LITERATURA Irena Zorko Novak, Brane Senegačnik, Nataša Velikonja, Novica Novakovič Maja Novak, Mart Lenardič Malcolm Bradbury Viktor Sonkin Slavo Šerc, Klaus Mann Slobodan Blagojevič, Dragan Kaludjerovič, Ranko Sladojevič, Mile Stojič, Ferida Duiakovič, Semezdin Mehmedinovič Josip Osti T. Coraghessan Boyle Filipčič / Morovič / Snoj Poezija 3 Irena Zorko Novak: Znamenje na vratih 7 Brane Senegačnik: Soneti 11 Nataša Velikonja: Če greš domov ali kaj 14 Novica Novakovic: Sedem pesmi 18 Maja Novak: Maček 30 Mart Lenardič: Hčerka Esej 35 Malcolm Bradbury: Bliže kaosu »Nova« ruska poezija 41 Viktor Sonkin: »Nova« ruska poezija Klaus Mann 53 Slavo Šerc: Nihanje med življenjem in smrtjo 57 Klaus Mann: /z dnevnika Iiosna - domovina sanj 63 Josip Osti: Uvod 65 Slobodan Blagojevič 67 Dragan Kaludjerovič 70 Ranko Sladojevič 73 Mile Stojič 76 Ferida Durakovič 79 Semezdin Mehmedinovič 81 Josip Osti: Plamen, zanos, pepel in nasprotno Zadnja izmena 87 T. Coraghessan Boyle: Hladen tuš Front-line 92 Filipčič / Morovič / Snoj Robni zapisi 100 Sever / Zidar / Sivec / Udovič / Nietzsche / Eliade / Pasternak / Laskcr-Schuller / Poc / Predan / Ravnjak / Sosič Proza Prevod Uredništvo: Matej Bogataj, Aleš Debeljak, Alojz Ihan, Marko Juvan, Matevž Kos, Darja Pavlič, Vid Snoj, Jani Virk, Tomo Virk, Uroš Zupan Glavni urednik: Igor Zabel Odgovorni urednik: Igor Bratož Poslovna sekretarka: Lela B. Njatin Lektorica in korektorica: Tinka Kos Oblikovalec: Pavle Učakar Naslov uredništva: Gosposka 10, 61000 Ljubljana Uradne ure: torek od 20. do 21. ure na uredništvu, četrtek od 11. do 13. ure po telefonu (061) 312-659, 301-361; fax: 312-381 Tekoči račun: 50101-678^47163, z oznako: za LITERATURO Izdajatelj: LDS, Dalmatinova 4, Ljubljana Letna naročnina: s prometnim davkom 2310 SIT, za tujino dvojno Cena te številke: 200 SIT Oglasni prostor: 1 stran = 220 DEM, 1/2 strani = 130 DEM, oglas v zaporednih številkah ali več oglasov v isti številki = 10% popusta Grafična priprava: Studio SIGNUM, d.o.o., Ljubljana Tisk: Birografika BORI, p.o., Ljubljana Revijo denarno podpira Ministrstvo za kulturo RS Ta Številka je izšla v septembru 1992. Po sklepu izdajateljskega sveta z dne 12.3. 1990 nosi programsko in materialno odgovornost za svoje delo izključno uredništvo te revije. Po mnenju ministrstva za kulturo 415-428/92 mb z dne 11.6. 1992 Jleje revija LITERATURA med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. POEZIJA Irena Zorko Novak Znamenje na vratih Šivilja Vsak večer skliče sanje pred otroško sobo. Potem počepne nad jezero iz temnega žameta in - šiva: gibi šumijo skozi zrak iz čiste svile, prsti odrivajo porumenele kroje, barve tečejo skozi niti, šivi pokajo od prebodene razdalje, sok prostora se cedi iz gumbnic, nemir vzorca steče v mehko vzglavje, da zaspi: vsako jutro otroke čaka nova zgodba, vsako jutro cesarja nova oblačila, in - ko se zbudi: šivilja posesa si s prsta svežo kapljico krvi. Kdo? Kdo požira mojo obalo, da ne morem do vode? Kdo poganja svoje korenine pod mojim oknom, da ne vidim več naprej? Kdo dviguje temo, ko spuščam svoje trepalnice, da potujem skozi? Kdo se seli v moje izpraznjene kote, da se vrtim le še v krogu? Kdo me odpira v nove daljave, da pozabljam na stare praznike? In kdo, vsako jutro, kdo polni prazne posode za mleko pred mojimi vrati Znamenje na vratih Zadnji led zatopljen v vonj prvega sena, skriti glas iz razpok razganja svežo obalo, luč iz tišine zimskega jutra bije na moja vrata -ali je s kredo narisano znamenje? - zanka, z drsalko zarezana v neznano število, me še stiska za vrat, s kresnico sredi kolena in z vzdignjenimi rokami zaspim na jezeru iz živega srebra. Zbudim se iz otroka v jutro, ki zre vame, v tresočo se cev uperjeno oko, pogreznjena v globino blazine, z leve in desne bližine me gleda po ena domovina - nobena ne ve zame Če upaš ... ... odvrti kolovrat vseh lun, nemih privezovalk jamborov ... obrni kožo sveta, napeto na boben mojega telesa ... prekrij vsa ogledala, ki se čudijo moji odsotnosti ... izperi čopiče, da se ne zlepi barva tvoje moči nad mano ... preklici noči, ki si jih poslal nad ta papir ... odloži orožje, saj nisva iz iste vojne ... spremeni naslov tej pesmi ... naredi vse to, a ... stopaj za mano, vsaj tako tiho kot lovec po krvavi sledi ... stopaj za mano, z dovolj ogretim dihom v moj tilnik ker drugače se ozrem in te mogoče, kot v neki davni zgodbi, vštric in navkljub tej pesmi izgubim! Mimo Prvič Iz zasede varljivo postavljenih smeri se pomikam s hitrostjo padanja zvezd v mehko izgubljenost gibanja. Naj se spomnim. Naj se zgodi! Naj gre tudi ta svet mimo! Drugič Ne spustim se še mimo, zadržim se še malo, ne oddam se niti v korak, ki podira zidove teme, ne oddam se niti v zamah, ki prevrača stebre valov, zadržim se še malo - samo zase, zaledenim se v jezno nebo, ki izgovarja vodne uroke. Tako se prebijem do strašnega bitja na levi, tako blizu tej pesmi, da slišim njeno hitro dihanje in bijem, bijem, bijem! Zadnjič In tretjič ne morem več mimo nje: gane me, ko stoji tako sama na ovinku, z dlanmi, oprtimi na mraz. Ponudim ji svoj vonj in glas, hvaležno se zapletem v očarljivost njenih sanj in odslej bova skupaj, kot dve pesmi, napeti na enem telesu, polnili prazna jezera, premikali sence za zastrtimi okni, se s prsti dotikali voljnih kož in padali v sladke pasti na poti brez vrnitve. Brane Senegačnik Soneti Zimska pravljica V meglice drobni šiv se luč ulega, ki sonca sape tiho jo snežijo. Cvetovi sanj že potopljeni spijo v naročju dne in časa voz izprega. Daljava smeh otrok odnaša z brega zelene reke: že v očeh topijo bleščeče se jim ure in letijo kot žoga k nebu, ki ga molk oblega. Med vrbami se lune otok vzpenja. V perutih zime skrit se v noč preliva, drsečo preko ustnic hrepenenja kot prsti, ki jih solza sna omami. V rokah spomina se glasbilo drami, pojoč tišino, ki v tišini biva. Vrnitev In intcriore homine habitat Veritas. sv. Avguštin Vse dni stojiš na robu modre reke, kjer veter lomil je spomin in travo, in kakor zvezdnata perut nad glavo krožeč, je stiskal tvoje vroče veke. Na gozd večer v rdečih solzah pada in senc cvetovi rastejo v tišino ugaslega neba. Spet v svežo glino med sanjami se tvoj obraz zabada, razstrt v nemir med večnost in pozabo... Oči, ki, polne zvezd, odpreš jih, tihe povesijo k nogam se. Brez besede spomin ugaša in postave blede z dreves se vzpenjajo med nočne vzdihe. Naenkrat vzdrgetaš: odpreš se s sabo. Pesem časa Na čistem čelu jonske medenine smehlja se listje brez v plamenih sonca. Omamni zvok korakov v luč sinjine potaplja krog začetka s krogom konca. Stopinje, polne sebe, v dih bližine drugačne se odpro: pod težo bronca na sinjih prsih vse bolj plaha sonca drse nad tebe, vodomet tišine. Brezglasje tvoje snežne govorice z obraza Linu kakor himna sije v zelenkasti odsev poletja. Ptice, ki časa zvezdno morje jih zalije, in k njim se v senčni cvet spomina skrije, drhte v očesu jonske maternice. Pesem o Mesecu Mami O tihe sence nočnih vrb, ki z jokom njegove duše v večnost se odprejo! Skoz modre solze zvezd samotne zrejo oči neba, kako s škrlatnim lokom predramljeno godalo vetra sanja. Okrogla luč napne se od tesnobe, ki s tvojih ustnic pada in svetlobe studenec plah kot sen izjokan sklanja se nad zrcalo tvojega očesa. Večernica cveti kot bolečina. Tih čoln teme od upanja se stresa in v mrtvem srcu časa mesečina srebrno poje. V sence vrb izlije se dih, ki onstran sna v tebi sije. Sinja duša (sonet za V. Bellinija) Kjer svetle sence zvezd so žuborele in trpki vonj noči srce jasmina prebadal je, zorela je tišina na licih sanj, ki v glogu so drhtele. V očesih smrti so samotne pele turkizne sape, ki jih sen spomina poljubljal v sebi je nekoč. Davnina, v opojnost smrek zgubljena - glej, žarele so z jaspisom duha na cvet telesa je trkala z dotikom sinje flavte. Skoz prstan ur je tožno čas igral te: medleči listi zvokov so drseli ob sinji duši tvojega očesa, ki vanjo mnogi nemo so strmeli. Konec (sonet za L. van Beethovna) Še zmerom jezdiš, vendar konj spomina je vse bolj bled in mesec opoteka med rožami se zvezd, ki večna reka škrlatne jih naplavlja, in tišina pozvanja v njih kot ura brez imena. Privzdignil nemo si samotne roke. V posodo upanja, kot sen globoke, poslednjič padajo z neba semena. O senca konja! O poljub obzorja! Zdaj sklonjen v ognju vetra slišiš nežno odpevanje nevidnih in pogorja neskončna, ki si kdaj jih slutil bežno. Zdaj si in nisi. Mraz je in vročica telo ti stresa. Zdaj je vse resnica. Nataša Velikonja Če greš domov ali kaj Odlomki I. Nikdar se ne vprašam, čemu je treba nekaj prešteti, zakaj nekaj zapisati, od kdaj govorimo, kot dihamo: sem in tja, nikamor, in potem si tu ali tam vse izmislim. Dobro je, da obstaja nekaj točk, kjer verjameš, da je tvoje zanimanje vsaj nekoliko zaustavljeno. III. Moja psiha ima neskončno videnj in vsa zapovrstjo se motijo, zlomljen objektiv posluša tuje dialoge, hi vendar je jutro zelo lepo: zjutraj si zelo lepa. Vsa magija ima zjutraj izvire, besede sedajo drugačne drugače, vsepovsod, kjer jih pišem. V. če je bila to zima vse tisto blago šali plašči mokri lasje s krpami snega ob krajiščih polna soba obešalnikov polna soba tkanine teče svila zamika z lastnostjo hitrega gubanja. dirjam hkrati bivam želja potreba in kar je še takega v vsako svojo kožno gubo te prelivam z dlanmi te za boke nosim za telo ob okenskem steklu prisluhnem v gubo v prostor, koliko je še tega: vsega. VIII. nikdar nisem prepričana, ali se glas sklada z napisanim, vedno izstopi neka nova dimenzija, najširše variante, ko ne želim drugačnega, nič ni nenadomestljivo, le enako ni. za vse nazaj sva narazen, koliko je to zdaj in koliko bo čez čas. o ničemur ne zaupam: vedno se izkaže, daje cel grad ali stolp izpeljank zadaj, še zatipam ne, že se prerine skozme s polnim telesom besed, preprosto je nekaj pripovedovati in vedeti ali se nečesa bati že vnaprej, a koliko časa potem to zdržiš. preveč si vsepovsod in premalo tu; nikjer se ne najdeva, če greš domov. X. zaradi ure obiska spustim cel dan in nikdar ne razmišljam o tem, nikamor ne drezam, tako je in noče ven noče ven vse te knjige so šle slike so šle kreme škatle vse obleke so šle cela gora traparij je šla vse je šlo ti pa nočeš ven saj veš kako dnevi ginevajo kar izginejo naenkrat je bil osemnajsti marec čudovit čas čudovite situacije navsezadnje je le nekako vseeno kakšne kvalitete pridevnik vstavim situacija pač ostane. XIII. vsak dan je takšen, da smo ljudje lahko skupaj ali narazen, lahko smo nekaj malega dni skupaj in potem vse ostale narazen, zbolela bom od dvojnih možnosti in slej ko prej se le ena izide, kot bi lahko kaj pomagalo, me nekdo s spravljivo kretnjo poboža z odprto dlanjo po prsih pod široko modro bluzo, komu naj sedaj še lažem o vzrokih tekstov. XIV. ni je sekunde, ki bi se izmuznila z drugačno vsebino: dnevi, ki imajo po štiriindvajset ur, eno čez drugo v surovem mimobežju. dnevi imajo štiriindvajset ur plus nekaj drugih nepomembnih lastnosti, ničesar ni, kar bi me od njih odvrnilo ali vsaj vrnilo vanje; namesto lega gledam fotografije z ledenimi svečami. XV. zebe me in okno imam na stežaj odprto in radiator zaprt in nekaj bi jedla in nekam bi šla in počela druge stvari in menda imam glavo kot tisti leseni pivniki, a