List št. 44.
Od kdaj pregovor:
„Ga v žakelj dene" *)•
V  slavnem Beču, na cesarskem dvoru Zrase pomladanska krasna roža, Krasna roža , mlada Bojoslava ,
Ki je bila vsih lepot lepota. Vitezi, junaki po Europi, Zlahtniki izhoda in zahoda So pri čaru Maksu jo snubili. Ali vsacemu odreče ona, Vsacemu odreče svitli cesar; Samo dvema vitezoma mogla Prošnje ni odreci Bojoslava, Samo dvema mogel vitezoma Prošnje ni odreči svitli cesar. — Ravbar, sin slovenskega naroda, Ino španjski vitez gostolasec, Dika vitezov, junakov krona, Prosita oba za njeno roko. Car bi dal jo obema vitezoma, Ker oba sta mu enako ljuba In enaka hrabra v sili boja5 Al obema dati je ne more. Zdi junakov svojih se mu škoda , Da za deklico bi se končala, Toraj pošlje svojega oproda Po sovetovavca Modroslava, Poroči mu priti brez odloga. Pride Modroslav in cesar jame: »Dva junaka, dva prijatla moja, Snubita pri meni Bojoslavo , Dal bi jo obema vitezoma, Ker oba sta mi enako ljuba In enako hrabra v hrupu boja, Al obema dati je nemorem, Zdi junakov tacih se mi škoda, Da za deklico bi se končala, Se razperla ljubosuma vroča«. Pa zaverne Modroslav cesarju: »»Svitli cesar, vsih vladarjev krona! Moj sovet je tak in moja misel, Da, ko jutro dan zašije zora,
V  čudni boj junaka oba povabiš, Daš namesti smertnega orožja
V  hrabre desne jima dolge žaklje, In naznaniš, da je tvoja volja, Dati njemu mlado Bojoslavo , Vžakelj ki z m asi borivca svoga In nad glavo   žakelj mu zaveže. S tacim bojem bosta oba dovoljna, Ker oba sta tacega poguma,
Da se čudi jima cela vojska.«« — Pa pokliče car junaka k sebi, Reče jima, da je njega volja, Dati njemu mlado Bojoslavo, V žakelj ki zmaši borivca svoga In nad glavo žakelj mu zaveže. Z bojem tacim malo le dovoljna, Ker oba sta verla korenjaka Ideta iz carskega poslopja. ________ I" še predenj solnce gre za goro
*)    Poleg povesti Valvazor-a v 11. bukvah.
In se vieže tihi mrak na polja , Le raznese po širocem mestu, Kako dva junaka jutro zgodaj Bila bosta se za Bojoslavo. — (Konec sledi.)
List št. 45.
Od kdaj pregovor:
„Ga v žakelj dene".
(Konec.)
Ko zašije drugo jutro zora,
Vsih strani vali se gosto ljudstvo
In nabere brezštevilna množ'ca
Se na tergu pred cesarskim dvorom j
Gledavcev napolnijo se oknja
Krog in krog po tri verste visoko.
Pride car iz svojega poslopja,
Vsede na visocem se altanu,
Za njim dva junaka, dva oproda }
Pa junakoma pomigne k sebi,
Da namesti smertnega orožja
V hrabre leve jima dolge žaklje.
Pa koračita junaka močna
Na bojišču eden zoper druga.
Zdaj ozre se ljudstvo na Španjola ,
Meril je tri vatle in tri palce,
Krepka kakor jeklo mu je roka,
Pod njegovo nogo tlak se trese,
Bliska se oko mu polno ognja 5
Zdaj stermi nad Ravbarjem Slovencem,
Bila mu do tal je brada gosta
In nazaj od tal do pasa zopet,
Krepka, kakor jeklo mu je roka,
Da drobil je z njo železne podkve,
Bliska se oko mu polno ognja.
Ravbarja zagrabi španjski vitez
In tri čevlje dvigne nad zemljo ga,
Pa ne more stlačiti ga v žakelj;
Pa zagrabi Ravbar mi Španjola,
Ga zagrabi mi za krepko ramo.
In šest čevljev dvigne nad zemljo ga.
Trikrat ga zasuče mi nad glavo ,
Pa potem zmaši ga v žakelj komaj,
Ter nad glavo žakelj mu zaveže ,
Ga zaveže, zmaga mi Španjola.
Zdaj poklekne Ravbar pred cesarja,
Cesar pa se dvigne iz prestola
In pripelje v dar mu Bojoslavo,
Ki je bila vsih lepot lepota.  —
Tako se končala je ta pravda,
In pregovor: — pravi stara zgodba —
»V žakelj dene ga« od tod izvira.                C