KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni Brad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt		Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	Pa p,
LETNIK XXII. / ŠTEVILKA 47	CELOVEC, DNE 19. NOVEMBRA 1970	CENA 2.50 ŠILINGA
Obisk predstavnikov slovenske vlade v Vidmu
Proračun mora upoštevati potrebe koroških Slovencev
Tako na državni (v dunajskem parlamentu) kot na deželni (v koroškem deželnem zboru) ravni sc vrši v teh jesenskih dneh debata o zveznem oziroma deželnem proračunu. Proračun odloča o gospodarski politiki naslednjega leta in je zaradi tega izredne važnosi.
Dolgoletna upravičena zahteva koroških Slovencev je ta, da bi zvezni in deželni proračun upoštevala tudi kulturne in gospodarske potrebe slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Vedno spet sta se obračali obe osrednji organizaciji koroških Slovencev na pristojne zvezne in deželne oblasti in zahtevali primerno upoštevanje svojih teženj v proračunih. Pri tem sta se med drugim oprli na člen 68 senžermenske državne pogodbe, ki sc glasi:
»In Stadten und Bezirken, wo eine ver-haltnismaBig betrachtliche Anzahl oster-reichischer Staatsangehoriger wohnt, die einer Minderlieit nach Rasse, Religion oder Sprache angehoren, wird diesen Minder-heiten von allen Betragen, die etwa fiir Erziehungs, Religions- oder Wohltatigkeits-zwecke aus offentlichen Mitteln in Staats-, Geimende. oder anderen Budgets ausge-worfen werden, ein' angemessener Teil ,zu Nutzen und Vcrwendung gesichert.«
Ta določba govori torej jasno o posebni postavki v proračunih. Čeprav smo se skupno z Zvezo slovenskih organizacij že večkrat in tudi letos spet obrnili na koroško deželno vlado glede take posebne postavke, smo vedno spet dobili s strani gospoda deželnega glavarja odklonilen odgovor. Nikakor pa se ne moremo pridružiti argumentaciji koroške dežele, da je proračun sestavljen po stvarnih načelih in zaradi tega takega postopanja ne dovoljuje. Deželni glavar v svojem odgovoru nadalje ugotavlja, da pospešuje deželni proračun kulturno dejavnost vseh deželanov, torej tudi koroških Slovencev. Nikakor nočemo prezreti dejstva, da podpira deželna uprava vedno spet po tozadevnih prošnjah kulturne dejavnosti koroških Slovencev, vendar nam gre po omenjenem členu senžermenske pogodbe posebna postavka v pro-računu, sicer člen 68 sploh ne hi bil sprejet v mirovno pogodbo, kajti dejstvo, da morajo javni proračuni v demokratični državi biti odprti vsem deželanom oziroma državljanom, je samo po sebi umevno.
Tudi v osnutku zveznega proračuna, ki bo v teh dneh sklenjen (ali pa ne?) v dunajskem parlamentu, smo zaman iskali posebne postavke za kulturne in gospodarske težnje koroških Slovencev. Naša tozadevna skupna prošnja je kakor v preteklih letih tudi letos šla na dunajski Ballhausplatz.
Ne iz občutka zavisti, ampak ker želimo naše upravičene težnje podpreti s krepkimi argumenti, bi še opozorili na to, da upošteva deželni proračun zvezne dežele gradiščanske Hrvate, da upošteva deželni proračun Furlanije Julijske-krajine tržaške in goriške Slovence ter njih kulturno-vzgojne težnje. Zato danes ponovno opozarjamo, da so tudi država v zveznem, dežela v deželnem in posamezne občine v občinskih proračunih dolžne, da na primeren način podprejo koroške Slovence s finančnimi sredstvi.
Delegacija izvršnega sveta Slovenije, ki se je 6. 11. mudila v Vidmu, kot gost videmskega pokrajinskega odbora, se je s sogovorniki sporazumela za ustanovitev nekaj tehničnih dvostranskih komisij, katerih naloga bo preučevanje specifičnih področij (kultura, prosveta, šolstvo, turizem, •gotspojdlamsitivpi, skupine naložbe ilfcd.).
Predsednik videmske pokrajine odvetnik TuireMo je posvetil precejšnjo pažnjo turizmu.
Za nijiiim jte spregovoril predstavnik videmske 'trgovinske zbornike d,r. Job, ki se je zavzel, da bi se vsem prebivalcem v deželi omogočili prehod mejie z osebno izkaznico, kair jugoslovanske oblasti že dovoljujejo, ne pa italijanske.
V zadnjem delu svojega posega je dr.
do vprašanj tega prebivalstva. Mislim, da lahko rečem, da so tudi napori predsednika dežele Bcrzantija in vlade Furlanije-Julij-ske krajine bili dobro sprejeti v Sloveniji. Vemo za obisk v Sloveniji in obisk slovenske manjšine pri dr. Berzantiju, kjer je bil govor o njenih pravicah, da enakopravno živi. Z zadovoljstvom spremljamo skrb glede slovenskega jezika na šolah in za stolico slovenščine na videmski fakulteti za moderne jezike. Istočasno je to obveza slovenskega naroda in izvršnega sveta, da materialno, politično in moralno skrbi, da se italijanska manjšina v Sloveniji počuti dobro in da uživa vso podporo v enakopravnosti in ob jamstvu družbenega, gospodarskega, kulturnega, nacionalnega razvoja.«
Dodal ;je še, da so za odnose med Slove-
raijp i,n Furlanijo važni tudi gospodarski problemi.
Po tehničnem poročilu Leopolda Krese-ta je orisiail predloge o kulturnem sodelovanju republiški sekretar za kulturo Slavko Bohanec, kti se je zavzel za trijezično skupino .revijo s Koroško im Furlanijo,, večer furlanske umetnosti v Ljubljani in podoben večer v Vidmu. Zavzeti ste je tudi za prehod od elitnih gostovanj, v prestollnicah za razširitev 'sodelovanja na prosvetnem 'področju, tudi, z obiski krajievmiiih kulturnih skupin v mamjišiih imesitilh itn vaseh videmske pokrajine. Predlagali je ustanovitev dvostranske komisije za sodiellbvanje na kulturnem i:n šolskem področju.
ljudi. Polovica jih je ostala brez strehe v bolečini in strahu, ker so bili priča potopa.
Gangesovo delto je podobna katastrofa prizadela leta 1876, ko je prav tako strahovit orkan povzročil okrog 300.000 mrtvih. Največja elementarna nesreča v zadnjih sto letih pa je bilra na Kitajskem leta 1887, ko je reka Hvang-Ho podrla bregove, poplavila obsežna področja iin povzročila 900.000 človeških žrtev.
»Rdeči polmesec« vzhodnega Pakisitalna j,e zaprosil mednarodni Rdeči križ za takojšnjo poimoč prizadetemu prebivalstvu.
Dr. Jožef Kostner -25 let krški škof
Po odhodu nadškofa dr. Rohracherja v Salzburg je bila Koroška brez svojega škofa. Velika je bila, okoli leta 1945, skrb koroških katoličanov, kdo bo postal njih škof.
Papež se je tedaj odločil za 49-letnega doktorja teologije in filozofije ter župnika stolne župnije, Jožefa Kostnerja. Bilo je to 25. junija 1945. Posvečenje novega škofa so opravili dne 5. avgusta 1945, v celovški stolnici škofje: dr. Rohracher, dr. Hefter in dr. Šarič iz Sarajeva.
Svoj srebrni jubilej je krški škof pred kratkim praznoval v celovški stolnici. Vse dekanije so poslale delegacije h tej slovesnosti (8. novembra). Dan na to pa je dr. Jožef Kostner na sedežu krške škofije sprejemal številne čestitke častnih gostov cerkvenega, političnega, kulturnega in gospodarskega življenja.
General de Ganile - pokopan
»Žalna skupščina, ki so se ji pridružili milijoni ljudi po svetu, nam je priča, kako čislan je bil mož, katerega je Bog poklical k sebi.« S temi besedami je prvi nadškof v Franciji, kardinal Marty v četrtek, 12. 11. v katedrali Notre-Dame v Parizu pozval žalne goste, naj se v duhu spominjajo rajnega generala de Ganila (umrl v torek, 10. 11., zvečer, star 80 let.)
Rekviemu je prisostvovalo 80 državnih ■poglavarjev in vladnih vodij, med njimi ameriški predsednik N:ixon iin sovjetski predsednik Padgami. V počasitditev spomina velikega francoskega državnika, se je pred cerkvijo zbnailo najmanj 70.000 ljudi. Ob začetku maše zadušnice so zvonili zvonovi v 50.000 cerkvah Francije, v katerih se jie pri božjih službah na deset tisoče Francozov .spominjalo umrlega generala.
Popoldne istega dne so v vasi Colom bey de Deux Eglises pokopali generalove zemeljske ostanke. De Ganile je v svojem testamentu izrazil željo, da naj ga pokopljejo po smrti čisto preprosto, brez državniškega pogreba.
..Lunohod I" vozi po Mesecu
Od torka, ob 7,28 vozi na našem Zemljinem trabantu v Morju dežja osemkolesni avto »Lunohod I«.
Sporočilo tega podviga je sprožilo v svetu veliko presenečenje, ker so sovjetski strokovnjaki označili polet avtomatske sonde »Luna 17« kot navaden poskus v programu vesoljskih poietov. (Izstrelili so jo v torek, 10. 11.).
V	komentarjih sovjetskih znanstvenikov je k poletu »Lunohoda I« rečeno, da so s tem poskusom dokazane prednosti avtomatskih raziskav Meseca, glede varnosti in stroškov. Seveda pa so raziskovalna dela z roboti nasproti z ljudmi, omejena. Sovjetska zveza bo poslala ljudi na Mesec šele tedaj, ko bodo izčrpane vse možnosti z roboti. To zadeva zlasti tehnične in biološke poskuse.
Pomembna knjiga o avstrijskih narodnih skupinah
V	petek, dne 20. nov. 1970, bo založba Braumulller predložila v okviru diskusije v Ositerrieiich-Haius na Dunaju javnosti pomembno knjigo »Das Rech-t dar Vollksgrup-pen und Sprachminderheiten iin Oster-reiiich«, 'ki jo jie napisal znatni avstrijski, strokovnjak za mednarodno pravo prof. dr. Theodicr Veiter. Spričo izrednega /pomena obsežne 'knjige 'bomo o 'njej, še poidrobnejie ■poročali.
»lasna odpoved ekstremizmu"
Zadnji ponedeljek sta zasedala prezidij in vodstvo koroške socialistične stranke pod vodstvom deželnega glavarja Hansa Sime. Bavili so se s pojavi ekstremizma ob praznovanju 10. oktobra na Koroškem. Kakor je znano, so delili člani Zveze socialističnih dijakov (VSM) ob bakladi na predvečer jubilejnega dne letake, v katerih niso kritizirali praznovanja kot takega, kot se trdi zdaj, temveč samo obliko. Po mnenju dijakov služijo vsakoletna praznovanja v prvi vrsti zbujanju zastarele nacionalistične miselnosti. Koroški Heimatdienst pa je zapisal v oktobrski številki svojega glasila »Klic domovine«, da obrambni boj tudi po 50 letih se ni pri kraju, da bo konec boja šele tedaj, ko bo izginil eden od obeh narodov v deželi.
Malo čudno se nam zdi, da vržejo ta dva ekstremizma v en koš, da imajo protest mladine za ravno tak pregrešek kot zahtevo po uničenju koroških Slovencev. Cisto nedosledna pa je socialistična stranka, če pogledamo posledice, ki sledijo za njo iz tega spoznanja. Sklenili so namreč, da bodo VSM ukinili za nekaj časa, dokler se ne bodo razčistile razmere v tej organizaciji. Opazovalec dobi vtis, da ta akcija služi samo namenu, da se znebijo neprijetnih slovenskih članov.
Razumemo, da socialistična stranka kaznuje mladino, ki stoji pod njenim okriljem. Ne razumemo pa, da se stranka, ki je istočasno vladna stranka z absolutno večino na Koroškem, glede Heimatdienstove zločinske zahteve zadovolji z ugotovitvijo, da je ekstremistična?
Ali prva vladna stranka ni razmišljala tudi o tem, kaj bi se dalo napraviti konkretnega tudi proti ekstremizmu na desni strani.
Job omenil »skupno keltsko preteklost« Furlanov in Slovencev, jezikovne sličnosti in skupna narodna izročila.
V imenu slovanske delegacije je bil načelnik delegacije Jožko štrukelj mnenja, dla jie »povabilo videmske pokrajine posrečena oblika dlolbrih odnosov«.
»To podpira oblik predsednika Tito v decembru v Riiim«, jie dodal in pozitivno ocenili delovno ozračje, ki se j(e ustvarilo že po prvih besedah.
štrukelj jie nato nadaljeval:
»Dr. Job mi je z namigom na Kelte olajšal pristop k vprašanju Slovencev v videmski pokrajini, in moram reči, da z zadovoljstvom spremljamo naklonjenost pokrajine
V Pakistanu največja katastrofa stoletja
Tisto, kar se je dogajalo v dolini reke Gangesa, je bilo morda še hujše kot svetopisemska zgodba o vesoljnem potopu.
Narava j,e podivjala: veter i.n voda sto sejala smrt ob Gangesu. Za seboj jie pustila razdejanje. V nekoč plodni delti sedaj ni življenja. Doslej so jiih našteli 41.000; to je edini uradni podatek. Neuradno pravijo, da je ciklon terjal okrog 300.000 žrtev. Natančne številke ne bodo nikoli izvedeli. Oblasti ne marajo dati nobene ocene.
V opuistošemeim delu delte je na 25.000 kvadratnih kilometrov živelo dva milijona
Javnost prizna, da so zahteve koroških Slovencev upravičene:
Proslava Narodnega sveta v ogledalu časopisov, radia in televizije
Redkokdaj je kaka osrednja prireditev koroških Slovencev tako močno in široko ter tako pozitivno odjeknila v nemškem in slovenskem časopisju, kot prav velika proslava Narodnega sveta koroških Slovencev dne 8. novembra. Ker se nam ocene zdijo važne in pomembne, bi našim bravcem danes radi posredovali vsaj nekatere glasove, ki poročajo o naši prireditvi v veliki dvorani glasbenega doma v Celovcu.
Taka poročila so:
Ein Appell der Slovvenen (Kamtner Montag, 9. XI. 1970), Minderheitenfeststel-lung abgelehnt (Salzburger Nachrichten, 9 XI.), Besorgnis bei den Kamtner Slovve-nen (Welt und Šport, 9. XI.), Die Toleranz praktisch beiveisen (Volkszeitung, 10. XI.), Um die Minderheitenfeststellung (Karntner Tageszeitung, 10. XI.), Die Min-derheitenfeststellung verhindem (Kleine Zeitung, 10. XI.), Extremismus (Kleine Zei-tung, 10. XI.), Christlicher Slovvenentabor im Konzerthaus (Wahrheit und Volkstvil-le, 10. XI.), Nur keine Minderheitenfeststellung (Kamtner Nachrichten, 13. XI.), Protestni »fuj« v Celovcu (Večer, Maribor, 9. XI.), Slavje v Celovcu (Delo, Ljubljana, 10. XI.), Ugotavljanje manjšine odklanjamo (Slovenski vestnik, 13. XI.), Koroški Slovenci so se spomnili štirih velikih dogodkov (Katoliški glas, Gorica, 12. XI.), v Celovcu proslava pomembnih obletnic (Novi list, Trst, 12. XI. 1970), Avstrijski radio je oddajal 8. novembra zvečer v okvim oddaje (Deželni razgledi — Landesrundschau) intervju s slavnostnim govornikom dr. Vospernikom, poročal o slavju v poročilih; ljubljanska televizija je oddajala v okvira Dnevnika (9. novembra) kratek povzetek nedeljske prireditve.
Bralcem ne moremo posredovati vseh časopisnih ocen, pač pa smo izbrali nekatere
odlomke, ki se nam zdijo značilni:
Die Minderheitenfeststellung verhindern
(Kleine Zeitung, 10. XI.)
Die Festakademie des Rates der Kamtner Slo-wenen und des slotvenischen ChrLstLichen Kultur-
Prof. dr. Janko Zerzer
verbandes ara Sonntag nachmittag im Klagenfur-ter Konzerthaus billigte cine EntschlieBung an die Parlamen tsklubs der O V P und SPo, in der die bei-den GroBparteien aufgefordert werden, den vom freiheitlichen Abgeordneten Dr. Scrinci angekun-digten Initiativantrag zur Erlassung eines Minder-heitenfeststellungsgesetzes nicht zu untersttitzen. In der Resolution wird »cine wie immer geartete Min-derheitenfeststellung abgelehnt«, weil sie »kcin objektive* Bild« ergeben konnc. »Wir wissen uns in der Auffassung, dali die Minderheitenfeststellung ein untaugliches Mittel bei der Losung noch offe-ner Fragen ist, eins mit dem frtiheren Bundcskanz-ler Dr. Josef Klaus und dem Landeshauptmann von Karaten, Hans Sima.« Eine Regelung noch offencr Fragen solite in Zusammenarbeit mit den Vertretern der Kamtner Slowenen angestrebt wer-den, wird weiters betont.