vsega tega ne bi vedela, če bi bila tu. kakšni so aksiomi, po katerih imaš nekoga rad. XVI. ti tvoji lasje nori vedno samo za čop iz odej in rjuh ravno toliko, da pomisliš, kje se nadaljuje. Novica Novakovič Rob nenapisanega (Borisu) Sprehajajoč se po robu Nenapisanega nad mračnim in groznim Breznom, v katerem strašna prikazen golta zastale obupance, sem prisluškoval dihanju tega shrljivega, a privlačnega žrela, razmišljal o njegovi globini, o strmih in temnih stenah, prekritih z ostrim skalovjem, ki zametuje vsako pomisel na možnost nenevarnega padca, sprašujoč se, kaj me žene k še naprejšnjemu gibanju po tej stezi grozotne nevarnosti, kjer me Strah vleče navzdol, Groza čudenja pa pridržuje. Nakazen stvor Premaganemu s tesnobo in moro se mi v sanjah prikaže nakazen stvor, najgroznejša in najstrašnejša podoba, kakršne ni na zemeljski krogli, niti v globinah morja, niti na nebu visokem, in mi s turobnim glasom oznani zastrašujočo in odvratno Prihodnost, v kateri bodo zlikovci podmolklega duha, nasilni in jezni, izvajali mračnjaška dejanja, vladala pa bo Strahota, Srh in Groza, da bi, vendarle, v določnem trenutku sile Svetlobe in Sijaja peščici izbranih osvobodile razum, telo in dušo. Kraljica Mora Kraljica Mora, izgnana iz Raja in Pekla, nosi pečat prekletstva prek mračne Doline Groze, v kateri obnoreva večna Tišina, Čas pa, ujet v objemu Strahu, ustavljen, razkriva obraze, znakažene s poljubom Zone. Strahotno spremstvo V strašnem in groznem trenutku, ko sem dotolčen se vprašal, ali obstaja način ali možnost, da njega, vselej prisotnega Dvojnika, nekje ali v nečem prehitim, je bil on že hitrejši in napisal pred mano celo to nedolžno misel in zgrožen sem zdajci dojel, da vsi imamo strahotno spremstvo, senco, nekega drugega Borgesa ali srhljivega Williama Willsona. Skrivnost magičnega kroga (Elizabeti) Zanemarjeni in pozabljeni Mimoidoči, ki na robu blažene norosti, opremljen z bičem, bodalom in verigo ponikaš v najmračnejša brezna Neraziskanega, željan prvi razkriti večno skrivnost Magičnega kroga in spoznati Neskončnost in Ravnovesje; ne pozabi v svojem nezmernem pogumu, da je med Čudežem in Grozo le trenutek pošastne prepadenosti, po kateri ostane predsmrtni Strah, ki z Neizrekljivim in Nenapisanim priča o mračnih globinah Nedojcmljivega. Trenutek Nad brezmernim in strašljivim Breznom, obdanim s strmimi črnimi pečinami, mrakobnim in temnim, divjim, a tudi privlačnim, kjer pustina caruje, z njo bes nevihte, Veličanstvo Čas odreja trenutek, v katerem spareva motna megla in vznikne iz nje nezadržno silen in neznosen prizor strahu, groze in more: nad vodo pošastne utvare, v zraku demoni iz Pekla in na Zemlji skrivnostno srce Hudiča. Zabloda (Urošu) V najtemnejši in najmračnejši noči, med divjanjem silnega neurja, kakršnega en sam samcat Smrtnik ni še nikoli doživel, sem čakal v temačni in strašni pečini obupan, pobit in zgrožen, da se strašljivi srd viharja poleže, pojmeč, da so dosedanji poskusi razreševanja skrivnosti Neznanega in ponikanja v neraziskana področja Duše bili velika in neizrekljiva zabloda, kot zaton večernega Sonca v morje. Prevedel Ivan Čmič PROZA Maja Novak Maček Že kot otrok sem se jasno zavedala, da ima odrasel in zrel človek v življenju pred sabo lahko le en cilj, in sicer tega, da bi se po smrti reinkamiral v mačka. Seveda je mnogo poklicanih in malo izbranih in prav je tako. Navsezadnje ne moremo vsi biti mački; navsezadnje, kaj pa bi jedli, če ne bi bilo tudi krav in svinj? In rib, ampak teh ne štejem. Tiste v mojih konzervah so mrtve. Zelo očitno mrtve. Že zelo dolgo mrtve. Zato ni dovolj, če veš, kaj se splača, ko boš tih in mrzel, ampak se je treba tudi malo potruditi. Malo. Malo jih je, ki lahko postanejo mački. Malo jih je, ki bi jim sprva tako slabo kazalo, kot je meni. Ne, da se ne bi trudila. Sem se. Se preveč. V tem je bila napaka, ki je proces moje preobrazbe v mačka zavrla vsaj za nekaj let. Zdravi mački spijo šestnajst ur na dan. Znanstveniki še niso ugotovili, čemu dolgujejo to zavidanja vredno sposobnost. Kadar je maček buden, vmes malo počiva. Jaz pa sem bila hiperaktiven otrok. Tako hiperaktiven, da je bilo moje prvo srečanje z zunanjim svetom hkrati tudi prvo srečanje z oblastmi: Policaj je hotel vedeti, kdo za vraga je privezal steklenico za pivo na rep službenega psa. »Sredi belega dne,« je o mojem vedenju kasneje potožila moja mama, »in sredi ceste!« »Pa na labradorca,« je z občudovanjem, ki ga ni mogel skriti, čeprav seje trudil, moj oče povedal o tem, kam je prišla steklenica. Zapomnila sem si, da je bil labradorcc, ker me je zgodba zanimala; bila je namreč o meni, imenovanje psa z njegovim polnim imenom pa ji je dalo še poseben čar. Sicer pa še danes ne ločim med šnavcerjem in ruskim hrtom. Pes je pes. Policajev pes je bil v mojih očeh zgolj in samo pes - kakor hitro sem ga zagledala, sem začutila, da mi je zoprn. Smrdel je drugače kot mačke in to je vse, kar je treba vedeti. Medtem ko so starši drugih triletnikov izgubljali živce, ker se je njihov naraščaj panično bal psov, sta jih moja mama in oče izgubljala zato, ker se jih nisem hotela bati. Ce sem jih samo obrcala, so jo še poceni odnesli. Bojazen mojih roditeljev je bila tolikšna, da sem seje sčasoma nalezla še sama. Kadarkoli sem z maminimi škarjicami za nohte predelala katerega rasno prirezanih pasjih repov v tribarvno kokardo, sem se potem globoko zamislila nad sabo. Spraševala sem se, zakaj se jim upam blizu, ko pa se mojim vrstnikom spodobi, da pred njimi vrešče pobegnejo naravnost pod kolesa mimo vozečega tovornjaka; in ob zavesti, da nisem normalna, me je ledeno grabilo okoli srca. Dokler nisem spoznala Donovana. Donovan je bil perzijski maček tete mojega očeta, ki nas je podedoval po njeni smrti. Bil je take barve kot moj najboljši pulover iz moherja, potem ko sem nanj (ne tako slučajno) pritisnila marelični sladoled, in tako kosmat, kot je bil moj pulover pred mojim kreativnim posegom. Se vam zdi, da kopičim zaimke? Ljubim zaimke. Svojilne zaimke. Moj. Mojega. Mojemu. Mijav. Donovan je bil normalen maček. Za normalnega mačka je lastnina nekaj trajnega. Ko kupi ali podeduje ali na loteriji zadene ali dobi v oskrbo svoje ljudi - ali pa mu jih podarijo - jih vzame na znanje s krokodiljim zehanjem, potem pa pozabi nanje. S police jih vzame samo še takrat, ko jih potrebuje. Sicer pa z njimi ne izgublja časa. Buden je namreč le osem ur na dan, v tem času pa vmes malo počiva. In spomina nima najboljšega. Zato mora v pičlih osmih urah vsak dan znova postoriti vse tisto, česar večina vas ne bo doživela v statistično prisojenih oseminsedemdese-tih letih življenja. Si predstavljate mačka, ki bi rekel: »Danes se ne bom ljubil, ker sem to počel že lani - ker že vem, kako se to dela.« Figo. Mačka se vsako jutro rodi znova in veseli jo, da je rojena. Izkušnje je treba podoživeti vsakokrat znova, ljudje pa so zvezde stalnice na mačjem obzorju - vsako knjigo preberejo samo enkrat in istega otroka strpno prenašajo kakih dvajset let - zato so za mačka nezanimivi. Donovan je hodil skozi ljudi. Ne tesno ob ljudeh; dobesedno skozi ljudi. Sama nisem verjela, dokler nisem videla; in ko sem povedala, niso verjeli meni. Seveda sem kasneje spoznala, da mi je bilo tisto dano videti samo zato, ker sem bila tudi jaz rojena za mačka. Bilo pa je takole. Moja mama je stopala skozi stanovanje, v roki je držala glavnik in krtačo in je klicala: »Doni, Doni!« z namenom, da bi ga počesala. Donovan ji je prihajal nasproti, natanko po isti premici, po kateri se je gibala moja mama. Le da ni mislil nanjo ne na česanje. Mislil je na to, da zunaj na veji forzicije sedi vrabec in da bi bilo zanimivo preveriti, kakšen je videli vrabec brez glave. Donovan je bil zaposlen s svojimi mislimi in je stopil skozi mamino nogo (ne med nogami, to ne bi bilo nič posebnega) - stopil je skozi njeno telo, kot da je ne bi bilo tam. Kot da bi se s pomočjo nekakšne kabale transportiral na drugo stran njene debele, s povoji zoper krčne žile ovite noge. In nihče razen mene ni opazil ničesar. Donovan ni opazil ničesar, ker je bil zamišljen. Mama pa ni opazila ničesar, ker je bila samo človek, torej nepopravljivo butasta. Ampak potem, ko sem videla Donovana z mamo, sem videla še Donovana s psom. Donovan je bil maček, da ga je bilo veselje pogledali. Tehtal je enajst kil. Na-mrgodeni obraz je nosil povešen pod tilnikom, ki je bil žilav in mišičast kakor bi- kov. Kadar se je gonil, je vsa hiša dišala po poplavi rahlo pregretega parfuma znamke Poison. Ce bi se z lepo zalitimi boki zaletel v zaprta vrata, bi jih odprl. Le da tega ni počel. Kadar je naletel na vrata, ki so bila zgolj priprta, namesto da bi široko zijala in spoštljivo čakala nanj, je sedel prednje in čakal, da bo mimo prineslo koga, ki jih bo odrinil dovolj na široko, da bo šel skoznje dolžinski meter njegovih svilenih belih brk. Ni sitnaril. Ni se pritoževal. Ni bil videti užaljen. Sedel je in potrpežljivo čakal. Ko sem ga zadnjikrat videla, je bil čakal štiri ure. Ko sem odprla vrata po njegovi všeči, je prožno vstal in odkorakal, kot da se mu kam mudi. Kljub vsej Donovanovi moškosti pa ostaja nesporno dejstvo, da je bil pes, o katerem gre beseda, vsaj štirikrat večji od njega. Donovan je globoko zamišljen korakal po naši ulici. Med potjo seje nekajkrat ustavil in zadovoljno obliznil gornjo ustnico: ulica je dišala po njem, torej je bila mednarodnopravno njegova. Kljub temu si je na njej drznil znajti se pes. Donovan mu je zastavil pot. Pes se je zarežal: kaj boš, ti mali, meni govoril, kje naj hodim in kje ne? Pri tem je sklonil glavo. Ljudje so rekli, da je to pomenilo napad. Pes in Donovan sta v nasprotju z ljudmi natanko vedela, za kaj gre. Šlo je za teater. Za zaigran posmeh: naj sklonim glavo, moj mali, da te bom bolje videl? S svojo kretnjo je pes hotel poudariti svojo velikost in Donovanovo majhnost in Donovan seje spustil v prežo. Na asfalt je bila prilepljena sličica mačka, ki je v dolžino in širino merila pol metra, v višino pa milimeter. Donovan je prežal in čakal, kaj si bo še privoščil ta pasji butec. Pasji butec si je privoščil šalo preveč in svojo precej neokusno šalo je kot vsi avtorji neokusnih šal pospremil z bučnim krohotom. Tako patetično! Tako brez občutka za mero! Mi mački ravnokar razpravljamo o tem, ali je tisti odštekani francoski maček, ki mu manjka pol uhlja, ker se je bil zapletel v ozemeljske spore med domačimi mački in nekakšnim plavajočim prite-pencern iz Turčije, s tistim svojim zeleno, ki le sanjam zeleno, res mislil še kaj drugega ali samo to, da ima njegova mačka zelene oči - to je tako samoumevno, kot če bi človek o svoji ljubici zapisal, da ne, ona nima žametnih oči in niti kodrov mehkih kakor svila, če sneg je bel, ga v njenih prsih ni... (Se vam zdi, da se zapletam? Ljudje božji, mi mački vendar ne lovimo miši v ravnih črtali! Povedali hočem, da naš rod vsaj razpravlja o tem, zakaj izjave o zelenih očeh delujejo, čeprav so banalne, psi pa še vedno mislijo, daje višek zabave, če drugega psa ob zvokih harmonike počiš z usnjenim pasom po riti, ker je prišel nekam, kjer še ni bil... Neverjetno. Kot da niso vsi kraji enaki. Ali dišijo po tebi ali pa ne. To je vse, kar je treba vedeti.) No, ampak pes se je krohotal Donovanu in ljudje, ki so stali naokrog (in je moja mama v potni dlani histerično stiskala mojo), so rekli, daje zarenčal. Donovan seje, ne da bi se premaknil, premaknil pol metra bliže in po kačje zasikal. Pes je, pravijo, zalajal. V resnici je samo rekel nekaj, kar bi iz živalskih jezikov v človeške lahko prevedli nekako takole: »Suck your prick, your fucking motherfucker!