja, zavzetost vodje ter vkljucenost vseh oz. cim vecjega števila ucencev, ucite­ljev ter staršev v procese dela na šoli ... To so elementi, ki podpirajo uspešno izvedbo programov promocije zdravja in bi morali biti prisotni na vsaki slovenski šoli.
Koliko šolam služi raziskava HBSC (Health Behaviour in School-Aged Children) pri ugotavljanju stanja zdravja ucencev?
Ko tim ZŠ nacrtuje naloge za prihodnje obdobje, so vir informacij ne le realna šolska situacija, ampak tudi razlicne raz­iskave, povezane z zdravjem, npr. HBSC. Težave, o katerih porocajo ucenci in di­jaki, so namrec lahko primerljive za celo Slovenijo. 
Katera so vaša glavna opažanja pri težavah z zdravjem pri ucencih, potem ko so se vrnili iz kovidne karantene? 
Posebnih raziskav o tem nismo delali, iz pogovorov z nekaterimi ucitelji in šolski­mi svetovalnimi delavci pa smo zaznali, da dolga odsotnost iz šole vsekakor ni dobro delovala na duševno in socialno zdravje ter telesno dejavnost naših otrok in mladostnikov.
Kaj pa pogled v prihodnost? 
Pomena dobre zdravstvene ozavešceno­sti/zdravstvene pismenosti bi se morali zavedati odlocevalci v razlicnih resorjih in podpreti sistematicno vkljucevanje zdravja v kurikulum. Za to bi bilo po­trebno sistemsko in sistematicno izobra­ževanje pedagoških delavcev s podrocja promocije zdravja na dodiplomski in po­diplomski ravni ter zagotavljanje ustre­znih didakticnih gradiv za izvajalce ter uporabnike (oblikovanje modulov zdrav­ja na dodiplomski ravni ter izobraževanja v okviru študijskih skupin; za podajanje specificnih vsebin bi se dopolnjevali tako pedagoška kot zdravstvena stroka). 
Še naprej si je treba prizadevati za aktiv­nejše medsektorsko sodelovanje v korist otrok in mladostnikov (šolstvo – zdra­vstvo – delo – družina – socialne zadeve –
enake možnosti – kmetijstvo – policija –
NVO …). S skupnimi prizadevanji bi morali oblikovati strategijo za promo­cijo zdravja v šolskem okolju ter vklju­cevanje zdravja v šolski kurikulum na sistemski ravni. 
Za uspešnost programa na šolah imajo poleg tega kljucno vlogo ravnatelji, vod­je in šolski timi, ki bi morali k sodelova­nju pritegniti cim vec svojih sodelavcev. To bi vplivalo na širjenje ozavešcenosti o zdravem življenjskem slogu med ucenci, ucitelji in starši. Še posebno pozornost bi bilo treba nameniti sodelovanju oz. motiviranju staršev ter vsebinam zdrav­ja za njih. 
Formalno bi morali dolociti/omogociti/ovrednotiti status vodje tima oz. ucite­lja za promocijo zdravja na šoli, kar bi zagotavljajo vecjo kakovost in motivira­nost za delo, spremljanje aktivnosti ter evalvacijo ucinkov.
Ucitelji izražajo potrebo po uvajanju kon­kretnih, preverjenih in kakovostnih pre­ventivnih in promocijskih programov z razlicnih podrocij zdravja, za izvedbo le- teh pa v kurikulumu primanjkuje casa in prostora (vsaj v trajanju 8–10 ur).
Še naprej si je treba prizadevati za pri­bliževanje šole potrebam ucencev in iz­boljševanje komunikacije za kakovostne medsebojne odnose med ucenci, ucitelji in starši. Pomembno je krepiti splošne vrednote: solidarnost, sodelovanje, po­moc, prijateljstvo, pripadnost, strpnost … Tudi v prihodnje je treba ucence spodbu­jati k vkljucevanju v aktivne in v zdravje usmerjene prostocasne dejavnosti.
Ohranjajmo clanstvo v SHE, saj daje do­volj priložnosti za dejavno vkljucevanje v mednarodne projekte, povezovanje, izobraževanje in poznavanje mednaro­dnih usmeritev za zdravje otrok in mla­dostnikov.
Kako vidite povezanost projekta ZŠ z vzgojnim nacrtom osnovne šole? Imate kakšno dobro izkušnjo s tega podrocja? 
Zdravje je nepogrešljiv del vzgojnega na­crta. Iz zadnjega porocila o delu SMZŠ izhaja, da je 85 % ZŠ vkljucilo svoje nalo­ge v letni delovni nacrt, vzgojni nacrt ali samostojni dokument, iz katerega je razvi­dno, kateri so njihovi cilji, dejavnosti, kdo in kako jih udejanjajo in o tem seznanjajo tako zaposlene na šoli kot ucence in starše. 
Vaša zakljucna misel? Kaj vam pomaga ohranjati in krepiti svoje zdravje? 
Pri iskanju ravnotežja med razlicnimi po­drocji zdravja sem se trudila prisluhniti sebi, svojim bližnjim in sodelavcem. Moje pocutje je bilo kompas, da sem na pravi poti. V razlicnih obdobjih življenja in služ­bovanja mi je to kar dobro uspevalo. Zdaj, ko zakljucujem službeno pot, menim, da mi bo to uspevalo še veliko bolje. 


Foto: arhiv Slovenske mreže zdravih šol




Foto: arhiv Slovenske mreže zdravih šol


Marko Pohlin (1735–1801)
Bosonogi zacetnik slovenskega 		knjižnega preporoda

Ivo Branimir Piry, mag. znanosti, prof. geografije in zgodovine, je upokojeni državni podsekretar za regionalno politiko. 				Bil je raziskovalec na Inštitutu za geografijo Univerze v Ljubljani, svetovalec vlade v Zavodu RS za družbeno planiranje, nato je delal na razlicnih mestih 		v državni upravi, in sicer na podrocju regionalnega razvoja. Bil je prvi direktor Agencije RS za regionalni razvoj. Med letoma 2008 in 2012 je bil svetovalec 		v Odboru regij na Stalnem predstavništvu RS pri Evropski uniji v Bruslju. Je avtor vec razprav in clankov s podrocja prostorskega nacrtovanja, regionalne politike 	in lokalne samouprave.

V casu razsvetljenstva, ko sta našim krajem vladala Marija Terezija in njen sin Jožef II., se je prerodna misel porodila med edinimi šolanimi Slovenci, ki so bili prav vsi nekaj let ucenci jezuitskega kolegija pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Nekatere najbolj znamenite smo opisali že v prejšnjih številkah revije Vzgoja, z obravnavo morda prvega slovenskega razsvetljenskega preroditelja, oceta Marka Pohlina, pa smo nekoliko odlašali, saj si literarni zgodovinarji (F. Kidric, A. Slodnjak, A. Gspan, S. Cuk) niso povsem enotni pri opisovanju njegovega prvenstva med preroditelji. Tako je F. Kidric zapisal, da oce Marko Pohlin »morda ni bil prvi Slovenec, ki se je narodno prebudil, je bil pa prvi, ki je za potrebo preroda javno prical«. 

V prvem delu Kraynske Kroneke iz leta 1770 namrec zatrjuje »poštenim Kranj­cem«, kako ga vedno boli srce, kadar dobi v roke knjigo Kranjca, ki ni napisana kranjski, ampak nemški ali latinski. Pri­družujemo se mnenju A. Slodnjaka, ki ga je povzel S. Cuk, ki je zapisal, da »Pohlin slavi slovenšcino kot 'plemenit, koristen in svet jezik'. Opominja uceco se mladi­no, naj se ga ne sramuje, temvec naj ga proucuje in uporablja,« kar bi moralo biti vodilo predvsem pedagogom pri delu z mladimi generacijami.
Marko Pohlin se je rodil 13. aprila 1735 v šempetrskem predmestju v Ljubljani, v družini gostilnicarja Janeza Jurija Pohli­na. Pri krstu je dobil ime Anton. Ko mu je bilo dvanajst let, je odšel na franciškan­sko gimnazijo v Novo mesto. Napredoval je dobro (1747/48: studii boni, bonorum morum; 1748/49: capacitatis et profectus praestantis, morum commendabilium).1 V šolskem letu 1749/50 je bil sprejet v je­zuitsko deško semenišce ter leta 1754 pri jezuitih v Ljubljani koncal licej z drugim letnikom filozofije. Nobeden od njegovih ljubljanskih sošolcev ni znan po imenu, ugibamo lahko, da je bil Dev dve leti pred njim, Kumerdej pa za njim. Leta 1754 se je odlocil za meniško življenje in odšel k diskalceatom, kot so tedaj imenovali bosonoge avguštince, ki so med ljubljan­skimi redovniki uživali najvecji ugled.2 Med letoma 1755 in 1763 je na Dunaju v redovni šoli Maria Brunn doštudiral teo­logijo. Ko je bil posvecen v duhovnika, je prišel v ljubljanski diskalceatski samostan za vikarja in pridigarja. Leta 1775 ga je re­dovna pot znova vodila na Dunaj, kjer je bil samostanski ucitelj. Po šestih letih se je ponovno vrnil v Ljubljano in bil name­stnik samostanskega predstojnika. Leta 1784, dve leti pred razpustom samostana, pa je za vedno zapustil domovino. Živel je na Dunaju in bil tajnik redovne province. Zadnja leta je bil ucitelj v Maria Brunnu. Tam je umrl 4. februarja 1801 v šestin­šestdesetem letu starosti.
Kot študent je na Dunaju opazoval uve­ljavljanje nemšcine in cešcine v književ­nosti ter javnem življenju namesto latin­šcine, kar ga je spodbudilo, da si je zacel prizadevati za uveljavitev slovenskega jezika, književnosti in kulture v javno­sti. Pohlin je torej že ob prvem bivanju na Dunaju ustvaril svoj življenjski de­lovni nacrt in zbiral gradivo zanj. Nacrt je predvideval pripravo enostavnih šol­skih tekstov za samouke; dopolnjevanje duhovnega repertorija (molitvenikov); filološke pripomocke in tekste za obram­bo jezika pred tujci in za širjenje novih nazorov o njem. V skladu s svojim na­prednim izhodišcem in svojo izredno delavnostjo je premagoval svoje slabe lastnosti. Njegova podoba iz leta 1781, kot nas opozarja F. Kidric, kaže castihle­pnega moža, ki ni sprejemal nasprotnih mnenj in je bil pretirano nagnjen k po­sebnostim. Skoraj bolestna ambicioznost ter pomanjkanje kriticnosti in slepa zave­rovanost v izbrano smer se je kazala tudi v pripravljenosti, da brani svoje mnenje z neresnico.3
Leta 1781 se je Pohlin vrnil v Ljubljano in postal subprior. Istega leta so v Ljubljani skušali ponovno oživiti društvo Academia operosorum (predhodnik sedanje SAZU), v katerega se je vkljucil tudi Pohlin in si po takratni šegi izbral društveno ime »Novus« (Nov) in geslo »Collectis oritur«4 (mišljen je med, v prenesenem pomenu pa je to slovstveni spis, zlasti slovar). V skrbi za uveljavitev slovenšcine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek in deloval tudi kot jezikovni pedagog in li­terarni mentor. Med clani sta bila kasne­je bolj znana Anton Feliks Dev in mladi Valentin Vodnik, ki smo ga podrobneje predstavili v 90. številki Vzgoje.
Pohlinu dajejo v slovenskem kulturnem življenju torej posebno mesto njegove manifestacije, ki zahtevajo spremembo jezikovnokulturne prakse na Slovenskem in v katerih je opozarjal predvsem na krivicno predpravico nemšcine. V nem­škem uvodu k slovnici iz 1768, ki je prvi tak prerodni razglas za Kranjce, je zapi­sal ogorcen protest proti onim, ki mislijo, »naj se kranjšcina med ucenimi ljudmi popolnoma opusti in zatre«. Zahteval je, naj postane slovenšcina, ki je bila dotlej le obcevalni jezik kmeckega prebivalstva, na Kranjskem literarni in cerkveni jezik ter s tem nosilka kulture. Slovnico in slovar je imel za glavno sredstvo, ki bi rešilo slo­venski jezik. V slovnico pa je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje.
Pohlin je bil zelo delaven, saj je napisal okrog 50 del, vecinoma v slovenšcini. Nje­gova prva knjiga je bila Abecedika (1765), abecednik, ki so ga veckrat ponatisni­li. Leta 1781 so izšle njegove Bukevce za rajtengo, prva slovenska racunica. Pohlin je bil preprican, da je prvi pogoj za uved­bo slovenšcine v šole in javno življenje »dobro utemeljena« slovnica. Napisal je slovnico Kraynska Grammatika, in to v nemšcini, da bi se iz nje ucili slovenšci­ne popotni tujci, zlasti pa nemško šolani slovenski izobraženci. Izšla je leta 1768, druga izdaja pa leta 1783. Po tujem viru je pripravil tudi knjižico nasvetov o kmeckih opravilih, ceprav je kot mešcan vzvišeno gledal na kmete. Pri jezikoslovnih spisih je pogosto zamolcal njihove predhodnike, ker si je iz samoljubja lastil prvenstvo. 
Zaljubil se je v predstavo jezikovnega dik­tatorja, da ima kot »prvi slovnicar kakega naroda (Bohorica je zatajil) pravice pr­vega jezikovnega najditelja za ustvarjanje novih besed po mili volji«. Na njegovo sla­bo in vcasih samovoljno slovenšcino so le­teli ocitki že v casu njegovega življenja, še bolj pa po njegovi smrti. Žal se je nehote oklepal jezika svojega ljubljanskega pred­mestja, jezikovno tradicijo protestantskih piscev spregledal, ob tem pa živi kmecki jezik odklanjal kot jezik »druhali«. Pohlin je bil preprican, da se kranjski jezik govori le na Kranjskem, saj naj bi se Slovenci, ki so živeli na Štajerskem in Koroškem, raz­likovali od Kranjcev.
Nekateri raziskovalci zagovarjajo tezo, da je bil Pohlin pobudnik prvega slovenske­ga pesniškega almanaha Pisanice od lepeh umetnost (1779). Drugi temu oporekajo, saj naj bi bil Pohlin takrat že štiri leta na Dunaju in tako naj bi njegovi ucenci sa­mostojno izdali prvi zvezek almanaha. Za objavo naj bi bil najzaslužnejši Pohlinov ucenec in redovni sobrat Anton Feliks Dev. Zbirka vsebuje vrsto znanih ljudskih pesmi s Kranjske in Koroške. 
Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z na­slovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz del nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekaj besed je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu cudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Po­hlin (bolest, imenik, krojac, orjak, podne­bje, zrcalo ...). Lotil se je tudi pisanja za­bavnih in poucnih knjig za ljudstvo.
Naj za konec omenimo še Pohlinovo latin­sko knjigo Bibliotheca Carnioliae (Biblio­teka Kranjske), ki je bila izdana leta 1803 na Dunaju. V njej je objavil življenjepisne in bibliografske podatke o dotedanjih slovenskih slovstvenih ustvarjalcih in jo moremo uvrstiti med zarodke slovenske literarne zgodovine. 
Viri
•	
13. april 1735 – rojen Marko Pohlin (b. d.). Zgodovina na dlani. Pridobljeno 19. 4. 2022 s spletne strani: https://zgo­dovinanadlani.si/1735-rojen-marko-pohlin/.

•	
Ahacic, Kozma (2015): Marko Pohlin. Kraynska Gramma­tika. V: Kozma Ahacic (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: spletišce slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes. Pridobljeno 19. 4. 2022 s spletne strani: https://fran.si/slov­nice-in-pravopisi/7/1768-pohlin.

•	
Kidric, Francč (2013): Pohlin, Marko (1735–1801). Sloven­ska biografija. Ljubljana: SAZU, ZRC SAZU. Pridobljeno 19. 4. 2022 s spletne strani: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi443704/#slovenski-biografski-leksikon. 

•	
Marko Pohlin (b. d. a). Prostor slovenske literarne kulture. Pridobljeno 19. 4. 2022 s spletne strani: http://pslk.zrc-sazu.si/sl/literarni-atlas-ljubljane/marko-anton-pohlin/.

•	
Marko Pohlin (b. d. b). Wikipedia.org. Pridobljeno 19. 4. 2022 s spletne strani: https://sl.wikipedia.org/wiki/Mar­ko_Pohlin.

•	
Razsvetljenstvo na Slovenskem (2018). Dijaški.net, 21. 12. 2018. Pridobljeno 19. 4. 2022 s spletne strani: https://dijaski.net/gradivo/slo_snk_razsvetljenstvo_na_slovenskem_02.


Opombe
1	Dober uspeh, dobro vedenje; sposobnost in spretnost izje­mnega, hvalevrednega vedenja.
2 	Samostan tega reda so leta 1657 s cerkvijo sezidali na Aj­dovšcini, ob sedanji Slovenski cesti, med Dalmatinovo in Trdinovo ulico.
3 	Krivo pricevanje, da je s slovnico »storil vsaj to, cesar doslej ni še storil noben rojak« (1768).
4 	Z zbiranjem nastane.


Vir: https://fran.si/slovnice-in-pravopisi/7/1768-pohlin.


Vir: https://dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UK5223BI.


Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Pohlin.

Upoštevanje izkušenj starejših zaposlenih v izobraževanju


Jana Mlacnik, univ. dipl. andragoginja, mag. kadrovskega menedžmenta, deluje na podrocju izobraževanja odraslih. Svetuje podjetjem s podrocja razvoja kadrov, sodeluje pri pripravi orodij za ugotavljanje motivacije in merjenje kompetenc po metodi 360, izvaja testiranja oz. individualna svetovanja zaposlenim v podjetjih.

Prebivalstvo se stara, posledicno narašca tudi število starejših zaposlenih. Raziskava je pokazala, da se približno štirideset odstotkov podjetij že zaveda, da bodo starejši delavci v prihodnosti vedno bolj pomembni na trgu delovne sile (Jelenc Krašovec, 2015). Slovenija v Evropski uniji izstopa po deležu tistih delavcev, ki menijo, da ne bodo sposobni opravljati svojega dela, ko bodo dopolnili šestdeset let (Dubois in Anderson, 2014). Zato je pomembno, da so starejši zaposleni vkljuceni v vseživljenjsko ucenje in bodo lahko ostali konkurencni na trgu dela. 

Starejši zaposleni
Nekateri avtorji kot spodnjo mejo za opre­delitev starejših delavcev postavljajo starost nad 45 let, drugi nad 50, tretji nad 55 let. Evropske projekcije trga dela zaradi kasnej­šega upokojevanja predvidevajo, da se bo na trgu dela do leta 2060 povecalo število prebivalcev, starih od 55 do 64 let (Jelenc Krašovec, 2015). V nadaljevanju bomo upo­rabljali termin starejši zaposleni. 
Delodajalci pravijo, da svoje starejše zapo­slene cenijo zaradi številnih odlik, kot so pripadnost, strokovno znanje, voditeljske in mentorske sposobnosti, odgovornost, za­nesljivost, njihove delovne izkušnje (Smole, 2008). 
Strokovnjaki navajajo tudi nekatere slabo­sti starejših zaposlenih: težave pri uporabi novih tehnologij, zmožnost ucenja novega, znanje jezikov idr. Stereotipi, povezani s staranjem, so naslednji: starejši so nepri­lagodljivi, so 'za casom' (ne morejo slediti stvarem), manj produktivni, pogosteje bol­niško odsotni, celo manj zavzeti, ne izplaca se jih izobraževati, so celo manj sposobni, ne obvladajo informacijsko-komunikacijskih tehnologij, ne da se jih poucevati o novostih. 
Na pozitivne lastnosti in stereotipe, kot so modrost, izkušenost, ljubec odnos do svo­jih potomcev, pa se velikokrat kar pozablja (Meh, 2014). McCann in Giles omenjata raziskavo, ki je pokazala, da so se starejši za­posleni sposobni nauciti novih vešcin in da so sposobni usvajati tehnološke spremembe enako hitro kot mlajši (Mowery in Kamlet, 1993, v McCann in Giles, 2002: 171).
Zakljucimo lahko, da se starejši ljudje enako kot ljudje vseh starosti nekaterih stvari ucijo hitreje, drugih pocasneje. Za uspešno ucenje uporabljajo razlicne ucne metode, vsekakor pa se starejši ne ucijo nic manj uspešno kot mlajši. 
Izobraževanje starejših zaposlenih 
Raziskave opozarjajo, da je uspešnost doda­tnega usposabljanja pri mlajših udeležencih veliko vecja kot pri starejših zaposlenih. De­javniki tega so lahko: 
•	
nezainteresiranost starejših, da bi nada­ljevali delovno kariero,

•	
neprimernost izobraževalnih vsebin, 

•	
starejši imajo raje casovno fleksibilnejše oblike, 

•	
bolj jim ustreza usposabljanje na delov­nem mestu kot skupinsko seminarsko delo.


