SLOVENSKI VESTNI CELOVEC SREDA 28. JULIJ 1993 Letnik XLVIII. Štev. 30(2714) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena: 8 šil. 40 tolarjev P. b. b. Tudi kažipoti morajo biti dvojezični! Ce na južnem Koroškem vidimo kak dvojezičen napis ob cesti, je to lahko samo krajevna tabla. V Zakonu o narodnih skupnostih pa je zapisano, da morajo biti dvojezični tudi kažipoti in druge oznake. To je pri zadnjem parlamentarnem zasedanju pred poletnim odmorom potrdil tudi minister za gospodarstvo dr. Schüssel. Do njegove izjave pa je prišlo po vprašanju parlamentarne poslanke in manjšinske referentke Zelenih Terezije Stoisičeve, ki je od ministra hotela vedeti, kako je, kar se tiče dvojezič- nosti. to z drugimi napisi poleg krajevnih tabel. Ministrov odgovor se glasi dobesedno takole: „Ustrezno odredbi (BGBl. Nr. 306/1977) morajo vse oznake in napisi topografske narave, torej poleg krajevnih tabel tudi napisi, ki so na kažipotih in kažipotnih tablah, biti v obeh jezikih. Obvezno navodilo koroškemu deželnemu glavarju ni potrebno, ker je Uprava zveznih cest dežele Koroške z odlokom z dne 6. julija 1990 dobila navodilo, da ob potrebnih obnovitvah prometnih znakov na zveznih cestah v smislu zakona o cestnem prometu na krajevnih tablah, kažipotnih tablah in kažipotih vse topografske oznake nadomesti dvojezično“. A do tega na južnem Koroškem v zadnjih dveh letih še ni prišlo. Iz tega vidimo, da oblasti na Koroškem ne vidijo nobene potrebe po zamenjavi napisov. Terezija Stoisič je svojo parlamentarno interpelacijo naslovila tudi na zveznega kanclerja Vranitzkega in ministra za državno gospodarstvo Klimo. Ob obisku mladih, ki so v Šentjanžu spraševali o šegah in navadah, jim je Tischlerjeva mama prav rada pokazala, kako so včasih na glavah nosili k žegnanju. Več o raziskovalni delavnici preberite na 3. strani. demokratičnih načel Zahoda V koga naj bosanski Muslimani sploh še verjamejo. Noben zločin nad civilnim prebivalstvom ni več tako grozljiv, da bi prepričal zahodne sile, da bi morilskim vojskam stopile na prste. Vse pogosteje je slišati ocene, da je evropska dvanajsterica dvignila roke in da prepušča razrešitev bosansko-hercegovske vojne sprtim stranem, naj se same med seboj pokoljejo. Toda največje žrtve so prav nemogli prebivalci, otroci, žene, stari.Pred tem pa svet ne bi smel zatiskati oči. Pa jih. Vodja dunajskega PREBERITE str. 2: • Pogrom proti dvojezičnim napisom na Tržaškem str. 3: • Navdušujoči rezultati raziskovalne delavnice str. 4: • Filmski projekt Govorica str. 5: • ženska stran O novih čarovnicah str. 6: •VVutte odgovarja Habcrniku str. 7: • Slovenijo pretresajo afere židovskega dokumentacijskega centra Simon Wiesental s svojim rotečim pozivom ameriškemu predsedniku Billu Clintonu ni uspel. Ta je reagiral le tako, da je krivdo za stanje v BiH spet zvalil na Evropo, na Francijo in Anglijo. Zgodilo pa se ni prav nič. Zunanji minister Christopher razlaga, da je ameriška politika do Balkana v skladu z nacionalnim interesom. Tudi Amerika v primeru BiH odstopa od svojih demokratičnih načel. Navadila se je gledati kri, pohabljene otroke, s svojo politiko celo podpira genocid, kar v bistvu t.im. etnično čiščenje tudi je. Deklarativno največja zaščitni-ca človekovih pravic, zaradi katerih je bila še nedavno pripravljena tudi vojaško intervenirati, sedaj zatiska oči pred brutalnim kršenjem osnovne pravice do življenja. V skladu s svojimi nacionalnimi interesi! Posamezniki opozarjajo, da je dopuščanje zločinov propad zahodnih demokratičnih načel. To pa se mu zna krepko maščevati. Muslimani so že zdavnaj spoznali, da jim vsako premir- je, vsaka konferenca, vsak dogovor le škoduje. Zahod se je navadil nagrajevati agresorja. Meje tolerance med še dopustnim in povsem nesprejemljivim so že popolnoma zabrisane, načela humanosti in pravičnosti, ki so zajeta v številnih svetovnih deklaracijah in konvencijah, so poteptana. Težko jih bo spet obuditi, še težje uveljavljati. To pa je zelo nevarno. Na primeru neučinkovitosti in brezbrižnosti zahoda v balkanski krizi se učijo nacionalisti, diktatorji, ki želijo poseči po orožju. J.R. Globašani potujejo v Ameriko in Kanado Danes, 28. 7., sta Mešani do med drugim Cikago, pripravili in da so dostojen pevski zbor „Peca" in folklor- Cleveland, Toronto v Kanadi, ambasador slovenske pesmi, na skupina SKD iz Globasnice New York, Indianapolis in Prepričani smo, da bo navdu-odpotovala na 17-dnevno tur- Washington in se vrnili v Glo- šila tudi folklorna skupina, nejo po Ameriki. basnico. Številnim čestitkam in željam Preko velike luže bosta ime- Na sobotni generalki v Glo- za uspeh in dobro počutje ter la 17 nastopov (med njimi ce- basnici so pevci in pevke pod da bi se srečno vrnili domov, lovečerne koncerte, nastope vodstvom mag. Stanka Pol- se pridružujeta uredništvo ob raznih sprejemih in pevsko zerja dokazali, da so se za tur- Slovenskega Vestnika in Slo-oblikovanje maš). Obiskali bo- nejo kar se da vestno in dobro venska prosvetna zveza. Prihranite si čas in dobro voljo za Vestnikov izlet od petka, 8., do nedelje, 10. oktobra na slovensko obalo Prijave možne takoj: uprava SV-Milka Kokot ali Urška Brumnik, Tarviser Str. 16 tel.: 0463/5143 00 40 DOMAČ VEČER NA HORICI bo v soboto, 31.7., ob 20.30 pri Kosarju na Gori Nastopili bodo: „Vaščani pojo“, folklorna skupina z Jesenic in „Die fünf Gailtaler“. Vabijo vas „Vaščani“ Namesto komentarja dr. Francija Zwittra Ob smrti slovenskega revolucionarja Ivana Mačka-Matije Vi, ki boste izplavali iz potopa, v katerem smo mi šli na dno, ko boste govorili o naših slabostih, spominjajte se tudi mračnega časa, ki ste mu ubežali. Kajti mi smo šli, bolj pogosto menjaje dežele kot čevlje, skozi razredne vojne, polni obupa, ko je bila le krivica in nobenega odpora. In ob vsem tem vemo: tudi sovraštvo do podlosti ti spači poteze. Tudi jeza nad nepravičnostjo te ohripi. Ah, mi, ki smo hoteli pripraviti tla za ljubeznivost, sami nismo mogli biti ljubeznivi. Ko pa vendarle pride čas, ko bo človek človeku v pomoč, se nas spominjajte s potrpežljivostjo. (Bert Brecht: iz pesmi Za nami rojenim, v prevodu Ervina Fritza. Založba Drava, 1991) Odstranili dvojezične napise V preteklem tednu se je v je v Italiji na pobudo SSk rea-občini Trst znova zaostrilo girale z manifestacijo