CLOTHO letnik 1 · številka 1 · 2019 Kajetan GantarOvidij v Avgustovem režimuSylvaFischerováMurkoin Parry-Lordova teorija ustnega pesništva Nada Grošelj Znacaj mladih protagonistov pri Plavtu Neža Zajc Piccolomini in Maksim Grek Anja Božic in David Movrin Lovrencic in makaronšcina v Sholarju iz Trente CLOTHOletnik 1, številka 1, 2019 / volume 1, number 1, 2019 Odgovorni urednik / Editor-in-chief: David Movrin Pomocniki odgovornega urednika / Associate Editors: Anja Božic, Domen Iljaš, Kajetan Škraban Uredniški odbor / Editorial Board: Alenka Cedilnik, Univerza v Ljubljani; Jan Ciglenecki, Univerza v Ljubljani; Stanko Kokole, Univerza v Ljubljani; Katarzyna Marciniak, Uniwersytet Warszawski; Aleš Maver, Univerza v Mariboru; Tina Milavec, Univerza v Ljubljani; Gregor Pobežin, Univerza na Primorskem, Koper; Henry Stead, University of St Andrews; Katalin Szende, Central European University, Budapest/Wien; Petra Šoštaric, Sveucilište u Zagrebu; Daniela Urbanová, Masarykova univerzita, Brno; Andrii Yasinovskyi, Ukrains'kyy Katolyts'kyy Universytet, Lviv Naslov / Address: Aškerceva cesta 2, 1000 Ljubljana Založnik / Publisher:Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani/ Ljubljana University Press, Faculty of Arts Odgovorna oseba založnika / For the publisher: Roman Kuhar, dekan / Dean ISSN: 2670-6210 (tisk / print), 2670-6229 (splet / online) Oblikovanje in prelom / Design and typesetting:Nika Bronic Jezikovni pregled / Language Advisor: Anja Božic (slovenšcina / Slovenian), Jonathan Rebetz (anglešcina / English) Spletna stran / Website: revije.ff.uni-lj.si/clotho E-pošta / Email: clotho@uni-lj.si Tisk / Printing: Birografika Bori d.o.o., Ljubljana Cena / Price: 7 € Naklada / Print run: 100 izvodov / copies To delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva – deljenje pod enakimi pogoji 4.0, mednarodna licenca. / This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. Naslovnica / Front page: Camille Claudel, Clotho, 1893 (Musée Rodin). Foto esej / Photo essay: Fotografije iz zbirke 1098 objavljenih in neobjavljenih dokumentov o raziskovanju balkanske ljudske epike na terenskih odpravah v tridesetih letih je leta 2010 Slovenskemu etnografskemu muzeju podaril profe­sorjev vnuk in soimenjak Matija Murko. / Photographs from the collection of 1098 both published and unpublished documents about the exploration of the Balkan folk epic on field trips in the 1930s were donated in 2010 to the Slovene Eth­nographic Museum by the professors’ grandson and his namesake Matija Murko. VSEBINA 05 09 23 55 75 102 UVODNIK David Movrin Rojenica RAZPRAVE Kajetan Gantar Ovidijeva poezija ob soocenjih z Avgustovim režimom Sylva Fischerová Matija Murko, Roman Jakobson in Parry-Lordova teorija ustnega pesništva Nada Grošelj Znacaj mladih protagonistov v Plavtovem Hišnem strahu in Trinovcevem Neža Zajc Enej Silvij Piccolomini in sveti Maksim Grek – razumevanje humanisticnega individuuma Anja Božic in David Movrin Joža Lovrencic in makaronska latinšcina v Sholarju iz Trente PREVODI 121 Ovidij Heroide 1, Penelopino pismo Odiseju, prevod Kajetan Gantar ZAPISKI 125 JanDominikBogataj Hieronymus noster – mednarodni simpozij ob 1600-letnici Stridonceve smrti Budva, 29. 9. 1932, Stanko Murko z znanstveno opremo, fonograf z zvocnikom, nahrbtnik s fotografskim aparatom, stativom, valji, iglami in podobno. DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.5-6 Rojenica Najstarejša zbirka duhovitosti na svetu, Philogelos oziroma Smeho­ljub iz pozne antike, ima marsikaj skupnega s sodobnimi knjigami šal – tudi to, da se na ta nacin nanizanih domislic bralec hitro naje. Ampak ena od uvodnih bodic, ki se posmehne svetu ucenosti, je navkljub svoji ocakovsko-hipsterski bradi skoraj dveh tisocletij še kar posrecena: S...ast.... ....µß.. ß....µe... pa.. µ..... .p...... .µ.se. ... µ. ..as.a. .dat.., ... µ. p..t.. µ... ....µß... Študent, ki je šel plavat, se je skoraj utopil; zato je prisegel, da se vode ne dotakne vec, dokler se prej ne nauci plavati. Revija Clotho, poimenovana po najmlajši izmed rojenic, po tisti, ki prede nit življenja, skuša vzpostaviti nov prostor, kjer bo mogoce ustvarjati, raziskovati in se pri tem uciti. Vendar po možnosti ne na nacin, iz katerega se norcuje Philogelos, torej ne od dalec, ne da bi se dotaknili vode. Spogleduje se s tistimi revijami na dobrih uni­verzah, kjer pomembno vlogo zaupajo študentom in kjer se najboljši med njimi ucijo tako, da sprejemajo odgovornost za cisto konkretne zadolžitve – ne samo za uredniške, kjer od blizu spoznajo logiko recenzentskega sistema, temvec tudi za prevajalske in za znanstve­ne. Obstajajo fakultete, ki ta nacin sodelovanja razumejo celo kot osrednji del svojega poslanstva. Na Harvardu imajo denimo samo na tamkajšnji Pravni fakulteti kar petnajst znanstvenih revij, za katere z vso resnostjo skrbijo študenti. Toda tudi na manjših podrocjih, kot so klasicni študiji, se model v zadnjih desetletjih vse bolj uveljavlja. Archaeological Review from Cambridge; pa Eisodos – Zeitschrift für Antike Literatur und Theorie; Plęthos – Revista Discente de Estudos Sobre a Antiguidade e o Medievo; Diogenes iz Birminghama, ki se posveca predvsem bizantinistiki; ter Crossroads – An Interdisciplina­ry Journal for the Study of History, Philosophy, Religion and Classics; in še vrsta drugih publikacij, veliko vec jih je, kot je tu prostora, prica o tem, na kako mnogotere nacine je mogoce radovednejšim študentom že na univerzi zastaviti izzive, ki so tako zelo prepleteni z naravo samega študija. To so v odzivih izpostavili tudi sodelavci iz uredniškega odbora, zaradi katerega je revija že s svojo prvo številko postala motor po­vezovanja in sodelovanja. Ne le med tistimi oddelki na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki se posvecajo antiki, srednjemu veku in renesansi, ter med Fakulteto za arhitekturo, ki je pomagala z obli­kovanjem, temvec tudi med drugimi slovenskimi univerzami, kot sta Maribor in Koper, ter univerzami v tujini. Ab oriente ad occiden­tem, od Ukrajine, Madžarske, Hrvaške in Avstrije do Ceške, Poljske in Velike Britanije. V prihodnje si bomo prizadevali ta spekter še razširiti. Že prva številka tako prinaša besedilo ceške raziskoval­ke Sylve Fischerove o Matiju Murku in njegovem vplivu na teorijo ustnega pesništva. In niz nepricakovanih najdb; ob urejanju se je izkazalo, da je Slovenski etnografski muzej pred nedavnim digita­liziral vrsto prelepih fotografij z Murkovih raziskovalnih odprav v zacetku tridesetih. Nekaj jih je prijazno dovolil objaviti kot fotoesej, ki se zdaj prepleta z vsebino celotne številke. Seveda pomeni tak projekt tudi nekaj tveganj in pasti. Med njimi sta skrb za kvaliteto objavljenih besedil ter za uredniško kontinui­teto. Ta zaradi razmeroma hitrega tempa, v kakršnem se v preda­valnicah pojavljajo novi obrazi, ni samoumevna. V uredništvu smo zato za pomoc posebej hvaležni kolegicam in kolegom z Medicinskih razgledov, revije, ki študente v uredniško in raziskovalno delo uvaja že vec kot pet desetletij. Glavna urednica Tjaša Gortnar in njeni sodelavci so si vzeli cas za zelo odkrito diskusijo o tem, kaj se je pri njihovem delu izkazalo ucinkovito in kaj se ni. Uredniški prirocnik, ki se je pri tem izoblikoval in ki so nam ga nesebicno pokazali, nam je pomagal pri spopadanju z otroškimi boleznimi med urejanjem prve številke. Osnovno nacelo, da je med zagotovili za kvaliteto na tej stopnji lahko predvsem sodelovanje med študenti in uveljavljeni-mi raziskovalci, bomo skušali preizkusiti tudi v humanistiki. Skoraj bi lahko rekli, da k temu spodbuja tudi omenjeni Phi-logelos, ki je v gršcini vcasih mikavno dvorezen. Kdor se bo pog­lobil v izvirnik, bo hitro ugotovil, da samostalnik iz zgornje šale, s...ast...., lahko res pomeni študenta, torej tistega, ki posluša predavanja (s...a.). Lahko pa pomeni tudi tistega, ki predava. David Movrin Kraljevo, 7. 7. 1931, Izidor Milosavljevic, kmet iz vasi Jacujak Nova Varoš, 85-letni musliman Becir aga Hadžibegovic, vcasih veleposestnik, danes majhen trgovec DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.9-20 Ovidijeva poezija obsoocenjih z Avgustovim režimom Kajetan Gantar* Vrstijo se dvatisocletni jubileji pomembnih anticnih literarnih ustvarjalcev, ki gredo veckrat skoraj neopazno mimo nas. Tako je na primer leta 2017 šla neopazno mimo nas dvatisocletnica smrti zgodovinarja Livija, ki so jo drugod, še zlasti v njegovem rojstnem kraju, v Padovi, kjer se osrednje poslopje tamkajšnje starodavne univerze ponaša z imenom Livianum, obeležili z zanimivimi in od­mevnimi simpoziji. In naj k temu dodam, kar je dobro znano, da je Livij, ceprav je bil izrazito prorepublikansko usmerjen, užival veliko zaupanje in naklonjenost cesarja Avgusta. Nasprotno pa njegovega zaupanja in naklonjenosti žal ni bil deležen pesnik Ovidij (Publius Ovidius Naso), cigar nejasna dvatisocletnica smrti je najverjetneje minila v predlanskem letu.1 Pavšalna sodba, ki jo dobi dijak ali ki jo ima naš izobraženec o tem pesniku – v primerjavi z njegovimi vrstniki in z drugimi pomembnimi rimskimi pesniki – Ovidiju ni ravno najbolj naklo­njena. Na eni strani se mu sicer priznava oblikovna virtuoznost, blagozvocno igranje in zvonckljanje z besedami, vrhunska umet­nost v oblikovanju podob iz narave, ki naj bi bila blizu nekakšnemu impresionizmu, presenetljiva iznajdljivost in neizcrpna fantazija v nizanju briljantnih besednih bravur, stilnih figur in iskrivih domis­lic, vendar pa se mu po drugi strani odreka neka globlja dimenzija, tako v neposrednosti epske pripovedi kot v iskrenem doživljanju lirizma njegovih ljubezenskih izpovedi. Skratka, prevladuje vtis, kot da bi šlo za predhodnika nekega odmaknjenega in vase zagledanega larpurlartizma. * Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Novi trg 2, Ljubljana, kajetan.gantar@siol.net Tu se ne bi spušcal v podrobnejšo argumentacijo in polemiziranje okrog natancnejše letnice pesnikove smrti, pri cemer se na primer razhajata že dva rokopisa Hieronimove Kronike. Morda je to že leto 16 po Kr., še verjetneje pa se zdi, da je leto 16 po Kr. terminus post quem. Ce pa si Ovidijevo poezijo malo pobliže ogledamo, ce se poglobimo v cas in okolišcine, v katerih se je njegova poezija spocenjala in rojevala, pridemo do spoznanja, da gre dejansko za mocno angažiranega ustvarjalca. V njegovih verzih sicer ni najti mocnejših neposrednih odmevov na takratne prelomne družbene premike in usodna zgodovinska dogajanja, niti v obliki panegirikov, kakršne so na cast zmagovitemu Oktavijanu pisali ne samo dobro placani verzifikatorji, ampak tudi prilagodljivi pesniki velikega formata, kot npr. Vergilij, ki je postal kot Vater des Abendlandes v nekaterih interpretacijah skoraj nekakšen pontifex maximus Avgu­stovega kulta, še bolj pa Horacij, ki je v svoji Stoletni pesmi (Carmen saeculare), še bolj pa v nekaterih odah zadnje (cetrte) knjige v svoji zbirki Carmina napisal nekaj vznesenih verzov, ki zaudarjajo bolj po Orientu kot po klasiki, in gredo vcasih skoraj že preko mej dobrega okusa.2 Seveda tudi Ovidijeva poezija marsikje naredi komplimente Av-gustovemu cašcenju, vendar gre pri tem bolj za standardne klišeje. V resnici se njegova poezija že od vsega zacetka s svojo provokativno ljubezensko tematiko in motiviko v nekem smislu – tako kot že pri njegovih elegicnih predhodnikih in vzornikih – postavlja po robu avgustejski politiki in imperialni ideologiji.3 Avgustova politika je bila navzven usmerjena k širjenju in konsolidaciji rimskega imperija, ki se je raztezal od Atlantika do Mezopotamije, od Nila do Rena. Njeni oporni stebri in privilegirani nosilci so bile rimske legije s cen­turioni in tribuni, še bolj pa s samimi legionarji, ki zlepa kdaj v zgo­dovini niso bili tako visoko cenjeni in tako dobro placani in nagra­jevani s tako visokimi odpravninami, in to celo v nepremicninah! Temu sanjsko donosnemu poklicu v brk in posmeh si drzne mladi Ovidij zapisati lahkotne in frivolne verze: »militat omnis amans et habet sua castra Cupido« (Amores 1.9.1).4 Vendar s tem ne bi hotel pretiravati in mladega Ovidija a prio­ri predstavljati kot nekakšnega oporecnika. Najprej in predvsem je treba vedeti in upoštevati, da se je Ovidij – za razliko od drugih ta­ 2 To na vec mestih poudarja Antonio La Penna v svoji knjigi Orazio e l.ideologia del principato (1963), še zlasti v prvi in najobsežnejši razpravi »La lirica civile e l'ideologia del principato« (13–124). 3 Na to na vec mestih v uvodni študiji k svojemu prevodu Ovidijeve mladostne zbirke Amores nazorno opozarja tudi Marko Marincic, kot na primer: »ljube­ zenska vojska (militia amoris) je izzivalna alternativa rimskemu militarizmu«, Marincic, »Ovidij in poezija o ljubezni«, 151. 4 »Vsak je, kdor ljubi, vojak: Kupido nad cetami vlada«; Ljubezni, 27, prev. Marko Marincic. kratnih vodilnih rimskih pesnikov – rodil in odrašcal po tem, ko so bile najpretresljivejše epizode državljanskih vojn že mimo: po prvem in drugem triumviratu, po bitki pri Filipih, po marcevih idah in atentatu na Cezarja, po Ciceronovih Filipikah in proskripcijskih li­stah, ki so bile razglašene po pogajanjih in umazanih barantanjih pri Bononiji in ki so tragicno zapecatile Ciceronovo življenjsko usodo, obenem s tem pa tudi usodo rimske republike. Ovidij je bil, kot znano in kot sam poroca,5 rojen 20. marca 43 pr. Kr., na dan bitke pri Mutini, v kateri se je takrat devetnajstletni Oktavijan še bojeval na strani senata, pravzaprav je prav z njo zacel svoj vojaški vzpon.6 Ovidij je bil potemtakem sedemindvajset let mlajši od Vergilija (70–19 pr. Kr.) in vec kot dvajset let mlajši od Horacija (65–68 pr. Kr.). Odrašcal je v letih, ko je bil Avgustov režim že dodobra utrjen in konsolidiran. Kot nekaj samoumevnega se je udeleževal triumfal­nih parad in drugih zunanjih manifestacij Avgustovega režima, ne iz kakega globljega politicnega prepricanja, ampak iz radovednosti in radoživosti, zaradi prijetnega druženja. Simptomaticen je npr. odlomek o triumfih na zacetku prve knjige Ars amatoria (1.178–216).7 Triumfe si radi ogledujejo veseli fantje v drušcini deklet: Spectabunt laeti iuvenes mixtaeque puellae, Diffundetque animos omnibus ista dies. Atque aliqua ex illis cum regum nomina quaeret, Quae loca, qui montes quaeve ferantur aquae, Omnia responde, nec tantum siqua rogabit, Et quae nescieris, ut bene nota refer. (1.217–22) V prevodu Barbare Šega Ceh: Sprevod bo spremljal živžav vzradošcenih fantov in deklic, tega slovesnega dne vsem bo kipelo srce. Kadar katera od njih bo zvedáva, le kdo so ti kralji, kje so ti kraji, goré, reke, in kam žuboré, vse ji pojasni takoj, in ne le, ce ona te vpraša, tudi ce vsega ne veš, njej se naredi vseved.8 5 Tristia 4.10.6. 6 Prim. Bratož, Rimska zgodovina I, 160. 7 Prim. La Penna, Orazio e l.ideologia del Principato, 133–34. 8 Umetnost ljubezni, 23–25, prev. Barbara Šega Ceh. Triumfi nudijo idealne priložnosti za navezovanje ljubezenskih vezi, ob njih lahko mimogrede zacneš kaki radovedni neznanki razlagati vse mogoce o ujetih kraljih, o daljnih deželah, ob tem si lahko zraven še sam kaj izmisliš, tako da cim bolj zbudiš njeno pozornost in si pridobiš njeno simpatijo ... Tudi v zbirki Heroides, ceprav je odrinjena dalec v miticno davni-no, lahko v ozadju nekaterih miticnih potez slutimo sledi takratnega zgodovinskega dogajanja. Tako npr. že v prvi pesmi, v pismu, ki ga piše Penelopa Odiseju, beremo, kako se na tleh, kjer se je še pred nedavnim dvigalo trojansko obzidje, zdaj že širijo rodovitna polja, pognojena s krvjo padlih vojakov, tako da kmet ob oranju s plugom nehote kdaj lahko zadene v napol pokopano cloveško okostje: Iam seges est, ubi Troia fuit, resecandaque falce luxuriat Phrygio sanguine pinguis humus. Semisepulta virum curvis feriuntur aratris ossa […] (1.53–56) Tam je zdaj njiva, kjer Troja je stala, na tleh, pognojenih s Frigijcev plodno krvjo, žetev pospravlja zdaj srp. Plug ob oranju zadeva v kosti, napol pokopane […]9 Gre za ociten anahronizem, saj nam ni znano, da bi bila po zavzetju Troje tamkajšnja zemljišca podarjena in razdeljena v obdelovanje grškim vojakom, ki so se po desetletnem vojskovanju rajši cim prej vrnili domov. Pesnik v miticno homersko davnino projicira takra­tno usodo italskega podeželja, kjer so triumviri podarjali in delili veteranom zmagovitih legij zemljišca, najrajši seveda tistih italskih mest, ki so se bojevala »na nepravi strani«. Ne vemo sicer, ce se je to dogajalo tudi v pesnikovi rodni deželi Pelignov, toda glas o tem se je gotovo hitro širil po vsej Italiji, in najbrž so se premožne plemiške rodovine (equites), iz kakršne je izhajal tudi naš pesnik, upraviceno bale, da kaj podobnega ne bi doletelo tudi njih. Oktavijan je s krva-vim obracunom v Umbriji, kjer je dal v Peruziji, kot porocajo viri, likvidirati 300 uglednih mešcanov,10 naredil eksemplarno gesto in s tem prav gotovo vlil strah v kosti potencialnim protivnikom iz vrst equites tudi v drugih predelih Italije. Od tod in zato nam postane tudi lažje razumljiva previdnost, pohlevnost in prilagodljivost dru­gih takratnih poetov (Horacij, Vergilij, Propercij). 9 Celoten prevod je pod naslovom »Ovidij: Heroide 1« objavljen v drugem delu te revije, na straneh 121–123. 10 Prim. Bratož, Rimska zgodovina I, 162; zlasti opomba 584 na isti strani. Za razliko od omenjenih pesnikov pa je Ovidij kmalu postal eden prvih oporecnikov, lahko bi rekli, skoraj nekak disident, morda zato, ker je pripadal mlajši generaciji, ki ni bila vec obremenjena s spomini na državljanske vojne. Ovidij je npr. skoraj edini, ki se ne boji citirati in hvaliti Kornelija Galusa, ki je pri Avgustu padel v nemilost in ga je Avgustovo ljubosumno sumnicenje prignalo tako dalec, da si je nazadnje sam vzel življenje, vrh vsega ga je po smrti za kazen zadela še damnatio memoriae.11 Vergilij si je v svojo prvo pesniško zbirko, v Bukolika, npr. še upal vplesti žalostinko za Kornelijem Galusom, v drugi eklogi se mu je poklonil celo s tem, da je vanjo vpletel daljši citat iz njegovih verzov.12 Tudi zadnja, deseta ekloga, kjer v verzih sedemkrat zazveni ime prijatelja Kornelija Galusa, se zacne in konca z žalostinko za njim (10.1–3; 71–77). V Georgikah pa si Vergilij tega ocitno ni vec upal, zato je, kot lahko sklepamo in povzemamo po Servijevem komentarju, na izrecni Avgustov ukaz (Augusto iubente!) pred ponovno izdajo Georgik spremenil zadnji del pesnitve: namesto laudes Corneli Galli je v zakljucek Georgik vpletel zgodbo o pevcu Orfeju in o miticnem cebelarju Aristaju.13 Nasprotno pa Ovidij svojega vzornika ni zatajil niti potem, ko je Avgust Galusa po njegovem samomoru preganjal in kaznoval z damnatio memoriae. In to ne samo v mladostni zbirki Amores, kjer je zapel hvalnico o njegovi slavi (1.15.29–30)14 in kjer si je v zadnji knjigi celo upal odkrito izraziti dvom o njegovi krivdi (3.9.63–64).15 Tudi še v izgnanstvu je Ovidij v svoji avtobiografiji ime Kornelija Galusa s ponosom zapisal v svoj pesniški rodovnik: »successor fuit hic (Tibullus) tibi, Galle, Propertius illi, / quartus ab his serie tem­poris ipse fui« (Tristia, 4.10.53–54).16 11 Prim. Marincic, »Ovidij in poezija o ljubezni«, 150–52. 12 Prim. Servijev komentar ad Verg. Ecl. 2.46: »hi omnes versus Galli sunt, de ipsius sumpti carminibus«. 13 Prim. Servius, ad Verg. Ecl. 10.1: »fuit (Gallus) amicus Vergilii adeo, ut quartus georgicorum a medio usque ad finem eius laudes teneret, quas postea Augusto iubente in Aristaei fabulam commutavit«; Servius, ad Verg. Georg. 4.1: »sane sciendum, ut supra diximus, ultimam partem huius libri esse mutatam, nam laudes Galli habuit locus ille, qui nunc Orphei continet fabulam, quae inserta est, postquam irato Augusto Gallus occisus est«. 14 »Galus bo slaven na vzhodu in Galus slovit na zahodu, / svet bo na veke slavil ljubo Likorido z njim«; Ljubezni, 40. 15 »[…] ce kot žrtev lažnive obtožbe / vselej prijatelju zvest kri je nedolžno izlil«; Ljubezni, 104. 16 »Tebi pa, Galus, Tibul je sledil, in njemu Propercij, / v casov sosledju za njim pesnik cetrti sem jaz«, prev. Kajetan Gantar. Zato nas ne preseneca, da je postal tudi Ovidij v Avgustovih oceh ne le žrtev izgnanstva, ampak mu je grozila še hujša kazen, damnatio memoriae. Njegove pesniške zbirke so ocitno morale biti odstranje­ne iz vseh javnih knjižnic, kot lahko sklepamo iz zakljucnih verzov zacetne elegije tretje knjige Tristia (3.1.63–68). Tam se njegova novo rojena knjiga (liber, ki je v latinšcini pac moškega spola) odpravi v Apolonov tempelj na Palatinu, kjer je Avgust ustanovil veliko jav-no knjižnico. V njej je vse, kar so uceni možje starih in novejših casov zasnovali, na voljo tistim, ki bi radi brali: »quaeque viri doc-to veteres cepere novique / pectore, lecturis inspicienda patent« (3.1.63–64).17 Vendar med njimi nova Ovidijeva knjiga zaman išce svoje sestre (libri – bratje!18), cetudi sploh ne išce tistih, ki bi se jim njihov oce (torej pesnik Ovidij) sam najrajši odpovedal: »quaerebam fratres exceptis scilicet illis, / quod suus optaret non genuisse pater« (3.1.65–66).19 Z drugimi besedami: iz najvecje rimske knjižnice oci­tno niso bile odstranjene samo tako imenovane pohujšljive, ampak sploh vse Ovidijeve knjige. Nedvoumno je zapisano, kako daje kus­tos te biblioteke Ovidijevi novi knjigi consilium abeundi z ostrim in neizprosnim ukazom: »quaerentem frustra custos e sedibus illis / praepositus sancto iussit abire loco« (3.1.67–68).20 Zato se od tam napoti knjiga še v drugo, v še starejšo knjižnico, ki jo je pred tem ustanovil Azinij Polion v templju Svobode (Libertas); vendar je tudi tja njena pot zaman: »haec quoque erant pedibus non adeunda meis« (3.1.70).21 Ker zanjo ni vec prostora v javnih poslopjih, se bo poslej morala skrivati po zasebnih lokacijah: »interea, quoniam statio mihi publica clausa est, / privato liceat delituisse loco« (3.1.79–80).22 Seveda se nam ob tem zastavljajo najrazlicnejša vprašanja, kot na primer: ali je bila navzocnost, branje in izposoja Ovidijevih knjig prepovedana samo v javnih knjižnicah? Ali pa je bila morda dovo­ 17 »Kar so nam knjig uceni možje, sedanjih in prejšnjih, / zbrali, kdor rad bi jih bral, tu jih ima na vpogled«; Pisma iz pregnanstva, 60, prev. Josip Jurca. 