Der Rat der Karntner Slowenen regt an, das osterreichische Parlament moge Mdglichkeiten prti-fen, die eine einvemehmliche Losung herbeiftihren konnten. Dr. Vospernik, der die Festrede hielt und die Resolution verlas, betonte die Gesprachs-bereitschaft der von ihm geftihrten Organi-•sation ttber alle den Artikel 7 des Staatsvertrages bertihrende Fragen. Es wird in der an Dr. Pitter-mann und Dr. Koren gerichteten Resolution mit Befriedigung auf die Fortschritte in der Lage der Stidtiroler Volksgruppe hingewiesen und daran der Hinweis gekniipft, dal) alle Losungsmoglich-keiten nur in Zusammenarbeit mit den Stidtirolern selbst ins Auge gefaBt worden waren.
ALs Dr. Vospernik auf die Oktobemummer des Mitteilutngsblattes des Karntner Heimatdienstes, »Ruf der Heimat«, zu sprechen kam und daraus den Satz zitierte, dal) die Geschichte unter zwei Volkern nur dann den SchluBstrich ziehc, »wenn eines von ihnen nicht mehr besteht«, kam es zu MiBfaUenskundgebungcn und Pfuirufen. Der Red-ner richtete die Frage an die zustandigen Behorden und insbesondere an den Innenminister, was sie in diesem FaU zu untemehmen gedachten.
Die Festakademie stand unter dem Leitmotto »Der Gberlieferung unserer Vorfahren und dem Staate Osterreich in Trene verbunden«. Sie wurde in Erinnerung an die vor 100 Jahren stattgelunde-nen slow. Volksversammlungen in Karaten, an die Volksabstimmung vor 50 Jahren, an das Kricgs-ende vor 25 Jahren sowie anlaBlich des vor 15 Jahren erfolgten Abschlusses des Staatsvertrages durchgefuhrt. Nach einem BegriiBungslied des Ge-mischtcn Chores »Danica« aus St. Veit im Jauntal konnte Dr. Zerzer eine Reihe von EhrengSsten willkommen heiBen. Unter ihnen befanden sich LR. Wagner in Vertretung des verhinderten Lan-
deshauptmannes, LR Bacher, Zweiter Landtags-prasident Dr. Mayrhofer, der jugoslawische Gene-ralkonsul Diplom ingenieur Budih na, Altlandes-hauptmann VVedenig als Obmann der Kamtner Landesorganisation der Liga fiir Menschenrechte, Pralat dr. Zechner und eine Reihe weiterer Person-lichkeiten. Dr. Zerzer nahm die BegruBung in deutscher und slowenischer Sprache vor.
Di einem GruBwort bezeichnete LR. VVagner die Veranstaltung als ein Spiegelbild des Zusammen-lebens zweier Sprachgruppen in Karaten, ivahrend Bacher der Ansicht Ausdruck gab, dal) Toleranz nicht gentige. Den slotvenischen Landsleuten mtisse die Mčglichkeit geboten iver den, ihr Volkstum aktiv zu pflegen.
Die Festakademie, in der Dr. Vospernik ein vorbehaltsloses Bekenntnis zu Ostererich ablegte, wurde von einem slotvenischen Chor aus Triest, dem Tamburizza-Orchester burgenlandischer Kroa-tcn aus Trausdorf bei ELsenstadt sowie einer Volks-tanzgrappe aus Zell-Pfarre und vom gemischten Chor »Danica« bestritten. Besondcrs sttirmischen Applaus erhielten die jungen Madchen und Bur-schen aus dem Burgenland.
Deželni svitnik Leopold Wagner
Extremismus
(Kleine Zeitung, 10. XI.)
Es ist bedauerlich, aber lcider immer tvieder not-wendig, sich klarend mit dem Verhaltnis ztvischen den beiden Volksgruppen im Lande zu befassen. Der Obmann des Rates der Karntner Slovvenen zitierte am Sonntag aus dem »Ruf der Heimat« eini-ge Satze aus einem mit »Die Geschichte zieht kcinen SchluBstrich« tiberschriebenen Artikel. In dem Beitrag tvird zunachst die Historie zum Nachtveis dessen bemtiht, daB Karaten seit jeher deutsches Land sei und vcrsichert, daB man bereit warc, einen SchluBstrich unter die Ercignisse der Jahre 1918/20 und 1945 dann zu ziehen, tvenn es auf beiden Seiten ehrlich gcmeint sei.
Einige Zeilen spater tvird jcdocli offenbar, daB die Bereitschaft zumindest in einem Teil des Karntner Heimatdienstes nicht sehr grofi zu se in scheint, denn es tvird gefolgert: »Also hat die Geschichte in Karaten noch keinen SchluBstrich' gezogen. Sie zieht ihn unter ztvei Volkern nur, tvenn eines von ihnen nicht mehr besteht. So ist der Abtvehrkampf von 1920 im Jahre 1970 immer noch Abtvehrkampf mit den Waffen des Herzens und des Geistes und tvird es bleiben, so lange es ein deutsches Volk hier, ein slotvenisches dort gibt. DaB er immer nur mit Herz und Geist, nie tvieder mit Getvalt ausge-tragen tverde, das tvalte Gott!«
Abgesehen von der Phraseologie des SchluBsatzes meinen tvir, daB die Krafte, die man glaubt, fiir den Abtvehrkampf des Geistes cinsetzen zu miissen, besser dazu vertvendet tvurden, einen gemeinsamen Weg in unserem kleinen Land und in Osterreich zu suchen. Volkstumskampf im Stil des 19. Jahr-hunderts und der ersten Jahrzehnte des 20. Jalir-hunderts ist tiberholt.	hs
Die Toleranz praktisch beweisen
(Volkszeitung. 10. XI.) Landesparteiobmann LR. Bacher bei der Festveranstaltung der Karntner Slotvenen
AnlaBlich einer Festveranstaltung des Rates der Karntner Slotvenen in Zusammenarbeit mit dem Christlichen Kulturverband erklarte OVP-Landes-parteiobmann Landesrat Herbert Bacher am Sonntag im Klagenfurter Konzerthaus, daB im Ver-laufe der letzten 100 Jalire die slotvenische Volksgruppe eine Reihe harter Priihmgen zur bestehen gehabt habe.
»Es ist mein Bemuhen«, erklarte Bacher, »die bestehenden Probleme losen zu helfen.« Er ver-tvies in diesem Zusammenhang auf die Betvaltigung tvirtschaftlicher Fragen in diesem Raum, so auf die Versorgung mit elektrischer Energie und die ErschlieBung moderner Verkehrstvege.
Die Forderung auf tvirtschaftlichem Gebiet ist ein tvirksamer Beitrag zur Starkung der volkstums-maBigen Eigenstandigkeit. Von diesen Dingen tvur-de nie Aufhebens gemacht, tveil man in der OVP den Standpunkt vertritt, daB Toleranz nicht da-durch betviesen tvird, indem man diese Vokabel standig strapaziert, sondem einzig und allein da-durch Inhalt bekommt, daB gehandelt tvird. Die bisher betviesene Einstellung ist Grundlagc fiir die Feststellung, daB die OVP auch kunftig in dieser Gesinnung tvirken tvird.
Um die Minderheitenfeststellung
(Kamtner Tageszeitung, 10. XI.)
Klagenfurt (KTZ, APA). DaB die Kamtner Slotvenen eine Minderheitenfeststellung ablehnen, ist tičkami t. Es kam daher nicht tiberraschend, daB cin neuerlicher VorstoB der FPO in dieser Rich-tung, untemommen vom Kamtner Abgeordneten Dr. Scrinzi am 30. Oktober im Parlament, bei der Minderheit einige Unruhe ausgelost hat. Am Sonntag verlas Dr. Vospernik, Obmann des Rates der Kamtner Slotvenen (christlich), bei einer Festveranstaltung im Klagenfurter Konzerthaus ein an die Parlamentsk lubs der beiden GroBparteien gerich teles Schreiben, in dem er seine Besorgnis tiber die neue Aktion der FPO Ausdruck gab. Die Minderheitenfeststellung, so heiBt es in dem Brief, sei kcin taugliches Mittel zur Losung offencr Fragen, diese solite vielmehr in Zusammenarbeit mit den Vertretern der Slotvenen angestrebt tverden. Die Slotvenen scien jederzeit bereit, Artikel 7 des osterreichischen Staatsvertrages zu diskutieren.
Der Veranstaltung tvohnten als Gaste u. a. Landesrat VVagner, als Vertreer des Landeshauptman-nes, Landesrat Bacher als Vertreter der OVP, Drit-ter Landtagsprasident Dr. Mayrhofer, der jugosla-tvische Generalkonsul Dipl.-Ing. Budihna sotvie Dr. Ztvitter vom linksorientierten Zentralverband slotvenischer Organ isationen in Karaten bei.
Christlicher Slourenentabor im Konzerthaus
(VVahrheit und VolkstvUle, 10. XI.)
Klagenfurt. Am Sonntag fand im Konzerthaus eine Feier der christlichen Slotvenen statt, an der rund 800 Personen teilnahmen. Die Feier stand unter dem Motto 100 Jahre Tabor, 50 Jahre Kamtner V olksabstimmung, 25 Jahre 2. Republik und 15 Jahre Staatsvertrag.
Der Festredner Dr. Vospernik svandte sich gegen die FP-Forderung nach Minderheitenfeststellung,
; # . a.l i
Deželni svitnik Herbert Bacher
da dies keinen Weg zur Lbsung offencr Fragen dar-stclle, eine Meinung, die auch der frtihere Bundes-kanzler Klaus und Landeshauptmann Sima teilen, mein te Dr. Vospernik.
Der Redner nahm auch zum Artikel 7 des Staatsvertrages Stellung und sagte u. a.:
»VVir diirfen bei dieser Gelegenheit auch unserer Freude daruber Ausdruck geben, daB in letzter Zeit ein deutlicher Fortschritt in der Lage der Sudtiroler Volksgruppe in Italien zu verzcichnen ist, zugleich aber auch darauf hintveisen, daB alle Lo-sungsmoglichkeiten nun in Zusammenarbeit mit den Sudtirolern ins Auge gefaBt tvurden.«
Dies fehlt bei uns auf jedcu Fali. Allerdings sind auch die Organisationen der Minderheit nicht immer einig.
Heftig tvurde gegen die Oktobcr-Nummer der Zeitung des Heimatdienstes protestiert, die dort die Fortsetzung des Abtvehrkampfes bis zu dem Punkt vcrlangte, tvo eine der beiden Volksgruppen in Karaten nicht mehr existicre. Mit Recht fragte der
Redner, tv as die zustandigen Behorden, vor allem das Innenministerium, dazu sagen und zu unter-nehmen gedenken.
An solehen AuBerungen kann ermessen tverden, tver hier die Ruhe in Karaten zu storen versucht. Hitler hat tiber die Kamtner Nazis eine Lbsung durch Ausrottung der Slotvenen versucht, dieser Methode redet der Heimatdienst offenbar das Wort. Was tvill man tvirklich untemehmen? Das mindeste, tvas man hatte tun konnen, tvare doch eine bffentliche Verurteilung getvesen, aber nicht einmal dazu reichte es.
Slavje v Celovcu
(Delo, 10. XI.)
Na proslavi raznih koroških obletnic odlična stališča Narodnega sveta
Na nedeljski spominski prireditvi v Celovcu, ki jo je pripravil Narodni svet koroških Slovencev in na kateri so se spomnili 15-letnice podpisa avstrijske državne pogodbe, 25-letnice osvoboditve in konca svetovne vojne, 50-letnice koroškega plebiscita in 100-letnice slovenskih taborov na Koroškem, je bilo opaziti v marsičem veliko jasnejša in veliko bolj odločna stališča Narodnega sveta kot doslej. Odziv občinstva v dvorani, koroških Slovencev iz Podjune, Roža in Žile, je pokazal, da je odločilnost bila umestna.
Ob tej proslavi ne gre prezreti vrsto okoliščin, ki so zelo verjetno prispevale do izostritve nekaterih stališč. Predvsem imam v mislih nedavni bojni klic koroškega Heimatdiensta na likvidacijo Slovencev na Koroškem. Razen tega so se ob 10. oktobru, obletnici plebiscita, in ob 26. oktobru, avstrijskem državnem prazniku, na nekaterih tablah z nemškimi imeni čez noč pojavila tudi slovenska imena. In povrh vsega je svobodnjaška stranka, to znano pribežališče bivših nacistov, ponovno sprožila zahtevo po ugotovitvi slovenske manjšine na Koroškem.
Ob tem so na zborovanju sprejeli pismo voditeljema obeh vodilnih avstrijskih političnih strank, socialistične in ljudske, v kateri poudarjajo, da je ugotavljanje manjšine neprimerno sredstvo za razrešitev odprtih vprašanj, pač pa bi morali začeti čimprej ob sodelovanju koroških Slovencev razpravo o vseh problemih, izvirajočih iz člena 7 državne pogodbe.
Koroški Slovenci protestirali proti nacionalističnemu stališču
Protestni „fui“ v Celovcu
(Večer, 9. XI.)
Tisoč koroških Slovencev je včeraj popoldne na spominski prireditvi v polni veliki dvorani celovškega glasbenega doma (prireditelja proslave: narodni svet koroških Slovencev in krščanska kulturna zveza) znova odločno zahtevajo uveljavljanje vseh pravic v Avstriji, tako kot predvideva 7. člen avstrijske državne pogodbe.
Med govorom predsednika narodnega sveta koroških Slovencev dr. Reginalda Vospernika se je v dvorani razlegel protestni »fuj« koroških Slovencev, ki so tako protestirali proti nacionalističnemu stališču Karntner Heimatdiensta. Ta je v oktobrski številki svojega glasila »Ruf der Heimat« zapisal, da morajo vsi domovini zvesti Korošci nadaljevati obrambni boj tako dolgo, dokler ne bo eden izmed dveh narodov na Koroškem izbrisan.
»Vprašamo oblasti, vprašamo notranjega ministra, ali ne vidi v tem pisanju zelo viden primer prepovedane dejavnosti? Cilj omenjene organizacije je likvidacija koroških Slovencev. Poudarjam, da koroški domovinski službi te usluge ne bomo napravili,« je poudaril dr. Vospernik in zatem posebej podčrtal, da se koroški Slovenci z vso vehemenco borijo za resnično enakopravnost, kajti formalna ne zadošča več.
»Gre nam za to, da more tudi slovenska ustanova kupiti vetrinjski grad, če ga želi kupiti, gre nam za to, da more tudi slovensko podjetje iz sosednje Jugoslavije odpreti na Koroškem obrat, kakor so to storila in delajo številna nemška podjetja, gre nam za to, da oblast prav tako zasleduje in najde storilce, ki mažejo in trgajo slovenske napise, kakor je storila v zadnjem obdobju s tistimi, ki so z dodatnimi slovenskimi napisi opozorili na do sedaj
Dr. Drago Štoka, slov. svetovalec v deželnem zboru Furlanije-Julijske krajine
nezadovoljivo stanje.. .« je dejal dr. Reginald Vospernik.
Koroški Slovenci so na včerajšnji prireditvi T (Nadaljevanje na 5. strani)
SLOVENSKA LIKOVNIKA V GALERIJI SLAMA:
Ob umetniški razstavi Goršeta v Celovcu
V petek, 13. novembra, so odprli v galeriji Slama v Celovcu razstavo dveh slovenskih likovnikov: kiparja Franceta Goršeta in slikarja-naivca Gustava Januscha. Razstavo je otvoril sam lastnik galerije, ki je v svojem in v imenu umetnikov pozdravil številno občinstvo; izmed častnih gostov je med drugimi pozdravil: generalnega vikarja krške škofije dr. Kircherja in jugoslovanskega generalnega konzula dipl. ini. Budihno.
Potem ko je Slama v svojem nagovoru v kratkih potezah orisal kiparja Goršeta kot človeka in umetnika, je prešel na slikarja naivca Gustava Januscha, ki v svojih otroško-naivnih slikah išče novo romantiko, ki stoji tu kot čisti anahronizem našega časa, ki ni nič drugega kot neizrečeno in nepriznano hrepenenje mnogih, (op. ur.)
Naš slovenski- 73-letni akademski kipar France Gorše iz New Yorka je umetnik ne samo evropskega, marveč tudi svetovnega formata. Morda zveni to nekoliko smelo, vendar je glede na njegova dela za več kontinentov in njegove razstave na več kontinentih resnično. Pa tudi kot svojski umetnik iz Meštrovičeve šole si je Gorše pridobil svetovni sloves. Ko je leta 1952 kot profesor na slovenski tržaški gimnaziji zapustil Trst in se preselil v Združene države Amerike, je slovenski tržaški slikar prof. August Černigoj dejal: »Boste videli, prof. Gorše bo v Ameriki napravil kariero!«
Razmahnil se je pa prof. Gorše seve v Ameriki, kjer je priredil veliko razstav in so njegova dela v posesti mnogih uglednih umetniških ustanov.
Goršetova kiparska razstava v galeriji Slama na Benediktinskem trgu v Celovcu (od 13. do 28. novembra) ni retrospektivna (pregled umetnin iz prejšnjih let), marveč prikaz njegovih stvaritev v letošnjem in lanskem letu tukaj pri nas na Koroškem, v Št. Petru (Št. Jakob) v Rožni dolini in v Kortah. Vseh 64 eksponatov (in še nekaj fotokopij) je umetnik ustvaril z neverjetno prožnostjo v nekaj mesecih lanskega in letošnjega leta. To je mož, ki s soncem vstaja, ki takorekoč sleherni trenutek dneva izkoristi.