Starejši zaposleni se v povprecju redkeje udeležujejo usposabljanja kot mlajši. Glavne ovire so stališca delodajalcev in stališca za­poslenih do izobraževanja in usposabljanja ter razlicne ucne sposobnosti zaposlenih. Ce zaposleni ucenja ne doživljajo kot sestavne­ga dela zaposlitve, potem tega ne vkljucujejo v svoje delovanje (Cully in Vanden Heuvel, 2000).
Kako pomembni sta torej miselnost starej­ših zaposlenih in delodajalcev? Delodajalci morajo biti prepricani, da se bo naložba v usposabljanje starejših zaposlenih izplacala, starejši zaposleni pa o smiselnosti izobraže­vanja. Delodajalci so velikokrat prepricani, da je usposabljanje mlajših dobra naložba, ker bodo v podjetju ostali dlje casa, medtem ko bodo starejši delavci kmalu odšli (se upo­kojili). Izkaže pa se ravno obratno: starejši pogosteje ostajajo v organizaciji tudi vec kot 10 let (Ranzijn, 2004). Kljub navedbam želi­jo imeti starejši zaposleni enake možnosti za izobraževanje in razvoj, o cemer piše Taneva (Taneva idr., 2014).
Eno izmed najbolj ocitnih dejstev, ki locuje starejšo generacijo od mlajše, so zagotovo njihove bogate poklicne (ter osebne) izku­šnje in ogromno znanja. Starejši zaposleni imajo mnogo tihega znanja, ki ga lahko pre­nesejo na mlajše, ki tega še nimajo (Capelli in Novelli, 2010). Prav zato je kljucno, da so izobraževanja, v katere se vkljuci starejše za­poslene, prilagojena njihovim potrebam in posebnostim. Le tako bodo sploh pripravlje­ni, da se jih udeležijo, sodelujejo, ob tem pa nadgrajujejo svoje znanje, ki ga bodo lahko uporabili pri svojem delu.
Kdo je Štefan?
Štefan je star 48 let in je že 15 let zaposlen v srednje veliki organizaciji kot orodjar. Nekaj njegovih kolegov je podobne starosti, ostali so mlajši in so v organizaciji le nekaj let ali manj. Organizacija jih pošlje na izobraževa­nje Uspešno soocanje s spremembami, kjer se bodo ucili, kako se soocati s spremembami, kako prepoznati potrebo po spremembah ter kako posledicno spremeniti svoj nacin razmišljanja in dela. Izobraževanje bo izva­jala ženska, ki je mlajša od njega in vecine njegovih sodelavcev. 
Zaposlena sem na Javnem zavodu Cene Štu­par – Center za izobraževanje Ljubljana. Z ekipo delujem na podrocju razvoja zaposle­nih, zato redno sodelujem s številnimi orga­nizacijami oziroma njihovimi zaposlenimi. Z opisanimi in podobnimi situacijami se soocam dnevno. Štefan se ob tej informaciji bori z naslednjimi mislimi: "Meni ne bo nih­ce govoril kako naj se soocam s sprememba­mi. To pocnem na svoj nacin, ki deluje, sedaj pa od mene zahtevajo, da se spremenim, da nekaj, kar delam že vse svoje življenje, ni v redu. Kaj pa ženska (predavateljica), ki je mlajša od mene, ve, kaj je dobro zame, kaj sploh ona ve o življenju in spremembah? Ona mi ne bo pameti solila." 
Nestrinjanje, odpor, celo jeza. 
Kako vkljuciti Štefanove izkušnje? 
Štefanovih obcutkov ne moremo in ne smemo zanikati. Ima pravico, da tako cuti. Njegovo razmišljanje moramo poslušati, razumeti in predvsem upoštevati pri nacr­tovanju in izvajanju izobraževanja. Kaj nas lahko naucijo? 
Organizacija naj dobro razmisli in skrb­no nacrtuje, kako Štefana oziroma vse sta­rejše zaposlene povabiti v izobraževanje. Izobraževalci odraslih organizacijo lahko podpremo pri oblikovanju ustreznega po­imenovanja izobraževanja, ki starejše že pred zacetkom pritegne in jih ne odvraca. Organizacija lahko izobraževanje Uspešno soocanje s spremembami zastavi kot vodena srecanja oziroma (pilotno) delovno skupi­no, v kateri bodo starejši zaposleni s svojimi izkušnjami in znanjem pomagali pri obliko­vanju smernic, nacel oziroma dokumenta za vpeljavo celovitih sprememb v organizaciji. Ko starejše zaposlene nagovarjamo k ude­ležbi, je pomembno, da se opremo na njiho­ve dragocene izkušnje, ki predstavljajo velik doprinos k podjetju. Organizacija bo starej­šim zaposlenim zelo hvaležna, ce jih bodo na izobraževanju delili z ostalimi sodelavci in predavateljem. 
Upoštevanje delovnih (in življenjskih) izkušenj v izobraževanju
Smiselno je uporabiti tiste metode oziro­ma nacine dela, ki omogocajo, da ima vsak starejši zaposleni možnost povedati, kako dela in zakaj, kakšne so njegove izkušnje. Predavatelj jih mora poslušati in tudi slišati. Ni priporocljivo, da predavatelj izvede teo­reticni del s frontalnim podajanjem znanja, ampak naj izbere metode, ki omogocajo aktivno sodelovanje, npr. metodo razgovo­ra, diskusije. Kot izredno uspešna se vedno znova izkaže metoda dela po skupinah, ko starejši zaposleni skupaj s sodelavci sami razmišljajo, išcejo rešitve izbranega proble­ma ter o tem tudi porocajo ostalim skupi­nam in predavatelju. Ob tem se bodo tudi med seboj bolje spoznali, povezali in se ucili drug od drugega. 
Pri vsebini naj predavatelj izhaja iz bogatih izkušenj in znanja starejših zaposlenih, ki naj povedo, kako in zakaj nekaj delajo. Imeti morajo možnost deliti svoja znanja in izku­šnje. Sledi diskusija, iskanje rešitev, izboljšav, saj imajo starejši zaposleni zaradi znanja in izkušenj vedno veliko realnih in smiselnih predlogov. Predavatelj, ki je dovolj spreten, bo njihove izkušnje in predlagane rešitve povzel ter jih diskretno dopolnil z dodatnimi možnostmi in novim znanjem. Starejši za­posleni bodo tako dobili potrditev, da veliko vedo in so pomemben ter spoštovan clen or­ganizacije, kar tudi dejansko so. Na ta nacin se predavatelj izogne le golemu posredovanju znanja in 'pametovanju', da on edini ve, 'kako se pravilno' dela in uvaja spremembe.
'Starejši' ali 'izkušeni'?
Za starejše zaposlene je proces vseživljenj­skega ucenja nujen, da ostanejo konku­rencni na trgu dela. Naloga izobraževalcev odraslih je zagotovo ta, da v proces vseži­vljenjskega izobraževanja vkljucujemo bo­gate izkušnje starejših zaposlenih in na njih gradimo. Tako bodo dobili potrditev svoje­ga znanja in dela. Morda bi se negativnim stereotipom o starejših zaposlenih lahko izognili oziroma spremenili razmišljanje o njih, ce bi namesto 'starejši' uporabili be­sedo 'izkušeni'. Beseda starost zbuja v naj­boljšem primeru mešane obcutke, beseda izkušnja pa zagotovo pozitivne (Capelli in Novelli, 2010). 
Viri
•	
Capelli,  Peter; Novelli, William (2010): Managing the Older Worker: How to Prepare for the New Organizational Order. Bo­ston: Harward Business Review Press. Kindle edition.

•	
Cully, Mark; Vanden Heuvel, Adriana (2000): Participation in, and barriers to, training: The experience of older adults. Au­stralasian Journal on Ageing, 4, 172–179.

•	
Dubois, Hans; Anderson, Robert (2014): Work preferences after 50. Foundation Findings, 14. 6. 2014. Pridobljeno 9. 11. 2021 s spletne strani: https://www.eurofound.europa.eu/publi­cations/foundation-findings/2014/quality-of-life/foundation- findings-work-preferences-after-50.

•	
Jelenc Krašovec, Sabina (2015): Izobraževanje in usposabljanje starejših delavcev – mednarodna primerjava. Andragoška spo­znanja, letnik 21, št. 2, str. 29–46.

•	
McCann, Robert; Giles, Howard (2002): Ageism in the Wor­kplace: A Communication Perspective. V Todd D. Nelson (ur.): Ageism: Stereotyping and Prejudice against Older Persons, str. 163–199. Cambridge: A Bradford Book.

•	
Meh, Nina (2014): Kateri so najpogostejši stereotipi o starejših? MMC RTV SLO, 13. 5. 2014. Pridobljeno 2. 11. 2021 s spletne strani: http://www.rtvslo.si/moja-generacija/kateri-so-najpo­gostejsi-stereotipi-o-starejsih/336734.

•	
Ranzijn, Rob (2004): Role ambiguity: older workers in the de­mographic transition. Ageing International, 3, 281–308. 

•	
Smole, Jože (2008): Odgovor delodajalcev na izzive, ki jih prina­šajo demografske spremembe. Pridobljeno 6. 11. 2021 s spletne strani: http://www.kapitalska-druzba.si/_files/816/KAD_zbor­nik_2008_joze_smole.pdf. 

•	
Taneva, K. Stanimira; Arnold, John; Nicolson, Rod (2014): A qualitative analysis of older workers' perceptions of stereotypes, successful ageing strategies and human resource management practices. Pridobljeno 15. 11. 2021 s spletne strani: https://dspace.lboro.ac.uk/2134/16185.




Foto: Petra Duhannoy  

Okvirni nacrt za predmet Kršcansko slovenstvo v prvi triadi osnovne šole
Kršcansko slovenstvo in domoljubje v šolah (4. del)

Branko Koderman, mag. znanosti (sociologija kulture), dipl. psiholog, je zaposlen na Gimnaziji Bežigrad. Ima 30 let delovnih izkušenj na podrocju programa mednarodne mature (IB), kjer poucuje socialno in kulturno antropologijo ter psihologijo, in na podrocju slovenskega gimnazijskega šolstva, kjer je nekaj let pouceval psihologijo in sociologijo. 

V prejšnjih številkah revije Vzgoja (90, 91 in 92) smo si ogledali kulturološko-kognitivne in osebnostno-motivacijske opredelitve domoljubja ter pogledali v zgodovino vzgoje za domoljubje v slovenskih šolah. Tokrat se bomo posvetili okvirnemu nacrtu za predmet Kršcansko slovenstvo v prvem triletju osnovne šole.

Splošni in najvišji cilji šolanja 
V okvirih sistema slovenskega osnovne­ga in srednjega šolstva morajo osrednje in kljucno mesto dobiti poucevanje sloven­stva, vzgajanje iz slovenskega rodoljubja ter vzgoja za slovensko domoljubje. Pretežni del tega narodovega poslanstva bo uresni­cevan v dveh obveznih urah tedensko za vse ucence vseh letnikov osnovne šole, srednje in poklicne šole ter gimnazije. 
Vsebinsko, programsko in didakticno ogrod­je predmeta Kršcansko slovenstvo bo ustva­rilo na tisoce »ustvarjalnih delavnic« po vsej Sloveniji in eno samo enotno državno »ele­ktronsko knjižnico« prenovljene slovenske »kulture življenja«, s tem pa bo z leti radi­kalno preoblikovalo in preusmerilo tudi vse šolske predmete, ki so trenutno obvezni del ponudbe osnovnega in srednjega šolstva. 
V podkrepitev pomena umestitve obvezne­ga in osrednjega predmeta Kršcansko slo­venstvo za preživetje slovenskega naroda, za obstoj slovenske države, za povezanost slovenske družbe in slovenske skupnosti naj navedem le eno od pomembnih misli in sporocil, ki se navezujejo na katastrofalno nizek ugled slovenskega sodstva, ki dejan­sko deluje kot »krivosodstvo«. Upokojeni vrhovni sodnik Janez Vlaj meni: »Le vse­stransko avtonomen sodnik, opremljen z atributi (strokovno znanje, izgrajen vredno­stni sistem, pogum kot jamstvo za njegovo samodejavnost), ki ga razbremenjujejo strahu pred odlocanjem in ki ne bo zaradi lastne negotovosti iskal rešitev ali pokritje zanjo od 'drugod', je garant za uresnicitev želenega stanja sodstva.« Sodnik Vlaj je »preprican tudi, da javnega ugleda sodstva ni mogoce ustvariti z ukrepi sodne uprave«, zato »bi bilo potrebno pozornost posvetiti podrocju vzgoje in izobraževanja v najšir­šem pomenu – ne le strokovnem, temvec tudi eticnem in državljanskem in izostriti merila za vstop v sodniško službo in slednjo narediti zanimivo tudi za vrhunske pravne strokovnjake« (Brkic, 2022).
Kako torej omogociti in doseci, da se bodo Slovenci prihodnjih generacij v vsakodnev­nem javnem ali zasebnem življenju lahko samostojno odlocali po svoji vesti, samo­zavestno in s spoštovanjem do svojih pred­hodnikov, za dobro njih samih, za dobro njihovih bližnjih in za dobro drugih?
Našim otrokom in mladostnikom bomo omogocili, da stopijo v odraslost kot oseb­nosti, s tem da institucionaliziramo šolski sistem kot dejavno inkulturacijo (Robbins, 1997); da generacijam naših naslednikov omogocimo ponotranjenje vrednot na­ših prednikov, da otroci in mladostniki konsolidirajo (Kandel, 2000: 76, v Crane in Hannibal, 2009) tisti del implicitnega dolgotrajnega spomina, ki tvori nezave­dno custveno motivacijo (etos) osebnosti. V razsežnosti posamicne kulture svojih prednikov pa je vrednota vse tisto, kar je Sveto – kar nima cene, ker je vecno in je ustvarjeno Bogu v cast.
Splošni in najvišji cilji šolanja pri predme­tu Kršcansko slovenstvo zajemajo vzaje­mnost poucevanja o slovenstvu iz obdobja slovenske klasicne kulture (od 13. oktobra 1781 do sredine avgusta 1941)1 in vzgojo za vrednote slovenske klasicne kulture. Poudarek je seveda na vzgoji, saj je vzgoja tisti osrednji del inkulturacije, ki otrokom in mladostnikom omogoca samostojno odkrivanje in obujanje vrednostnih ide­alov Slovencev, ki so živeli in delali pred zacetkom patricida nad slovenskim naro­dom.
Vzgoja, preprosto povedano, je v raziskova­nju tradicije Slovencev in v njenem ustvar­jalnem »postavljanju« v vsakodnevno ži­vljenje današnjih ljudi.
Razvojni in spoznavno zamejeni cilji šolanja pri predmetu Kršcansko slovenstvo
Zgodnje srednje otroštvo in izvorne skupnosti
Inkulturacija vrednot otrok v starosti od še­stega do osmega leta je dolocena in podre­jena medosebni interaktivni realnosti otrok znotraj družine, širše skupnosti sorodnikov otrokovih staršev, veroucne skupnosti v žu­pniji in razredne skupnosti v šoli. Znotraj teh skupnosti nosilci inkulturacije (ucenja in vzgoje) utrjujejo otrokov »notranji mo­del delovanja« (Bowlby, 1973: 195–196), ki ga vecina otrok v predšolskem obdobju po­notranji v implicitnem dolgotrajnem spo­minu preko »varne navezave« (Ainsworth, 1978: 459–463, v Popov, 2017).
Družina
»Nosilci vzgoje in izobraževanja« otrok mo­rajo v tem obdobju vzpostaviti takšna merila in vrednote družbenih vezi, da le-ta lahko uspešno povezujejo clane razlicnih samoza­dostnih skupin v poenotene in delujoce sku­pnosti. Družina je za otroka prva in osnovna skupnost, zato pri vzgoji in izobraževanju svojih otrok ne sme biti enakopraven partner šolske institucije, temvec vedno, v osnovnem in srednjem šolstvu, na izkljucnem prvem in odlocujocem mestu. Le v družini lahko otrok najbolje in trajno ponotranji tiste vre­dnote kulturne in družbene kohezivnosti, ki so najbolj nezavedne in zato motivacijsko povsem custvene. Kultura družine posamic­nega otroka in vecine podobnih družin neke vecje cloveške skupnosti v nekem zgodovin­skem obdobju tvori jedro kulture nekega naroda, v našem primeru kulture Slovencev (Tylor, 1871, v Kottak, 2021).
Štiri vrednote zaznavno-konkretne simbolizacije, ki enotijo in povezujejo skupnost
Vrednote otrok v tem obdobju so osnov­ne in za njihov uspešen osebnostni razvoj kljucne. To so vrednote, ki tvorijo osnov­no povezanost med ljudmi in kljucna kozmološka prepricanja znotraj družin­ske skupnosti, od tam pa posledicno tudi v skupnosti sorodnikov, nato v veroucni skupnosti in na koncu tudi v otrokovem šolskem razredu. Vrednote otrok so v tem razvojnem obdobju »notranje« custveno obcutena in na »zunanji« stvarnosti oprta verovanja o iskrenosti izjave, o skladnosti izjave z govorico telesa tistega, ki govori, o pravicnosti nagrad ali kazni, ki zadevajo otroka, in o dejanjih, ki varujejo ali ogro­žajo skupnost kot celoto. Otroci so tako v konkretnooperativnem obdobju intelek­tualnega razvoja (Piaget, 1956), prevladu­joca oblika socialnega ucenja je ucenje z opazovanjem in posnemanjem modelov in vzornikov (Bandura, 1977), didakticno pre­vladuje oblika družbeno-custvenega ucenja (Comer, 1960), interaktivno in komunika­cijsko pa je otrok odvisen od prepricljivosti družbene avtoritete »nosilcev prenosa kul­ture« dolocene etnije (Vygotsky, 1930; po Ginsburg in Opper, 1979).
Nosilci prenosa kulture
Nosilci prenosa slovenske kulture na gene­racijo otrok v obdobju zgodnjega srednjega otroštva so mati, oce, babica, dedek, teta, stric, župnik, katehet, uciteljica, ucitelj. Spoznavanje, katere vrednote povezovanja, zakaj in kako so jih te osebnosti iz obdobja klasicne slovenske kulture (pred avgustom 1941) prenašale na naslednjo generacijo, bo naloga vsakega ucitelja, vsake ucenke in ucenca, vsakega razreda v prvi triadi, na vsaki šoli v osnovnošolskem sistemu pri predmetu Kršcansko slovenstvo. Vzgoja otrok za vrednote bo del preucevanja, raz­krivanja in spoznavanja kulture skupnosti družine in kulture sorodstvene skupnosti (1. letnik), povezanosti kulture sorodstve­ne skupnosti in kulture veroucne skupnosti znotraj župnije (2. letnik), kulture lokalne župnijske skupnosti v povezavi z laicno kulturo šolskega razreda na lokalni šoli (3. letnik). Vsebinsko se bo pri predmetu Kr­šcansko slovenstvo odkrivalo, raziskovalo in preoblikovalo (zapisovalo) za današnji cas »uporabno« klasicno slovenstvo in predvsem že zamrli vrednostni ideali prvih in najbolj pomembnih vzgojiteljev izpred velike vojne katastrofe. Za otroke in za slo­venski narod se bo zapisovala, shranjevala slovenska kultura in se predala naslednjim generacijam. »Kultura /…/ je tista med se­boj prepletena celota, ki vkljucuje védenja, vedénja, prepricanja, vešcine, nravnost, pravo, obicaje in vse druge zmožnosti in navade, ki jih clovek pridobi kot clan druž­be« (Tylor, 1879: 36, v Kottak, 2021).2 Tako so jo predajali naši daljni predniki, naše matere, ocetje, babice, dedki, tete, strici, župniki in uciteljice ter ucitelji. 
Lokalnost etnij, anekdotski porocevalci, pisni in drugi viri, domoljubni in strokovni poznavalci tradicije klasicnega slovenstva in slovenstva danes
Delo pri predmetu Kršcansko slovenstvo ne bo ucbeniško, temvec raziskovalno, odprto, individualizirano in ustvarjalno. V prvi triadi bo delo prilagojeno ucen­cem, saj bodo ti iskali zgodbe o dobrih ljudeh, lokalnih družinskih junakih, vplivnih župnikih v preteklosti, pri svo­jih starših, sorodnikih, starejših ljudeh, ucitelji pa bodo poskušali zbrati verodo­stojne vire o življenju družin, župljanov, šolanju v domacem okolju, vasi, trgu, za­selku, mestnem predelu 'v starih casih' in tudi danes. 
Literatura
•	
Bowlby, John (1973): Attachment and loss. Vol. 2. Separati­on: anxiety and anger. New York: Basic Books.

•	
Brkic, Tanja (2022): Upokojeni vrhovni sodnik Janez Vlaj: Pri Komisiji za etiko in integriteto vložena pobuda No­ve24TV o oceni ravnanja sodnika Masleše. Nova24TV, 1. 1. 2022. Pridobljeno s spletne strani: https://nova24tv.si/slovenija/upokojeni-vrhovni-sodnik-janez-vlaj-pri-komi­siji-za-etiko-in-integriteto-vlozena-pobuda-nove24tv-o- oceni-ravnanja-sodnika-maslese/. 

•	
Crane, John; Hannibal, Jette (2009): Psychology. Oxford: Oxford University Press.

•	
Ginsburg, Herbert; Opper, Sylvia (1979): Piaget's Theory of Intellectual Development. New Jersey: Prentice-Hall. 

•	
Kottak, Conrad Phillip (2021): Cultural Anthropology. New York: McGraw Hill Education. 

•	
Popov, Alexey; Parker, Lee (2017): Psychology. London: Oxford University Press.

•	
Robbins, Richard H. (1997): Cultural Anthropology. Itasca: F. E. Peacock Publishers. 


Opombe
1	Cesar Jožef II. je 13. 10. 1781 izdal »tolerancni patent«, av­gusta 1941 pa je cas ustanovitve in zacetek delovanja t. i. VOS-a.
2 	Izvirno besedilo: »Culture /…/ is that complex whole whi­ch includes knowledge, belief, arts, morals, law, custom and any other capabilities and habits acquired by man as a member of society.« Prevedeno besedilo: »Kultura /…/ je tista zapletena celota, ki vkljucuje spoznanja, prepricanja, umetnosti, nravnosti, postavo, obicaje in vse tiste zmožno­sti in navade, ki se jih clovek v družbi priuci« (Tylor, 1879: 36, v Kottak, 2021).


Foto: BS


Opismenjevanje preko vec cutil

Matejka Glogovcan, mag. prof. razrednega pouka, je uciteljica razrednega pouka na OŠ Jakoba Aljaža Kranj. 

Na naši šoli so ob uvedbi devetletke uciteljice prvih razredov skupaj s specialno pedagoginjo iskale nacin, ki bi omogocil cim bolj kakovostno opismenjevanje. Preko vecletne prakse so razvile metodo, ki vpleta nekatera temeljna nacela pedagogike Marie Montessori. Napisale so prirocnik Opismenjevanje in razvoj vseh cutil (Štupnikar idr., 1999), ki povezuje teoreticna izhodišca s prakticnimi prijemi. V clanku predstavljam opismenjevanje po omenjeni metodi preko prakticnih primerov.