18 Josip Jurca je v svojem prevodu te elegije (Pisma iz pregnanstva, 59–61) upravi- ceno in domiselno izvirnikove latinske brate (libri) spremenil v slovenske sestre. 19 »Sestre želela sem videti svoje, seveda ne tistih, / ki jih ocetu je žal, da jih je spravil na svet«; Pisma iz pregnanstva, 61. 20 »Vse zastonj, predstojnik svetišca in knjižnice varuh / velel mi je, naj takoj sveti ta kraj zapustim«; Pisma iz pregnanstva, 61. 21 »Vprašam tu vse kakor prej, vendar pa zopet zastonj«; Pisma iz pregnanstva, 61. 22 »Ker se na javnem prostoru nikjer ne smem naseliti, / morala bom medtem skriti v zaseben se dom«; Pisma iz pregnanstva, 61. Zanimiv je tu glagol delitesco, še bolj je zanimiv njegov infinitiv perfekta delituisse, ki je bil pesniku ocitno zelo pri srcu. V precej podobni funkciji ga je Ovidij zapisal že v svoji mladostni zbirki Amores (3.1.56), kjer gre prav tako za skrivanje prepovedanih verzov. ljena (ali vsaj ne kazniva) v zasebnih prostorih? In kakšne bi utegnile biti kazenske sankcije zaradi posedovanja, prepisovanja, branja in razpecavanja pohujšljivih, zabranjenih in prepovedanih knjig? In ne nazadnje, kaj pomeni pesnikovo sklicevanje na proletarce v nasle­dnjih verzih? Tudi to damnatio memoriae je pesnik pogumno in mirno vzel na znanje. In nanjo odgovoril tako, da je tudi on sam cesarja Avgusta kaznoval s svojevrstno damnatio memoriae, kot je nedavno izrazil domnevo nemški klasicni filolog Christian Zitzl iz Passaua:23 kaz­noval ga je namrec s tem, da je opustil prvotno zamisel, da bi še kdaj nadaljeval s pisanjem Fastov. Veckrat se sicer navaja argument, da Ovidij s pisanjem Fastov v izgnanstvu ni nadaljeval zato, ker v Tomih ni imel dostopa do relevantnih zgodovinskih in drugih virov. Vendar je kot dodaten argument najbrž odigral pomembno vlogo tudi pomislek, da ne bo še enkrat prepeval hvale Juliju Cezarju in Avgustu, od cesar ni no-benega haska.24 Rajši je Faste kot torzo pustil nedokoncane in jih zakljucil s prvo polovico koledarskega leta, s koncem junija. Ce bi jih nadaljeval, bi moral seveda nadaljevati z mesecem julijem in nato še z mesecem avgustom, s tem pa bi moral julija zapeti slavo Juliju Cezarju, po katerem se imenuje mesec julij, za njim pa še Avgustu, ki je dal ime naslednjemu mesecu. Tudi v svojo najvecjo in najimenitnejšo pesnitev, v Metamorfoze, je Ovidij vpletel vrsto epizod, ki se sicer odigravajo v miticni davni­ni, pa vendar iz nekaterih od njih lahko – kljub miticni preobleki – razberemo pesnikovo kriticno distanco ali kriticne namige na Avgu­stovo politiko in njegov odnos do podložnikov, namige, ki so zastrto obarvani z rahlo prefinjeno ironijo. Pri tem imam v mislih zlasti nekaj epizod, v katerih se antropomorfna podoba najvišjega boga Jupitra prispodablja s cesarjem Avgustom. Mednje sodi že prva ob-širna metamorfoza, v kateri je opisana preobrazba Likaona v volka.25 V zgodbi o tem se Jupitrov Olimp primerja z Avgustovim Rimom, 23 Zitzl, »Ovid – Leben und Werk«, 74–86. 24 O razlicnih domnevah, kako v konceptu Fastov uskladiti torzo šestih manjka­ jocih mesecev druge polovice rimskega koledarskega leta s pesnikovo izjavo v pismu cesarju Avgustu (Tristia, 2.549–52), da je napisal (ali naj bi napisal) dva­ krat po šest knjig Fastov (»sex ego Fastorum scripsi totidemque libellos […]«), izcrpno razpravlja Nada Grošelj v spremni besedi k svojemu prevodu Fastov; Grošelj, »Rimski koledar in Ovidijev Koledar«, 20–22, k cemur navaja tudi drugo relevantno literaturo. 25 Na skrite in duhovite asociacije v zgodbi o tej metamorfozi je že pred desetletji, leta 1976, s prefinjenimi interpretacijami opozoril Viktor Pöschl v svojem refe­ ratu »De Lycaone Ovidiano«. in sicer s tisto cetrtjo mesta Rima, s Palatinom, v kateri ima Avgust svojo rezidenco: »hic locus est, quem, si verbis audacia detur, / haud timeam magni dixisse Palatia caeli« (1.175–76).26 Že prej pa je v tej zgodbi nakazana tudi socialna diferenciacija rimskih mestnih cetrti: […] dextra laevaque deorum atria nobilium valvis celebrantur apertis; plebs habitat diversa locis; hac parte potentes caelicolae clarique suos posuere penates. (1.171–74) […] na levi in desni so v dvorcih širom odprta preddverja cašcenju bogov plemenitih. Nižja božanstva živijo drugje; domovja zgradili svojim penatom so tu nebešcani mogocni in slavni.27 Tudi na vec drugih mestih se Avgust prispodablja z Jupitrom, in to ne le v Metamorfozah, ampak tudi v Fastih, na primer v drugi knji­gi: »hoc tu per terras quod in aethere Iuppiter alto / nomen habes: hominum tu pater, ille deum« (2.131–32).28 Verjetno ni slucaj, da se vzporednica temu pojavi tudi v zadnji epizodi Metamorfoz, ki opeva preobrazbo Cezarjeve duše v zvezdo na nebesnem svodu: tako kot je Jupiter na nebu vecji in mogocnejši od svojega oceta Saturna, podobno bo tudi Avgust v velicini in slavi prerasel svojega adoptivnega oceta Julija Cezarja, ko se bo po smrti tudi on dvignil na nebesni svod in z njega naklonjeno gledal na svoje castilce, ki bodo k njemu molili: »[…] orbe relicto, / accedat caelo faveatque precantibus […]« (15.869–70).29 26 »Tu, na tem mestu, leži – ce naj se predrzno izrazim, / ne da okleval bi kaj – Palatín nebesnih višavij«; Metamorfoze I–III, 27, prev. Barbara Šega Ceh. 27 Metamorfoze I–III, 27. 28 »Ti imaš isto ime na zemlji kot Jupiter v etru visokem, / ti si oce ljudem, on pa je oce bogov«; Rimski koledar, 91, prev. Nada Grošelj. 29 »Dan, ko slovo bo vzel Avgust od sveta, ki mu vlada, / sam pa se dvignil v nebo in od tam bo prosecim naklonjen«; »Metamorfoze 13–15«, 162, prev. Joža Lovrencic. Tako je Ovidij s tem Avgustu na videz naredil velicasten in naj­višji možen kompliment. In morda je s tem nehote naredil tudi že nekakšen prvi korak k poznejši divinizaciji rimskih cesarjev, ki jo lahko opažamo od cesarja Klavdija dalje.30 Toda Ovidij ne bi bil Ovidij, ce ne bi temu takoj za tem – z njemu lastno ležerno pikrostjo – v naslednjem verzu dodal še piko na i in naredil še neprimerno vecji kompliment samemu sebi, ko je v epi­logu zapisal, da je s to pesnitvijo dokoncal opus, ki ga tudi Jupiter z vso svojo jezo ne bo mogel uniciti: iamque opus exegi, quod nec Iovis ira nec ignis nec poterit ferrum nec edax abolere vetustas. […] nomenque erit indelebile nostrum. (15.871–72; 876) Delo koncal sem: ne more ga Jupitrov srd in ne ogenj, niti ne mec pokoncati, ne zob požrešne starósti. […] neunicljivo ime bo za mano ostalo.31 Skratka, Ovidij je ustvaril opus indelebile, nadel si je nomen indele-bile, ki ga nobena sila, niti jeza najvišjega bitja, ne bo mogla uniciti. Tudi ni nakljucje, da je v isti sapi z »Jupitrovo jezo« (Iovis ira) omenil tudi »ogenj« (ignis): celo ce je kdaj ogenj pesnik sam zanetil, ko je neposredno pred odhodom v izgnanstvo sam zažgal svoje pesmi, in to celo svoje najodmevnejše in najbolj priljubljene pesmi (placitura), kot je zapisal v svoji avtobiografiji32 – celo ta ogenj njegovega opusa ne more uniciti in njegovega imena ne izbrisati – prevec je že znan, prevec je že razširjen v številnih prepisih.33 Pesnik niti sam ne more vec uniciti svojega opusa: pesmi, ki so potomke njegovega genialne­ga pesniškega daru, so prerasle ustvarjalca, svojega duhovnega oceta. 30 Resnici na ljubo pa je treba priznati, da je bil Avgust sam – kljub vsej svoji castihlepnosti – toliko trezen realist, da se je divinizacije branil, ceprav je – zlasti na vzhodu – že prihajalo do nekaterih njenih simptomov. Prim. Bratož, Rimska zgodovina I, 217: »Med širokimi sloji prebivalstva se je ob pocastitvah uveljavilo božje cašcenje njegove osebe, najprej na Vzhodu, kjer je obstajala tovrstna tra­dicija iz helenisticne dobe.« 31 Metamorfoze, 87, prev. Kajetan Gantar. 32 Tristia, 4.10.63–64: »tunc quoque, cum fugerem, quaedam placitura cremavi / iratus studio carminibusque meis«. »Tudi tedaj, ko sem béžal, požgal sem stvari nekatere, tokrat pa dobre, zato, ker sem jezil se na vse«; Pisma iz pregnanstva, 100. 33 Kar dokazuje tudi že prej omenjeni pasus, Tristia, 3.1.63–80. Temu je ne nazadnje nato dodal še zaostreno poanto, da se bo on sam z žlahtnejšo kvintesenco svoje biti po svoji smrti povzpel še ve­liko višje, nad (super!) visoke zvezde (torej tudi nad tisti dve zvezdi, v kateri se bosta po katasterizmu povzpeli Cezarjeva in Avgustova zvezda): »parte tamen meliore mei super alta perennis / astra ferar« (15.875–6).34 Tako je Avgustov poskus utišanja velikega poeta in kaznovanja z damnatio memoriae, z izbrisom njegovega imena in njegovega spo­mina, v resnici doživel pravi fiasko. Skratka, damnatio memoriae se je kot kazen, ki naj bi zadela pesnika, izkazala nemocna, neucinko-vita in popolnoma neuresnicljiva.35 BIBLIOGRAFIJA Bratož, Rajko. Rimska zgodovina I – Od zacetkov do nastopa cesarja Diokle­cijana. Ljubljana: Študentska založba, 2007. Christ, Karl. Geschichte der römischen Kaiserzeit von Augustus bis zu Kon­stantin. München: Beck, 1988. Gantar, Kajetan, prev. Publius Ovidius Naso: Metamorfoze: izbor. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977. Gizewski, Christian. »Damnatio memoriae«. V: Der Neue Pauly, zv. 3, 299. Stuttgart: Metzler, 1997. Grošelj, Nada, prev. Publij Ovidij Nazon: Rimski koledar. Ljubljana: Institu-tum studiorum humanitatis, 2009. ——— . »Rimski koledar in Ovidijev Koledar«. V: Nada Grošelj, prev., Publij Ovidij Nazon: Rimski koledar, 7–48. Ljubljana: Institutum studiorum humanitatis, 2009. La Penna, Antonio. Orazio e l’ideologia del Principato. Torino: Einaudi, 1963. Lovrencic, Joža, prev. Publij Ovidij Nazon: »Metamorfoze 13–15«. Keria 19, št. 2 (2018): 81–163. 34 […] z najboljšim se delom bom svojega jaza / dvignil visoko nad zvezde«; Metamorfoze, 87. 35 Še vec, damnatio memoriae se je izkazala za dvorezen mec, saj je pozneje, v obdobju cesarstva, v veliko primerih, zlasti po smrti, lahko doletela tudi same njene izvajalce, same cesarje. Marsikaterega cesarja je namesto zaželene in pri-cakovane apoteoze in divinizacije po smrti cakala damnatio memoriae, o cemer navaja vrsto konkretnih primerov zlasti Christ, Geschichte der römischen Kai-serzeit. Prim. tudi geslo »Damnatio memoriae« v enciklopediji Der Neue Pauly zv. 3, 299. Marincic, Marko. »Ovidij in poezija o ljubezni«. V: Marko Marincic, prev., Publij Ovidij Nazo: Ljubezni, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006. ———, prev. Publij Ovidij Nazo: Ljubezni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2006. Jurca, Josip, prev. Publij Ovidij Nazo: Pisma iz pregnanstva – Žalostinke in Pontska Pisma. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1959. Pöschl, Viktor. »De Lycaone Ovidiano«. V: Acta Conventus omnium gentium Ovidianis studiis fovendis, Tomis a die XXV ad diem XXXI mensis Augus-ti MCMLXXII habiti, ur. Nicolao Barbu, Eugenio Dobroiu in Michaele Nasta, 507–513. Bukarešta: Typis Universitatis Bucurestiensis, 1976. Šega Ceh, Barbara, prev. Publij Ovidij Nazo: Ars amatoria – Umetnost lju­bezni. Ljubljana: Modrijan, 2002. Zitzl, Christian. »Ovid – Leben und Werk«. Janus 38 (2017), 74–86. IZVLECEK Ovidij je nedvomno med vsemi avgustejskimi pesniki eden najbolj izrazitih oporecnikov v odnosu do avtokratskega režima cesarja Ok­tavijana Avgusta. Medtem ko je na primer Vergilij na Avgustov ukaz spremenil zakljucni del druge knjige Georgik, tako da je izbrisal iz nje laudes Galli, ki ga je zadela damnatio memoriae, pa se Ovidij niti v svoji mladostni zbirki Amores niti v žalostinkah iz izgnanstva (Tristia) ni bal proslavljati tragicno preminulega pesnika, ki velja za zacetnika rimske elegije. Zato se ne smemo cuditi, da je tudi Ovidija zadela nekaka damnatio memoriae, saj so morale biti vse njegove pesniške zbirke, ne le spotakljiva Ars amatoria, odstranjene iz rim-skih javnih knjižnic (Tristia, 3.1.63–80). Tudi v najvecjo umetnino, v Metamorfoze, je Ovidij zasejal nekaj domiselnih in iskrivih protiav­gustovskih bodic. Tako je na primer že v eni prvih epizod, v zgodbi o preobrazbi Likaona, še izraziteje pa v zadnji epizodi, kjer kataste­rizmu, tj. preobrazbi Julija Cezarja v zvezdo in podobni preobrazbi, ki po smrti caka Avgusta, dodal za sklep še zaostreno poanto, da bo njegovo ime po smrti povzdignjeno še višje, visoko nad (super!) zvezde (torej še višje kot Cezarjeva in Avgustova zvezda): super alta perennis / astra ferar (Metamorfoze, 15.875–6). KLJUCNEBESEDE: Ovidij, Avgustov režim, protiavgustovske bo­dice, damnatio memoriae, Metamorfoze OVID'S POETRY FACING THE AUGUSTAN REGIME ABSTRACT Among Augustan poets, Ovid was the most conspicuous in his dissi­dent attitude towards Emperor Augustus and his autocratic regime. Vergil, for instance, changed the ending of his second book of the Georgics, erasing his laudes Galli, after Cornelius Gallus had been sentenced to damnatio memoriae. Ovid, on the other hand, failed to refrain from praising Gallus and his merits in establishing Roman elegy. One can see this in his early poetry, in Amores, as well as in his elegies from exile, Tristia. Therefore it is no wonder that Ovid him­self became a victim of a certain damnatio memoriae: all of his bo­oks, not only the infamous Ars amatoria, were banned from public libraries (Tristia, 3.1.63–80). Nevertheless, some witty and inventive anti-Augustan remarks are scattered through his central master­piece, the Metamorphoses. Such asides, already visible in one of the first episodes about the transfiguration of Lycaon, became more ex­plicit in the last episode about the catasterism of Julius Caesar and a similar transfiguration that awaited Augustus after his demise. Ovid added a pointed declaration that after his own death, his poet­ic name will ascend even further, high above (super!) the stars, and therefore higher than the stars of Caesar and Augustus: super alta perennis / astra ferar (Metamorphoses, 15.875–6). KEYWORDS: Ovid, Augustan regime, anti-Augustan remarks, damnatio memoriae, Metamorphoses Glumina, 4. 6. 1930, Husein Karic Kordun poje in brenka z vejico na cibuk Budva, 29. 9. 1932, Matija Murko in Stanko Murko na parniku med Barom in Budvo na zakljucku potovanja leta 1932 DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.23-53 Matija Murko, RomanJakobson in Parry- Lordova teorija ustnegapesništva SylvaFischerová* MILMAN PARRY, MATIJA MURKO IN OBLIKOVANJE TEORIJE USTNEGA PESNIŠTVA Namen te raziskave je predstaviti razvoj Parry-Lordove teorije ustnega pesništva v obliki zgodbe o pristnem odkritju, rojenem iz dolocenega znanstvenega okolja, ki je bilo odlocilno za njegovo notranjo logiko. Zgodba ima svoje protagoniste, Milmana Parryja in A. B. Lorda, pa tudi nekatere druge pomembne osebnosti, brez katerih do nje verjetno nikoli ne bi prišlo. Med njimi so eminentni predstavniki ceškoslovaške slavistike, na primer Matija Murko in Roman Jakobson. Zgodba prikazuje neprestano interakcijo Evrope in Amerike, domovine in tujine. Milman Parry zagotovo ni nacrtoval ustanovitve ene najvecjih zbirk ustnega pesništva.1 Ta je po Parryjevi vrnitvi z dveh razisko­valnih potovanj v tridesetih letih 19. stoletja zajemala 3.580 fonograf­skih zapisov in skoraj 13.500 besedil.2 Njen obseg se je od takrat mocno povecal predvsem po zaslugi neprekinjenega terenskega dela Parryjevega asistenta in naslednika A. B. Lorda. Zbirka je nastala kot stranski produkt Parryjevih študij o Homerju.3 American Parry je magisterij koncal na Univerzi v Kaliforniji, Berkeley, ter se nato preselil v Pariz kot podiplomski študent Antoina Meilleta, vodil­nega francoskega jezikoslovca, ki je bil sam ucenec Ferdinanda de * Inštitut za grške in latinske študije na Filozofski fakulteti Karlove univerze, Celetna 20, Praga 1, sylva.fischerova@ff.cuni.cz 1 Zdaj je dostopna na spletu na Harvardu kot »Milman Parry Collection of Oral Literature« (MPCOL). 2 Lord, »General Introduction«, xiii. 3 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, viii. Saussurja. Parry svoje srecanje z južnoslovansko poezijo in ustno tradicijo opisuje na uvodnih straneh svoje nedokoncane študije »Cor Huso, raziskava o južnoslovanskih junaških pesmih«: »Moje prve raziskave so bile posvecene slogu homerskih pesmi in pripeljale so me do spoznanja, da je tako zelo formulaicen slog lahko le del tradicije«.4 Na kratko: šlo je za zacetno fazo njegovega odkritja, ki je povzrocilo revolucijo na podrocju homeroslovja. Parry je natan-cno preucil skupino glavnih homerskih junakov in božanstev ter se osredotocil na to, kako v pesmih nastopata samostalnik in njegov pridevnik, epitheton constans. Ugotovil je, da homerski slog ses­tavljajo formule, ki oblikujejo povezan sistem, zanje pa sta znacilna »jedrnatost« in »okvir«. Takšen sistem ni mogel nastati kot produkt posameznika, ampak ga je mogoce razumeti izkljucno kot rezultat tradicije. Kot priznava Parry, pri formulaicnem znacaju homerske »Kunstsprache« ni šlo za njegovo lastno odkritje: v svoji disertaciji, ki jo je objavil v Parizu leta 1928, L’épithčte traditionel dans l’Homčre, navaja misli svojega ucitelja iz študije Les origines indo-européennes des mčtres grecques: Homerska epika kot celota je sestavljena iz formul, ki so jih pesniki podajali drug drugemu. V vsakem delu besedila lahko hitro ugo­tovimo, da je sestavljen iz verzov ali verznih fragmentov, ki jih je mogoce najti v enem ali vec odlomkov besedila. Celo verzi, katerih delov ne najdemo v nobenem drugem odlomku, imajo formulaicen znacaj.5 Vendar pa Meillet iz svoje disertacije ni razvil konsistentne teorije, ki bi se uveljavila. Vrnimo se k Parryjevemu komentarju o tem, kako je ravnal med svojim raziskovanjem: Takrat mi ni uspelo zares doumeti, da slog, kakršen je bil Homerjev, ne more biti le del tradicije, pac pa mora biti tudi usten. Predvsem po zaslugi pripomb svojega ucitelja g. Antoina Meilleta sem spoz­nal, ceprav sprva le napol, da je za resnicno razumevanje homerske­ga pesništva nujno polno razumevanje narave ustnega pesništva. Približno teden pred mojim zagovorom doktorske disertacije na 4 Parry, The Making of Homeric Verse, 439. 5 Meillet, Les origines indo-européennes des mčtres grecques, 61. Sorbonni je imel v Parizu vrsto predavanj profesor Matija Murko z Univerze v Pragi. Ta je kasneje postala dostopna v njegovi knjigi La Poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle.6 Matija Murko je bil med obema vojnama pomembna osebnost ceško­slovaške slavistike. Rodil se je v Sloveniji in pouceval na razlicnih evropskih univerzah. Leta 1920 se je preselil v Prago, kjer se je ustalil in postal prvi profesor južnoslovanskih jezikov na Filozofski fakulte-ti Karlove univerze ter soustanovitelj Inštituta za slovanske študije in revije za slovansko filologijo Slavia. V Pragi je leta 1952 tudi umrl. Parry je sicer videl plakat za njegova predavanja,7 a takrat v njih zase ni videl »posebnega pomena. Profesor Murko pa je, brez dvoma zaradi kakšne pripombe g. Meilleta, prisostvoval moji soutenance in g. Meillet je takrat kot clan komisije s svojo obicajno sprošcenostjo in jasnostjo to izpostavil kot pomanjkljivost mojih dveh knjig. Prav spisi profesorja Murka so me v prihodnjih letih bolj kot karkoli dru­gega privedli do raziskovanja samega ustnega pesništva in junaških pesmi južnih Slovanov.«8 Ugotovitev, da je formulaicna poezija že po naravi ustna, je pred­stavljala drugo stopnjo v oblikovanju Parryjeve teorije. Svoje uteme­ljitve je predstavil v dveh clankih, ki ju je objavil leta 1930 in 1932 v HSCP.9 Namen njegovega prihodnjega dela naj bi bil spoznati ustno pesništvo s še živo tradicijo, kar se je Parryju zdelo neobhodno, ce naj bi kolikor toliko prepricano nadaljeval s svojim raziskovanjem Homerja. Vendar pa so informacije, ki jih je imel takrat o ustnem pe­sništvu, izhajale iz gradiva, zbranega na podlagi porocil razlicnih avtorjev, ta pa so bila, razen v nekaj primerih – za južnoslovansko pesništvo Murko in Gesemann (profesor nemške veje Karlove uni­verze v Pragi) in za kirgiško-tartarsko Radlov – precej nakljucna, fragmentarna ali celo zavajajoca, kakor je Parry tudi sam prizna­val.10 6 Parry, The Making of Homeric Verse, 439. 7 Razširjeno in dokoncano besedilo teh predavanj je izšlo v francošcini z naslo­vom »L'état actuel de la poésie populaire épique yougoslave«, konec zadnjega stoletja pa še v Foleyevem angleškem prevodu z naslovom »The Singers and Their Epic Songs«. 8 Parry, The Making of Homeric Verse, 439. 9 Parry, »Studies in the Epic Technique of Oral Verse-Making I: Homer and Homeric style«, 1932. 10 Parry, The Making of Homeric Verse, 440; vec o delu Radlova in Geselmanna na to temo piše Foley, The Theory of Oral Composition, 10 in nasl. Parryju se je najprimernejše mesto za raziskovanje mehanizmov ustnega pesništva sprva zdelo obmocje Kirgizije. Vendar pa je bilo tedaj težko pridobiti vizo za Sovjetsko Rusijo, zato je zanimanje pre­usmeril na Balkan.11 Leta 1929 je po vrnitvi v ZDA postal izredni profesor klasicne filologije na Harvardu, kar je bilo odlocilno za nadaljevanje njegove raziskave. Njegova koncna izbira raziskovalnega podrocja je bilo ob-mocje Bosne, še posebej t. i. »Novopazarski sandžak«, ki ga je sam oznacil za »živi laboratorij« s šolo nepismenih pevcev, ki je, ceprav v zatonu, še vedno živela in je pripadala islamski kulturi. Nanjo so tiskana besedila kanonicnih izdaj vplivala manj kot na vzporedno kršcansko tradicijo, katere tekste sta pred tem zbrala Vuk Karadžic in Petar Njegoš, Murko pa jih je zbral v svoji v francošcini leta 1929 objavljeni knjigi La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XX sičcle. Murko je raziskoval razlicna podrocja Jugoslavije, pri cemer se je posebej osredotocil na islamsko obdobje. Z raziskoval­nimi potovanji je poskušal že v zacetku stoletja s podporo Kaiser-liche Akademie der Wissenschaften na Dunaju. Njegovi porocili za Akademijo in za Phonogramm-Archiv sta primer temeljitega te­renskega dela12 – ki pa je imelo kljub vsemu svoje omejitve, kakor bomo videli kasneje. Kljub temu je vodilni ceški slavist Jirí Horák v svoji kritiki Murkovih porocil že leta 1916 zapisal, da Murkove stvarne in dobro utemeljene razlage izkljucujejo mnogo dotedanjih interpretacij, spreminjajo utrjena prepricanja (osnovana predvsem na podlagi tiskanih verzij pesmi) in prinašajo toliko novosti o vse­bini in obliki narodne epike in njenih pevcev, da »odpirajo novo dobo raziskovanja južnoslovanske epike«.13 Murko je sodeloval tudi v obsežnem projektu »Das Volkslied in Österreich«, ki ga je v zace­tku stoletja osnovalo podjetje Universal-Edition L. L. C. na Dunaju, kasneje pa ga je denarno podpiralo in vodilo ministrstvo za kulturo. 