Obiskoval sem ga v Št. Petru, obiskoval v Kortah in ga vselej našel pri delu, zdaj pri glini, zdaj pri lesu, zdaj pri železu. Ustavil se je in razkazal svoja dela, razložil misel te in one stvaritve. Zelo so mu pri srcu biblični motivi: Kristus s svojimi učenci (pretresljiv je Judežev poljub), Kristus s Kananejko ob vodnjaku, Kristusovo križanje in njegovo snemanje s križa, Marija na obisku pri Elizabeti, Marija z Jezusom, sv. Družina, sv. Frančišek in dr.
Ker je pa kipar prof. Gorše človek iz preprostega slovenskega ljudstva, zato se ga
še sedaj, čeprav je Amerikanec iz New Yorka, živo dojema sleherni utrip ljudskega življenja, preprostih ljudi. Dojema v njih prvobitnosti gozdarje, kosce, žanjce, kmetice v znoju, a tudi v radosti npr. godce, plesalko. Pa profesor Gorše ni samo realist, ki upodablja resnične tipe, marveč posega tudi v pravljični svet. Za čuda lepo je pričaral kralja Matjaža, koroškega zmaja, Orfeja.
Na razstavi je tudi mnogo lepih glav, ženskih in moških, žensko oprsje, a vse zajeto s poduhovljenostjo, toploto, nežnostjo.
V	četrtek, 12. nov., je bila tiskovna konferenca, razgovor z umetnikom v galeriji Slama. Udeležili so se je zastopniki časopisja odnosno njih kulturni recenzenti. Profesor Gorše je razlagal, govoril zdaj v slovenščini, zdaj v nemščini, zdaj v angleščini. Že prve sodbe teh recenzentov so o umetniškem Goršetovem opisu bile zelo povoljne. Prof. Gorše je tolmačil svoje posamezne stvaritve kot tudi slog svojih stvaritev. Naglasil je, da njegova umetnost ni tako imenovana abstraktna umetnost, ki je po njegovem mogoča le pri glasbi in plesu, marveč je postekspresionistična, t. j. zmerna moderna umetnost, pri kateri doženeš vsebino umetnine, čeprav je podana na svojski način, v zakonitosti kiparske tvornosti.
V	letu koroških jubilejev je Goršetova
umetniška razstava dragocen slovenski doprinos.	Prof. dr. Metod Turnšek
In to se je tudi zgodilo. Majhen, skromen mož je odšel v Ameriko z velikim duhom in velikim srcem. Že od tedaj je bil velik, priznan umetnik, Amerika ga je naredila še večjega, ker se je v Ameriki posvetil zgolj umetnosti.
France Gorše izhaja iz preproste slovenske rodovine iz Zamosteca na Dolenjskem v tako imenovanem ribniškem kotu, ki je dal slovenskemu narodu velike može, kot Trubarja, Stritarja, Levstika in druge. Značilno je, da je rojstni datum (dan, mesec, leto) umetniku Francetu Goršetu isti, kot ga ima sedanji papež Pavel VI., namreč 26. sept. 1897. Njegova pot v visoki hram u-metnosti pa ni bila lahka, bilo je mnogo ovir gmotnega, zdravstvenega značaja in fronta v prvi svetovni vojni. Slednjič mu je pa le uspelo, da je dospel na umetniško akademijo v Zagreb, v šolo prof. Ivana Meštroviča. Po končani umetniški akademiji v Zagrebu potuje mladi slovenski u-metnik v Prago, Rim, Firence, Benetke, Padovo, Milan in se povsod umetniško izpopolnjuje. V Gorici se v letih 1929—1930 močno uveljavlja, zlasti po svojih znamenitih ilustracijah npr. Trinkovih »Naših paglavcev«; v Kranju ustvari krasne kipe za glavni oltar mestne cerkve, v Ljubljani vodi v letu 1944 že lastno umetniško šolo. V Trstu prevzame po vojni profesuro za risanje in je tudi umetniški recenzent na slovenskem radiu, hkrati pa pridno ustvarja v lastni delavnici. Tukaj je nastala znamenita serija arhaiziranih reliefov iz najstarejše slovenske zgodovine, tukaj je izoblikoval glave (iz kamna, gline In lesa): Prešernovo, Slomškovo, Jegličevo, Novačanovo, Turnškovo in mnogih kolegov in kolegic v profesorskem zboru.
SLOVENSKO LJUDSKO gostuje s tragedijo
Veronika Deseniška
Srečanje z Valentinom Omanom v »Galeriji 61“
Poročali smo že, da je v »Galeriji 61« odprta razstava koroškega rojaka Valentina Omana. »Galerija 61«, katere lastnica je gospa Josefine Nitsch, je pravzaprav tista likovna institucija, ki še najbolj pospešuje Omanovo umetniško pot; saj je le-ta dala možnost, da se je mladi umetnik uveljavil v likovni umetnosti doma in v tujini. Njegove kolektivne razstave so bile v Ljubljani, Bologni in na Dunaju. Poleg tega je sodeloval na razstavah v Lausanni, Barceloni, Bo-chumu, Pistoii, Vidmu in Catanii; prejel je tudi nagrade v Piranu in Koflachu. Letos pa je bil povabljen na veliki grafični bienale v Bradfordu, ki bo odprt do 31. decembra.
Tokrat razstavlja slikar nad 50 grafičnih listov: jedkanice, olja in risanke z različno tematiko in v slogu ali v osebnem prejemu, ki izdaja suverenega oblikovalca, celo do take mere, da poljubno prilagaja prijem različnih tematik, ne da bi se pri tem zgubila njegova osebna črta.
Nova grafika Valentina Omana izdaja zanimivo osebnost, in se izraža v različnih grafičnih tehnikah, ki si jih je pr dobil pri znanem likovnem umetniku Riku Debenjaku v Ljubljani.
Podrobno o Omanovi slikarski umetnosti drugič kaj več.
Režija: Franci Križaj Scena: Avgust Lavrenčič Kostumi: Mija Jarčeva v NEDELJO, 6. dec. 1970, ob 11,30 v farni dvorani v ŽELEZNI KAPLI ob 19,30 v farni dvorani v ŠMIHELU PRI PLIBERKU
PONEDELJEK, 7. dec., ob 19,30 v kino dvorani v BOROVLJAH
TOREK, praznik Brezmadežne, 8. decembra 1970, ob 19. uri v farni dvorani , v ŠT. JAKOBU V ROŽU.
Na prireditve vas vljudno vabita	^
Krščanska kulturna zveza v Celovcu in Slovenska prosvetna zveza v Celovcu
^stopnice v predprodaji pri krajevnih prosvetnih društvih, pri voditeljih farne mladine, v pisarnah Krščanske kulturne zveze *n Slovenske prosvetne zveze in eno uro pred pričetkom predstav.
Nestrojeva burka: »Talisman”
Mestno gledališče je napravilo obisko- Avtorju v svojih komedijah ni bilo do valceim veliko uslugo, ko je postavilo na tega, da bi jih pojasnjeval. Kar je bilo deske Nestrojevo burko s petjem »Tališ- stvarno rečeno, se ni izcimilo iz vsebine, man«.	temveč iz monologov in dialogov glavnih
Johann Nestroy je bil izobražen, načitan mcdl' Ke^ti se sporazumevajo zunaj zgodbe, človek meščanske družbe. Postal je igralec, 80 ^ d*° prepovedovali med seboj; a|n ob-ker se je čutil poklicanega za to. Hkrati je čiiinsjtvu.
pričal pisati, ker je tedaj primanjkovalo Glasbeni vložki pri Nestroju so nastali ljudskih del. Od 83 del, ki jih je napisal, ni čest0 iz zadrege, da bi dejanje ali prizor niti eno originalno, t. j. prevzemal je za učinkovito speljali do konca in ne iz nuj-svoja gledališka dela tujo snov, ter jo čisto n08ti. dePnj,a;. Pri tem )e nastal venček po svoje presadil v milje dunajskega živ- znanih melodij z veselim spremenjenim beljenja.	sedilom, da bi dosegel pri poslušalcih pri-
sten komični učinek.
Skrivnost Nestrnjevih del je v tem, da v njih govori satirični duh, da se njegov gledališki genij ne izživlja v dejanju, marveč v besedi. Občinstvo gre lahko pomirjeno iz Talijinega hrama, saj se na kraju zgodbe, kot se spodobi, vse srečno konča. Pri Nestroju ni nič resnega, samo šala. Njemu ni nič sveto, samo beseda. Kar je rečeno v njegovih burkah je lahko dvomljivo, le negacija in agresija ne. Njegova dela oznanjajo poslanstvo Shakespeara in Strindberga v obleki nevidnici lokalne burke s petjem.
1 v	Talismana je Nestroy priredil po fran-
coskem vzoru »Bonaventure«, ki sta ga nalil pisala Depenty in Courcv. In presenetljivo je, da je v kratkih petih mesecih, iz prijetne francoske komedije nastalo umetniško delo »Talisman«. 23. junija 1840 so uprizorili v Parizu »Bonaventure«, a že 16. decembra istega leta, je bila premiera »Talis-
GLEDALIŠČE V CELJU Otona Župančiča
mana«.
Ljubeznivo, preprosto dogajanje je poživljeno z vsemi mogočimi odrskimi učinki, ki jih gledalec pozna že od svojih prvih komedijskih začetkov dalje in jih vse generacije gledalcev zmerom znova rade sprejemajo. Žlahtna botrica vseh burkastih preoblek, zamenjav in navidezne nepremost-ljivosti teaitrških ovir pa je zdrava, vitalna
Gustav Janusch prvič razstavlja v celovški galeriji
Poleg ariviranega slovenskega kiparja Franceta Goršeta razstavlja v času od 13. do 28. novembra 1970 v galeriji Slama še koroški slikar Gustav Janusch. Janusch, rojen leta 1939, je po poklicu učitelj, kot slikar pa je samouk. Edino izobrazbo na tem področju je dobil svojčas v gimnaziji na Plešivcu, kjer je bil njegov učitelj znani pedagog Hans Hetzendorfer, ki tudi sedaj še z velikim zanimanjem spremlja Ja-nuschevo umetniško pot.
Sedanja razstava je prva priložnost, da se koroška javnost — in koroška kritika — seznani z delam mladega umetnika. Sicer je lani bilo videti nekaj Januschevih slik v šolski razstavi na Plešivcu, toda Plešivec je bil za večjo publiko kot tudi za merodajno kritiko preveč od rok. Bolj pomembna j.e bilia lanska razstava na Dunaju, v galeriji Autodidakt. Naš tednik je ob tej
Mach’ im November deine Runde, du bist cin gemgesehner Runde und der Kaufmann, der dich kennt, hat dann sein groBtes Sortiment.
DAS IST FGR BEIDE VORTEILHAFT,
MEINT DJE KARNTNER KAUFMANNSCHAFT!
»SfJBSf8S*M«*I*S
priložnosti — v štev. 32, 7. avgusta 1969 — objavil obširno recenzijo izpod peresa Feliksa J. Bistra, ki je Januscha označil kot »slikarja svoje in naše vsakdanjosti«.
Tematika Januschevega ustvarjanja se medtem ni bistveno spremenila, to pokaže celovška razstava. Motivi so nekomiplitirani, vzeti iz vsakdanjega življenja. Sam o sebi pravi, da hoče rešiti malo romantike v današnji tehnizirani svet. Zato prikazuje ljudi pred cerkvijo, pred kavarno, deklice z rožami in podobno. Toda Janusch išče naprej, išče pred vsem nove oblike izražanja, tu pa se nam zdi, da je v zadnjem času zašel v neko krizo. Slike kot »Evi« ali »Dekle s sončnicami« kažejo v smer, ki mu je zares ne želimo. Gotovo so to samo poizkusi in jih ne precenjujemo, toda treba je pravočasno spoznati, kam gre prava umetniška pot. Morda se je že najavila v slikah, ki so ravno tako novejšega izvora: »Spalnica« npr. je v vsej svoji »naivnosti« nesorazmerno močnejša, ima predvsem značilen Januschev pečat, ki ga do sedaj še majhni krog Januscheve umetnosti tako izredno ceni.
Vsekakor je celovška razstava za mladega umetnika lep uspeh in želeti mu je, da bo kritične glasove, ki so se pojavili tu in tam razumel tako, kakor so bili mišljeni: kot pobudo, da neutrudljivo dela na sebi, da išče svoj specifični izraz.	jazz
dunajska, radoživost, žvljenjska širina ni duhovita, a neužaljiva zbadljivost, ki polnijo odrske značaje in uravnavajo njihova dejanja.
Zmerom polno smeha jie v tej hvaležni odrska zasnovi dodal njen oblikovalec, režiser H. Kučera, ko jo je speljal v pravilni ritem in izrabil številne možnosti, ki jih nudijo značaji, dialog in situacije za igralsko nadgradnjo. Malo manj se je posrečila scenatorju E. Peplitsu zunanja slika odra, medtem ko so njegovi lični kostumi vzbudili pozornost pri gledalcih.
Talisman je bil zelo lepo in skladno odigran, saj je navsezadnje vloga v njem hvaležna pobuda igralcu: G. Trenkvvitz je dal svojemu Ti tušu Feuerbachu nianse in plastičnost, svojo vlogo je reševal z mladostno sproščeno vedrino; M. Dreifuss (Salome Pocherl) je bila temperamentna naivka.
Trojico vdov so odlično predstavljale: A. Schiller, H. Mitterhauser in A. Pokor ny. P. U r a y je bil pravi gizdalinski brivec — marki; F. B i 11 n e r je podal Spunda kljubovalno in preprosto. V vlogi Plutzerkerna je nastopil, kot že dolgo ne tako originalno H. E d e r. Tudi ostale, manjše vloge so bile dobro odigrane.
S svojim malim orkestrom je kot dirigent nastopil M. Mayrhofer,
Talisman je zrasel na odru Mestnega gledališča, kot da bi bil nalašč napisan za ta celovški dramski ansambel. Poln avditorij je med scenami, zlasti še na kraju predstave bučno aplavdiral sijajnim storitvam nastopajočih umetnikov.	B. L.
Na soncu in v morju
(Z bralci našega lista kramlja Alojzij Vauti, selski župnik)
V vasi Soča zbujajo občudovanje slike Toneta Kralja na stenah cerkvice. V bregu nad njo je veliko vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne.
Spomenik alpinista Julija Kugyja
Bližava se prelazu Vršič. Cesta čez ta prelaz, proglašena za mednarodno alpsko cesto, se vzpenja v mnogih serpentinah zložno proti vrhu. Predno se cesta začne ovijati više, se ustaviva. Na razgledni točki stoji spomenik alpinista Julija Kugyja, ki je večkrat preplezali vse Julijske Alpe, odkril njihovo lepoto in opisal v časopisih. Bil je rodom iz Trsta in je umrl leta 1944 star 86 let. Spomenik ga kaže sedečega in zamaknjenega v krasoto gorskih vrhov. Pa saj .siva se tudi midva pri nadaljnli vožnji proti vrhu razgledovala po velikanskih gorskih vrhovih, iki objemajo prelaz z vseh -strani. Čudovit je ta gorski svet! Gledaš, pa se ga ne nagledaš, tega planinskega raja.
Vrh prelaza se za nekaj časa ustaviva. V toplem polidanskem soncu, šofer in avto, oba sta. potrebna odmora. Najin avto je brez slabosti zmagoval klanec, ker se hladi na zrak. Avti s hlajenjem na vodo pa se tekom vzpenjanja močno pregreje jo, da se kar kadi od njih. Hudomušneži se norčujejo' iz njih, češ -da grede kofe kuhajo. Kjer j,e tih cesti vrelec ali vodni bazen, opozarjajo napisi vozače, naj se ustavijo in vroč krop v hladilniku nadomeste s hladno vodo. Takih dobrohotnih opozoril j,e več na obeh straneh prelaza.
Pri vožnji z vrha navzdol naju je drug napis opozoril na izredno zanimivost. Z enega mesta na cesti se vidi skozi »planinsko okno«. Skalnate stene visokega vrha imajo veliko luknjo, naraven predor, skozi katerega se vidi jasno nebo. Vsekakor zanimivo naravno čudo!
Spomini na Kranjsko goro
Prispela siva v Kranjsko goro. Tu se mi je vzbudili spomin, da sem kot dijak drugošolec leta 1900 preživel božične počitnice v Kranjski gori. Takrat še ni bilo ro-ža-nske železnice din smo se v Kranj vozili preko Beljaka in Trbiža. Vožnja je staila 3 goldinarje in 20 krajcarjev, tja in nazaj, torej 6 goldinarjev in 40 krajcarjev. To je bil v tistih časih lop denar. Denarja takrat ni bilo mnogo in smo morali štediti z njim. Zato s,e nisem peljal n,a počitnice domov, marveč s svojim sostanovalcem Petrom Ja-keljem na njegov dom v Kranjsko goro. Takrat je bila Kranjska gora preprosta kmečka vas, sedaj pa je modema, izrazito turistična vas in letovišče.
Nisva se dolgo mudila, čakala naju je še dolga pot in mnogo obiskov. Namesto kosila sva si kupila sadja in avto je krenil po krasno izpeljani cesti čez prelaz Podkoren. Z njega se odpira razgled proti Beljaku in Spodnji Zilji.
V Št. Lenartu pri Sedmih studencih
Selo Stranec leži že v Avstriji in spada pod župnijo Št. Lenart pri sedmih studencih. Kmalu sva v vasi, obiščeva cerkev -in
igrolb mojega tovariša iz mladih let, župnika Janeza Starca, deželnega poslanca, ki je pod nacisti, bil prvi pregnan. Verzi na njegovem nagrobniku so spričevalo njegovega 'požrtvovalnega dela za vero in narod. Seveda sva šla pozdravit tudi sedanjega župnika, mojega rojaka Avguština čebula, moža globokih misli in krepke besede.
