PRIDI, SIN!
(Prijatelju L. A.)
Sj^l|yolde je prišel iz šole. Na tnizi je ležal telegram, nanj naslovljen, WJVyft^ Ustrašil se je Polde kakor še nikdar, ko ga je zagledal Ko je gLEsŠ& odhajal  s   počitnic v  mesto,   je  pustil doma bolehno mater,   in
•^^*-* sedaj morda tu — — ne dobri Bog, to ne sme biti!------morda
poročilo o njeni smrti.
S tresočo roko odprc Polde telegram in z neizmernim strahom bere: BPridi, sin! Mati ti umira." Polde omahne na sto!, in iz oči mu privro bridke solze. Sam sebi ne verjame; prebere brzojavko še enkrat, a krute črke se ne izpremene. BPridi, sin! Mati ti umira." Ah, (ako malo besed, pa toliko gorja! Saj katero srce ljubi bolj na svetu, kakor ljubi srce materino svojega otroka ?! ln to veliko, to ljubeče srce umira!
V prsih je Poldetu tesno, srce se mu skrči, kakor bi ga stisnila mrzla roka, in nove solze pridrse iz oči.
Preobleče se urno, da bi se brž odpeljal domov. Saj kdo ne bi hitel, če ga kliče mamica, morda zadnjikrat! Pride na kolodvor, a manjka skoraj še eno uro do vlaka. Sede na klop in si briše solze in nestrpno čaka: »minute bodite hitreje, meni se mudi, mene kliče mamica!" A nihalo je nihalo odmerjeno, enakomerno, počasi, počasi se je vlekla minuta za minuto, kakor večnost se mu je zdel četrt ure. Ljudje so začeli prihajati, veselo so se razgovarjali in smejali. On, Polde, pa je sedel v kotu in ihtel in mislil na mamico . . .
Uradnik je odprl linico in začel oddajati vozne liste. »Hvala Bogu," vzdihne Polde, »moj Bog, če pridem prckasno, če mi mati umrje prej!" Zdrzne se ob tej misli in urno stopi k linici po listek. In zopet se je vlekla minuta za minuto enakomcrno, počasi.
Končno vcndar pridrdra vlak in se uslavi z velikim hruščem. Polde skoči urno v voz in se vsede v kot k oknu. Lep jesenski večcr je bil zunaj: solnce je poljubljalo že vrhove gorž in se poslavljalo od zemlje. Beli, lepo-rdeči obrobljeni oblački so plavali po nebu, brezskrbno in veselo. Tako jasno in veselo je bilo zunaj, a v njegovem srcu tako oblačno in žalostno. Vlak zazvižga in se premakne počasi; hitreje, vedno hitreje — in že polzi kakor dolga kača po ravnini proti lepi Dolenjski. A Poldetu se zdi, da vozi vse prepočasi, da bi ga peš lahko dohajal, a njemu se mudi, saj ga kliče mamica! Kaj, če pride prekasno ? Enkrat vsaj mora še videti mater, njo, ki ga je tako Ijubila! lnspomni se lepih dni otroških, ko je še brezskrben dečko igral pred hišo, pa je pričla mimo mati, pa ga je poljubila na vescla lica: »No, Poldek, si kaj moj ?" In ljubezniv pogled je bil njegov odgovor. Spomni se pa tudi, kako jo je prvič razžalil. In mati mu je milootožno rekla: BŠc mojo senco bi rad videl, pa je ne boš." In materi je prišla solza v oči, in tudi on je jokal. Spomni se srečnih praznikov iz detinske dobe, božiča, velikcnoči, kako je šel prvič z materjo k božjemu grobu. Spomni se mnogo naukov, ki mu jih je tolikokrat dajala mati, ki jih še kot
CBs: 180 >s&