11 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, ix. 12 Murko, »Bericht über eine Bereisung von Nordwestbosnien und der angrenz­ enden Gebiete von Kroatien und Dalmatien behufs Erforschung der Volksepik der bosnischen Mohammedaner«; »Bericht über phonographische Aufnahmen epischer, meist mohamedanischer Volkslieder in nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912«; »Bericht über eine Reise zum Studium der Volksepik in Bosnien und Herzegowina im J. 1913«; »Bericht über phonographische Aufnahmen epi­ scher Volkslieder in Mittleren Bosnien und in der Herzegowina im Sommer 1913«. 13 Horák, »Prof. Dr. Matthias Murko: Bericht über eine Reise zum Studium der Volksepik in Bosnien und Herzegowina im J. 1913; Bericht über phonographische Aufnahmen epischer Volkslieder in Mittleren Bosnien und in der Herzegowina im Sommer 1913«, 354. Murko je bil clan slovenskega komiteja pod vodstvom Karla Štreklja; s slovenskimi folkloristi in slavisti je bil seveda vse življenje v tesnem stiku. Ta monumentalni – in nedokoncani – projekt propadajoce monarhije je Murko podrobno opisal leta 1947.14 Za homeroslovca, kakršen je bil Parry, je bilo kljucnega pomena dejstvo, da so muslimani kljub skupni in primarno slovanski tra­diciji ustne epike, ki je bila torej izvorno enaka ruski, razvili precej daljše pesmi od kristjanov. Razlog za to je bilo verjetno dejstvo, da so bili muslimani stoletja vladajoci razred in so imeli vec prostega casa za poslušanje pesmi in zgodb. Ugodno priložnost za daljše pe­smi in dogodke, v okviru katerih so jih uprizarjali iz noci v noc, je prinašalo tudi praznovanje ramadana z njegovimi tridesetimi nocmi zabave.15 Murko dodaja še en razlog, in sicer da je poslušanje teh pesmi in zgodb navadno nadomešcalo urbane kulturne dogodke kot so koncerti, gledališke predstave itd. Zanimivo je tudi, da so bile nekatere izmed najdaljših »mohamedanskih« pesmi, dolgih celo do 3.000 ali 4.000 verzov, prav zaradi svoje dolžine izpušcene iz zbirke Matice hrvatske.16 Ustno tradicijo so morda ujeli v zadnjem trenutku. Kakor je Par­ry zapisal v svoji prijavi za financno podporo, (»Projekt za razisko­vanje jugoslovanskega ljudskega ustnega pesništva«, ki je zdaj del MPCOL), ko se je vrnil z Balkana: »Staro življenje in stari nacin pe­snjenja in govora hitro izginjata. Izkušnje so pokazale, kako tvegam, da bom zbral preslabo gradivo … ce ga zbiram pri pevcih, mlajših od 50 let. Za zbiranje gradiva so najprimernejši starci.«17 Ugotovitve, ki se jih je namenil doseci s svojo raziskavo, so bile naslednje (ponovno navajam iz njegovega »Projekta za raziskovanje jugoslovanskega uveljavljenega ustnega pesništva«): a) v kolikšni meri je ustni pesnik, ki zloži novo pesem, odvisen od tradicionalnega pesništva kot celote pri svoji frazeologiji, zasnovi pisanja in miselnem loku pesmi; b) kako stabilna je izvirna ali ljudska pesem med naslednjimi recitacijami dolocenega pevca; c) kako se pesem v dolocenem okolju spreminja skozi leta; d) kako se spreminja med prenosom iz ene pokrajine v drugo; e) kako raziskati razlicne izvore gradiva, iz katerega se oblikuje dolocen junaški cikel, itd.18 14 Murko, Rozpravy z oboru slovanského národopisu, 135 in nasl. 15 Glej Lord, »General Introduction«, 16. 16 Murko, La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle, 14. 17 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, xxiii. 18 Ibid., ix. Kot navajata Mitchell in Nagy, se v humanistiki redko najdejo primeri, v katerih se zasnova in izvedba dela tako mocno ravnata po znanstveni metodi: opazovanje pojava, oblikovanje hipoteze, ekspe­rimenti, ki jo preizkusijo, ter zakljucek, ki hipotezo potrjuje ali spre­meni. In vse to je Milman Parry tudi storil.19 Skratka, z njegovimi besedami: njegov cilj ni bil nic vec in nic manj kot opredeliti lastnosti ustnega sloga. […] Ugotovimo lahko (tj. z opazo­vanjem dejanske prakse živega ustnega pesništva), kako pevec zlaga ne le svoje besede, fraze in nato verze, pac pa celo odlomek ali teme; vidimo lahko, kako celotna pesem živi, od enega do drugega clo­veka, od ene do druge dobe, kako prehaja ravnine, gore in govorne prepreke – še vec, vidimo lahko, kako celotno ustno pesništvo živi in umira. In razen ce se povsem motim, je tako oblikovana metoda hkrati tudi najbolj natancna in najbolj živa od vseh metod literar­nega raziskovanja. Slog, kot razumem in uporabljam to besedo, je oblika misli; in to misel oblikuje cloveško življenje.20 Parry je med letoma 1933 in 1935 dvakrat odpotoval v Jugoslavijo pod okriljem združenja American Council of Learned Societies in Univerze Harvard. Med drugim potovanjem ga je spremljala tudi njegova družina (vkljucno s sinom Adamom, ki je kasneje postal klasicni filolog in urednik ocetovih del) in asistent A. B. Lord. Kar je bilo za odpravo kot celoto kljucno, je bil nacin snemanja in zbiranja gradiva. V svojem uvodu k izdaji prvega dela Serbocroatian Heroic Songs Jakobson komentira metode predhodnikov Milmana Parryja na tem podrocju: Pesmi tistih ljudi, s katerimi se ukvarjajo primerjalne študije epa, so bile med prvim zbiranjem v veliki vecini znatno popacene. Pesmi in recitacije niso doživele obicajne izvedbe, pac pa so jih umetno nare­kovali, pri cemer so izgubile del svojih najznacilnejših oblikovnih lastnosti, ali pa so jih peli oziroma skandirali posebej za narekova­nje, torej brez upocasnitev ali posebnih premorov. V obeh primerih je šlo za nasilje nad obliko. Ob obicajni izvedbi pesmi je terenskemu raziskovalcu pogosto manjkalo izkušenosti za zapis celotne pesmi s potrebno natancnostjo, zaradi cesar so bila besedila pokvarjena za­radi razlicnih vrzeli ali pa podvržena kasnejši predelavi. Poleg tega so morali rapsoda vcasih zaprositi za ponovitev nekaterih verzov ali 19 Ibid., viii. 20 Parry, The Making of Homeric Verse, 440 in nasl. celo celotnih epov, nato pa so obe izvedbi umetno združili. V redkih in bolj nedavnih primerih z uporabo snemalne naprave so bili na tak nacin posneti le izolirani odlomki ali le posamezni deli epov.21 Pri opisu narekovanja Lord sam dodaja, da pevec ob soocenju z za­pisovalcem izgubi dva bistvena elementa pri izvedbi epske pesnitve – inštrumentalno glasbeno spremljavo in obcinstvo.22 Vendar Parry vseeno ni opustil takšnega nacina snemanja besedil in del zbirke je bil zbran na tak nacin. Parryjev predhodnik Matija Murko je uporabil snemalno napra­vo, ki se je Parryju za njegove namene zdela nezadovoljiva. Lord po­drobno opisuje, kako se je njegov ucitelj odlocil za postopek zbiranja pesmi: Leta 1933 [kar pomeni med prvim potovanjem na to obmocje, ko še ni imel Lordove pomoci] Parry s seboj ni imel snemalnega aparata. Tisto poletje je v Zagrebu kupil »Parlograph« nemške izdelave in diktafon, ki je snemal na vošcene valje. Takšne naprave je uporabljal že Parryjev cenjeni predhodnik Matija Murko, vendar so se Parryju zdele nezadovoljive. Ko jih je preizkusil, je zapisal: »Petje, ki samo po sebi poudari vokale in zakrije konzonante, je popolnoma utopil zvok gusel. Šele ko sem imel elektricni fonografski aparat z napravo, ki je izlocila nizke frekvence vokalov in gusel, ter visokofrekvencni mikrofon, ki se ga je dalo postaviti blizu pevcevih ust in usmeri-ti stran od glave gusel, sem lahko pridobil posnetke, primerne za transkripcijo.23 V resnici se je Murko dobro zavedal nezadostnosti svojih tehnicnih naprav, kakor je pogosto pisal v porocilih za dunajsko Akademijo znanosti, ki mu je priskrbela fonografsko opremo in pravila za po­stopek snemanja. Pred snemanjem naj bi si zapisal besedilo pesmi, nato sprožil snemanje in preveril, ali naprava deluje. Tretji in zadnji korak je bilo snemanje samo.24 V porocilu se pritožuje, da je oprema za njegovo nalogo povsem nezadostna: 21 Jakobson, »Preface«, xi. 22 Lord, »General Introduction«, 8. 23 Lord, »General Introduction«, 7. 24 Murko, La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle, 16 in nasl. Na eno plošco je bilo mogoce posneti najvec dvajset do trideset de­setercev. Ker pa pesem, torej njen napev in spremljava s primitivnim glasbenim inštrumentom (tambura … ali gusle …), zahteva svoj cas in prostor, bi bilo za kakih tisoc verzov potrebnih vsaj petdeset plošc, v vecini primerov celo veliko vec.25 Tako, dodaja, bi za snemanje ene daljše epske pesmi potreboval vseh 350 plošc, kolikor jih je imel Phonogramm-Archiv na razpolago za vse odprave! Omeniti velja tudi dejstvo, da je bila fonografska opre-ma zelo težka – tehtala je 74 kilogramov in jo je bilo treba tovoriti v treh škatlah.26 Ne glede na okolišcine pa se je trudil nadaljevati po najboljših moceh. Da bi dokumentiral spremembe in variante v pesmih, se je odlocil napraviti vec razlicnih posnetkov z zacet­kom iste pesmi istega pevca (navadno dolžine od 30 do 40 verzov). Osredotocil se je tudi na variante, ki so jih peli razlicni pevci in – logicno – zbral tudi razlicice, ki so jih narekovali. Pozoren je bil tudi na pevke in na razlicne oblike petja (brez gusel ali s tamburo ali samo z recitacijo). Za razliko od Parryja se ni osredotocal pred­vsem na nepismene pevce, ampak je preuceval tudi tiste, ki so znali brati in pisati. Vse to ga je vodilo do zakljucka, da je pravi pevec improvizator, ki iz gradiva izrocila vedno na novo ustvarja nove pesmi. Murko, ki sicer ni imel glasbene izobrazbe, se je glasbene plati odlocil v celoti prezreti. Tudi njegovi cilji so bili drugacni od Parryjevih. Po Murkovih besedah je bil »le but essentiel« njegovega namena raziskati, kako ljudska epska poezija živi, kdo so njeni pevci in komu, kako in kdaj pojejo; pa tudi, ali nove pesmi še vedno nas­tajajo in zakaj ljudska epika izginja in izumira.27 S tem namenom je oblikoval bogat fotografski arhiv, kjer je dokumentiral posamezne pevce in inštrumente, pa tudi druge znacilnosti »epskega življenja«, »la vie épique«, kakor je to veckrat poimenoval v svojih delih. V tis-tih dneh je bilo življenje v nekaterih predelih Bosne in Hercegovine ter drugod precej posebno, zaznamovano s krvnim mašcevanjem in 25 Murko, »Bericht über phonographische Aufnahmen epischer, meist mohame­ danischer Volkslieder in nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912«, 59. 26 Murko, Rozpravy z oboru slovanského národopisu, 113 in nasl. 27 Murko, La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle, 14., 8; omenjene Parryjeve besede, »vidimo lahko, kako vse ustno pesništvo živi in umira«, vsaj za moje uho zvene kot ociten odmev Murkovih; Parry, The Making of Homeric Verse, 441. nevarnostmi. Tretji in zadnji del njegove razprave La poésie popu­laire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle z naslovom »La vie épique« je posvecen temu zapletenemu fenomenu.28 Seveda je Jakobson vse to zagotovo vedel, saj je poznal tako Gesemannova kot Murkova dela. Poleg tega sta bila z Murkom v stiku v Pragi (nekaj odlomkov njune korespondence je dostopnih v Murkovi zapušcini, ki jo hranijo v praškem literarnem muze­ju Památník národního písemnictví).29 Po Murkovih navedbah je Jakobson skupaj z Gesemannom in Beckingom njegove fonogra-me (s potovanja leta 1930) poslušal leto kasneje, ko je raziskoval metriko južnoslovanskega ljudskega pesništva. Sprva so bili vsi od njih seznanjeni predvsem z jezikom Tanasija Vucica, pevca, ki ga je Gesemann iz Crne gore pripeljal v Prago in kasneje v Berlin. Še posebej zaradi Jakobsona in Franka Wollmana je Murko, ki je pri­padal starejši generaciji raziskovalcev, obiskoval predavanja Praške­ga lingvisticnega krožka in je kasneje veljal za njihovega »tihega simpatizerja«.30 Po Murkovi zaslugi je Jakobson pisal tudi za revijo Slavia, ki jo je izdajal Slovanský ústav v Pragi. Jakobsonov zadnji prispevek se je po njegovi prisilni emigraciji leta 1939 simptomatic­no pojavil pod psevdonimom Olaf Jansen.31 Raziskovalci so opazili tudi podobnosti med Murkovim, Bahtinovim in Potebnjovim pris­topom.32 Vrnimo se k Parryju in njegovim napravam. Ko je spoznal, da je tehnicna oprema za njegov podvig kljucnega pomena, je pred svojim drugim potovanjem na Balkan v pristnem ameriškem duhu (in mor­da pod vplivom ameriške antropologije, natancneje A. L. Kroebra)33 pri Sound Specialties Company Waterbury iz Connecticuta narocil izdelavo snemalne naprave, sestavljene iz dveh vrtljivih plošc, pove­zanih s preklopnim stikalom. Pazljivo izmenjevanje med plošcama je omogocilo, da se je povprecna dolžina snemanja z nekaj minut raztegnila tako rekoc v neskoncnost. Namesto vošcenih valjev je priprava snemala na aluminijske plošce. Za predstavo o obsežno­ 28 Murko, La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle, 14., 1952 in nasl.; z vec fotografijami. 29 Mikulová, »Matija Murko a sbírky Památníku národního písemnictví«, 192; Zelenka, »Matija Murko a ceská literární komparatistika«, 36. 30 Zelenková in Zelenka, »Matija Murko v dokumentoch (príspevok k dejinám európskej slavistiky)«, 157. 31 Zelenka, »Matija Murko a ceská literární komparatistika«, 36. 32 Pospíšil, »Matija Murko a vybrané problémy literární vedy«, 52. 33 Glej García, »Milman Parry and A. L. Kroeber: Americanist Anthropology and the Oral Homer«. sti podviga si oglejmo Parryjev komentar v enem izmed njegovih terenskih porocil: »Pisal sem nabavnemu agentu na Harvardu, naj iz podjetja za proizvodnjo aluminija zame kupi nove pol tone plošc, kar znaša približno 3.000 plošc.«34 A ni bilo tako preprosto. Med snemanjem so se pojavile težave z motornim generatorjem (ki je bil precej glasen), zato je Parry napra­vo vzel v Zagreb in se posvetoval s tehnikom iz tovarne fonografov Bell Edison. Rešitev je bila elegantna in preprosta: zamenjava motor-nega generatorja s tristovoltno baterijo. Parry se je odlocil vse epe posneti v celoti. Kjer je bilo mogoce, se je trudil posneti celoten pevcev repertoar, da bi primerjal njegovo izvedbo tako posameznih odlomkov znotraj ene pesmi kot tudi raz­licnih epskih pesnitev. Poleg tega je bilo epski jezik guslarja mogoce primerjati z njegovim navadnim vsakdanjim govorom, saj je Parry posnel tudi pogovore z guslarji – spraševal jih je, kako so živeli vca­sih in kako zdaj, kje so odrašcali, zakaj so se preselili v kraje, kjer so živeli tedaj, koliko žena in otrok so imeli, kdaj so zaceli z epskim pesništvom, kdo je bil njihov ucitelj, kakšen je bil postopek ucenja, koliko pesmi so obvladali, kakšen je njihov odnos do lastne umetno­sti, do posameznih pesmi itd. (Veliko teh tem je, kot omenjeno, za­nimalo tudi Murka.) Raje kot sklenjeno pripoved je imel intervjuje, kar je bilo, kot pravi Jakobson, realisticno. »Za lokalno prebivalstvo je bil dialog namrec osnovna oblika komunikacije; edini monolog, ki so ga kdaj uporabljali, so bile ljudske pesmi ali zgodbe.«35 Enako realisticna in premišljena je bila odlocitev za uporabo naravnega go-vorca, Nikole Vujnovica, namesto da bi Parry z guslarji ali pesniki govoril sam. (Njihov jezik je odlicno obvladal, a subjektom svojega raziskovanja seveda ni bil tako blizu kot Murko, ki je bil rojen v Slo­veniji.) Pomemben, morda bistven lik v raziskavi je bil tudi Nikola Vujnovic, guslar z obmocja Stolca v Hercegovini, ki je znal brati in pisati. Vendar pa je bil Nikola za razliko od subjektov Parryjevega znanstvenega zanimanja katoliške veroizpovedi (najverjetneje je bil po ocetu Hrvat in po materi Srb). To je pomenilo, da so njegove pe­smi in pesmi bosanskih guslarjev izhajale iz dveh vej iste tradicije, »med katerimi je najvecja razlika ta, da junaki in nasprotniki v obeh zasedajo ravno obratna mesta,« piše Slavica Rankovic.36 Na podlagi 34 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, x. 35 Jakobson, »Preface«, xii. 36 Rankovic, »Managing the 'Boss': Epistemic Violence, Resistance, and Negotia­ tions in Milman Parry's and Nikola Vujnovic's Pricanja with Salih Ugljanin«, 24. njenih besed ne more biti nobena od metod popolnoma pravilna, temvec prej odražata strategijo »epistemološkega nasilja«, o kateri piše Gayatri Spivak.37 Kakorkoli, ker je bil Nikola na tem obmocju doma in je poznal lokalno prebivalstvo, so raziskovalce dobro sprejeli tako pevci kot njihovo obcinstvo; nenazadnje so tako lažje dobili tudi informacije o pevcih, ki so bili na tem obmocju še vedno aktivni. Tega problema ni uspel Murko nikoli ucinkovito rešiti, saj je sodeloval z lokalnimi izobraženci, z državnimi uradniki ter celo z žandarmerijo, kar tako slikovito opisuje v svojih spominih, poleg tega pa so ga njegovi viri pogosto zavedli.38 Poleg tega sta poštenje in poznavanje lokalnih raz-mer, ki ju je premogel Nikola Vujnovic, Parryju prihranila precejšnjo kolicino denarja v državi, kjer ni imelo nic dolocene cene. Ceprav je Parry sodeloval tudi z nekaterimi drugimi tolmaci (Kutuzov in Velimirovic), je na koncu Vujnovic transkribiral 3.500 fonogramov, najprej v Dubrovniku (1934–35 ter nato 1937), kasneje pa na Harvar­du, kjer je ostal skoraj 18 mesecev v obdobju 1938–40; njegovo bivanje so omogocili American Council of Learned Societies, Society of Fel­lows in Univerza Harvard.39 Ti pogovori s pevci (pa tudi del snemanj) so najprej potekali v turških kavarnah, kjer so se na semanji dan zbirali kmetje, bile pa so tudi prizorišca z razvedrilom ob vecerih v mesecu ramadanu. Toda izkazalo se je, da so takšni »nastopi v živo« za potrebe snema­nja prevec polni motenj; pevca je lahko marsikaj zmotilo, motec je bil tudi hrup iz ozadja. Zato se je po zacetnih pogovorih s pevci v kavarnah Parry odlocil, da jih bo snemal v hotelu. Snemalne aparate je navadno postavil v eno sobo, mikrofon pa v drugo. Eden izmed njih, navadno Lord, je upravljal z aparaturami, druga dva, Parry in Vujnovic, pa sta sedela s pevci in poslušala njihovo pesem. S tem sta jim torej nudila majhno, a pozorno obcinstvo, kar se je zdelo Parryju kljucno.40 Ce beremo prepise posnetih pogovorov, ki so dostopni v prvem zvezku Parryjevih Srbohrvaških junaških pesnitev, dobimo nadvse zanimiv in živ vpogled v svet, ki je za nas popolnoma izgubljen. Posvetimo se opisu, ki ga je prispeval Salih Ugljanin o svojem uci­ 37 Rankovic, »Managing the 'Boss'«, 8. 38 Murko, Pameti, 186 in nasl.; pomoc žandarjev je bila posebno v dvajsetih letih nujna. 39 Lord, »Homer, Parry, and Huso«, 474. 40 Lord, »General Introduction«, 10. telju, slovitemu guslarju Coru Husu (zadnja in nedokoncana študija Milmana Parryja je posvecena prav njemu), in o njegovem nacinu življenja: Nobenega blaga ali obrti ni imel razen svojega konja in svojega orožja – in je šel po svetu. Na eno oko je bil slep, njegova oblacila ter orožje, oboje je bilo izbrano. In tak je šel od mesta do mesta in guslal vsakomur. Od kraljestva do kraljestva je šel, se ucil in guslal. Bil je tudi na Dunaju, na dvoru [cesarja] Franca [Jožefa] … in igral tudi njemu. In kralj Jožef mu je dal v dar sto ovac in sto napoleonov. N. Vujnovic vpraša: »Že prav, ampak kaj je Cor Huso storil z vsemi temi ovcami, potem ko je prišel domov? Je potem zacel delati, ali je spet guslal?« S. Ugljanin: Ne, pri Alahu, ovce je dal svojim sorodnikom, dal denar v svojo torbo in šel po svetu, od kraljestva do kraljestva. N. V.: Je bil dober pevec? S. U.: Da boljšega ne bi moglo biti!41 Resnicno pomembno se mi zdi, da je Murko na Balkan potoval tudi kasneje, v zacetku tridesetih let,42 kar pomeni, da sta s Parryjem tako skoraj zamenjala vlogi. Po nekaterih obmocjih sta potovala oba, poleg tega sta z nekaterimi pevci oba navezala stik ter jih posnela. Eden od teh je bil tudi Salih Ugljanin. Murko je posnel njegovo pe­sem Dojcic kapetan iz Sinja oteo ljubu Mujovu tako v srbšcini kot v albanšcini, za Saliha se je zacel podrobneje zanimati ravno zaradi njegove dvojezicnosti.43 Ceprav so Murka pogosto imenovali za Par-ryjevega predhodnika,44 lahko vidimo, da sta bila vsaj v nekaterih tockah v resnici sodobnika. Tako Murko kot Parry sta želela priti do najboljše možne tehnicne opreme, prvi je najprej kontaktiral Du-najski arhiv, nato Laboratorij za fonetiko v Pragi, aprila 1930 pa je odpotoval v Nemcijo, da bi obiskal Phonogrammarchiv v Berlimu in 41 Parry, Serbocroatian Heroic Songs, 61. Te pogovore oziroma »pricanja« je natancno proucevala Slavica Rankovic, ki vzorce, sedaj dostopne prek MPCOL, komentira takole: »Pricanja nikakor niso le nevtralno pridobivanje podatkov, ampak jih prevevajo (sicer zadržane, vcasih pa tudi silovite) borbe za vpliv, navz­križja interesov in nasprotni nameni treh neposredno vpletenih (tj. Parryja, Vujnovica in Ugljanina).« Rankovic, »Managing the 'Boss'«, 13. 42 V letih 1930, 1931, 1932; prejšnje poti so se zgodile v letih 1924 in 1927; za vec podrobnosti prim. Doležán, Matija Murko a jeho výzkumy lidových písní jižních Slovanu. 