Tudi na št. Lenart me vežejo prijetni spomini. Tu sem po novi maši nadomcsto-uail svojega rojaka župnika Andreja Sad jaka, kii je Ibii.l mesec dni na dopustu v Mo eni na Tirolskem. Prvo pridigo sem imel na Veliko Gosipojniro v Marijini cerkvi pri Sedmih studencih. Pogosto je bil pri meni na obisku moj najboljši prijatelj iz bogoslovja Ciril Kandut, doma v bližnjih Ma-loščah. Pozneje sva bila oba skupaj kaplana v Pliberku, odkoder je bil vpoklican v vojaško službo kot vojni -kurat. Ko je bil leta 1919 in 1920 kaplan v Borovljah, sva ibil-a soseda. Po plebiscitu je bil premeščen na Prevalje, od tam je odšel v svrho na-daljnega študija na Dunaj An bil obenem urednik lista »Koroški Slovenec«. Žal je lata 1922 prezgodaj, umri za zastrupljen] em s svinčeno kislino. Bil je zelo nadarjen in sposoben im je veliko obetal.
Obisk rajnih in živih sobratov
V štebnu sva na pokopališču obiskala grob župnika Janeza Ožgana, v župnišču pa dekana, ko.nz. svetnika in kanonika Filipa Milloniga. V Ločah sva pomolila ob grobu pokojnega župnika Josipa Ogrisa, v Št. Jakobu pa dekana Šenka in drugih tam počivajočih. Seveda sva se tudi v Podgorjah podala, k grobu pokojnega župnika Ivana Vuka, in pozdravila našega neumornega, vsestransko delavnega dekana in ravnatelja Mohorjeve Hornbocka. Nisva pa tudi izpustila Sveč, kjer spi smrtno spanje blagi župnik Viktor Ruprecht. Oba, Vuk in Ruprechit, sta, med vojno pregnana iz svojih župnij službovala v nemškem delu dežele in tam umrla. Hvaležni farami pa so iju še po smrti hoteli imeti v svoji sredi in so ju dali pnqpeljati, da zdaj počivata med svojimi mrtvimi farani. Tudi svojemu rano umrlemu župniku Filipu Jandlu, ki počiva: v svoji .rojstni fari na Djekšah, so Svečani postavili, spomenik na domačem pokopališču, da jih spominja na nekdanjega vnetega dušnega pastirja. V Kapli je šofer odložil svojo- prtljago in mi oddelil dobro: polovico iz svežnja lavorike in rožmarina iz Lovrana.
Ko sva se peljala mimo lepo urejenega .pokopališča, kjer po mučeništvu štiriletne ječe ;počiva maš nekdanji blagi dekan in častni kanonik, Helfairjev gospod, Štefan Singer, sem zdihnil:
Blagor mu, ki se spočije,
v črni zemlji v Bogu spi...
Tako sva po obisku rajnih in živih sobratov prispela v Borovlje še pravočasno, 'da me je avtobus pripeljal domov. Tako ,j:e bilo srečno končamo najino potovanje in zdaj je končano tudi moje dolgo kramljanje.
Naša zahteva:
Končna pravica javnosti!
Prejšnji teden se je znova začel pouk na podraveljski kmetijski šoli. Prijav je letos manj kot lani. Seveda, letos je leto koroškega domovinskega slavja. Zaradi tega je bilo treba napeti vse sile, da bi zvabili čim več slovenskih fantov v nemške kmetijske šole, ki seveda vse uživajo pravico javnosti. Za uspeh take akcije so dovoljena seveda vsa sredstva, tako predvsem laž. In takih laži je bilo mastno.
Tukaj vam predstavljamo samo dva izrodka. Slovenskim staršem, ki so hoteli prijaviti svoje sinove v podraveljsko šolo, so zagotovili odposlanci nemških kmetijskih šol, da spričevala podraveljske šole niso veljavna. Tistim gospodom je prav gotovo ušlo dejstvo, da sta napravila letos pozimi dva bivša učenca podraveljske šole mojstrski izpit za kmeta. Na podlagi spričeval, ki sta ju prinesla iz slovenske kmetijske šole.
Slovenskim staršem so se lagali, da mora obiskovati njihov sin kmetijsko šolo v tistem kraju, v katerem se je prijavil za »Heimlehre«. Tudi to je mastna laž. Pač pa, kot vidimo, uspešna.
Iz teh dejstev je razvidno, da je končno umestna in potrebna pravica javnosti za podraveljsko šolo. Od tistih gospodov, ki se baje borijo za resnico in pravico, bi zares pričakovali, da se ne bi lagali tako močno samim sebi. Razen, če mogoče velja pravica in resnica samo za Nemce v deželi. Po avstrijski ustavi pa smo vsi enakopravni, ne glede na jezik, narodnost, vero, barvo kože in druge posebnosti in značilnosti. Kako prijetno se to bere in sliši!
Posl fesfum . . .
Praznovanje 50-lctnice plebiscita na Koroškem je ?nimo, saj smo spet sredi vsakdanjega življenja. Dosti bučno je bilo vse, morebiti preveč bučno; ampak mogoče je bil zadnji praznik tako teatraličen prav zaradi tega, kar bo sledilo v prihodnjih letih. Morda bo proslavil del koroške javnosti tudi 100-letni jubilej, ker je 100 o-krogla številka. Prej pa se to ne izplača. Leta 2020 ne bomo dočakali, in generacija, ki bo doživela to leto, je še premlada ali pa se sploh še ni rodila. Torej, prihodnje proslave ne bodo nikdar tekmovale s 50-letnim jubilejem.
Toda, še nekaj je treba reči. Da skoro ni bilo mesta za slovenske sodeželane, pokaže nestrpnost gotovih krogov; tistih ljudi pa ne najdemo med »Abivehrkampferji«, temveč med tistimi bahači, ki jih dodobra poznamo kot sošolci iz časov po prvi svetovni vojni. Medtem ko Abiuehrkdmpferji, kolikor so še živi, dobivajo zdaj svoje pokojnine, izvirajo ti gotovi domovini zvesti junaki povečini iz krogov tako imenovanih ilegalcev medvojne dobe. In ravno tisti ljudje so bili glavni povzročitelji protislovenskega hujskanja pred letom 1928, in med vojno so fungirali kol terenci nacistične partije ter kot agenti gestapa; močno so tudi sodelovali pri izseljevanju Slovencev. Ti krogi kričijo za svobodo Koroške, medtem ko so Slovence vrgli v suženjstvo.
Na praznik jubileja je prišlo do incidentov. Nekateri Slovenci so pomazali table s krajevnimi napisi ter pripravili »atentat« na spomenik. V listu »Kladivo« so objavili persiflažo podobe koroškega kmeta, ki oddaja zeleni papir v prid Avstrije. Reakcija je bila bučno vpitje na strani »domovini zvestih«. Ampak, tako se vprašamo, ali ni bilo dosti in še več izzivanja z druge strani?
Razstrelitev in pomazanje spomenika na pokopališču v Št. Rupertu, nasilno odstranjevanje slovenskih napisov, mobilizacija sodrge proti predstavi slovenske igre, pospeševanje nasilne asimilacije slovenskega ljudstva, itn. Ali to ni bilo izzivanje? Ali ni čudno, da je prišlo na slovenski strani do tiste reakcije? Gotovi krogi mislijo, da je treba iskati tiste Slovence, ki so to storili, med slovenskimi študenti. Takega mnenja so ti ljudje, ki jim je Slovenska gimnazija trn v peti. Jasno, Slovenska gimnazija! Koroški Slovenci bi je seveda ne smeli imeti, ker je treba najprej ugotoviti število manjšine, tako pravijo. Ampak, resnica to ni, velenemški krogi nikoli niso trpeli, da imajo zasužnjeni narodi, zlasti slovanski, svojo inteligenco. Tako so ravnali Prusi z Lužiškimi Srbi, s Poljaki, Avstrijci s Čehi, itn. Iz zgodovine imamo dosti primerov. In tako jim ne gre v račun Slo-
venska gimnazija v Celovcu. Število učencev in maturantov je zanje preveliko. In, kako izzivanje, tisti Slovenci študirajo na univerzah ter se vračajo kot izobraženci v svojo domovino! Kak škandal!
In dalje. Dostikrat so cikali gotovi govorniki na trpljenje nemškega prebivalstva pod jarmom jugoslovanske vlade v plebiscitni coni. Toda, spomnimo se velikonočnih dni leta 1941, ko so nemške čete vkorakale v slovenske kraje. Ali velja pravica do samoodločanja samo za Nemce, za Slovence pa ne? Razdelili so si z Italijani slovenske kraje, in niso vprašali po naravni enotnosti prizadetega naroda. Ni torej čudno, da so se dvigali partizani, ki so branili svojo domovino. Množično izseljevanje, prepoved slovenskega jezika v uradih, brutalno streljanje talcev, grozote in šikane, tako se je manifestirala nemška strahovlada nad Slovenci. Ali so to storili jugoslovanski vojaki na Koroškem? In čudno, tako brutalno niso ravnali s Slovenci Nemci iz rajha, temveč ti domovini zvesti junaki iz Koroške. Ker je konec tretjega rajha končal njihovo delo, žele sedaj nadaljevati svojo protislovensko uničevalno politiko.
Res, dolga je pot v Evropo. In še eno. V
Goričah pri Borovljah je bila prej spominska tabla za padlega poročnika Pavla Sirnika. Tablo so nacisti odstranili. Ali ta poročnik ni padel kot junak za svoje ideale?
Dr. I. Heyer
PLIBERK
(Stanovske vesti zadnjih treh mesecev)
Rodila se je ena sama deklica, in sicer pri Jožefu An Rozi Polesnig v Vogrčah 6. Naša babica, gospa Miklautsch, že obupava. če bo v naprej ‘tako malo rojstev, bo odložila svojo obrt, ker so stroški večji kot je zaslužek.
Poročili so se: "VVerner Hollauf, elektrarno jster na Dunaju z Gudrun Hofer, študentko ,z Dunaja V, .Siiebenbrunnengasse 2; Lorenz Kert, kmet v Dobu 19, z Marjeto Delavec, tovarniško delavko iz Ponikve 12; Karlheinz Mi ki in, študent, Drveša ves 67, s Kristino Prasser, študentka, U-ntere Fel-lach 117 b; Hermann Tom it z, električar, Replj-e 6, z Marto Petjalk, toiv. delavko, Gilobasnica-štdben 6; Dol fin Nardo, inž. strojne tehnike, Gruningen, Švica, z Marijo Pičko, prikirojevalko, Vogrče 25; Franc Ku-es, železniški uradnik, Bistrica pri Pliberku 69, z Jožefino Potočnik, frizerko v
VABILO
Krščanska kulturna zveza in Katoliška prosveta vabita na prosvetni večer, ki bo v sredo, 25. nov., ob 19.30 (pol osmih zvečer) v Kolpingovi dvorani z naslovom:
»NAŠE DELO, NAVADE IN ŽIVLJENJE V LETNIH ČASIH«
Predava g. župnik Vinko Zaletel ob slikah in pesmih. Prireditev nadaljuje vrsto kulturnih večerov, ki nosijo naslov »NAŠA KOROŠKA«.
Nadvse zanimive prireditve se hočemo udeležiti od blizu in daleč.
Osrednja odbora
Pliberku, Trg 10. oktobra 1; Anton Gro-belnig, zidar, Libuče, Šolska pot 12, s Ghristl Wiickc:rt, trg. nastavljen ko, Replje 7; Baldasiare Alberton, dipl. inž. za elektroniko, Povo del Grappa, Via Riviage 56, Italija, s Heidelindo Kuch-er, Pliberk, Veli-kiovška cesta 2; Juri Krem ser. Tužakov na Koimenu 27, s Marijo Smrečmik, kmečko hčerjo n.a Strojni, Jugoslavija; Herman Kotnik, šofer, Vogrče 3, z Wilhelmino Sla-mianig, šiviljo, Vogrče 5; Valentin Preinig, tov. delavec, Peračija 26, s Sofijo Pitschko, postrežnico v Žirovnici 48.
Umrli so: Jakob Tomasch, upokojenec, Libuče, Libuška cesta 14, star 68 let. Maksimilijan Nuck, pd. Zalarjev oče v Vogrčah 9, star 76 let. Roza Plešivčnik, pd. Kron-tviirtoiva Rozika v Pliberku, stara 83 let. Janez Valen tar, pd. Hainzelnov oče v Libučah, Mežišlkogorska cesta 8, star 68 let. Elfriede Stookl, roj. Streicher, pd. Lecatairjeva gospa v Pliberku, Trg 10. oktobra 18, stara 68 let. Ferdinand Magnet, pomožni delavec na Rutah pri Rinkolah, po avto nezgodi v Dobravi, star 58 let. Jožef Nedved, pd. Kresčev oče v Borovju 4, star 81 let. Terezija Dobrovnik, roj Gregom, upokojenka v Drveši vesi 50, stana 76 let. Jera Scharsch, rentnica, pd. Šrančeva Jera na Blatu 14, stara 87 let. Rozalija Liesnik, roj. Poderšnik, upokojenka v Pliberku, Betty Glavarjeva cesta 6, stara 74 let. Ana Mayer, iroj. Herman, vdova po sedlarju Mayerju olb cerkvi, stara 92 let.
Bog daj umrlim večni mir ni pokoj, no-vorojenki in novoporočencem pa veliko sreče v življenju!
ŽVABEK
Pri nas imamo vsako soboto večerno mašo. Tako je bilo tudi 10. oktobra zvečer. Istočasno so tudi praznovali nekateri pred cerkvijo 10. oktober. Čutili so, da jih moti maša, zlasti pa zvonjenje cerkvenih zvonov. Med povzdigovanjem so tudi zadoneli cerkveni zvonovi. To pa je nekega gospoda, človeka zelo važne funkcije, vaškega poglavarja tako imenovane krščanske oVP, tako raznetilo, da je pridrvel v cerkev, zagrabil za vrv in preprečil zvonjenje. Ko je bilo povzdigovanja konec, je zopet zapustil cerkev in šel praznovat dalje.
Vprašamo se, če tistim gospodom ni bilo znano, da imamo vsako soboto večerno mašo. In če, ali niso mogli prirediti svoje proslave ob kakem drugem času. Pa če je bila proslava že istočasno kot maša, zakaj motijo potem verska opravila. Miru to ne služi. Je pač zelo dolga pot od besed do dejanj. Treba je seveda loviti ljudi, tudi z besedami o krščanstvu!
ŽIT ARA VES
Za deseti oktober je pripravil poseben odbor proslavo v Št. Lipšu. Pri kresu je govoril drugi podžupan Tschemernjak. Spomnil :se je vseh dogodkov, ni pa omenil z nobeno besedo Slovencev. Pač pa je govoril na dolgo in široko o nekih vindišar-jih, ki so baje rešili pred 50 leti Koroško s svojimi glasovi, čudimo se, da on kot socialist nima 'toliko čuta za pravičnost, da bi priznal resnico in omenil Slovence, ne pa neke -izmišljotine, ki so si jo ustvarili nemški nacionalci in nacionalsocialisti, da bi razdelili in taikio čimprej razkosali ter uničili slovensko skupnost na Koroškem.
Na »dam starih«, ki je bil 25. oktobra pri Škofu v Stari vesi, je po čudnem naključju pozabil naš župan Posod, tudi socialist, pozdraviti navzoče v slovenščini. Vprašamo ga, 'kako misli o enakopravnosti obeh narodov in jezikov na Koroškem?
Na dan starih je izročil naš župan svojemu predhodniku Omelku listino o častnem občairastvu. Steinercherjia pa, ki ga je imenoval Občinski -odbor z večinskim skle-j>om (oba zastopnika Občinske skupnosti in en socialist proti) za častnega občana za-
(Dalje na 8. strani)
Kdaj zatiramo ogrčavost
Glede na to, da je v novembru in decembru najbolj ugoden čas za uspešno preprečevanje ogrcavosti, ne bo odveč, da živinorejce na to opozorimo.
brencelj povzroča ogrčavost
Kakor je znano, povzroča ogrčavost obad ali brencelj, ki v poletnih soparnih dneh, lo je junija, julija in avgusta obletava ii-Jino na pasi. Obadova samica odlaga svoja jajčeca na dlako goved. Jajčeca se trdno prilepijo in oprimejo dlake, tako da jih tudi s krtačenjem ali pranjem ne moremo * i * * * v
Sezite po Mohorjevih knjigah!
Družba sv. Mohorja je letos izdala
tele knjige:
1.	KOLEDAR za leto 1971;
2.	PETRINKA (Ivan Matičič);
3.	OD DNESTRA DO PIAVE (Franc Arnejc);
4.	ŠE SO SREČNI ZAKONI (Tlico-dor Blieweis);
5.	KRISTJANOV DAN (Miha žužek DJ);
6.	NOVA DRUŽINSKA PRATIKA za leto 1971.
sredstvo, ki bi uničilo ličinke v telesu še preden bi napravile škodo na koži. In zares se je Nemcem posrečilo izdelati pripravek, ki uniči domala vse ličinke v telesu, še preden se kot ogrci ugnezdijo pod kožo. To sredstvo so imenovali n e guv o n. Prednost tega preparata je tudi v enostavni uporabi, se pravi v samo enkratnem škropljenju goved. Neguvon uničuje tudi mnoge druge zunanje in notranje zajedavce, npr. povzročitelje garij.