Opismenjevanje
Opismenjevanje je nepretrgan proces, ki se zacne že pred otrokovim vstopom v šolo in se konca s funkcionalno pismenostjo odraslega. Pecjak (2009: 9) trdi, da gre za »usvajanje spretnosti in sposobnosti bra­nja in pisanja ter razvijanja sporocanjskih sposobnosti«. Opismenjevanje opredeljuje kot »ucenje branja in pisanja, pri katerem ucenec spoznava crke in njim pripadajoce glasove ter jih povezuje v besede« (Pecjak, 1999: 7).
Opismenjevanje preko vec cutil
Ucenci se pri metodi opismenjevanja z elementi pedagogike Marie Montesso­ri opismenjujejo preko vec cutil, torej s pomocjo slušnih, taktilnih, vidnih, vo­halnih dražljajev. To otrokom omogoca poglobljen razvoj glasovnega zavedanja. Prvošolci so ob vstopu v šolske klopi na­mrec zelo heterogena skupina in njihov razvoj je na razlicnih stopnjah. Prav tako so ucenci razlicni ucni tipi: vidni, slušni in kinesteticni.
Metoda vkljucuje nekatera temeljna nace­la pedagogike Marie Montessori (Štupni­kar idr., 2011):
•	
Vsak otrok je individuum, ki se raz­vija in uci na svoj nacin ter v svojem tempu.

•	
Otrok želi narediti stvari sam, mi mu le pomagamo.

•	
Otrok potrebuje cas po svoji meri.

•	
Omogociti mu moramo celosten ra­zvoj in mu pomagamo zapolniti pri­manjkljaje na podrocjih, kjer je šibek ali neuspešen.

•	
Poudarek dajemo vajam za razvoj cu­til, vajam za razvoj motorike in rav­notežja ter vajam tišine.


Vaje so sestavljene tako, da krepijo sen­zomotoricni, emocionalni, socialni in jezikovni razvoj ucenca. Dejavnosti se izvajajo redno, vsakodnevno, toliko casa, da se le-te utrdijo ali avtomatizi­rajo.
Izvajamo naslednje sklope vaje (Štupnikar idr., 2011):
•	
vaje za razvoj vseh cutil za izboljšanje zaznavnih sposobnosti ucencev,

•	
dejavnosti, ki razvijajo in krepijo fo­nološko zavedanje,

•	
vaje za razvijanje predbralnih vešcin,

•	
vaje za oblikovanje prijaznih medse­bojnih odnosov,

•	
dejavnosti za bogatenje besedišca,

•	
vaje za doseganje boljše motorike (predvsem fine),

•	
vaje poslušanja, ozavešcanja glasov, dolocanja mesta posameznega glasu v besedi.


Pripomocki in gradivo
Pri nacrtovanju dejavnosti je veliko casa namenjenega ustrezni pripravi pripomoc­kov in gradiva, saj so izbrani glede na za­stavljene cilje pri posamezni ucni uri. Pri svojem delu uporabljamo:
•	
naravne predmete iz okolja,

•	
predmete in snovi, ki jih opazujemo, ti­pamo (npr. tipne plošcice za gladko in hrapavo, crke, ki jih tipajo), poslušamo (žogica z zvoncki), vonjamo (steklenic­ke za vonjanje), okušamo (npr. med),

•	
slikovno gradivo in fotografije,

•	
pripomocke, izdelane po nacelih Ma­rie Montessori: pladnji z mivko, pripo­mocki za vaje presipanja, prelivanja …


Ucenec v zdrob riše navpicne, vodoravne crte, kasneje tudi crke. Pladenj je oznacen s smerjo: zgoraj – sonce, spodaj – trava, levo –
rdeca roža, desno – moder balon. Taka oznacitev pladnja pomaga otroku pri ori­entaciji. Kasneje pomaga zlasti pri obrav­navi malih tiskanih crk b in d.
Razvoj glasovnega zavedanja s fonomimicno metodo
S pomocjo konkretnega gradiva ucenci najprej delijo besede na zloge, locujejo prvi in zadnji zlog, kasneje prepoznavajo gla­sove v besedi, prvi, srednji in zadnji glas, razstavljajo besede na glasove.
Razvoj glasovnega zavedanja poteka s fono­mimicno metodo. Izgovarjamo glasove in ne imen crk. Zaporedje obravnave glasov te­melji na nevroloških zakonitostih govoril in sluha pri otrocih ter na spoznanjih fonetike. Najprej obravnavamo samoglasnike, saj jih ucenci dobro slišijo in jih pravilno izgovar­jajo. Nadaljujemo z zvenecimi trajajocimi glasovi in nezvenecimi trajajocimi glasovi, ki jih lahko dalj casa 'vlecemo'. Nazadnje obravnavamo zvenece hipne glasove. 
Spoznavanje glasov vkljucuje veccutno seznanitev s posameznim glasom. Glas predstavimo s sliko, z zgodbo in ustrezno pesmico. Vsak glas ima tudi svoj fonomi­micni znak, to je gib z roko, s prsti, ki ga spremlja jasno poudarjena mimika. S fono­mimicnim znakom poudarjamo ozavešce­no artikulacijo glasu. Opozarjamo na obli­ko ustnic, izpih, zven. Ucenec tipa svoj vrat in preverja, ali se glasilke tresejo ali ne. Na slikah so napisane crke, tako da ob ucenju glasu ucenci vidijo tudi crko.
Primer: glas M 
Ucenci na zacetku ucne ure okušajo med, saj se ta beseda zacne z glasom M. Hkrati je to nekaj okusnega, zato je gib za glas bo­žanje trebušcka, pri cemer recejo »mmm«. Ob izgovarjavi glasu M otipajo ustnice, se dotaknejo vratu in povedo, da cutijo, kako se glasilke tresejo.
Pokažemo sliko za zacetni glas M, na kateri je slika deklice, ki se sladka z medom. Ob sliki se naucimo pesmico: »Maja z medom se sladka, prazna je že skledica. Mmm.« Ob pesmici naredimo gib za glas M. 
Ucenec na tak nacin posamezen glas vidi, okusi, sliši in tipa. 
V nadaljevanju ucne ure pripravimo pla­denj z razlicnimi predmeti. Ucenci drug za drugim vzamejo nek predmet, ga poi­menujejo in ob slišanem glasu M pokažejo gib. Pripravimo kartoncke, ki kažejo polo­žaj glasu. Ucenec slušno zaznava položaj glasu pri svojem predmetu: na zacetku, v sredini ali na koncu besede. Predmet gle­de na položaj dolocenega glasu razvrsti v ustrezen stolpec.
Razvijanje motoricnih spretnosti
Za pisanje je zelo pomembno razvijanje drobne motorike in spretnosti prstov (pincetni pri­jem). Temu so namenjene na­slednje vaje:
•	
presipanje razlicnih snovi z roko, žlico, zajemalko po nacelu od velikega k majhnemu, sipkemu,

•	
prelivanje iz razlicnih posod, lonckov,

•	
prenašanje fižolckov iz enega loncka v drugega s pinceto ali šcipalko; prena­šanje fižolckov iz široke posode v po­sodo z ožjim grlom,

•	
perforiranje (prebadanje) vzorckov, kasneje tudi crk in številk na papirju,

•	
nizanje na vrvico,

•	
gnetenje testa, plastelina,

•	
pripenjanje šcipalk.


Razvijanje pozornosti
V prirocniku (Štupnikar idr., 2011) se uporablja poimenovanje »vaje tišine«. V zadnjem casu bolj pogosto uporabljamo iz­raz »vaje cujecnosti«. Z njimi med drugim razvijamo pozornost in koncentracijo. Vaje so zasnovane tako, da mora biti ucenec pri dejavnosti pozoren na 'tukaj in zdaj', da ustrezno izvede nalogo. Primeri nalog:
•	
Ucenec preliva vodo iz polnega kozar­ca v prazen kozarec, ki ga drži sošolec. Pri tem sta pozorna, da se voda ne po­lije.

•	
Ucenci mižijo. Ucitelj tiho govori gla­sove. Kdor ima v imenu slišani zacetni glas, se usede na svoj stol.

•	
Pri spoznavanju glasu A ucitelj ucen­cem razdeli arašide. S cujecnostjo jih opazujejo, tipajo, vohajo in pokusijo.


Obravnava crk
V drugi polovici šolskega leta v prvem ra­zredu zacnemo z obravnavo crk. Tudi spo­znavanje crk vkljucuje seznanitev s crko ob že znani sliki za glas. Crko 'preberemo' z gibom. Nadaljujemo z ucenjem zapisa crke po zraku, po tleh ali na mizi, na tabli, na hrbet sošolca, po koruznem zdrobu, otro­ci prevlecejo že napisane crke z razlicnimi barvami (mavricna crka). Ucenci crko tudi perforirajo.
Po obravnavi nekaj crk zac­nemo vezano brati prve zloge: na, ne, in … Pri tem si pomagamo z gibi. Kasneje ucenci z gibi 'pišejo' in 'berejo' tudi daljše besede, npr. son­ce, mami, dežnik … Ucenec uporablja gibe pri branju toli­ko casa, kolikor je to potrebno. Pri tem se igramo tudi uganke: ucenec z gibi predstavi besedo, sošolci pa jo 'preberejo'.
Sklep
Dolgoletna praksa je pokazala, da je opi­smenjevanje z vec cutili in z elementi pe­dagogike Marie Montessori ucinkovito. Veccutno ucenje omogoca, da ucenci slu­šno prepoznavajo in razlikujejo glasove, kasneje pa temu znanju dodajo še graficni znak – crke. Naucijo se umiriti, razvijajo se jim socialne spretnosti, postanejo bolj zbrani, izboljša se jim koncentracija in raz­vija pozornost. Preko razlicnih dejavnosti, omenjenih zgoraj, se ucenci razvijajo bolj celostno – intelektualno, socialno, custve­no in motoricno. 
Literatura
•	
Pecjak, Sonja (1999): Ali slišiš – ali vidiš? Prirocnik z vajami za razvoj metajezikovnega zavedanja. Trzin: Izolit.

•	
Pecjak, Sonja (2009): Z igro razvijamo komunikacijske sposob­nosti ucencev. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

•	
Štupnikar, Magda; Pintar, Darja; Murovec, Tatjana idr. (2011): Opismenjevanje in razvoj vseh cutil. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.




Foto: arhiv Matejke Glogovcan



Cujecnost doma in 			v razredu

Tanja Primožic, prof. anglešcine in italijanšcine, je zaposlena na Srednji šoli Pietro Coppo Izola in ima izkušnje s poucevanjem doma in v tujini.

Cujecnost ima veliko definicij. Vse poudarjajo clovekovo notranje stanje. Cujecnost lahko opredelimo kot zavedanje in neobsojajoce sprejemanje sedanjega trenutka. Takšno zavedanje lahko vkljucuje tako notranje (misli, custva) kot tudi zunanje dogajanje (tisto, kar clovek zazna od zunaj). Cujecnost ni sprostitvena tehnika. Sprošcenost je lahko rezultat izvajanja cujecnosti. Meditacija in osredotocanje na dih sta le dva od mnogih nacinov, kako lahko zavestno posvecamo pozornost sedanjemu trenutku (Kabat-Zinn, 2012).

Dva pomembna vidika cujecnosti
Prvi vidik je sposobnost vsakega cloveka, da usmerja svojo pozornost. To je nese­lektivno opazovanje dogajanja in posle­dicno povecano zavedanje misli, obcut­kov in neposrednega dogajanja. Pri tem je pomemben posameznikov obcutek, da je v danem trenutku popolnoma živ in prisoten. Drugi vidik je naravnanost do lastnega doživljanja v danem trenutku. Posameznikov odnos do dogajanja in iz­kušenj naj bi bil radoveden, odprt in spre­jemajoc. Sprejemajoc odnos pri cujecno­sti ne pomeni, da je clovek pasiven in se vda iz obupa, temvec prav nasprotno. V sprejemajocem odnosu je posameznik zmožen doživeti dogodke v polni meri, ne da bi namenoma ignoriral ali potlacil posamezne vidike dogodka. 
Pomen cujecnosti
Avtorica ima dve preprosti vprašanji za bralce. Prvo je: Ste se že kdaj peljali z avto­mobilom in prispeli na cilj, ne da bi zares opazili potek vožnje in samo potovanje v avtu? Drugo vprašanje pa je: Ali ste že kdaj prebrali par strani v reviji ali knjigi in se šele na koncu strani zavedeli, da ne ve­ste, kaj ste prebrali? Odgovor je na dlani. Vse to se dogaja, ker nismo cujeci, ker v danem trenutku nismo prisotni s svojimi mislimi tukaj in zdaj. Vecino vsakdanjih opravil opravimo v polzavednem dušev­nem stanju, kjer se le delno zavedamo, kaj pocnemo in kako se odzivamo v danem trenutku. Velikokrat ljudje išcemo bližnji­ce, saj nam primanjkuje casa in mnogo­krat smo z mislimi še pri prejšnjem ali pa že naslednjem opravilu. Prav tu nastopi pomen cujecnosti. Zavestno usmerjanje pozornosti v dani trenutek. Nauciti se moramo biti pozorni na sedanji trenutek. Pri tem nam pomagajo razlicne tehnike, ki nam pomagajo, da biti prisoten scaso­ma postane navada. Vec kot vadimo, ve­cja je verjetnost, da se bomo v sedanjem trenutku zavestno odzvali. Saj veste, vaja dela mojstra. 
Pozitivni ucinki cujecnosti 
Kultiviranje cujecnosti preko osredotoca­nja na sedanji trenutek pozitivno vpliva na naše telo, um in psihicno blagostanje. Razlicne študije so pokazale, da lahko re­dno izvajanje cujecih tehnik izboljša naše razpoloženje, zmanjša motnje, poveca po­zitivna custva, zmanjša tesnobo in stres. Cujecnost se uspešno uporablja tudi pri zdravljenju odvisnosti in motnjah hranje­nja. Ucinek cujecnosti na psihicno blago­stanje je predvsem posledica treh glavnih mehanizmov delovanja, in sicer sprejema­nja situacije takšne, kot je, decentriranja perspektive in samoregulacije misli. Ti mehanizmi omogocajo emocionalno rav­notežje, ki zajema sprejemanje notranjega doživljanja, custveno jasnost, kognitivno fleksibilnost in zdrav pristop k reševanju problemov (Siegel, 2007).
Cujecnost v razredu
Izvajanje cujecnosti v šoli lahko pozitivno vpliva na vecjo pozornost in osredotoce­nost, pomaga izboljšati spomin ter spo­sobnost za uspešno nacrtovanje ucenja in premagovanje strahu pri šolskih nalogah. Pomaga tudi pri koncentraciji, saj zmanj­šuje sanjarjenje. Spodbuja tudi boljše in lepše vedenje v razredu. Preko cujecnosti so ucenci mirnejši v šoli in doma. Bolje se zavedajo svojih odzivov. Dobro pocutje kot posledica rednega izvajanja cujecnosti spodbuja empatijo, boljše socialne odnose in ucinkovitejše sodelovanje med ucenci. Cujecnost prav tako pozitivno vpliva na šolsko osebje. Redno izvajanje razlicnih tehnik cujecnosti pomaga pri delu in pre­precuje izgorelost (Kabat-Zinn, 1994; Jen­nings, 2015).
Kultiviranje cujecnosti
Formalni nacin
Cujecnost se doseže z meditacijo. Vajo se lahko izvaja sede ali stoje, pri cemer je po­membna udobna, vendar pokoncna drža. Najprej utihnemo in se umirimo, poskuša­mo se osredotociti nase. Koncentracijo, ki je trenutno zelo široka, usmerimo zgolj na svoje dihanje. Opazujemo, kako vdihnemo in izdihnemo, pozorni smo na vsak posa­mezen vdih in izdih. Poskušamo ugotoviti, kje zacutimo dihanje, v katerem delu telesa ga najbolj zacutimo. Ponovimo do 20 vdi­hov. Postopno širimo svojo pozornost na celotno telo in na obcutke, ki jih pri tem zaznavamo. Nadalje svojo pozornost še bolj razširimo, in sicer na realnost oko­li nas. Cilj meditacije je, da smo prisotni v sedanjem trenutku in da ga sprejmemo takega, kot je. Pri tej vaji je zelo obicajno, da imamo veliko misli, ki nam onemogo­cajo koncentracijo in zavedanje sedanjosti. Namen te vaje ni, da bi popolnoma iznicili vse misli iz svojega uma. To je nemogoce. Naš namen je, da opazujemo svoje odzive, tudi misli, vendar brez obsojanja in pre­tiranega razmišljanja. Ce izgubimo rdeco nit osredotocenosti na sedanji trenutek, je vse, kar lahko naredimo, to, da se pocasi spet vrnemo na tocko, kjer smo bili priso­tni, kjer smo se zavedali trenutka in smo pozornost usmerili na dih. Osredotoce­nost je cilj, ne gre za to, da bi kaj vec do­živeli ali zacutili. Gre zgolj za poglobitev v doživljanju sebe in okolice takšne, kot je v dolocenem trenutku. 
Neformalni nacin 
Cujecnost dosežemo pri vsakodnevnih de­javnostih, kot na primer umivanje zob in prehranjevanje. Vajo za cujece prehranje­vanje izvajamo med obedovanjem, saj je njen namen, da smo bolj pozorni na hra­no, medtem ko jo uživamo. Pomembno je, da smo med obrokom sami in v mirnem okolju, kjer se izognemo vsem motecim dejavnikom, kot so radio, casopis, mobilni telefon, glasba. Preden zacnemo okuša­ti hrano, jo poskušamo zaznati z ostalimi cutili. Pogledamo, kakšna je, kako je po­strežena, kakšen vonj oddaja, kakšna je na dotik (ce je to mogoce). Predstavljamo si, da je še nikoli prej nismo jedli. Nato zac­nemo pocasi uživati obrok, pozorni smo na sestavo jedi, njene razlicne okuse, kako jo obcutimo v ustih. Na takšen nacin re­snicno lahko uživamo v hrani in se pri tem sprošcamo. Celotno vajo opravljamo socu­tno do sebe. Ce nam misli odtavajo, se ne­ocitajoce vrnimo nazaj k hrani. Bistvo cu­jecnosti ni orientirano na nek cilj, ampak na dejavnost prehranjevanja samega. Zato je pomembno, da se sprejemamo, smo do sebe socutni in prijazni. Zavedati se mora­mo, da tega ne bomo dosegli kar cez noc, da je težko tako za zacetnike kot za tiste, ki se že nekaj casa posvecajo cujecnosti. Po­maga nam lahko zgolj redna vaja. 
Vaje za urjenje cujecnosti v razredu
Štetje do 20 sekund
Ucitelj pove ucencem, naj sedejo in zaprejo oci. Ucitelj zacne z umirjenim in pocasnim glasom šteti do 20. Ucenci naj sledijo uci­teljevemu glasu in tudi sami lahko v mislih štejejo. Osredotoceni so zgolj na štetje. Ko ucitelj prešteje do 20, opozori ucence, da lahko odprejo oci. Vajo lahko ponovimo še za naslednjih 20 sekund.
Zavestno opazovanje
Ucitelj pred ucence postavi zanimivo sliko ali vecji zanimiv predmet. Ucitelj enkrat zaploska (lahko se uporabi tudi zvonec ali alarm), ucenci obmolknejo, nato eno mi­nuto gledajo in opazujejo sliko oz. predmet. V tem casu naj se popolnoma prepustijo, da jih prevzame pozornost, usmerjena na predmet oz. sliko. Ucenci naj samo gledajo in opazujejo. Po preteku ene minute ucitelj ponovno zaploska, da naznani konec opa­zovanja. Ucenci se lahko pogovorijo, kaj so opazili na sliki oz. predmetu. 
Minuta molka
Ucitelj naznani zacetek vaje z zvoncem ali alarmom. Ucenci utihnejo in v tišini poca­kajo na uciteljev znak, da se je vaja konca­la. To vajo lahko izvajamo na zacetku ure ali pa sredi ure, ce ucitelj ugotovi, da ucen­ci niso skoncentrirani. Vajo najprej izvede­mo v 30 sekundah in jo postopoma lahko podaljšujemo, ko vidimo, da so ucenci že navajeni na 30 sekund. 
Hvaležnost in namera
Ucitelj napiše na tablo naslednje stavke:
Danes sem se naucil …
Veselim se jutrišnjega dne, ker …
Ta teden sem veliko izvedel o …
Najbolje se pocutim, ko …
Najboljša stvar, ki se mi je zgodila v prete­klem tednu, je …
Ucenci dokoncajo nekaj stavkov in jih na koncu ure skupaj predebatirajo v manjših skupinah. Hvaležnost v razredu lahko uri­mo tudi tako, da ucenci napišejo zahvalno pismo sošolcu, staršem ali ucitelju. 
Odlocitev za cujecnost
Videli smo, kaj je oz. kaj ni cujecnost in kako jo lahko izvajamo tako doma kot v šoli. Cujecnost nam pomaga, da smo bolj pozorni in zbrani, vecji vpliv imamo na svoja dejanja in odlocitve v danem trenut­ku. Vse to seveda pride scasoma in z redno vajo. Ceprav nimamo vpliva na okolišcine ne v razredu ne doma, se lahko odlocimo, da se bomo odzvali cujece.  
Literatura
•	
Jennings, Patricia (2015): Mindfulness for teachers: simple skills for peace and productivity in the classroom. New York: W. W. Norton & Company.

•	
Kabat-Zinn, Jon (1994): Mindfulness meditation for everyday life. London: Piatkus Books.

•	
Kabat-Zinn, Jon (2012): Mindfulness for beginners: reclaiming the present moment and your life. Colorado: Sounds True.

•	
Siegel, Daniel (2007): The mindful brain: reflection and at­tunement in the cultivation of well-being. New York: W. W. Norton & Company.




Foto: Petra Duhannoy  

Branje in naši možgani  

Lucija Ademoski, univ. dipl. rusistka in bibliotekarka, je knjižnicarka na OŠ Franceta Bevka v Ljubljani.