« To je kljub očitnemu pleonazmu za psa dovolj domiselno. Donovan je odstopil za korak. Ljudje so rekli, da predaja teren. V resnici pa je Donovan imel govor - herojski govor, ki se je glasil nekako takole: »Pesem, boginja, zapoj, o jezi Doni j a Perzijca, srdu, ki mnogo gorja prizadel je lajavcem...« Taki govori kajpak zvenijo mnogo bolje, če jih podajaš iz primerne razdalje. Pes je rekel: »Ne čujem dobro!« in pokazal zobe. Ljudje so rekli: »Ubil ga bo!« Pri tem so večinoma mislili na psa, tisti bolj prosvetljeni, med katerimi ni bilo moje mame, pa na mačka. Donovan se je odlepil od tal in čudežno spremenil dimenzije. To, kar je bilo prej sličica mačka, ki je merila pol metra krat pol metra krat milimeter, je postalo puščica, ki je segala od tod do večnosti. Pes je razprl čeljusti. Od presenečenja. »Fentau ga bo!« je navdušeno zacvilila publika, ki jo je sestavljalo devetdeset odstotkov ljudi in pet mačkov. Ti so si zdolgočaseno brusili kremplje, ker pes in Donovan nista nastopala v njihovi zgodbi. Maček je poletel skozi razprte pasje čeljusti, iz katerih je kapljalo (manever, ki ga poznamo že iz zgodbe o nogi moje matere), in pristal v pasjem očesu. Psu je ostalo še eno, Donovanu pa packa na srebrno modrikastih krempljih. Število psov na Donovanovi ulici se je v trenutku zmanjšalo. Prej je bil na njej en pes, ki se je krohotal - ali lajal, odvisno od zornega kota. Potem ni bilo na njej nobenega psa več. Pes, ki ga ni bilo, je presunljivo tulil. Moj oče, po katerem sem podedovala svoje razumevanje karme in pravega smisla reinkarnacije, je neponarejeno spoštljivo rekel: »O, pišuka!« Mati me je skušala odvleči domov. Oče je skušal pobožati Donovana. Donovan ga je prezirljivo pogledal: kaj motiš me, človek nevredni, v trenutku premene te bridke in zmage otožne, junaka? Foter je razumevajoče odmaknil tace. Donovan se je zagledal v kremplje in dal znak za peto stopnjo gnusa po Donovanovi seizmološki lestvici. Donovanova seizmološka lestvica je namenjena ocenjevanju kakovosti mačje hrane, v izjemnih primerih tudi izražanju čustev in moralnih sodb o svetu, v katerem blagovoli živeti. Moč pretresa, ki ga ob koliziji z okolico utrpi njegovo subtilno bistvo, Donovan izraža s številom zamahov s taco in s številom tac, ki mahajo. Štiri tace, ki jih premišljeno otrese drago za drago, pomenijo peto stopnjo gnusa, torej najvišjo stopnjo alarma, hkrati pa se da ta znak še najtočneje prevesti v človeške jezike. Signal kratko in malo pomeni: že res, da sem to sam ulovil; ampak kljub temu mi na misel ne pride, da bi tudi pojedel. Spet divergiram. Di-vcrrr-gi-rrra-li, kako mačja beseda. Di-vcrrr-gi-rrra-ti, rečemo in se zložimo v kupček na videz neškodljivega mucka, ob vsakem zlogu potegnemo podse eno od tac, verrr prva, g i druga, rrra tretja, li s piko dokončnosti četrta, ki jo počasi pospravimo pod rep; pri tem, zevajoč kot morski pes, pokažemo globino dobro oboroženega žrela, okoli smrčka ovijemo rep in se skrijemo pod njim in nas ni več. Ne subjektivno. Nas subjektivno ni več do jutri zjutraj, ko se bomo rodili znova. Lepo je biti maček. In ko sem videla, kako je Donovan z enim samim zamahom opravil s psom, sem spoznala, da se mi ni treba sramovati, ker se jih ne bojim. Nekateri se jih pač ne bojijo in moj oče to odobrava in pravi »pišuka«. To velja Donovanu, ki je maček. Tudi jaz se ne bojim psov. Kadar se jih ne bojim, moja mama plane v jok in reče mojemu očetu: »Taka je kot tvoja teta, ki nam je zapustila tega prekletega mačkona in ki si je sama kriva, če je umrla; zakaj pa se je kopala v mrzli vodi, ko je imela svoje stvari?« Ampak moj oče se smeje moji mami in me potreplja po glavi, kot bi Donovana, če bi se mu pustil. Kadar ravnam kot Donovan, ki je maček, me oče pohvali, kot bi mačka. Če torej po vzoru klasičnega grškega silogizma združimo spodnjo in zgornjo premiso, sledi iz tega en sam logičen sklep: oče me ima rad zato, ker sem maček. Donovanovo razodetje je imelo še eno pozitivno plat: pomagalo mi je preboleti zavest, da sem majhna. Spoznanje, da sem manjša od vrstnikov, je prišlo hkrati s pomnjenjem drobcev pogovorov, ki so si jih v moji navzočnosti šepetali, kot da bi želeli, naj si jih posebej vtisnem v spomin; šepetali pa so si jih tako pogosto, da sem si jih morala zapomniti, čeprav me je tiste dni bolj zanimalo, kolikokrat mora Donovan zamahniti s taco, da pokonča kosa. (Enkrat ali dvakrat.) »Taka je kot tvoja teta... Meter štirideset, ko je odrasla. Nič čudnega, če jo je pobralo, ko se je kopala. Pa še z njenimi stvarmi. Pa še v Bohinjskem jezeru. Ne govori mi, daje bilo slučajno. Ženska je bila pač sita same sebe...« Pravi moja mama mojemu očetu. Tako, da se ne da razbrati, ali pomiluje mene ali obtožuje njega. Tako, da se ne da razbrati, ali jo skrbijo moje prekratke noge ali uživa, ker je zanje kriv nekdo drug. Na primer očetova teta, ki je umrla skoraj leto dni pred mojim rojstvom. Moj oče je zvečer izjemoma prišel domov. Zato, ker so že zaprli vse gostilne v Donovanovi ulici. S sabo je pripeljal pivske kolege. Zato je pogumen. Je v številčni premoči. Na mojo mater pridejo trije skoraj prisebni pivski kolegi, ki očeta občudujejo, ker je pred dvajsetimi leti malo manjkalo, pa bi diplomiral na univerzi. Moj oče je tako pameten. Škoda, da ima manično-depresivne faze in Korzakov sindrom. Se zgodi, če spiješ steklenico encijana za zajtrk. Ampak nocoj je moj oče pogumen. Na mojo mater, ki ga masira, pridejo trije njegovi kolegi. Pa še jaz in Donovan, za katera upravičeno domneva, da navijava zanj. Maček in jaz hkrati upravičeno domnevava, da bo pameten, da bo zdolgočaseno zazehal in se skozi nogo moje matere (ne med njimi, se razume) odpravil spat. Oder je pripravljen za zmagoslavno izkorakanjc mojega očeta, ki bi s tem lahko rešil bedne ostanke svojega dostojanstva. Tako, kot bi v podobnem položaju ravnal Donovan. Ne, kurba. Ljudje morajo vedno vse pokvariti. Ženska sitnari. Kljub temu je na mizo postavila nenačeto steklenico žganja. Zato očetovi kolegi nehajo biti prisebni in se topo režijo. Donovan mi z mežikanjem da vedeli, da se na ljudi ne kaže zanesti, potem pa mi ponudi svoje marelično krzno, na katerega naslonim glavo, ko po- slušam, kar sledi. Tega, kar sledi, sploh ne razumem. Donovan pa odkimava, ko ga prosim za pojasnilo, in pravi: »Ko boš odrasla, ti bo jasno.« Medtem se moj oče in ostali Korzakovi spuščajo v podrobnosti, ki zadevajo mojo postavo. »V majhnih stekleničkah je strup.« Reče eden od njih in nakaže kretnjo, kot da zliva strup vase. Le daje vse skupaj videti nekoliko čudno. Če bi se jaz hotela zastrupiti, bi arzenik ali karkoli že skušala vase spraviti skozi usta, ne skozi razporek na hlačah. Oče se bebasto hehlja. Mama gleda v tisto, kar bi skuhala v ponvi na štedilniku, če seji ne bi medtem že zažgalo. »Glavno za noge,« reče drugi, varno zasidran ob polnem kozarcu, »je to, da sežejo do tal.« »Ali pa do...« reče pomenljivo tretji Korzakov in se hihita. »Ali okoli,« zine četrti in hvala bogu zadnji. Njegovo ne ravno kristalno jasno izjavo sprejmejo s salvami smeha. Mati zamahne z zoglenelo ponvijo, kot da jo bo vrgla komu v glavo. Razumnemu mačku bi do tod zadostovalo. Ne pa Korzakovim, ki so nekoč skoraj dokončali neke vrste faks. Lotijo se umetnostne zgodovine. Temu vsaj lahko sledim, ker imamo izza očetovih študentskih dni doma na tone v platno vezanih knjig z reprodukcijami domnevno pomembnih slik. Kljub temu se mi nekoliko dozdeva, daje še vedno govor o meni. »Toulouse-Lautrec,« reče poznavalsko moj oče. »In kakšen umetnik je bil,« reče Korzakov številka dve, ki vsaj približno ve, o čem govori moj oče. »Vse tiste kurbe,« pritrdi Korzakov številka tri, ki se telepatsko sporazumeva s Korzakovim številka dve. »Kljub temu,« reče moj stari in pokaže po svojih hlačnicah, ki jih je kak meter osemdeset v dolžino in jih Donovan opazuje z značilno privihanim kotičkom črne gumijaste ustnice nad levim podočnikom. Kot strešica nad črko t. Kot majhen ciničen lev. Uganem, da nima mnenja o očetovi izjavi, temveč ga moti, ker hlačnice smrdijo. »Jih je pa nabrisal,« pove o Toulouse-Lautrecu četrti Korzakov, ki sicer nima pojma, kdo je to bil, vendar ob omembi umetnosti zdravo razumsko sklepa, da je vpleteno tudi nekaj umazanega. »Oh ja,« rečejo zavistno bratje Korzakovi. »Kljub temu,« reče moj stari in se samovšečno pogladi po hlačnicah. Donovan prožno vstane. Kremplje na prednjih tacah zakoplje v linolej in z zadnjimi koraki vzvratno, dokler gre. Videti je kot viadukt. Medtem ko zida viadukt, Donovan blazirano zeha. »Greva,« mi reče. »Kam?« rečem presenečeno. Blago pomilovalno me gleda. »Kako, kam? Ven. Zunaj je noč. Noč diši. To je tako zabavno, ugotavljati, od kod diši. Smrček moraš nositi tik ob ograji, po kateri hodiš, sicer ne boš uganil. In barve so samo črne in bele in modre in to je tako lepo. Murni pojejo, ampak to te ne sme zavesti - ti hudički so prehitri, da bi jih lahko ujel - ampak če boš imel srečo, boš srečal zares veliko podgano. K njej te bo pripeljal vonj na ograji. Ti povem - samo na ograjo je treba splezati in potem se stvari dogajajo kar same od sebe.« Oblizne gornjo ustnico in z enim zamahom prepara linolej, moja mama, ki to vidi, pa zajoka. »Ampak, Donovan,« rečem vznemirjeno in hrepeneče hkrati, »jaz vendar ne morem loviti ravnotežja na vrtni ograji.« Prezirljivo me pogleda. »Kako veš,« ledeno mrzlo zamijavka, »ko pa nisi še nikoli poskusila?« Medtem ko me je zaradi kratkih nog mama z razmajano stoenko še vedno vozila v šolo, sem se naučila hoditi po vrtnih ograjah; ne pa tudi loviti podgan. Bila sem hiperaktivna, razumete. Ko sem zagledala podgano, sem navdušeno zakrilila z rokami (pri tem na pet centimetrov široki ograji nisem izgubila ravnotežja, toliko so me Donovan in njegovi kolegi že izurili) in se s polnimi pljuči zadrla: »Tam gre, drži jo, Doni, skoči, zgrabi jo, muc neumni!« Drugi mački pa so me očetovsko pogledali, zmajali z glavami in rekli: »Pst!« Medtem je podgana že odpotovala k svojim stricem v Cleveland ali Toronto, s prtljago vred, ki ji jo je uspelo spakirati v tisočinki sekunde med mojo prvo povišano noto in trenutkom, ko mi je Donovan naveličano sedel na glavo in mi zamašil usta z repom. Drugi mački so mu predlagali, naj me naslednjič pusti doma. Donovan, ki ni bil nič manj nadut, kadar se je pogovarjal z mački, kot takrat, kadar se ni pogovarjal z ljudmi, jim je ex cathedra povedal, da je v svojem dolgem življenju videl že veliko dosti bolj neobetavnih mačjih mladičev. Še en silogizem klasične grške šole: Donovan je rekel, daje bil videl še bolj brezupne mačke. Iz tega sledi, da, prva premisa, nisem najbolj neobetaven podganar in, druga premisa, da sem maček. Podnevi pa sem še kar hodila v šolo in še kar sem bila hiperaktivna. In ne le v osnovno šolo: ker starši niso vedeli, kaj naj drugega storijo z mano, so me poslali še v gimnazijo in končno se je bilo treba odločiti še za študij. Ampak kakšen? S svojo postavo (kratke noge, se spomnite?) gozdarski inženir res ne bi mogla postati. Na vseh drugih fakultetah je bilo treba preštudirali preveč skript, da bi mi ostalo dovolj prostega časa za spanje - šestnajst ur, saj veste. V poštev bi potemtakem prišlo samo še karkoli v zvezi z umetnostjo. Takrat sem se spomnila, da je nekdo, nekoč, nekje rekel: »Toulouse-Lautrec.