KDAJ JE NAJBOLJ PRIMEREN ČAS ZA ŠKROPLJENJE GOVED?
Iz jajčec im dlaki se ličinke nekako v petih mesecih prerinejo do hrbtenice. Tu počivajo in zapustijo mastno tkivo mozga
čez tri in pol mesece, nakar se prerijejo v podkožje na hrbtu goved. Iz tega lahko spoznamo, da moramo ličinke uničiti že prej, se pravi najpozneje do prve polovice decembra. Najbolje in najbolj zanesljivo pa je škropljenje goved kmalu po tem, ko paša preneha, torej že meseca novembra. Takrat so ličinke še majhne in jih najbolj zanesljivo uničimo. Razen tega do takrat še niso preveč poškodovale telesnega tkiva in zato tudi ne bo tolikšne izgube na mesu in mleku.
Škropimo z 2-odstotno vodno raztopino neguvon-praška, to se pravi, da damo na vsak liter po 20 gramov, to je dva dekagrama praška, škropimo z drevesno škropilnico, ki pa mora imeti vsaj 4 atmosfere pritiska. To pa zato, da tekočina pride zanesljivo na kožo in ne morebiti samo na
dlako.
St. A.
Velik pomen avstrijskega izvoza
°dstraniti. Iz teh jajčec sc po treh do šestih dneh razvijejo majhne ličinke, ki se s svojimi grizali prerinejo skozi debelo govejo kožo v podkožje. Od tod potujejo naprej Po telesu, in sicer zlasti ob debelejših živcih, dokler se ne prerinejo do hrbtenice, pez določen čas pridejo skozi odprtino hrbteničnih vretenc in sc kočno vgnezdijo P°d kožo na hrbtu goved. Pri tem si napravijo na koži majhno odprtino, da se skozi njo oskrbujejo z zrakom. Razvijajo *e dalje, dokler končno ne zapustijo svojega ležišča in skozi razširjeno luknjo na koži ne odpadejo s telesa. V zemlji se zarubijo in se po kakih tridesetih dneh razbijejo v brenclje.
t7<?s razvoj, od odložitve jajčec na kožo do zrelega ogrca, traja približno 11 mese-Ceo. Tako opazimo ogrce včasih že januar-la ali februarja, večinoma pa v aprilu, ma-lu in juniju, kar je pač odvisno od tega, i(daj so bila jajčeca odložena na dlako.
Zaradi bolečin, ki jih povzročajo premikajoče se ličinke v telesu ter vznemirjanja, jih brenclji obletavajo ter poškodb tki-Va v območju večjih živcev in drugod, zgu->lj° goveda na teži (okoli 50 kg mesa) kra-pa molzejo po dva litra mleka manj.
i a}več škode pa nastane na preluknjani
0z-i> ki zaradi tega zgubi skoraj vsako vred-
nost.
Ogrčavost je čista pašniška bolezen, ker
v stajah brenclji ne napadajo živine.
KAKO SE BRANIMO PRED OGRČAVOSTJO?
'h’ leta 1948 smo uvedli zatiranje ogrča-v°sti na zelo preprost način z iztiskavanjem 0cev iz kože. Vendar je bilo pri tolikih Jnuhah takšno ugonabljanje več kot dvom-nvo. Razen tega je bila koža že poškodo-vnna in se ogrčavost ni znatno zmanjšala. ato so raziskovalci po vsem svetu iskali
Predsednik Avstrijske zvezne gospodar-
ske zbornice Sallinger je pred kratkim govoril o avstrijskem izvozu. Ob tej priliki je poudaril velikanski pomen izvoza za nadaljnji ralzvoj države, ki že danes proda v tujino več 'kot 'tretjino industrijske proizvodnje, nekatere velike tovarne in podjetja kot so VOEST, STEVR-DAIMLER-PUCH, BoHLER in CHEMIEFASER Lenzing pa tudi več kot 60 % vse proizvodnje. Takšen uspeh je bil možen zaradi tega, je nadaljeval Sallinger, ker se vodstvo in delavci številnih avstrijskih podjetij dobro zavedajo dejstva, da bodo lahko širili in hkrati eko-nomizirali svojo proizvodnjo le ob večjem razmahu prodaje na tujih tržiščih, kajti marsikatera izmed teh organizacij je za avstrijski 'trg s 7,5 milijoni prebivalcev pre-
Sušenje gob
Za sušenje morajo biti gobe zdrave in ne prestare. Tistih, ki imajo srednjo plast klobuka že mehko in grdo zeleno, ne sušimo. Prav tako niso za sušenje ob dežju nabrane gobe. Gob pred sušenjem ne peremo. Ostrgajmo jih z nožem in zrežemo na listke. Listke lahko naberemo na nit, ki jo razpeljemo v zračnem, vetrovnem prostoru, ali v prostoru, kjer kurimo. Razložimo jih tudi na lese. Temperatura ne sme biti previsoka, da ostanejo lepo bele. Pri prepočasnem sušenju se začno gobe kvariti.
Popolnoma suhe gobe, ki ob premiku šeleste, hranimo v tekstlinih vrečicah in na suhem.
velika, v manjšem obsegu pa racionalna proizvodnja ne bi bila mogoča.
Gonilna sila avstrijskega izvoza je vsekakor Zvezna zbornica, ki je samo v enem letu povečala število svojih predstavništev v tujini od 72 na 85, medtem ko Avstrija izvaža v 110 dežel sveta.
Lanska vrednost izvoza, ki je bila rekordna, je dosegla vrednost 63 milijard šilingov ali 2,3 milijarde dolarjev.
Avstrija se je lani udeležila tudi 83 mednarodnih sejmov, ali deset več kot leto poprej, medtem ko so po drugi strani tudi avstrijski mednarodni sejmi na Dunaju, v Gradcu, Celovcu, Innsbrucku, Welsu in
Klub Mladje nas je naprosil za naslednjo objavo:
DEKLARACIJA
Dunaj, 8. november 1970
koroški slovenski kulturni delavci, zbrani ob Priliki rednega občnega zbora KLUBA MLADJE dunajskem hotelu Regina s sledečo deklaracijo Za% romajo svoje stališče do avstrijske državne po-koJbe in njene 15-letne prakse, kar zadeva uresni-tev mednarodno zajamčenih določil člena VII: Praznovanje 50-letnice koroškega plebi-scita je ponovno dokazalo, da merodajnim °sebam in ustanovam ne gre za dokončno Pravno in praktično rešitev še stalno odetega manjšinskega vprašanja, temveč le Prazne besede splošne tolerance, za praz-he politične ideje in oddaljena mednarod-na vprašanja.
D d dejanskega položaja pri svojem kul-CRem delovanju prizadeti izjavljajo:
L Da naj državne in deželne oblasti konč-h° upoštevajo obširno kulturno delovanje °r°ških Slovencev s tem, da v svoje letne P1 oraču ne sprejmejo stalne in primerne fi-nančne prispevke slovenskim kulturnim
organizacijam in publikacijam ter splošnemu kulturnemu prizadevanju.
2.	Kultura in vse z njo povezane akcije se dajo pojmovati samo v povezavi s celotnim družbenim dogajanjem in se s tem tudi ne dajo ločiti od najučinkovitejših družbenih dogodkov — od političnih. Vsiliti ljudstvu kulturno infantilnost pomeni, preprečiti njegovo politično samoosveščanje.
3.	Ponoven dokaz, da so navedena zatiralo a stremljenja v koroški družbi dana, je reakcija koroških oblasti, koroškega tiska in javnega mnenja na kultumo-politično dejanje, ko so neznani dopolnili nemške krajevne napise s slovenskimi. Namesto da bi sc politične oblasti spomnile svojih ko-dificiranih dolžnosti in takoj same dopolnile ostale krajevne napise, je koroška družba odgovorila preko policijskih organov.
Kdo more zdaj od nas zahtevati, da se distanciramo od ustavno garantiranih dvojezičnih topografskih napisov?
drugje vedno bolj obiskani tudi iz tujine.
Danes izvaža iz Avstrije približno 7000 večjih in manjših podjetij, seveda ves ta izvoz ni neposreden, temveč gre prek večjih podjetij ali nekaterih trgovinskih organizacij, neposreden stik s tujim trgom pa ima okrog 2000 tvrdk.
Pri tem velja poudariti tudi dejstvo, da avstrijska industrija kakor tudi raziskovalna in razvojna dejavnost 'krepko koraka s svetom vštric, saj je le tako možno, da prodajo iz PredarIškega lesno-obdelovalne stroje v Združene države Amerike, med njimi stroj, ki lahko razdeli 3000 kvadratnih metrov lesonitnih plošč na posamezne formate, v eni uri, s samo enim delavcem.
V Kanado pa tudi drugam izvažajo toploto — prevodni cement, med pomembnimi ki jih ob močni japonski konkurenci prodajajo precej tudi v ZDA.
Seveda je avstrijska proizvodnja izredno pestra in zastopana na vseh področjih, pa naj bo to LR Kitajska ali Avstralija,
Spomin na č. g. župnika Jurija Trunka
Pred nedavnim sem bral v Našem tedniku, in tudi moja sorodnica Mice j Miku-la mi je poslala izrezek iz ameriškega slovenskega časopisa, da je praznoval nam starim dobro poznani in bližnji domačin, č. g. Jurij Trunk 100-letnico svojega rojstva. Jaz sem ga spoznal, ko je imel moj bratranec dr. Janko Arnejc svojo novo mašo v podružni cerkvi sv. Gregorija v Spodnjih Borovljah. Bil je tedaj za slavnostnega pridigarja, jaz pa za ministranta, star šele 8 let. Ko pa je bil g. Jurij Trunk župnik na Peravi, so ga naši ljudje prav radi obiskovali, ko so hodili tam mimo v Beljak. Tudi jaz sem prišel tedaj večkrat z očetom v župnišče na Peravo. Leta 1914 sem bil kar v začetku vojne vpoklican k vojakom in sem bil več kot tri leta pri 9. komp. I. Rg. 7. Leta 1918 sem prišel v orožniško šolo v Celovec m sem čez dva meseca naredil izpit z odliko. Zaradi znanja obeh deželnih jezikov sem bil dodeljen orožniški postaji v Borovljah. Medtem pa je moral tudi č. g. Trunk zapustiti Beljak in je prišel preko Jezerskega v Borovlje. Tako sva se spet srečala in lahko sem našel tolažilne besede v tistem razgibanem času. Še si od časa do časa dopisujeva. In tako mu tudi jaz želim šc mnogo zdravja za stoletnico.
Franc Arne
Jc
medtem ko se je izvoz v Indijo zadnje čaise močno znižal.
Poleg tega prodaja avstrijska industrija na svetovnem trgu tudi razne licence in »know-how«, pa naj bo to za jeklarsko industrijo (LD-postopek) ali pa za proizvodnjo preprog (Eybl v Jugoslaviji).
Glede na težnjo Avstrije, da se ponovno uveljavi predvsem v okviru nekdanjega področja pred letom 1918, ki je po mnenju Avstrijcev gospodarsko dopolnilno, obstaja vsa pripravljenost avstrijskih podjetij tudi za sodelovanje z Jugoslavijo.
Proslava Narodnega sveta v ogledalu časopisov, radia...
(Nadaljevanje z 2. strani)
Celovcu znova odklonili predlog o zakonskem u-gotavljanju manjšine. Zavoljo tega so z včerajšnje proslave poslali klubskima načelnikoma socialistične in ljudske stranke pismeno stališče, v katerem so izrazili pripravljenost za sodelovanje pri reševanju nerešenih vprašanj, ob upoštevanju 7. čl. avstrijske državne pogodlre.
M. Meršnik
Na proslavi NskS v Celovcu:
Ugotavljanje manjšine odklanjamo
kot neprimerno sredstvo za reševanje narodnostnih vprašanj (Slovenski vestnik, 13. XI.)
Kakor Zveza slovenskih organizacij na Koroškem že na proslavi meseca maja v Celovcu in zlasti na velikem ljudskem taboru na Bistrici pri Pliberku meseca septembra, tako se je v nedeljo tudi Narodni svet koroških Slovencev spomnil važnih obletnic v zgodovini našega ljudstva. Prireditev v skoraj polni dvorani celovškega Doma glasbe je potekala pod geslom »Zvesti izročilu naših prednikov in avstrijski državi« ter je veljala 100-letnici slovenskih taborov na Koroškem, 50-letnici plebiscita, 25-let-nici osvoboditve in konca druge svetovne vojne ter 15-letnici podpisa avstrijske državne pogodbe.
Pomena omenjenih obletnic sc je v slavnostnem govoru spomni predsednik NskS dr. Vospernik, ki je zavzel stališče tudi k aktualnim vprašanjem slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem. Pri tem je ostro kritiziral očitno proti Slovencem naperjeno delovanje Heimatdiensta, kakor prihaja do izraza v njegovem glasilu Ruf der Heimat, kjer se odkrito poziva na narodnostni boj, ki da bo trajal tako dolgo, dokler ne bo eden obeh narodov v deželi popolnoma izginil. V zvezi s ponovno zahtevo FPO po ugotavljanju manjšine pa je bilo sprejeto pismo poslanskima kluboma obeh velikih strank SPo in OVP, v katerem se ugotavljanje manjšine odklanja kot neprimerno sredstvo za reševanje narodnostnih vprašanj.
Koroški Slovenci so se spomnili štirih velikih dogodkov
(Katoliški glas, 12. XI.)
V nedeljo sta dve organizaciji slovenskih katoličanov na Koroškem, Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza, pripravili veliko kulturno prireditev v veliki dvorani Doma glasbe v Celovcu. Spomnili sta se 15-letnice podpisa avstrijske pogodbe, 25-letnice osvoboditve in konca druge svetovne vojne, 50-letnice plebiscita in stoletnice slovenskih taborov na Koroškem.
Prireditev je bila tako v političnem kot v kulturnem pogledu izredno zanimiva in pomembna,
ker je napolnilo dvorano več kot 800 udeležencev, med katerimi je prevladovala mladina. Pomembna, ker je predsednik "Narodnega sveta, dr. Reginald Vospernik, jasno in odkrito povedal, da žive na Koroškem Slovenci, ki so duhovno povezani z brati po krvi, pa naj ti žive kjer koli, da pa so istočasno lojalni avstrijski državljani. Toda kljub tej lojalnosti ni Avstrija izpolnila svojih obvez do narodne manjšine, ki jih je dolžna po ustavi, obljubah in po človečanskih pravicah.
Zato so naravnost smešno, vsaj za nas, ki smo bili na proslavi s Primorske, izzvenele retorične izjave v pozdravih, ki so jih izrekli gostje predstavniki avstrijskih strank in zastopniki deželnega glavarja. Obe stranki sta vladali ali pa še vladata v Avstriji, obe bi lahko rešili ali reševali pravično koroško narodno vprašanje, pa tega nista storili. Obe vodilni stranki bi namreč že davno morati v deja-nju pokazati svojo dobro voljo do Slovencev. Med temi nemškimi pozdravi je bil pač edino iskren slovenski pozdrav našega deželnega poslanca dr. Draga Štoke, ki je bil izraz iste prizadetosti Slovencev v naši deželi kot zadeva koroške Slovence.
Po tem prvem delu je začel drugi del sporeda rojanski pevski zbor pod vodstvom dr. Mamola. Zapel je nekaj čudovitih pesmi, ki so po tematiki povsem odgovarjale razpoloženju večera in velikim datumom, ki so se jih koroški Slovenci spominjali.
Za Rojančani so zaplesali fantje in dekleta iz Sel več plesov. Ob spremljavi harmonike in pod vodstvom Ivana Matka so bili vsi plesi ubrani na narodne pesmi, zato je prirodno gibanje po odru in juckanje med plesom odgovarjalo duhu pesmi.
Na prireditvi so nastopili tudi Gradiščanski Hrvati, ki žive v Avstriji. Prišli so s tamburaškim orkestrom in so pod vodstvom Ota Kuzmiča izvajali precej dolg spored hrvaških narodnih pesmi.
Prireditev je zaključil mešani zbor prosvetnega društva »Danica« iz št. Vida v Podjuni. Daljši spored je obsegal v glavnem koroške narodne in umetne pesmi. Zbor je pel izredno lepo in dovršeno. Sestavljen je iz mladih pevcev in pevk, glasovi so čisti in pri jetrn, številni solisti čudoviti. Za nas je bilo to izredno doživetje.
Celotna prireditev je zapustila na vseh izreden vtis. Udeležil se je je jugoslovanski generalni konzul v Celovcu, ing. Budihna z gospo, predstavniki najrazličnejših ustanov in organizacij, da omenimo kanonika dr. Zechnerja, ki je zastopal celovškega škofa, predstavnika Zveze slovenskih organizacij dr. Frači ja Zvvitterja, predstavnike deželnega glavarja, predstavnika Avstrijske ljudske stranke, akademskega kiparja Franceta Goršeta in drugih. Ljubezniv in pozoren pozdrav dr. Janka Zerzerja je veljal tako Nemcem v nemščini kot Slovencem v slovenščini. Mislimo, da je bila to resnično reprezentančna, politično pomembna in kulturno kvalitetna prireditev koroških Slovencev, ki je pokazala, da so naši rojaki na severu živi, in še kako živi!	im
OD ZAČETNIŠKEGA ROCKA DO NAJNOVEJŠIH ANSAMBLOV:
'Kakih petnajst let oid tega je Elvis Presley začel z rock. amd rolilom. Tedaj so mnogi mislili, da bo ta glasba po -nekaj, sezonah zamuda-, da se bo iz -tega, primitivnega rocka razvijala glasba dalje itn prišla do stopnjle, kakršno ijma danes.