Branje mocno vpliva na naše mišljenje, z njim pa tudi na življenje. Omogoca nam pridobivanje informacij, ucenje, vpogled v tuje izkušnje, spoznavanje sebe in drugih, temeljnih cloveških vrednot ter zabavno in koristno preživljanje prostega casa. »Branje zahteva cele možgane; ko se izgubimo v dobri knjigi, ne spremljamo le zgodbe, ampak si predstavljamo tudi opisane pokrajine, zvoke in vonjave ter okuse, to pa aktivira razlicne predele možganov, v katerih se te izkušnje obdelujejo in tako ustvarijo nove živcne poti. /… / naši možgani simulirajo stvarne izkušnje, kot bi jih doživeli sami.« (U. S., 2021)

Beroci možgani
Nihce izmed nas se ne rodi kot bralec, ampak se mora branja šele nauciti. Za to pomembno dejavnost, ki nam v življenju pomaga pri doseganju želenih ciljev, po­trebujemo spodbudno okolje, ki našim možganom omogoca vzpostavitev unika­tnega bralnega vezja. Bralno vezje možga­nov je spremenljivo, kar pomeni, da nanj mocno vplivajo razlicni dejavniki iz oko­lja, in to že s tem, kaj, kako in koliko be­remo ter koliko si zapomnimo. Velik vpliv na nacin razvoja nevronskih povezav, ki v zgodnjem otroštvu postavijo temelj clo­vekovega poznejšega branja in mišljenja, imajo tudi razlicni mediji, preko katerih se možgani ucijo branja. Mediji, ki imajo svoja lastna pravila, znacilnosti, tempo in ritem, so prenašalci sporocil v možgansko skor­jo, ki jo oblikujejo že od samega zacet­ka. V vseh predelih možganov že med branjem ene same besede potekajo razno­vrstne socasne operacije tisocih nevronov. V prvih nekaj milisekundah branja zbere­mo vse svoje zaznave in opažanja. Karkoli v življenju preberemo, se namrec posto­pno in trajno nalaga v arhivu vednosti, ki predstavlja osnovo naših sposobnosti za razumevanje prebranega ter pridobiva­nje dolocenih spoznanj in predvidevanj. Tako shranjene besede vsebujejo arhive pomenov, asociacij, spominov in obcutij, po katerih lahko sežemo. V možganih iz­kušenega bralca torej ni nakljucij, saj vse temelji na verjetnostih in napovedih, ki izvirajo iz njegovega predznanja in konte­ksta (Wolf, 2020).
Branju naproti 
Prvi pogoj za uspešno ucenje branja je poznavanje abecede, kar pa ne zadostuje. Pomembno je tudi znanje povezovanja crk z glasovi, ki pa ni ravno preprosto. Ucenje branja, do katerega ne vodijo no­bene bližnjice, predstavlja napor, šele ka­sneje pa lahko tudi užitek. Slabi bralci tež­ko razumejo pomen prebranega besedila, saj so njihovi možgani preobremenjeni s crkovanjem besed. Šele ko postanejo vešci bralci, se s crkovanjem ne mucijo vec, saj zapisane besede prepozna­vajo avtomaticno, že z ugotavljanjem njihovega pomena iz oblike besed, ne da bi jih morali v celoti prebrati. Z rednim branjem avtomatizirajo svoj delovni spomin; bolj ko je ta avtomatiziran, lažje berejo, s tem pa širijo in poglabljajo besedišce ter nadgrajujejo vešcino branja. Temelj obli­kovanja otrokovih bralnih navad pred­stavlja družinsko branje, med katerim se ucijo osredotocati in videti svet s tuje perspektive. Skupno branje jim pomaga razvijati mišljenje in custvovanje (Kovac, 2020). 
Z njim otroke oskrbujemo s fonemi v izgo­vorjenih besedah in z njihovimi pomeni, vzorci crk v natisnjenih besedah ter tako utrjujemo besedne in pojmovne zaklade, ki jih otroci že poznajo, istocasno pa po­stavljamo temelje za nova spoznanja. Z glasnim branjem zgodb iz skrivnostnega jezika pravljic otrokom predstavljamo be­sede in stavke, ki jih ne uporablja nihce v njihovi okolici. Ob tem se otroci srecujejo s slovnico, ritmom in slikovitim poigra­vanjem, ki ga nikjer drugje ne bi mogli srecati v tako zabavni obliki. Zgodbe jim zagotavljajo podlago za zakladnico besed, s katerimi otroci sicer nikoli ne bi prišli v stik. Pri branju pa ne sodelujejo le nji­hovi možgani, ampak celo telo, saj otroci knjige gledajo, vonjajo, tipajo in tudi sli­šijo. Prinašajo jim koristna spoznanja za življenje, jih ucijo solidarnosti, vzposta­vljanja trajne povezave z drugimi bitji in socutja (Wolf, 2020).
Z željnim vsrkavanjem besed iz sveta knjig, ki so 'igrace za možgane', se otroci vživljajo v zgodbe in postajajo del njih. S pretvarjanjem besedil v lastne predstave razvijajo domišljijo, ki pomembno vpliva na njihov kognitivni razvoj in ne naza­dnje tudi na šolski uspeh. Branje otrokom pomaga osmišljati svet, v katerem živijo. Z njegovo pomocjo razvijajo sposobnost logicnega sklepanja, se osamosvajajo, spoznavajo drugacna okolja in preko njih cel svet. Ucijo se premišljevati in z jasnimi stališci slej ko prej stopiti na pot ustvar­jalnega in kriticnega mišljenja, na kateri znajo locevati resnico od izmišljotine. Dr. Manca Košir pravi, da lažje razumejo, »kaj je v življenju pomembno in kaj ne, kaj je prav in kaj narobe«.
Branje v sodobnem svetu
Danes beremo vec kot kadarkoli v clove­ški zgodovini. Bralna vezja se prilagajajo zahtevam, pred katere jih postavljamo, s tem pa se spreminjajo tudi naše bralne navade, ki bodo scasoma vplivale na to, kar bomo brali, in tudi na to, kako bo to napisano (Wolf, 2020). 
»Razvoj zaslonskih medijev je pripeljal do razrašcanja nacina branja, ki mu /…/ pravimo preletavanje. Znacilno za prele­tavanje informacij na spletu je, da se na­nje odzivamo refleksno, tako da jim pri­lepimo všecek, napišemo jezen komentar ali jih delimo, ne da bi pri tem kaj dosti razmišljali, preverjali vire ali se spraševali o motivih tistih, ki jih širijo. /…/ Prele­tavanje postane problematicno šele, ce izpodrine druge, bolj poglobljene nacine branja, ki poglabljajo in širijo naše be­sedišce in nas ucijo analiticno misliti ter imeti kriticen odnos do medijskih ma­nipulacij in populisticnih zamegljevanj. /…/ z rabo spletnih medijev postajamo ucinkoviti pri kratkotrajnih, neposrednih reakcijah na veliko množico podatkov. Težava, ki nam grozi v zaslonskem oko­lju, je, da bo preletavanje informacij kot privzet nacin branja 'povozilo' zmožnost trajnejšega globokega branja, ki je ne bomo mogli aktivirati niti, ko se bomo srecali z besedilom v tiskani knjigi« (Ko­vac, 2020: 40–41, 59).
V primerjavi s hitrim branjem in preska­kovanjem vsebin globoko branje od nas zahteva logicno povezovanje, intenzivno pozornost, kriticno mišljenje in samoiz­praševanje. V njem ni prostora za razpr­šeno pozornost, ki jo spremljajo številne motnje. Za uspešno delovanje v vse bolj digitaliziranem svetu bo potrebno obvla­dovanje obeh nacinov branja, s kateri­ma bomo sposobni razumeti in kriticno vrednotiti razlicne vrste besedil. Vešcina branja postaja pomembnejša kot kadar­koli prej, zato jo moramo negovati in ji namenjati vedno vec pozornosti.
Zakljucek
Branje je vseživljenjski proces in ena najtež­jih kognitivnih dejavnosti, ki jih izvajamo ljudje. V sodobnem svetu nam je na voljo v neomejenih kolicinah in na razlicnih me­dijih. Z branjem razvijamo vse svoje mož­ganske funkcije, zato mu tudi pripisujemo velik pomen. Bralna zmožnost, ki vpliva na prihodnost otrok, je nepogrešljiva popotni­ca za življenje in ena najpomembnejših so­cialnih sposobnosti, ki se jih morajo otroci cim prej nauciti. Po tej poti pa ne zmorejo stopati sami, ampak v spremstvu nas, odra­slih, ki jih lahko spodbujamo, usmerjamo, jim pomagamo in nudimo oporo.  
Viri in literatura
•	
Kovac, Miha (2020): Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih casih. Ljubljana: Mladinska knjiga.

•	
U. S. (2021): Branje krepi možgane. Slovenske novice, 3. 2. 2021. Pridobljeno 5. 8. 2021 s spletne strani: https://www.slo­venskenovice.si/stil/zdravje/branje-krepi-mozgane/.

•	
Wolf, Maryanne (2020): Bralec, vrni se domov: beroci možgani v digitalnem svetu. Ljubljana: Cankarjeva založba.



Z glasnim branjem zgodb iz skrivnostnega jezika pravljic otrokom predstavljamo besede in stavke, ki jih ne uporablja nihce v njihovi okolici. 


Foto: Marko Hrovat

Svetlobna podoba otroškega zdravja
Matija Jama: Rajanje (Kolo), olje na platnu, okrog 1935

Milcek Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni clan Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in castni obcan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanisticne, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega vec kot 30 knjig in vrsto katalogov.

V senci drugih letošnjih jubilejev mineva 150 let od rojstva in 75 let od smrti soncnega slikarja Matija Jame, enega izmed štirih mojstrov slovenskega impresionizma. Umetnik je sistematicno preuceval svetlobo, a je vzpostavljal v slikah tudi kompozicijsko trdnost in štel impresionizem za nujno izhodišce sleherne umetnosti; motiviko pa je crpal dosledno iz krajine ter skušal skozi analizo svetlobne pojavnosti vse bolj sinteticno dojeti tudi bistvo narave kot prizorišca življenjskega zdravja, pri cemer se je razkril tudi kot svojevrsten mistik.

Kot poroca France Stele, si je svojo po­klicanost k slikarstvu razlagal z okoli­šcino, »da je bila mati doma v Veleso­vem, kjer so od nežne mladosti nanjo vplivale slikarsko odlicne slike J. M. Kremser-Schmidta v nekdanji samo­stanski cerkvi«. (Tovrstna obcutenja, usodno porojena že v materinem telesu, bi bilo danes mogoce celo že znanstve­no utemeljiti.) Kot vsestransko izobra­žen umetnik se je pri delu skliceval na fizikalno opticna znanstvena odkritja, hkrati pa se je prepušcal globljim vzgi­bom in je ne glede na svojo navezanost na opticno realnost umetnost dojemal kot izrazito duhoven pojav, ki presega grobo materialnost. 
Do prve svetovne vojne je kot vecen po­potnik med romanjem za primernimi motivi v glavnem bival v tujini, kjer si je omislil celo bivalni voz. A v bistvu je bil samotar in življenjski asket. O svo­ji domovinski ljubezni pa je že Josipu Regaliju izjavil: »Ljubezen, kakor veste, raste v kvadratnem razmerju z distanco. Kolikor bolj sem oddaljen od domovi­ne, toliko vecja je moja ljubezen do nje. Sicer pa cimdalje bolj prihajam do pre­pricanja, da pravzaprav naša prava do­movina ni na tem svetu.« 
Že spocetka ga je pritegnila svetloba v jugovzhodnem delu Slovenije in na Hr­vaškem, kjer ga je ocarala belina tamkaj­šnjih noš, med obema vojnama pa se je najraje vracal slikat v odmaknjeno Belo krajino, v kateri je odkrival brezcasno prizorišce naravnega življenja in zdrav­ja, kar je najlepše ponazarjal z motiviko otrok. Njegova osrednja upodobitev nji­hove životvorne razigranosti je gotovo Jamova danes najbrž najpopularnejša slika Belokranjsko kolo oziroma Raja­nje, na kateri so se belokranjske dekli­ce v belem zavrtele v plesu razigranega življenjskega veselja pod vselej jasnim soncem. Z njimi pa je v razpotegnjenem krogu veselo zaplesala tudi soncna sve­tloba, ki jim ožarja razoglave glave, jim obroblja roke in robove oblacil ter s svo­jo utripajoco dinamiko še stopnjuje pre­žarjenost zelenega travnatega prizori­šca, na katerem sicer nemirni svetlobni enakomernosti odpevajo zelene sence, ki plešejo pod nogami rajajocih deklic. 
V nasprotni luci obsijani obrazi so s svojo potopljenostjo v rdeckasto barv­no senco komajda nakazani, tako da jih lahko samo slutimo; a v svojem barv­nem ucinku so vendarle docela živi. Isto velja na Jamovih slikah tudi za obraze vseh drugih belokranjskih otrok, ki so z nasprotno osvetljavo veckrat spreme­njeni le v rdeckasto liso, v kateri pa ob­cutimo živa oblicja. V zelenem prizori­šcu se zlivajo utripi komaj vidnih dreves ali stavb v ozadju z zabrisanim sinjim hrbtom gozdnega obzorja, ki se utaplja v svetlejšem, jasnem sinje utripajocem nebu. Ves vedri prizor je praznicno ocarljiva podoba vesele brezskrbnosti in življenjskega optimizma.
Idilicni motiv otroškega rajanja so v evropskem slikarstvu, najveckrat z vse­mi izrisanimi nadrobnostmi, slikali že k slavitvi življenja romanticno naravnani umetniki. Jamo pa je tak prizor vznemi­ril predvsem s svetlobnimi ucinki, ki jih je slikarsko oživil in hkrati ukrotil, ko je naslikano gibanje enakomerno uravno­vesil z bogastvom luci v belini, ki ga je pritegnila skupaj z rdecimi tkaninskimi vzorci. Ti ga niso razveselili kot folklori­sta, cetudi so na belih nošah sicer del be­lokranjske folklore, ampak zaradi samega barvitega žarenja in enakomernosti, ki jim jo preudarno vdihuje likovni ritem. 
V tej luci tudi ni pomembno, da na sliki v skladu s stalnicami iz ljudskih pesmi naštejemo ravno sedem deklic, kajti vsa navidezna folklora je vzeta iz tedaj še žive realnosti in ne iz narodopisja (cetu­di je Rajko Ložar v ritmu vezenih vzor­cev na belokranjskih oblacilih inventiv­no zaznal celo monotonost tamkajšnje ljudske pesmi in je preucevanje takih plesov postajalo tudi predmet folklori­stov, kakršen je bil v tistem casu zlasti France Marolt, ki je belokranjska kola med vojno zelo sugestivno predstavil v Zborniku zimske pomoci). Na neki drugi izmed številnih Jamovih slik s tem mo­tivom vidimo bela belokranjska dekleta pred osonceno belokranjsko hišico tudi s pokritimi glavami, »v prebelih, v pe­telincke zvezanih pecicah robacah in rokavcih, prepasana, s snežnobelimi za­stori in robci«, kot je tedanjo belokranj­sko nošo opisal France Marolt, ki je »žive spomenike naših prabitnih rejev«, podobno kot Jama, ugledal tudi kot vi­zualne podobe »v svetlobnih nasprotjih ubrane staticne harmonije«. 
Tako zasnovana Jamova ume­tnina je kot ena kultnih in naj­bolj priljubljenih slovenskih ume­tniških slik goto­vo vredna verzov Otona Župan­cica, v katerih je belokranjska deklica »najbolj bela, kot da se baš iz perila je vzela«, deklice na trati pa letajo kakor metuljcki »po livadi, po ze­leni, pod rume­nim soncecem«. Slikanje življenj­skega zdravja in veselja pa se v Jamovem umetniškem delu ne omejuje le na razigrani ples, ampak se že kar samodejno kaže tudi v bolj spokojni ubranosti ljudi, naslikanih med opravljanjem kmeckih del v oson­ceni naravi. 
Prostrana pokrajina se je s svojimi srec­nimi ljudmi v slikarjevih oceh najraje zasanjala v blagi spokojnosti barvnih dvospevov ali trospevov, ki jih uspava tiha meditacija notranje umirjenosti in usklajenosti, kakršni je bil modro mo­treci Matija Jama življenjsko zavezan. Idealno, že kar pastoralno ali celo sveto­stno ubranost je odkrival v vsem, cesar se je s pogledom dotaknil, zato je bil v svoji predanosti svetlobi narave videti tudi poseben življenjski modrijan, ki ga ni mogla nobena, še tako huda življenj­ska izkušnja vreci iz tira in skaliti njego­ve ustvarjalne harmonije. 
V vsej zavezanosti videni resnicnosti je uresniceval svoje sanje o idealnem sve­tu, ki ga je odkrival v krajinarski poe­ticnosti osoncene, pa tudi v prosojen polmrak zatopljene narave, podobe zanj idealnega zemeljskega, ce že ne rajskega vrta. Táko naravo v njeni pozlaceno to­pli osvetljavi je zato slikal kot poeticno idilo, saj so njegovi ljudje tako med ple­som kot med vsakodnevnim delom vi­deti samo srecni ali so vsaj samoumev­no vrašceni v njen življenjski cikel, ki se mu umetnik tudi sam povsem naravno pridružuje s svojim nenehnim in ena­komernim delom, ki je videti le kot ne­nehno in za slikarja samoumevno ume­tniško odpevanje naravnim življenjskim pojavom. 
Pokrajina se mu pretaplja v utripanje osrecujoce, najveckrat rumene zelenine, kot bi pred njo iskal ali izumljal odreši­len univerzalni barvni ton, ki zmore pri­carati muzikalicen obcutek srecne arka­dije, prerojene iz starodavne zlate dobe v sijaj idilicne belokranjske pastorale, ki ga najlepše poživlja ples nedolžnih de­klic. Ali pa nam arkadijsko bukolicnost priklicuje tako najnaravnejše, a vendar slovesno dogajanje, kot je v stoletjih ustaljeno napajanje spokojnih krav na prostrani reki Kolpi zunaj nasilne, za­sužnjujoce nas novodobne civilizacije, pred katero je umetnik ocitno zavestno bežal, tudi ko je živel v velikem svetu, od koder se je prav tako najraje hodil napa­jat v odmaknjeno naravo. 
Na belokranjsko življenje pa je ob vsej zvestobi njeni opticni realnosti, v kate­ro ni vnašal kakih idejnih namigov ali poudarkov, vendarle ocitno gledal kot mešcan, ki je v njem odkrival le idiliko in je kot podo­bo življenjskega zdravja najraje slikal otroke, kot zaprisežen ple­nerist dosledno v naravi. Tako ugledana in ob­cutena podoba resnicnosti pa je - ob tem ko je »naturalisticno« idealna, navdi­hujoca in ume­tniško docela resnicna - hkra­ti tudi mocno idealizirana, saj so, kot poroca­jo zgodovinski viri, tedaj otroci živeli tudi moc­no nezdravo. Še dobro desetle­tje pred nastankom slike je nek ucitelj uredniku Preroda porocal, da so v Beli krajini navajeni pijancevati že šolarji in da je med 163 ucenci in ucenkami le ena popolna abstinentka, »ki je najvecja izmed vseh in je jako pridna«. Jama pa je kot hvaležen gost v takem raju gledal bistvo njegove narave in življenja v njem le s hrepenenjem po harmoniji in soncni luci; podobno tudi Oton Župancic, kate­remu je v mladosti odpiral oci za soncno svetlobo prav prijatelj Matija Jama. Ven­dar pa je pesnik kot belokranjski doma­cin poleg osupljive naravne lepote in ži­vljenjskega veselja sicer nadvse poeticno oznanjal tudi tragiko revšcine, ki je ljudi prisilila na poti preko morja, in z njeno bedo povezanih bolezni ter celo otroško smrt, ki mu jo je v zimski Belokranjski baladi razglasilo mrtvaško krakanje cr­nega vrana.  


Motnja pozornosti in hiperaktivnost pri mladostnikih

Marjetka Gombac, univ. dipl. pedagoginja in prof. sociologije, je svetovalna delavka na gimnaziji in ekonomski šoli na ŠC Srecka Kosovela Sežana.

Motnja pozornosti in hiperaktivnost (v nadaljevanju ADHD) pri otrocih in mladostnikih je ena izmed najbolj raziskanih duševnih motenj. Ima nevrofiziološko osnovo. Opisani so osrednji simptomi. Omenjena je tudi motnja pozornosti brez hiperaktivnosti (ADD). Navedene so možnosti strokovne pomoci ustanov izven šole. Osrednji del clanka je namenjen pomoci v šoli, in sicer pomoci svetovalne delavke razredniku in profesorjem, ki imajo v razredu dijaka z ADHD. V zadnjem delu je naveden primer ucenja reševanja konfliktov, ki nastanejo zaradi impulzivnosti. 

Motnja pozornosti in hiperaktivnost 
Mladostnike z ADHD hitro prepoznamo, saj izstopajo s svojim vedenjem. Ta mo­tnja ima biološko osnovo, možgani delu­jejo drugace kot možgani drugih. Vzgojni stil staršev, prehrana, uporaba zaslonskih medijev itd. (Spitzer, 2016) lahko motnjo ublažijo ali jo poslabšajo. Ko govorimo o razširjenosti ADHD, lahko recemo, da ima v razredu s 25 posamezniki to motnjo približno eden od njih. 
Najpomembnejši simptomi ADHD so:
1.	
Hiperaktivnost, ki je lahko izrazita ali manj opazna. Kaže se v nemiru, ne­nehni aktivnosti brez posebnega cilja, kar upocasni proces ucenja. 

2.	
Impulzivnost povzroci v procesu uce­nja številne napake, ki so vzrok pre­hitrega odzivanja predvsem pri kom­pleksnih nalogah in dejavnostih, ki zahtevajo vztrajanje ali nekontrolirano vedenje, kar izzove številne konflikte in celo socialno izkljucenost (Strong in Flanagan, 2005).

3.	
Manj ucinkovita pozornost se kaže kot težava na treh podrocjih:
•	
pri osredotocanju na najpomembnejši dražljaj (ko je treba druge odmisliti);

•	
pri preusmerjanju na vec dražljajev hkrati (delati dve ali vec stvari naen­krat); 

•	
pri dolgotrajnem vztrajanju pri enem dražljaju (posvetiti se dlje casa eni dejavnosti). 