43 Murko, Tragom srpsko-hrvatske narodne epike, 93 in nasl. 44 Garbrah, »The forerunners of Milman Parry: I. Matthias Murko on South-Slavic popular epic«. Telefunkenstation v Potsdamu. Slednjic je kupil dva stara Edisono­va fonografa, ki sta se mu edina zdela dovolj prirocna za transport. Sedaj ko je imel na voljo dva fonografa in sta mu kot pomocnika izmenjaje pomagala njegova sinova Vladimir in Stanislav (sam je štel že sedemdeset let), je koncno lahko posnel pesmi v dolžini, ki je bila prej nepredstavljiva. Kljub temu je vecinoma še vedno snemal le zacetke pesmi.45 Vredno je opozoriti tudi na to, da ga je na poto­vanju leta 1930 spremljal Frank Wollman, ki je delal na svoji študiji Njegoševega deseterca.46 Tehnicne probleme pri snemanju Murko komentira tudi v svojem magnum opus, Cesty za srbsko-chorvátskou písní 1930–1932, delu, ki ga je napisal med drugo svetovno vojno, ko je imel po »zaslugi« nacistov in njihove politike glede ceških znan­stvenih ustanov koncno cas, da ga dokonca (takrat je imel skoraj osemdeset let in je moral vecino besedila narekovati). Ceprav je bilo napisano v cešcini, ni delo nikdar izšlo v izvirniku, morda zara­di politicne situacije po komunisticnem državnem udaru leta 1948, prevod dela (oskrbela sta ga Murkova hci Jelka Arneri in Ljudevit Jonke) pa je v Zagrebu izšel šele leta 1951.47 V drugem zvezku najde-mo seznam vseh fonogramov, ki jih je Murko s sinovoma posnel v tridesetih letih,48 spremlja ga tudi bogata slikovna dokumentacija. Na žalost je bila vecina teh posnetkov poškodovana, ali pa so jih med vojno odnesli v Berlin, kjer so izginili.49 Morda pa so, ce verjamemo Butorovicu, nekateri posnetki shranjeni v arhivu Jugoslovanske ak­ademije znanosti in umetnosti v Zagrebu.50 Vsi posnetki, ki so torej na voljo sedaj, so Murkovi osebni primerki za Avstrijsko akademijo znanosti, ki jih je naredil v obdobju 1910–1920. Kljub temu je Aka-demija s posnetki ravnala spoštljivo; nekatere so galvanizirali še pred prvo svetovno vojno (in so še vedno na voljo v katalogu, ceprav jih je le dvajset). Še pomembneje je, da so ohranjeni Murkovi zapisi in dnevniki z njegovih raziskovalnih poti, ki so še vedno del njegove zapušcine. (Najpomembnejši del zapušcine je izvirnik knjige Cesty za srbsko-chorvátskou písní 1930–1932, omenjene zgoraj.) Resnicno pomembne so besede »A. Lorda« – kakor ga imenuje besedilo – ki jih omenja Murkov sin Vladimir v svoji kratki skici potovanj, na katera sta se z ocetom odpravila v iskanju južnoslovanske epike. Lord je 45 Murko, »Zpráva prof. M. Murka o vedecké ceste po Jugoslavii r. 1930«; Tragom srpsko-hrvatske narodne epike, 533 in nasl. 46 Doležán, Matija Murko a jeho výzkumy lidových písní jižních Slovanu, 55. 47 Murko, Tragom srpsko-hrvatske narodne epike. 48 V celoti 349; prim. Murko, Tragom srpsko-hrvatske narodne epike, 540–555. 49 Petdeset posnetkov, prim. Wollman, »Osobní vzpomínky na Matyáše Murka«. 50 Butorovic, »Doprinos Matije Murka proucavanjima južnoslavenske epike«, 69. bil preprican, da bi morali Murkove dnevnike in zlasti njegove pri­pombe (ki jih je napisal s posebno stenografsko tehniko, imenovano Gabelsbergerjev sistem), objaviti, saj predstavljajo prvovrstno gradi­vo za tematiko v širšem smislu.51 Murko sam obseg gradiva povzame tako, da omeni število pevcev v raziskavi: »Sam sem spoznal 403 pevce osebno ter dobil podatke o 379 živih in 25 mrtvih pevcih, v celoti jih je bilo torej 803«.52 Murko in Lord nista verjetno nikdar stopila v neposredni stik. Murko v svojem zadnjem delu, ki smo ga omenili zgoraj, Parryjevega in Lordovega delovanja ne omenja, namesto tega pa lahko beremo, kako obžaluje, »da nihce ni zbral ljudskih pesmi na obmocju Novega Pazarja, posebno muslimanskih […]. Ostaja torej veliko pomembnega dela za lokalne izobražence, ki lahko brez težav spoznajo pevce in njihove pesmi in ki bi lahko vzpostavili stik s pevci, ko niso zasedeni.«53 V Murkovi zapušcini sem odkrila tipkano transkripcijo casopisnega clanka iz Borbe z dne 23. februarja 1951 z naslovom »Americki ucenjak o jugoslavenskim narodnim pjesmama«, ki je porocal o Lordovem predavanju na In-štitutu za lepe umetnosti. Clanek govori o Lordovem petnajstletnem raziskovanju, pa tudi o tem, da se je zbirka približno 15.500 »raznih napjeva« jugoslovanskih ljudskih pesmi znašla v Harvardu, v clanku je omenjen tudi Parry. Na hrbtni strani pa lahko najdemo zacetek pisma, napisanega v Zagrebu 5. maja 1951, ki ga je verjetno (na pisalni stroj) napisal Murko osebno. Casopis je bil položen na vrh rokop­isov.54 Leto kasneje je Murko umrl, zato lahko sklepamo, da nista Murko in Lord nikdar prišla v stik. Med drugimi guslarji, ki sta jih Parry in Lord natancno izpraša-la in posnela – to so bili Sulejman Fortic, Sulejman Makic, Demail Zogic, Alija Fjuljanin itd. – so ameriški raziskovalci odkrili svojega najboljšega pevca, »pevca zgodb«. To je bil Avdo Mededovic, kmet pri približno šestdesetih, ki je živel v Bijelem Polju. Mimogrede, Murko je Bijelo Polje obiskal na svojem potovanju leta 1924, a se ocit-no nista srecala. Kaj bi se zgodilo, ko bi se, ostaja cista spekulacija.55 Lord takole opisuje svoje prvo srecanje z Avdom: Z vedno vecjim zanimanjem smo poslušali tega šepavega kmeta kratke rasti, ki mu je velika golša popolnoma razoblicila vrat. S prekrižanimi nogami je sedel na klopi, igral na gusle in se potopil v 51 Murko, »Vzpomínky na cesty Matyáše Murka za jihoslovanskou epikou«. 52 Murko, Cesty, 79–80. 53 Murko, Tragom srpsko-hrvatske narodne epike, 282. 54 Murko, Zapušcina. 55 Murko, Cesty, 40–43. ritem glasbe. Pel je zelo hitro, vcasih se je tudi popolnoma osvobodil melodije. V naslednjih dneh smo doživeli razodetje. Avdove pesmi so postajale cedalje daljše in boljše od vseh, ki sva jih slišala dotlej. Lahko jih je pel cele dneve, nekatere so dosegle celo petnajst ali šestnajst tisoc verzov. Za njim so prišli tudi drugi pevci, a nihce ni bil enak Avdu, našemu jugoslovanskemu Homerju.56 Ena najdaljših je bila Svatba Smailagica Mehe, ki v zapisani razlici­ci dosega preko 12.000 verzov in so jo 1974 objavili v zbirki Serbo-croatian Heroic Songs.57 Pesem ima zgodovino, nenavadno poucno za raziskovanje mnogih vezi med ustno in pisno preooddajo, ki so v skladu z Murkovimi odkritji skoraj povsem ocitne. Avdo se je pesmi naucil nekaj let pred snemanjem iz cenovno zelo dostopne knjižice, ki jo je mesar iz trgovine poleg njegove kupil v Sarajevu. Avdo je bil nepismen, toda Hivzo, mesar, se je branja naucil kot samouk. Hivzo je postopoma in zelo pocasi prebral besedilo iz pesmarice Avdu; šlo je za razlicico z manj kot dva tisoc verzi. Avdo je kasneje pesem moc­no dodelal, kar je privedlo do dolge inacice Svatbe, ki je obsegala prek 12.000 verzov. Druga nenavadno dolga pesem, ki jo je pel Avdo, Osmanbeg Delibegovic in Pavicevic Luka, je imela 13.331 verzov.58 Temu navkljub pa so morali celo sami raziskovalci priznati, da je imela zgoraj orisana metoda zbiranja pesmi svoje težave in omeji­tve: »Nujno jih moramo povezati z duhom vina, rakije, turške kave in cigaret,« je napisal Parry v svojem projektu. »Sredstva, ki so bila nujna za razvedrilo, sama po sebi niso bila draga, saj so kava, vino ali rakija stali le nekaj centov po kozarcu – vendar smo jih morali zagotavljati v zadostni kolicini.«59 Na material, ki so ga zbrali na terenu, so torej izdatno vplivale te posebne okolišcine, pa tudi osebne preference znanstvenikov, ki so dajali prednost dolgim pesmim pred kratkimi, saj je bil njihov primarni cilj raziskovanje povezav z dolgima homerskima epoma. Njihovi pevci, ki so bili povrh vsega še placani, so seveda vedeli, kaj se pricakuje od njih, in so k temu tudi izdatno prispevali. To je nadvse pomembno predvsem pri analizi omenjenih daljših pesnitev. Lord je na primer opisal snemalne okolišcine pri zgoraj omenjeni pesnitvi z naslednjim odlomkom, ki raziskovalcev gotovo ne pred­stavlja v najboljši luci: 56 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, xii. 57 Parry, Serbocroatian Heroic Songs, zv. 3. 58 Parry, Serbocroatian Heroic Songs, zv. 6. 59 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, xxii. Spodbujali smo ga [tj. Avda], naj si vzame toliko casa, kolikor ga potrebuje, in naj si odpocije, kadarkoli želi, da bi le odpel cim daljšo pesem. Pel je kakšen teden in snemali smo približno dve uri zjutraj in dve uri popoldne, na dvajset minut ali pol ure pa si je vzel pevec kratek odmor ter se osvežil s skodelico turške kave ali s cim mocnejšim. Na koncu tedna s snemanjem še vedno nismo koncali, pevec pa je izgubil glas, tako da so mu predpisali zdravila, in po tednu pocitka je Avdo nadaljeval. Še teden dni je trajalo, da je pesem koncal.60 Kot je Kirk po pravici izpostavil, so bile pesmi te dolžine gotovo tours de force, a jih je »spobujal Parry s svojimi specificnimi in dob­ro placanimi zahtevami po dolgih pesmih« (poudarek je Kirkov);61 Slavica Rankovic govori celo o »eksperimentalnem« odnosu, ki so ga imeli raziskovalci do svojih predmetov raziskovanja.62 Kar se tice inovativnosti in originalnosti, je Kirk Parryjevega in Lordovega najboljšega guslarja pohvalil, vendar nekoliko previdno: »Novosti v omejenem obsegu najdemo celo pri razširitvah Avda Mededovica, ceprav njihovo podlago tvorijo predvsem skrajni in po mojem mne­nju pogosto odvecni opisi nadrobnosti.«63 Kot dodaja Lord, je bil dodaten mehanizem za podaljševanje pesmi – poleg dodajanja sko-raj neskoncne verige epizod – tudi ponavljanje dogodkov in dolgi katalogi.64 Šele med Parryjevim drugim bivanjem v Jugoslaviji (kjer sta bila z A. B. Lordom med junijem 1934 in septembrom 1935) je odpravi uspelo spraviti skupaj zbirko vec kot 12.500 posameznih besedil. Vecinoma je šlo za besedila v pisni obliki, nabrala pa sta tudi veliko število zvocnih zapisov na vec kot 3.500 aluminijskih plošcah. Obmocje raziskovanja ni bilo omejeno na Bosno, temvec je obsegalo tudi Hercegovino, Crno goro in južno Srbijo. Žanrsko gledano med njimi ni bilo le junaških pesmi (teh je bilo približno 350, zbranih od devetdesetih pevcev v triindvajsetih vaseh). Parry je vkljucil tudi 205 srbohrvaških »ženski« pesmi na približno 210 dvojnih plošcah, približno štirinajst v makedonsko-bolgarskem dialektu na devetih dvostranskih plošcah, približno trideset turških in enajst albanskih pesmi na približno štiridesetih dvojnih diskih in 60 Lord, »Homer, Parry, and Huso«, 476. 61 Kirk, The Songs of Homer, 274. 62 Rankovic, »Managing the 'Boss'«, 36. 63 Kirk, The Songs of Homer, 329. 64 Lord, »Homer, Parry, and Huso«, 476. šestnajst instrumentalnih skladb na osmih dvojnih diskih.65 Glede na to, da je bilo okolje, kjer so snemali, pretežno muslimansko, je bil postopek zlasti pri ženskih pesmih pogosto težaven in je potreboval pomoc krajevnih veljakov, predvsem spoštovanih muslimanov Ibra­hima Hristanovica in Hamdija Šakovica iz vasi Gacko. Brez njune pomoci in avtoritete bi v zbirko prišla le besedila, ki so jih zapisali mladi in otroci. V hiši Saliha Zvizdica, mujezina lokalne mošeje in gorecega muslimana, cigar vere ni pod vprašaj postavljal nihce, so snemali v dveh sobah v drugem nadstropju (torej v podobnih pogo-jih kakor v hotelih, kakršen je opisan zgoraj). V Lordovih besedah: Manjša izmed sob je bila 'studio'. Po zidovih smo obesili preproge, da bi zmanjšali odmev. Ženske so po turško sedele na tleh, popol­noma nepokrite in sprošcene, ter se zbrale okoli g. Parryja in Nikole Vujnovica, ki je na pobudo g. Parryja vodil celoten postopek. V dru­gi sobi sem s prekrižanimi nogami na tleh sedel sam in nadzoroval snemalne naprave. V tej sobi je bil tudi štedilnik, kjer je ves cas br­botala kava, mocna, crna, turška kava. To je bilo dalec najudobnejše delovno okolje na naši poti po Jugoslaviji.66 Te ljudske pesmi so bile objavljene v prvem zvezku zbirke, ki je leta 1951 zacela izhajati pri Columbia University Press, skupaj z notnim zapisom ter dolgo in uceno študijo morfologije srbohrvaških ljud­skih melodij. To je napisal pokojni Béla Bartók, ki je na zbirki delal pod okriljem Univerze Columbia med leti 1941 in 1943. Kot je iz­postavil Herzog,67 njegov angažma ne bi bil mogoc brez detajlnega poznavanja vzhodnoevropske ljudske glasbe, posebno madžarske, slovaške in romunske, ki je njegovo delo mocno olajšalo. Treba je omeniti, da je sodeloval še z enim ceškim folkloristom, Ludvíkom Kubo. Kuba je bil mož mnogih talentov, slikar in šolan glasbenik, ki je raziskoval na obmocju Srbije in Hrvaške na prelomu stoletja. Njegovo delo po Bartokovih besedah »visoko presega delo [njegov­ega predhodnika] Kuhaca, njegov prispevek vec kakor 1.400 pesmi […] je v zbirki neprecenljiv kljub nekaterim posebnostim v notaciji. Ima posebno sposobnost opažanja nekaterih znacilnih pojavov, ki so se Kuhacu izmuznili (prekinitve verza ali zloga, 'požiranje' zad­njega zloga v verzu).«68 Spoznala sta se že v tridesetih letih, poleti 1938 je Kuba Bartóku prijazno predložil približno 160 melodij, ki 65 Bartók, »Preface«, xv. 66 Bartók in Lord, ur., Serbo-Croatian Folk Songs, 250. 67 Herzog, »Foreword«, x. 68 Bartók in Lord ur., Serbo-Croatian Folk Songs, 26. so bile do tedaj še v rokopisu; faksimile Bartókove prošnje lahko najdemo pri Stanislavu.69 Kuba je bil tudi dober prijatelj z Murkom, kar nas pri tako zapleteni zgodbi ne sme vec presenetiti. Spoznala sta se na Dunaju leta 1892 in ostala prijatelja dolga leta;70 Murko ga je imenoval »najvecji strokovnjak za slovanske ljudske pesmi«.71 Njuno korespondenco hrani praški Památník národního písemnic­tví. Podobno kot Jakobson je tudi Bartók cenil dejstvo, da je bila vsaka pesem v zbirki posneta v celoti – kar pri snemanju vzhodno­evropskih ljudskih pesmi ni veljalo za obicajno proceduro. Druge zbirke obicajno niso vsebovale vec od treh ali štirih kitic, cim je šlo za daljše ljudske pesmi.72 Kot opažajo nekateri komentatorji, so primerjalne metode, ki sta jih uporabljala Parry in Lord pri zbiranju in analizi pesmi, mocno povezane s primerjalno metodo zgodovinskega jezikoslovja, ki jo je najocitneje zastopal Antoine Meillet.73 To tezo sicer spodbija Par-ryjev sin Adam v svojem dolgem predgovoru h knjigi The Making of Homeric Verse. Adam Parry dvomi v Meilletov vpliv in svojega oceta opisuje prej kot pozitivista.74 Odnos Adama Parryja do dela njegovega oceta je pravzaprav precej specificen; zdi se, da ves cas obtožuje Lorda, ceš da si je prizadeval raziskovalni proces usme­riti drugam, kakor bi želel Milman Parry. Nekateri so opazili tudi mocne strukturalisticne znacilnosti Parryjevega in Lordovega dela.75 Menim sicer, da analiza T. de Vet precenjuje vpliv M. Jousseja na Parryjevo delo. Razumljivo je, da se je vecina kritikov glede dela obeh razisko­valcev in njunih metod oglasila kasneje. Za zacetek in povsem upra-viceno so izpostavili razliko med grško in jugoslovansko tradicijo, pa tudi med samimi obravnavnimi deli. Umetniška vrednost Iliade in Odiseje seveda mocno presega umetniško vrednost v pesnitvah jugoslovanskih pevcev, kar seveda ni posledica nakljucja in je zato kriterij, ki ga je treba pri znanstveni obravnavi upoštevati. Še bolj pomembno je, da je deseterec, epski verz, v katerem je zložena vecina jugoslovanskih epskih pesnitev, po svojem znacaju povsem drugacen 69 Stanislav, Ludvík Kuba – zakladatel slovanské hudební folkloristiky, 192–193. 70 Kuba, Zaschlá paleta, 231. 71 Murko, Cesty, 11–12. 72 Bartók in Lord ur., Serbo-Croatian Folk Songs, xv; glede Kubove zbirke glej Kuba, Cesty za slovanskou písní. 73 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, xvii. 74 Parry, »Introduction«, xxiii. 75 Prim. Dundes, »Editor's foreword«, x; de Vet, »Parry in Paris: Structuralism, Historical Linguistics, and the Oral Theory.« od heksametra. Ker ima stalno število zlogov (10) ter obvezno cezuro za cetrtim zlogom, se deseterec obnaša drugace kakor heksameter, pri katerem se možno število zlogov razteza od 12 do 17 in pri ka­terem so možnosti za rabo cezure mnogo bogatejše in bolj razno-like. Prav ta specificna struktura heksametra vodi neposredno v to, da mora pevec, ki sestavlja pesnitev, povezavo med verzi zagotoviti tako, da sestavi ali prej nagrmadi verze iz zaloge formul z ustrez-no metricno strukturo. To »epistemicno nasilje« in za raziskovalce znacilni pristop s »tour de force« smo že omenili.76 Naj koncam to skico s prvo fazo teorije ustnega pesništva z dve-ma orisoma Milmana Parryja. Prvega je napisal Harry Levin: Nihce izmed ljudi, ki so kdaj spoznali Parryja, ne bo zlahka poza­bil njegove pronicljivosti in natancnega izražanja ali podcenjeval razpona in globine njegovih kozmopolitskih zanimanj. Pomemben arheolog ga je povsem po pravici imenoval za Darwina ustne knji­ževnosti, saj gredo zasluge za to, da je bila évolution des genres razi­skovalno potrjena, predvsem njegovim odkritjem. A prav on bi prvi priznal, da je bil to šele zacetek, zelo velikodušno pa je tudi svojemu ucitelju Antoinu Meilletu priznal, da mu je dal nekaj daljnovidnih nasvetov. Albert Lord pa je tudi sam postal mnogo vec kot le najspo­sobnejši od Parryjevih ucencev. Kljub njegovi predani skromnosti moramo ugotoviti, da je tudi sam opravil pionirsko delo, saj je pri­speval vrsto idej in pomembnih popravkov.77 Drugo skico Milmana Parryja je prispeval guslar Milovan Vojicic v svoji pesnitvi, ki jo je sestavil v vasi Nevesinje 20. septembra 1933. Govori o Parryjevem potovanju v Jugoslavijo in spet domov (na ladji, imenovani Saturnia) in o njegovih raziskavah. »To je covjek dobrih osobina, / a kiti ga mudrost i vrlina, / dobra srca a pogleda blaga. / A naša mu istorija draga.«78 Znacilno je, da je nekaj podobnega doživel tudi profesor Murko v Crni gori, ko je zacel pevec Marko Kilibardo peti v cudovitih desetercih 76 Glede drugih kritik prim. Kirk, The Songs of Homer, 83; kriticno refleksijo teorije ustnega pesništva na splošno ponujam na koncu študije. 77 Levin, »Preface«, xxxiii. 78 V prevodu: »To je clovek dobrega znacaja, ki modrost z vrlino ga obdaja, da, srce, pogled, oba sta blaga, zgodovina naša mu je draga.« Prim. Lord, The Singer of Tales, 272. v slogu crnogorskih junaških pesnitev in me v njih spomnil, kako sva se srecala že nekoc prej, 2. avgusta 1932, pri našem gostitelju, kjer sem bil deležen pohval, ki so letele tako na Masarykovo deželo kot name osebno, ki prihajam iz Cehoslovaške in sem iz Beograda prejel »navodila«, naj se posvetim ljudskim pesnitvam.79 A. B. LORD IN PREOBLIKOVANJE TEORIJE: DRUGA FAZA Po Parryjevi nenadni in prerani smrti decembra 1935 kmalu po vr­nitvi iz Jugoslavije (v hotelski sobi v Los Angelesu se je po nesreci ustrelil z lastno pištolo) je A. B. Lord njuno delo nadaljeval. Opravil je vec dodatnih potovanj v Jugoslavijo. Prvo od njih je potekalo po­leti in jeseni leta 1937. Takrat je ustvaril zbirko vec kot stotih nare­kovanih besedil iz severne Albanije (zbirka je pozneje postala del Houghtonske knjižnice na Univerzi Harvard). Drugic in tretjic je odpotoval po vojni, maja in junija 1950 in avgusta 1951, ko je ponovno obiskal vecino predelov, kjer je gradivo zbiral Parry. Skušal je najti pevce, s katerimi je Parry delal leta pred tem, kar mu je v nekaterih primerih (vkljucno z Avdom) uspelo. Na zadnji niz raziskovalnih potovanj se je odpravil leta 1960, skupaj z Davidom A. Bynumom (sodelovanje Zlatana Colakovica v procesu objave teh tekstov je zna-no); s tem je lahko znatno obogatil obstojece gradivo. Kar zadeva akademsko delovanje, je Lord leta 1949 zagovarjal svojo doktorsko disertacijo z naslovom The Singer of Tales na Od­delku za primerjalno književnost Univerze Harvard. Naslov njegove teze je nastal na podlagi nekaj ohranjenih strani raziskave, ki jo je Milman Parry nacrtoval pred svojo smrtjo, njen rezultat pa je bila znatna razširitev tega osnutka. Trajalo je še nekaj let, preden je disertacija leta 1960 izšla v tiskani obliki. Njegov zagovor je bil po podatkih poslušalcev »v resnici zagovor nove in kontroverzne teze, ki je terjala vse Lordovo znanje in moc prepricevanja, mnogi clani komisije – Maurice Bowra, John Finley, Roman Jakobson, Harry Levin, Francis Magoun in Renato Poggioli – pa so dvorano zapustili s spremenjenimi stališci.80 Jakobson v komisiji ni bil po nakljucju ali preprosto zato, da bi zapolnil prazno mesto, pac pa z dobrimi razlogi, predvsem zaradi njegovega zanimanja za slovanski verz, poezijo in folkloro, s cimer se je, kot omenjeno, ukvarjal od dvajsetih let dalje. Nekaj let kasneje 79 Murko, »Nouvelles observations sur l'état actuel de la poésie populaire épique en Yougoslavie«, 43. 80 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, xx. se je tej problematiki posvetil v delu Studies in Comparative Slavic Metrics (objavljenem v Oxfordu leta 1952). Vsa njegova dela na to temo so zdaj dostopna v njegovih Selected Writings IV: Slavic Epic Studies. Leta 1951 je sledila objava dela Serbo-Croatian Folk Songs, in nato leta 1954 še posebej Serbocroatian Heroic Songs. V urednikovem uvodniku (ki ga je napisal A. B. Lord) lahko preberemo nagovor Romanu Jakobsonu: Leta 1948 je Parryjeva zbirka dobila novega prijatelja in neutrud­nega zagovornika v Romanu Jakobsonu, profesorju slovanskih jezikov in književnosti na stolici Samuela Hazzarda Crossa na Har­vardu. Njegov primat v vseh panogah slovanskih študijev je splošno znan in tudi na podrocju slovanskega epskega pesništva nikakor ni zanemarljiv. Globoko sem mu hvaležen za vse nasvete in predloge, prav tako za njegovo prijaznost s pisanjem uvoda v zbirko z zornega kota slavista.81 Jakobsonov uvod se zacenja s skoraj klasicno in pristno jakobso­novsko trditvijo: moderne raziskave jezika so pripeljale do ugo­tovitve, da je jezikovne dogodke iz preteklosti mogoce najbolj poglobljeno razumeti prek natancnega spremljanja jezikovnih pro-cesov, ki smo jim prica sami.82 Nato nadaljuje: Milman Parry je ugotovil, da je za razumevanje Iliade ali kakršneko­li pretekle epske tradicije v vsej njeni polnosti nujna predhodna raz­iskava žive epske tradicije. Realisticno in s sicer redko zmožnostjo premagovanja ovir se je Parry približal eni najpomembnejših preži­velih epskih in ustnih tradicij, in sicer tradiciji balkanskih Slovanov. Obvladal je srbohrvašcino in si je zadal nalogo zbrati ter raziskati srbsko epiko. Njegova podjetnost je bila obcudovanja vredna, nje­gova snemalna oprema izvrstna. Njegovo delo prinaša enkratne re-zultate, ne le v zgodovini srbohrvaških ali drugih slovanskih študij epike, pac pa brez pretiravanja kar v vsej svetovni zgodovini razi­skovanja epske dedišcine.83 Jakobson je Parryjeve metode zbiranja pohvalil tudi s tehnicnega vidika (glej zgoraj) in izpostavil njegovo strategijo s snemanjem cim vec razlicnih verzij pesnitev. Parryjeva iniciativa ni bila enkratna 81 Lord, »General Introduction«, xv. 82 Jakobson, »Preface«, xi. 83 Jakobson, »Preface«, xi. samo zaradi kolicine pridobljenih verzov in pesmi, pac pa tudi »za­radi raznolikosti raziskave in natancnosti ter izpopolnjenosti njego­vih metod«.84 Sodelovanja med Lordom in Jakobsonom pa s tem ni bilo konec. V predgovoru k delu The Singer of Tales iz leta 1960 se Lord zahvali Jakobsonu, ki »je bil vedno kar se da velikodušen pri širjenju svojega znanja, še posebej kar se tice folklore in epske poezije. Prebral je rokopis in priporocil številne popravke. Njegovih predlogov sicer nisem mogel upoštevati v vseh primerih, a sem jim sledil, kjer je bilo mogoce.