pred tr-vprašanje o pravicah Sloven- žaškim županstvom. Na njej so cev v Italiji. Povod je dal tržaš- govorniki poudarili nadstran-ki občinski svet, ki je s svojo karstvo te demonstracije, pri-odločitvijo, da slovenščina ni družili pa so sc tudi simpatizer-več enakopraven uradni jezik, ji iz italijanskih vrst, ki opozar-močno vzburil duhove. jajo na sedanje vedno močnej- Tržaški župan Giulio Stof- še fašistične tendence v Italiji, fieri to odločitev utemeljuje s Pred občinsko stavbo se je Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal tem, da javna raba slovenščine ni zakonsko predpisana. Uporaba slovenščine je bila doslej dovoljena le na osnovi 27. člena, ki pa ni državni zakon, temveč samo določilo, ki nima zakonske veljave. Župan zastopa mnenje, da naj Slovenci na Tržaškem počakajo na državni zakon, ki naj bi dovolil uporabo slovenščine na uradih. Zanimivo pa je, da občinski svet tik pred iztekom legisla-tivne dobe odloča o tako perečih vprašanjih. Verjetno je župan ob izidu zadnjih volitev v severni Italiji spoznal sedanji trend in želi s takimi uredbami pridobiti še nekaj glasov za naslednje volitve. Iz katerega kota, je znano. Na to kratenje manjšinskih pravic so slovenske organizaci- zbrala tudi peščica mladih fašističnih skrajnežev, ki so izivali mirne demonstrante. Ko pa jih je policija hotela odstraniti, so ob odhodu ranili demonstranta. Še večji pomen pa je manifestacija dobila s tem, da so prejšnji dan na ukaz občine odstranili dvojezične topografske napise, ki jih je postavilo Koordinacijsko združenje vzhodno-kraških vasi že leta 84. S to odstranitvijo napisov, ki so bili zasebna last in postavljeni na zasebni zemlji, je občina ravnala protizakonito. Koordinacijsko združenje je občino prijavilo sodišču zaradi nedovoljenega posega na zasebna zemljišča in sklenilo, da postavi nove dvojezične krajevne table. „Pota do manjšin v Avstriji66 Pred nedavnim je “Iniciativa leto manjšin“ na Dunaju v založbi Der Apfel izdala obširno brošuro na skoraj 250 straneh, katere namen je nemško govoreči večini in seveda pristojnim inštitucijam predstaviti avstrijske manjšine, vendar ne samo etnične, temveč tudi tiste s socialnega roba družbe. Knjiga je razdeljena na dvanajst poglavij iz manjšinskega življenja, vsebuje pa tudi množico naslovov manjšinskih organizacij in inštitucij, razporejenih po področjih. V brošuri so obdelana sledeča poglavja: ABC prireditve, kultura, kultura in socialne iniciative, mediji, znanstveni in raziskovalni projekti in študije, pedagogika in šole, politika, društva in organizacije, posvetovalnice, publikacije, kraji prireditev, sodelujoče in zainteresirane organizacije. Uvod je knjigi posvetil minister za šolstvo in kulturo dr. Rudolf Schölten, v njem pa med drugim pravi: „Manjšine so vse pogosteje diskvalificirane z oznako „obrobne skupine. To pa zame ni le nevarno, temveč tudi narobe. Manjšine po mojem mnenju ne spadajo na rob družbe, temveč naj bi bile mnogo bolj v središču in v žarišču političnega, socialnega in kulturnega obravnavanja.“ Visoka brezposelnost med mladino Dr. Peter Kaiser, poslanec v deželnem zboru, v tiskovni izjavi opozarja na zadnjo raziskavo delovnega trga, ki izkazuje, da brezposelnost med mladimi vedno bolj narašča. Trenutno je med brezposelnimi 23,1 % mladih med 15 in 24 let starosti. S tem je Koroška pri mladinski brezposelnosti znatno nad avstrijskim poprečjem. Zaradi tega Kaiser meni, da je treba razviti nove pobude prav pri zaposlovanju mladih. Zagovarja razširitev akcije 8000, premisliti pa bi bilo potrebno tudi o izobraževanju, to pa predvsem zaradi tega, ker je kvalifikacija na delovnem trgu vse bolj pomembna in tudi podjetja imajo vedno večje potrebe po bolje izobraženih kadrih. Kje so preljubi turisti? Redkokatero leto smo lahko tako nemoteno vozili po koroških cestah. V poletnih mesecih smo se pogosto jezili nad kolonami voznikov z največkrat nemškimi registrskimi tablicami, ki so ogledovaje se naravo ali okolico zavirali promet. V turističnih krajih je bilo parkiranih toliko avtomobilov na obeh straneh ceste, da smo se komaj prebijali skoznje. Letos vsega tega skoraj ni, pač pa vsepovsod vidimo viseti zastavice z napisom Zimmer frei. Tudi avtokampi so slabo zasedeni, v gostiščih pa je vsak čas mogoče dobiti prosto mizo. Zlati časi, ko so tujci v tem času skoraj brezupno iskali sobe, so minili. V Nemčiji vlada gospodarska recesija, priključitev nekdanje DDRnekočt&^ ko bogato zahodno Nemčijo izčrpava in požira ogromne milijarde mark. Davki zaposlenih so vse večji, socialni standard se znižuje. V takem položaju se tudi Nemci vse pogosteje odločajo dopust preživeti doma ali pa nekje na vzhodu, ki je v primerjavi s Koroško še vedno mnogo cenejši. Koroška se je v turistični ponudbi in tudi standardu najbolj prilagodila nemški „gospodi“. Vsi drugi turisti iz drugih dežel so bili drugorazredni. No, zdaj pa imamo Zimmer frei, Zimmer frei... Morda pa nas bo rešila spet kaka vojna v bližini ali pa morda alge? Slovensko šolsko društvo v Celovcu razpisuje delovno mesto voditeljice v otroškem vrtcu v Šentprimožu Pogoji: znanje slovenščine in nemščine, ustrezna izobrazba, veselje do dela z otroki Pričetek dela: 1. 9. 1993 Pismene prijave poslati na: Slovensko šolsko društvo, 9020 Celovec, Mikschallee 4 (fax: 0463/35651-11) Reklama za ES Koroško združenje industri-jalec v zadnji tiskovni izjavi meni, da v ES taki mesni škandali, kakršne v zadnjem času doživljamo po vsej Avstriji, ne bi bili možni. Pravi, da v Avstriji obstajajo strogi zakoni, ki zagotavljajo higienično proizvodnjo živil, ne predpisujejo pa , kako je treba hrano pakirati in ali jo je mogoče večkrat pakirati. Industrijsko združenje meni, da v tem oziru v ES obstajajo strožji predpisi. Na splošno pa združenje industrialcev v izjavi meni, da je varstvo okolja v evropskih zakonih zagotovljeno v večji meri, prav tako pa tudi poklicna enakopravnost med spoloma. Priprave na 50-letnico SPZŽ Jeseni bo poteklo 50 let od prvega kongresa protifašističnih žensk v Dobrniču v Sloveniji. V Ljubljani so ženska gibanja skupaj z uradom pri vladi in skupščinsko komisijo ustanovila odbor za zaznamovanje te obletnice. Obuditi želi spomin na takratne pomembne odločitve 1. kongresa, ki so bile vezane predvsem na žensko vlogo