dete ni popolnotna razumel, ki jih pa razume sedaj, in ki jih je morda večkrat prelomil. Spomni se tistega dne, ko je odhajal v meslo v šolo, ko je prvič odhajal v tuje, neznano mu mesto. Kako lepo mu je mati zložila obleko v lepo pobarvani kovčeg. Vse je preložila dvakraf, vse je pregledala natanko, na vsaki niti se je poznala skrb in ljubezen materina. In ko je zaprla zbočeni pokrov, si je utrnila solzo z oči. Morda ji je bilo hudo, da odhaja sin od nje, ki ga je tolikanj ljubila; morda je prišla solza iz strahu, da se ne bi sin izgubil v tujem mestu, da ne bi zavrgel njenih opominov in šel za zmoto in pregreho; morda — in najbrž je bilo oboje. In ko ji je podal roko za slovo, kako lepo ga je učila: ,,Sin moj, zdaj greš. Vešr mačeha je tujina, temna so tam pota, glej, da ne zabredeš nanje. Kratek je greh, a kes je dolg! Poslušaj, sin moj, opomine svoje matere! Kadar bo prišla izkušnjava, spomni se na svojo mater, ki moli zate, in kadar ti bo hudo v tujini, pojdi pred Tolažnico žalostnih, poklekni in moli, in potolažen boš šel iz cerkve!" In solze so jo premagale, prekrižala ga je in poljubila. Tudi on je jokal in težko se je ločil od matere. ,,No, le pojdi brž," je rekel oče na vozu, in sin je sedel poleg očeta, in odpeljala sta se na kolodvor. Mati je strmela za vozom in mahala z roko v srečno slovo; a kmalu je izginil voz za vitkimi smrekami . . .
Vsega tega se je spomnil Polde, in kakor v sanjah je šlo vse do-sedanje življenje mimo njega. Nili enega dne ni bilo, da bi se ne pokazala ljubezen materina. A zdaj ta velika ljubezen umiral Naslonil se je in je ihtel . ..
Zunaj pa se je razgrnil )ep večer. Nebo je bilo vse posejano z zlatimi zvezdicami, velika luna je plavala počasi in sanjavo in sipala srebrne žarke raz nebo. Okrog nje pa so veslali beli oblački, kakor sladke sanje . . . Na zemlji pa je raztezal mrak svoje temne prste in zavijal gozde v mračne pajčolane. Vse je bilo tiho, siišalo se je ropotanje koles, puhanje pare in zdajpazda; rezek pisk lokomotive. In tako je bilo tudi v srcu Poldetovem. Kakor je zemljo objemal mrak s temnimi svojimi prsti, tako je tudi srce Poldetovo objemal in stiskal vedno večji strah, da ne bi mati umrla prej, kot on pride domov. Čimbliže je bil domačemu kolodvoru, tembolj je raste! ta strah Samo, da bi ž? minula ta vožnja, polna negotovosti in strahu. Potem bo hitel,   tekel bo do doma,   čeprav je še eno uro od kolodvora.
Vlak je zazvižgal in se polagoma ustavil. Izprevodnik je zaklical ime domače postaje, in Polde je skočil urno po stopnicah iz voza in hitel dalje — brž proti rojstni vasi v strahu, da ne bi zamudil, in v velikem hrepenenju, da bi vsaj še enkrat videl milo materino obličje. Hitel je čez širne travnike, vse posute z bledim luninim sojem ; čez trate, čez katere je tolikokrat šel z materjo veselih lic in lahkega srca. Danes pa roma čez te trate s potrto in težko dušo, s tožnimi in mračnimi lici. -— Pride do vasice Bukovice. Luči so bile ugasnjene, in vse je sanjalo sladek sen tihe noči. Še dobro četrt ure čez hrib Tintovec, in doma bo. Urno stopi v hrib, ne da bi se zmenil za strmino, niti se ne zmenil za svojo utrujenost, saj ga kliče mati morda zadnjič — in kje je otrok, ki ne bi sledil temu klicu s poslušno dušo? Že ga objema senca visokih smrek; nekaj tožnega in samotnega mu
.____________.   _________    CSS   181   «3                                                  1
stisne srce, ko stopi v tihi dom gozda. Spomni se, kako mu je pravila mali o palčkih, o gozdnih vilah, o volkodlaku in škratih. Nad glavo mu nekaj zafrfota v kolobarju, v gošči se oglasi sova s tožnim, mrtvaškim glasom; pred njim pa se je izgubil utrinek zvezde v temno dolino. lz-podlakne se Polde ob korenino in pade. A vstane urno in hiti naprej; ni ga bolelo, saj ga kliče mati, in kdo bi se pri tem brigal za bolečine?