«85 Lord v svoji knjigi veckrat navaja že omenjeno Jakobsonovo delo o slovanski metriki – Studies in Comparative Slavic Metrics, kjer naj-demo analize številnih srbohrvaških junaških pesmi, predvsem z vi-dika metrike in znacaja. Ne glede na Lordove interese pa Jakobsono­va osrednja teza drži: sledil je Meilletovim argumentom iz njegovega dela Les origines indo-européennes des mčtres grecques. Jakobson je Meilleta pohvalil kot prvega, ki je sistematicno izkoristil tehnicna sredstva primerjalne filologije v metriki, s cimer je odkril izredne podobnosti med grškim parojmijakom in slovanskim desetercem (ki je pogosto rabljen v pregovorih, prav kakor parojmijak). Slednje je Jakobsona pripeljalo do sklepa, da je »to kombinacijo svecanega in funkcionalnega razmerja med dvema metroma težko razložiti izven okvirov skupnega indoevropskega prototipa«, ki ga je imenoval ag­nomicni epski deseterec. Meilletova teorija skupnega indoevropskega izvora tega metra se je izkazala za pravilno. Jakobson je po branju prvega osnutka njegove študije omenil tudi Meilletov odgovor: Vesel sem tvoje ugotovitve, kako povezati metra baltskih in slovan­skih pesmi z indoevropskimi metri. Nagonsko sem zacutil, da je to bistveno vprašanje, vendar pa se mu zaradi casovne omejenosti priprav nisem mogel povsem posvetiti.86 Jakobsonove ugotovitve so se pred kratkim potrdile.87 Zelo pomembna je tudi Lordova polemika z Jakobsonovimi argumenti, predstavljenimi v vplivnem clanku iz leta 1929, ki ga je napisal z Bogatyrevom, »Die Folklore als eine besondere Form 84 Jakobson, »Preface«, xi–xii. 85 Lord, The Singer of Tales, xxxvi. 86 Jakobson, Selected writings, 463; Meillet je sam sestavil srbohrvaški slovar in je nekaj let vodil Revue des études slaves, glej de Vet, »Parry in Paris«, 268. 87 Franklin, »Structural sympathies in ancient Greek and South-Slavic heroic song«. des Schaffens«. Oba avtorja na teoreticni ravni v folkloro uvajata de Saussurjevo razlikovanje med langue in parole. Ustne izvedbe, glo­boko zakoreninjene v dedni tradiciji, razumeta kot langue, medtem ko pesnik, ki biva v literarnem nacinu obstoja, proizvaja vsakokrat razlicno rabo parole. Lord je to razlikovanje zanikal in trdil, da ima-mo v primeru uprizarjanja ustne epike »nekaj, kar ni niti langue niti parole, temvec nekakšna tretja oblika« – oziroma, kot predlaga po zgledu Lévi-Straussa, je langue in parole hkrati.88 Kljub temu pa se vsi avtorji strinjajo, da je znacaj ustne književnosti povsem dru-gacen od zapisane in da bi bilo treba naš odnos do ustne književnosti znova povsem premisliti in ga spremeniti.89 Kako inovativne so bile takšne misli v tem trenutku, najbolj jasno kaže kritika študije, ki jo je 1929 napisal ugledni slavist Jirí Polívka. Na koncu svojega kratkega kriticnega pregleda še vedno vztraja pri »tradicionalnem« odnosu do teh tem, natancneje, da je glavna razlika med ustno in pisno litera­turo izkljucno v tem, da pri prvi ne poznamo imena avtorja in da je slednji torej anonimen.90 Lord v svoj knjigi omenja tudi študijo, ki jo je Murko napisal po svojih potovanjih v tridesetih,91 in na Murka opozarja kot na resnicnega pionirja.92 Datum izida knjige The Singer of Tales (1960) sovpada z objavo še enega dela, ki je vplivalo na folklorno in literarno vedo na Zahodu. Leta 1958 je izšel angleški prevod dela Morfologija pravljice Vladi­mirja Proppa. Delo je prikazovalo strukturalisticen in formalisticen pristop k folklornemu gradivu, natancneje k pravljici in njeni struk­turi. Slednje je za folklorne študije pomenilo popolno revolucijo in pojav razlicnih novih pristopov, kot sta na primer etnopoetika in teorija uprizarjanja (ki ju anticipirata že Parry in Lord).93 Teorija ustnega pesništva (ki se je medtem uveljavila na razlicnih podrocjih, denimo v srednjeveških študijah pri analizah pesnitev Béowulf, Cid, pri chansons de geste, Nibelungslied, itd.) je doživela nekaj resnih napadov, še posebej proti koncu prejšnjega stoletja. Po­sledicno je doživela precejšen razvoj in celo dopolnitev. Zdi se, da številne povezave med literarnostjo in ustnostjo v razlicnih družbah 88 Lord, The Singer of Tales, 279, op. 7 in nasl. 89 »Tako so bile obicajne predstave egocentricno projicirane tudi na podrocje folklore,« pravita Bogatyrev in Jakobson; glej Jakobson, Selected writings, 5. 90 Polívka, »Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens«, 281. 91 Murko, »Nouvelles observations sur l'état actuel de la poésie populaire épique en Yougoslavie«. 92 Lord, The Singer of Tales, 280. 93 Mitchell in Nagy, »Introduction to the Second Edition«, xxi, Dukat, Z. 1976. »Parry, Propp and literary studies«, Živa antika 26: 149–159. predstavljajo zelo kompleksen fenomen, ki bi ga bilo treba podrobne­je preuciti. Ob upoštevanju dokazov iz dolocenih azijskih ali afriških kultur prepad med »ustnim« in »literarnim«, ki sta ga zarisala Parry in Lord, ni tako velik, kot se je zdel desetletja prej.94 Med klasicnimi filologi se je uveljavil širok razpon nazorov in bogat ter raznovrsten spekter stališc med »oralisti« in »skripticisti«, prav tako tudi med »tradicionalisti« in »posttradicionalisti«. Ta tematika bi zahtevala poseben clanek ali celo monografijo, ki je zaradi prostorske ome­jenosti ta clanek kajpak ne more nadomestiti. Nihce pa ne more zanikati dejstva, da je teorija ustnega pesništva spremenila podobo mnogih in raznolikih disciplin, vkljucno s klasicno filologijo, lite-rarno zgodovino, primerjalnim jezikoslovjem in folkloristiko. Vpli­vala je tudi na antropologijo, etnologijo, muzikologijo, lingvistiko, zgodovino in tako dalje, kar neizpodbitno dokazuje njeno plodnost. Vloga ceškoslovaških slavistov pri njenem oblikovanju brez dvoma predstavlja pomembno in do zdaj neopaženo poglavje v znanstveni obravnavi, na katerega so ceški slavisti lahko ponosni – kljub dej­stvu, bolje, še posebej zaradi dejstva, da takratna glavna akterja sicer nista bila niti ceškega niti slovaškega porekla. Ceškoslovaška – in predvsem, ceprav ne izkljucno, Praga – je zanju postala prijetno oko­lje, ki ju je zaradi svoje raznolikosti, osnovne strpnosti in novih idej ter pristopov lahko navdihovalo. Ob koncu prispevka bi rada predstavila še eno vez oziroma pove­zavo znotraj te zavozlane in prepletene zgodbe, in sicer Jakobsonovo udejstvovanje znotraj ceškoslovaške slavistike – ali, gledano širše, kulture – z drugacnega in bolj osebnega gledišca, tesno vezanega na univerzo, kjer se je odvijala konferenca, v okviru katere je nastal pricujoci prispevek. To povezavo predstavlja prvi rektor in povojni obnovitelj Univerze Palacký, moj oce Josef Ludvík Fischer. Fischer je bil ceški filozof in sociolog, cigar delo sodi k prvim strukturalistic­nim in funkcionalisticnim pristopom znotraj podrocja družbenih ved. Fischer je bil v tridesetih letih 20. stoletja Jakobsonov sošolec na Masarykovi univerzi v Brnu. Romana Jakobsona je živo in morda nekoliko ostro upodobil v svojih spominih, Listy o druhých a o sobe, od koder naj navedem nekoliko daljši odlomek: Proti koncu julija 1934 je bila na Masarykovi univerzi potrjena po­godba za profesuro Romana Jakobsona, ki ga je kljub vztrajnemu nasprotovanju profesorja Beera leto predtem uspešno habilitiral profesor Bohuslav Havránek. Romana sem poznal že iz Prage, kjer je bil clan sovjetske trgovske delegacije. Tudi tam ni bil nic bolj 94 Glej npr. de Vet, »Parry in Paris«. privlacen. Njegove izbuljene oci so te tavajoc opazovale tako, da nisi nikoli povsem dobro vedel, kaj gledajo, pod njimi pa je na pre­cej izrazitem in rahlo kljukastem nosu nekako nekoristno cepela majhna bradavica. Tu so bili še svetli in nenamerno sršeci lasje ter ne ravno veliko telo, ki pa se je – kot se mi je vcasih zazdelo – med pogovorom nekako širilo proti sogovorniku. Ce in kadar je govoril, te je dražil njegov nenavadni ruski naglas, ki je izgovarjal mehko, cesar ne bi smel, ter je nate prežal z nekakšno vztrajnostjo, ki je bila skoraj zarotniška. Morda ga nisem opisal ravno prijateljsko, vendar ni bilo nic od tega pri Romanu res pomembno … Kajti Roman je bil stalna zaloga spodbud in odkritij ter najširšega nabora informacij, pobudnik, organizator in diplomat v vsem, celo s svojim sprošcen­im nacinom obnašanja. Praški lingvisticni krožek je bil njegova stvaritev in sam je pravzaprav predstavljal njegovo dušo, hkrati pa mu je uspelo posredovati tudi pri drugih prevratih sovjetske znanosti, denimo pri formalizmu Šklovskega. Enako iniciativno je nastopal ob sodelovanju s slavisti z Nemške univerze v Pragi (po njegovi zaslugi sem tudi prišel v stik z njihovim odborom, Slavische Rundschau, ki sem mu posvetil vrsto portretov ceških filozofov in nekaj porocil) … Z Jakobsonovim prihodom so se odnosi med pro-fesorji na fakulteti zaceli spreminjati, vcasih na resnicno neverjeten nacin. Roman je bil zmožen povezati, združiti in celo oblikovati nove skupnosti.95 O nizu portretov (oziroma natancneje, osmrtnic) ceških filozofov in znanstvenikov oziroma slavistov, ki je bil objavljen v Slavische Rund­schau, je razmišljal še en udeleženec konference, profesor Henryk Baran. To dejstvo kaže na nekaj, kar bi morali kot udeleženci konfe­rence izkusiti vsi od nas: Roman nas zmore še vedno povezati, zdru­ževati in – kdo ve – celo oblikovati v nove skupnosti. Mislim, da je to mogoce ravno zato, ker smo vsi del iste zgodbe – pripadamo ji. Na svetu in v naših življenjih se odvija množica zgodb in morda se vcasih pocutimo, kot da raje ne bi bili del te ali one, ceprav nimamo izbire. Osebno se mi zdi ta zgodba dobra – dobro je biti njen del. Prevedli Anja Božic, Domen Iljaš in Kajetan Škraban 95 Fischer, Listy o druhých a o sobe, 349–350. BIBLIOGRAFIJA Bartók, Béla. »Preface«. V: Serbo-Croatian Folk Songs: Text and Transcrip­tions of Seventy-Five Folk Songs from the Milman Parry Collection and a Morphology of Serbo-Croatian Folk Melodies; with a Foreword by George Herzog, napisal Milman Parry, ur. Béla Bartók in Albert B. Lord, xv-xvi. New York: Columbia University Press, 1951. Bogatyrev, Petr, in Roman Jakobson. »Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens«. V: Donum Natalicium Schrijnen: Verzameling van ops-tellen door oud-leerlingen en bevriende vakgenoten opgedragen aan Mgr. Prof. Dr. Jos. Schrijnen bij gelegenheit van zijn zestigsten verjaardag, ur. St. W J. Teeuwen, T. Baader in A. Baumstark, 900-913. Nijmegen: Dek­ker and Van der Vegt, 1929. Ponatisnjeno v: Selected writings: Slavic epic verse, napisal Roman Jakobson, 1–15. Haag: Mouton and Co., 1966. Buturovic, Đenana. »Doprinos Matije Murka proucavanjima južnoslaven­ske epike«. Traditiones 28 (1999): 69–80. Doležán, Libor. Matija Murko a jeho výzkumy lidových písní jižních Slo­vanu. Brno: Masarykova univerzita, 2007. Diplomsko delo je dostopno na spletu. Dukat, Z. »Parry, Propp and literary studies«. Živa antika 26 (1976): 149–159. Dundes, Alan. »Editor's foreword«. V: The Theory of Oral Composition: History and Methodology, napisal John M. Foley, ix–xii. Indianapolis: Indiana University Press, 1988. Fischer, Josef L. Listy o druhých a o sobe. Praga: Torst, 2005. Foley, John M. The Theory of Oral Composition: History and Methodology. Indianapolis: Indiana University Press, 1988. Franklin, John C. »Structural Sympathies in ancient Greek and South-Slavic heroic song«. V: Music archaeological sources: Artifacts, oral tradition, written evidence, ur. E. Hickmann in R. Eichmann, 241–251. Berlin: Deutsches Archäologisches Institut, 2004. Garbrah, Kweku A. »The Forerunners of Milman Parry I: Matthias Mu-rko on South-Slavic Popular Epic«. Canadian Review of Comparative Literature / Revue Canadienne de Littérature Comparée 27, št. 1 (2000): 274–306. García, John F. »Milman Parry and A. L. Kroeber: Americanist Anthropo­logy and the Oral Homer«. Oral Tradition 16, št. 1 (2001): 58–84. Herzog, George. »Foreword«. V: Serbo-Croatian Folk Songs: Text and Tran­scriptions of Seventy-Five Folk Songs from the Milman Parry Collection and a Morphology of Serbo-Croatian Folk Melodies, with a Foreword by George Herzog, napisal Milman Parry, ur. Béla Bartók in Albert B. Lord, ix–xiv. New York: Columbia University Press, 1951. Horák, Jirí. »Prof. Dr. Matthias Murko: Bericht über eine Reise zum Stu-dium der Volksepik in Bosnien und Herzegowina im J. 1913; Bericht über phonographische Aufnahmen epischer Volkslieder in Mittleren Bosnien und in der Herzegowina im Sommer 1913«. Listy filologické 43 (1916): 352–354. Jakobson, Roman. »Preface«. V: Serbocroatian Heroic Songs 1, ur. in prev. Albert Bates Lord, xi–xii. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1954. ——— . Selected Writings: Slavic Epic Verse, 414–463. Haag: Mouton and Co, 1966. Prvic objavljeno kot »Studies in comparative Slavic metrics«. Oxford Slavonic Papers 3 (1952): 21–66. Kirk, Geoffrey S. The Songs of Homer. Cambridge: Cambridge University Press, 1962. Kuba, Ludvík. Cesty za slovanskou písní: 1885-1929; S hudebními príklady a vlastními kresbami. Praga: Státní nakladatelství krásné literatury, hudby a umení, 1953. ——— . Zaschlá paleta: Pameti. Praga: Státní nakladatelství krásné literatu­ry, hudby a umení, 1955. Levin, Harry. »Preface«. V: The Singer of Tales, napisal Albert B. Lord, ur. Stephen Mitchell in Gregory Nagy, xxxi–xxxiv. Cambridge, Mass.: Har­vard University Press, 2000. Lord, Albert B. »Editor's preface«. V: Serbocroatian Heroic Songs 1, napisal Milman Parry, ur. in prev. Albert Bates Lord, xiii–xvi. Cambridge, Mass: Harvard University Press, 1954. ——— . »General Introduction«. V: Serbocroatian Heroic Songs 1, napisal Milman Parry, ur. in prev. Albert Bates Lord, 3–20. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1954. ——— . »Homer, Parry, and Huso«. V: The Making of Homeric Verse: The Collected Papers of Milman Parry, ur. Adam Parry, 465–478. Oxford: Clarendon Press, 1971. ——— . The Singer of Tales, ur. Stephen Mitchell in Gregory Nagy. Cambrid­ge, Mass.: Harvard University Press, 2000. Meillet, Antoine. Les origines indo-européennes des mčtres grecques. Pariz: Les Presses Universitaires de France, 1923. Mikulová, Helena. »Matija Murko a sbírky Památníku národního písemni­ctví«. V: Matija Murko v myšlenkovém kontextu evropské slavistiky, ur. Ivo Pospíšil in Miloš Zelenka, 188–197. Brno: Masarykova univerzita, 2005. Mitchell, Stephen, in Gregory Nagy. »Introduction to the Second Edition«. V: The Singer of Tales, napisal A. B. Lord, ur. S. Mitchell in G. Nagy, vii–xxx. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 2000. Murko, Matija. »Bericht über eine Bereisung von Nordwestbosnien und der angrenzenden Gebiete von Kroatien und Dalmatien behufs Erforschung der Volksepik der bosnischen Mohammedaner«. V: Sitzungsberichte der Kaiser. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philos.-histor. Klasse 173, zv. 3, 1–52. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1913. ——— . »Bericht über phonographische Aufnahmen epischer, meist mo-hamedanischer Volkslieder in nordwestlichen Bosnien im Sommer 1912«. V: Mitteilungen der Phonogrammarchivs-Kommission der Kais. Akademie der Wissenschaften VIII, 58–75. Dunaj: Akademie der Wis-senschaften, 1913. ——— . »Bericht über eine Reise zum Studium der Volksepik in Bosnien und Herzegowina im J. 1913«. V: Sitzungsberichte der Kaiser. Akademie der Wissenschaften in Wien. Philos.-hist. Klasse 176, zv. 2, 1–50. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1915. ———. »Bericht über phonographische Aufnahmen epischer Volkslieder in Mittleren Bosnien und in der Herzegowina im Sommer 1913«. V: Mit­teilungen der Phonogramm-Archivs-Kommission. Sitzungsberichte der Kais. Akademie der Wissenschaften in Wien, Philos.-hist. Klasse 179, zv. 1, 1–23. Dunaj: Akademie der Wissenschaften, 1915. ——— . »L'état actuel de la poésie populaire épique yougoslave«. Le Monde Slave. NSTII (1928): 321–51. ——— . La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe sičcle. Pariz: Librairie ancien Honoré Champion, 1929. ——— . »Zpráva prof. M. Murka o vedecké ceste po Jugoslavii r. 1930«. Ro-cenka Slovanského ústavu 1930 III (1931): 103–104. ——— . »Nouvelles observations sur l'état actuel de la poésie populaire épique en Yougoslavie«. Revue des études slaves 13 (1933): 15–60. ——— . Rozpravy z oboru slovanského národopisu. Praga: Orbis, 1947. ——— . Pameti. Praga: Fr. Borový, 1949. ——— . Tragom srpsko-hrvatske narodne epike: Putovanja u godinama 1930­1932. I–II. Zagreb: Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti, 1951. ——— . Cesty za srbsko-chorvátskou písní 1930-1932. Rokopis, delno oštevil-cene strani. Památník národního písemnictví v Pragi. ——— . »The Singers and Their Epic Songs«. Oral Tradition 5, št. 1 (1990): 107–30. ——— . Zapušcina. Památník národního písemnictví v Pragi. Murko, Vladimír. »Vzpomínky na cesty Matyáše Murka za jihoslovanskou epikou«. V: Franku Wollmanovi k sedmdesátinám, ur. A. Závodský, 464–473. Praga: Státní pedagogické nakladatelství, 1958. Parry, Adam. »Introduction«. V: The Making of Homeric verse: The Collected Papers of Milman Parry, ur. Adam Parry. Oxford: Clarendon Press, 1971. Parry, Milman. L.épithčte traditionel dans Homčre: Essai sur un problčme de style homérique. Pariz: Les Belles Lettres, 1928. ——— . »Studies in the Epic Technique of Oral Verse-Making I: Homer and Homeric Style«. Harvard Studies in Classical Philology 41 (1930): 73–147. ——— . »Studies in The Epic Technique of Oral Verse-Making II: The Home­ric Language as the Language of an Oral Poetry«. Harvard Studies in Classical Philology 43 (1932): 1–50. ——— . Serbo-Croatian folk songs: Text and Transcriptions of Seventy-Five Folk Songs from the Milman Parry Collection and a Morphology of Ser-bo-Croatian Folk Melodies, with a Foreword by George Herzog, ur. Béla Bartók in Albert B. Lord. New York: Columbia University Press, 1951. ——— . Serbocroatian Heroic Songs 1, ur. in prev. Albert Bates Lord. Cam­bridge: Harvard University Press, 1954. ——— . The Making of Homeric Verse: The Collected Papers of Milman Parry, ur. Adam Parry. Oxford: Clarendon Press, 1971. ——— . Serbocroatian Heroic Songs 3: Wedding of Smailagic Meho, ur. in prev. Albert B. Lord in David E. Bynum. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1974. ——— . Serbocroatian Heroic Songs 6: Ženidba Vlahinjic Alije, Osmanbeg Delibegovic i Pavicevic Luka; Kazivao i pjevao Avdo Mededovic, ur. Da­vid E. Bynum. Cambridge, Mass.: Harvard University Press, 1980. Polívka, Jirí. »Die Folklore als eine besondere Form des Schaffens«. Náro­dopisný vestník ceskoslovanský 22 (1929): 279–281. Pospíšil, Ivo. »Matija Murko a vybrané problémy literární vedy«. V: Matija Murko v myšlenkovém kontextu evropské slavistiky, ur. Ivo Pospíšil in Miloš Zelenka, 46–53. Brno: Masarykova univerzita, 2005. Rankovic, Slavica. »Managing the 'Boss': Epistemic Violence, Resistance, and Negotiations in Milman Parry's and Nikola Vujnovic's Pricanja with Salih Ugljanin«. Oral Tradition 27, št. 1 (2012): 5–66. Stanislav, Josef. Ludvík Kuba – zakladatel slovanské hudební folkloristiky. Praga: SCS Panton, 1963. de Vet, Thérčse. »Parry in Paris: Structuralism, Historical Linguistics, and the Oral Theory«. Classical Antiquity 24, št. 2 (2005): 257–284. Wollman, Slavomír. »Osobní vzpomínky na Matyáše Murka«. Slavia: Mur­kova epocha slovanské filologie 72, št. 1 (2003): 5–12. Zelenka, Miloš. »Matija Murko a ceská literární komparatistika«. Slavia: Murkova epocha slovanské filologie 72, št. 1 (2003): 27–40. Zelenková, Anna, in Miloš Zelenka. »Matija Murko v dokumentoch (príspe­vok k dejinám európskej slavistiky)«. V: Matija Murko v myšlenkovém kontextu evropské slavistiky, ur. Ivo Pospíšil in Miloš Zelenka, 148–87. Brno: Masarykova univerzita, 2005. Murkovi fonogrami v dunajskem Phonogrammarchiv: dostopni na spletu na catalog.phonogrammarchiv.at. Milman Parry Collection of Oral Literature, univerza Harvard: dostopno na spletu. IZVLECEK Namen pricujoce raziskave je prikazati do sedaj zanemarjeno vlo-go ceškoslovaških slavistov pri oblikovanju Parry-Lordove teorije ustnega pesništva. Potek predstavlja v obliki zgodbe o pristnem od­kritju, ki izhaja iz dolocenega znanstvenega okolja (Antoine Meil-let, praški lingvisticni krožek itd.). Glavne vloge v njej igrajo Matija Murko, ustanovitelj ceškoslovaške slavistike Roman Jakobson in nekateri drugi raziskovalci. Najvec pozornosti clanek posveca Mu-rkovim in Parryjevim znanstveno-raziskovalnim strategijam, ki sta jih uporabljala med potovanji na Balkan leta 1930, in jih primerja. Clanek razkriva tudi dolocene povezave med Murkom in Lordom, ter nekatere njihove dokaze, ki do sedaj še niso bili objavljeni. KLJUCNEBESEDE: teorija ustnega pesništva, Milman Parry; Ma-tija Murko; Roman Jakobson; A. B. Lord, ceškoslovaška slavistika MATIJA MURKO, ROMAN JAKOBSON, AND THE PARRY­-LORD ORAL-FORMULAIC THEORY ABSTRACT The aim of this study is to demonstrate the so far neglected role played by Czechoslovakian Slavistics in the shaping of the Parry­-Lord oral-formulaic theory. The process is presented as a genuine discovery story rooted within a specific scientific milieu (A. Meil-let, Prague linguistic circle, etc.). The story's protagonists are Matija Murko, Roman Jakobson, and several other scholars. Murko's and Parry's research strategies, used especially during their journeys to the Balkans in the 1930s, are compared. The paper reveals certain ties between Murko and Lord, including some previously unpub­lished evidence. KEYWORDS: oral-formulaic theory; Milman Parry; Matija Murko; Roman Jakobson; A. B. Lord; Czechoslovakian Slavistics Otavice pri Drnišu, 28. 