je gluha, dušljiva tišina. »Vse sem premislila, vse poskusila, ni šlo drugače,« je drhtelo iz matere. Zakopala se je v cunje in hropla. »Kje bomo vzeli? Sama ne vem, nihče ne ve.«
Onemela sta vsak na svojem ležišču in čutila, kako se vse življenje ruši.
JESENSKE PESMI
JOŽA ŠELIGO
Strašna je sivina neba, strašna zapuščenost srca; o, kje si, mati? Spal bi doma, doma ...
Očetu ne gore več oči, sestra se več ne smeji, brat je v dno duše potrt;
pred leti prišla je smrt, zdaj še zidovi umirajo, vedno bolj sive, na cesto prazno vise.
Mati, kam?
Ti imaš topel hram,
ni mraza, ni sonca nikjer.
V grobu je večen mir.
Na, sestra, pol srca; saj se bom razdal, zakaj bi ti ne dal pol srca?
In materi pol srca, da je bolelo ne bo, da njeno ostalo bo; še materi pol srca na dno groba temnega.
Tako bom brez srca, praznina vse do dna; odkod, odkod naj vzamem žar za tebe, ljubica?
Večer za goro vstaja, sonce trudno zahaja; zapri oči.
Listje neslišno pada, luč gori od zapada na mehke poti.
Večer za goro pada list z veje iznenada se utrne kot kri.
Še sredi srca se utrga boleča, prehitro razcvela pesem teh dni.
547