« Prav, sem si mislila, pa naj bo Toulouse-Lautrec. Naučila sem se podpisovati z začetnicama imena in priimka v rdečem krogu in narisala sem svojo debelo mamo, kakršna bi bila videti v spodnjem perilu, ko bi jo zadnjih osemnajst let kdo imel priložnost videti v spodnjem perilu. Ker razen tega nisem pokazala nobenih izrazitih osebnih slogovnih posebnosti, so me profesorji likovne akademije, vedno v strahu pred izvirno in nadarjeno mlado konkurenco, rade volje sprejeli med svoje učence. V redu. Le da ni bilo čisto v redu, ker so očeta medtem zaradi Korzakovega sindroma odpeljali v Polje in je mama tako dobila izključno pravico odločanja o moji usodi. Ona pa je vseskoz navijala za višjo upravno šolo. S to, je rekla, se boš vsaj lahko preživljala. O tem, da bom lahko preživljala tudi svoje otroke, ni rekla ničesar, ker je po tihem dogovoru veljalo, da jih nikoli ne bom imela. Bila sem odrasla in v višino sem merila meter štirideset. In kadar sem imela svoje stvari, sem morala to skrivati pred mamo, ker je sicer ona pred mano skrila ključ kopalnice, v kateri je stala kad z mrzlo vodo. Za ključ sem se borila zagrizeno in vztrajno, ker sem bila kot vsak drug maček pač rada čedno umita. Ogledalo nad kadjo v kopalnici pa me ni preveč zanimalo, čeprav tisto, kar je bilo videti v njem, ni bilo tako zelo neprivlačno - trikoten obraz s širokim čelom, velikimi jantarjevimi očmi, drobno brado in gibčnimi ustnami - ampak če je mama rekla, da ne bom imela moškega, ga pač nisem nameravala imeti. Mamina stališča, čeprav zaradi njene duhovne omrtvičenosti le megleno zarisana, so zaradi moje lagodnosti vedno postala tudi moja. Da bi ji napravila veselje, sem si šla ogledat višjo upravno šolo. Hodniki so bili ozki, razsvetljeni z neonom, to mački najbolj sovražimo, in zdelo se mi je, da sumljivo smrdijo. Kmalu sem spoznala, zakaj. Ko sem prvič zagledala študentke, sem zmotno pomislila, da sem zašla v trop dobermank, dog in pudljic. Šele ko sem si jih bolje ogledala, sem uvidela, da so dekleta. Mahale so z repki, se prerivale, gomazele druga čez drugo, razburjeno bevskale in molele jezike iz gobcev, kadar je mimo pridrobencljal kak pes moškega spola. Ena od njih je pestovala zapiske s predavanj. Druge so jih hodile požrešno ovohavat, lastnica pa se je ljubosumno grbila nad njimi in popadljivo renčala na pritepenke. Prav takrat je potekalo ocenjevanje psov, ki so mu rekli izpit. Kadar je sodnik, ki so mu rekli profesor, katero poklical v svojo sobo, je pritajeno cvilila, lakotnice so ji plale, kot da gre na cepljenje, in zadnje noge soji zdrsovale na vinas talnih ploščicah, ko sojo za ovratnico zvlekli noter. Ce je potem prišla živa ven, so se druge nagrmadile okoli nje, jo s tacami trepljale po ramenih, navdušeno vreščale in se od veselja nedosto-janstveno prekopicevale v zraku. Šla sem domov, povedala mami, kam si lahko vtakne višjo upravno šolo, spa-kirala kovčke in slovesno izjavila, da bom likovno akademijo zmogla tudi brez njene pomoči. Donovan ni imel časa, da bi se poslovil od mene. Na življenje in smrt se je ravsal s sosedovim mačkom zaradi kilave siamke, ki je medtem brezbrižno žrla hrano z Donovanovega krožnika. Na likovni akademiji sem spoznala kosmatega študenta, ki je dišal podobno kot Donovan, sicer pa mu je bil na meni všeč moj pogum in to, da sem ga nekako neopredeljivo spominjala na Toulouse-Lautreca. Skupaj sva se preselila (kam pa drugam?) v najet podstrešni atelje ob Ljubljanici. Nisem ga ljubila; vendar sem ga strpno prenašala, ker sem se po nočeh z njim počutila manj napeto kot sicer in ker me je veselilo spoznanje, da sem tudi jaz končno nekoga podedovala. Bila sva lačna. Kadar si lačen, ti gre na jok, ne da bi bil resnično žalosten (zaradi lakote ni prostora za žalost), hkrati pa se neprizadeto opazuješ, kako se cmeriš, kot da bi opazoval nekoga drugega, čigar cmerjenje ti gre na živce. Sovražiš se. Sovražiš vsakogar v svoji bližini. Pobil bi vse site ljudi na svetu. Stopil bi na čelo revolucije, pa ne zato, ker bi kaj pomagalo, ampak zato, da bi lahko pobijal. Ne s pištolo, ampak z nožem. Z golimi rokami, da bi čutil vročo, lepljivo kri med prsti. Moril bi, hkrati pa se ti ne ljubi vstati, da bi ugasnil tranzistor, ki ti gre na živce. Sovražiš tranzistor. Sovražiš glas politične komentatorke na radiu, ker je zajtrkovala. Sovražiš sestradane ljudi v Etiopiji, o katerih govori, ker so tudi oni natanko tak smrdljiv, otopel, zlepljen kupček dlake, kot si sam. Kajpak ne moreš slikati, ker niti besedica o tem, kako beda rojeva najboljše umetnike, ne drži. Vseeno ti je, da ne moreš slikati. Sovražiš slike in yse, kar je lepega, zato, ker ti je nedosegljivo. Ampak tudi če bi ti pod nos pomolili najlepšega Utrilla, ne bi trenil z veko. Saj ne veš, kaj hočeš. Skozi okno je lep razgled. Sovražiš razgled in sovražiš svojega lačnega partnerja, ker si ga drzne omeniti. Mimo okna jadrajo golobi. Golobi grulijo na strmi strehi. »Kam greš?« vpraša moj kosmatinec. Votlo, brez zanimanja, ker je pač lačen. Nekaj v moji notranjosti plahuta kot odvezano jadro. Sluznica v nosu me skeli in zdi se mi, da mi ustnice otekajo. Kri razbija v njih. Pod nohti me ščemi. Obrisi vsega, kar me obdaja, so ostri kot damaščanska sablja in barve so umite kot ob poletnih večerih po dežju. Naenkrat sem židane volje in svojega kosmatinca imam neskončno rada. V sebi čutim moč in pohoto, pohoto, ki je postelja ne more uto-lažiti. Z enim skokom dosežem rob okenske lopute na poševnem stropu in se ga oklenem s prsti. Čutim drobne, jeklene mišice v prstih in veseli me, da so tako dolgi in prožni. Na rokah se potegnem gor, s pleči odrinem oknico in se skozi ozko režo gibko kot kača splazim na oranžno streho. Všeč mi je oranžna barva. Zgrbljena tečem po opečnih strešnikih proti slemenu. Pred mano je golob, biserno siv in debel. Razprte dlani in lakti pritisnem ob strešnike, usločim hrbet; trebuh in medenico in stegna prižemam ob streho, ki jo je razgrelo sonce, in to mi je všeč. Moj trebuh in medenica pijeta toploto v opekah. Upognem stopala, prste na nogah zvijem kot majhne vzmeti. Veter, ki diši po ozonu in jasminu, piha v pravi smeri. Golob me ni opazil. Ovohavam veter, in ne da bi mislila na svoje gibe, se znajdem nad ptico. Z vsemi desetimi prsti objamem njene oble prsi, zarijem nohte v njeno mehko meso in ji pregriznem vratno žilo. Kri je sladka in brizga v sunkih; z brade mi kaplja za bluzo, na dojke, vendar ne popustim prijema. Plosko ležim na strehi. Razprem prste in razširim roke. Popolnoma se sprostim; kot po toboganu težko in mehko, prijetno utrujena zdrsnem do okna. Spustim se navpično skozenj in pristanem na nogah, ne da bi mi bilo treba pri doskoku upogniti kolena. Goloba še vedno držim med zobmi. Njegove peruti me ščegetajo po golem vratu. Okrvavljena bluza se lepi na moje dojke. Hrana. Moj kosmatinec me nepremično gleda. Ljubim ga. Prinesla sem mu svoj plen, da bi mu ga podarila. Spustim ptico k njegovim nogam in sedem predenj. Sedim na petah in ga nepremično gledam. Hočem se ljubiti z njim. Spodnji del trebuha mi enakomerno, toplo utripa. Bradavice na mojih dojkah napenjajo rdeče madeže na bluzi. On se zdrzne, odvrne pogled, pritisne pest k ustnam, se z neizrekljivim gnusom ozre okoli sebe, zbegano, kot da seje zbudil iz morastih sanj, pa še vedno ne ve, kje je. Nato pobegne iz ateljeja, kot da so mu vsi vragi za petami. Poražena v ljubezni, poražena v umetnosti (in lačna) se jeseni, ko na moji strehi zmanjka ptic, vrnem k Donovanu in materi. Donovan je oslepel na eno oko. Belo je kot opal in brez globine. Kilava siamka je spet breja, za sabo pa vodi kosmate mucke marelične barve, s katerimi ravna nevrotično in preveč zaščitniško, kot pač vse siamke. Donovan se ne meni za potomstvo. Star je kot zemlja. Navadil seje ležati na sveže opranem perilu, ki ga moja mati pozimi suši na termoakumulacijski peči, in hrano mu moramo nositi pred peč. Moj oče se je v Polju obesil na kljuko. Tu in tam še vedno slikam. Slikam slabo, hi kadarkoli se na platnih iz oči v oči spogledam z lastno jalovostjo, se čutim ponižano, kot da bi me prebrcali pred pričami. Slaba sem. Tisto, kar manjka mojim slikam, manjka tako očitno, da se zdi, kakor da seje utelesilo in stoji med mano in njimi kot nekakšen amorfen siv kip. Vsi zašepetani pogovori o mojih nogah, vse zaničevanje do vrstnic; vsi neuspehi v ljubezni in zlovešče prerokbe o tem, kako je nikoli ne bom deležna; vsi dnevi, ko se zaradi svojih stvari nisem smela skopati, vsa nikoli pozabljena lakota, vse bežno žalovanje za očetom, ves prezir, ki ga čutim do mame, vse to je manj strašno od moje prhke jalovosti, vendar seje zlilo z njo v tisti sivi brezoblični kip, ki raste in bulji vame in se pne nad mano... Zavedam se, da počasi izgubljam razum. Vse dneve presedim med platni v svoji sobi in pilim nohte. Moji nohti so lepi. Rada imam svoje nohte. Že po naravi so pravilne, man-dljaste oblike, presojni so in čvrsti. Pustila sem, da so mi zrasli zelo dolgi, in zdaj jih ure in ure obdelujem z diamantno pilico, ki se pobliskava, ko švigajoče para somrak (ne potrebujem luči, da bi videla, kaj delam), da postanejo koničasti in ostri kot noži. Prevlekla sem jih s tremi sloji prozornega laka, da se svetijo kot led. Zdi se mi, kakor da niso pognali iz mojega mesa in krvi (odkar ne plezam več po strehah, mi moje meso in kri nista več v pravi užitek), ampak da so jih izdelali mojstri v dragu-ljamah - ali morda orožarni - da bi si jih lahko kot dragocen okras nataknila na konice prstov. Pravzaprav ne toliko v okras, temveč zato, da bi mi bili vedno pri roki, kadar jih hočem ogledovati in občudovati. Všeč mi je bolečina, ki me prešine, ko jih zakopljem v vroče meso dlani in trdo stisnem pest nad njimi. Zares imam rada svoje nohte. Tako režejo. Tako učinkoviti so. Obdajajo me slike. Barve na njih so samo črne in bele in modre, in to je tako (epo, pa vendar nekaj manjka. Jalova sem. Sovraštvo, ki ga čutim do lastne nemoči, je jalovo. Moje jalovo sovraštvo prerašča v bes. Morila bi, toda ptice so odšle na jug. Potem nekega mračnega večera v skoku planem s postelje, na kateri sedim, in se s prsmi in razkrečenimi kremplji poženem na najbližje platno. To pod mojimi dojkami zavibrira (dobro je napeto - sem slaba slikarka, vendar dobra obrtnica), vendar se ne vda. Zato pa ni kos mojim nohtom. Desnico izprožim visoko nad glavo in zamahnem navzdol proti boku. Prste levice samo zasadim v tkanino, se z vso težo telesa obesim nanje in pustim, da gravitacija opravi svoje. Platno je preparano na desetih mestih, vendar še visi na okviru. Robovi ran niso scefrani ne nazobčani; gladki so in čisti, kot da bi jih razkužil. Istega večera uničim še deset slik. hi uspeh končno pride. Ko prebiram ocene svojih novih del, mi je vedno bolj jasno, da je tule nekdo nor. Platna, razparana