8. 1932, Meštroviceva sestra Toša in Boja Hreljanovic sta zapeli lirsko pesem DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.55-73 Znacaj mladihprotagonistov v Plavtovem Hišnem strahu in Trinovcevem Nada Grošelj* UVOD Pogost motiv v rimski paliati, danes poznani predvsem po ohranje­nih delih Plavta in Terencija, so medgeneracijski konflikti. Medtem ko ocetje najveckrat poudarjajo konvencionalno moralo in kažejo varcnost, že kar skoporitost, se sinovi v njihovi odsotnosti radi pre­dajajo razvratu: zapravljajo denar, popivajo in se spušcajo v razmerja s heterami, ponavadi ob pomoci kakega nabritega domacega sužnja. Ker vlada v komediji saturnalijski narobe svet, na koncu »zmaga­jo« sinovi in sužnji, ki so tudi glavni junaki teh komedij. Tu in tam pa Plavt sinovom položi na jezik besede, ki odstopajo od njihovega siceršnjega ravnanja in jih prikažejo v odgovornejši luci. Njegova najrazvpiteje »moralisticna« komedija je Trinovcevo (Trinummus), vendar zasledimo moralno navdahnjene vložke in znacajske lastno­sti tudi v drugi komediji s podobnim izhodišcem, ki deluje veliko bolj razposajeno: v Hišnem strahu (Mostellaria). V prispevku bomo obravnavali znacaj mladih protagonistov, kakor se riše v teh dveh komedijah. Komediji Hišni strah in Trinovcevo imata številne motivne vzpo­rednice. V razvrstitvi Plavtovih iger po prevladujocem tipu komike, ki jo je predlagal italijanski klasicni filolog Francesco Della Corte, obe sodita med pustolovske komedije, natancneje med pustolovske fantazijske komedije (commedia del romanzesco).1 Podobno kot burka, najpreprostejša plavtovska oblika, tudi fantazijska komedija gradi komiko na številnih burkaških elementih, vendar jo zazna­muje in prežema eksoticni motiv potovanja, bodisi realisticnega * Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Tomšiceva 12, Ljubljana, nada-marija.groselj@guest.arnes.si Della Corte, Da Sarsina a Roma, 171–269. (zlasti trgovskega) bodisi fantazijskega. Ceprav potovanje nikoli ni prikazano na odru, je motor, ki poganja dejanje. Tako v Hišnem stra­hu kot v Trinovcevem se je pater familias že dolgo pred dramskim »zdaj« odpravil na trgovsko potovanje, doma pa pustil mladega sina (v Trinovcevem poleg sina še hcer) in služincad. V obeh komedijah se sin med njegovo odsotnostjo predaja prijetnemu življenju in trati družinsko imetje. V obeh se oce nenapovedano vrne in doživi šok ob novici (ki se bo v Hišnem strahu izkazala za lažno in v Trinovce­vem za ne povsem tocno), da je sin med njegovo odsotnostjo prodal domaco hišo; v obeh se financne zagate, ki jih je zakuhal sin, na koncu razrešijo s pomocjo zunanjih dejavnikov. V Hišnem strahu se kot deus ex machina pojavi sinov prijatelj in pivski kompanjon Kali-damat,2 ki smo ga v petem prizoru prvega dejanja in prvem prizoru drugega dejanja srecali mrtvo pijanega, in ocetu obljubi povracilo vseh stroškov. V Trinovcevem pa vzroka za utemeljen preplah de­jansko nikoli ni bilo, kajti oce ima v hiši skrit zaklad; skrbi družin­skih clanov in prijateljev, da je družina obubožala, so bile torej ves cas odvec in po zacetni zmedi se vse pojasni in uredi. Med komedijama so tudi vzporednice na mikroravni, denimo prispodoba hiše kot cloveškega znacaja ali stanja. Najbolj je razdela­na v Hišnem strahu 84–156,3 vendar se na kratko pojavi tudi drugod, denimo v Hišnem strahu 870–71 ali v Trinovcevem 323. Še en primer vzporednice na mikroravni je poskus domacega sužnja, da bi oceta ali kakega drugega starca odvrnil od družinske posesti – v Hišnem strahu od domace hiše, v Trinovcevem od njive – z zabavnim zatrje­vanjem, da je ta kraj preklet in da v njem straši. Za boljše razumevanje prispevka podajamo kratka povzetka obeh fabul. Hišni strah ima zelo preprosto zgodbo: atenski mladenic Filolah med odsotnostjo svojega dobickolovskega oceta Teopropida obesi svoje prejšnje zgledno obnašanje na klin in se brez zadržkov prepusti zabavi, k cemur sodi tudi to, da se zaljubi v hetero Filema­tijo, jo odkupi in osvobodi. Pri tem ga podpira domaci suženj Trani-on, najbistrejši lik in dejanski junak igre. Ob novici o nenadejanem Teopropidovem prihodu zavlada panika, kajti pred hišo je pravkar v polnem teku popivanka, na kateri so Filolah s svojo ljubico File-matijo in njegov prijatelj Kalidamat s svojo Delfijo. Tranion jih vse 2 Slovenjenje imen je poenoteno v skladu s prirocnikom Bronislave Aubelj Anticna imena po slovensko (Ljubljana: Modrijan, 1997). Kajetan Gantar v prevodu Hiš­ nega strahu dejansko ohrani razlicice, ki so bližje izvirnim oblikam: »Kalidama­ tes«, »Filolahes«, »Teopropides«, »Filematium«, »Delfium«, »Tranio«, »Grumio«. 3 Prim. Leach, »De Exemplo Meo«. Verzi v izvirniku in njihovo številcenje so v prispevku prevzeti iz Lindsayjeve izdaje. skupaj strpa v hišo, nato pa poskusi Teopropida odvrniti od vstopa z zgodbico, ceš da se je v hiši pred leti zgodil umor in v njej straši. Zato naj bi se Filolah že pred meseci izselil v drug dom. A kaj, ko Teopropid novi dom seveda želi videti ... Skratka, komicni zapleti in Tranionove improvizirane spletke se kar kopicijo, dokler prevara nazadnje ne pride na dan, toda po Kalidamatovem posredovanju se vse srecno iztece. Zgodba Trinovcevega je nekoliko bolj zapletena.4 Na zacetku nastopita dva starca, Megaronid in Kalikles. Slednjemu je prijatelj Harmid, preden je odšel na trgovsko potovanje, zaupal v varstvo svoje imetje, sina Lezbonika in neimenovano hcer, zdaj pa je Mega-ronid prišel ocitat Kaliklu, da je slabo opravil svojo nalogo varuha. Ne le, da je Lezbonik v ocetovi odsotnosti spravil družino na kant, ampak je Kalikles od njega celo odkupil domaco hišo, tako da se je fant izselil v prizidek in obenem dobil financno injekcijo za nove ne­zmernosti. Kalikles pojasni, zakaj je kupil hišo: pred odhodom mu je Harmid strogo zaupno pokazal, da ima v eni izmed spalnic zakopan zaklad, za katerega ne vesta niti njegova otroka. Ker je Lezbonik hišo zaradi gmotne stiske hotel prodati, Kalikles pa mu kot neodgovorne-mu razsipnežu ni hotel povedati za zaklad, je Kalikles rešil položaj tako, da jo je kupil kar sam, zaklad pa je tako ostal v lasti Harmidove družine. V nadaljevanju se Lezbonikov prijatelj Lizitel, potomec pre­možne in ugledne družine, ponudi, da bi se brez dote oženil z Lezbo­nikovo sestro (ki je ostala v domaci hiši pri Kaliklu), toda Lezbonik o tem noce slišati. Pravzaprav je že takrat, ko ga prvic srecamo na odru, veliko zrelejši, kakor je bil v casu blagostanja: zaradi financ je zelo zaskrbljen, predvsem pa je trdno odlocen poskrbeti za sestrino doto, saj ne sme biti prikrajšana zaradi njega. Sledi vec komicnih spletk, v katerih sodelujejo zvesti družinski suženj Stazim kot avtor ene spletke, Megaronid kot idejni vodja dru­ge spletke in najet slepar; prav slednji iznajde besedo »Trinovcevo« kot ime za današnji dan, ker se je v zameno za tri novce (tres nummi) zavezal, da bo sodeloval v Megaronidovi spletki in igral Harmidove­ga prijatelja. Medtem pride domov Harmid in sleparja v duhovitem drugem prizoru cetrtega dejanja razkrinka, dobronamerni spletki Stazima in Megaronida pa propadeta, ker tako in tako nista vec po­trebni. Konec je predvidljiv: Lizitel se bo oženil z Lezbonikovo se­stro, ki bo iz ocetovega zaklada dobila bogato doto, oženil pa se bo tudi Lezbonik in s tem dokazal svojo novo zrelost. Povzetek Trinovcevega je prevzet iz spremne besede v: Grošelj, Tri pustolovske fantazijske komedije, 13–14. ADULESCENS AMATOR V HIŠNEM STRAHU V obeh igrah torej nastopa mladenic, ki je krepko nacel družinsko imetje. O Filolahu iz Hišnega strahu v prvem prizoru slišimo, da je bil »corruptum ex adulescente optumo« (83),5 dandanes, pravi domaci suženj Grumion, vse dni in noci popiva in kroka, povrhu pa kupuje in osvobaja ljubice ter trati denar za pojedine (22–24). Še pred njegovim nastopom si torej gledalci ustvarijo podobo tipicnega komiškega mladenica. V nadaljevanju se bo, kakor smo opisali zgo-raj, po vec plateh potrdila; k seznamu Filolahovih ekscesov lahko dodamo tudi nespoštljive pripombe o ocetu, ki seveda ne ustrezajo rimskemu obcutku za pietas, na primer: Siquidem hercle vendundust pater, venibit multo potius quam te me vivo umquam sinám egere aut mendicare. (229–30) Tako mi Herkula! Ce v revšcini prodajati bi moral, rajši oceta rodnega prodam, kot da bi tebe [Filematijo] kdaj, dokler sem živ, pustil beraciti, živeti v bedi!6 Ali celo: Utinam meus nunc mortuos pater ad me nuntietur, ut ego exheredem me meis bonis fáciam atque haec sit heres. (233–34) O ko bi zdaj, ta hip, prišla novica, da oce je umrl! Namesto sebe takoj bi njo [Filematijo] za dedinjo dolocil!7 V takih dejanjih in besedah se torej potrjuje Filolahova vloga komi­škega protagonista, ki se požvižga na družbene in moralne norme. 5 »Najboljši fant, pa se je spridil.« Hišni strah, 12, prev. Kajetan Gantar. 6 Ibid., 23. 7 Ibid., 23. Toda ko Filolaha prvic srecamo v živo, se ne predaja zabavi, tem­vec obžalovanju. V nenavadno temeljiti introspekciji primerja clo­veški znacaj s hišo: oba propadeta, ce nad njima ne bdijo graditelji oziroma starši. Sam pri sebi razclenjuje, zakaj in kako je odpovedal kot »zlati mladenic«: Nam ego ad illud frugi usque et probus fui in fabrorum potestate dum fui. Postea quom immigravi ingenium in meum, perdidi operam fabrorum ilico oppido. Venit ignavia, ea mi tempestas fuit, mihi adventú suo grandinem imbrem[que] attulit. [...] Continuo pro imbre amor advenit in cor meum, is usque in pectus permanavit, permadefecit cor meum. Nunc simul res, fides, fama, virtus, decus deseruerunt: ego sum in usu factus nimio nequior. (133–38, 142–45) Tako sem tudi jaz živel pošteno, zgledno, dokler je name pazilo oko zidarjev. A ko sem – sebi prepušcen – se vsęlil vase, sem upropastil brž, kar so zgradili mojstri. Lenivost je prišla – to je bila nevihta, ki je z dežjem in toco privršala nadme. [...] Nato ljubezen – kot naliv – je pridivjala, preplavila mi prsi skoz in skoz, srce ovlážila. Denar in dom, zvestoba, cast, ponos, krepost, moj dober glas – zdaj vse je proc.8 Ta razglabljanja Filolaha ne odvrnejo od zdajšnjega življenjske­ga sloga. Nasprotno, iz njih lahko crpa celo nekakšno potuho, ker si samega sebe zamišlja kot neživ predmet, pasiven in nezmožen nadzora nad samim sabo, torej kot subjekt, od katerega ni mogoce pricakovati odgovornosti za lastna dejanja. Kljub temu zasledimo melanholicen podton: Cor dolet quom scio ut nunc sum atque ut fui, quo neque industrior de iuventute erat […] arte gymnastica: disco, hastis, pila, cursu, armis, equo victitabam volup, Ibid., 14–15. parsimonia et duritia discipulinae alieis eram, optumi quique expetebant a me doctrinam sibi. Nunc, postquam nihili sum, id vero meopte ingenio repperi. (149–56) Srce je žalostno, ko vidi, kakšen sem in kakšen bil sem prej, ko ni bilo vrstnika, ki bi se z mano meril v rocnih spretnostih: Nihce kot jaz ni vrgel diska, kopja, žoge, nihce ni bil mi kos v borjenju, v ježi, v teku. O zlati casi vzdržnosti in skromnosti, ko bil sem drugim zgled svetal popolnosti! Najboljši so me vsi kot vzor posnemali! Zdaj nisem vec za nic – in tega sam sem kriv!9 Povrhu je njegova zveza s Filematijo upodobljena z veliko simpa­tijo. Zgovorna je primerjava njunega razmerja z razmerjem med Menajhmom I in hetero Erotijo v drugi Plavtovi komediji, Dvojcka (Menaechmi): Menajhmus omeni Erotijo kot scortum (130) in v jezi tudi kot meretrix (906, 1048), sama pa vidi v njem zgolj eno svojih strank. Nasprotno sta Filolah in Filematija v Hišnem strahu ocitno iskreno za­ljubljena. O tem prica sámo dejstvo, da je Filolah svojo ljubico že pred zacetkom dramskega dogajanja odkupil in osvobodil, potrdi pa se tudi v tretjem prizoru prvega dejanja, ko vsak od njiju dobi priložnost, da na samem (kot misli) spregovori o svojih custvih do drugega. Po Filolahovi nastopni ariji namrec prideta iz hiše Filematija in njena služkinja Skafa; Filolah se skrije, iz skrivališca pa posluša njun pogovor in ga komentira. Filematija se s svojimi replikami izkaže za skrajno netipicno komiško meretrix: medtem ko Erotija vidi v svojih ljubckih zgolj sredstvo za zaslužek in strateško daje prednost najradodarnejšemu, je Filematija predana le Filolahu in osupljivo brezbrižna do denarja in prakticnih pomislekov. Njena custva in njena moralna drža se nakažejo že na za-cetku prizora, kjer Skafi zatrdi, da se lišpa na ljubo Filolahu, »meo ocel-lo, meo patrono« (167),10 in zavrne laskanje: Ego verum amo, verum volo dici mi: mendacem odi. (181) Resnico ljubim in sovražim laž, resnico hocem slišati.11 9 Ibid., 15. 10 »Mojemu srcku, mojemu gospodu.« Ibid., 16. 11 Ibid., 18. Njene neobicajne kvalitete se polno razkrijejo v nadaljevanju dialoga med njo in Skafo, v katerem jo prakticna služkinja, po svojih bese­dah tudi sama nekdanja meretrix, nagovarja, naj se ne zaveže zgolj svojemu trenutnemu ljubimcu: resda jo je odkupil in osvobodil, a jo lahko kadarkoli zapusti nepreskrbljeno. Pragmaticno gledano so ti opomini umestni, saj Filematija zaradi družbenih razlik med seboj in Filolahom ne more racunati na poroko; ce bi se oženil ali se je preprosto navelical, bi se znašla na cesti, morda v starosti, ko bi ji bil onemogocen celo njen prejšnji nacin preživljanja. Toda na take opomine Filematija dosledno in idealisticno odgovarja, da je treba ohraniti moralno integriteto, pa se bodo gmotni problemi že nekako razrešili: Ut fama est homini, exin solet pecuniam invenire. Ego si bonam famam mihi servasso, sat ero dives. (227–28) Kakor gre o cloveku dober glas, tako si najde tudi svoj zaslužek. Dovolj bogata bom, ce le ohranim dobro ime.12 Na Skafino vprašanje: »Quid illís futurum est ceteris qui té amant?«13 se odreže: Magis amabunt, quom me videbunt gratiam referre bene merenti. (231–32) Samo še bolj me vzljubijo, ko bodo videli, kako hvaležna sem dobrotniku.14 Gre torej za argumentacijo, ki v Plavtovi komediji Stihus (Stichus, 144) ni prihranjena za meretrix, temvec za dve krepostni zakon-ski ženi iz višjega sloja, sestri, ki se kljub izginotju soprogov noceta vnovic porociti! Še vpadljivejša je vzporednica med nekdanjo suž­njo in hetero Filematijo in aristokratskima protagonistkama Stiha v poudarjanju obcutka za dolžnost in lojalnosti, ki jo govorke po last-nem mnenju dolgujejo svojim moškim. V Stihu ena sestra opomni drugo: 12 Ibid., 22. 13 »Kaj pa drugi porekó, / ki tebe ljubijo?« Ibid., 22. 14 Ibid., 23. Ne quid magi' sit, omnibus obnixe opibus nostrum officium meminisse decet. (45–46) Nenehno si kliciva v misli, kaj terja dolžnost, kajti to se spodobi.15 Prav tako mora po lastnih besedah tudi Filematija ne glede na to, da Filolahu zaupa in ga ljubi, vztrajati ob njem že iz hvaležnosti: Eundem ánimum oportet nunc mihi esse gratum, ut impetravi, atque olim, priu' quam id extudi, quom illi subblandiebar. (220–21) Zdaj, ko se mi je izpolníla želja, mu moram biti iz hvaležnosti naklonjena enako kot poprej, še preden sem srce mu omehcala.16 Skladno s Plavtovim prikazom njenega znacaja se mora Filolahova zaljubljenost gledalcu zdeti razumljiva in upravicena. Ta zaljublje­nost se kaže v množici zabavno impulzivnih opazk, ki jih daje iz svojega skrivališca; dve, v katerih podcenjevalno govori o ocetu, smo že omenili. Ceprav se Filolah in Filematija v nadaljevanju posvetita novi pivski zabavi pred Filolahovo domaco hišo, v zavesti obcinstva vendarle vztrajata njuna prva nastopa, v katerih se izkažeta za neti­picna predstavnika svoje zvrsti. ADULESCENS AMATOR V TRINOVCEVEM Filematija v Trinovcevem nima ustreznice, saj v tej komediji sploh ni ženskih vlog. O Lezboniku sicer slišimo, da je med drugim za­pravljal denar za scorta (v množini; 412) in da je dal zaljubljenosti prednost pred vrlinami (648 in drugod), toda o njegovem razmerju ali razmerjih, zaradi katerih je zagazil v revšcino, gledalec ne izve nicesar dolocnejšega, kar bi lahko omililo njegovo sodbo.17 Mož­na in zanimiva pa je primerjava med obema »izgubljenima sinovo-ma«, Filolahom iz Hišnega strahu in Lezbonikom iz Trinovcevega. Izhodišcni portret Lezbonika je še bolj problematicen od Filolaho­ 15 Tri pustolovske fantazijske komedije, 207, prev. Nada Grošelj. 16 Hišni strah, 22. 17 Anderson, »Plautus' 'Trinummus'«, 342. vega: v prologu alegorija Potrate – njene besede mora obcinstvo kaj­pak razumeti kot verodostojne – pojasni, da je mladenic zafrackal domace imetje in da mu zato pošilja v hišo svojo hcer Revšcino. Ta vtis se še okrepi s pripovedjo družinskega prijatelja Kalikla v dru-gem prizoru prvega dejanja, kajti medtem ko se je Filolahes strgal z vajeti šele takrat, ko je ostal prepušcen samemu sebi, je Lezbonik po Kaliklovih besedah znatno razredcil družinsko imetje že takrat, ko je bil oce še doma. Še vec, oce je odrinil od doma po trgovskih poslih prav zato, da bi našel rešitev za spodjedene domace finance: [N]am postquam hic eiius rem confregit filius videtque ipse ad paupertatem protractum esse se suamque filiam esse adultam virginem, simul eius matrem suamque uxorem mortuam, quoniam hinc iturust ipsus in Seleuciam, mihi commendavit virginem gnatam suam et rem suam omnem et illum corruptum filium. (108–14) [P]otem ko mu je sin pognal imetje in je sprevidel, da je obubožal, da hcerka je odrasla, vendar samska, in njena mati – žena – je že mrtva, je, ker je bil namenjen v Selevkęjo, zaupal meni v varstvo svojo hcerko, imetje in še mladega capina.18 V oceh obeh starcev, Kalikla in Megaronida, Lezbonik vse od zace­tka do konca igre ostane malone neprišteven, vsekakor pa opravilno nesposoben mladostnik, ki bi storil karkoli, da pride do denarja za svoje orgije, in ki bo sredi dneva bržkone že pijan kot mavra: Denique diei tempus non vides? Quid illúm putas, natura illa atque ingenio? Iam dudum ebriust. Quidvis probare poterit […] (810–13) Sploh pa, ne vidiš, da je pozno? Kaj po tvojem pocne tak mlad divjak? Je že nažehtan, na vse bo kimal.19 18 Tri pustolovske fantazijske komedije, 128. 19 Ibid., 170. Skratka, njegova podoba v oceh javnosti je porazna, dosti slab-ša od podobe Filolaha, v katerem suženj Grumion vidi nekdanjega zlatega fanta. Toda ko Lezbonika v cetrtem prizoru drugega dejanja prvic sre-camo, naredi na nas zelo drugacen vtis. O pijanosti sredi dneva ni sledu; pravzaprav tesnobno sprašuje sužnja Stazima, kako je mogla kupnina za hišo skopneti v piclih dveh tednih. Iz njunega pogovora izvemo, da so stroški res nastali tudi zaradi gostij in cip (406–12), toda cela cetrtina kupnine je šla v veliko bolj nesebicne namene: Lezbonik je prevzel jamstvo za nekega prijatelja in nato tudi placal njegov dolg: »Nam nunc cum vidi miserum et me eius miseritumst.« (430)20 Pravzaprav njegov znacaj najtocneje opiše njegov prijatelj Li-zitel svojemu ocetu Filtonu: bankrotiral je »per comitatem edepol, pater; praeterea aliquantum animi caussa in deliciis disperdidit«. (333–34)21 Do takrat, ko se zacne igra, se je že znatno streznil; zdaj je pobit in zaskrbljen zaradi domnevnega propada, v katerega je prive­del družino in družinsko imetje. Muci ga misel na javno mnenje in zagrizeno je odlocen prepreciti, da bi se njegova sestra omožila brez dote, torej kot drugorazredna nevesta. Kot zabrusi Lizitelu: Meam ut sororem tibi dem suades sine dote. Aha! Non convenit me, qui abusus sum tantam rem patriam, porro in ditiis esse agrumque habere, egere illam autem, ut me merito oderit. Numquam erit alienis gravi' qui suis se concinnat levem. […] Nolo ego mihi te tam prospicere qui meam egestatem leves, sed ut inops infamis ne sim, ne mi hanc famam differant, me germanam meam sororem in concubinatum tibi, si sine dote , dedisse magi' quam in matrimonium. Quis me inprobior perhibeatur esse? Haec famigeratio té honestet, me conlutulentet, si sine dote duxeris: tibi sit emolumentum honoris, mihi quod obiectent siet. (681–84, 688–94) Praviš, naj ti sestro dam kar brez dote – o, pa ja! Ko imetje sem pognal, naj bi zdaj na mehkem spal, ona pa, oropana, bi me zasovrážila? Kdor je brez vesti doma, med ljudmi nic ne velja. 20 »Veš, bil je v stiski, pa se mi je smilil.« Ibid., 146. 21 »[V bankrot ga je privedel] ljudomil znacaj; / res pa si je tudi dal duška in denar frackal.« Ibid., 139. [...] Nehaj tuhtati, kako bi mi lajšal revšcino, raje misli na škandal, ce ti jo brez dote dam. Saj se bo razširil glas, ceš da sestro sem poslal k tebi kot priležnico, ne pa v zakon kot gospo. To bi se jim dal v zobe! Tebi bi bile, že res, cence v cast, a moje ime bi bilo navadna smet, tvoj ugled bi se krepil, jaz bi v vseh oceh bil kriv.22 Za lik podivjanega sina v komediji je morda najpresenetljivejše, da iskreno pogreša oceta in si želi njegove vrnitve. Njegove zadnje be-sede v cetrtem prizoru drugega dejanja so: »O pater, / enumquam aspiciam te?