pri narodni osvoboditvi. Zenske pa želijo v spominskem letu opozoriti tudi na današnji položaj žensk v Sloveniji,' izpostaviti pa predvsem ženske probleme v družbi, ki jih nova (demokratična) družba prepočasi ali pa sploh ne rešuje. To pa so predvsem vprašanja rojstev, vzgoje in izobraževanja otrok in zaposlovanje žensk. Svečanost ob obletnici 1. kongresa SPZŽ bo 17. oktobra v zgodovinskem Dobrniču. ZAHVALA Po uspešni izvedbi XIV. spominskega pohoda na Komelj „Po poteh Domnove čete“ se iskreno zahvaljujemo vsem sodelujočim. Posebno še MoPZ „Foltej Hartman“, godbama iz Liboj in Cerknice, vsem domačijam, ki so prijazno postregle pohodnike z moštom in kruhom, vsem ustanovam in podjetjem, ki so nas finančno podprla, vsem govornikom in ne nazadnje vsem pohodnikom in udeležencem spominske slovesnosti pri Cimprcu, ki so prišli od blizu in daleč, da se skupaj poklonimo spominu na čas NOB in borcem, ki so padli za obstoj slovenskega naroda in svobodo. Odbor za pripravo in izvedbo XIV. spominskega pohoda na Komelj Slovenska prosvetna zveza Celovec razpisuje likovno kolonijo mladih, ki bo od 23. do 28. avgusta v Porabju na Madžarskem Na programu bo delo z glino in keramiko. Prijavite se na SPZ, tel. 0463/514300-20 KULTURNI KOTIČEK Priložnost za odkrivanje in spoznavanje večkulturne dediščine in sodobnosti Zdaj in tukaj-ali, če rečem: Čas in prostor... v tem našem sodobnem planetarnem svetu nas usmerjata k novim načinom in oblikam spoznavanj zakonitosti raziskovalnega dela. To je še toliko pomembnejše za mlade.'Ne le za morebitno pomoč pri njihovem poznejšem odločanju za študij in poklic, ampak predvsem za obogatitev njihove sedanje medsebojne komunikacije, tudi mednarodne, z lastnimi izkušnjami in spoznanji. Odkriti, spoznati, videti... je veliko pomembneje od vseh mogočih, še bolje rečeno nemogočih umotvorov, ki si jih izmišljajo ali jih umetno sestavljajo t.im. „odrasli“ v razponu od politike do zagrenjeno strankarsko vpetih in razgretih posameznikov, ki ob pomoči medijev in javne komunikacije pogostokrat ustvarjajo neko umetno podobo kultur, živi jenskih slogov, vsakdanjikov. In prav za te sloge in vsakdanjike je šlo pri letošnji in upam, da tudi pri bodočih raziskovalnih delavnicah v tem bogatem večkulturnem okolju na Koroškem v Avstriji. Raziskovanje dediščine in oblik, ki imajo iz preteklosti svoje nadaljevanje tudi v sodobnost, lahko pomeni svojevrsten izziv za mlade raziskovalce. Spoznavajo namreč načine in modele, ki jih je zgodovina že neštetokrat preverila-sedaj pa nam lahko pomenijo izhodišče tudi za sodobne oblike ustvarjanja in razmišljanja. Torej ob dediščini ne razmišljamo več z nostalgijo in romantizmom, ampak iščemo vrednosti in sporočila za sodobnost. Letošnja delavnica mladih iz Slovenije in Koroške je posegala na nekatera področja vsakdanjega življenja in kulture. Mladi so bili razdeljeni na sedem tematskih in s tem raziskovalnih skupin, ki so jih kot mentorice vodile študentke višjih letnikov Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Nekaterim med njimi bo to mentorstvo v raziskovalni skupini tudi izhodišče za morebitno individualno raziskavo v obliki seminarske, diplomske ali celo magistrske naloge. Zadnji čas je namreč, da tudi po tej strani presegamo take in drugačne meje in poskušamo s svojim raziskovalnim delom ali samo z raziskovalnimi poskusi sooblikovati nova spoznanja in vrednote za naš skupni sodobni vsakdan. Pogledi na večkulturna okolja so namreč lahko karseda različni, dokaj enotno pa je spoznanje, da prav taka značilnost nekega okolja pomeni njegovo posebno kakovost in duhovno bogastvo. Prof. dr. Janez Bogataj, predstojnik Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Tekma koscev na Radišah Raziskovalna delavnica v Šentjanžu in Bilčovsu: Znanje o preteklosti in izkušnje za bodočnost V soboto popoldne se je pred nekdanjo šentjanško ljudsko šolo zbralo toliko ljudi kot že dolgo ne. Prišli so iz Bilčovsa, z Mošče-nice in domačini iz Šentjanža, pa tudi drugih obiskovalcev ni manjkalo. Vseh, posebno starejših, ni pritegnil samo napovedani nastop slovenskega popevkarja in pesmarja Andreja Šifrerja, nekatere bolj predstavitev vmesnih rezultatov raziskovalne delavnice mladih iz Ljubljane, Šentjanža in Bilčovsa. Pa tudi posloviti so se prišli od ljubih gostov iz Ljubljane, dvajseterice mladih in njihovih staršev, ki so prišli ponje. Koliko vezi se je stkalo v enem tednu skupnega življenja in dela, seveda ni mogoče izmeriti, upati pa je, da bodo trdne in trajne. Ob stojnici s šentjanškimi dobrotami je bila največja gneča Čas druge košnje je tu, to je čas, ko SPD „Radiše“ vabi kosce, da naklepljejo in nabrusijo kose in se pomerijo v košnji. In zares se je v nedeljo, 25. malega srpana zbralo pri Cu-lehnarju v Zgornjih Rutah 120 odraslih in otrok. Košnja naj bi bila sicer pri Šuberniku, a ker tam trava še ni zadosti zrasla, so kraj tekmovanja preložili. Starost tekmovalcev je bila tokrat od devet do devetdeset let. Najmlajši kosec Mihi Pisjak - Kometarjev iz Tue, je pri mladincih zasedel izvrstno tretje mesto. Najstarejši kosec -skoraj devetdesetletni radiški župnik Ludvik Jank pa je prav tako pokazal, da prav dobro zna - sicer zunaj konkurence -zamahniti s koso. Tekmovalnih skupin je bilo pet, in sicer: -skupina žena -skupina mladincev do 16 let - skupina mož do 50 let - skupina mož nad 50 let - skupina gostov Tekma seje začela. Nekateri kosci so kosili, trava je padala v redi, drugi pa so mahali s koso po travi, ki pa se le ni prav dala pokositi. Ko so vsi opravili delo, se je komisija umaknila in natančno pregledala čase posameznikov in sestavila zapo- redje. Zatem je predsednik društva Tomaž Ogris razglasil rezultate posameznikov. Najboljši v posameznih skupinah so bili: Lizi Wrulich - Cu-lehnarca, Aleksander Tolma-ier - Podršnikov, Šimi Ogris -Tomaž, tudi najboljši kosec dneva, Rupert Wrulich-Culeh-nar, Johann Glboniat iz Žrel-ca. Ni bistveno, da ljudje h košnji pridejo zato, da bi zmagali, temveč to, da se je udeležijo, je med drugim menil predsednik Ogris. Zmagovalci so prejeli pokale ter razne nagrade, ki so jih podarili (po abecednem zaporedju) Delovna skupnost „Avstrijske narodnosti v SPÖ“, Raunjak Regina, Zavarovalnica Collonia, ZSO, Žrelski župan in podžupan -vsem tem velja