z nohti, kritiki imenujejo umetniško paradigmo iskanja avtentičnega, individualiziranega odtisa v nadčasovni transcen-denci. Duhovito ekspresijo subtilnega doživetja ekstrapolirane povnanjenosti. Ali ponotranjenosti, poljubno. Ironizirano deklaracijo ponarejene ženskosti in nežnosti (ha!). Družbeno angažirano umetnost. Poziv k feministično intelektualni revoluciji. Zavračanje klišejev na temelju klasicistične predopredeljenosti. In tisti najmanj iznajdljivi se zadovoljijo vsaj s samozavestno ugotovitvijo, da gre za nekaj čisto novega. Na dan naslikani in razpraskam tri ali štiri platna. Mami kupim krznen plašč. Donovana skušam prepričati, da bi mi pomagal. Barvo - ki je tako ali tako samo »materializirani objekt slikarkinega upora« - bi lahko na platna nanašal z repom. Vendar njemu še na misel ne pride, da bi se umazal. Donovan sedi pred priprtimi vrati in potrpežljivo čaka, da mu jih bo kdo odprl dovolj na široko, da bi skoznje šel dolžinski meter njegovih svilenih belih brk. Že štiri ure čaka. Ko odsunem vrata, vstane in prožno odkoraka, kot da se mu kam mudi. Mudi pa se meni. V svili in biserih odhajam na svojo prvo retrospektivno razstavo. Uspelo mi je, končno mi je uspelo. Z Donovanom čakava, da bova prečkala cesto pred našo hišo. Donovan se mi podrgne ob gležnje in stopi na asfalt. Maček je slep na eno oko, zato ne vidi tovornjaka, ki se približuje. Zavreščim na vse grlo in se v levjem skoku poženem, da bi ga potegnila nazaj. Prepozno. Tik preden me z Donovanom v naročju maska odbije in vrže v zrak, od koder priletim na vetrobransko steklo, da se razsuje pod mojim telesom, se zavem, da mi pravzaprav le ni uspelo in da mi tudi nikoli ne bo. Ko se oveni, sem zamotana v nekaj voljnega in toplega, živega, in nekaj, kar diši po mleku, me žgečka po nosu, da smešno kihnem, nekajkrat zaporedoma. Tisto, na čemer ležim, drhti kot basovska struna in se dviga in pada kot prijazen potres. Ne morem odpreti oči, vendar se v temi, ki me zagrinja, počutim potolaženo in sproščeno. Sicer se ne morem odločiti, ali naj najprej popijem mleko pred mojim nosom ali pa naj spet zaspim, vendar sem prepričana, da bo v redu, kakorkoli se bom odločila, in da imam sploh neskončno veliko časa za vsakovrstne odločitve. Na varnem sem. Prvič v življenju sem na varnem in spanec me preplavlja kot božajoča roka. Nekdo me nežno prime za vrat, vzdigne in obrne na hrbet, pa položi v nekaj, kar ima mehko zaobljene robove, morda je zibka, morda pa so velike sklenjene dlani. »Fantek je,« reče otroški glas. Pravzaprav nisem, hočem reči; vendar mi je vseeno, če me boste le pustili spati. Nekako se mi kar dozdeva, da me boste tukaj pri vas vedno pustili spati, če bom le hotela. »Ime mu bo Donovan,« odloči otrok. Mart Lenardič Hčerka »Vsako rojstvo otroka je čudež narave,« je često izustila moja mati, nato sem bruhal. Ampak bitje pred menoj, četudi slinasto, gubasto in blesavo, mi je ogrelo srce. Z usti do ušes sem motril betežne, krhke ude, nenaravno drobne prstke, za pol gumbka obširen nosek. To je bila moja hčerka. Težko je reči, zakaj sva z žensko povrgla mladiča; ni bilo po nesreči, pa tudi zanalašč ne. Stežka sem si se predstavljal v takšni vlogi, ampak gon je deloval. Pa četudi je bila hčerka. Prisiljen sem bil ugotoviti, da sem nevede ves čas pričakoval možatega potomca. Z ženskami se nikoli nisem rad zapletal in tudi hčerka je nekakšna ženska. Vendar, noč ima svojo moč (Heidegger), iz malega raste veliko, kaj kmalu sem postal prvovrsten starš. Moja lepa spremljevalka je bila precej zasedena s kariero, frlela je sem ter tja po svetu, pa sem v glavnem jaz substituiral plenice, prepariral dude in popeval uspavanke. Hčerki je bilo prav, meni tudi. Dobro sva se razumela. Tudi mene je vrag nategnil, dasiravno sem se imel za odpornega. S fanatičnim pogledom sem spremljal prve korake bitijca, skušal prevesti čebljanje v prve besede, se ponoči zbujal v slabeli in tekal na oglede. Bitje je uspevalo in po zaslugi v mladosti vcepljenega biologizma sem v otroku nekako videl »del sebe«, samega sebe, vsaj kakih petdeset procentov. Pa megleno sem tudi slutil, da bi bil zame sin primernejši. In že me najdemo kot šarmantno posivelega možaka srednjih let, z bisago, ki v knjigarni izbiram in nakupujem osnovnošolske knjige. Hčerka je bila po očku, odlična učenka. Učil sem jo nekaterih športnih veščin, brenkanja na kontrabas, osnov metafizike. Malo sem pretiraval, včasih. Pri devetih letih sem jo odpeljal na kongres, poleg mene je sedela, ko sem predaval, in mi v kozarec dotakala mineralne vode (znamke Radia, to naj se razume kot plačana reklama). Smučkala sva po Alpah in po Andih, na dolgo telefonarila mamici. Ko sem jo vpisal v srednjo šolo, sem ji za popotnico poklonil diamantno zapestnico. Srednja šola je hudič. Tudi meni ni bila všeč. Hčerka se je vedla, da mi ni bilo po volji. Nosila je neurejeno lasovje in oblačila. Ob vsakodnevnem kopanju nisem mogel prezreti veselih brhkih joškic, ki so razvidno naraščale. Po raznih delih telesa so ji pognale dlake. In kljub temu je bila moja hčerka. Imela sva se rada. Tudi mamico sva imela rada, kadar je bila doma. Hčerkine rojstne dneve smo praznovali z bliščem in pompom. Skrbelo me je, da pade v kremplje narkomanom. Občasno sem imel neprijetne predstave. Ko sem se divje ljubil (= fukal) z mojo žensko, sem se nehote spominjal jošk svoje hčerke. Zastonj sem se boril s skušnjavo, erekcija seje sesula, pa se potem ravno tako bliskovito vzpostavila v še večjem sijaju. Sklenil sem, da ne bom več fukal, ampak pri moji ženski taki naklepi nimajo možnosti. Kdor fuka, nafuka. Hčerka se ni več hotela kopati z mano. Meni se pa tudi ni zdelo primerno uporabiti starševsko avtoriteto in jo kaj dosti siliti. Konec koncev je imela petnajst let. Hočeš nočeš sem ji pomikal mejo dovoljene odsotnosti tja proti deseti in čez. Vedno sem bil laberal. Po telefonu so se začeli javljati škripajoči pubertetniški glasovi, pa tudi kakšen starejši je bil vmes. In včasih je prišla domov nemarno pozno, proti jutru, in čisto tiho je odpirala vrata ter se v temi prebijala proti svoji sobi, jaz pa sem poslušal in nisem mogel zaspat. Bilo mi je neprijetno in tudi predstave sem imel. Da bi jo odtrgal od slabe družbe, sem jo spet enkrat popeljal na morje, tokrat za dva ali tri mesece. Dobro sva se razumela. Igrala sva tenis, četudi ga sovražim. Kadar me je premagala, me je po igri prešerno objela, vroča in potna in dišeča. Iz tvojega mesa in krvi je, sem si prigovarjal. In ni se mi zdelo spodobno ovohavati znoj, ki je moj, pa spet ni. Uril sem jo v potapljanju, ker če kaj znam, se znam potapljati. Potapljal sem se v lenobno mehkobo avgustovskega lenarjenja, skozi priprte veke izza črnili črnih očal motril razsvetljeno pokrajino in se predajal sitnarjenju škržatov. Hčerka je lagodno preplavala kar nekaj dolžin bazena, kot jegulja se je vozila skozi vodo, potem pa se je mokra in naježena zleknila na ležalnik tik poleg mojega. Glavo sem razvidno obrnil nekolikanj drugam, ampak skozi temna stekelca sem jo laliko čisto dobro nadziral. Precej primemo, da ne rečem neokusno se mi je zdelo, da se pri svojih letih okrog rodnega očeta smuka brez nedrčka. Usločila seje v nekakšno provokativno pozo, vse prečesto opazno tudi v našem cenenem revialnem tisku, in bradavičke njenih čvrstih jošk so, zavihnjene nekoliko navzgor, nagajivo štrlele v modro mediteransko nebo. Bal sem se, da bo nekako začutila, da jo opazujem, čeprav nikakor nisem pristaš kakih tovrstnih protiznanstvenih vraž. Kapljice vode so polzele po njenem telesu in se počasi sušile; pretresen sem opazil, da se depilira pod pazduhama, pa si je nisem upal nadreti. Lahko bi me bila narobe razumela, saj je bila še zelo mlada. Ko jo je sonce osušilo, sem skozi prosojno svetlobo opazil zlato se lesketajoči puh njenih gladkih nog, kar je konec koncev pomenilo, da si vsaj nog nima za kaj depilirati.' Počutil sem se čudno, poskočil sem v bazen in se malo podil. 1 Naj mimogrede omenim, da so bile njene noge res nekaj izrednega; ravno prav mesnate in idealnih krivulj, nekaj drugačne, kot jih imajo gospodične, ki jih vljudno imenujemo manekenke, PŽivljenje z Beaniejem<.« »Jebi se.« »Ti se jebi.« In nato se je nenadoma, kot bi naznanilo obisk z drugega sveta, zaslišalo s privoza pokašljevanje zaganjača, nato grgranje in zamiranje. Naenkrat se je vseli sedem prijateljev obrnilo proti vratom. Potrkalo je- dat-dat-dat-dat-da. In nato: »Alo, alo, doma je kdo?« Bil je Enzo. Visok, plemenit, z rimskim nosom in s srebrnim pramenom v laseh, kot da bi ga ulili iz čistega suhega srebra. Oblečen je bil v bleščeč kombinezon z našitki Pirelli in Pennzoil čez ramena in prsi, v rokah je držal zaščitno čelado. »Ljub-ca,« je rekel, z dvema korakoma prečkal sobo in stisnil Tootle k sebi, »čao.« Nihče se ni premaknil. Nihče ni spregovoril. »Paaasja cesta,« je rekel Enzo. »Led, veš.« Zunaj, skozi odprta vrata, so videli zloščen nizki profil njegovega kupeja lazaretto 2200 Pininfarina, njegov vetrobran, posrebren z ledom, v katerega je zabijalo žled kot ostre iglice. »Porabu sedemnajst minut in pol od La Guardie - paasje, ha? Ampak ljubca, vsaj sem zdaj tukaj.« Pogledal je okoli sebe, kot bi ostale šele opazil, in šel nato brez besed po sobi do glasbenega stolpa, s prstom na hitro preletel platnice albumov in vešče vrgel iz ovitka črno ploščo, kot da bi metal pizze v Neaplju. Spustil je iglo, in ko se je po sobi razlegla glasba, je začel krožiti z boki in posnemati besede: »Uuuh-uuuh, slišal sem skrivnost...« Marvin Gaye. Prijeten, eleganten, osvežilen, starodaven. Pesky je segel navzdol, da pomaga Harveyju s tal. Jill je prijela Hala pod roko. Rob in Irene sta začela tleskati s prsti in Enzo je zavrtel Tootle na sredo poda. Plesali so do onemoglosti. Izbral in spremno opombo napisal Andrej Blatnik, prevedla Nataša Hrastnik T. Coraghessan Boyle je v zadnjem desetletju postal eden najvidnešjih ameriških prozaistov. Uveljavil se je s svojevrstno družinsko kroniko skozi stoletja, romanom World's End (1987), in zanj istega leta dobil tudi eno pomembnejših ameriških književnih nagrad PEN/Faulkner Award for Fiction. Je tudi avtor zbirke kratkih zgodb If the River Was Whiskey, iz katere je vzeta pričujoča skica, pa še štirih drugih proznih del. Descent of Man (1979), Water Music (1982), Budding Prospects (1984) in Greasy Lake (1985). Tom Boyle živi v Los Angelesu in poučuje literaturo na tamkajšnji univerzi. Boylovo pisanje, za katero se kritika ne obotavlja zapisati, da ga bralec ne le vidi, temveč tudi sliši, občuti in zavoha, je nemara dober dokaz, da literatura tudi konec dvajsetega stoletja, ko bi morala biti »globalna vas« že vseprisotna, ni prevedljiva v drugo kulturno okolje docela brez ostanka - v tolikšni meri je polno ameriških kulturnih stereotipov in arhetipov, da postavlja bralca iz drugačnega okolja (torej tudi slovenskega) pred hudo preizkušnjo: naj občutek, daje Amerika »nekaj drugega«, priznamo ali potlačimo? FRONT-LINE Emil Filipčič Orangutan Cankarjeva založba, Ljubljana 1992 Spremna besedila na zavihkih in dobršen dei kritik ob dosedanjih izdajah proznih tekstov Emila Filipčiča kažejo dokaj usklajeno mnenje o tozadevnem literarnem fenomenu: predvsem zvrstna kakor tudi