4.	
Šibak delovni spomin (mentalni pro­stor, kjer se shranijo informacije za iz­peljavo dolocene operacije). 

5.	
Pocasno procesiranje, ki se kaže npr. v tem, da ucenec pocasi prepisuje s table, ne uspe se zbrati, priklicati in primerjati vseh dejstev pri ocenjevanju znanja (Sešek idr., 2017: 78–80).


Motnja pozornosti brez hiperaktivnosti 
Ti mladostniki so zasanjani, pozabljivi, ne­pazljivi. 
Okolico najbolj zbega dejstvo, da mlado­stniki z ADHD in ADD dejavnosti, ki jih veselijo in zanimajo, izpeljejo brez težav. Težave pa imajo pri nalogah, kjer sta po­trebni prizadevnost, usmerjena pozornost in kjer ni neke mocne custvene spodbude. To neskladje si razlagamo s tem, da custve­ni naboj vsem ljudem poveca pozornost, vztrajnost in motivacijo. Pri mladostnikih z ADHD in ADD pa je to edini neproble­maticen cas glede pozornosti. Žal so veli­kokrat deležni ocitkov, ceš, ce jim je nekaj všec, nimajo težav in naj se vendarle malo bolj potrudijo. 
V nadaljevanju se usmerjamo le na ADHD.
Pomoc v ustanovah izven šole
Motnjo je treba najprej diagnosticirati. To izvajajo specialisti klinicne psihologije, ki pa jih je v Sloveniji premalo. Nato starši vlo­žijo na ZRSŠ zahtevo za pridobitev statusa otroka s posebnimi potrebami. Komisija v okviru ZRSŠ izda strokovno mnenje, ki je podlaga šoli za nadaljnje delo. 
Dijak lahko dobi strokovno pomoc special­nega pedagoga, zunanjega strokovnjaka, ki izvaja delo v šoli. Lahko obiskuje specialista mladostniške psihiatrije, ki vodi psihotera­pije. Družini lahko nudi pomoc tudi social­na delavka na centru za socialno delo.
Ce pomoc navedenih ustanov in pomoc v šoli, ki je navedena v nadaljevanju pri­spevka, nista ucinkoviti, je treba temeljito razmisliti, ali bi mladostniku morda kori­stila zdravila. To je vprašanje, ki je name­njeno specialistu otroške in mladostniške psihiatrije. To je tudi strokovnjak, ki vodi zdravljenje z zdravili. Zelo narobe je, ce tak posameznik dobi samo zdravila. O celostni obravnavi govorimo, kadar ta poteka na te­lesni, psihološki in socialni ravni. 
Psihološka pomoc v šoli 
Za šolo je pomembno, da vzpostavi ustre­zno spodbudno ucno okolje. Svetovalna delavka oblikuje in vodi tim, v katerega so vkljuceni tudi zunanji strokovnjaki, ter pripravi individualizirani program. V svetovalnem odnosu sodeluje z dijakom, starši, profesorji in razrednikom. Podpora je usmerjena v naslednji cilj: da bo dijak uspešno obvladal simptome in našel naci­ne, kako si pri usvajanju dolocenih nalog pomagati z njemu lastnimi strategijami. V nadaljevanju je predstavljen le en segment dela svetovalne delavke.
Pomoc svetovalne delavke profesorjem in razredniku
Navajamo pristope, tehnike, metode in strategije za delo z dijakom, ki ima ADHD.
•	
Tine ima problem, ko sliši besedo test. Sam sebi tiho govori: Tudi tokrat mi ne bo uspelo in sošolci se mi bodo smejali! Profesorica mu rece: »Tine, bolj se po­trudi pri testu!« Starši pricakujejo, da bo Tine nadaljeval šolanje na univerzi. Svetovalna delavka bo profesorici in staršem z velikim obcutkom poveda­la, da se Tine ne more truditi bolj, kot se sedaj, ker ima težave pri delovanju možganov, in da so take sugestije zanj dodatno breme. Tineta bo ucila novega samogovora: Potrudil sem se najbolj, kar sem mogel, in nisem niti vec prica­koval. Iz tega primera lahko sklepamo, da vedenje spremenimo z enakimi teh­nikami, kot se ga naucimo. Možgani s ponavljanjem novega odziva ustvarijo drugo povezavo. Pri tem ucenju je po­membno strukturirano in varno okolje ter specificne nagrade, pohvale, graje in kazni, vendar naj ta orodja ne pri­dejo z zakasnitvijo in naj ne bodo ve­dno enaka, saj se jih navelicajo. Vse to deluje dolgorocno. Ne smemo pozabiti pohvaliti pozitivnega vedenja, ceprav samo z nekaj besedami. Ko je vedenje negativno, mu dajemo pozitivna sporo­cila, npr.: ko se je Tine znesel nad sošol­cem, ki mu je pomagal pri ucenju, bo sporocilo profesorice naslednje: »Dru­gic se zadrži, sicer ti sošolec ne bo želel vec pomagati.«

•	
Problem z manj ucinkovito pozorno­stjo bo najlažje blažiti, ce bo ucenje potekalo na sprošcen, zabaven nacin ali preko igre. To daje obcutek varnosti, sprosti se nezavedni del, spomin beleži tudi drobce in veca se pozitivna moti­vacija. Pri tem so potrebne vaje razlic­nih situacij, ker možgani potrebujejo razlicne izkušnje.

•	
Ko so Tinetove misli negativne, spro­žajo stres. Cuti ga na telesnem, custve­nem, miselnem in vedenjskem podro­cju. Telo se odzove s stresnimi hormoni, poveca se srcni utrip, ima suha usta, strah ga je in nicesar se ne spomni. Pro­fesorica ga bo ucila vaj sprošcanja (npr. globokega dihanja). Ucenje zavedanja stresa in sprejemanje pomoci je danes ena izmed najpomembnejših kompe­tenc vseh nas (Cujecnost, 2012).

•	
Tine ima obcasno veliko energije, spre­haja se po razredu in moti pouk. Pro­fesorica ga bo ucila usmerjati odvecno energijo v tisto dejavnost, ki jo dela s strastjo.

•	
Tine težko sprejema spremembe, zato ga bo ucila, kako se na to pripraviti in kaj ga caka v prihodnosti. Na ta nacin mu bo pomagala ustvarjati strukturo. 

•	
Pred vecjimi odlocitvami je pomemb­no, da bo Tine prisluhnil svojemu no­tranjemu glasu, ki je zelo razvit.

•	
Hitro uhajanje pozornosti Tinetu omogoci, da opazi tudi tisto, cesar dru­gi ne, zato ni tako uokvirjen v dolocen pogled na svet kot ostali. Simptom bo zasukala njemu v prid in s tem razvijala njegov ustvarjalni potencial. 

•	
Tine rad odlaša z ucenjem do zadnje­ga trenutka, težko nacrtuje ali si zada prevec, zato postanejo nacrti nerealni. Obupa, ker izgubi pregled nad pote­kom dogajanja. Profesorica ga bo ucila nacrtovati ucenje, velike cilje razdeliti na manjše, predvideti ovire in njihove rešitve. 


Primer dobre prakse
Eden izmed simptomov ADHD je impul­zivnost in vcasih dijaki s temi simptomi povzrocijo pravo vojno med sošolci. Z me­todo igre vlog jih ucimo empatije.
•	
Primer: Mojca, dijakinja 1. letnika, ima ADHD in specificne ucne težave. Želi si veliko pozornosti, rada sprejema vodilno vlogo, težko prenaša poraz, zato veckrat goljufa. Skace v besedo, ne razbere pomena nekaterih besed ali dejanj, hitro sodi in povzroca veliko konfliktov. Ima tudi težave pri branju. 

•	
Situacija: Pri uri slovenšcine je Mojca na vrsti za branje pesmi. Mocno se ji zatika. Sošolci se ji smejejo. Profesorica jih miri. Mojca vztraja do konca. V ra­zredu nastane tišina. Uciteljica razmi­šlja, gleda po razredu in ji pocasi rece, da bo naslednjic imela še eno prilo­žnost. Sledi odmor. Petra ji pred sošolci rece, da bere kot debilka. Mojca vzroji, pocuti se ponižano, skoci proti Petri in jo srdito vlece za lase. Prepir reši profe­sorica in se z obema pogovori.

•	
Profesorica se o nastalem dogodku po­govori s svetovalno delavko.

•	
Delo svetovalne delavke: Naslednji dan je Mojca na pogovoru pri svetovalni delavki. Ta ji razloži, da bosta zaigrali dogodek, ki se je zgodil, pojasni na­men, potek in pravila.

•	
Cilj: Izboljšati samospoštovanje, razvi­jati empatijo.

•	
Navodila: Mojca igra vlogo sošolke Pe­tre. Svetovalna delavka je vodja, prevza­me vlogo Mojce in usmerja igro k cilju. Na koncu igro vlog skupaj analizirata.

•	
Igra vlog: Mojca: »Mojca, ti si spet brala kot otroci v vrtcu, mi te nismo nic ra­zumeli.«


Svetovalna delavka: »Ali ti sploh veš, koliko dni sem vadila doma?« Med pri­povedovanjem hlipa od joka.
Mojca: »Izpadla si prava debilka, še vec, ti si invalidka.« 
Svetovalna delavka hlipa od krcevi­tega joka in komaj izrece: »Veš, Petra, moji možgani so krivi, ker vcasih tako eksplodiram ob prepirih. In še nekaj, Petra, moji možgani tudi ne zmorejo boljšega branja, vendar nisem zbrala poguma, da ti to povem.« Pocasi se umirja. »Petra, ali sedaj razumeš, zakaj je tako z menoj?«
Sledi dolga, moreca tišina.
Mojca: »Ja, Petra.« Tesno jo objame in se ji opravici.
•	
Analiza: V dijakinji se je sprožilo kom­pleksno mišljenje, ker se je custveno vpletla, krepila si je empatijo in samo­zavest ter tako dobila izkušnjo vpogleda v medsebojne odnose (Metelko Lisec, 2004; Schilling, 2000; Rupnik Vec idr., 2003).


Zakljucek 
Menim, da je z odprtostjo do ucenja in prevzemanja odgovornosti posameznika, staršev, šole in strokovnjakov zagotovljen dolgorocni uspeh. Izboljša se kakovost ži­vljenja mladostnika in družine. Profesorji, strokovnjaki in družba pa s specificnimi znanji in izkušnjami rastemo skupaj.  
Viri in literatura
•	
Cujecnost: biti tukaj in zdaj: 1. srecanje (2012). V Preventivni program za preprecevanje depresije. Interno gradivo. Ljubljana: IPSA Inštitut za integrativno psihoterapijo in svetovanje. 

•	
Metelko Lisec, Tanja (2004): Socialne vešcine – orodje za vecjo socialno uspešnost. Socialna pedagogika, letnik 8, št. 1, str. 97–112. 

•	
Rupnik Vec, Tanja; Debeljak, Barbara; Krošel, Nataša idr. (2003): Igra vlog in simulacija kot ucna metoda. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

•	
Schilling, Dianne (2000): 50 dejavnosti za razvijanje custvene inteligence: III. stopnja: za delo z mladostniki od 14. do 18. leta. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti. 

•	
Sešek, Urška; Milavec Kapun, Marija; Steklasa, Nina (ur.) (2017): »Tako velik pa še vedno nevzgojen« – mavricnost otrok z ADHD. Zbornik prispevkov s strokovne konference ADHD. Lju­bljana: Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta.

•	
Spitzer, Manfred (2016): Digitalna demenca. Celovec: Mo­horjeva.

•	
Strong, Jeff; Flanagan, Michael O. (2005): Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane. Ljubljana: Pasadena.




Foto: Petra Duhannoy  


Lidija Golc
Stanovitno torej poslušaš
Kdor ima ušesa, naj posluša:
je zemlja pripravljena,
dovolj namocena in topla,
je zrno zazvenelo,
ko je padlo nanjo,
in se bo radovedno odprlo,
je sejalec dovolj visoko dvignil pest,
ali je zrno nežno in strpno
položil v brazdo?
Tudi kamnita tla se zmocijo
in odprejo, tudi trnje
se kdaj neha braniti,
tudi pohojena zrna se zasidrajo
in dajo kasneje
žlahten kruh.
Stanovitno torej poslušaš
pokljanje klitja in rasti.

Foto: Stane Grandljic


Seme kali in poganja

Slavko Rebec, duhovnik, diplomirani teolog in pedagog, je generalni vikar škofije Koper. Je katehet, voditelj duhovnih programov za mlade, duhovni asistent in voditelj pri skavtih, o vzgoji predava staršem. Bil je rektor Škofijske gimnazije Vipava.

Utrinek iz pogovora z družinskimi clani birmanke v neki primorski župniji.
Mama s pogledom proti birmanki: »Upam, da bo kaj ostalo in bodo ohranili nekaj 
od tega, kar sejemo v njih.«
Birmanka se obrne proti mami, jo potreplja po rami in rece: »Saj že raste, mama, že ostaja v meni.«
Mati in oce sta svojo hcerko pogledala z nekaj presenecenja in zadovoljstvom v oceh. 

Sadovi dela
Starši, ucitelji, vzgojitelji želimo videti sadove svojega dela. Želimo si, da bi bili sadovi obilni, lepi, da bi bili nanje pono­sni. Vsak si po najboljših moceh prizadeva opraviti svoje 'delo'. Razmišljate, ali prav vzgajate, pripravljate dinamicne in moti­vacijske ucne ure, premišljujete o vzgojnih sporocilih …
Na to vaše prizadevanje hocem pogledati preko pohvale, ki jo je dal sveti Pavel Ko­rincanom. On sicer za njihovo zbiranje darov. Ampak saj je vaše delo tudi kakor zbiranje darov, ki jih iz svoje osebnosti, svojega znanja in svojih življenjskih izku­šenj dajete otrokom in mladim! Morda si boste vzeli cas in prebrali cel odlomek 2 Kor 9,1–15 ter pri tem mislili nase, na svo­je delo, na svojo velikodušnost. Svetujem in priporocam. 
Sam tukaj izbiram tiste besede sv. Pavla, v katerih najlažje vidim vaše delo in priza­devanje:
»Poznam namrec vašo dobro voljo … vaša vnema je spodbudila tudi mnogo drugih … to pa recem: kdor varcno seje, bo tudi varcno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel … vsakdo, kakor se je v srcu odlocil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca … isti, ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež, bo pomnožil vaše seme in povecal sadove vaše pravicnosti … hvala Bogu za njegov neopisljivi dar …« (prim. 2 Kor 9,1–15).
Logika semena
Velik dar Boga pri vzgoji in poucevanju niso samo talenti tistega, ki vzgaja in uci. Njegov najvecji dar je to, da vzgoja in po­ucevanje 'delujeta' po logiki semena, ki je tudi logika Božjega kraljestva. Priliko o rastocem žitu poznamo: »In govoril je: ›Z Božjim kraljestvom je kakor s clovekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoci in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve, kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in koncno žito v klasu‹« (Mr 4,26–28).
Ker je Božje kraljestvo med nami, lahko to Jezusovo priliko preberemo tudi tako­le: z vzgojo/ucenjem je kakor s clovekom, ki vrže seme v zemljo. Ponoci in podnevi oce in mati vstajata, ucitelj piše priprave in pripravlja pripomocke, vzgojiteljica išce primerne zgodbe in dinamike. V otrokovi duši pa raste seme, da nihce od njih ne ve, kako. Otrok pa preseneti z drobnim od­zivom, znanjem in povezavami, znanjem nekega poklica, zrelim razmišljanjem, s pozitivno življenjsko odlocitvijo …
Pocitnice
Ko se med seboj pogovarjamo o pocitni­cah, veckrat razpravljamo o tem, kako se bomo dodatno izpopolnjevali, kaj vse bomo doživeli, kaj naredili za nazaj in pri­pravili za naprej, ucencem in dijakom sve­tujemo, naj ponovijo snov … Vem. Nekaj od vsega tega je potrebnega in koristnega. A lepo vas prosim, ne delajmo tega, res ne delajmo tega tako, kot da bi šel kmet po­novno orat isto zemljo, zatem ko je posejal seme.
Naj bodo pocitnice kot življenje semena v zemlji. Naj bo med pocitnicami vsaj štiri­najst dni namenjenih mirnemu pogledu na opravljeno ucno in vzgojno setev. Naj bodo pocitnice vznemirjeno pricakova­nje, kaj bo zraslo v tem casu in kakšne 'bilke' ali 'klase' bomo srecali septembra pred šolami, vrtci, dijaškimi domovi in fakultetami.
O, dragi moj Ucitelj in Vzgojitelj,
kako dobro, da ti daješ rast!
Jaz vneto sejem, sadim in zalivam.
Hvala ti za ideje in prebliske, kako nagovo­riti otroke.
Tebi, nebeški Sejalec, izrocam njih in same­ga/samo sebe.
Ko zacenjam pocitnice, te prosim, umiri mojo dušo.
In prosim te, blagoslovi
moje kolege in kolegice,
moje ucence in ucenke,
moje otroke …  


Foto: Ivan Esenko

O Slavku 

Jožica Sterle, diplomirana teologinja, redovnica, Marijina sestra, misijonarka v Ukrajini.

Slavko živi v Ukrajini, v manjšem mestu, je socialno izlocen, 'klošar'. Njegova zgodba pa te, ko jo spoznaš od blizu, pretrese. Pomembno sporocilo te zgodbe je, da vedno obstaja pot. Res je, da je clovek, ki je na dnu družbe, ne more prehoditi sam. Potrebuje cloveka. Pa tudi blagoslov od zgoraj. 