najlepša hvala. Da se udeleženci radiških prireditev ne odpravijo takoj domov, je že znano. Medtem namreč, ko so se kosci potili pri košnji, je Šimi Pichler napekel klobase na žaru, katere so po košnji postregli vsem, ki so bili lačni. Ob kapljici se je družabnost nadaljevala s kramljanjem, vmes so se slišale pesmi in viže na harmoniko. Prireditev je tudi tokrat povsem uspela. Neži Povše Mladi raziskovalci iz Ljubljane in domačini so v enem tednu obiskali številne družine v Šentjanžu, Bilčovsu in na Moščenici. Razdeljeni so bili v sedem skupin in vsaka je imela svoje področje raziskovanja. Z njimi so bile mentorice s strokovnim znanjem - študentke in absolventke oddelka za etnologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani - ter mentorica učiteljica. Ves teden pa je mlade spremljala tudi Romana Savnik, sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Center. Skupine po pet ali šest mladih so obiskale številne domačije, predvsem tiste, od katerih je bilo pričakovati, da jim bodo starejši lahko povedali kaj o nekdanjih življenjskih navadah in običajih. Zanimale sojih šege in verovanja ob rojstvu, otroške igre v Šentjanžu, postopek od ovce do volnene niti, prehrambene navade v Šentjanžu, bivalna kultura na Moščenici, stari družinski albumi ter šege in navade ob poljskih delih. Mladi so spraševali, zapisovali, fotografirali, delali zapiske in skice in nabralo se je toliko gradiva, da ga ni bilo mogoče objaviti v biltenu, zato ga bodo ob pomoči Slovenske prosvetne zveze, kot je dejal njen tajnik Janko Malle izdali kar v brošuri. Domačini so raziskovalcem na široko odprli vrata in srca, radi so jim tešili njihovo radovednost, ob tem pa so se tudi sami vračali v svojo mladost. Polni novih spoznanj so se mladi s svojimi mentoricami vsak dan srečavali v šentjanški šoli in analizirali in urejali podatke ter se dogovarjali o delu za naslednji dan. V soboto je bilo na dvorišču v Šentjanžu res kaj videti. Na panojih, stojnicah , v bivalnem kotičku, na travi so bili pred- meti, slike, skice, šentjanška kulinarika, mladi pa so v besedi in tudi s prikazom predstavili svoja spoznanja. Nastopali so suvereno, Ljubljančani sicer bolj kot domači, le ozvočenje je večkrat zatajilo. Škoda. Ob stojnici s šentjanškimi jedmi sem povprašal skupino štirih deklet, kako so se počutila pretekli teden, in v en glas so odgovorila: „Perfektno!“ Zadovoljna Kruščeva mama -Schelandrova z Moščenice, je dejala, da so bili mladi rado- vedneži zelo prijetni, zelo so se zanimali, pri njej so bili dvakrat, potem pa so prišli še fil-mat. Tudi njihova mentorica Mojca je bila zelo prijetna. Razložila jim je postopek od volne do niti in akcijo ocenila za zelo dobro. Pod drevesom so sedeli starejši Šentjanščani -Tischler, Pečnik, Bošti, Hafner, pri sosednji mizi pa Šent-janščanke. Vsi so sodelovali, ali kot pripovedovalci ali kot gostitelji, in akcijo so zelo pohvalili. Zadovoljstvo je bilo razbrati tudi z drugih obrazov. Izrazila sta ga tudi Janko Malle, tajnik Slovenske prosvetne zveze, ki je poleg etnološke vrednosti akcije poudaril tudi njen vzgojni in socializacijski pomen, ter Romana Savnikova, sekretarka ZPM. Ta se je vsem domačinom zahvalila za topel sprejem, mentoricam pa še posebej za njihov trud pri strokovnem uvajanju madih v raziskovalno delo. Andrej Šifrer je s svojim nastopom pritegnil predvsem mlajše obiskovalce, starejši pa so se ob odlični postrežbi, za katero so poskrbeli šentjanški društveniki, zadržali pod drevesi v prijetnem kramljanju. Ljubljanski mladinci so s svojimi starši odšli domov. Svoje gostitelje so povabili na obisk v Ljubljano. Vezi naj postanejo trdne, so ob slovesu izražali vsi. Sobotna prireditv naj ne bi bila zaključna, marveč samo vmesni dogodek v trajnem prijateljstvu in sodelovanju. Jože Rovšek OOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOOO o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o o DOKTORJA PAVLA ZDOVCA z vso prirojeno skromnostjo, vendar bistroumno pesniško, z oklepajočo rimo oblikovani odgovor na Janka Messnerja čestitko za 60. rojstni dan, objavljeno v našem listu 14. julija 1993. Zarobljenemu modremu „obletovanju“pod rob: GODovali nekdaj smo s sosedi dobre volje, češ kaj bi štel’ okrogla rojstna leta, teh nalezejo se zlahka tud’ teleta, če prej jih kdo ali kaj zavsema ne zakolje. ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo Galerijska razstava na Celovškem sejmu 93 V okviru Celovškega sejma, umetniki“. Med galerijami bo ki bo potekal od 14. do 22. av- razstavljala tudi znana Galerija gusta, bo 13 galerij in ateljejev Rožek Marije Šikoronja, med razstavljalo dela domačih ume- ateljeji, ki bodo letos razstav-tnikov. Uprava sejma bo v ta ljali umetniška dela iz kerami-namen prvič izdala tudi pose- ke, pa najdemo tudi atelje slo-ben katalog. Vzporedno s tem venske umetnostne keramičar-bodo predstavili tudi nagrajen- ke Nežike Novakove iz Že-ce vseavstrijske akcije „Mladi lezne Kaple. Jezik JANKO MESSNER duša NE PADAJMO (!) Komentator Reginald Vospernik v Nedelji 18. julija: „Ko je Anton Slodnjak... ožigosal prav to pravdarsko slast slovenskega naroda kot neko slovensko nacionalno lastnost, je vrat na nos padel v nemilost pri tedanji slovenski oblasti. “: ožigosati - nem. abstempeln - ni ravno lepa domača beseda, SP svetuje namesto nje š i b a t i, obsojati. Gradišnik jo tudi preganja, saj ima v Nemško-slovenskem slovarju „opečatiti“! Vprašanje je kajpada upravičeno, čigava bo nazadnje zmaga, saj - kakor se vidi - novinarji ne utegnejo izbrusiti čuta za materin (očetov) jezik... Pisec ima težave tudi z nedoločnim zaimkom „neki-a-o“, očitno je nameraval reči nekako lastnost ali „eno izmed slovenskih nacionalnih lastnosti“. „Pasti na vrat na nos“ pa sploh ni slovensko, še toliko manj, ker ni logično: saj padeš ali na vrat ali na nos, na oboje hkrati telebniti pa skorajda ni mogoče! Kritičen bralec se čudi, da ne pogleda v Slovenski pravopis, ki to reklo sploh odsvetuje: namesto „pobegniti na vrat na nos“ naj bi Slovenci rekali: „na pete na glavo“ ali še bolj enostavno se mi zdi - p o b r i s a t i jo. Namesto kalka „pasti v nemilost“ pa bi m o r a 1 zapisati, da je kar koj prišel v nemilost, ali p a se je zameril... A ker je mož po vsej podobi prezaposlen z ohranjanjem slovenskega življa v svetu, naj mu navedem na tem mestu vse nastavljene pasti iz SP, da ne bo več „padal“ vanje. Navedenih je tam vsaj en ducat: pasti komu v besedo - seči, vskočiti, v glavo pasti n a misel p ri t i, danes bo padla odločitev-se bo odločilo, na seji je padel predlog - j e bilo predloženo, očitek pade - j e izrečen, hiša pade na sina - pr (e) ide na sina, hišo dobi sin, pasti iz vloge - spozabiti se, zaiti, zmotiti s e, v hrbet pasti-o d zadaj .zahrbtno napasti,pastivnezavest -omedleti, pasti komu okoli vratu - vreči se,objeti koga, pasti komu v breme - priti komu na s k r b, n a g 1 a v o, v oči pasti - pozornost zbuditi ... In še dvoje spodrsljajev v tem komentarju: „Tem bolj nerazumljiva je...izjava predsednika Kučana...