V času, ko je nastopil Presley s prvim rockom, je bil na vrhu lestvice Perry Como, Bing Crosbypaje predstavljal model zaupnega pevca, plesna glasba se je še vedno zanašala na kliše jokajočih violin in pojočega saksofona, črnska glasba za črnce pa še ni prišla v radijske studie.
Hilly-billy in rhytm and blues
Tla so bila že pripravljena za novo glasbo. V filmu je prevladoval J a m e s D e a n z M a r 1 o n o m B r a n d o m din oba sta prikazovala junake načete od n-eviraze, ki jih j;e vodila v samouničevanje. Na tej -podlagi se jie pojlavill Elvis P r e s 1 e y, bilo je januarja 1956. Zapel j-e pesem »Tutti Frutti«, toda -tudi že sama njegova oselba, vedenjie in način petja so najavljali nekaj, novega — bil je človek s ceste. Mladina se jie itakioji strnila na njegovo stran, ker se je z njim identificirala. Začela se je nova moda, ki je zahtevala kavbojke in kratke jopiče. Njegova gllasiba je bila precej, primi-tajvmiai. Sestavljala stia jo načina hilly-billy in rhytm and blues: delno črnska, delno pa
NOGOMET
Po 12. kolu v avstrijski nacionalni ligi je prišel n,a čelo lestvice Rapi-d z 18 točkami. Sledijo: Salzburška Avstrija 17, Admi-ra 16, Wat-tens 15, Innsbruck 14, Sportklub, Sturm in Vien-na po 13, dunajska Avstrija in VoEST Linz po 12, LASK 11, Simme-ring in GAK po 9, Bregenz in Wacker (Dunaj) po 7 in na repu lestvice naš koroški novinec Radenthein.
Rezultati 12. kola so bili: Waittens— Sportklub 2:1; Admira—VoEST 2:2; Dunajska Avstrija—VVacker Innsbruck 1:1; Simmering—Bregenz 2:0; Salzburška Avstrija—LASK 3:0; Sturm—Vienna 1:2; Wacker Wien—GAK 3:0; Rapid — Ra-denth-ein 4:1.
glasba belcev. Hi'Ily-billy je bila glasba, ki .jo navadno -itmeniujlemo kavbojska, s kitarami, viodiinami, sin bainjpm. Rhytm and blues pa jie bila nekakšna evolucija starega 'bluesa, ka, se je nalbral vseh grenkob, ki prevzemajo črnce v mestnih getih. Kitaro in klavir je v novem rhytm and bluesu na-dlamestiil saksofon, ki je poudarjal napetost nove situacije. Tudi, ritmično je novi blues prišel do ekstremov z močnim nabijanjem in napetim poudarjanjem ritma.
Popolnoma pa se je rock uveljavil v šestdesetih letnih, ko je prišlo do izbruha milia-diiih.
Pod učinkom tega vala, so izginili tudi nekateri- predsodki o črncih. Tudi radijske
Kot je znano se je Cassius Clay 26. oktobra pomeril z Jerryjem Quarryjem in ga že v 3. krogu premagal s tehničnim knockoutom. S tem je Cassius Clay po večletni odsotnosti stopil v ring, da si ponovno osvoji svetovni naslov.
Leta 1960 je Cassius Clay osvojil olimpijski naslov v težki kategoriji. To je bilo istega leta, ko je postal olimpijski prvak tudi Tržačan Nino Benvenuti. Ko se je vrnil v Louisville, kjer se je rodil, je skupina odvetnikov iz tistega mesta odločila,
SAK Radiše—Trdnja ves 4:0
JUGOSLOVANSKI NOGOMET
V 14. kolu jugoslovanskega prvenstva sta slovenska zastopnika dosegla na tujem lep uspeh. Olimpija je v Tuzli igrala z Borcem 1:1, Maribor pa v Kragujevcu z Radnič-ktm prav tako 1:1. Olimpija je s 14 točkami na 10., Maribor pa z 11 točkami na 14. mestu.
HOKEJ
KAC-IEV 5:1
Prvak KAC je že za svoje 13. prvenstvo favorit. V soboto so namreč celovčani premagali IEV 5:1, in vodijo na lestvici s 5 točkami prednosti.
postaje so začele -predvajlati črnsko glasbo. Pojavijo se tudi temnopolti pevci. Ko pride 'kasneje do srečanja med bluesom in gospelom (črnsko duhovno pesmijo) in nastane soul mušic, se na mednarodnem torišču pojavi cela vrsta črnskih pevcev, med -katerimi naj; omenimo Raya Charlesa; Are->th)o Franklin, Dio-nne Warwick in druge.
Ta- nova vrsta glasbe je nato prišla v Veliko- Bri|tanijb. že takoji po vojni, je v tej državi- oživel jazz; kasneje sp odkrili ameriško ljudsko glasbo, predvsem črnske pesmi in seveda j|e vsa ta glasba dobila v britanskem Okolju syojb značilnost, tako da so jo imenovali skiffle, za ansamble te vrste je bila značilna formacija: kitara, kontrabas in »washtube«. Ta moda j|e trajala Ib nekaj let in je pripravila podlago za -rock and roilil. Na tej| podlagi pa- so se pojavili Beat-Ibsi.	(Dalje prihodnjič)
da bo Clay postal profecionalni boksar in da bodo oni upravljali njegovo finančno kariero. Izbrali so Archija Moora, starega in prekaljenega boksarskega lisjaka, ki je bil namazan z vsemi žavbami, da ga nauči to, česar še ni znal.
Cassius pa se ni kar tako pokoril trdi disciplini, ki mu jo je vsilil Moore. Imel je drugačne načrte, ni se hotel boriti tako, kot so se do tedaj borili. Imel je svoj poseben slog. Najprej je nasprotnike psihološko utrudil s svojimi napovedmi: »Zrušil ga bom v tem in tem krogu« in povečini se je tako tudi zgodilo. »Moja skrivnost je v izredno vestni pripravi,« je sam nekoč izjavil nekemu novinarju, »to mi dovoljuje, da pred svojimi nasprotniki ,bluffiram’«. Medtem je našel tudi izredno sposobnega managerja, Angela Dundeeja, ime, za katerim se je skrival Sicilijanec Angelo Meren-da. Merenda je bil prej manager nekaterih res dobrih boksarjev in je slovel kot dober tehnik.
Mohammed Ali se je zelo hitro povzpel do svetovnega naslova. Medtem je postal tudi duhovnik črnske sekte »črnih muslimanov«..
Tako smo prišli do marca 1964, ko je Cassius Clay moral stopiti pred vojaško komisijo, ki ga je med drugim ocenila kot »umsko nezrelega«. Kljub temu pa ga vseeno pokličejo pod orožje. Clay se temu u-
KRIŽANKA
1	12	3	4 ra 6	7	18
VODORAVNO: I. ime in priimek slov. književnika, Prešernovega prijatelja; 9. drugo ime za Aleksej; 10. vstavi »savr«; 11. soglasniki besede Rebeka; 13. zaimek »Vi« v nemščini; 14. ali; 15. čutilo; 17. ista soglasnika; 18. eno od načel francoske revolucije (z zamenjavo prve črke); 21. naraščanje; 23. vol (hrv.); 25. vlivan; 26. latinski predlog (k, pri) 27. dva; 29. gora v Julijskih Alpah; 30. naselje; 32 kazalni zaimek; 33. pripomoček za risanje.
NAVPIČNO: 1. lastnost pridnih ljudi; 2. moško ime; 3. okus; 4. vstavi »iš«; 5. igralna karta; 6. doba; 7. rimski pesnik; S. član odbora; 12. poženem se v zrak; 15. slonov zob; 16. plevel; 19. vzklik; 20. začetnici imen hrvatskega fizika Tesle; 22. kanali, rovi; 24. pripadnik tatarskega plemena; 28. veznik; 29. mongolski poglavar; 31. angleška kratica za »v redu«; 32. ista soglasnika.
pr e, češ da je duhovnik verske ločine »črnih muslimanov» in da mu njegova vera ne dovoljuje, da bi nosil orožje in se bojeval. Zaradi tega ne bo stopil v vojsko. V maju 1967 svetovna boksarska organizacija odloči, da Clayu odvzamejo svetovni naslov. Na turnirju, ki ga organizirajo, da bi dobili novega svetovnega prvaka, zmaga Joe Frazier. Medtem obsodijo Clayja, ker se ni odzval vpoklicu pod orožje. Obsodijo ga na pet let ječe in 10 tisoč dolarjev globe. Clay plača še kavcijo 5000 dolarjev, da ga pustijo na svobodi. V septembru letos končno spet izdajo Cassiusu Clayju boksarsko licenco najprej v državi Georgia, nato pa še v New Yorku, potem ko je sodnik odločil, da je bila prvotna obsodba absurd«.
Naslednji Clayev nasprotnik bo Argentinec Oskar Bonavena; dvoboj bo 7. decembra v Miami Beachu.
ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT - ŠPORT
Cassius Clay na poti do svetovnega prvaka
■ Ivanhoe 1
37
Toda lepa ranoce-lnaca ga jie prekanila; ncutajilijirv smehljaj je preletel njeno obličje, ki je izražalo vse dotlej zamišljeno otožnost. »Z Angleškega sem, gospod vitez, in tudi govorim po angleško, čeprav sita mi rod in obleka, izpod drugega neba.«
»Plemenita gospodična — —« je povzel vitez Ivianhoe; a Rebeka ga je spet ustavila.
»Ne imenujte me /plemenite’, gospod vitez,« je dejala. »Najbolje je, da takoj zveste: vaša strežnica je Uboga Židinja, hči tistega Izaka iz Yorka, ki ste mu boli nedavno taiko dober in prijazen gospod. — Zato je njemu in njegovim ljudem dolžnost, da vam izkažejo- vso skrb in pomoč, ki je potrebna v vašem sedanjem položaju.«
-Ne vem, kako bi bila zadovoljna lepa Rowena, da je videla čudno ganjenost, s 'katero je njen vdani vitez do tega trenutka ogledoval krasno obličje, mično .postavo in svetle oči prelepe Rebeke — oči, -katerih sijaj- so, mehčale in senčile ddgorese svilnate vejice, tako da bi jih mogel kak min-stireJ primerjati zvezdi večernica,, ki pošilja svoje žarke skozi jasminovo lopo. Toda Ivanhoe je bil predober katoličan, da bi ostal -tudi nasproti Židinji takih čustev. Baš ker je Rebeka to slutila, mu j-e hitela povedati očetovo ime in rod; ker pa ni bila niti lepa in modra hči našega znanca Izaka -povsem brez ženske slabosti, je v srcu vendarle vzdihnila, ko sta se spoštljivo občudovanje in neutajljiva nežnost, s -katerima je Ivanhoe dotlej zrl na svojo neznano dobrotnico, mahoma izpremenili v hladno, umerjeno vljudnost, ki ni pričala o nika-kem globljem Čustvu mimo hvaležnosti za
to uslugo,, izkazano mu po ženski nižjega plemena, od katere se je mi, mogel nadejati. Prejšnje Ivanhoejevo vedenje sicer ni izražalo drugega- kakor taisto občo pobožno spoštljivost, ki, je mladost nikoli ne odreče krasoti; ali vendar je bilo žaljivo, da je mogla ena sama (befseda nalijk čajro|dlejni za-kietvi presitayi|ti ubogo Rebeko, ki, se je pač vsaj nekoliko zajvedala svojih pravic do te poklonitve, v vrsto zaničevanih bitij, katerim je ni bilo čas|tno izkazati.
Toda krotko in nedolžno Rebekino srce ni štelo Ivain-hoeju v greh, da je bil deležen vseobčih predsodkov svojega časa in svoje vere. Narobe, vzide zavesti, da je zdaj v bolnikovih očeh samo še hči zavrženega ljudstva, s katerim je kristjanu vsak nepotrebni stik v sramoto, ni niti malce odnehala v svoji potrpežljivosti in vdani skrbi za njegovo varnost in ozdravljenje. — Povedala mu je, da se morajo vrniti v York in da ga misli oče vzeti s seboj in skrbeti zanj v svojem lastnem domu, dokler se njegovo zdravje ne -popravi. Ivanhoe se je zelo upiral temu načrtu, češ da noče dalj nadlegovati svojih dobrotnikov.
»Ali ni v Ash-byju ali v okolici nikakega saškega framklina ali vsaj -imovi-tejšega kmeta, 'ki bi si hotel naprtiti skrb za ranjenega rojaka, dokler ne okreva toliko, da bo mogel spet nositi oklep? Ali ni nikoder -saškega samostana, kjer bi našel gostoljubje? Spravita me rajši v Burton; tam me gotovo sprejme Waltheoff, opat pri Svetem Wkholdu, ki je moj sorodnik!«
»Vsalko, itudii najjlslalbše -teh zavetij,« je dejala Rebeka z otožnim nasmehom, »bi bilo za vas -nedvomno -primernejše bivališče od hiše zaničevanega Žida; le to jie, gospod vitez, da si ga zdaj ne morete izbirati, razen ako želite odsloviti svojo ranocelnico. Znamo vam je, da naše ljudstvo zna celiti rane, čeprav jiiih me zadaja; moja rodbina pa ve še posebne skrivnosti, ki jih jie ohranila izza Salomonovih dni. Njih dobrodejni učinek ste že izkusili; mi. ga Nazaremca — oprostite mi, gospod vitez — mi ga kristjumskega
ranocelnika med štirimi britanskimi morji, ki bi, -v.am mogel pomagati, da si za mesec dni znova nadenete prsnjak.«
»In kdaj ga nadenem s tvojo pomočjo?« je nestrpno vprašal Ivanhoe.
»Čeze teden dni, ako potrpiš in se ukloniš mojim odredbam,« je rekla Rebeka.
»Tako oni naše Gospe,« jie vzkliknil Wil-fred, »ako ni greh, da jo imenujem -pod to sitreho, ne jaz ne noben drugi vitez zdaj ne utegne pogledati; in če izpolniš obljubo, vedi, dekle, da -ti zvrhoma nasujem svojo -čelado s 'kronami, pa naj jih dobim ne vem kako.«
»Obljubo izpolnim,« je dejala Rebeka, »in danes teden dni boš nosil svoj oklep, isamo da mi uslišiš majhno prošnjo namesto -srebra, ki ga obetaš v nagrado.«
»Če je v mojih močeh in če je prošnja taka, da jo sme pravi krščanski vitez izpolniti hčeri tvojega rodu, ti z veseljem in hvaležnostjo storim, kar želiš.«
»Nu,« je odgovorila Rebeka, »prosim te samo tega: verjemi v bodoče, da more tudi Žid storiti uslugo, ne da bi hlepel po kaki nagradi razen po blagoslovu velikega Očeta, ki je ustvaril i Žide i pogane.«
»Greh bi bilo dvomiti o tem, dekle,« je -odvrnil Ivanhoe; »brez nadaljnjih pomislekov in -brez vpraševanja se hočem zanesti na tvojo spretnost; trdno verujem v tvojo pomoč, da si čez teden dni spet nadenem oklep. In -zdaj, zala ranocelnica, daj, da te vprašam, kakšne so zunaj novice. Ali veš kaj o plemenitem Sasu Cedricu in njegovi družini — pa o ljubki lady-----« Premolk-
nil je, kakor da mu Rowenino ime v tej židovski hiši ne gre z jezika. »O tisti, mislim, ki je bila izbrana za kraljico turnirja?«
»Izbrana -po vas, gospod vitez,« je dejala Rebeka; »in to izbiro so občudovali enako kakor vašo hrabrost.«
Vzlic silni izgubi kivi mu je preletela obraz rdečica; začutil je, da je z nespretno
malomarnostjo svojih besed izdal globoko nagnjenje do Rowene, nikar pa da bi ga prikril.
»Ona mi ni bila toliko na umu kakor princ John,« je dejal; »in tudi o svojem vernem oprodu bi rad kaj zvedel. Kako da ga ni pri meni?«
»Dajte, da se poslužim svoje zdravniške oblasti,« je odvrnila Rebeka, »in vam priporočim molčanje in počitek brez razburljivih misli; kar pa želite zvedeti, vam rada povem. Princ John je nenadoma prekinil turnir in jadrno odrinil z vsem plemstvom, viteštvom in svečeništvom svoje stranke proti Yorku, poprej pa še pobral denar, kolikor ga je pač mogel izlepa in izgrda dobiti v tem kraju. Pravijo, da si hoče prisvojiti bratovo krono.«
»Naj ne misli, da ne bo nihče udaril v njegovo obrambo,« je rekel Ivanhoe in se vzpel na ležišču, »dokler je med angleškimi podaniki le ena zvesta duša! Z najboljšimi izmed njih se hočem boriti za Rihar-dovo pravico — da, sam proti dvema pojdem zanj v pravični boj!«
»Ako se hočete boriti,« ga je ustavila Rebeka in rahlo položila roko na njegovo ram-o, »tedaj je potrebno, da zdaj poslušate m-oj-a navodila in ostanete mirni.«
»Prav, dekle,« je dejal Ivanhoe; »tako miren, kakor le morem biti v teh nepokoj-nih časih. — In kaj veš o Cedricu in njegovi družini?«
»Ni še dolgo, kar je bil njegov dvornik pri nas,« je rekla Židinja; »ves zasopel je prihitel k očetu po neke denarje za volno Cedricovih ovac. Od njega sem zvedela, da sta Cedric in Athelstane Conningsburški zelo zlovoljna zapustila prinčev grad in da se pravkar odpravljata proti domu.«
»Ali je bila tudi kaka dama z njima na gostiji?« je vprašal Wilfred.