Kdo je Slavko?
Ko razmišljam o dogodkih zadnjega casa, mi prihaja na misel Slavko. Naša skupna zgodba je dolga kot kurja creva, pa se ni­kakor ne more srecno koncati. 
Slavko je 54-letni mož, ki ima tuberkulo­zo. Bil je edini sin sedaj že pokojnih star­šev. Zelo mlad se je porocil, kmalu locil in pustil ženo s sinom. Pozneje je živel 'na koruzi' in ima desetletno hcerko. Živi sam v stari hiši in je veckrat lacen kot sit. Živi zelo svetopisemsko: »Delati ne morem, beraciti me je sram.« Že od zacetka našega bivanja v vasi od casa do casa prihaja in tarna, da je lacen. V zacetku je govoril, da mu manjkata samo še dva meseca in bo dobil invalidsko pokojnino zaradi tuber­kuloze. Potem je prosil denar za vlak, ceš da gre v sanatorij. Nato je šel v bolnišnico in ga nikakor niso sprejeli … Tako nas je dolgo vlekel za nos. Enkrat pa sem ga ime­la že 'poln kufer' in sem hotela stvari priti do dna. Rekla sem mu, da je goljuf in da mu ne dam nicesar vec. Ce si hoce zaslu­žiti, naj pride naslednji dan kosit breg nad našo hišo. Zaslužil bo kosilo, denar in ži­vila za kuhanje, da bo imel kaj jesti. Nisem verjela, da bo prišel, a pojavil se je še pred dogovorjenim casom. 
Sodelovanje
Ko je stopil na dvorišce, je zacel glasno razmišljati, da bi se mu prilegla kavica. Obljubila sem mu jo po kosilu in rekla, da imamo zdaj vsi delo. S sestro Katjo sva namrec mleli in stiskali jabolka za jabolc­ni kis. Pripravila sem mu kosilnico in ga pospremila pod breg. Z velikim trudom, mnogimi postanki ter veliko dima je po­kosil. Ob tem je izrekel toliko besed, ki jih ne morem napisati, da sem bila pošteno utrujena od njega. Najdragocenejši sad tega dneva pa je bila poštena informacija o tem, kako je z njegovo pokojnino. Po­vedal je, da ima odlocbo o invalidnosti druge stopnje, vendar dokumentov za po­kojnino ni vložil, ker so od njega zahtevali 400 grivn, ki jih seveda ni imel. Strinjal se je, da greva naslednji dan skupaj v Perecin in poskusiva urediti vse potrebno, da bo dobil pokojnino. 
Zjutraj me je cakal ob cesti ves sijoc, v beli srajci in crni obleki. Odpeljala sva se v Pe­recin. Pred pisarno se je že nabrala vrsta. Ljudje so molce cakali. Prišla je neka dama in brez besed vstopila v stavbo. Slavko je zacel robantiti, da bi on takšne pobil. Nek­do od cakajocih mu je pojasnil, da je to uslužbenka. Slavko je rekel: »Ima sreco.« Potem je polglasno razlagal, da je bil v casu vojne v Afganistanu kot vojak in kaj vse je tam doživel. Loteval se me je strah, kajti njegova agresija je bila vedno hujša. Blagoslovljena voda, s katero sem brizgala iz žepa, mi je vlivala zaupanje, da je Go­spod z nami in bo vse v redu.
Urejanje dokumentov
Prišla sva na vrsto. Pogledali so njegove dokumente in ugotovili, da ima neveljav­no osebno izkaznico, potrebuje še rojstni list in odlocbo o locitvi zakona. Preden sem se utegnila zahvaliti in se opraviciti za njegovo obnašanje, je že odvihral ven. Mislila sem, da je šel k avtu, pa ga nikjer ni bilo. Cakajoci so mi povedali, da je od­hitel proti centru Perecina. Z avtom sem se odpravila za njim. Ko sva se srecala, je jezno mahal z rokami, ceš da je že star in ne potrebuje nikakršnih dokumentov. »Za na 'britof' in v jamo ne potrebujem nice­sar!« je krical. Pripomnila sem, da je ven­dar sošolec naše sestre Marte, ki pa je še mlada. Rekel je: »Ona je še mlada, ker živi v Kijevu.« Hotel je iti domov, jaz pa sem vztrajala, da greva na sodišce vsaj vprašat za dokument, saj to nic ne boli. Ne silim ga k zobozdravniku, kjer bi bolelo. Vdal se je in na sodišcu napisal potrebno izjavo, pri tem pa komentiral, naj od njega ne zahte­vajo, da bivšo ženo pripelje s seboj. Ko sva šla proti banki, da bi placala takso za roj­stni list, je spet rogovilil, da ne bo nicesar urejal, ker ne ve, kam je treba iti in kaj reci. Z vsem mirom, ki mi je bil dan v tistem trenutku, sem mu zagotavljala, da bo vse v redu, saj bom šla povsod z njim. Njegova naloga je samo to, da gre za menoj. Spet se je obregnil: »Saj nisem pes, da bi hodil za teboj!« Nic mu ni bilo prav. Vseeno sva uspela vložiti prošnjo za rojstni list. Pov­sod so naju socutno sprejeli in obljubili, da bodo dokumenti cez dva dni pripravljeni. 
Domov se je vracal malo pomirjen. Videl je, da so na svetu dobri ljudje in da niso vsi proti njemu, kakor je mislil. Pred menoj je bila pot v Slovenijo, zato je obljubil, da bo cez dva dni sam dvignil dokumente in bova naslednji teden nadaljevala. 
Ko sem se vrnila, sem hotela z delom na­daljevati, vendar Slavko ni dvigal telefona. Tudi sestra Katja ga ni uspela priklicati, zato sva se odlocili, da ga poišceva. Našli sva ga malo pijanega za neko gostilno. Bil je v šoku, da sva ga 'izvohali'. Po pravici je povedal, da se naju je izogibal, ker ga je sram sprejeti pomoc. Spet smo se dogo­vorili za dan in uro potovanja v Perecin, pa se nama je tako skril, da ga nisva mogli najti. Bilo nama je žal, a videli sva, da z gla­vo skozi zid ne gre. Pustili sva ga pri miru. 
Blagoslovljena voda
Cez nekaj tednov ga je lakota prignala k teti na našo ulico. Spet smo se srecali in odšli v Perecin po dokumente. Vse je šlo kot po maslu, dokler niso na maticnem uradu ugotovili, da je v odlocbi o locitvi napisano napacno ime njegove žene. Na­mesto Marta so napisali Marina in racu­nalnik je napako opazil ter ustavil proce­duro. Ponovno sva šla na sodišce, kjer niso bili nic kaj navdušeni, da bi napako popra­vili. Velikodušno sva se ponudila, da po dokument prideva naslednji dan, da bodo imeli dovolj casa. Po dolgem cakanju in obilni uporabi blagoslovljene vode iz žepa sva dokument le dobila. Zmagoslavno sva se odpravila na maticni urad in pred vra­ti v mrazu zelo dolgo cakala. Takrat pa je odpovedala racunalniška mreža in vse so poslali domov. Slavko je spet obljubil, da bo naslednji dan sam vse uredil, saj zaradi nujnega dela nisem mogla z njim, pa se je spet vse koncalo v pijanstvu. 30. novembra 2021 sva koncno oddala dokumente za novo osebno izkaznico. Ko je prišel iz pi­sarne in sem vrtala vanj, ce je vse po sreci oddal, se je nasmehnil: »Seveda je šlo vse v redu, ko si pa toliko špricala. Jaz bi tudi imel rad takšno 'flaško' in blagoslovljeno vodo.« O, kako rada sem mu jo izrocila. Tukaj poznajo pregovor, ki pravi, da voda preluknja kamen. Blagoslovljena voda pa predre trdne prepone, da milost lahko pri­tece in deluje v srcu in celem cloveku. 
Preobrat
Ko sva se s Slavkom vracala iz Perecina, mi je celo pomagal v sosednji vasi najti ljudi, ki so prosili za medicinske pripo­mocke za njihovo bolno mamo. Pogumno je nosil tovor in mimoidoce spraševal, kje živi iskana družina. Sprožila se je verižna reakcija: najprej je bil pomoci deležen on, potem pa je že hotel pomagati drugim. Tudi poslovil se je z besedami: »Ce boš kaj potrebovala, poklici!« Zdelo se mi je, da je Gospod osvojil njegovo srce za dobro. 
Decembra sva šla spet v Perecin, dobila novo osebno izkaznico in v pokojninskem zavodu izvedela, da nima trinajst let de­lovne dobe, kolikor je potrebno za mini­malno pokojnino. Pripada pa mu socialna pomoc, ki bo enako velika. 
Odšla sva v našo vas in oddala potrebne dokumente za to pomoc. Delavka, ki naju je sprejela, je Slavkova soseda. Rada mu je pomagala izpolniti obrazce. Ko sva zapu­šcala urad, je malo pošprical z blagoslo­vljeno vodo. Komentiral je, da to dela vsak dan zjutraj, ko vstane, zvecer, ko gre spat, v sobi, okrog hiše, po cesti, ko kam gre … in da je že porabil eno plastenko. V cerkvi si je pridobil novo vodo. 
Nato pa me je Slavko 23. decembra zvecer poklical po telefonu. Imel je žalosten glas. Rekel je: »Bolan sem. Ne vem, ce bom do­cakal jutro. Izkašljujem nekaj crnega. Ce se ne vidimo vec, hvala vama za pomoc. Veliko sta mi pomagali. Tega ne bom po­zabil.« Stisnilo me je v grlu. Pa menda ne bo umrl ravno sedaj, ko se je vse uredilo. Skrbelo me je zanj. 
Spoved
Zjutraj sem ga poklicala in bil je v boljši formi. Pogovarjala sva se o spovedi. Rekel je, da je tudi sam že mislil na to, da je pri­šel cas, da uredi svojo preteklost. Dovolil je, da poklicem pravoslavnega duhovnika oceta Mihaela, da bi ga prišel spovedat. Oce Mihael je res prišel, a Slavka ni bilo doma. Prišel je njegov sin in iti z njim je bilo bolj vabljivo kot cakati duhovnika. Ko mi je to pripovedoval, sem bila žalostna. Navdajal me je obcutek nemoci. Slavko pa je obljubil, da bo šel naslednji dan sam v cerkev in bo vse uredil. Res je šel in se spovedal. Popoldne je prišel k nam ves si­joc. Sprejel me je z besedami: »Ve ste od Boga dane, ker pomagate meni, ki sem tak 'lump'.« Oci so se mi napolnile s solzami. Rekla sem mu: »Slavko, ampak vsi smo Božja podoba. Jezus je trpel v vas.« Takrat mi je zacel pripovedovati, kakšni zlocini so težili njegovo vest, kajti bil je v ruski vojski, ki se je borila v Tadžikistanu. Toda po spovedi mu je lažje, kot bi z njegovih plec sneli veliko breme. Vsa njegova poja­va je govorila, da je res tako. 
Ne vem, kdo od naju je bil bolj srecen. Zdi pa se mi, da je k vsemu temu pripomogla blagoslovljena voda, ki je odgnala vpliv hudega, da se je lahko z vsem srcem obr­nil k Bogu.  


Foto: arhiv Jožice Sterle


Kako pripraviti šolsko predstavo in ob tem preživeti

Jana Bele Lutman, profesorica anglešcine in francošcine v Šolskem centru Srecka Kosovela Sežana. Trideset let deluje kot uciteljica, deset let se ukvarja z gledališkimi predstavami srednješolcev ter na šoli ob razlicnih priložnostih pripravlja kulturni program.

Clanek govori o izkušnjah srednješolske uciteljice s pripravami na šolske predstave. Za vse, ki jih zanima kulturna dejavnost v šoli, je na voljo nekaj prakticnih nasvetov in idej. Izvedeli boste, kako izbrati scenarij in spremljajoco glasbo, kako pristopiti k vajam in kako pritegniti dijake in obcinstvo ter s kakšnimi težavami se boste ob delu lahko srecali.

Ali pri dijakih lahko vzbudimo zanima­nje za kulturo in kulturne prireditve? To je vprašanje, ki smo si ga s kolegicama, profe­sorico tujih jezikov in profesorico sloven­šcine, zastavile pred dobrimi desetimi leti. Takrat se je med nami rodilo odlicno sode­lovanje, s tem pa tudi desetletje živahnega kulturnega utripa na naši šoli.
V tem obdobju smo skupaj napisale scena­rije in režirale deset šolskih predstav, ki so bile uprizorjene za dijake naše šole, ucence bližnjih osnovnih šol ter tudi za širšo jav­nost. Ceprav smo bili do nedavna obsoje­ni na naše male mehurcke, verjamem, da bomo v prihodnosti še lahko ustvarjali cudovite prireditve. Za vse tiste, ki se v gle­dališke vode šele podajate, ne veste pa, kje zaceti, je tukaj nekaj nasvetov.
Izberite privlacen scenarij
Najenostavneje je izbrati klasicno dram­sko delo in ga nespremenjenega uprizoriti. Vendar vsaj po mojih izkušnjah tovrstno delo dijakov ne bo vedno pritegnilo. Boljša ideja je klasicno dramsko delo prilagoditi za svoj 'trg': napisati priredbo, zgodbo po­staviti v lokalno okolje, za glavne junake pa uporabiti like, ki so ciljni publiki blizu po letih in statusu. V našem primeru so se kot zelo primerna dela izkazali Shakespearjev Sen kresne noci ter Romeo in Julija, pa tudi delo Prevzetnost in pristranost avtorice Jane Austen je bilo zelo hvaležno prirediti za domace potrebe. Na spletu lahko najdete že napisane scenarije v anglešcini, prireje­ne za najstniško obcinstvo (kar je v redu, ce imate namen pripraviti predstavo v an­glešcini), vendar je treba zanje placati tan­tieme in jih seveda prevesti v slovenšcino, ce pripravljate predstavo v slovenšcini. Pri­redba scenarija vzame kar veliko casa, ce pa to pocneš v dobri družbi svojih kolegov, je delo zabavno. Še zdaj se nasmejim, ko po­mislim, kako smo scenaristke rimale pesmi za palcka Puka v priredbi igre Sen kresne noci. Gledališka igra je lahko sestavljena tudi iz posameznih nepovezanih prizorov ali skecev (naše predstave Življenje je film, Jutro na Radiu Sežana, Obrazi kulture).
Poišcite glasbo po meri dijakov
Naše predstave je vedno spremljala glas­ba. V zadnji (muzikal Pa ne že spet R & J, prirejen po Romeu in Juliji) so pevci peli na glasbeno podlago, pri vseh ostalih pa smo imeli na odru šolski bend, ki je s svojo energijo zagotovo razživel igralce in ob­cinstvo. Izbor glasbe je lahko zelo razno­vrsten, od sodobnih slovenskih rokovskih pesmi do vsem dobro poznanih zimzelenih melodij, od pesmi skupine The Beatles, pre­vedenih v slovenšcino, do klasicne glasbe. Pomembno je, da je to nekaj, kar mladina prepozna in ji je všec. Pri muzikalu smo seveda potrebovali tudi pomoc glasbenega pedagoga, ki je pevce pripravljal na nastop. Šolski bend pa je bil že 'uigran' in ni potre­boval pomoci uciteljev. Edina slabost je bila prikljucevanje vseh elektricnih naprav, kar nam je na dan generalke in predstave vzelo veliko casa.
Pritegnite dijake k sodelovanju
Pri nas je nastopanje v gledališki skupini zelo zaželeno. Mogoce zato, ker smo že ta­koj na zacetku (prva predstava je bila Sha­kespeare po dijaško) pritegnili mocne oseb­nosti, tudi tiste, ki se pri pouku niso ravno izkazali, a so bili zato zgovorni in karizma­ticni. Na zacetku smo vabili tiste igralce, ki so se nam zdeli primerni za vlogo, kasneje smo vedno izvedli avdicijo, kjer se je trlo veliko število nadebudnih dijakov in je bilo vcasih prav težko izlociti manj primerne. Naš gledališki ansambel pa je praviloma štel od dvajset do trideset dijakov, ker smo jih k sodelovanju hoteli pritegniti cim vec, tako da je šola res živela s tem projektom. Izkoristili smo tudi dejstvo, da naša šola iz­vaja program aranžerski tehnik, tako da so nam dijaki tega programa izdelali sceno in velikokrat tudi kostume.
Vadite, vadite, vadite
Izvedba vaj je v srednji šoli lahko prava nocna mora. Na naši šoli smo vezani na javni prevoz dijakov, zato organizacija vaj ni bila ravno enostavna. Težave so se po­javile tudi takrat, ko so imeli dijaki veliko dela z ucenjem za pisna ocenjevanja zna­nja. Idealno je bilo, ko smo izvedli avdici­jo konec šolskega leta, izbrali nastopajoce (razen prvih letnikov) in potem ravnatelja prosili, da prilagodi urnik tako, da so imeli razredi, iz katerih so prihajali nastopajoci, proste iste zadnje ure. Vse vaje, razen dveh, smo izvedli v šoli. Ostali dve smo izvedli na odru Kosovelovega doma v Sežani.
Ohranite mirne živce
Lažje reci kot storiti. Pri taki produkciji se nenehno pojavljajo izzivi. Dijaki ima­jo nujne opravke in zdravniške preglede, ko je generalka (da, nekajkrat smo mora­li prositi celo za prestavitev pregledov in operacij …), zbolijo tudi na dan predstave (ne želite vedeti, kako je iskati zamenjavo v zadnjem trenutku), ce je treba, pa igra­jo celo bolni. Naslednja težava je ucenje besedila: nekateri dijaki se že na zacetku naucijo besedilo in z njimi ni veliko dela, drugi pa svojega besedila ne znajo niti na generalki. Naši ljubiteljski igralci niso na­vajeni igrati na odru, ker vadimo v obicaj­ni šolski ucilnici, zato so prvi trenutek na velikem odru dobesedno izgubljeni. Tudi scene nimamo do zadnjega trenutka, ker jo izdelujejo naši dijaki programa aran­žerski tehnik. Smo kdaj hoteli odnehati? Zagotovo! Še dobro, da smo bile mento­rice vedno tri in smo doživljale napade panike in depresije izmenicno, tako da sta ostali dve peljali stvari naprej.
Ocarajte obcinstvo
Gledalce je treba pritegniti. Naše obcinstvo so bili dijaki naše šole, ucenci osnovnih šol in na vecerni predstavi, odprti za vse, lokal­ni prebivalci, starši, bratje, sestre, babice in dedki ter prijatelji nastopajocih. V teh letih smo se naucili, da se vsako obcinstvo od­zove drugace, smejejo se drugim stvarem, tudi na mestih, kjer tega nismo pricakovali. Da, humor je bil naše orožje, ceprav niso bile vse predstave smešne; bile so tudi take, kjer smo jokali.
Naj se carovnija zgodi
Tudi ce ste na generalki že skoraj obupali, vrgli puško v koruzo, izgubljali živce, pre­segli pricakovano dolžino predstave in mr­zlicno iskali rešitve za dolocene zagate, se na dan predstave vedno zgodi cudež. Igral­ci živcno postopajo po garderobi in v skupi­nicah vadijo besedilo, prinesejo s sabo vse potrebne pripomocke in kostume, v zraku je cutiti adrenalin. Mentorice dajemo še za­dnje napotke, z igralci vadimo najšibkejše prizore, bend se uglašuje, pevci preizkušajo mikrofone, vsi nastopajoci kukajo izza za­ves in si ogledujejo obcinstvo ter cakajo, da se bodo prikazali njihovi domaci.
Predstava se zacne in kar naenkrat vse tece, kot je treba. Še zadnji napotek mentoric, preden gre igralec na oder: »Ce kaj pozabiš, ne pokaži, da si se zmotil! Znajdi se!«
In ko je konec, neznansko olajšanje, sreca, ker smo spet izpeljali predstavo, ker so se dijaki lahko izkazali, se pokazali svojim vrstnikom in ostalim ter pridobili mnoge dragocene izkušnje z javnim nastopanjem, odrsko tehniko, fotografijo. 
Pa veliko srece želim tistim, ki se podajate na to pot.  


Sen kresne noci, Foto: Filip Fabjancic, arhiv ŠC Srecka Kosovela 


Sen kresne noci, Foto: Filip Fabjancic, arhiv ŠC Srecka Kosovela 


Imamo volitve

Marija Pisk, prof. razrednega pouka, ima naziv svetnica, je upokojena in pogodbeno sodeluje z UP PEF Koper, v programih Predšolska vzgoja in Razredni pouk. Ima 38 let izkušenj z delom v razredu (prva in druga triada), aktivno je sodelovala v projektih ZRSŠ in izvedbah izobraževanj za pedagoške delavce. Bila je del ekipe za izdelavo ucbeniškega gradiva. 

Vsako novo šolsko leto oddelcne skupnosti dolocijo ucence, ki bodo predstavljali oddelek 
v šolski skupnosti ucencev. Vsaka oddelcna skupnost izvoli dva ucenca. To lahko naredimo tako, 
da ucenci oddelka na konkreten nacin spoznajo in doživijo postopek volitev. Ce bi tak nacin izvedli v vsakem oddelku in vsako šolsko leto, bi se ucenci vzgajali za aktivno državljanstvo in bi na volitve gledali z vecjo odgovornostjo. Taka izkušnja bi precej verjetno vplivala tudi na njihov odnos do državljanskih volitev ali kateregakoli drugega nacina, s katerim lahko z oddajo svojega glasu vplivamo na koncno odlocitev. 
Primer, ki bo predstavljen, je bil izveden v 4. in 5. razredu osnovne šole.

Naše oddelcne volitve
Moje delovne izkušnje so vezane na prvo in drugo vzgojno-izobraževalno obdobje. V teh razredih si vedno tudi razrednik, edino v prvem razredu je razrednik lahko drugi strokovni delavec v oddelku. Prvemu strokovnemu delavcu to ne vzame možno­sti, da ne bi skupaj z njim deloval tudi na podrocju vzgoje za aktivno državljanstvo. Kadarkoli sem poucevala v tretjem, cetr­tem ali petem razredu osemletke (odkar je bila devetletka, pa v cetrtem in petem), smo na zacetku šolskega leta v oddelku izpeljali volitve, ki so bile precej podobne tistim na državni ravni. Na njih smo izvo­lili predstavnika oddelcne skupnosti. Na te volitve smo se pripravili tako vsebinsko kot organizacijsko.
Priprava na volitve
Kot razrednik nisem želela, da bi šle volitve mimo kar tako, samo zato, da so bile. Želela sem jim dati globlji smisel in vsebino ter jih organizirati kot prave volitve. Zanje smo si vedno vzeli cas, za vsak korak toliko, koli­kor je bilo potrebno. Poskrbeli smo le za to, da smo vodstvu šole pravocasno sporocili, kdo je naš izvoljeni predstavnik.
Vsebinske priprave 
Vsebinske priprave so se najprej nanašale na spoznavanje organiziranosti ucencev šole. Na prvi razredni uri smo predstavili vlogo in delovanje oddelcne skupnosti, skupnosti ucencev in šolskega parlamenta. V nada­ljevanju smo podrobneje spoznavali vlo­ge tistih, ki naj bi našo oddelcno skupnost zastopali v skupnosti ucencev in v šolskem parlamentu. Najmanj eno razredno uro smo namenili pogovoru o tem, kakšen naj bi bil tisti, ki bi mu zaupali, da našo oddelcno sku­pnost predstavlja in zastopa. V mislih smo imeli vlogo predsednika in podpredsednika oddelcne skupnosti. Govorili smo o pri­cakovanih osebnostnih lastnostih za ti dve vlogi, nalogah, ki jih bosta imela, ter o naših pricakovanjih do obeh.
Sledilo je evidentiranje ucencev, ki bi jim ti dve vlogi lahko zaupali. Ucenci so predla­gali kandidate in svoj predlog tudi uteme­ljili. Predlaganim ucencem smo dali mo­žnost, da so povedali, ali se v tej vlogi vidijo, ali bi jo bili pripravljeni sprejeti. Dopušcali smo, da so se za kandidaturo prijavljali tudi ucenci sami, ki so morali svojo najavljeno kandidaturo prav tako utemeljiti. 
Tako je nastal zbirnik vseh možnih kan­didatov za obe vlogi. Za potrebe volitev smo zbirnik uredili po abecednem redu in napovedali izvedbo volitev. Povedali smo tudi, kako bo vsak posameznik na volilnem listicu izrazil svojo voljo, kako bo volil, da bo njegov glas štel. Obkrožil bo številko pred priimkom in imenom kandidata, ki ga bo izbral. Glasovnica bo pravilno izpolnje­na, ce bo obkrožen najmanj eden in najvec dva kandidata na volilnem listicu. Ucenci bodo tako imeli možnost, da svoj glas od­dajo enemu ali dvema izmed kandidatov na volilnem listicu. Dogovorili smo se, da bosta izvoljena dva kandidata, in sicer tista dva, ki bosta prejela najvec glasov. Kandi­dat z najvecjim številom prejetih glasov bo predsednik, drugi po številu prejetih glasov pa bo podpredsednik oddelcne skupnosti.
Predmet dogovora je bil tudi nacin, kako bodo ucenci vstopali v prostor, v katerem bodo potekale volitve. Za smiselno se je izkazalo, da so bili v ucilnici hkrati najvec štirje ucenci, trije, ki so bili na tockah gla­sovanja, in eden, ki je pristopil k omizju volilne komisije. Ko je posameznik opravil glasovanje, je zapustil ucilnico. Ucenci, ki so cakali na to, da opravijo volitve, so vsto­pali posamicno, in sicer takrat, ko je en vo­livec zapustil ucilnico. 
Nazadnje smo govorili še o tem, ali lahko drug drugemu povemo, kako smo volili, in pri tem izpostavili, da je to odlocitev vsa­kega posameznika. Poudarili smo, da ima vsak pravico, da o tem molci in da ga v to, da pove, kaj in kako je glasoval, nihce ne more in ne sme prisiliti. 
Organizacijske priprave 
Izhajali smo iz tega, kar so ucenci o volitvah in volilni pravici že vedeli, ter vse to dopol­nili s tem, kar jim še ni bilo znano. Dogovo­rili smo se o vsem, kar zahteva organizacija volitev, in nacrtovali pripravo vsega, kar smo potrebovali zanje. Opredelili smo, kdo ima v našem primeru volitev volilno pravi­co. Izdelali smo seznam volivcev – volilno listo našega oddelka. Predstavili smo volil­ni list – glasovnico, prebrali navodila in jih po potrebi dopolnili s pojasnili. Natisnili smo volilne listice z naborom kandidatov, urejenih po abecedi, ter z navodili, in sicer toliko, kolikor je bilo ucencev v oddelku. Do dneva volitev smo jih shranili v zaprti ovojnici. Izdelali smo volilno skrinjico. Do­govorili smo se za dan in prostor, v katerem bodo potekale volitve, ter trajanje casovno omejili na pol šolske ure med razredno uro. Imenovali smo triclansko volilno komisijo in opredelili njene naloge:
•	
preverjanje števila volilnih listicev pred pricetkom volitev, ki jih volilna komisija vzame iz zaprte pisemske ovojnice; 

•	
priprava volilnega prostora, tako da bo omogocena zasebnost (da bo vsak lahko opravil obkrožanje, ne da bi mu drugi gledali pod prste; tri do štiri take tocke v ucilnici); 

•	
sprotno spremljanje udeležbe ob volil­nem seznamu, medtem ko tecejo voli­tve. Clani komisije vsakega, ki pristopi k mizi, kjer sedi volilna komisija, ozna­cijo (obkrožijo) na volilnem seznamu, nato pa dobi volilni listic – glasovnico;

•	
zakljucek volitev, zapiranje volilne skrinjice in pospravljanje prostora;

•	
preštevanje glasovnic in glasov po koncu glasovanja, pisanje zapisnika in razglasitev rezultatov.