“, pravilno: toliko manj razumljiva... Vez. „tem“ je kakor vol v iže-su povezan zmeraj s „čim“, navadno pa sta celo oba odvečna: (čim) manj (ko) jih je, (tem) rajši jih imamo... „Hvaležni bomo za tozadevno pojasnilo“ - za zadevno pojasnilo. Filmski projekt Govorica Pretekli vikend je filmska skupina Koroške dijaške zveze, film mladje, snemala za svoj najnovejši kratki film z delovnim naslovom Govorica. Že pred dvema letoma je prav ta skupina s šolskim projektom, iz katerega sta nastala dva filma: „Prvi sneg“ in „Še upanje“, dosegla velik uspeh, ne samo na Koroškem, temveč tu- pravlja torej o družbeno tabu-izirani temi. Mladenič še ne ve, ali naj se izpostavi družbenemu pritisku ali pa naj taji svojo identiteto. Scenarij pripelje v realen svet kot tudi v podzavest tega mladostnika. S tem hoče režiser bolje posredovati gledalcu karakter in notranjo vzburjenost glavnih karakterjev. Andro Deskoski di na različnih filmskih festivalih. Novi film razpravlja o tabu-izirani temi homoseksualnosti. Idejo za scenarij je imel mladi Štefan Hafner, ki je v teli dneh prvič vodil režijo. S kamero je upravljal Miha Dolinšek, ki kot mentor te skupine mlade spodbuja k novim projektom. Mladim ustvarjalcem je kot profesionalec v pomoč pri realizaciji njihovih projektov. Večina sodelujočih ob tem pridobiva nove izkušnje, ki jim bodo koristile pri nadaljnjih projektih. Glavni vlogi igrata Andro Deskovski, dijak vetrinjske gimnazije, in Niko Sturm, kije letos maturiral na slovenski gimnaziji. Oba se prvič poskušata pred kamero in sta imela ob začetku težave z identifikacijo z vlogo. Po režiserjevem mnenju sta to nalogo zadovoljivo opravila. Film z delovnim naslovom Govorica želi prikazati težave mladostnika v razvoju do lastne identitete, ko še ne ve, ali je homoseksualen ali ne. Raz- Ekipa je snemala v Selah -pokrajinske slike -, v Svinči vasi - posnetki iz mladostnikove sobe -, v Žitari vasi pa so posneli poroko med homoseksualcema, o kateri eden od glavnih igralcev sanja. Nadaljnji kadri pa so bili posneti v Mladinskem domu, v avli slovenske gimnazije in v gostilni Pri Jokl-nu v Celovcu. V celoti vsi sodelujoči menijo, da je bilo snemanje uspešno, a do končanega filma je še dolga pot. Zdaj bo sledilo delo v studiu, kjer bodo filmski material rezali in oblikovali. Premiera bo predvidoma v septembru. Letos so načrtovani še trije dodatni filmski projekti. Prvi bo obravnal problematiko sožitja dijakov iz Slovenije in Koroške na dvojezični trgovski akadmeiji. Skušal bo prikazati različnost teh dveh dijaških skupin, ki prihajajo iz povsem različnih družbenih sredin. Drugi film bo obdelal odnose med Slovenijo in Avstrijo v času vojne v Sloveniji. Scenarij skuša to problematiko obrazložiti na človeški ravni, Snemala ekipa v celovškem Schillerparku Štefan Hafner Komaj 16-letni Štefan, dijak slovenske gimnazije, se te dni loteva svojega prvega večjega filmskega projekta pod šifro Govorica. Sam je napisal scenarij in bo vodil tudi režijo. Ko se večina mladincev tvoje starosti ukvarja sama s seboj, se ti v tvojem prvem filmu lotevaš družbenokritične teme. Kako to, da se posebno zanimaš za filmski medij? Mislim, daje pomembno, da je mladina kritična do družbe. To pa nisem samo jaz, temveč večina mladih. Za film sem se začel zanimati, ko smo pred dvema letoma v šoli snemali dva kratka filma s pomočjo Mihe Dolinšek, ki sodeluje tudi pri sedanjem projektu. Od tedaj sem se vse bolj zanimal za film, posebno pa za ozadje njegovega nastanka. Kaj želiš z realizacijo tega filma doseči? V prvi vrsti upam, da si bom pridobil izkušnje. Največji cilj pa bi bil gledalcem posredovati moj pogled na to tematiko. S tem pa jim ne nameravam vsiliti mojega mišljenja, temveč jih želim spodbuditi, da se sami ukvarjajo s to problematiko. Kakšni so tvoji načrti za prihodnje? Za sedaj upam, da nam bo uspelo uresničiti Govorico, za nadalje pa si želim pridobiti čim več izkušenj v bodočih filmskih projektih, kijih načrtujemo z Mladjem. Veliko uspeha in hvala za pogovor! ko se dva srečata in zaljubita. Napisala ga je Tamara Deu, Slovenka, ki ta čas študira na Dunaju. Tretji film pa bo narejen po vsebine gledališke igre, ki jo je napisala Mateja Kert za gledališko skupino KDZ, Oder mladje. Odločili so se, da te igre ne bodo oprizorili na odru, temveč bodo posneli film. Režijo je prevzel Marjan Sticker. Ob nastajanju takih družbenokritičnih projektov ne moremo več govoriti o neangaži-ranosti mladine. Starejši bodo morali uvideti, da se današnja mladina angažira na drugačen način in za druge probleme, kot je to delala prejšnja generacija. S.S. Kje so čarovnice dvajsetega stoletja? Pred. nekako dvesto leti so ženske s posebnimi sposobnostmi, ženske, ki se niso prilagodile takratni družbi, poleg tega pa so bile še rdečelase, končale kot čarovnice na grmadah. Proti koncu dvajsetega stoletja pa se imajo nekatere ženske same za čarovnice, za varuhinje znanja o ženskosti in za tesno povezane z naravo. Nemška feministična zgodovinarka Heidi Staschen je v preteklih letih raziskovala fenomen starih in novih čarovnic in skušala najti odgovor na vprašanji: Zakaj so pred nekako dvesto leti ženske končale kot čarovnice na grmadah in kakšen pomen imajo tako imenovane „nove čarovnice“ v naši družbi? Piše Štefka Vavti Bistvena razlika med ženskami, ki so jih pred dvesto leti zaradi čarovništva sežgali na grmadah, in tistimi, ki se imajo danes za čarovnice, je ta, da prve sploh niso hotele biti čarovnice, da so ženske, katere so takrat mučeniško zgorele, bile povsem normalne. Vključene