»Lady Rowena,« je dejala Rebeka, odgovarjajo mu bolj točno, nego je on zadal vprašanje, — »lady Rovvena ni šla k princu na veselico; po dvornikovih besedah mora
y—i esta kaikor pesem, speljana drzno in l smotrno skozi gozdove, z dvema viaduktoma in kratkim tunelom blizu slikovite vasice Ljubno, to je gorenjska magistrala. Ob vseh letnih časih naim skrajša pot od Kranja do Bleda pa dalje dio Bohinja. V avtu ali v avtobusu kar zdrsimo preko prepadov in pozabljamo, da počiva moderna cesta tu in tam na mogočnih že-lezobetonskih stebrih.
Nekajkrat sem gledala, ko so gradili pri
Za prijeten jesenski izlet bomo izbrali staro cesto in se peljali skozi vasi: Bistrica, Podbrezje, Posavec, Črnivec. Morda se bomo že tu ustavili, pozdravili bližnje Brezje ali istopili v privatno gostilnico na Črnivcu. Da je vaška gostilna poznana in cenjena, naim dokazujejo številni avtomobili na parkirnem prostoru ob hiši. Ker prihajate iz mesta, kjer vam primanjkuje svežega zraka, si poiščite prostore na vrtu pred hišo. Prav nad vami brzi zadnji del nove
Svet ob gorenjski magistrali
nas prvo cesto te vrste, in trdno sklenila, da se ne bom nikoli vozila po njej. Nisem verjela v čudež moderne tehnike, ki naj Bi zmogla premostiti toliko naravnih ovir. Danes se peljem po tej cesti skoraj vsak teden, vendar ob hitri vožnji skoraj ne utegnem uživati lepote zlatečih se listnatih gozdov in slikovitih prijaznosti gorenjskih vasi Ob obeh straneh.
Kmalu nad vasjo Naklo zavijemo s stare ceste in že brzimo preko regulirane struge Tržiške Bistrice. Na levi strani, ob stari cesti sanja v zatišju gozdov vas Podbrezje m na griču nad njo kakor počivajoč bel golob cerkvica Tabor z vitkim zvonikom.
Stara cesta zavije iz Podbrezij skozi gozd
čl)	knjiga
In če ti bo še bolj hudo, ozri, prijatelj, se v nebo, ki ve, da vse hudo se jenja, da zlo se z dobrim vedno menja, da ni vstajenja brez trpljenja na potih našega življenja.
Gobavce, polna precej nevarnih ovinkov, to vendar prav zato varnejša in mirnejša °d utrujajoče ravnih avtomobilskih cest. Gesta se umirja ob Savi in nekako spočije v Posavcu, kjer se pripravi na nov vzpon, ko ^ dvigne na Brezij sko planoto. V razdobju povojnih let je stara cesta skozi vasi °d Kranja do Bleda in Jesenic vedno bolj °dpovedovala. Za mednarodni promet je postala preozka in prenevarna. Kar nekam oddahnila se je, ko so ji zgradili v pomoč gorenjsko magistralo.
ceste, kii, prehaja na Črnivcu v staro cesto.
Ko ste se pokrepčali ob okusnih gorenjskih pečenicah in kislem zelju ter popili kozarec cvička, si privoščite sprehod po bližnjem gozdu. Morda boste uživali ob lepoti in svežini v čudovito se prelivajočih jesenskih barvah gozdnega drevja, morda boste -sedli -na hlod ob poti in se vas bo dotaknila božajoča tišina in malce jesenske otožnosti db dragem spominu na ljubega človeka, ina lepo srečanje in doživetje nekje in nekoč. Morda pa ste -praktičen človek in bi radi imeli od svojega Obiska po gorenjski cesti tudi nekaj koristi.
Trav zdaj, v jeseni boste kar uživali, ko boste sami uitrgali užitno gobo, sami nabrali nekaj kostanja ali si utrgali nekaj zlato se rumenečih vejic za vazo v dnevni sobi. Seveda ne boste nikjer povzročali škode i-n -tako učili tudi otroke, da bodo čutili Utrip življenja v naravi in vedeli, da mo-
ramo vsi čuvati in ljubiti naša polja in gozdove, ne isaimo kmet-lastnik in posestnik.
Počitniški ali izletniški -kažipot vas je usmeril na gorenjsko magistralo. Že -nekajkrat ste zdrseli po moderni cesti, danes pa zavozite za nekaj minut na počivališče na desni in poglejte v j-esenskem vetru se gibajoče morje gozdnega zelenja. Ob vsakem letnem času je Gorenjska lepa, sončno jesensko nedeljo kar pravljično lepa. Saj ne znate z besedo prav povedati, -toda začutili ste, nekaj lepega ste doživeli. Novi delavni itedein vam bo ob spominu na nedeljski izlet v jesenski gozd lažji in krajši.
Nova- gorenjska, cesta se za Črnivcem prelije v istaro. Le-ta steče po ne preveč strmem klancu navzdol in že se odpre pred nami nova pokrajinska slika. Pod gozdnato planoto, domačini jo imenujejo Rsje, stoji grad Podvinj, danes spremenjen v hotel prvega reda. Tudi avtobusna postaja ob cesti se imenuje Podvinj, čeprav pravimo bližnji vasi Mošnje, ne Podvinj.
Zavijemo na levo in že smo na širokem tlakovanem parkirnem prostoru, kjer se ustavlja ob vsakem času, zlasti še v sezoni in ob nedeljah, premnogo domačih in tujih avtomobilov. Vstopimo in preživimo urico znotraj ali zunaj prijetno vabljivo urejenih prostorov. Vse, kar bo vzbudilo naše zanimanje, v vsem bomo našli neko prijetno, premišljeno harmonijo z okolico.
Hotel, nekdanja graščina, ni utrjen, ni postavljen nekam visoko. Obdan ni z jarkom in zavarovan z dvižnim mostom. Sproščeno stoje pred nami močno grajeni zidovi. Kar nehotč se spomnimo na dvorce
(Nadaljevanje na 8. strani)
/. P.:
POJDI PO ULICI...
Pojdi po ulici velikega mesta in boš videl čudesa! Pojdi kadarkoli, poleti ali pozimi, vedno boš strmel, koliko bogastva ima zemlja! Po rekah in po morjih, skozi gozde in puščave in čez visoke gore potuje to bogastvo, da pride sem, v ta vrvež ljudstva in da se ti bahaško smeje v lice z vseh strani. Karkoli si moreš misliti in kar si ljudje včasih le v sanjah predstavljajo, vse se je nakopičilo tukaj, da mami človeka.
Poglej to blestečo svilo! Še ni dolgo, ko je šumela v predilnici na Daljnem vzhodu, v rokah malega Kitajca. Poglej to tkanino
iz Kašmira! Pastirji ob Indusu so čuvali črede koz, iz katerih mehke tople dlake je nastala ta tkanina. In te cvetke in okraski, ki jih vidiš na težkem plašču! V avstralskem rudniku je vrtal mož, da se je našla zlata nit, ki so jo zvezli drobni, koščeni prsti v bogato oblačilo. Rdeči rubini, modri safirji, rumeni topazi in še drugi biseri, ki jim ne vemo imena, od kod so ti doma? Z indijskih otočij so prišli in se bohotijo v sijajnih dvoranah, ko je zunaj noč in mraz.
Čudovito je, kako je zemlja zvezana z
Biti zdaj s svojim vairuhom Cedricom na P°viratku v Rothervvood. In kar se tiče va-*ega zvestega oprode Gurtha —«
»Kaj,« je vzkliknil vitez, »po imenu ga poznaš? A kako ga ne bi,« je dodal takoj, *saj je šele snoči prejel iz tvoje rake sto cekinov; u ver j en sem, da si mu jih dala ^olj iz svojega velikodušja.«
»Ne govorite o tem,« je dejala Rebeka in yisa zardela; »zdaj vidim, kako lahko izda Jezik stvari, ki bi jih hotelo srce utajiti.« »A -tisto zlato moram vrniti vašemu oče-je rekel Ivanhoe z resnobnim glasom; ‘čast mi veli talko.«
»Stori, kakor ti drago, ko mine teden dni,« je velela Rebeka; »le zdaj ne misli *n me govori ničesar, kar bi moglo naispro-'*!o,valti tvojemu okrevanju.«
»Naj bo tako, blago dekle,« j|e dejal Ivanove; »gr<i nehvaležnik bi bil, če bi se prepiral s tvojo voljo. Reci mi le še besedico 0 usodi ubogega Gurtha, ,pa te ne vprašam ničesar več.«
»V svoj-o žalost ti moram povedati, go-®P°td vitez,« je odvrnila Židinja, »da je po Gcdncovem ukazu ujetnik.« Ko pa je vide-. Wilfredovo 'potrtost ob tem naznanilu, Je brž pripomnila: »Toda dvornik Osrvald Jc rekel, da bo Cedric, če se ne zgodi nič novega; kar bi zbudilo njegovo nejevoljo, gotovo odpustil Gurthu, ki mu je bil zvesit j*1 ljubljen hlapec in se je pregrešil iz lju-C ezni do Cedricovega sina. Mimo tega je j dejal, da hočejo on in njegovi tovariši, Aaisti pa buikalč "VVamba, namigniti Gur-Cdn, naj spotoma pobegne, ako ne bi bilo *** omečiti Cedricovega srda.«
‘Daj Bog, da bi ostali takih misli,« je ekel Ivanhoe. »Meni je pač menda usojeni0, da onesrečim vsakogar, kdorkoli mi sto-dobroto. Glej mojega kralja, ki me je ^til in odlikoval: tisti brat, ki bi mu ^Orai biti naj-bolj hvaležen, izteza roko, a bi mu ugrabil krono; — moj pogled je Pahnil naj lepšo devojko v -stisko in gorje; ~~ *n zdaj utegne moj oče v svojem gnevu
ubiti bednega sužnja samo zaradi njegove ljubezni in vdanosti do mene. — Evo, dekle, takšna usoda preganja siromaka, ki se -trudiš z njegovo postrežbo; izpametuj se in daj mi, da odidem, preden plane tudi nate nesreča, ki gre za mojimi koraki kakor pes krvaš!«
»Ne,« je dejala Rebeka, »slabost in žalost, gospod vitez, ti kalita pogled, da napak sodiš božje namene. Glej, vrnjen si domovini v trenutku, ko najbolj potrebuje silne roke in zvestega srca; ponižal si oholost svojih protivnikov in sovražnikov svojega kralja, ko so najbolj prevzetno dvigali glave; in če te je pri tem zadela nesreča — mar ne vidiš, da ti je nebo poslalo zdravnico in pomočnico, akoravn-o izmed najbolj preziranih v tej deželi? — Ohrabri se in veruj, da ti je usojeno storiti čudež pred očmi tega naroda. Zbogom 1 — Vzemi izdravilo, ki ti ga pošljem po Rubenu, potlej pa se iz-nova predaj počitku, da se itembolj okrepiš za jutrišnjo pot.«
Ivanhoe se je dal preveriti Rebekinim razlogom in je storil, kakor mu je velela. Pijača, katero je prinesel Ruben, je 'bila pomirjujoča in uspavna in je zazibala bolnika v krepak, nemoten sen. Ko se je mila zdravnica zjutraj vrnila k njemu, je videla, da so izginili vsi znaki vročice; vitez je mogel zdaj brez nevarnosti prenašati napore potovanja.
Položili so ga v konjsko nosilnico, v kateri so ga prinesli z borišča, in oprezno ukrenili vse, da bi potoval kar najbolj u-dobno. Le v eni stvari so se vzlic Rebekinim prošnjam premalo ozirali na ranjenega viteza. Podobno kakor obogateli potnik v deseti Juvenalovi satiri je -tudi Izak neprestano trepetal pred razbojniki, vedoč, da mu ne bi prizanesla ne grabežljiva nor-manska gospoda ne saški hajduk. Zato je potoval z veliko naglico; odmori so bili kratki in obedi še krajši, tako da je prehitel Cedrica in Athelstana, ki sta odrinila več ur pred njim, a sta se zamudila z dolgim kosilom v samostanu svetega Withol-
da. Toda Mirjamin balzam je bil tako močan in Ivanhoejeva narava tako žilava, da mu nagla pot ni nakopala zlih posledic, kakršnih se je bala njegova ljubka zdravnica.
V	nekem pogledu pa Židova naglica ni merila samo na hitrost. Njegovo večno priganjanje je zakrivalo več prepirov med njim in med ljudmi, katere si je najel za stražo. Ti spremljevalci so bili Sasi, obdarjeni z vso tisto ljubeznijo do udobnosti in dobrega življenja, ki je bila pri njih obče-narodno svojistvo in katero so jim Normani očitali kot lenobo in požrešnost. Obrnili so Shylockovo vlogo in sprejeli svoj posel v upanju, da se bodo mastili na -troske bogatega Žida; njegovo nestrpno priganjanje jih je silno razburilo, ker je razočaralo ta up. Ugovarjali so tudi zaradi svojih konj, češ da jih utegnejo pokvariti s tako hitrim pohodom. Končno pa je nastal med Izakom in njegovimi spremljevalci srdit prepir o tem, koliko vina in piva si smejo privoščiti pri vsakem obedu. In -tako se je zgodilo, da so nezadovoljni mezdniki, na ka-iteire se je Izak zanašal, ne da bi si znal zagotoviti njihovo vdanost, zapustili Žida prav tedaj, ko je bil njegov strah pred nevarnostjo na višku in je neposredno pretilo tisto, -česar se je bal.
V	tem žalostnem položaju je našel Cedric Žida, njegovo hčer in njunega ranjenca; kakor smo videli, je pala kmalu poltem vsa družba v Oblast de Bracyjevo in njegovih zaveznikov. Nosilnice jim je bilo izprva malo mar in kdo ve, ali ne bi bila ostala izadaij, da ni de Bracy radovedno pogledal vanjo, iščoč predmeta svojih želji, zakaj Rmvena si ni odgrnila Obraza. Kolikšna je bila njegova osuplost, ko je zagledal v nosilnici ranjenega moža in mu je lejta prostodušno povedal, da se imenuje Wil£red of Ivainhoe, meneč, da je v rokah saških haj-duhov, ki utegnejo zaradi tega imena prizanesti njemu in njegovim prijateljem!
Čustvo viteške časti, ki vzlic njegovi lahkomiselnosti in divjosti še ni bilo ugasnilo v de Biracyju, mu je branilo, da bi storil
Mirko Kunčič:
Moje gosli
Gosli stare jaz imam, gosli čudovite: v njih so pesmi žalostne in vesele skrite.
Kadar rajnke matere spomnim se, zapoje struna pesem žalostno; v njej so solze moje.
Kadar v mraku se domov oče vrne z dela — mojih gosli pesmica spet je vsa vesela ...
Gosli stare jaz imam, gosli čudovite: v njih so pesmi žalostne in vesele skrite.
mrežo rok. Kjer rodi in ponuja, tam so roke, ki jemljejo in prekladajo. To uro pali sonce dolgo vrsto nosačev s tovori sladkih dateljnov in kokosovih orehov ob širokem Kongu, to uro bije sibirski mraz karavano dromedarjev z vrečami čaja v Altaju. Človek, konj, mezeg, vol, jak in slon tovorijo križem po svetu in ogromni parniki režejo morja in gredo m bogastvi. Sneg pokriva naša polja, ob ravniku žanjejo žita. V svečanu in sušcu orjemo, v Južni Ameriki zorijo polja. In kmalu nato zorijo v Egiptu in takoj potem v Mezopotamiji, dokler ni naposled žetev tudi pri nas. Zemlja je radodarna in nikdar ne počiva. Človek pa, grabi, v vseh delih sveta, in si znaša skupaj, da se mize šibe pod zakladi. Pojdi po ulici velikega mesta in boš videl čudesa ...!
Večer je. Iz vseh oken sije bogastvo, kakor ne bi imelo drugega časa, da se pokaže v svojem bahaštvu. Tu blesti svila iz Kita-ja, tam se grmadi volna iz Angore, tam te pozdravljajo skladi dateljnov, stopinjo dalje se ti smeje sladko grozdje iz Levanta.
Pojdi po ulici in boš srečal otroka bledih lic in udrtih oči! V cunje je zavit in bos in ves droban. Premražen trepeta in glad mu sije iz zenic, sam mrzlični glad. Pojdi po ulici in boš videl!
vitezu v tem nezaščitenem položaju kaj zlega ali da bi ga izdal Front de Boeuf u, ki bi vsekakor brez premišljevanja usmrtil svojega tekmeca za ivanhoeski fevd. Z druge strani pa se njegovo velikodušje nikakor ni moglo povzpeti do tega, da bi osvobodil snubca, kateremu je bila lady Rovvena naklonjena, sodeč po dogodkih na turnirju in vsekakor tudi po Wilfredovem izgnanstvu iz očetovskega doma. Srednja pot med dobrim in zlim je bila vse, za kar se je mogel odločiti; in tako je ukazal dvema svojih oprodov, naj jašeta tik ob nosilnici in naj ne dasita nikomur, da bi se ji približal. Ako ju kdo kaj vpraša, naj odgovorita, da so položili v prazno Rowenino nosilnico tovariša, ki je bil ranjen v današnjem spopadu. Ko so dospeli v Torquilstone, sta oproda prenesla Ivanhoeja s to pretvezo v oddaljeno izbo, medtem ko sta bila templjarski vitez in grajski gospod zaposlena s svojimi lastnimi naklepi — ta, da bi se polastil Židovih zakladov, oni, da bi si osvojil njegovo hčer. In ko je Front de Boeuf vprašal moža, zakaj nista ob poplahu hitela na branike, sta rekla tudi njemu, da morata streči ranjenemu tovarišu.