žanrska nedoločljivost (ob hkratni multi-žanrskosti) ter manierizem do odštekanosti, komplementaren z globoko notranjim, osebno tragičnim. Tudi Orangutan, zadnji avtorjev tekst, prejkone zahteva interpre-tativni pristop, zavezan tradiciji filipčičologije, saj se imanentno navezuje na predhodne pisateljeve postopke in tematike. Tudi tu se namreč znova zastavlja vprašanje, ali imamo pred seboj roman (sto štiri strani se zdijo kar dovolj), razširjeno novelo ali nemara splet novelesknih zastavkov, povezanih v transcendentalno enost bolj po avtorjevih kakor po merilih literarne znanosti in tipologije. Če namreč knjige ne beremo kot sukcesivncga toka pripovedi (to pa Orangutan dopušča v veliko večji meri kakor na primer X-100 roman, kjer se je »nosilna zgodba« končala že po nekaj straneh), ki silno rada preskoči, nam ostanejo pred očmi trije relativno samostojni deli, ki jih kot enoto zazremo šele ob upoštevanju prejšnjih tekstov in slovenski literaturi najljubšega znanstvenega pristopa - biografike in geneze pisateljskega genija. Verjetno bo držalo, če zapišemo, daje Slovenija za prave kriminalce in pisatelje, ki se radi poigravajo z empirično realnostjo z dodatki čiste izmišljije (ki bi šele na kakem tretjem nivoju pripeljala do povezav med umetnino in avtorjevo »stvarnostjo«), odločno premajhna država. Zgornja postavka pač pomeni, da nam je dovoljeno ob malone vsaki globlji introspekciji literarnega junaka razmišljati o dušnih mukali pripovedovalca in prek le-tega samega avtorja kot empirične enote. To je pri Filipčiču še posebej prezentno, saj je v svojih minulih delih kot integralen del pripovedi »postavil na ogled« celo svoj pisateljski postopek in tozadevno problematiko dvignil na raven literarne teme. Zato tudi fabulativno najbolj svojevrsten in dosledno fiktiven del Orangutana, pripoved o delovnih in ljubezenskih zmagali magistra Ivana Langusa - če že iščemo »enost«, ki nam bo pomagala zaobseči celoto - lahko kot bogat polet izmišljije vključimo v sicer predvsem samoreflektivni svet Filipčičevega pisanja, ki s svojo igrivosijo dopušča, da se »transcendentalni jaz« cepi in združuje po mili volji. Omenjeni pisateljski postopek, ki je z Orangutanom prišel v »zrelo fazo«, nam omogoča umestiti Emila Filipčiča v obsežen korpus moderne slovenske prozaistike, ki temelj literarne izpovedi črpa iz konkretne realnosti oziroma iz avtorjevega »življenja«. Posebno mesto znotraj le-tega pa Filipčič zaseda z dvema prvinama: s stilističnim poudarkom na natančnem zasledovanju toka zavesti oziroma razcepljenosti pripovedovalca kot subjekta ter na drugi strani s popolno svobodo domišljije, ki takšnemu subjektu pripada. Kolikor se nam zdi popisovanje vsakokratnega dušnega stanja postopek, ki bi ga zgodovinsko lahko umestili v čase modernizmov, pa prav tisto drugo, apliciranje misli-zapisa na tako različni ravni, kakor sta občutek resigni-ranosti in, nasprotno, zamišljanje samega sebe kot suverena, malone Boga, vodi Filipčiča od verizma k najbizarnejšim špekulacijam in idejam Ker se Orangutan, kot rečeno, bolj kot prejšnji avtorjevi teksti, vendarle ukvarja z realnim, s tem omogoča globlji vpogled v čisto človeško svojega tvorca, v njegovo zmožnost umetelnega spopada s svetom, ki ni ne lep ne razumen - razen če gre za svet izmišljije in filma, okolje omenjenega dela teksta z Ivanom Langusom in »Ko bom miss sveta, bom povsod priljubljena«. Potemtakem je Orangutan knjiga, ki kljub svojim aporijam ali pa prav zaradi njih zasluži pozornost, saj uspešno reanimira stil pisanja in razmišljanja generacijskih modelov, ki so se zdeli že pozabljeni in nezdružljivi s sodobnimi pisateljskimi tehnikami. Tone Vrhovnik Andrej Morovič Padalci Aleph, Ljubljana 1991 Bibliografski listič iz življenjske beležnice zdaj dvaintridesetletnega Andreja Moroviča ni prav nezavidljivo kratek. Prvenec je pod naslovom Priložnosti na ulici leta 1985 kot običajno izšel v avtorjevi samozaložbi. Že leto zatem pa gaje skupaj z obsežnejšim ciklom še neobjavljenih zgodb v Prostem teku ponatisnila Mladinska knjiga. Sledila je zbirka Bomba la petrolia in nazadnje še Padalci, ki opozarjajo na precejšnjo kontinuiteto znotraj Morovičevega opusa. Avtorjeva želja po večji jasnosti in odrekanju avtobiografskosti, ki jo je pred dvema letoma izrazil v intervjuju za Začasno bivališče, sicer tudi v Padalcih ni realizirana. Čeprav je prostorska, še posebej pa časovna dimenzija v kratkih zgodbah, ki sestavljajo Padalce, pogosto zabrisana, se prvoosebni pripovedovalec nekajkrat eksplicitno predstavi kot Andrej Morovič. Še vedno ostaja njegovo »hladno pero, ki ga piše« (Priložnosti na ulici), še vedno ostaja zanj pisanje »zaplet s samim seboj« (Začasno bivališče). To, kar v avtorjevi življenjski empiriji dobi status literature in literarnega, so povsem vsakdanji dogodki iz (vele)mestnega življenja. Zdijo se kot naključno (i)zbrane impresije, ujete s celotnim čutnim aparatom radovednega opazovalca, kot natančni posnetki doživljajskega sveta, kakršne bi lahko ustvarilo le vsevidno oko fotografske kamere. Njej je bil Andrej Morovič precej časa tudi resnično zvest. Padalci so zbirka miniaturk, med seboj bolj ali manj povezanih s skupnimi temami - erotiko in sanjami, velemestnim brezdomstvom in poskusom (zlasti turškim) ohranjanja lokalnega kolorita, enotnim literarnim prizoriščem ali pa vsaj z ves čas aktivnim in v dogajanju soudeleženim avtorjem. V izbiri literanih toposov ostaja Morovič v skladu s svojim potujočim življenjem kozmopolit - tu so črnska različica New Yorka (Mr. President), vonj mračnih stanovanj in četrti (naslovna zgodba Padalci, Med A in B, Hiša na Christopher Street, Spontani splav in druge), podzemna železnica (Rop na sto tretji in Akcent na sto tretji), pa Grand Canyon reke Colorado (Mali Colorado in Flagstaff), Berlin kot socialna in politična velemestna posebnost (Človek s kladivom, 20. april, stoprva obletnica Hitlerjevega rojstva...) in narkomanski raj Amsterdama. Bralec se tako s piscem sprehodi skozi življenje sveta, oziroma kadar se pripovedovalčcvo pohajko- vanje ob doživljaju na ulici ali v postelji kakšnega umazanega najemniškega stanovanja za trenutek ustavi, skozi svet življenja, v katerem pa Morovič glede na svoje prejšnje literarne zapise vendarle odkriva nove pokrajine. Literarni impresionist namreč ni več soakter v kakšni narkomanski druščini, ki se giblje med lažnimi prekupčevalci, omamnim svetom droge, zarjavelimi injekcijskimi iglami, nadležno policijo in pretečim zaporom - to je bila glavna zaščitna znamka Morovičeve zgodnje proze. Od narkomanskega »zločina in kazni« nad lastnim telesom, ki pa pri Moroviču nikoli ni bilo deležno moralnih žuganj in vrednostnih imperativov, se Padalci selijo v kozmos telesne ljubezni. Manevrsko polje skorajda dovršeno stilizirane naracije tako postaja predvsem erotika, ubesedena kot divja, razvneta spolnost, kot vedno le trenutno razmerje med moškim in žensko ali neuspešna organizacija trajne zveze. Zvrstijo se Tamara, ki »obvlada zabave« (Zvestoba), »trda in nezavzetna« Siaran (iz istoimenske zgodbe), divje izčrpujoča K (Redakcija), najpogosteje pa kar ona, ne-razkrita neznanka, Ženska. In ženski - nimfomanki, nevrotičarki, zapeljivki, razuz-danki, željni nežne in iščoči globoke ljubezni - prvoosebni pripovedovalec celo prepusti svoje narativno krmilo, tako da se v isti zgodbi včasih izmenjata tako moška kot ženska perspektiva doživljanja. Dominantna pa vendarle ostaja govorica moškega, natančneje jezik tistega, ki se je rodil kot Andrej Morovič in so ga »osrečili z mojim imenom«, kot zapiše avtor v zgodbi Kiki z Montparnassa. Morovičev jezik je obenem tudi glavni adut njegove literarne igre. Izpiljen, premišljen, metaforično bogat, poln vznemirljivih besednih konstrukcij in miselnih preskokov, ki ga še posebej v nekaterih zgodbah (Azil, Počitnice na soncu...) zaznamujeta dva stilna postopka - genitivizem in adjektivizem, poudarjeno kopičenje genitivnih zvez in pridevnikov. Morovičev portret si med pisci mlajše generacije, ki je razvidno avtopoetiko (oziroma avtopoetike) izoblikovala na začetku osemdesetih let, vsekakor zasluži pripis »eden najvidnejših stilistov«. Z izjemo nekaj očitnih lektorskih pomanjkljivosti se je tudi v Padalcih dovolj strogo držal »delovnih faz« svojega ustvarjalnega procesa, ki ga je v že omenjenem klepetu z Nelo Malečkar označil z mislimi: »Stavki mi enostavno prihajajo in jaz jih potem meljem ali pa malo polikam po ta zadnji.« Njegovo »likanje« je namreč zgladilo skoraj vse stavčne gube. Ob prebiranju Morovičcvih Padalcev vendarle ostajajo tudi »drobci stekla v ustih«, a ne zaradi njihove homoerotične vsebine, za katero je v slovenskem literarnem prostoru obveljala navedena oznaka Braneta Mozetiča, temveč zato, ker njihovo branje pogosto ne spolzi gladko in tekoče. Bohotni, manieristični stil zahteva precejšnjo mero recepientove potrpežljivosti, fabulativna nit, ki jo s težavo izkoplje izpod debelih besednih nanosov, pa je pogosto pretrgana in skorajda nevidna. Konzervativna populacija bralnega občestva lahko spet hrepeneče zavzdihne o dobri, kompozicijsko dovršeni fabuli in se znajde pred večnim vpraševanjem o pravšnjem razmerju med vsebino in formo, med zvenom in pomenom besede v njunem neminljivem literarnem agonu. Jezikovna mreža, v katero bi lahko uspešno ujeli oba, pač ni nikoli dovolj gosto pletena. Ignacija Fridl Vid Snoj List in sen Mladinska knjiga, Ljubljana 1991 Morda bi lahko rekli, da je največje priznanje, ki ga lahko damo nekemu literarnemu delu ne glede na vse osebne elemente našega kriterija in na vrednote, ki jih izpovedujemo ali vsaj priznavamo, to, da se ob njem in zaradi njega vprašamo po temeljih in smislu literature. To nikakor ne pomeni, da so osebni elementi - v globalnem pomenu besede - nekaj nižjega ali manj vrednega, nekaj, kar bi zamegljevalo pravilno in dokončno spoznanje. Literatura je v svojem bistvu oblikovana osebno in samo s takim pristopom tudi dosegljiva. V potrdilo tega bi mogli navesti tako Rilke-jeve besede iz Pisem mlademu pesniku kot prošnje, s katerimi se začenjajo stari epi, prošnje za navdih, za božansko sapo, v kateri naj iz bogastva in prepolnosti notranjega življenja vzcveti pesem Izvori in vsebine pesnjenja so torej različni, sama svetloba notranjega, to pa pomeni osebnega, življenja pa je tista, v kateri se trenutek biti zgosti v pesem. In v isti svetlobi, naj ne bo odveč še enkrat pripomniti, se edinole razlomi pečat poetične besede: pesem postane tudi za bralca življenje samo v tej osvetljavi. Naj govori literarna teorija v danem trenutku tako ali drugače, naj bo v modi ta ali oni teoretik, branje v eksistencialnem ključu, vzpostavljenem na osebnem duhovnem naporu, je povezano z bistvom poezije v njeni transhistorični razsežnosti. Za to sfero, kamor sodijo tudi t. i. eksistencialije (tesnoba, hrepenenje ipd.), ki so ne le nujno osebni pojavi, temveč tudi najpristnejši izraz osebnosti, lahko velja, da je temeljna raven, na kateri se dogaja naše življenje. To pa je mogoče le tako, da prihaja tu do človekovega etičnega odločanja. Samo izkustvo lastne etične svobode namreč konstituira človeka kot izvorno svobodno bitje in le kot bitje izbire med dobrim in zlim človek, sleherni človek ohranja