so bile na primer v vaško skupnost, mnogo pa so bile po poklicu „babice“ (Hebammen) ipd. Ker je cerkev takrat domnevala, da čarovnice obstajajo, je bil njen sklep, da jih mora uničiti, ker so nevarne za obstoj (patriarhalne) družbe. Dejstvo je - takšni so zaključki znane zgodovinarke da so tako imenovane čarovnice veliko vedele o naravi, naravnih silah, na primer tudi o (naravni) kontroli rojstev ipd. Znanost, predvsem pa medicina, pa je bila takrat izključno moška domena - to pa so s svojim znanjem in povezanostjo z naravo te ženske ogrožale. Prav to pa je bila tudi njihova poguba; o tem je vsaj prepričana mlada zgodovinarka. „Nove čarovnice“ pa so se pred nekako 15 leti v Nemčiji (medtem tudi že ponekod v Avstriji) porajale iz nekaterih feminističnih struj. Prepričane so, da so ženske tesneje povezane z naravo kot moški, da so bolj odprte in sprejemljive za magične stvari ipd. Staschenova si vzrok za to gledanje razlaga v zatiranju žensk v preteklih stoletjih, ki jih sedaj naravnost sili, da si ustvarijo predstavo o ženskosti, ki jim daje moč, da se temu zatiranju uprejo. Nove čarovnice torej s tistimi, ki so nekdaj gorele na grmadah, nimajo velikokaj skupnega. Danes se pojem „čarovnica“ uporablja za močne ženske, katerih se - zlasti še moški - bojijo in ki so vendarle nekako magično zapeljive. In prav za to moč in oblast, za to povezanost z naravo tem ženskam v bistvu tudi gre. Sodobne čarovnice so torej ženske, ki so našle svoje korenine in svojo moč v svoji ženskosti in ne v prilagajanju moškim normam. Samostojne so in zavedajo se svoje ženske moči, svojih sposobnosti, so neke vrste nove feministke, ki se od-klikujejo zaradi svoje tesne povezanosti z naravo. Kritiki pa menijo, da so le neke vrste „modni trend“, ki je zrasel iz ekološke ogroženosti našega planeta. Vendar tudi kritiki ne morejo mimo dejstva, da so neke vrste nasprotna utež naši družbi, v kateri vse bolj štejejo materialne vrednote, denar in uspeh, zanemarjajo pa se idealne in naravne. Nasprotujejo torej razvoju v zadnjih desetletjih, ki je sicer privedel tako daleč, da ima posameznik vedno več, zato pa vse manj „obstaja“, ker mu družbeni pritisk jemlje vsako možnost, da bi v svojem vsakdanjiku resnično živel sebe. Boste jedle kot na dopustu? Ta ali ona med našimi bralkami letos morda ne bo imela priložnosti, da bi preživela dopust nekje v tujini - kaj pa, če bi se „pravi dopust“ pripravile kar doma: z glasbo iz dežele vaših sanj, s pristnimi jedmi in kozarčkom vina, boste - vsaj v mislih - lažje splavale nekam na plažo v Grčiji, na morje v Franciji ali Italiji... Grški dzadziki - za vse, ki želijo ostati zdrave in vitke Potrebujete: veliko kumaro, česen, kislo smetano in žlico skute, sol in poper, olivno olje, nekaj črnih oliv in bel kruh. Najprej kumaro olupite, jo prerežete in odstranite vodeni del s semenom. Ostalo zrežete na majhne koščke. Kumaricam dodate drobno seskljan česen, čim več, tem bolje. Nato kislo smetano zamešate s skuto, vse skupaj posolite in popoprate in mešanici dodate še kumarico s česnom. Solato okrasite s črnimi olivami in olivnim oljem. Francoski „Quiche Lorraine“ - za lačne Potrebujete: 25 dkg moke, 12 dkg masla, 15 dkg slanine, olje, 10 dkg trdega sira, četrt litra smetane in četrt litra mleka, 3 jajca, sol, poper in muškat. Moko, sol, mehko maslo in nekoliko vode zmešate kar z rokami v gladko testo, ki ga 30 minut hranite v hladilniku. Medtem zrežete slanino na koščke in jo nekoliko prepečete. S testom obložite okroglo posodo, na testo potrosite koščke slanine in strgan sir in nanju zlijete še mešanico iz smetane, mleka, jajc in začimb. Vse skupaj pečete pri 200 stopinjah približno 40 do 50 minut ali po potrebi. Italijanski „tiramisu“ - za sladkosnede Potrebujete: 50 dkg mascar-pone (neke vrste mastne skute), 4 rumenjake, sladkor po okusu (ne preveč!), piškote, mandeljev liker, nekaj žlic mrzle močne kave, suh kakav. Mascarpone dobro zmešate z rumenjaki in sladkorjem. Piškote pomočite najprej v mešanico likerja in kave, potem pa z njimi obložite primerno posodo, piškote pokrijete s kremo, ki ste jo pripravile, in nanjo spet položite vrsto piškotov. Nazadnje jih pokrijete s kremo in nanjo potrosite še kakav. Tiramisu za nekaj ur daste v hladilnik, da se dobro strdi. Za katero deželo se boste torej odločile? Vseeno! Vsekakor vam želim dober tek in lep dopust (doma)! Št.V. Bi rade jedle, kot „kraljične“ v Franciji Ali poznate „nove" čarovnice? Nekateri predstavniki slovenske narodne skupnosti menijo, da se bo slovenstvo na Koroškem ohranilo le, če se bomo izolirali od večinskega naroda in v „naših strukturah" gojili in ohranjevali slovenski jezik. Generacija pred nami se s tem problemom še ni ukvarjala, kajti takrat so na vaseh govorili skoraj še vsi slovensko, večina starejših pa je vse življenje prebila v istem kraju in okolju in tako v svojem vsakdanjiku sploh ni potrebovala nemščine. Z modernizacijo, ki je po drugi svetovni vojni zajela tudi in bolj poslužujejo tudi nemščine. Časi in razmere so se v zadnjih petdesetih letih bistveno spremenile, in mislim, da se ne moremo več zapirati vase in v svoje strukture, ki so - če ne že nam, predstavnikom srednje generacije - mlajšim vsekakor že pretresne. Prav je, da v „kulturi dvojezičnosti“ pretijo tudi nevarnosti, le-ta lahko škoduje kvaliteti slovenskega pogovornega jezika. Šestletnega sina, ki ta čas obiskuje dvojezični otroški vrtec v Mohorjevi, sem vprašala, zakaj tolikokrat reče kakšno nemško besedo namesto slo- Časi in razmere se spreminjajo! naše kraje, pa so se razmere-s tem pa tudi potrebe - na vaseh bistveno spremenile: Kmet je bil prisiljen, da si poišče delo zunaj vasi, ker samo od dohodkov od kmetijstva ni mogel več zdrževati družine. V večjih centrih, kjer je našel zaposlitev, se je moral posluževati nemščine, ker je okolje to od niega zahtevalo. Pred petdesetimi leti je večina naših ljudi obiskovala le ljudsko šolo. Ta pa je bila največkrat dvojezična in v domačem kraju. Slovenščina je bila pogovorni jezik v družini, na vasi in v šoli, med prijatelji. Zdaj pa se večina Slovencev in Slovenk šola v Celovcu, v nemškem okolju in to se kar hitro pokaže pri uporabi jezika. Nemščina postaja vse bolj pogovorni jezik med otroci tudi v slovenskih oziroma dvojezičnih šolskih ustanovah. Tak razvoj, ki ga tako radi obsojamo, pa je razumljiv, če upoštevamo dejstvo, da se večina šolarjev zunaj šole giblje zgolj v nemškem okolju... Vasi, ki so nekdaj bile povsem slovenske, so v preteklih letih postale v najboljšem primeru dvojezične, če ne že skoraj nemške. Medtem ko starejši govorijo še slovensko, je pri najmlajših „in“ le še nemščina. Prijatelji, televizija, okolje ... vse je nemško, zato ni tako čudno, da se naši otroci poleg slovenščine bolj venske, pa mi je odgovoril: „Ker mi slovenska ne pade v glavo!