Že zagleda rojstveno vasico Dane V tihi dolini. Mirno spava brez skrbi; samo v eni hiši jc še luč. V njegovi rojstni hiši. Nov strah ga pre-vzame. Morda je že umrla mati, in sveče pri odru razsvetijujejo hišo. Skoraj bi se zgrudil od truda in strahu, a klic matnice ga pelje z nevidno roko urno dalje.
Že je pred hišo. Srce mu utripa burno v nadi in strahu. Brzo je stopil k vratom in pritisne kljuko. Trese se mu roka, in komaj itna dovolj moči, da odpre.
Mati se dvigne napol v postelji in reče s slabotnim glasom: ,,Polde, si prišel?" Pri zglavju je oče in drži mrtvaško svečo. Polde pa pade na posteljo in poljubi mater. ,,Polde," vzdahne bolnica, nveš ljubila sem te, sin moj. Čakala setn nate. Ubogaj nauke. ki sem ti jih dajala. Obljubiš, Polde? — Težko se mi je ločiti, ker si še mlad, in kdo ve, kam te zanese življenje. Pa če te bo spremljal — spomin in — ljubezen do matere — boš srečen —." Stegne mati roke v blagoslov in glas ji privrč pojemaje: ,,Naj te blagoslovi — Vsemogočni Bog — Oče — Sin in — Sveti Duh —." Glava ji omahne na blazino, roke padejo na odejo, in iz oči ji pritečeta dve svetli solzi, zadnji solzi na svetu. Visoko vzplapola bleda luč sveče. ,,Sklenila je," reče oče, in mož, ki ni poznal solza, zajoče. Nastane molk, katerega je motil le jok Poldeta in sestre in zadušeno ihtenje očetovo.
Mati pa je ležala na postelji, na ustih pa ji je igral ledeni nasmeh smrti . . .
*         *
Žalostno so zvonili zvonovi pri podružnici svetega Frančiška, žalostno so zvonili na pokopališču v Hrovači. Po cesti se je premikal žalosten iz-prevod in spremljal Poldetovo mater na zadnji poti. Duhovnik je pel s tožnim, toda veličastnim glasom miserere; žalost je odmevala iz njegovega glasu in nada na lepše življenje onstran groba, kjer ne bo več bridkih ločitev. Za rakvijo je šel Polde in jokal kakor še nikdar. Saj je zadnjič spremljal mater in še sedaj — mrtvo!
Pridejo na pokopališče. Pri zidu je zeval grob. Ah v tako ozek grob pa polože to veliko srce materino! Koliko sladkih nad, koliko omamljivih sanj zakopljcjo vanj! Umolknejo zvonovi, duhovnik zapoje, pogrtbci pa naravnajo vrvi čez jamo in previdno spuščajo krsto globje, vedno globje v grob. Srce se trga Poldetu od žalosti, saj v grob poiagajo del njegovega srca. Duhovnik blagoslovi grob, ga pokadi s posvečenitn dimom in vrže trikrat z lopatjco prsti vanj s pomenljivo molitvico: Jz prsti si jo naredil; s kostmi   in s kitami si jo sklenil;   obudi jo,   o Gospod,   poslednji dan!"
Zagrtni težka prst po pokrovu krste, otlo in otožno, zapojo zopet zvonovi žalostinko smrti,   oči se porose v solzah, ustnice šepetajo iskrene
CSK   182   S53
in pobožne molitve. Tišina vlada med množico, sliši se samo bobnenje težke grude, in zdaj in zdaj tužen vzdih, zatajeno ihtenje, polizgovorjena molitev —¦ — —
Na zapadu poljubava solnce vrh gore, rdeči bele oblačke in pošilja zadnje žarke trudni zemlji. Vedno niže in niže pada, samo še z enim žarkom gleda na žalost na pokopališču, nato pa zatone, kakor zatone člo-veško življenje . . .                                                       Bogumil Gorenjko