« (589–90)23 Še vec, ob vesti o njegovi vrnitvi sta tako on sam kot suženj Stazim iskreno navdušena, medtem ko je za Filolaha, ki se pravkar predaja popivanju pred domaco hišo, in za sužnja Traniona Teopropidova vrnitev povod za paniko. Iz gornje primerjave torej izhaja, da je Lezbonik v Trinovcevem skozi besede drugih likov prikazan neugodneje kot Filolah, vendar se je v skla­du z bolj moralisticno noto te komedije streznil že pred zacetkom dramskega dejanja.24 SODALIS OPITULATOR V HIŠNEM STRAHU IN TRINOVCEVEM Mlademu protagonistu komedije samoumevno pripada suženj, ki spletkari v njegov prid, prav tako samoumevno pa mu pripada tudi prijatelj, ki mu izrazito nesebicno stoji ob strani in v nekaterih igrah dejansko reši položaj. V Hišnem strahu je tak prijatelj Kalidamat, v Trinovcevem pa Lizitel. V izrisu njunih likov še izraziteje izstopita burkaška nota Hišnega strahu in moralisticni nadih Trinovcevega, vendar je v Hišnem strahu tudi prijateljeva (ne zgolj Filolahova) raz­pušcenost omiljena s simpaticnimi, celo obcudovanja vrednimi last-nostmi. Ko Kalidamata prvic srecamo v petem prizoru prvega dejanja, je v dosti slabšem stanju kot Filolah: sredi dneva se pijan opoteka po cesti in se opira na svojo ljubico Delfijo, komaj še sposoben govoriti: Callidamates O – o – ocellu's meus; 22 Ibid., 163. 23 »Ljubi oce, / te res ne bom vec videl?« Ibid., 157. 24 Prim. Anderson, »Plautus' 'Trinummus'«, 342; Sharrock, »Reading Plautus' Tri­ nummus«, 168. tuos sum alumnus, mel meum. delphium Cave modo ne prius in via accumbas quam illi, ubi lectust stratu', coimus. callidamates Sine, siné cadere me. [...] delphium Si cades, non cades quin cadam tecum. Callidamates Iacentis tollet postea nos ambos aliquis. (325–30) kalidamat [Delfiji] Ti si ze-zenica moja! Jaz sem otrocek tvoj, ti si moj med. delfija Pazi, da prej ne obležiš na cesti kot na blazinah, kamor greva zdaj! kalidamat Pu-pusti, pusti me, naj padem! [...] delfija Ce padeš ti, bom padla jaz s teboj! kalidamat Nic hudega! Nas bo že kdo pobral!25 V nadaljevanju celo pozabi, kam sta namenjena: callidamates Quo ego eam? Delphium An scis? callidamates Scio, in mentem venit modo: nemp' domum eo comissatum. Delphium Immo, istuc quidem. Callidamates Iam memini. (333–35a) kalidamat Kam naj grem? 25 Hišni strah, 33–34. delfija Kaj ne veš? kalidamat Aha, že vem, zdaj mi je padlo v glavo: domov grem pit! delfija Ne, semle greva! kalidamat Ah, zdaj sem se spomnil!26 Toda ko Kalidamat nastopi drugic, v tretjem prizoru petega dejanja, pokaže, da zna po potrebi prevzeti vlogo, ki jo od njega pricakuje družba, in nastopiti kot trezen, olikan, samoobvladan mlad mož iz boljše družbe. Uspešno zna zastopati sebe in prijatelja; še vec, za Fi­lolahovo zapravljanje prevzame svoj del odgovornosti in Teopropi­du ponudi, da bo sam povrnil škodo, ki jo je domacemu proracunu prizadel Filolah: Nunc te opsecro, stultitiae adulescentiaeque éiius ignoscas: tuost; scis solere illanc aetatem tali ludo ludere. Quidquid fecit, nobiscum una fecit: nos deliquimus. Faenus, sortem sumptumque omnem, quí amica est, omnia nos dabimus, nos conferemus, nostro sumptu, non tuo. (1156–61) Zdaj te rotim: odpusti tej njegovi mladostni zaletelosti! Tvoj sin je! Sam dobro veš, da v teh neumnih letih se fantje radi igrajo takšne igre. Kar storil je, je storil v naši družbi. Mi smo ga zapeljali, mi smo krivi. Denar, obresti, stroške za dekle – vse to bomo placáli mi, vse to bo šlo na naš in ne na tvoj racun.27 26 Ibid., 33–34. 27 Ibid., 132. Nasprotno je Lizitel, Kalidamatov ustreznik v Trinovcevem, po­udarjen moralist in zato za nekatere (sodobne) bralce celo nekoliko odbijajoc.28 Ob prvem nastopu odpoje dolgo arijo (223–75), v ka­teri – ocitno z mislijo na Lezbonikov financni in moralni brodolom – tehta, ali je v življenju boljši vodnik amor, ljubezen, ali res, pre­moženje. Ko razglablja o pogubnem vplivu »ljubezni«, zaradi katere zaljubljenec obuboža in zacne zanemarjati javne dolžnosti, seveda ne misli na odnos med zarocencema ali zakoncema, ampak med hetero (meretrix) in njeno stranko, kar je jasno razvidno, denimo, iz verzov 250–51: »Nox datur: ducitur familia tota.«29 Njegove prilizljivo moralisticne odgovore ocetu Filtonu v nas­lednjem prizoru sicer lahko razumemo kot nacin, s katerim hoce ocetu izvabiti dovoljenje za poroko z Lezbonikovo sestro brez dote, toda njegove nabuhle pridige Lezboniku v verzih 641–78 ne moremo odpisati kot retoricno gesto: Quid ais? Nam retineri nequeo quin dicam ea quae promeres: itan tandem hanc maiores famam tradiderunt tibi tui, ut virtute eorum ánteperta per flagitium perderes? Atque honori posterorum tuorum ut vindex fieres, tibi paterque avosque facilem fecit et planam viam ad quaerundum honorem: tu fecisti ut difficilis foret culpa maxume et desidia tuisque stultis moribus. Praeoptavísti amorem tuom uti virtuti praeponeres. Nunc te hoc facto credis posse optegere errata? Aha! Non itast: cape sis virtutem animo et corde expelle desidiam tuo: in foro operam amicis da, ne in lecto amicae, ut solitus es. atque istum ego agrum tibi relinqui ób eam rem enixe expeto, ut tibi sit qui te corrigere possis, ne omnino inopiam cives obiectare possint tibi quos tu inimicos habes. […] At operam perire meam sic et te †haec dicta corde spernere† 28 Prim. Anderson: »Lysiteles' entrance-speech [...] makes him declare priggishly for stolid bourgeois values« (»Plautus' 'Trinummus'«, 340); »Lysiteles [...] has been rigged by Plautus into a paragon of dull virtue« (ibid., 341). 29 »[Ljubljena ženska] nakloni mu noc in s sabo privlece kompletno osebje.« Grošelj, Tri pustolovske fantazijske komedije, 136. Kot opozarja Erich Segal, »The Purpose of the Trinummus«, najdemo podobne misli v govoru, v katerem se je Katon starejši po Livijevih besedah (34.4.15–20) zavzemal za ohranitev Opijevega zakona, ki je omejeval žensko razkošje. Toda medtem ko Segal meni, da se Lizitelov opis nanaša na »women despoiling their husbands« (ibid., 263, op. 33), je iz gornjega navedka in drugih podrobnosti jasno razvidno, da Lizitel ne govori o zakonskih ženah kot Katon, temvec o meretrices. perpeti nequeo, simul me piget parum pudere te; et postremo, nisi mi auscultas atque hoc ut dico facis, tute pone te latebis facile, ne inveniat te Honor, in occulto iacebis quom te maxume clarum voles. Pernovi equidem, Lesbonice, ingenium tuom ingenuom admodum; scio te sponte non tuapte errasse, sed amorem tibi pectus opscurasse; atque ipse Amoris teneo omnis vias. (641–54, 660–67) Kakšne klatiš! Zdaj povem kar naravnost, kar ti gre: so ti predniki morda zapustili dober glas zgolj zato, da pogubiš plod vseh njihovih odlik? Da bi užival cast še rod poznih vnukov in otrok, sta ti oce in ded nekoc izgladila lep prehod do odlikovanj, a ti sam si si ga otežil zaradi lenarjenja in budalastih razvad; dal si zatrapanosti prednost pred vrlinami. Zdaj pa upaš, da boš skril stari greh? Kar misli si! Ne, okleni se vrlin, daj slovo brezdelnosti, posle sklepaj s partnerji, ne z dekletom v postelji. Da ohraniš njivico, te spodbujam prav zato, da bi splaval kvišku sam in ti kak srdit mešcan ne bi pomolil pod nos, ceš da tolceš revšcino. [...] Nocem, da bi ves moj trud in besede šli po zlu; za namecek ni mi všec, da te bolj ne pece vest; in nazadnje, ce boš gluh za moj sleherni poduk, boš za sabo skril svoj jaz in ne bo te našla Cast; ko si slave zaželiš, obcemiš v obskurnosti. Dobro, Lezbonik, poznam žlahtnost tvojega duha. Ne zlohotnost, temvec strast ti je um zasencila; sam prav dobro se spoznam na zvijace Amorja.30 Nenavaden je tudi njegov odnos do neveste, za katero se tako vne-to poteguje, saj nikjer niti z besedo ne omeni, da bi ga pri snubitvi vodilo kaj drugega kot želja, da bi s poroko brez dote razbremenil prijatelja Lezbonika. Pa vendar je to, prvic, psihološko skrajno ne­verjetno, in drugic, deloma nepodprto s samimi dejstvi v igri, kaj-ti pri tej poroki vztraja in izraža živo željo po njej celo v zadnjem prizoru, ko je že jasno, da Lezbonik in njegova družina nista v ni­kakršni denarni stiski: »Numquid caussaest quin uxorem cras do­ 30 Prevod Grošelj, Tri pustolovske fantazijske komedije, 161, 162. mum ducam?« (1188)31 Vsaj v Plavtovem prikazu zgodbe, ki jo je sicer prevzel od grškega komediografa Filemona, je torej sodalis opitula-tor že kar parodija brezgrajnega prijatelja. Obenem pa ne moremo mimo dejstva, da so za rešitev Lezbonikove (namišljene) zagate vsa Lizitelova prizadevanja manj koristna od Kalidamatove gosposke poteze. ZAKLJUCEK Iz primerjave mladih protagonistov v Plavtovih komedijah Hišni strah in Trinovcevo se izlušci ugotovitev, da je slednja obcutno bolj moralisticna od prve, vendar po drugi strani tudi v Hišnem strahu ni mogoce videti gole burke kot, denimo, v Oslih (Asinaria) istega avtorja. Ce si v Oslih oba protagonista, oce in sin, ki se pehata za isto meretrix, pravzaprav zaslužita zgolj posmeh obcinstva, imajo glavni junak Hišnega strahu, njegov prijatelj in ljubica vec znacajskih lastnosti, ki so jih morale prikupiti tudi kritikom Katonovega kova. BIBLIOGRAFIJA Anderson, William S. »Plautus' 'Trinummus': The Absurdity of Officious Morality«. Traditio 35 (1979): 333–45. Della Corte, Francesco. Da Sarsina a Roma: ricerche plautine. Druga, raz­ širjena izdaja. Firence: La Nuova Italia, 1967. Gantar, Kajetan, prev. Titus Maccius Plautus: Hišni strah. Iz anticnega sveta 14. Maribor: Obzorja, 1971. Grošelj, Nada, prev. Tit Makij Plavt: Tri pustolovske fantazijske komedije. Dialog z antiko 32. Ljubljana: AMEU – ISH, 2018. Leach, Eleanor Winsor. »De Exemplo Meo Ipse Aedificato: An Organizing Idea in the Mostellaria«. Hermes 97, št. 3 (1969): 318–32. Lindsay, Wallace Martin, izd. T. Macci Plavti comoediae. Tomus I. Oxford: Clarendon Press, 1946 (prva izdaja 1904). ——— . T. Macci Plavti comoediae. Tomus II. Oxford: Clarendon Press, 1940 (prva izdaja 1905). Segal, Erich. »The Purpose of the Trinummus: For J. Arthur Hanson«. The American Journal of Philology 95, št. 3 (1974): 252–64. Sharrock, Alison. »Reading Plautus' Trinummus: Who'd Bother?« V: Plau-tine Trends: Studies in Plautine Comedy and its Reception, ur. I. N. Perysinakis in E. Karakasis, 167–95. Berlin/Boston: Walter de Gruyter GmbH, 2014. 31 »Jaz bi se oženil kar jutri, ce lahko.« Ibid., 202. IZVLECEK Pogost motiv v rimski paliati so medgeneracijski konflikti. Medtem ko ocetje najveckrat poudarjajo konvencionalno moralo in kažejo varcnost, že kar skoporitost, se sinovi v njihovi odsotnosti radi pre­dajajo razvratu: zapravljajo denar, popivajo in se spušcajo v razmerja s heterami, ponavadi ob pomoci kakega nabritega domacega sužnja. Ker vlada v komediji saturnalijski narobe svet, na koncu »zmaga­jo« sinovi in sužnji, ki so tudi glavni junaki teh komedij. Tu in tam pa Plavt sinovom položi na jezik besede, ki odstopajo od njihovega siceršnjega ravnanja in jih prikažejo v odgovornejši luci. Njegova najrazvpitejša »moralisticna« komedija je Trinovcevo (Trinummus), vendar zasledimo moralno navdahnjene vložke in znacajske lastno­sti tudi v drugi komediji s podobnim izhodišcem, ki deluje veliko bolj razposajeno: v Hišnem strahu (Mostellaria). Ob primerjavi mla­dih protagonistov v Plavtovih komedijah Hišni strah in Trinovcevo ugotovimo, da je komedija Trinovcevo obcutno bolj moralisticna od Hišnega strahu, vendar po drugi strani tudi v slednjem ni mogoce videti gole burke kot, denimo, v Oslih (Asinaria) istega avtorja. Ce si v Oslih oba protagonista, oce in sin, ki se pehata za isto meretrix, pravzaprav zaslužita zgolj posmeh obcinstva, imajo glavni junak Hišnega strahu, njegov prijatelj in ljubica vec znacajskih lastnosti, ki so jih morale prikupiti tudi kritikom Katonovega kova. KLJUCNE BESEDE:rimska komedija, Plavtova komedija, dramski liki, morala THE CHARACTER OF THE YOUNG PROTAGONISTS IN PLAUTUS' MOSTELLARIA AND TRINUMMUS ABSTRACT A common motif in the Roman palliata is the conflict between generations. While the fathers usually uphold conventional mora­lity and display frugality bordering on miserliness, the sons indulge themselves in their absence, squandering money, drinking, and consorting with meretrices, usually with the complicity of a cle­ver family slave. Since the comedy genre depicts an upside-down, Saturnalian world, the final victory belongs to the son and slave as the comic protagonists. Now and then, however, the son is made to express an untypical sentiment which shows him in a more res­ponsible light. Plautus' most notoriously 'moralising' comedy is Tri­nummus, but moralising passages and character traits may likewise be traced in another Plautine play starting from a similar situation, the much rowdier Mostellaria. A comparison between the young protagonists of Mostellaria and Trinummus reveals that while the latter play is indeed more inclined to moralise, not even the former can be regarded as a pure farce in the tradition of Asinaria. While the father and son of Asinaria, struggling for the same meretrix, seem to invite nothing but ridicule, the young protagonist of Mostellaria, his best friend, and his mistress display some character traits which should have found favour even with a Cato Censorius. KEYWORDS: Roman comedy, Plautine comedy, dramatic char­acters, morality Kraljevo, 7. 7. 1931, slepi pevec, ki smo ga srecali na sejmu v Mladenovcu, oddaljenem iz Kraljeva okoli 140 km po železnici Bijeljina, 29. 5. 1930, Osmanbeg Salihbegovic, mecen guslarjev DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.75-101 Enej Silvij Piccolominiin sveti Maksim Grek – razumevanjehumanisticnega individuuma Neža Zajc* LITERARNOZGODOVINSKE VZPOREDNICE (BIOGRAFSKA RAVEN) Enej Silvij Piccolomini je odrašcal in se šolal v siensko-florentinskih šolah.1 Pozneje je navezal stike z Nikolajem Kuzanskim, ki je nekaj let pred Lorenzom Vallo že deloma razkril Konstantinovo »Darov­nico«.2 To so bila težavna leta, ko si je bilo na podlagi omenjene be-sedilne kritike nujno izoblikovati humanisticno presojo s širokim vecstranskim pogledom na Cerkev, obenem pa se je od humanistov pricakovalo, da so odprti in odzivni tudi na razlicne možnosti kul­turnih preobratov na ravni literarnega ustvarjanja.3 Osnovni sienski klasicni študij z osnovami morale in didaktike (studium generale) je Piccolomini nadaljeval v Firencah, kjer so bili njegovi študijski prijatelji Andrea Biblia, Gregorio iz Spoleta, verjetno tudi ucenjak Francesco Filelfo, ki je Eneja Silvija predstavil uciteljem Panormi­tanu (Niccolň de Tudeschi), Poggiu Braccioliniju, Leonardu Bruniju * Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 2, Ljubljana, neza.zajc@zrc-sazu.si 1 Biografija obeh obravnavanih avtorjev se omejuje na osvetlitev dogodkov, rele­ vantnih za primerjalno študijo. Kjer ni drugace navedeno, so prevodi avtoricini. 2 Geanakoplos, Byzantine East and Latin West, 98. 3 Vse omenjeno, povezano z renesancno tekstno-filološko kritiko, ki je vplivala na drugacno presojo kanonicnih del, je veljalo tudi za izobrazbo Mihaela Tri­volisa oziroma Maksima Greka; Garzaniti, »Svjašcennoe pisanie i auctoritates u Maksima Greka«, 33–35. in Guarinu Veronskemu.4 Po poglobitvi v latinsko slovnico in po navduševanju nad pesniki in govorniki se je Piccolomini leta 1425 preusmeril v študij civilnega prava. Sled tega se kaže tudi v njegovih pismih, ki so vkljucevala navezave na Gracijanovo zbirko kanonov ali Dekret (Decretum ali Concordia discordantum canonum).5 Njegov ucitelj je bil Mariano Sozzini, ki ga je Enej obcudoval in se vse ži­vljenje spominjal njegove predanosti humanizmu, njegove razgle­danosti in govorniške sposobnosti. Vendar ga je morda prav širina uciteljevih pogledov in znanj vodila k ustvarjalni neizpolnjenosti, ki je naposled povzrocila, da je tudi sam prijel za pero.6 Kljub temu, da si je Enej Silvij Piccolomini narocil svoj izvod Aristotelove Politike, je v pismu 21. julija 1453 zapel hvalo Platonu z znamenitimi besedami o padcu Bizanca: Itaque mansit usque in hanc diem vetuste sapientie apud Constan­tinopolim monumentum, ac velut ibi domicilium litterarum esset, nemo Latinorum satis videri doctus poterat, nisi Constantinopoli per tempus studuisset. Quodque florente Roma doctrinarum nomen habuerunt Athene, id nostra tempestate videbatur Constantinopolis obtinere. Inde nobis Plato redditus, inde Aristotelis, Demostenis, Xenophontis, Tuchididis, Basilii, Dionisii, Origenis et aliorum mul­ta Latinis opera diebus nostris manifestata sunt, multa quoque in futurum manifestanda sperabamus. At nunc vincentibus Turchis et omnia possidentibus, que Greca potentia tenuit, actum esse de litte­ris Grecis arbitror. Nunquam mea sententia major Graeco nomini jactura quam modo contigit. In tako je spomenik anticni modrosti ostal v Konstantinoplu vse do današnjih dni, kot bi bila tam nekakšna domovina ucenosti. Nihce od Latincev po mojem ne more biti videti zares ucen, ce ni vsaj nekaj casa študiral v Konstantinoplu. Zdi se, da ima danes Konstanti­nopel takšen pomen za znanje, kot so ga imele Atene, ko je cvetel Rim. Odtod nam je bil povrnjen Platon, odtod so se dela Aristotela, Demostena, Ksenofonta, Tukidida, Bazilija, Dionizija, Origena in mnogih drugih razodela v latinšcini in upamo, da nam bo v priho­dnosti povrnjenih še veliko takih del. Vendar se sedaj, ob zmago­ 4 Verdičre, Essai sur Aeneas Sylvius Piccolomini, 140. 5 Verdičre, Essai sur Aeneas Sylvius Piccolomini, 27. 6 Izbicki, »Introduction (From Private Person to Posterity)«, 13. vitem turškem polašcanju vsega, kar je grška književnost dosegla, sprašujem, kaj bo z grško pismenostjo. Po mojem mnenju grštvo ni nikdar utrpelo vecje škode kakor danes.7 Nikolaju Kuzanskemu je Piccolomini tedaj v pismu izrazil obžalo­vanje nad padcem Konstantinopla,8 ki ga je enacil z napacno inter-pretacijo anticnih modrecev, »z drugo smrtjo Homerja, Menandra, Pindarja in drugih slovitih pesnikov«9 ter drugo smrtjo Platona (»secunda mors ista Homero est, secundus Platonis obitus«).10 Picco­lominiju, ki je bil na neki nacin po rodu in izobrazbi Florentinec, je bilo cedalje bolj jasno, da so bile Firence grški pismenosti veliko bolj naklonjene kakor Rim, v katerem so še vedno gojili kanonicno cer­kveno miselnost. Kot papež Pij II. je zavestno združeval grški nauk s kršcanskim sporocilom. Med njegovimi pismi je mogoce najti tudi dialoško zasnovano hvalnico Homerju.11 V svoji tretjeosebni avtobiografiji Komentarji je nicejskega škofa in kardinala Bessariona papež Pij II. veckrat omenjal kot enega red-kih, ki so ga spodbujali v želji po boguvšecnosti in ga prosili, naj še naprej vztraja v veri. Bessarion je s svojim navdušenjem pri pripra­vah na sveto vojno proti Turkom pridobil na stran Pija II. celo Bene-cane.12 Vse omenjeno kaže, da se je grško znanje s pomocjo latinskih intelektualcev prenašalo v italijanske dežele, kjer se je na ta nacin tudi ohranjalo, deloma pa prikazuje tudi težavno politicno-zgodo­vinsko situacijo, ki je od padca Konstantinopla in sklenitve floren­tinske unije postajala vedno bolj zapletena in ki se po smrti papeža Pija II. ni razrešila ali umirila. Morda bi bilo mogoce šteti kardinala Bessariona za idejnega ohranjevalca Piccolominijeve težnje po ohra­nitvi celostne podobe evropskega kršcanstva, saj se je Bessarion po besedah Pija II. »srcno zavzel za stvar«.13 S svojo grško usmerjeno filološko dejavnostjo, ki se je odražala predvsem v veliki pozornosti do rokopisov, si je Bessarion zlasti po smrti papeža Pija II. in po letu 1468, ko je svoje rokopise podaril Benetkam, resnicno prizadeval za vzpostavitev nekakšnega »drugega Bizanca« na Zahodu.14 7 Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini, 3.1.208-09. Prim. Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 311. 8 Prim. Izbicki, »Introduction (From Private Person to Posterity)«, 49. 9 Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 313. 10 Prim. Geanokoplos, Byzantine East and Latin West, 111, op. 114. 11 Verdičre, Essai sur Aeneas Sylvius Piccolomini, 138. 12 Verdičre, Essai sur Aeneas Sylvius Piccolomini, 145. 13 Pius II, Commentaries, 13. 14 Harlfinger, Graecogermania, 21. Maksim Grek se je rodil kot Mihael Trivolis v grško­makedonskem mestu Arta (blizu današnje meje z Albanijo) okoli leta 1470, šest let po smrti papeža Pija II. leta 1464 . Kljub temu, da je bil deležen odlicne domace izobrazbe, saj je bil njegov bližnji so-rodnik (po vsej verjetnosti stric) Demetrij Trivolis15 bibliofil in znan zbiralec knjig in rokopisov ter je imel tudi dejavne stike s tedanjimi grškimi intelektualci, je Mihael odšel v severno Italijo, da bi svoje znanje še izpopolnil. V Italijo je potoval prek Krfa in Krete ter po vsej verjetnosti tudi prek hrvaških otokov. Že v Arti in na poti v Italijo se je torej pobliže seznanil s huma­nisti, ki so bili le malo pred tem neposredno povezani z usodo Eneja Silvija Piccolominija. Sem sodijo še zlasti ucenci in nasledniki kar­dinala Bessariona, ki je bil prijatelj in zašcitnik Demetrija Trivolisa in za katerega je slednji prepisal vec grških rokopisov, med katerimi sta bili tudi Odiseja in Plotinove Eneade.16 V osebni knjižnici Deme­trija Trivolisa, ki je bila sestavljena iz grških primerkov in iz lastnih prepisov, se je Mihael Trivolis prvic srecal z Iannosom Laskarisom, svojim bodocim uciteljem filologije. Laskaris je maja ali junija leta 1491 obiskal Demetrija Trivolisa, išcoc knjige za osebno knjižnico Lorenza Medicejskega.17 V Laskarisovem pismu Demetriju Halkon­dilu najdemo seznam knjig iz knjižnice Demetrija Trivolisa,18 ki je med osemindvajsetimi knjigami vseboval tudi nekatere redke izvode vodilnih grških neoplatonistov. V Trivolisovi knjižnici je bil tudi iz­vod Porfirijevega dela Prolegomena iz 12. stoletja, pa Deksipov ko­mentar k Aristotelovim Kategorijam, Heraklitove Alegorije, Temis­tijeve Razprave, komentarji k razlicnim knjigam Aristotela (denimo komentar k Prvi analitiki, pripisan Štefanu Aleksandrijskemu; in ko­mentar Domnina iz Larise k Aristotelovemu delu O sofisticnih ovrž­bah).19 Kot eno prvih knjig lastne knjižnice si je Trivolis že leta 1460 pridobil Platonovega Timaja, prepisanega na Krfu,20 kar je sovpadlo z obdobjem, ko je Tomaž Paleolog pred turškim napadom s svojo družino ubežal iz Mistre na Krf. Kakor je bila usoda rodbine Trivo­lis povezana s poslednjim Paleologom, tako je njegov klic na po­moc, naslovljen na Albance, opisoval tudi papež Pij II. v svoji avto­ 15 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 83; 121. 