“ Sprašujem se, ali se sploh ne moremo sprijazniti s tem, da ne živimo več v slovenskem okolju (kakor morda še v naši mladosti), temveč v mešanem (ali celo že nemškem), ki je bistveno spremenilo razmere, v katerih doraščajo naši najmlajši. Tudi pred nevarnostmi, ki prihajajo iz kota „etnične izolacije“ ne smemo zapirati oči. V času, ko „nacionalistična“ gonja v sosednji bivši Jugoslaviji terja toliko žrtev, zame izolacija od drugače govorečih, ki je največkrat tesno povezana z ustvarjanjem podob sovražnika (Feindbilder), ni in ne more biti ustrezna rešitev problema. Zbujanje (etnične) samozavesti, ki pa je tesno povezana z odprtostjo nasproti „drugemu“ - če sem res samozavestna, se mi namreč „drugega“ ni treba bati! - bi morda bilo eden prvih korakov... Pri tem pa je treba še pripomniti, da za konstruktivne korake „našim slovenskim strukturam“ velikokrat zmanjkuje energije, ker jo potrošijo v konkurenčnem boju, kjer gre le za uveljavitev močnejšega, nikakor pa ne več za „narodov blagor“! TRIBUNA BRALCEV Spoštovani starešina KSŠŠD, gospod direktor ZSZ, dipl. trg. J. Habernik! Zdi se mi potrebno, da zaradi objektivnosti razjasnim nekaj točk, ki si jih nanizal v pismu bralca v „nt“, 23. julija 1.1. Dejansko sem v jubilejnem Puntu ob 70. obletnici KSŠŠD zapisal, da angažma za „našo“ stvar ne občutimo več kot prirojeno dolžnost vsake/ga zagrizene/ga Slovenke/Slovenca (po geslu „Slovenci in Slovenke morajo trpeti“). S tem ni rečeno, da se je spremenila vsebina klubskega delovanja, spremenil se je pristop do problematike. Mnogo študentk in študentov slovenstva nima več za edino dobro na tem svetu, za katero se je treba od rojstva do smrti boriti. Klub je na ta način brez dvoma izgubil svojo nekdanjo vlogo. Kajti klub ni več edina politična domovina slovenskih študentk in študentov, ki se angažirajo tudi drugod, na področjih, ki z narodnostjo nimajo dosti skupnega. Zato bi bilo naivno misliti, da lahko deluje danes pod istimi pogoji kot pred 25 leti. Meniš, da upravičeno vprašam, če je klub „morda zadnji stalinistični center v Evropi“. To ne drži; tega ne sprašujem jaz, temveč je to klubu očital časnikarski referent, ki je svojo funkcijo oddal s pismeno izjavo, da nima več časa za klubsko delo, ker bi se rad bolj posvetil svojemu študiju (taisti je nedavno v komentarju Našega tednika očital študentkam in študentom neaktivnost - čudno, čudno). Sicer pa ta očitek ni imel nič opraviti z morebitnim članstvom keke/ga sodelavke/ca kluba v KPÖ, kar se pri 400 članih lahko zgodi. Pišeš, da je bilo tudi pred 25 leti že nekaj nemških članov v klubu in ste imeli takrat tudi nekaj nemških predavanj ter da to ni nič novega oz. revolucionarnega. Tega tudi nisem trdil in besede „revolucionarno“ sploh nisem uporabil. Hotel sem le povedati, daje klub ta razvoj s spremembo statutov končno tudi „legaliziral“. Svoje pismo nadaljuješ z očitkom, da se skrivamo za nadstrankarstvom ter da le-to predstavlja v KSŠŠD „ugoden izgovor za lagodno brezdelje, tako da se nikjer ni treba angažirati in kljub temu stojiš nekako vzvišen nad vsem“. Vendar Te moram poučiti, da se nadstrankarstvo v KSŠŠD ne nanaša na klubske cilje temveč na strankarske in dnevnopolitične zadeve. Razen tega ni statutarno predpisano, kot je bilo to v času, ko si bil Ti njegov odbornik. Če za prazno blagajno krivim Narodni svet in konzervativne politike v Ljubljani, to ne delam brez razloga. Ne pravim, da je samoumevno, da dobivamo neke subvencije iz Slovenije, vendar pričakoval bi, da se izplača obljubljena podpora, če nam denar ne bi bil zagotovljen, bi lahko prora- čun temu prilagodili in ne bi bili delali na kredit. Dejstvo pa je, da se je od lanskoletne podpore, namenjene koroškim Slovenkam in Slovencem, „izgubilo“ 5,7 milijona šilingov, za katere državni sekretar dr. Vencelj trdi, da so nekje pri NSKS, tajnik NSKS g. Wede-nig pa, da temu ni tako; bog si ga vedi, kje je resnica, če ta sploh obstaja. Vsekakor so bile v tej vsoti čisto slučajno zaobjete obljubljene podpore vsem trem študentskim klubom in Glasbeni šoli, ki smo tako ostali praznih rok. Naprednosti KSŠŠD nikakor ne utemeljujem s „prejšnjo komunistično ideologijo, ki je vsepovsod že propadla“, niti z „nadstrankarstvom in nean-gažiranostjo“, niti s „praznino v blagajni“,niti s častnim predsednikom, ki ga Ti očitno ne maraš. Omenil sem le, da je klub napredna antifašistična organizacija in mu je zaradi tega tuj vsakršen fašizem ali drugačen totalitarizem. Pa saj menda ne boš zahteval, da se to spremeni. Kar se tiče Janka Messnerja, ki smo ga na lanskem občnem zboru izvolili za častnega predsednika kluba, pa naslednje: očitaš mu, daje storil za Nikaragvo več kakor KSŠŠD. Drži. Klub resda ni storil dosti za Nikaragvo. Mislim pa, da je to le tiskovna napaka in si mnenja, da je Janko storil premalo za klub. Spet se moram sklicevati na klubski pravilnik, po katerem za izvolitev za častnega predsednika kluba ni potrebno, da se ta angažira za klub, temveč za uresničitev klubskih ciljev. In če te poznaš - o čemer ne dvomim, saj se niso bistveno spremenili, odkar si bil Ti odbornik -, boš moral priznati, da ni boljše/ga kandidatke/a za to mesto. Žal mi je za Tvoje negativne izkušnje v klubu, ko si pred nekaj leti prišel sem predavat. Sam se tega dogodka ne spomnim, zato domnevam, da je bil pred mojim časom. Verjemi mi, da se trudimo, da ostane to le izjema med drugimi bolje organiziranimi prireditvami, ki pa jih je omenil že tovariš Joža Picej v svojem pismu, objavljenem v SV 14. in „nt“ 16. julija t.l. Moram pa priznati, da nam je očital nekaj podobnega tudi že prominenten zastopnik nekdanje mao-istične „grupe“ (verjetno misliš skupino), kateri očitaš nizek nivo. Na koncu pisma nam še svetuješ, naj „ne kritiziramo vsevprek, ampak dajemo nove ideje in pobude k vsem vprašanjem“. Moram Te razočarati. Pri vseh vprašanjih (tega sveta) Ti pri najboljši volji ne bomo mogli pomagati. V kolikor pa gre za vprašanja, ki so v okviru klubskih ciljev, pa se trudimo izdelati tudi konstruktivne predloge, s katerimi pa nam žal ne uspe vedno prodreti na Koroškem. Naj omenim le klubski predlog za neodvisen skupen časopis koroških Slovencev, o katerem si upam trditi, da je bil dobro izdelan. Nanj s Koroškega nis- mo dobili nobenega odmeva, v pogovorih z zastopniki centralnih organizacij pa so ga te zavračale iz dneva v dan z drugimi, v mojih očeh primitivnimi, razlogi. Včasih se zares sprašujem, kdo je konstruktiven in kdo ne. Sicer pa bi Te rad opozoril, da si kot starešina še vedno član kluba in sem na Tvoj elan, tako na gospodarskem, političnem kakor tudi na kulturnem področju, še posebej ponosen in Ti ga s svojim pisanjem ne mislim jemati. Želel pa bi si, da se poslužiš svoje članske pravice in se udeležiš občnega zbora. Tako se nama ne bo treba prerekati po časopisju. S tovariškimi pozdravi, Joži Wutte Odgovor Spoštovani predsednik republike Slovenije! V odgovor na pismo Vašega urada z dne 14. 7. 1993 Vam sporočam, da mi je bilo kot informacija iz tiskovne konference na Osojah dne 6.7.1993 na razpolago le tisto, kar so objavili koroški mediji, posebno Kleine Zeitung, dne 7. 7. 1993, ki med drugim kot Vašo pomembno ugotovitev objavlja, da je „vprašanje slovenske manjšine na Koroškem zgolj avstrijska zadeva...“. V kolikor pri tem niste bili citirani korektno ali pa je bil Vaš odgovor iztrgan iz konteksta, bi bilo brez dvoma smotrno, da zahtevate popravek ali posredujete koroški javnosti Vaše stališče, da ne bi ostal nesporazum v tem vsekakor načelnem vprašanju. S spoštovanjem, dr. Miran Zwitter, Celovec s Slovenski vestnik Mm čestita! v/ gospe Ani Petrač s Komlja nad Pliberkom za 81. rojstni dan in god; gospe Anči Apovnik iz Senčnega kraja pri Pliberku za dvojni praznik; gospe Marici Hutter iz Globasnice za osebni praznik; trem Poltnikovim Igorjem z Bistrice nad Šmihelom za god in rojstni dan; gospe Danici Köstenberger za 40. rojstni dan: gospe Ani Pasterk iz Kokja za 80. rojstni dan: gospe Ani Uršič s Šajde pri Železni Kapli za 29. rojstni dan; gospe Ani Osojnik iz Železne Kaple za 60. rojstni dan in god; gospe Ani Partej iz Goselne vasi za rojstni dan in god; gospe Anici Poschinger iz Gorič za 50. rojstni dan; gospe Ani Piskernik za rojstni dan in god; gospe Milenki Schlapper iz Šentjakoba za rojstni dan; novoporočencema Vidi Broman in Francu Danielu. Želimo jima obilo sreče na skupni življenjski poti. Knjižna razstava Prežihovih del V Slovenski študijski knjižnici v Mladinskem domu Mikschallee 4,9020 Celovec, telefon (0463) 32 385 Knjižnica posluje: pon., tor. od 10. do 18. ure sr., čet., pet. od 8. do 16. ure Knjižnica bo od 2. avgusta do 3. septembra zaprta! Odprta bo spet v ponedeljek, 6. septembra 1993 PREŽIHOV ALBUM - uredil Tone Sušnik. -Lj. : Borec, 1983.-263 str. : il. KORUZA Jože Prežihov Voranc in boji za Koroško v letih 1918 -1920. - Celovec : Klub Prežihov Voranc, 1981. — 59 str. - (Prežihova knjižnica : 2) MESSNER Mirko Prežihov Voranc und die Bauern. - Klagenfurt/Celovec : Slovenski znanstveni inštitut, 1980. -215 str. - (Disertacije in razprave : 4) SUŠNIK Tone Po Prežihovih Kotljah. - [Ponatis]. - Ravne na Koroškem : Kulturna skupnost Ravne, 1989. -51 str. : ilustr. PREŽIHOV Voranc Od Kotelj do Belih vod. - V Ljubljani : Mladinska knjiga, 1975. - 209 str. - (Knjižnica Kondor : 151) PREŽIHOV Voranc Doberdob : „vojni roman slovenskega naroda“. - Maribor : Obzorja : Lj. : Mladinska knjiga, 1980. - 503 str. - (Petdeset najlepših po izboru bralcev) PREŽIHOV Voranc Požganica : roman iz prevratnih dni. -Maribor: Obzorja, 1981.-455 str. - (Izbrana dela :1) PREŽIHOV Voranc Die Brandalm : Roman aus den Umsturtagen. - [1. Aufl.]. - Klagenfurt: Drava : Trieste : Edi-toriale stampa Triestina SpA, 1983. - 469 str. PREŽIHOV Voranc Samorastniki : koroške povesti. -Lj. : Mladinska knjiga, 1978. - 265 str. : ilustr. - (Petdeset najlepših po izboru bralcev) PREŽIHOV Voranc Wildwüchslinge/aus dem Slowenischen von Janko Messner. - [2. Aufl.]. - Klagenfurt: Drava :Trieste : Editorial stampa Triestina SpA, 1983. - 255 str. PREŽIHOV Voranc Solzice: spomini na Prežihovo mater. - Lj. : Mladinska knjiga, 1981. — 101 str. : barvne ilustr. -(Zbirka Zlata knjiga) PREŽIHOV Voranc Maiglöckchen : elf Kindheitsgeschichten. - Klgft. : Drava : Trieste : Editoriale stampa Triestina SpA, 1985.-97 str. Novi glasbeni forum Vetrinj Julija so spet odprli glasbeni forum v Vetrinju, ki s svojimi prireditvami pomembno prispeva h kulturni podobi Koroške. Glasbeni forum je simbol za umetniško in duhovno svobodo, ki povezuje nad vsemi mejami. Posebnost vetrinjskega foruma je, da se na njem sreča mladina iz vsega sveta in skupno muzicira. Po otvoritvi, na katero so vabili dir. Rudolf Scherzer, prof. Erwin Kropfitsch in mag. Werner Überbacher, udeležila pa se je je tudi prominenca iz političnega in kulturnega življenja, je bila tudi razstava Huberta Lobniga, ob tem pa je številno občinstvo v dvorani fresk s svojim igranjem navdušil kvartet Panocha iz Prage. Mladina k besedi! Kreativni dnevi za napredno mladino Kraj: Bilčovs, pri Korenu Čas: od 26. do 28. 8. 1993 Prijave oz. nadaljnje informacije: 0463/512528-28 POLITIČNO UPRAVNA AKADEMIJA SLOVENSKI VESTNIK Nadstrankarski časopis koroških Slovencev Uredništvo/Redaktion: Tarviscr Straße 16,9020Celovcc/Klagenfurt. Avstrija, Telefon 0463/5143(X)-3(). 33 in 40, telefaks 0463/51430071. Usmerjenost lista Blattlinie: seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na,parodnopolitičnem interesu. Urednika/Redakteure: Jože Rovšck, Sonja Wakounig. Izdajatelj in založnik/Herausgeber und Verleger: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Tarviser Straße 16, 9020 Cclovec/Klagenfurt, telefon 0463/514300, telefaks 0463/51430071. Tisk/Druck: Založniška in tiskarska družba z o.j. Drava, Tarviser Straße 16,9020Celo-vec/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/50566, telefaks 0463/5143(1)71. Oglasi/Anzeigen: Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/514300-30, 33 in 40, telefaks 0463/5143