»Ranjenemu tovarišu!« je ponovil ves besen in osupel. »Ni čudno, da kmečka in svobodnjaška predrznost oblega gradove in da se upajo burkači in svinjarji klicati plemiče na boj, ko so postali vojaki usmiljeni bratje in mezdni kopjeniki čuvarji ob posteljah umirajočih, kadar preti gradu sovražni naskok. — Na Obzidje, zanikrna lopova!« je kriknil s svojim mogočnim glasom, da je kar zabučalo pod oboki. »Na obzidje, če nočeta, da vama s tole palico polomim kosti!«
Moža sta čemerno odvrnila, da si ne želita nikamor bolj nego na branike, ako ju Front de Boeuf izgovori pred zapoved-nikom, ki jima je ukazal, naj strežeta umirajočemu.
(Dalje prihodnjič)
PRI NAS NA KOROŠKEM
(Nadaljevanje s 4. strani)
radi zaslug v Abvvehrkampfu, ni bilo tam, ker je baje zbolel. Z začudenjem pa smo zvedeli za častni dar, ki ga je poklonila Avstrija na pobudo Koroške Steinacherju zaradi posebnih zaslug za Avstrijo. Dobro vemo, kake so bile Steinacherjeve zasluge za veliko Nemčijo. Sam je priznal, da Ab-wehrkaimpfa nikakor ni bojeval za Avstrijo, ampak za veliko Nemčijo (Sieg in deut-:scher Nacht).
Slovenska odbornika kot zastopnika Občinske skupnosti sta že s svojim odklonilnim stališčem izrazila svoj protest proti temu nezasluženemu odlikovanju. Obenem pa sta s svojim protestom izrazila in podprla mnenje svojih volivcev in marsikaterega drugega občana, ki je oddal svoj glas pri voliitvalh večinski stranki.
Na zadnji občinski seji (16. oktobra) se je izvolil tudi odbor za kulturo in tujski promet. Za predsednika je bil imenovan prvi podžupan Franc Kukoviča, njegov namestnik jie drugi podžupan Tschemernjak, člalna pa sta Joža Golavčnik (Občinska skupnost) in Elsner (Ljudska stranka).
ŠT. LIPŠ PRI ŽENEKU (Dan starih)
»Hladna jesen ise že bliža, listje pada, rumeni,« talko se je glasila pred petdesetimi leti naša fantovska pesem, ko smo se skupaj zbirali ob sobotnih večerih in peli od vaisi do vasi in si s tem delali kratek čas.
Izginila so leta, z njimi pa je odšla tudi naša mladost, prišla je jesen našega življenja; vse je za nami: hudo in dobro, veselje in bridkost, nekako otožno in tiho gledamo današnji moderni čas. V tem današnjem času tudi nam starim ni treba trpeti pomanjkanja, isaj je 'ta starostna renta naša sreča in dobrota. Nismo navezani na naše mlade gospodarje, pač pa si sami lahko privoščimo, kar nam je najbolj všeč.
Tudi naša žitrajiska občina se je spomnila nas starih, ki smo prekoračili že sedmi križ. Bilo nas je kakih sto in nam je pripravila v nedeljo, 25. oktobra, lep družabni popoldan v gostilni pri Škofu. Gostilničarka Hilda nam je postregla z dobro južino, njen mož Karl in natakarica pa sta nam pridno nalivala sladko kapljico, tako da smo bili vsi Židane volje. Naše stare mamice so sedele za mizo rdeče kakor kuhan rak in se veselo smejale. Mlade deklice so nam zapele nekaj pesmic v obeh jezikih in veseli godci so nam zagodli lepe poskočne viže. Toda naše ohromele noge so večinoma mirno sedele za mizo. Hitro je potekel ta lepi dan, katerega se bomo še dolgo spominjali. Naj lepša hvala gre našemu županu, g. Posodu in tudi vsem tistim, ki so sodelovali. Mi pa se veselimo in na svidenje drugo leto!
Lepa zelena je pomlad, vsak človek si jo v čaka rad, lepša pa je še mladost, načrtov polna in radost.
Sem fantič mlad bil prav vesel, sem zmeraj lepe pesmi pel, zapel, zavriskal sem na glas, ko šel sem k svoji Ijubci v vas.
Daleč je že tisti čas, ko sem jaz hodil k Ijubci v vas, zdaj žena mi je to dekle, oba sva siva, stara že.
Odšla ti lepa si mladost, pa prišla težka si starost, al saj tak dolgo več ne bo, ko treba vzeti bo slovo.
IN KURZE NEUERoFFNUNG! V V ir bringen Sonderangcbote! Textilwaren SATTLER am Heuplatz, Klagenturt
BAJTIŠE
Hainzej Wieser, pd. Ovčarjev, avtovozač, uslužben v Borovljah, si je izbrail za življenjsko družico mlado vdovo Lenčiijo Už-nik, roj. Travnik, rodom Ožbavtovo iz Sel. Ta je s svojim sinčkom Hanzijem bivala pni, sorodnikih na Zgornjih Bajitišiafa in rada pomagala posebno v gostilnah. Znana je po svojem vedrem značaju in šaljivosti, s katero vse spravi v dobro volijo.
Poročena sta 'bila v soboto, 24. oktobra, v romarski cerkvi na Otoku. Z nevesto so stali pred ponočnim oltarjem kar trije Han-,zaji: ženin in priči nevestin brat Hanzej Travnik, šolski vodja v Kneži, in Hanzej Čertov, hišni posestnik na Bajtišah.
uka, ki jo baje doživljajo otroci večinskega naroda, medtem ko se peča učitelj s prijavljenimi učenci. Očividno znana tendenca: Slov. otroci naj hodijo v slov. šolo! Čisto jasno, kam pes taco moli! Hinavsko naito citira listič dbtično učiteljsko moč: »Alle Kinder tun mir leid. Sie sind alle iiber-laistet.« Temu mi dodamo: Tudi nam se smilijo otroci, ki so izpostavljeni učiteljski moči brez znanja slovenščine, da pri tem o predpisani maturi oziroma usposoblje-nostnim izpitom sploh molčimo. Kakšen vik in krik bi zagnali nemški sodežeiani, alko bi njihovim otrokom pošiljali učitelje brez mature in usposobljenostnega izpita iz nemščine? Podedovana rnržnja do vsega domačega je slabo nadomestilo za poučevanje slovenščine! Sicer imamo po zakonu
SLOVENSKI FILMSKI KLUB
Nagradno tekmovanje v fotografiranju
Kdor je v zadnjih dneh količkaj. ,z odprtimi očmi šel skozi naravo, je moral opaziti, kako slikoviti so jesenski motivi. Slovenski filmski klub vabi torej vse prijatelje fotografiranja, da sodeluje pri jesenskem nagradnem tekmovanju v fotografiranju.
Veljajo sledeča pravila:
1.	Sodeluje lahko vsak: Skupina A — do 20. leta; skupina B — od 20. leta naprej. Vsak lahko odda do pet slik.
2.	Tema: Jesenski motivi.
3.	Slike so lahko črno-bele, barvne ali pa diapozitivi. Slike naj imajo velikost 9 x 13, diapozitivi pa 5 x 5 cm.
4.	Dela bo ocenjevala posebna strokovna komisija (vsako skupino posebej).
5.	Najboljša dela bomo nagradili (za vsako skupino posebej):
1.	Fotoaparat, Kodak Listamatic;
2.	2 Agfa CT 18 diafilma;
3.	-5. Po 1 Agfa CT 18 diafilm.
Prvi dve sliki vsake skupine bomo objavili v slovenskih tednikih (Naš tednik, Slovenski vestnik).
6.	Nagrade bomo razdelili samo, če bo oddanih v vsaiki skupini najmanj 20 slik.
7.	Slike pošljite najkasneje do 5. decembra na naslov: Slovenski filmski klub, 9010 Celovec, Postfach 395. Priložite list z naslovom in rojstnim letom.
NI VAŽNO DOBITI NAGRADO, AMPAK SODELOVATI!
PS: Kdor bi rad sodeloval, pa in ima aparata, naj, čim prej piše na naš naslov, da mu ga preskrbimo.
Akoiravno sta poročenca hotela vse opraviti v ožj'em krogu in na tihem, ju jie po povratku v Bajtiše čakalo presenečenje. Veliko Baj,risar jev se je zbralo in so z godbo in vriskanjem sprejeli poročenca in se z njima poveselili.
Novi par jie pred kratkim kupil Birtovo hišo z gostilno, od dosedanje lastnice Zofije, ki pojde v nekaj mesecih v rento, v zasluženi pokoj. Tako bo zavladala v gostilni doibrovoljna Lenči in s prijazno postrežbo, šalami in gotovo tudi z dobro jedačo in pijačo privabljala goste.
Naj bo novi zakon prav srečen!
LOČE
Ob priliki 10. oktobra so doživele Loče — kot :sio poročali nemški listi — naj večjo proslavo vsega Roža. Tako so tudi razni reporterji obiskali našo okolico. Neki R. L. je v »Neue illuslrierte Wochenschau« v dveh daljših razpravah (štev. 40, 4. 10. 70 in štev. 41, 11. 10. 1970) poročal v popolnoma velenemškem oziroma v nacistično izzivalnem smislu. Glorificira bivšega kapetana Fritza in se čudi, da ta »legendarna oseba« še nima svojega spomenika, obrekuje domačega župnika in obžaluje Kanalta-lerje, ker so marali zapustiti kmetije naših izseljencev.
V	duhu »Schulveireina« se loti stanja na loški šoli. List ima kar ob začetku šolskega leta točne podatke im točno število prijavljenih otrok za slovenski pouk. Odkod dobiva proti Slovencem naperjeni list točne številke? Kje je tu narodna 'tajnost? List se slklicuje na nam dobro znano učiteljsko moč.
V	nesramnem in šovinističnem slogu opisuje krivico in neismisel dvojezičnega po-
ZIMA PRIDE!
Peči na olje Vrata za garaže
pri RUTARJU v Dobili vesi
Podjunski trgovski center Bratje RUTAR & Co.
Dobrla ves - Eberndorf
jasno predpisana določila. Vsaka nastavitev učitelja predvideva izpit v obeh deželnih jezikih za poučevanje dvojezičnih razredov. Odklanjamo, da bi poučevali naše otroke nekvalificirani učitelji. Šolsko oblast pa prosimo, da se striktno drži zakona in nam ne vtihotaplja učiteljev »mit an-geblichen Slowenischkenntnissen«. Kdor na učiteljišču ni hotel oziroma ni bil zmožen polagati izpite, nima pravice — dokler ne napravi izpita — poučevati v dotičnem učnem jeziku.
Ta primer nazorno narekuje več budnosti glede kvalifikacije učiteljev. Nismo malenkostni, radi bomo upoštevali dobro voljo tistih, ki morda iz raznih razlogov niso maturirali iz slovenščine in se sedaj pripravljajo na izpit. Nikakor pa ne pustimo vriniti elementov, ki se lastijo pravice do dvojezičnega poučevanja, z namenom, da zmanjšajo oziroma likvidirajo prijave. Zahtevamo, da dobi več vpliva referent za manjšinsko šolstvo na personalnem sektorju.
Loška ljudska šola je bila pred 20 leti vzorna dvojezična šola pod tedanjim ravnateljem Aichholzerjem. Po njegovem odhodu so prišli razni »šuiferaj novci« in tudi »nacisti«. Šlo je naglo navzdol.
Ogorčeni Ločani
RADIO CELOVEC
NEDELJA, 22. 11.: 7.00 Duhovni nagovor — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 23. 11.: 13.45 Informacije - Za našo vas. — TOREK, 24. 11.: 13.45 Informacije — športni mozaik — Koroška povest (V. Polanšek: Obirjan - 4 ). - SREDA, 25. 11.: 13.45 Informacije — Skladbe slovenskih skladateljev — Koroški kulturni pregledi. — ČETRTEK, 28. 11.: 13.45 Informacije — Cerkev in svet — Slovenski solisti (Zlata Ognjanovič) — Našim mladim poslušalcem. — PETEK, 27. 11.: 13.45 Informacije - Koroška kronika — Za prijeten konec tedna. — SOBOTA, 28. 11.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca — Rubrika za jugoslovanske delavce v Avstriji. — 14.00 Zeleni gozd je lovčev raj.
Težko pričakovana tekma za evropski pokal prvakov v hokeju na ledu, se je v torek končala z zmago Celovčariov: HC LA Chaux de Fonds 2:1.
Svet ob gorenjski magistrali
(Nadaljevanje s 7. strani)
francoskih kraljev in plemičev'. In res so imeli francoski markizi v lasti grad Pod-vinj. Le-sem so prihajali na počitnice in preživeli nekaj mesecev vsako leto med preprostimi domačimi ljudmi. Starejši domačini še pomnijo, da so se mlajši med markizi učili celo našega jezika in zaupali grad s posestvom našim ljudem v oskrbo.
Poleg gradu ob cesti je bilo nekoč gospodarsko poslopje. V zadnjem desetletju je začelo razpadati in vedno bolj kvariti slikovito okolje. Bister inženir je naredil načrte in podirajoče se poslopje so spremenili v grill-restavracijo z nadstropjem. Vse je grajeno v gorenjskem stilu, vse v cvetju in zelenju. Prijetno nas iznenadi čistoča parkirnega prostora, potov in stezic, tja do precej velikega bazena, kjer moraite posedeti, se odpočiti in razgledati.
Brez gradu Pod vinja bi bila bližnja gorenjska vasica Mošnje kar nekam pozabljena. Odmaknjena je od glavne ceste, grajena nad bregom vaškega potoka, katerega struga je skoraj podobna kanjonu. In vendar ima tudi ta vasica svojo lepo pa tudi bridko preteklost. Vas s cerkvijo prav v sredi je ena naj starejših vasi na Gorenjskem. Domači kot tuji turisti radi pogledajo častitljivo cerkvico z ohranjenimi freskami, se ustavljajo ob kmečkih domačijah, kjer vsa okna in leseni hodniki (»gamki« jim pravimo na Gorenjskem), kar pojo v cvetju cd pomladi do jeseni. To so zlasti Pestotni.kova, Pernuševa Im Kufčeva hiša.
V tej zadnji živi, kar prav bi mu rekli ljudski umetnik rezbar Mirko. V svojem prostem času ustvarja iz lesa gamse in kozoroge, se ukvarja z vaškim prosvetnim delom in je v edino vesel in zadovoljen človek. Vas Mošnja ima danes kmetsko-delavski značaj, navezana je na bližnjo Radovljico, Lesce in Jesenice.
Če se boste ustavili v hotelu Podvinj, boste prav gotovo naredili petminuten sprehod v bližnje Mošnje, se ustavili ob domačinu, ki vam bo znal o svojem domačem kraju marsikaj povedati. Mogli pa bi pogledati na hrib, pravzaprav planoto na hribu, Rsje, danes spremenjeno v čudovit sadovnjak. Že nekaj tednov obirajo plemenita jabolka s pritličnega drevja. Skrbno 'olbrainai jabolka prodajajo daleč naokoli. Ne morete si ‘predstavljati, v kakšen pravcati raij se spremeni Rsje spomladi, ko zaželeni bukovje in zacveto jablane. Edinstveno lepo pa jie tudi v jesena, ko sadje dozori.
*
Toliko lepot ob gorenjski magistrali! Za eno samo nedeljsko popoldne kar skoraj preveč. Ko boste prišli prvič in vedeli zakaj, se boste vračali spet in spet. V vsakem letnem času boste nekaj novega in lepega odkrili, tudi pozimi, saj je in bo gorenjska magistrala najbolj negovana in oskrbovana naša slovenska cesta. D arina K o n c
PASSAP STR 1CKAPPARATE, verlafSliche Qualitat, leichtes Stricken, WOLLBAR
bei der Kapuzincrkirche, Klagenturt
VES GRADBENI MATERIAL, kot npr. čistilne vodne naprave, betonske izdelke, ureditev poni-kovalnih jam in LECA-izdelkc — tudi na obroke — ugodno dobavi
FERLACHER BET ON WERK J. P A GIT Z, Ferlach—Borovlje Telefon 04 2 27 / 375 (Dostavljamo tudi ob sobotah!)
TIROLIA peči na olje 90
samo šil. 1750.—
AEG-avtomatični pralni stroj 4 kg že za šil. 4.600.—
Tako ugodno dobite samo v trgovini
S KRIVOGRAD
9143 St. Michael / Bleiburg Šmihel nad Pliberkom Tel. 04235-34 1 97
Vsakovrstne električne stroje dobite na 24 mesečne obroke brez obresti!
Vlaš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenturt. — Telefon uprave 82-6-69. - Telefon uredništva in oglasnega oddeli 84-3-58. Naročnina znaša: mesečno 10.- šil., letno 100 - šil. Za Italijo 3400.- lir, za Nemčijo 24.- DM, za Francijo 30,- ffr., za Belgijo 300- bfr., za Švico 25- šfr., za Anglij® 3.— f. sterl., za Jugoslavijo 60.— N. din, za USA in ostale države 7,— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev — Odgovorni urednik: Jauk® Tolmajer, Radiše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.