svoje dostojanstvo. Takoj bo kdo vprašal, ali ni ta pojem nepresegljivo zvezan z vizijo o človeku kot nosilcu zgodovine, kot subjektu sveta. Nikakor, seveda, ni podlage za enačenje tega dostojanstva s človekovo sub-jektnostjo z vsemi negativnimi konotacijami, ki jih ta sintagma nosi v perspektivi heideggerjanskega filozofiranja ali pri francoskih strukturalističnih in poststruktura-lističnih mislecih. Izkustvo omenjenega dostojanstva je nekaj najbolj resničnega, nekaj, kar sploh omogoča človekovo življenje in s tem med drugim tudi njegovo filozofiranje, znanost in umetnost. Brez tega izkustva, brez te, da tako rečem, eksis- tencialne evidence, bi bil človek v resnici vsota zgodovinskih, bioloških, družbenih in fizikalnih silnic. S tem preseganjem danosti ali vsaj z njegovo možnostjo se odpira vsakemu človeku enakopraven etičen položaj v družbi (ki ga seveda ne gre beležiti s sociološkimi merili), prav tako pa se uravnovesi njegovo razmerje z naravo: kot njen člen je za to skupnosti (so)odgovoren in mora v skladu s to (so)odgovornostjo omejevati oziroma prilagajati svoje posege vanjo, hkrati je kot del te strukture upravičen do svojega mesta. (Zato ni dopusten logičen sklep o nujnosti samomora oziroma o človekovi dolžnosti izstopiti iz življenja, da bi napravil prostor drugemu -človeku, živali, rastlini ali celo stvari. Pač pa mora ravnati v skladu z resnično nujnostjo, zaradi katere je mogoče z Albertom Schweitzerjem naravni red sveta poimenovati nepojmljiva groza življenja.) Brez osebne etične odgovornosti torej ni človeškega življenja v polnem pomenu; razumljivo je, da to isto načelo nosi tudi vsako umetnost, ki je kaj več kot le estetska fascinacija. Po drugi strani je res, da ti elementi v svoji splošnosti še ne zadostujejo za nastanek umetnine. Tisto, kar specificira umetnost in z njo seveda poezijo, je poseben pogled na resničnost, specifična, nenadomestljiva ontološka perspektiva. To natančno ugotovitev je postavil pred precej več kot dvema tisočletjema v Državi Platon in zdi se, da vsi kasnejši znanstveni pristopi k umetnosti, ki so bili količkaj plodni in ustrezni, predstavljajo le nove, podrobnejše tematizacije Platonove misli in jo na ta način potrjujejo. V tem smislu umetnina, še posebej pesniška, sicer nikakor ni nekaj metamoralnega, vendar sega onstran črte, ki razmejuje različne in raznotere etično pogojene vizije posameznikov. To pomeni, da neko umetnino zaznamo v njeni umetniškosti ne glede na to, ali v najglobljem jedru sprejemamo njeno etično usmeritev. Drugače povedano: umetnina imenujemo tisto delo, ki nam na poseben, ne-zvedljiv način predoči resničnost, in to tako izrazito, da se vprašamo po smislu tega predočenja. Važno pa je, da ta resničnost ni postavljena apodiktično, kot nekaj razpoložljivega, scela nevprašljivega, kar smo tako rekoč prisiljeni sprejeti. Tedaj smo že na tleh te ali one ideologije in to se zgodi, bi lahko rekli, vselej, kadar umanjka etični moment umetnosti. In v čem obstaja etični moment umetnosti? V avtorjevi (in bralčevi) zavesti, da je mogoč tisti posebni pogled na realnost, ki ga nudi prizma umetnine, le če se zanj odločimo, če ga hočemo vzdržati. Zanj je potrebno tisto, kar je imenoval Hume pravilna naravnanost, to pa pomeni predvsem odprtost in posluh za specifično govorico umetnosti, za njeno izrekanje celote skozi fragment, za njen avtonomni glas o temeljih človekove eksistence in o samoti v temnem dihu niča. Vprašanje po smislu umetnosti je lahko samo nekaj trajnega, ponavljajočega se, ker se le-ta dogaja korelativno s človekovim življenjem in je zato pravzaprav nenehna globalna artikulacija njegovega sveta. Potemtakem bi umetnino ne glede na lastne preference in etično vizijo mogli označiti kot prostor soočenja s samim seboj. Zdaj se smemo vrniti k izhodiščnemu stavku. V luči pravkar zapisanih ugotovitev se mi kaže pesniški prvenec Vida Snoja List in sen kot knjiga, ki ji moram izreči prav tisto priznanje, o katerem govori uvodni stavek. Če pravim moram, ne mislim na svojo kritiško dolžnost, še manj seveda želim z govorom v prvi osebi vsiljevati svoje mnenje in ga predstavljati kot nekaj objektivnega in potemtakem obveznega; nič od tega, opozarjam na notranjo potrebo in skušam ostati zvest svojemu razumevanju umetnosti (poezije), ko skozi, spričo omejenega prostora površen, kritiški pretres in duhovni prerez opisujem srečanje s seboj, kakor mi gaje omogočilo srečanje s Snojevimi pesmimi. Iz več razlogov se mi zdi odveč navajati avtorjeve biografske podatke in bibliografske enote; sicer je bilo temu že večkrat ustreženo, ne nazadnje ob podelitvi nagrade za najboljši knjižni prvenec v zadnjih dveh letih. Večina kritiških zapisov je poudarila vpliv Snojevega branja in interpretacij raznih pesniških del in opusov na njegovo lastno poezijo. Drugi ključni poudarek so kritiki postavili na avtorjevo eru-dicijo, ki v temelju zaznamuje značaj njegovih pesmi. Z obojim se je mogoče strinjati, a le s pomembnim pristavkom: Snojevo branje, kot se zrcali v njegovi pesniški besedi, je izrazito dialoško, aktivno, ustvarjalno; tudi erudicijio gre razumeti v tem smislu: vtis, ki ga dobi bralec, ni vtis o obsežnem, polihistorskem pesnikovem znanju, temveč o njegovi zbližanosti s posameznimi govoricami pesniške, pa tudi religiozne ali, če hočete, občeduhovne tradicije. Temeljno načelo njegovega poseganja v tradicijo je vzpostaviti komunikacijo. Točke, v katerih se opira na izročilo, torej ne predstavljajo zgledov, še manj norme. Njihov pomen je drugje: pesnik želi priklicati svetove, ki jih povzemajo in utelešajo besede različnih časov, da bi se soočil z njihovo resničnostjo, s posebnim, neponovljivim izkustvom posameznikov, ki sta ga sooblikovali njihova prostorska in časovna določenost, in da bi doživel točko, v kateri se ti svetovi odpirajo izvenčasovni razsežnosti človeške eksistence. Tematizacija te osnovne bivanjske ambivalence predstavlja bistvo poezije; njena osnovna struktura, lahko bi rekli celo njena identiteta obstaja v jezikovni artikulaciji te usodne razpetosti življenja. List in sen se na izviren način vključuje med pesniške knjige v tem temeljnem pomenu. Nekatere navzven vidne značilnosti Snojevega prvenca potrjujejo njegovo notranjo, duhovno naravnanost. Že na prvi strani se kot moto pojavljajo trije krajši citati iz zgodovinsko različnih obdobij, različni tudi po duhovnih področjih, iz katerih so vzeti: prvi, Derridajev, pripada teoriji, poetiki, ki se v izrazu približuje svojemu predmetu, drugi je delček Safer ha-Scharjevega religiološkega razmišljanja in tretjega predstavljajo trije verzi Paula Celana. Z njimi so označeni trije osnovni viri Snojeve dejavnosti in inspiracije, katerih stičišče predstavljajo njegove pesmi, zrasle, kot omenjeno, iz fundusa sleherne resnične poezije: iz doživetja lastne usode. S svojo jezikovno raznoterostjo (dva citata sta nemška in eden francoski), ki še dodatno izstopi v odnosu do njegovih avtorskih besedil, ti citati opozarjajo na še en važen element: na problematiko jezika. Vsaka pesem je na neki način problematiza-cija jezika in morda tudi poskus odgovora nanjo, vendar že ta izhodiščni metaling-vizem nakazuje, da se avtorjeva misel ukvarja s tem vprašanjem v najglobalnejšem pomenu. Seveda o njih ne govori zgolj eksplicitno, temveč skozi neprestano jezikovno samorefleksijo, ne glede na to, ali se dotika svoje ljubezni (Najin delež, Pridi, Nobena prošnja) ali kontemplira kak zanj posebno pomemben umetniški svet (Mrk vArlesu, Georgu Traklu). V številnih pesmih je sicer tudi na vsebinski ravni razvidna avtotematizacija (npr. Nekaj v jeziku, Obratnik), kljub temu pa je mnogo odločnejši avtorjev napor na formalni ravni: oblikovanje novih besed, preizkušanje nenavadnih, včasih osupljivih sintaktičnih prijemov in - morda pod malce preočitnim Grafenauer-jevim vplivom - intenzivno vključevanje tujk. List in sen je pesniška knjiga, ki povzema oba v zadnjih desetletjih na Slovenskem prevladujoča trenda: modernistično odkrivateljstvo in postmodemistično spoštovanje tradicije. V veliko večji meri kot številne pomembnejše slovenske zbirke zadnjih let se Snojeva poezija ukvarja z lastnim ontološkim statusom in eksistenčnim modusom, po drugi strani pa je mogoče reči, da bi le malo kje lahko našli tako obsežno in globoko navezavo na raznotera področja tradicije. Tudi zato Snojev prvenec z redko intenzivnostjo postavlja pred bralca uvodoma omenjeno vprašanje o naravi in smislu poezije in umetnosti nasploh. Naj kljub temu končam s pripombo, izrečeno z osebnega stališča, ki pa, kot sem skušal pokazati, za umetnost nikakor ni nebistveno. Ponekod je čutiti, da pesnika vodi predvsem ideja o tekstu kot neizčrpnem generatorju pomenov in da ta ambicija prekriva njeno doživljajsko vsebino. Zato se včasih zazdi, da gre pesnik korak predaleč in razbije za pesem konstitutivno neposrednost, ko jo skuša podaljšati v fragment neskončne igre jezika. To seveda ni očitek, kakršne iz svojega negeneracijskega nerazpoloženja rad naslavlja Denis Poniž, temveč osebna sodba. Iz nje izhaja vprašanje, na katerega bo odgovorila Snojeva pesniška bodočnost. Brane Senegačnik ROBNI ZAPISI Mateja Sever PRIVLAČNOST NESRAMNIH USTNIC samozaložba, 1992 Mlada pisateljica Mateja Sever v svoji drugi knjigi (tudi ta je izšla v samozaložbi) s precej modernimi pripovednimi postopki, katerih posledica je ohlapen fabulativni okvir, izpove in opiše razmerje prvoosebnega pripovedovalca (ki je verjetno pisateljica sama) do ljudi, predvsem do moških, katerih imena so hkrati naslovi poglavij v knjigi: Al, Amir, Dino. Ob tem opisu se njen prvoosebni lik razceplja, saj deluje ponekod kot odrasla figura s svojo ženskostjo in s skorajda prepotenciranim egom, ponekod pa kot izrazit puer aeternus. To daje (njenemu) odnosu do ljudi posebno ustvarjal- nost in spontanost. Iz tega razcepa, ki je pravzaprav tudi razcep med telesom in dušo, se rojeva boleče spraševanje o smislu na eni strani ter stalno odgovarjanje o praznini na drugi strani. Tako nujno ostaja vsakršen poskus zbližanja z moškim ujet v igro vloge (poglavje z naslovom Ti), ki jo igra prvoosebni lik - zato pa nazadnje vselej neuspel in lažen, saj se v njem ni zmogel realizirati cel človek, pač pa le njegova vloga kot del. Na tem mestu se etična problematika, ki jo odpira knjiga Privlačnost nesramnih ustnic, radikalizira v končno spoznanje prvoosebnega lika, da je vsak človek prvinsko in a priori sam: »V nikogaršnjo praznino se ne morem zavleči, razen v svojo.