Izvedba volitev
Na dan, ko smo izvedli volitve, so prišli cla­ni volilne komisije v ucilnico najmanj pet minut pred drugimi ucenci, hkrati z razre­dnikom, ki je odprl ucilnico. Pripravili so mizo, ob kateri je v casu volitev delovala komisija. V ucilnici smo namestili tocke, ki so omogocale zasebnost. Nato je komisija v prostor povabila prve štiri volivce, ki so medtem že cakali pred vrati ucilnice. Clani volilne komisije so si delo razdelili tako, da je eden sproti beležil, kdo je že volil, drugi je delil volilne listice – glasovnice in pazil, da je vsakemu dal samo eno, tretji pa je skr­bel, da je v prostor vstopil naslednji, a šele potem, ko je eden zapustil prostor. 
Ko so se na volitvah zvrstili vsi cakajoci ucenci oddelka, je volilna komisija zaprla in zapecatila skrinjico in v zapisnik vnesla prve podatke v prvi in drugi tocki. Do teh podatkov je prišla s pomocjo volilnega se­znama in tega, kar je bilo vanj vneseno v casu volitev. Vse druge podatke so vnesli šele potem, ko so odprli skrinjico in pre­šteli glasove. 
Razglasitev rezultatov
Zakljucna faza volitev se je zacela z odpi­ranjem zapecatene skrinjice, s pregledo­vanjem glasovnic, razvršcanjem le-teh na veljavne in neveljavne ter nazadnje s pre­števanjem glasov, ki so jih dobili posame­zni kandidati na volilnem listicu. 
Ta zakljucni korak smo opravili kar skupaj z ucenci celega oddelka, v casu pouka, in v ta namen porabili uro matematike ali druž­be. Pri matematiki smo zadostili ciljem ob­delave podatkov in preproste statistike, pri družbi pa razvijanju strategij vseživljenj­skega ucenja in državljanskih kompetenc, razvijanju spoznavnih, emocionalnih, soci­alnih sposobnosti ter spretnosti.
Štetje glasov je volilna komisija opravila v prisotnosti 'publike', naših volivcev. Zbir­nik glasov je nastajal kar na tabli. Nanjo smo projicirali listo kandidatov in k vsa­kemu, ki je prejel glas, vstavili dogovorje­ni znak (npr. +). En clan komisije je bral podatke s posamezne veljavne glasovnice, drugi je sledil in preverjal, ali je podatek pravi, tretji pa je podatke beležil v pregle­dnico na tabli. Tako smo dobili izid voli­tev. Razglasili smo izvoljena ucenca, ki sta zbrala najvec glasov, in jima dodelili vlogi predsednika in podpredsednika oddelcne skupnosti. Izvolitev in imenovanje smo po­spremili z aplavzom.
Ce se nam je zgodilo, da sta dva ucenca (na prvih dveh mestih, lahko pa tudi na treh ali štirih mestih) prejela enako število gla­sov, smo napovedali ponovitev volitev, na katerih sta bila na volilnem listicu samo ta dva (trije, štirje) ucenca. Glasovati je bilo možno le za enega. Predsednik oddelka je v tem primeru postal tisti, ki je prejel najvec glasov, podpredsednik pa tisti, ki je prejel naslednje najvecje število glasov. 
Lahko se nam je tudi zgodilo, da smo pred­sednika oddelcne skupnosti izvolili, drugi in tretji (morda celo cetrti in peti) kandi­dat pa sta dobila enako število glasov. Tudi v tem primeru smo napovedali ponovitev volitev podpredsednika. Na volilni listic smo v tem primeru dali samo imena ucen­cev, ki so prejeli enako število glasov. Iz­brati in glasovati je bilo možno le za enega. Za podpredsednika je bil izvoljen tisti, ki je prejel najvec glasov.
Zakljucek
Nacin, kako so ucenci organizirani v šoli, ponuja vsem, ki so vkljuceni v proces iz­obraževanja, možnosti, da šolajoci se že v casu šolanja spoznajo pomen in vlogo volitev ter možnosti soodlocanja v situ­acijah, ki so skupna stvar, stvar vseh na posamezni šoli. Ponujajo se torej realne in konkretne ter življenjske, izkušenjske mo­žnosti za vzgojo aktivnega državljanstva. Nekatere šole to že delajo, predvidevamo pa lahko, da marsikje ne izkoristijo mo­žnosti, ki jih ponujajo situacije v okviru ucnih nacrtov in vzgojnega nacrta šole oz. k cemur nas tudi zavezujejo. Res je, da vo­litve v šoli, ki bi bile v veliki meri podobne tistim na državni ravni, vzamejo precej casa in zahtevajo nekaj vec priprav, orga­nizacije in dela. Bile pa bi idealna prilo­žnost, da bi mladim privzgajali odnos do njih in jih tudi na ta nacin vzgajali za ak­tivne državljane. Zavzetost in odlocitev je v veliki meri na strani strokovnih delavcev šole, posebej na razrednikih. Mlade je tre­ba navdušiti za to. Pobudo bi prav gotovo sprejeli z veseljem. Omogociti in dovoliti jim moramo, da se naucijo razmišljati, se odgovorno odlocati, biti samozavestni in hkrati spoštovati socloveka.  
Opomba
Objavljeno besedilo je del clanka: 
Pisk, Marija (2021): Imamo volitve. V Erika Ašic (ur.): 3. medna­rodna konferenca Vzgoja za ljubezen do domovine in države: Od­govorno ohranjajmo slovensko identiteto: zbornik (elektronski vir) (str. 77-84). Ljubljana: Društvo katoliških pedagogov Slovenije.
Celoten clanek si lahko preberete na spletni strani: https://www.revija-vzgoja.si/fileadmin/user_upload/Zbornik_MK_2021.pdf. 


Foto:Nataša Pezdir


Gibalno ovirani ucenci v 
ucno-vzgojnem procesu 
(2. del)

Nuša Rutar, mag. prof. specialne in rehabilitacijske pedagogike, je uciteljica v posebnem programu vzgoje in izobraževanja na OŠ Franceta Bevka Tolmin, je mentorica planinskih skupin in avtorica vec clankov.

Kot razrednicarka v posebnem programu vzgoje in izobraževanja sem pridobila tudi izkušnje z delom z gibalno oviranimi mladostniki. V tem clanku opisujem, v kolikšni meri in na kakšen nacin je bil (v našem primeru v ucno-vzgojnem procesu) gibalno oviran ucenec odvisen od pomoci strokovnih delavk.

Gibalno oviran ucenec potrebuje za uspe­šno ucenje veliko prilagojenih didakticnih pripomockov in ucil ter dodatno ucno gradivo. Zanj se izdela individualiziran program, ki je skladen z njegovim razvo­jem, njegovim tempom ucenja (zaradi motoricne upocasnjenosti in/ali upoca­snjenega miselnega procesiranja) in mo­žnostmi za doseganje zastavljenih ciljev, ki morajo obsegati vsaj minimalne standarde znanj. Potrebni sta casovna prilagoditev in organizacija pouka ter življenja in dela na šoli v skladu z ucencevimi psihofizicnimi potrebami (npr. dodatni krajši odmori za­radi vecje utrudljivosti ...). 
Spodbujati moramo njegova mocna po­drocja in ohranjati njegove psihofizicne sposobnosti. Ne smemo ga izkljucevati iz dolocenih šolskih dejavnosti, potruditi se moramo, da se jih udeleži po svojih zmo­žnostih (Navodila za prilagojeno izvajanje programa OŠ z DSP, 2003).
Premikanje
Ceprav je bil naš ucenec težko gibalno ovi­ran, ni imel svojega posebnega spremlje­valca, pac pa je bila uciteljici v razredu pri delu z njim v najvecjo pomoc varuhinja negovalka. Ucenec je bil pri oblacenju, slacenju, hranjenju, osebni higieni, premi­kanju po šoli ter pri drugih dejavnostih v ucno-vzgojnem procesu popolnoma od­visen od strokovnih delavk, ki so delale z njim.
Zaradi težke oblike cerebralne paralize je ucenec za premikanje po šoli uporabljal invalidski vozicek. Brez opore ni mogel stati, ob opori pa je s težavo naredil nekaj korakov. Pri vožnji z vozickom smo bili pozorni predvsem na to, da je bil ucenec med premikanjem na vozicku vedno pri­pet z varnostnim pasom, saj se je veliko­krat sunkovito nagnil naprej ali na stran, zaradi cesar bi lahko zdrsnil z vozicka.
Ucenec je kljub svoji težki motnji v dušev­nem razvoju razumel enostavna navodila, zato je pri presedanju pomagal tako, da je umaknil stopalke na vozicku, položil noge na tla, se oprijel mize in se po svojih naj­boljših moceh odrinil od vozicka, ki pa je moral biti ob teh dejavnostih vedno zablo­kiran, da se ucencu ni izmikal. Ker je bil ucenec obicajno dovolj aktiven, mu je pri presedanju najveckrat pomagala samo ena od strokovnih delavk, ucenca pa s pro­stora na prostor nikoli nismo prestavljali z dvigovanjem, saj je bil za nas pretežak, poleg tega pa nismo videli potrebe po tem, saj je ucenec sodeloval pri presedanju.
Presedanje z vozicka na stol je potekalo tako, da sem vozicek zapeljala cim bliže mizi in stolu. Ucenec se je oprijel mize in se dvignil z vozicka. V tem casu sem ga z leve strani prijela cez pas in mu nudila oporo med stanjem, umaknila vozicek in približala stol, da ga je ucenec zacutil s spodnjim delom nog. Nato sem ga z gibi vodila v sedeci položaj, zaustavljala prehi­tro spušcanje in ga usmerjala, ce se je mo­ral na stol usesti bolj od strani. Ko je že se­del, sem vedno popravila njegovo telesno držo, tako da sem se postavila za njega, mu na prsih prekrižala roke in ga privzdi­gnila toliko, da se je poravnal. Ce sem opa­zila, da se prevec nagiba v eno smer, sem njegov položaj popravila tudi s premika­njem kolen in prestavljanjem ene ali druge noge, tako da je bil kot v kolku, kolenu in gležnju približno 90°. Roke sem mu vedno položila na mizo, kar mu je omogocalo tudi vec ravnotežja pri sedenju. 
Preoblacenje
Pri preoblacenju in preobuvanju je bil ucenec zelo pasiven. Znal je potegniti ce­velj, copat ali nogavico z noge, ce je bila dovolj ohlapno nataknjena na nogo, saj je zaradi okrnjene fine motorike stvari težko prijel. Pri slacenju zgornjih delov oblacil pa je pomagal tako, da je privzdignil roke ali potegnil roko iz rokava, ce je imel oble­ceno jopico.
Ucenca smo najveckrat preoblacili na bla­zini ali previjalni mizi v previjalnici. Ce smo ga preoblacili sede, je znal sam obdr­žati ravnotežje v takem položaju. 
Najvec težav je imel pri oblacenju zgor­njih delov oblacil, saj je ucenec težko pokrcil roko v komolcu. Zato sem mu morala pri oblacenju jopice roko prijeti, obicajno za podlaket v bližini zapestja, in mu jo potisniti v rokav. Zaradi zakrce­nosti so se mu prsti velikokrat zatikali v oblacilo, ucenec pa se je pogosto napacno odzval in le še bolj potiskal roko naprej. Oblacenje majic je potekalo tako, da sem vsak rokav posebej 'nabrala', mu potisni­la roko skozenj, nazadnje pa mu majico oblekla še cez glavo.
Hlace sem mu najlažje oblekla tako, da sem mu hlacnice nataknila na obe nogi v sedecem položaju, nato sem ga dvignila v stojeci položaj, da se je z rokami opiral ob mizo, jaz pa sem stala za njegovim hrbtom in mu s svojim telesom dajala dodatno oporo. Nato sem hlace potegnila do pasu in jih zapela. 
Pri obuvanju je bil ucenec popolnoma od­visen od odraslih oseb. Obuvali smo ga v sedecem položaju, na vozicku, blazini ali na stolu.
Osebna higiena 
V šoli smo z ucencem skrbeli tudi za oseb­no higieno in nego. Pri negi je bil ucenec zelo pasiven. Ce je bilo treba zamenjati plenico, sva ga z varuhinjo negovalko na vozicku odpeljali v previjalnico. Tam sva ga prestavili na previjalno mizo, tako da sem ga od zadaj z obema rokama prijela pod pazduho in prekrižala svoje roke na njegovih prsih, varuhinja pa ga je prijela pod koleni. Nato sva ga privzdignili in položili na previjalno mizo, ki je bila na­stavljena v višini vozicka. Nato sva mizo dvignili. Po menjavi plenic je sledil premik ucenca nazaj na vozicek.
Prehranjevanje
Dopoldansko malico in kosilo je ucenec vedno jedel v svojem maticnem razredu. Pri hranjenju smo spodbujali njegovo sa­mostojnost, vendar je bila stopnja pomoci zelo odvisna od vrste hrane. Pri tem sem vedno upoštevala navodila fizioterapevtke in delovne terapevtke. Med hranjenjem je bil pomemben pravilen telesni položaj. Ucenec je sedel na prilagojenem stolu ob prilagojeni mizi (Zupanov stol). Pozorni smo bili tudi na primerno obliko hrane. Košcki hrane so morali biti majhni, saj je imel ucenec težave z grizenjem in požira­njem, najveckrat je hrano kar v celoti po­goltnil, brez grizenja, zato se mu je hrana tudi velikokrat zaletela.
Pri uživanju juhe smo ucencu vedno po­magali odrasli, saj je njegov prijem jedil­nega pribora nepravilen in juhe sam ne bi zmogel prinesti do ust. 
Pri hranjenju z ostalo hrano smo mu po­magali tako, da smo mu najprej pravilno namestili jedilni pribor v roko (ponavadi je bila to žlica) ter mu nanjo naložili hra­no. Nato je ucenec skušal hrano sam pri­nesti v usta.
Pri pitju je bil ucenec popolnoma nesa­mostojen, zato sva mu jaz ali varuhinja tekocino iz skodelice vlili v usta. Pri tem je pogosto veliko tekocine steklo iz ust, saj je požiral tako, da je vse s pomocjo jezika potisnil proti grlu, tekocina pa je ob takem dejanju stekla iz ust, ce jih ni pravocasno zaprl. Po slamici ucenec ni znal piti, zato smo kasneje pijaco tocili v pollitrsko pla­stenko z nastavkom za pitje, s cimer smo lažje usmerili curek tekocine v ucenceva usta. Ko je imel tekocine dovolj, je odki­mal z glavo.
Ucni proces
Zaradi težke motnje v duševnem razvoju je bil ucni proces zelo okrnjen. Pri pred­metu splošna poucenost je ucenec dosegal le nekatere najosnovnejše cilje: na fotogra­fijah je prepoznaval ožje družinske clane, na sliki je prepoznal nekatere domace ži­vali, zaznaval je smer izvora zvoka, opo­našal zvok avtomobila, vzpostavljal in za­držal je ocesni stik, usmerjeno se je igral z igracami …
Pri glasbeni vzgoji smo mu omogocali igranje na glasbila, zato smo mu prilago­dili delovni prostor; miza je bila nastavlje­na na zanj primerni višini, na mizo pa smo namestili nedrseco podlago, da se glasbila niso mogla premikati. Vedno smo mu nu­dili pomoc pri pravilnem držanju glasbila, najveckrat pa je igral na glasbila, na katera se tolce ali s katerimi se ropota. Ucenec je zelo užival, ko je iz glasbila sam izvabljal zvok.
Poleg igranja se je ucenec ob glasbi izražal tudi z gibom, tako da se je plazil, gugal, z njim smo plesali z vozickom, ob cemer smo vedno vzpostavljali telesni stik. 
Pri likovni vzgoji smo bili pozorni, da je bil med delom, ob uporabi nastavljivega stola in mizice z nedrseco podlago, vedno v pravilnem telesnem položaju. Pri delu smo uporabljali tudi posebne didakticne pripomocke: vecje copice, prstne barve, gobice, valjarcke.
Pri predmetu gibanje in športna vzgoja smo se osredotocali na gibanje, ki ni bilo povezano s spretnostjo hoje. Delali smo vaje za doživljanje lastnega telesa, gibanja v ležecem položaju, gibanja v sedecem po­ložaju, gibanja z rokami in manipuliranja s predmeti, plazenja po vseh štirih. Pri vseh teh vajah je ucenec potreboval pomoc od­rasle osebe. Pomagali smo mu pri valjanju po blazini, pri gibanju pred ogledalom, pri vajah za gibanje glave, razgibavanju rok in nog, pri dvigovanju v sedeci položaj ... 
V prispevku opisujem, kako so gibalno ovirani ucenci v ucno-vzgojnem procesu odvisni od pomoci strokovnih delavcev, ki v šoli delajo z njimi. Gibalno ovirani otroci so zaradi svojega primanjkljaja zelo ome­jeni in prikrajšani, saj nimajo možnosti za pridobivanje izkušenj s pomocjo gibanja. Prav zato je zelo pomembno, da strokovni delavci pravilno rokujejo z gibalno ovira­nim ucencem, da bi razvil reakcije ali se jih ponovno naucil, se zavedel svojega te­lesa in prostorske orientacije.
Ob izkušnjah s poucevanjem gibalno ovi­ranih ucencev je najvecje spoznanje, kako pomembno je, da se vsi clani strokovnega tima, ki delajo za otroka, med seboj dobro razumejo, si pomagajo in se dopolnjujejo. Samo na sodelovalen nacin lahko doseže­mo pozitivne rezultate, ki bodo v najvecjo korist otroku, ki nas zaradi svojega pri­manjkljaja še kako potrebuje ob sebi.  
Literatura in viri
•	
Navodila za prilagojeno izvajanje programa OŠ z dodatno stro­kovno pomocjo (2003). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.




Tipna stimulacija s pomocjo senzorne škatle Foto: Arhiv OŠ Franceta Bevka Tolmin


Darja Barboric Vesel
Vija vaja ven
O motecem vedenju v šoli
Radovljica: Didakta, 2022
224 strani, cena: 24,99 €
Vedenjsko problematicni in mo­teci ucenci niso novodoben pojav, njihovo število je celo v porastu. Pomembno je, da ucitelj zna pre­poznati motece vedenje in razume njegove vzroke ter se nanj primer­no odzove. 
Prirocnik bralca popelje skozi teorijo nastanka in prakso ravna­nja, ko v razredu nastopi neželeno vedenje, z izborom iskrivih kolu­mn in zapisov izpovedi uciteljev, ucencev ter staršev pa poskrbi za vecplastno razumevanje in lažje spoprijemanje z motecim vede­njem v šoli.

Apolonija Klancar 
Matematika stece!
Prirocnik z vajami
Žiri: samozaložba, 2020
196 strani, cena: 25,00 €
Zbirka vaj za izgraditev številske predstavljivosti in trdnih teme­ljev osnovnošolske matematike. V prirocniku je kratko predsta­vljen operacijski sistem cloveške­ga telesa. Opisani so programi za najosnovnejšo matematiko, ki jih lahko uporabite za pomoc otroku pri zapisovanju števil in racunskih operacij.
Avtorica natancno opiše, kako iz­delate svoj didakticni material in korake dela z njim. Vsebuje bogat slikovni material. Na koncu naj­dete osupljive zgodbe iz avtoricine prakse.


Nicola Schmidt
Vzgoja brez oštevanja
Vsakodnevni prijemi za otrokom prijazno vzgojo
Ljubljana: Mladinska knjiga založba, 2022
176 strani, cena: 24,99 €
Raziskave so pokazale, da starši otroke na vsakih tri do devet mi­nut opomnijo, oštejejo ali kaznu­jejo; v trgovini se to zgodi še po­gosteje. Zakaj? 
Za tem ravnanjem pogosto ticita stres in preobremenjenost, otro­ci zadenejo boleco tocko ali pa se preprosto ne spomnimo cesa boljšega. Po oštevanju in pridiga­nju se slabo pocutijo vsi – otroci in starši.

Amber Hatch 
Cujecnost za starše
Ljubljana: Mladinska knjiga založba, 2022
272 strani, cena: 27,99 €
Cujecnost, vse bolj priljubljeno metodo za obvladovanje stresa, lahko koristno uporabite pri vzgo­ji. V knjigi s številnimi vajami za krepitev cujecnosti je polno na­svetov in zamisli, s katerimi boste poskrbeli za mirnejši, bolj zadovo­ljen in sprošcen družinski vsakda­njik. 
Naucili se boste, kako v kriznih si­tuacijah ohraniti mirno kri. Knji­ga je polna nasvetov in zamisli, s katerimi boste poskrbeli za mir­nejši, bolj zadovoljen in sprošcen družinski vsakdanjik.