« (Nina Grafenauer) Pavle Zidar SPOKORNO ROMANJE Mihelač, 1992 Knjiga v diptihu: prva zgodba »Medju-gorje« kot notranji kronopis romanja, opremljen z meditacijo lastne preteklosti in seveda, v narekovajih, Canterburyj-skih zgodb drugih romarjev. Druga zgodba: težko razberljiva nit, ki se suka med premislekom o kaosu, naključju in usodi, tja do vprašanj o čudežih, ki se godijo med človekom in Bogom. Splošen vtis povsem nedogodkoven, ker je zunanje dogajanje razdrobljeno z »dogajanjem« meditacije, v tem pa je ravno kontinuiteta med obema pripovedma. Obe sta pisani zelo avtorsko; Zidar omenja ob koncu druge, da evangelijev ni razumel, dokler jih je bral kot pisatelj in stilist. Odtod pa verjetno sledi, da tudi Spokornega romanja po njegovem ne gre brati zgolj »bralsko«, ampak tudi malce »romarsko«. Morda torej malo težko berljiva reč, zlasti za lahkotnejše nravi, a vendarle se primeri včasih, da... (Matija Ogrin) Ivan Sivec PESEM NJENIH ZVONOV Mihelač, 1992 Pred nami je ponatis Sivčevega prvenca izpred dveh desetletij. Bralski publiki elitne literature ostaja Ivan Sivec slej ko prej manj znano avtorsko ime; njegov obsežni knjižni opus je namreč posvečen kmečki povesti in njeni ciljni grupi bralcev. Čemu ta dihotomija med obema publikama, je tako vprašanje razmerja med elitno in trivialno literaturo kot tudi posebnega statusa kmečke povesti v slovenski književnosti. Pisci teh tekstov so namreč bralcem vedno ponujali tudi določen model za odgovor na »kmečko vprašanje«, od konzervativnih do socrea-lističnih variant. Sivčev odgovor na ta problem je za žanr kmečke povesti presenetljiv: smrt vseh glavnih junakov, dogajanje, ki ga proti smrti glavne osebe poriva smrt stranskih oseb. Kmečko življenje je torej postavljeno v položaj brez izhoda, saj je povsem predano pustoše-nju človeške zlobe in silam naključja, ki je vedno le razdiralno. Morda je ta tekst iz leta 72 poseben odgovor na svinčeno agrarno politiko tistega časa. Knjiga ima nesporne silne kvalitete, to branju seveda prižiga zeleno luč. Toda zgodba, ki ele-mentarnost zemlje in kmetstva postavlja kot prizorišče dejavne smrti, ima v času new agea in drugače pojmovane narave verjetno vseeno diahroničen položaj. (Matija Ogrin) Jože Udovič ZAPISI V TIŠINO Cankarjeva založba, 1992 Ali lahko pesnik piše zasebni dnevnik bistveno dnigače kot poezijo, je eno izmed vprašanj, ki si jih bralec lahko zastavi ob branju Udovičevih dnevniških zapiskov. Odlomki, ki jih je izbral Tone Pavček, nam pokažejo, kakšne naplavine Časa so pesnika vznemirjale, kako jih je strukturirala njegova percepcija in kaj je čutil v odnosu do njihove fizično-zgodo-vinske stvarnosti. Pri marsikaterih odlomkih je ta smernica že tako stopnjeva- na, zlasti pri opisih narave, da so že prave pesmi v prozi. Iz njih že veje znana poetičnost njegovega pesništva, a se hkrati kaže tudi avtorjev visoki nivo kriterijev o tem, kje teče meja med poezijo in prozo. Udovič nam uvodoma pove, da je poezija nekaj, kar sega v kaos podob in jih razmešča v novo skladnost, ki naj se naseli v človeku. Zapisi v tišino so torej tudi ekspozicija predpostavk, ki stoje na začetku nekega pesnjenja. Na eni strani torej predpostavke, na drugi poezija, vmes pa nekaj, kar se ozira na obe strani. Zapisi v tišino. (Matija Ogrin) Friedrich Nietzsche VOLJA DO MOČI Slovenska matica, Ljubljana 1991 (Prevedel Janko Moder, spremna beseda Ivan Urbančič) Po zaslugi Slovenske matice so poglavitni Nietzschejevi filozofski spisi sedaj dostopni tudi v slovenščini, kar je glede na siceršnjo ažurnost slovenskih prevajalcev filozofske »klasike« nedvomno velik dosežek. Prevod Volje do moči pomeni piko na i, saj je tu N. misel izpeljana do konca v vsej svoji radikalnosti. Knjiga je izšla šele po N. smrti - od tod polemične debate o njeni »originalnosti« in pripombe na račun urejevalcev in izdajateljev. Ne glede na to je gotovo, da ni N. filozofija po dobrem stoletju nič manj Mircea Eliade KOZMOS IN ZGODOVINA Društvo za primerjalno religiolo-gijo, Ljubljana 1992 (Prevedel Igor Bratož) Kozmos in zgodovina je prvi slovenski prevod kake od Eliadejevih knjig, hkrati pa tudi uvodni korak nove knjižne zbirke Hieron, ki se jo je namenilo izdajati zgoraj omenjeno društvo. Mircea Eliade je eno najbolj znanih imen s področja primerjalne religiologije, vede, ki je na Slovenskem precej nerazvita. Zanjo namreč ni bilo pravega interesa niti s strani marksistično obarvane »sociologije religije« in še manj med katoliškimi teologi, saj primerjalni pristop zahteva enakovredno upoštevanje različnih religioznih fenomenov in tradicij, kar pa v luči edino zveličavnega nauka že pomeni korak v herezijo. Eliadcjeva knjiga je podnaslo-vljena Mil o večnem vračanju; avtor se ukvarja z »ontologijo« t.i. primitivnega človeka, za katero so bistveni arhetipi in izzivalna kot ob svojem času. Morda njen pravi čas celo prihaja, saj ve N. - v kontekstu svoje kritike evropske modernosti - marsikaj povedati o resnici liberalne demokracije, socializma, krščanstva, Cerkve kot posvetne institucije, o idejah in vrednotah evropske metafizike itd. Ne glede na to, ali je N. poskus prevrednotenja vseh vrednot uspel ali ne (vprašanje je namreč, ali lahko skrajnim in toliko bolj zavezujočim konsekven-cam N. filozofije pobegne njegova lastna »resnica«), se njegove filozofije ne da vzeti na znanje »kar tako«, kot nekaj poljubnega in »zgolj filozofskega«. Sicer pa sam, pač v skladu s svojo filozofijo življenja, pravi, da vsakdo lahko misli le toliko, kolikor lahko prenese... (Matevž Kos) ponovitve. Temu ustreza posebno pojmovanje časa oziroma zgodovine, ki je v arhaičnih družbah v nasprotju z judov-sko-krščansko linearnostjo in progresiz-mom razumljena ciklično: vsak dogodek, vsako dejanje (tudi tisto najbolj) vsakdanje, ne samo obredi in rituali) ima simbolno funkcijo. Ponavlja namreč neki izvoren, »nebeški arhetip«. »Vse, kar počne arhaični človek, je bilo storjeno že prej, njegovo življenje je nenehno ponavljanje kretenj, ki so jihspočeli drugi.« Eliade dokazuje, daje princip ponavljanja predvsem nasledek upiranja zgodovinskosti in njeni linearnosti, ki bi postavila pod vprašaj celoten koncept bivanja in realnosti »predmodemega« človeka. Kozmos in zgodovina še zdaleč ni zgolj odlična študija o načinu življenja in mentalnih obrazcih starodavnih družb, ampak tudi izziv za vse, ki niso povsem prepričani, da o kozmosu, zgodovini in sebi že vedo vse. (Matevž Kos) BORIS PASTERNAK Mladinska knjiga, Ljubljana 1991 (zbirka Lirika, 72) (Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Tone Pavček) Med sentiš komadi na terasi obmorskega kraja vsak večer zaigrajo »Laro«. Paster-nakove pesmi (o naravi, poeziji in lju- bezni) zvenijo drugače. Je to stvar prevoda, ruskega sentimenta ali močnega pesnika, da so metafore tako neslišano drzne, tako rezko-široko gostobesedne? (»Z lopatami kot na jesen veslajo breze in topoli.«) Pravili so mu komorni pesnik, pesnik za izbrance in pesnik za pesnike. So že vedeli, zakaj. (Darja Pavlič) ELSE LASKER-SCHULLER Mladinska knjiga, Ljubljana 1991 (zbirka Lirika, 71) (Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Niko Grafenauer) Daje bila ljubezen njena zvezda vodnica, spozna, kdor bere verze Else Lasker-Schuller. Morala je veliko potovati, kajti njeni zapisi so utrinki s postaj, na katerih je srečevala moške, moške, moške. (»Če me pogledaš, se mi zmedi srce.«) Cilj je bil gotovo drugje, ne na Oljčni gori, kjer je pokopana, toda izmaknila se ji ni le domovina - izgubila je tudi mater , sina in veliko ljubezni. Ostale so besede, da je z njimi izrazila bolečino in hrepenenje: besede kot zvezda, (umirajoče) nebo in modra barva. (Darja Pavlič) EDGAR ALLAN POE Mladinska knjiga, Ljubljana 1991 (zbirka Lirika, 70) (Izbral, prevedel in spremno besedo napisal Andrej Arko) V imenitnem prevodu Andreja Arka se obešenjaški ptič oglaša z zloveščim »prav nikdar«. Avtor prve detektivske zgodbe je zatrjeval, da je otožna lepota najbolj pesniška izmed vseh snovi, zato je v slavo in čast preminulih lepotic spesnil kar nekaj poem, ob katerih pa znajo ljubitelji (in kritiki) bolj vsakdanje lepote ostati mrtvo hladni. Malodane vsaka pesem je opremljena s podatkom, da gre za mladostne verze. To kaže razumeti bolj kot opravičilo. (Darja Pavlič) Vasja Predan Theatralia Knjižnica MGL, Ljubljana 1991 Theatralije bogatijo obsežen korpus zbirk gledaliških kritik, esejev, robnih zapisov in priložnostnih zabeležk, kijih slovenska teatrologija beleži v dnevnem in revialnem tisku od Koblarjevih in Kraljevih prispevkov do misli sodobnih gledaliških kritikov, med katere se z razpoznavno kritiško pisavo uvršča tudi Vasja Predan. Tudi njegovi tokratni zapisi imajo publicistično preteklost, ki pa v zbirki ni navedena, kar je precejšnja pomanjkljivost tako za nadaljnje strokovne reference kot za priložnostnega bralca Theatra-lij, ki nad gledališkimi dogajanji nima natančnega pregleda. Delo je razdeljeno na štiri dele. V Esejih Vasja Predan »spregovarja« vse gledališke jezike. Odgovarja na vprašanja o dramatiki, scenografiji, kostumo-grafiji in kritiki in analizira posamezne gledališke projekte, na primer Pandur-jevega Fausta in Hamleta. Krokiji, drugi razdelek Theatralij, sestavljajo zapisi, ki so nastali ob obletnicah slovenskih igralcev, kritikov ali dramatikov. S kritikovih obiskov berlinskega festivala Theater-treffen leta 1981 in 1984 lahko v razdelku Poti dobimo živ prerez nemške gledališke produkcije tekočega leta. V četrtem delu, Odgovorih, pa se Predan sprehodi po lastni kritiški delavnici. Njegovo av-topoetiko zaznamuje vedenje, da ne obstaja »trajna in univerzalna aksiologija« in da kritikov vsakdan še kako vpliva na njegovo teoretsko početje. (Ignacija Fridl) Vili Ravnjak Mariborski gledališki nemiri Knjižnica MGL, 1991 Vili Ravnjak v sodobnem gledališkem svetu ni znan kot najmlajši dramaturg, ki je na slovenskih tleh kdajkoli postal umetniški vodja kakega od institucionalnih gledališč, temveč tudi kot plodovit dramatik. Njegovi so Aneks, Caravag-gio, pa predelava mita o Tugomerju, ki so jo v sezoni 1991/92 krstno uprizorili na odru Mestnega gledališča ljubljanskega. Zbirka polemik, gledaliških zapisov in esejev z naslovom Mariborski gledališki nemiri so spomini na Ravnja-kovo, zdaj že minulo »umetniško« di-rektovanje v mariborski Drami, spomin na takratne boje s preživelo socrealis- tično organizacijo in repertoamo politiko omenjene institucije, na uveljavljanje sodobnih gledaliških prijemov pri delu z igralci in mladimi, na trenutke, ko se je sodobna dramatika približala mariborskemu gledališkemu občinstvu. Ne nazadnje so kronika nekega prehodnega obdobja, ki je omogočilo, da je mariborska Drama pod Pandurjcvim vodstvom postala osrednja slovenska gledališka hiša. Knjiga pa ni le obujanje nemirnih časov v mariborskem teatru, temveč v drugem delu tudi pomemben teoretski diskurz o političnem gledališču na Slovenskem, paradoksu med znanostjo in umetnostjo ter sodobnih gledaliških tokovih, posebej o postmodernizmu. (Ignacija Fridl) Marko Sosič ROSA NA STEKLU Založništvo tržaškega tiska, TYst 1991 Prozni prvenec Marka Sosiča prinaša šestnajst novelet, pisanih v realistični maniri in obogatenih s fantastičnimi vložki. Sosičevi junaki so največkrat t.i. mali ljudje. Svoje dneve preživljajo v obmejnih krajih, v slovenskih vasicah Tržaškega krasa. So nekoliko čudaški ali pa vsaj nagnjeni k sanjarjenju in hrepenenju, ki pa znotraj avtorjeve pripovedne strategije ostaja netematizirano. Prispe- vek k Sosičevemu žalobnemu akvarelu so še sentimentalno humanistični toni, ki sugerirajo tragično občutje življenja. Nekatere zgodbe so fabulativno spretno zastavljene in spisane v preprostem in nevsiljivem jeziku. Tok pripovedovanja pogosto zmotijo fantastični preobrati in nadrealistične vizije, ki se zdijo nepotrebne, še zlasti, ker so ti preskoki dramaturško povsem nemotivirani. Pač pa je zelo posrečeno izbran naslov knjige. Tako rekoč izreka, spekulativno rečeno, njeno resnico. (Matevž Kos) p PT"* I