Alenka Vidrih, Robert Potocnik 
Pomoc z umetnostjo z ranljivimi posamezniki in skupinami
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 2022
140 strani, cena: 15,00 €
Znanstvena monografija omogoca vpogled v subtilno naravo procesa, znotraj katerega raziskujemo dob­robit umetnosti v razlicnih social­nih okoljih. Vkljucuje šest prispev­kov desetih avtorjev. Razporejeni so glede na starost oseb, vkljucenih v raziskave, in obravnavajo razlic­na podrocja pomoci z umetnostjo: ustvarjalni pristop z glasbo, plesno­-gibalno ter likovno dejavnostjo, in to vse od predšolskega, šolskega do odraslega obdobja.

Robert H. Lustig
Oprani možgani 
Ljubljana: Mladinska knjiga založba, 2022
384 strani, cena: 14,99 €
Potrošniki se ne zavedamo, da se vse zacne in konca v možganih. Živcni prenašalci, kot sta sero­tonin (sreca) in dopamin (vzne­mirjenje), ter hormoni, npr. kor­tizol (stres), krojijo naše pocutje, zdravje in samopodobo ne glede na to, kateri zunanji dejavniki jih sprožajo. 
Bomo životarili z opranimi mo­žgani in se v pehanju za sreco tolažili z odmerki sladkorja ali poskrbeli za svoje telo z ustrezno prehrano, redno dejavnostjo in primernim nacinom življenja?



Jasna Fakin Bajec, Martin Pogacar, Matevž Straus, Melita Lemut Bajec
Dedišcina v akciji
Poti in nacini vkljucevanja dedišcinskih praks v vzgojno-izobraževalne vsebine
Ljubljana: Založba ZRC, 2021
73 strani, cena: 9,00 €
V prirocniku so predstavljeni pri­stopi, metode, tehnike in zgledni primeri, kako raziskovanje in in­terpretacijo preteklosti ter nacine (po)ustvarjanja dedišcine zasno­vati na nacin, da bodo otroci in mladi aktivno sodelovali pri razi­skovanju in poucnem odkrivanju kulturnih, zgodovinskih in narav­nih posebnosti domacega kraja.


Lucija Cevnik
Mama hcerki
Trbovlje: 5KA, 2022
60 strani, cena: 15,00 €
Mama svoji hcerki poskuša pre­dati kažipot življenjskih resnic, ki bi jih deklica morala slišati že pred leti, pa ji jih mama takrat ni zmo­gla ali znala posredovati. Deklica je nekoc spraševala. Mama je od­govarjala, kot odgovarjajo odrasli, ki se jim vselej nekam mudi in ni­majo casa za 'otrocje' reci. Hci je zrasla in v tem casu je osebnostno rasla tudi mama. Danes hcerko vidi z drugacnimi ocmi in odgo­varja drugace: socutno, odkrito, cujece, ljubeznivo in bolj razume­vajoce.


Sinodalni veceri
Kakšna cudovita ideja. Pri Svetem Jako­bu smo imeli vsako postno nedeljo gosta, soseda iz bližnje ustanove. Intervjuje so vodili clani DKPS. Tako smo spoznali go­spoda župnika pravoslavne makedonske cerkve sv. Klimenta, ki gostuje pri Svetem Florijanu, direktorja Arhiva Slovenije dr. Bojana Cvelfarja, vodjo Zavoda Janeza Levca in ravnateljico OŠ Prule (Prule so mestna šola z okoli 500 ucenci) ga. Majo Mehle. Ganili sta me njena ljubezen do pedagoškega poklica in zavzetost za vzgo­jo. Izhaja iz številne družine, je naravo­slovka in ima štiri otroke. Goste so vpra­šali tudi po najljubšem citatu iz Sv. pisma. Ugotovili smo, da cenijo Božjo besedo, nekateri pa verjamejo v moc molitve. Go­stje so obljubili, da se bomo še srecali.
Magdalena Jarc
Pedagoški veceri v organizaciji OS Ljubljana
O Petersonu in s Petersonom
Na aprilskem pedagoškem veceru smo si podelili vtise o knjigi Jordana B. Peter­sona 12 pravil za življenje, protistrup za kaos. 
Posebej smo izpostavili, da je Peterson kot oseba in tudi kot strokovnjak kon­troverzen za današnji cas. Je psiholog, akademik, nedvomno eden intelektual­nih velikanov sodobnega casa, hkrati pa je kristjan, ki jasno poudarja moc vre­dnostnega in zgodovinskega okvira, ki ga njemu ter vsem nam daje kršcanstvo. Tudi mi kot bralci smo prepoznali dra­gocenost omenjene povezanosti, ki bi jo lahko razumeli kot znanost, ki se ukore­nini v kršcanstvu ter le tako uspe resnicno odgovoriti na stiske in dileme sodobnega cloveka. 
Posebej smo se posvetili petemu poglavju, ki nas popelje po vijugasti poti razume­vanja vzgoje otroka. Peterson vzgoje ne razume kot pravice starša, da vzgaja na sebi všecen nacin. Razume jo kot pravico otroka, da je pripravljen za svet in socia­liziran vanj. Vzgoja je dolžnost starša, in sicer dosledno v dobro otroka, vsakega individualnega bitjeca posebej. Pogovor o vzgoji in poucevanju preko Petersono­vih besed nas je potrdil v misli, da je res pravi veliki avtor sodobnega casa, ki ne le zastavlja vprašanja, ampak daje predvsem odgovore. 
 Darja Barboric Vesel 
Predstavitev knjige Vija vaja ven in 	pogovor z avtorico Darjo Barboric Vesel
Vija vaja ven je vec kot pedagoški priroc­nik za vse, ki se vsakodnevno srecujemo z izzivalnim vedenjem otrok. Knjiga na ra­zumljiv nacin ponudi teoreticen vpogled v vzroke motecega vedenja, potem pa s prakticnimi primeri in brez olepševanja ponudi možnosti uravnavanja le-tega. Predstavitev knjige je potekala na Zoomu. Avtorica je spregovorila o svojih bogatih izkušnjah, ki jih ima kot svetovalna delav­ka na osnovni šoli. Vecer nam je prinesel veliko odgovorov in idej za vedro spreje­manje in reševanje vsakodnevnih izzivov v razredu in v medosebnih odnosih. Knji­go priporocamo v branje in uporabo.
Helena Kregar
Diamant na dlani
Delavnico je za DKPS pripravil prof. Leon Kernel, potekala pa je sredi februarja na Zoomu. Leon Kernel to delavnico izvaja že dlje casa za razlicne skupine, predvsem za mlade na razlicnih šolah. Impresivna izhodišcna zgodba o Indijancu, ki najde velik diamant in se odloca, kaj bo storil z njim, je spodbudno razmišljanje tako za mlade kot za odrasle udeležence. Še bolj navdihujoca pa je vzporedna življenjska zgodba gospe, preko katere je zgodba pri­šla v Leonovo delavnico. Z njeno življenj­sko potjo je prepletel globoka življenjska vprašanja. Nanje smo v delavnici skupaj iskali odgovore in jih veliko tudi našli. Vecer na Zoomu je kot diamant na dlani ostal v naših srcih. V mislih se vedno zno­va vracamo k vprašanju zgodbe: komu pokloniti diamant svojega življenja? 
Ce želite razmišljati o teh vprašanjih in se sprehoditi skozi galerijo prelepih foto­grafij, verzov in misli, pišite na tajništvo DKPS, kjer vas bodo povezali s predava­teljem. Diamanti so vsepovsod, poišcete pa jih lahko skupaj z Leonom Kernelom, starim Indijancem in svojimi ucenci. 
Helena Kregar
Intervizija za pedagoške delavce
Intervizija ali skupinska refleksija je pe­dagoški proces ucenja v skupini. Poveže skupino, ki medsebojno sodeluje na poti spoznavanja ter nadgrajevanja sebe kot cloveka in pedagoga. Skupina tako daje oporo, izziva ter vodi. Uci nas zaupanja vase in v druge. V skupino smo se pove­zale clanice odbora OS Ljubljana. Enkrat mesecno smo se srecevale od oktobra do junija. Skupina nam je pomenila bogato cloveško, tudi precej žensko izkušnjo po­slušanja in sprejemanja. Voditeljica je bila Darja Barboric Vesel. V novem šolskem letu bo skupina odprla svoja vrata za nove clane tudi preko Katisa, kjer se lahko pri­javite. 
Helena Kregar
Pretekli seminarji
Vpliv nosecnosti, poroda in pr­vih treh let življenja na otrokov kasnejši razvoj
V okviru DKPS smo imeli 19. 2. 2022 seminar Vpliv nosecnosti, poroda in pr­vih treh let življenja na otrokov kasnejši razvoj. Seminar je potekal preko spleta (Zoom), pod vodstvom izvajalke Marjete Krejci Hrastar. Udeleženke seminarja so v evalvaciji podale svoje vtise o tem, zakaj se jim zdi vsebina seminarja pomembna in kaj so z udeležbo pridobile. Nekaj vti­sov delimo z vami: 
•	
»Všec mi je bilo sprošceno vzdušje, uglašen odnos predavateljice z nami, dobila sem ogromno novih informa­cij in vaj, ki jih bom lahko že v pone­deljek uporabila pri svojem delu.«

•	
»Tema me je pritegnila, ceprav sta otroka že velika. Dobila sem odgo­vore na posamezna vprašanja, otroka bom sedaj lažje razumela v njunih te­žavah, odzivih in vedenju.«

•	
»Seminar bi vsekakor priporocila drugim, ker sem izvedela toliko kori­stnih informacij, ki mi bodo v pomoc pri delu in osebnem življenju.«


Neža Bevc
Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok
V DKPS smo 23. 4. 2022 izpeljali seminar (po dolgem casu v živo) z naslovom Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok. Seminar pod vodstvom predavateljic Marjete Krej­ci Hrastar in Tatjane Jakovljevic je bil zelo dobro sprejet. Udeleženke so z navduše­njem srkale novo znanje in si v mislih pri­pravljale nove pristope za delo v razredu. 
Odmevi nekaterih udeleženk povedo:
•	
»Strokovna znanja so podana zelo razumljivo. Iz srca potrjujem, da je bil seminar eden najboljših. Vedno zadovoljna odhajam od vas.«

•	
»Na seminarju ozavestiš pomemb­nost gibanja za vse vidike razvoja in delovanja.«


Neža Bevc
Letna skupšcina DKPS
Vsakoletna skupšcina društva je srecanje, na katerem se pokaže, kaj se je v minulem letu dogajalo v naši skupnosti.
V društvu smo povezani ucitelji in vzgoji­telji, ki delamo predvsem v državnih šolah in institucijah. Smo skupnost ljudi, ki ob svojem šolskem, profesionalnem in dru­žinskem delu najdejo cas in voljo za or­ganizacijo najrazlicnejših dogodkov v do­macih župnijah in za delovanje v društvu.
Tako kot deluje društvo na vec podrocjih, je tudi skupšcina sestavljena iz duhovne­ga, strokovnega, delovnega in posvetoval­nega dela.
Letošnje srecanje smo zaceli s sveto mašo in z molitvijo rožnega venca, oboje pa smo posvetili prošnji za mir v Ukrajini in po svetu.
V strokovnem delu smo prisluhnili izje­mno zanimivemu predavanju dr. Martine Križaj, ki je spregovorila o perecem in ak­tualnem problemu – o življenju in delu z otroki z disleksijo. V predavanju z naslo­vom Zgodba otroka s specificnimi ucnimi težavami je lahko tudi zgodba o uspehu je orisala vrsto lastnih bogatih izkušenj in posredovala obilo napotkov uciteljem, ki se srecujemo z vse vec otroki s to ali po­dobnimi motnjami v razvoju.
Vecina obmocnih skupnosti je predstavila svoje delovanje v minulem letu kot bogat nabor najrazlicnejših dogodkov, pogosto povezanih z dogajanjem v domacih žu­pnijah. V predstavitvah delovanja sta v minulem letu najbolj odmevala organi­zacija tedna vzgoje in že 3. mednarodne konference Vzgoja za ljubezen do domo­vine in države. 
Popoldanski del skupšcine smo posveti­li pogovoru o sinodi v slovenski Cerkvi. Pred nedavnim je v organizaciji društva potekal sinodalni dan, na katerem je so­delovalo okrog 40 clanov društva in dru­gih pedagogov. Obravnavali smo aktual­na vprašanja o našem pogledu na Cerkev in naši vlogi v njej. V sinodalnem dogaja­nju želimo pustiti pecat tudi katoliški pe­dagogi. Istocasno pa si želimo na osnovi papeževe spodbude Skupaj na poti stkati cim vec kakovostnih stikov z ljudmi, s ka­terimi bi radi skupaj in aktivno vplivali ter sooblikovali šolski prostor v Sloveniji.
Helena Kregar


Primož Rogelj
O ljudeh 
Vsak si želi, hoce,
da bi imel, postal,
da pri ljubljeni osebi
bi v srcu ostal.
Tega si ne moreš vzeti,
brez da bi dal, prejeti.
Še s srcem odprtim
boš kdaj praznih rok ostal.
Vcasih ni obema isto dano,
takrat ostaneš sam, z rano.
Duša jeci,
to boli.
Le hrabro, mladi mož!
Stiske, viharji, noc ...
Ne, ne konca se tako
in na novo zacel boš.

Foto: Nataša Pezdir

koledar

Napovedni

Seminarji DKPS 2022/2023
Nevrotaktilna integracija MNRI
Obseg: 20 ur
Izvedba: Ljubljana, 2. in 3. 9. 2022
Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar
Intervizija za strokovne delavce*
Obseg: 16 ur (enkrat mesecno po dve šolski uri)
Izvedba: po spletu, 5. 10. 2022 – 24. 6. 2023
Predavateljica: Darja Barboric Vesel
Brain Gym® v vsakdanjem življenju (novo)
Obseg: 4 ure (popoldne)
Izvedba: Ljubljana, 11. 10. 2022
Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar 
Izzivi duševnega zdravja pri otrocih – podprimo ucitelje in vzgojitelje (novo)*
Obseg: 8 ur
Izvedba: Ljubljana, 22. 10. 2022
Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic
Živeti s kulturno dedišcino danes za jutri*
4. mednarodna konferenca Vzgoja za ljube­zen do domovine in države 
Obseg: 8 ur
Izvedba: Stari trg pri Ložu oz./in preko spleta, 19. 11. 2022
Predavatelji: Janez Bogataj, Erika Jazbar, Janko Rožic ter ucitelji, ki bodo predstavili svoje strokovne prispevke
Moteci, nevidni in travmatizirani ucenci*
Obseg: 8 ur
Izvedba: Ljubljana oz. preko spleta, 3. 12. 2022
Predavateljica: Julija Pelc
Ucinkovito govorno nastopanje*
Obseg: 8 ur
Izvedba: preko spleta, 10. 12. 2022
Predavateljica: Hedvika Dermol Hvala
Ravnanje strokovnih delavcev v kriznih situacijah* 
Obseg: 8 ur
Izvedba: Ljubljana, 14. 1. 2023
Predavateljica: Julija Pelc
Vpliv nosecnosti, poroda in prvih treh let življenja na otrokov kasnejši razvoj*
Obseg: 8 ur
Izvedba: Ljubljana, 28. 1. 2023
Predavateljica: Marjeta Krejci Hrastar
Vpliv gibanja na razvoj in ucenje otrok*
Obseg: 8 ur
Izvedba: Ljubljana, 4. 2. 2023
Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic
Prepricajmo v minuti*
Obseg: 8 ur
Izvedba: preko spleta, 14. in 16. 2. 2023
Predavateljica: Hedvika Dermol Hvala
Dobro obvladovanje stresa pri pedagoških delavcih*
Obseg: 8 ur
Izvedba: Ljubljana, 11. 3. 2023
Predavateljici: Marjeta Krejci Hrastar in Tatjana Jakovljevic
Osebni dnevnik*
Obseg: 32 ur
Izvedba: Ljubljana 
1. del: 21.–23. 4. 2023 
2. del: 12.–14. 5. 2023
Predavatelj: dr. Silvo Šinkovec
Slomškov dan
V soboto, 24. 9. 2022, bo na Ponikvi 19. Slom­škov dan. 
Nacrtovalni dan 
Dan bo namenjen pogovoru o sodelovanju obmocnih skupnosti z vodstvom DKPS in bo v soboto, 27. 8. 2022, v Preski. 
Duhovnost
Dnevi molitve
Priložnost za osebno in skupno molitev, cas osebne duhovne poglobitve, preprost nacin, kako poletje izkoristiti za osebno rast v veri. V cerkvi potekata jutranja in vecerna skupna molitev. Cez dan si lahko vsak sam oblikuje svoj program. Udeleženci prihajajo na moli­tev od doma. Naslov: Gospod, moj šcit, moja pecina, moje zavetje 
Polhovica, župnija Šentjernej, cerkev sv. Sigi­smunda, 30. 6.–8. 7. 2022
Program molitve: 
7.00 Angel Gospodov, hvalnice, adoracija
19.00 rožni venec, sveta maša, adoracija
Vodi: p. Silvo Šinkovec 
Šola molitve in meditacije
Iz svoje izkušnje molitve se ucimo, kdaj in kako moliti, za kaj moliti, katere telesne drže lahko uporabljamo pri molitvi, katere osnov­ne vrste molitve uporabljamo, kako moliti s Svetim pismom. Vadimo tudi osredotoce­nost, uporabo domišljije pri molitvi in kon­templativno molitev. Vodi nas zaupanje, da je moc molitve neizmerna. Naslov: Gospod, moj šcit, moja pecina, moje zavetje
Ilirska Bistrica, dom duhovnih vaj, 21.–24. 7. 2022
Vodita: p. Silvo Šinkovec in s. Irena Jurgec 
Duhovne vaje v tišini
Društvo katoliških pedagogov Slovenije vsa­ko leto pripravi dva termina duhovnih vaj v tišini, ki so namenjene predvsem pedagoškim delavcem. Enkrat na dan so dana navodila za delo. Vsak sam dela ob odlomkih Svetega pi­sma. Imamo skupno jutranjo in vecerno mo­litev ter sveto mašo. Udeleženci si sami nare­dijo urnik za osebno molitev in imajo enkrat na dan priložnost za pogovor z voditeljem. To je tudi cas za sprehode v naravo. V tišini srca govori Bog. Naslov: Gospod, moj šcit, moja pecina, moje zavetje
Prvi termin: Nazarje, 12.–17. 7. 2022
Drugi termin: Ilirska Bistrica, 5.–10. 8. 2022
Vodi: p. Silvo Šinkovec s sodelavci 
Informacije in prijave (za vse tri objavljene dogodke): 041 916 137, silvo.sinkovec@rkc.si

Seminarji so namenjeni pedagoškim delavcem (vzgojiteljem, uciteljem, profesorjem, razrednikom, šolskim svetovalnim delavcem, ravnateljem), staršem in drugim posameznikom, ki želijo osebno in strokovno rasti. V Društvu katoliških pedagogov Slovenije jih izvajamo že vec kot 25 let.
Pedagoški delavci lahko udeležbo na seminarjih uveljavljate pri predlogu za napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Seminarje izvajamo tudi za uciteljske zbore in zakljucene skupine. Podrobnejši podatki so objavljeni na naši spletni strani.
Informacije in prijave:
Društvo katoliških pedagogov Slovenije (DKPS)
Rožna ulica 2, 1000 Ljubljana
01/43 83 983 (torek, cetrtek: 9.00–12.00)
dkps.seminarji@gmail.com
http://www.dkps.si
* Seminarji, oznaceni z zvezdico, so uvršceni v katalog Katis 2022/2023.

Summary

In the Editorial, the editor Silvo Šinkovec re­flects upon school and health and the inclu­sion of health into educational concepts of schools.
The Focus Theme of the 94th Issue of the Vzgoja magazine is Care for Overall Health.
In the introductory article, Nives Licen writes about community health education and bringing different actors together in order to achieve this goal. Mateja Petric acquaints us with psychological resilience as an indica­tor of mental health in children and adoles­cents. Inja Ajda Hvala describes the types of psychological help for young people and the problems with its accessibility in Slovenia. Teja Gracin presents techniques for improv­ing mental health in school, with an empha­sis on mental health of children with special needs. Katarina Jenstrle Necimer has pre­pared an article in which she deals with the more profound characteristics of movement games. Eva Jeza and Neda Galijaš present the School of Health and the exercise “1000 Movements”.
In Our Interview Silvo Šinkovec talked to Mojca Bevc, the national coordinator of the Slovenian Network of Healthy Schools, who presented the network of schools for the pro­motion of health. Her answers conclude the topic of the Focus Theme.
In the Teachers section, Ivo Branimir Piry ac­quaints us with Marko Pohlin, the pioneer of the Slovenian literary renaissance. We present Jana Mlacnik's article about appreciating the experience of senior employees in education. 
In the section Educational Plan, Branko Ko­derman writes about the rough plan for the subject Christian Sloveneness in the first triad of primary school. Matejka Glogovcan deliberates on acquiring literacy through sev­eral senses.
In the Parents section, Tanja Primožic ac­quaints the readers with mindfulness at home and in the classroom and presents some activities for exercising mindfulness. Lucija Ademoski writes about reading and our brain.
In Fields of Education, dr. Milcek Komelj presents the work of the painter Matija Jama: Rajanje (Kolo) / Merrymaking (Circle dance). The painter depicted girls from Bela Krajina spinning in merry dance. Marjetka Gombac writes about attention deficit hyper­activity disorder in adolescents.
In the Spiritual Challenge section, Slavko Rebec invites readers to reflect on the time when a seed germinates and sprouts. Jožica Sterle tells a story about Slavko, a man from Ukraine, who has found God anew.
In the Experience section, Jana Bele Lutman entrusts us with how to prepare a school play with high school students and survive it. We also present a part of Marija Pisk's article on elections in the classroom, which is fully pub­lished in the miscellany Responsible Preser­vation of Slovenian Identity.
Nuša Rutar continues the articles from the previous issue and writes about physically challenged students in the educational pro­cess. She also presents an example of working with a student with severe mobility impair­ments.
In the Reading Tip section, we highlight some good books on education, which will help parents and teachers alike. 
Written by: Tatjana Fajdiga
Translated by: Tanja Volk





Matija Jama: Kolo, ok. 1935  
olje na platnu, 74 x 110 cm
© Narodna galerija, Ljubljana