16 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 123–124. 17 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 126. 18 Legrand, Bibliographie hellénique ou description raisonnée des ouvrages publiés en grec par des Grecs aux XVe et XVIe sičcle, 322–324. 19 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 128. 20 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 123. biografiji.21 Prvega junija leta 1472 se je zgodila zaroka med hcerko Tomaža Paleologa Zoi-Sofijo in Ivanom III., moskovskim velikim knezom. Princesa je utelešala tudi upe grških emigrantov, še posebej up svojega ucitelja Bessariona, ki se je nadejal osvoboditve grške do-movine s strani Slovanov. Odisejo iz Trivolisove knjižnice je leta 1469 narocil Demetriju Trivolisu prepisati Bessarion,22 izvirnik te knjige pa je Trivolis odstopil ogrskemu kralju Matiju Korvinu. Tudi v to je bil vpleten papež Pij II.,23 saj je bil Korvin tesno povezan z zadnjo nacrtovano pomorsko bitko (»križarsko vojno«) proti Turkom, ka­tere vodja je bil v celoti, idejno in v praksi, papež Pij II. Kardinal Bes-sarion, ki ga je v poslednjih letih svojega življenja papež Pij II. imel za skoraj edinega somišljenika in zvestega ucenca, tako predstavlja nazorno presecišce tako miselnih kot realno-biografskih vzporednic med primerjavo duhovnega obzorja obeh protagonistov te razprave, saj jo opravicuje s skupnim virom grško-latinske ucenosti. Mihael Trivolis je z Laskarisom ob prepisovanju rokopisov so-deloval še pri urejanju besedil, pri njihovem prevajanju iz gršcine v latinšcino in pri pripravi grško-latinskih slovarjev. Prepisal je med drugim tudi Strabonovo Geografijo,24 ki jo je papež Pij II. vpletel v svoje avtobiografske Komentarje. Z navezavo na beneško ozemlje je denimo takole premišljeval o Ogleju: »Strabon v teritorij Benecije ne vkljucuje Ogleja, ceprav ga obliva ista jadranska plima, ki se zliva nad reko Nadižo.«25 Njegove besede bi lahko pojasnili s papeževim zanimanjem za renesancne korograficne študije italijanskih histori­ografov in kartografov,26 ki so v svojih delih obravnavali zgodovi-no od antike do tedanjega casa ter so posebno pozornost namenili Rimu in zgodnjemu kršcanstvu (npr. Flavio Biondo, Leon Battista Alberti, Bartolomeo Platina). Res pa je tudi, da se je Pij II. zanimal za historiografsko ozadje podrocja, ki mu je bil duhovno nadrejen in o katerem je mogel izvedeti kaj vec iz razlicnih srednjeveških kronik. 21 Pius II, Commentaries, 2.3–4, 12–13. 22 Trivolis je Odisejo prepisal v Rimu in jo opremil z notico, da je kopija nastala »med kardinalatom precastitega Bessariona, Grka po rodu, z dostojanstvom škofa Sabinov in konstantinopelskega patriarha«; Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 123, 127, op. 1, 133. 23 Henry, Études plotiniennes 1, 211. 24 Speranzi, »Michele Trivoli e Giano Lascari«, 276. 25 Pius II, Commentaries, 101–102. 26 Hay in Law, Italy in the Age of the Renaissance, 1380–1530, 5–6. V Laskarisovem florentinskem stanovanju je Mihael Trivolis leta 1492 spoznal Alda Manuzia.27 Po tistem, ko je 15. oktobra 1495 Karel VIII. preckal Alpe, je Laskaris odpotoval v Francijo. Odtlej je bil Trivolis v Firencah precej negotov; vedno bolj je postajal po­zoren na javne pridige s kritiko cerkvene oblasti iz ust nazorsko radikalnega dominikanca Girolama Savonarole, ki je ostro nasto­pil proti oporecnosti tedanje cerkvene prakse. Približno štiri leta, do leta 1498, je trajala vedno vecja duhovna prevlada, ki jo je imel Savonarola nad Florentinci.28 Štiri leta po usmrtitvi Savonarole, se je Mihael Trivolis leta 1502 odlocil vstopiti v florentinski dominikanski samostan San Marco, vendar se ni odlocil za posvetitev v meniha, ampak je ostal novic.29 Zdi se, da je Mihael našel duhovni mir zgolj v delu v Aldovi beneški tiskarni, kot je o tem pisal iz Firenc Scipionu Karteromahu, 21. aprila leta 1503 ali 1504: ..... te .a. ...... spa.... .a. ..eµ.a. ..... .a. d.a...a. t. µ.p. µ.... pa.. t... t.. ..ta..a e......a. µe, .... ... .a. ..t. .. .p. p....... ...µ.. .. µ.s. .a..ss.. sa.e..µ... .a.. pe..p.a..s.a. µe, d.. t.. t..t. p.at.te... .. ...f. s.. .p. t.. pa...t.., t..t. d. µ.... .. .peta..µ.. t. µ....e. ß.. d.. t.. .p......µ..a. µ.. p..... .s.e.e.a. .a. ..d' ..... t... a.t.a.. ...µa. d. s.. p.. a.t.. t.. S.t...., ..t..aß.. t.. .µ.. .spe. .... .a. ..e... µe t.. pa...s.. ....e.. .a. ...d.p.te t..p. d..a.. ....s.. µe pa.' .µ.. […] ....s. .a. ...st.s.. µe t. ...st. ..d.. Poleg tega nimam niti casa niti miru v duši in umu, ne samo zato, ker ne bi našel nicesar pri nikomer od tukajšnjih, ampak tudi zato, ker me premetava na vse strani kakor ladjo, ki jo spremenljivi vet-rovi pretresajo na odprtem morju. Zato ti tudi ne pišem nicesar vec o dogajanju, le to, da sem se odpovedal meniškemu življenju zaradi mnogih bolezni, ki me pestijo, in ne zaradi cesa drugega. Prosim te pred podobo samega Odrešenika, prevzemi moja dela, kot si to na nek nacin že zacel, reši me te moje sedanje stiske in me spravi k vam, na kakršenkoli nacin že […] Bodi zdrav in me priporoci cenjenemu Aldu.30 27 Speranzi, »Michele Trivoli e Giano Lascari«, 264; 275. 28 Delumeau, La civilisation de la renaissance, 496. 29 Sinicyna, »Rannee tvorcestvo Maksima Greka«, v: Grek, Socinenija 1, 24–25. 30 Grek, Socinenija 1, 99–101. Za Mihaela Trivolisa je bilo torej pomembno, da je vzdrževal stike z Aldom Manutijem, saj je prek njega ohranjal tudi lastno knjižno dejavnost, poleg tega je vcasih morda dobil v dar izvode lastnih knjig. Dvakrat je tudi bival na gradu Mirandola pri Giovanniju Picu della Mirandola, kjer je pouceval gršcino njegovega necaka, Gianfrancesca della Mirandola, in mu pomagal pri prevodu anoni­mnega traktata De monarchia Dei iz gršcine v latinšcino.31 Od tam je Mihael napisal tudi štiri pisma Ioannosu Grigoropulosu, kretskemu intelektualcu, ki ni bil le privrženec aristotelizma, ampak se je zav­zemal tudi za obnovljeno vrednotenje Platonove filozofije. Njuna korespondenca pa prica še o pomenu, ki ga je ukvarjanje s knjigami in rokopisi imelo za duhovno napajanje Mihaela Trivolisa. Marca leta 1500 je na rob pisma, ki ga je poslal v Benetke, zapisal: G..f. t. ..d. .p.. p.µ... µ.. t..a ß.ß..a, .. ... .de.µ.. .a. ...s.....d.., t.. .p.... .. t.. ...., ...dese ....... s. t. st.µe.a pa.. ...e.. ....., µ...sta d. p...sa. µ.. ..... .a. p.µ.e µ.. t.. t.. .a...., .. ..e.... ..e. e.. t.. ..d..a. dedeµ...., .a. t. st.µe.a t.. t. .... ste..., .ta. ste... t. ..d. .a. pe.. t.. ..... ß.ß..... Pisal sem tudi Aldu, da bi mi poslal nekaj knjig, med drugim sem prosil za Dioskorida. Ce ga imaš, potem je najbolje, da za to poskr­biš ti; najbolje od vsega bi bilo, ce bi me razveselil in mi poslal tisti izvod, ki ga je Pavel32 zvezal v Padovi; denar zanj bom poslal, ko ga bom Aldu tudi za ostale knjige.33 Že tedaj je bil Mihael Trivolis kriticen do Aristotelove filozofije, s cimer je vplival tudi na Gianfrancesca della Mirandola. V Italiji bi njegovo, pogojno receno, naklonjenost do anticne filozofije lahko opredelili kot delno prevzetje platonizma iz Mistre, katerega pred­stavnik je bil kardinal Bessarion, ter nekaterih pogledov ucencev Gemista Pletona.34 Tudi v moskovski Rusiji je bil – kot Maksim Grek – vedno odprt za vrednotenje Platona, saj je mnoge svoje spi­se zacenjal s trditvijo, da velja pripisati »prvenstvo med zunanjimi modreci« prav Platonu, ki naj bi po njegovih besedah predstavljal »zacetek vseh milosti«.35 31 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 231. 32 Identiteta »knjigovezca Pavla iz Padove« do danes še ni pojasnjena; prim. Fonkic, »Predislovie«, v: Grek, Socinenija 1, 97, op. 10. 33 Grek, Socinenija 1, 96–97. 34 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 122–123. Leta 1503 je v Mihaelu Trivolisu dozorela odlocitev, da Italijo zapusti. Vrnil se je v Grcijo, tokrat na sveto goro Atos, kjer je vsto­pil v samostan Vatoped in postal pravoslavni menih Maksim. Tam je nadaljeval svoje delo z rokopisi. Njegova renesancna izobrazba v Vatopedu pa je bila zelo cenjena (v nasprotju s prezirom do tega znanja, na katerega je naletel pozneje v moskovski Rusiji), saj so mu zaupali prepis redkega starega dokumenta iz 12. stoletja, odlocilnega pri dodelitvi samostanskih posesti.36 V tistem obdobju je postal ucenec in spremljevalec konstantinopelskega patriarha Nifonta II., s katerim sta skupaj opravljala pravoslavne misijone tudi izven Ato­sa, najpogosteje na ozemljih Moldo-Vlahije. Med takimi srecanji je latinšcina takrat predstavljala ustaljen jezik diplomacije in kulturne enakovrednosti. Za patriarha Nifonta je menih Maksim napisal nekaj epigramov, denimo ob smrti glasbenika Manuela Korintskega in ob smrti patriarha Nifonta II. Za razširjenje takšnih biografskih epigramov po evropskih dvorih pa je bil v letih pred tem zaslužen prav Piccolomini.37 Leta 1516 je bil menih Maksim Vatopedski kot jezikovno nadar­jen in razgledan intelektualec izbran za prevajalca in redaktorja sve­tih knjig, za katerega je v pismu prosil ruski veliki knez Vasilij III. Odpotoval je v moskovsko Rusijo, kjer so ga zaceli klicati Maksim Grek. Takoj po prihodu 5. marca leta 1518 je najprej prevedel Apostol (Apostolska dela s pismi) s komentarji, nato pa Psalter s komen­tarji, prvi tak zbir psalmov z obširnimi patristicnimi razlagami v moskovski Rusiji dotlej. Med drugim pa se je med njegovimi zgod­njimi prevodi našel tudi prevod spisa papeža Pija II. z naslovom »Povest o turškem zavzetju Konstantinopla«. Ni povsem jasno, ali besedilo nemara ni pismo Pija II., naslovljeno na Mehmeda II. Zmagovalca, v katerem ga je papež vabil, da bi sprejel kršcansko vero. Vsebina obeh tekstov je sorodna, vendar besedilo rokopisa govori v prid prvi interpretaciji. Prevod spisa papeža Pija II. v staro­cerkvenoslovanšcino, kot ga je oskrbel Maksim Grek, se zacenja z naslednjimi besedami: »Sin Amuratov, Mehmed, se je zdrznil v svojih mislih in se vprašal, kako bi lahko osvojil Konstantinopel. Za svojo slavo med Turki si je zaželel, da bi to mesto kristjanov 35 Grek, Socinenija 1, 151–152. 36 Fonkic, »Dve paleograficeskie zametki k izdaniju aktov Kastamonita (novye avtografy Ioanna Evgenika i Maksima Greka)«, 57–59. 37 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, 24–27. videl pod svojo oblastjo in vladavino.«38 Pomembno pa se zdi, da je Pijevo podoživljanje okolišcin in kršcanske ogroženosti mocno ustrezalo Maksimovi osvešcenosti o turški nevarnosti, ki se je širila po Evropi v casu, ko je bil tam tudi sam. Vredno je zato izpostaviti, da je Maksim Grek v svoji renesancni teologiji razumel tudi sleherni prevod kot tisto clovekovo delo, ki mora potekati pod budno pozor­nostjo in neprestanim klicanjem Svetega Duha. LITERARNO-TEORETSKE VZPOREDNICE (IDEJNO-NAZORSKA RAVEN) Ceprav bi lahko primerjali veliko tem in gledišc v nazorih obravna­vanih avtorjev, se ta raziskava osredotoca na jezikovne, teološke in literarne vzporednice. Izpostaviti je mogoce specificno rabo doloce­nih izrazov, ki jo je najpogosteje mogoce pripisati teološkim formu­lacijam. Prica o zavedanju jezikovnih problemov, ki morejo vznik­niti v procesu sporazumevanja in ki lahko vodijo do nesporazumov. Enej Silvij Piccolomini se je sprva šolal pri vaškem duhovniku. Naucil se je latinšcine, ki je imela dolocene skladenjske posebno-sti,39 od katerih ni odstopal. Takšno latinšcino je pisal vse življenje. Še vec, Piccolominijev individualni jezik je pozneje zaslovel zaradi posebno izbrušenega sloga.40 Prav tako velja, da si je Maksim Grek izoblikoval svojstveno obliko starocerkvenoslovanšcine, ki bi jo lah­ko opredelili kot njegov osebni idiolekt.41 Leta 1525 je bil namrec v moskovski Rusiji na cerkvenem zbo­ru Maksim Grek obtožen krivoverskih napak pri prevodih in po­pravkih v ruskih liturgicnih rokopisih. Obsodili so ga na pripor v najtežjih pogojih – zaprli so ga v samostansko temnico, mu prepove­dali obiskovanje maše in prejemanje obhajila, niso mu dovolili ne brati ne pisati, vzeli so mu njegove grške knjige, poleg tega ni smel z nikomer govoriti.42 Leta 1531, na drugem sojenju, so se obtožbe obno-vile in dopolnile; leta 1536 je bil njegov pripor blažen le do te mere, da mu je bilo dovoljeno pisati. Odtlej je napisal veliko kolicino spisov, 38 Moskva, Državni zgodovinski muzej (GIM), rokopisni oddelek, Mss: Sin. 791, l. 143–144v. 39 Izbicki, »Introduction (From Private Person to Posterity)«, 10. 40 Hay, Italy in the Age of the Renaissance 1380–1530, 126. 41 Vec o tem Zajc, »Some Notes on the Life and Works of Maxim the Greek (Michael Trivolis, cca 1470–Maksim Grek, 1555/1556), 2: Maxim the Greek's Slavic Idiolect«, 375–382. 42 Sudnye spiski Maksima Greka i Isaka Sobaki, ur. N. N. Pokrovski, 55. v katerih je med drugim tudi opraviceval svoj pravoslavni nazor in svoje ravnanje še zlasti pri delu z ruskimi svetimi knjigami. V spisu Odgovor o popravljanju ruskih knjig je zapisal: .. . ...... ... .. ... . ........... ........... ............ .... ....... ... .. ........ ........ .... . ...... ..... ....... . ... .. ..... ......... ....., ... .. ........ .. .......... .. ...., .. ........ . .. ...... .......... . ....... ....... . ...... ....... ........... ..., . ... .. ............ ... ... .. ........... ... .......... ..... . .......... . ...... . ........ .......... ...., ... .. .. ..... ....... .......... ....... ...... .............. ....., ..... .. .. ......, .... ..... ....... .......... .... .......... ....., . .... .... ...... ....... ......... O svoji veri in upoštevanju pravoslavne veroizpovedi sem vam do-volj napisal že v svojem odgovoru v obliki livela. Ker sam ne kva-rim svetih knjig, kakor me klevetajo tisti, ki me ne marajo, ampak z veliko pozornostjo in z božjim strahom in resnicnim razumom popravljam v njih tisto, kar so nepravilno zapisali prepisovalci, ker niso bili dovolj poduceni in so bili neizkušeni v razumevanju in nevešci svete gramatike. Ali pa so že prvi spoštovani prevajalci nepravilno prevedli, ker niso povsem razumeli osnovnega besedila ali niso dovolj obvladali grškega jezika in so zato mocno zgrešili resnicen pomen.43 Na zacetku tega odlomka je izraz (»livel«), ki ga lahko razložimo z znanjem latinšcine in z mladostno izobrazbo, kakršne je bil Trivolis deležen v severni Italiji. Latinski izraz libellus je bil tedaj tudi lite-rarni žanr, ožje vezan na Piccolominijev humanisticni krog. Leta 1436 se je prav na podlagi spisa Libellus apologeticus kardinala Gi­uliana Cesarinija, v katerem je avtor evropske vladarje opozarjal na radikalne težnje baselskega cerkvenega zbora, Piccolomini zacel nagibati k drugacnemu doseganju cerkvene enotnosti, saj ni vec odobraval politike koncila in je bil vedno bolj naklonjen papežu. Iz tega izraza je mogoce sklepati, da je Maksim Grek s takim izrazom poimenoval niz apologetskih spisov, ki jih je napisal v obliki odgo­vorov (»moj odgovor v obliki livela«) kot odziv na krivicne obtožbe ruskih oblasti, da bi opravicil svojo nedolžnost.44 Pozneje je v pismih 43 Grek, Socinenija 2, 136–137. 44 Sinicyna, Maksim Grek v Rossii, 155. metropolitu Makariju (ok. 1547–1548) Maksim Grek še zaostril svoj zagovor z opozarjanjem na cerkvene razmere v Rusiji, saj je v »dese­tih zvezkih«, ki jih je imenoval Libellus, pisal o razlicnih dogmah, o meniških praksah (na primer o kesanju, o postenju, o molitvah) in o nestrinjanju z islamsko vero.45 Zdi se celo, da se je Maksim Grek navezoval na tisti del svoje mladosti, ki jo je nazorsko odobraval, ter na cas, ko se je srecal z meniško-asketskim delom renesancne Italije, ko je bil v dobrih prijateljskih odnosih s kamaldulskim menihom Pietrom Candidom Leucheimonom.46 Omenjeni izraz najdemo tudi v naslovu spisa pri beneškem kamaldulskem menihu Paolu Giustinianiju. V spisu ta ni kritiziral samo tedanjih cerkvenih razmer in papeštva, temvec tudi ozko filološko ukvarjanje z jezikom; ob tem je pozival k boljšemu poznavanju Svetega pisma in kršcanske teologije.47 Vredno je še omeniti, da je Piccolomini med letoma 1435 in 1438 napisal tudi traktat z naslovom Libellus dialogorum de auc­toritate generalium Concilii et gestis basileensium (1440), posvecen rektorju univerze v Kölnu, prežet s svetopisemskimi citati in refer-encami iz cerkvene zgodovine. V njem je Piccolomini izrazil svoje radikalne nazore glede cerkvenih ocetov in nadvlade koncila nad pa-pežem, do odstranitve Evgena IV. in izvolitve Feliksa V. Gre za dia­loški traktat med Stefanom Caccia in Nikolajem Kuzanskim, ki se dopolnjuje z dialogi med Piccolominijem in Martinom LeFrancom. Besedilo, polno referenc na anticne avtorje, spominja na poro-cilo o pogovoru med prijatelji, ki namenoma zagovarjajo razlicna stališca.48 Pomemben za razvoj renesancne književnosti, še zlasti pa za starorusko literaturo, kjer naj oblika dialoga (pred njim) ne bi obstajala, je tudi dialoški spis Maksima Greka z naslovom »Pogovor med dušo in umom«, v katerem ima vodilno besedo um. V spisu je avtor postavil temelje meniške teologije, zasnovane na osebnem sprejemanju svetopisemskega jezika. V pismih Eneja Silvija Piccolominija lahko opazimo, da je zacel katolicane imenovati z izrazom »Latinci«, ki ima v njegovih spisih vedno nekoliko ironicen prizvok. V pismu Juanu de Carvajalu, zna­nem kot »Komentarji posledic koncila v Baslu ali Popravljena zgodo­vina koncila«, je v jubilejnem letu 1450 še kot Enej Silvij Piccolomini zapisal: 45 Sinicyna, Maksim Grek v Rossii, 167. 46 Grek, Socinenija 1, 99, op. 2. 47 Hay, Italy in the Age of the Renaissance 1380–1530, 302. 48 Prim. Totaro, »Il pio Enea: un papa umanista«, 376. Sic ad Grecos due Latinorum classes misse sunt inter sese dissiden­tes; quasi non satis esset, inter Grecam Latinamque ecclesiam disci­dium fore, nisi et Latini scinderentur. Ridiculum profecto et multis antea seculis inauditum, ut qui divisi essent Latini ad unionem Grecos invitarent. Ridere Greci Latinam sapientiam potuerunt, qui morbum herentem cordi negligerent, digitorum egritudinem maxi-mo studio curarent. Dve ladjevji Latincev, ki si drug drugemu nasprotujejo in se ne razumejo, sta bili poslani Grkom. Kakor bi ne bilo dovolj, da obstaja nesoglasje med grškimi in latinskimi cerkvami, so zdaj razdeljeni še Latinci. Smešno je misliti, da bi med seboj razdeljeni Latinci vabili Grke v unijo, in vec stoletij ni bilo govora o tem. Grki so se lahko smejali modrosti Latincev, ko pušcajo ob strani bolezen, ki že stiska srce, ter se namesto tega skrbno posvecajo bolecini v prstih.49 Razlago izraza »Latinci« bi lahko poiskali v polemicnih spisih Maksima Greka, ki je v Moskvi, v svojem prvem obdobju, s tem iz­razom nedvoumno imenoval tiste, ki niso upoštevali pravoslavne teologije. V prvi vrsti je opozarjal na teološko sporen latinski doda­tek k veroizpovedi, filioque, ki je na zahodu prehajal v uradno veljavo od 9. stoletja (od Karla Velikega) naprej.50 Maksim Grek je vztrajal, da je s tem »hereticnim besednim priveskom« porušeno ravnovesje imenovanja treh hipostaz Svete Trojice. Za višek spekulativnosti Latincev je imel tedanje zgledovanje po filozofskih, predvsem aris­totelovskih nazorih. Po tistem, ko se je soocil z jezikovnimi napaka-mi v ruskih bogoslužnih knjigah, zaradi cesar je bil na cerkvenem zboru leta 1525 in 1531 obtožen herezije in obsojen na samostansko jeco, je zacenjal med ruskimi cerkvenimi možmi prepoznavati tudi odsotnost slovnicne zavesti in nepoznavanje filozofskih osnov, nepravilno prevajanje grških virov in splošno nepoznavanje an-ticne retorike, poetike in cerkvenih ocetov. Zato je poudarjal, da je poleg nasprotovanja Latincem polemicno pisal tudi proti zgodnje­kršcanskim herezijam (arijancem, makedonijcem, evtihijcem in nestorijancem) ter proti tedanjim renesancnim locinam, v prvi vrsti proti »judovalcem« (rus. židovstvujušie«), proti armenskemu nauku ter proti islamski veri. Povedno je, da je papež Pij II. omenjal enake zgodnjekršcanske locine v pismu 26. aprila 1563 in se pri tem opiral 49 Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini 2.198; prim. Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 356. 50 Siecinski, The Filioque, 95–96. na njihovo nasprotovanje osnovnim nacelom cloveškosti.51 Podobno se je tudi še kot Piccolomini teološko prepiral s husiti. Zato se zdi, da je Maksim Grek pisal prav proti tistim herezijam, s katerimi se je srecal že v renesancni Italiji in ki so ogrožale kanonicno kršcansko vero. Oba teološko usmerjena pisca pa sta se ocitno globoko zavedala težavnosti islama in njegove nevarnosti za kršcanstvo, ko se je po padcu Bizanca v maju leta 1453 zacel mocno širiti po osrednji Evropi. Piccolomini o padcu Konstantinopla piše v pismu 21. julija 1453, torej dober mesec dni po porazu. V besedilu je razviden pišcev odpor do prihajajocega nasilja, pa tudi do teološko dvoumnih in zavajajocih invencij: Surgunt nove secte, fiunt novi litterarum caracteres, surgunt inge­nia diversa, que omnia tollunt; quicquid ante se fuit, ineptum pu­tant, ecce nunc Turchi litterarum et Grecarum et Latinarum hostes, ut suis ineptiis locum faciant, nullum librum alienum esse sinunt. Hi nunc Constantinopoli capta quis dubitet incendio quevis scrip-torum monimenta concedentur. Nunc ergo et Homero et Pindaro et Menandro et omnibus illustrioribus poetis secunda mors erit. Nunc Grecorum philosophorum ultimus patebit interitus. Restabit aliquid lucis apud Latinos, at fateor neque id erit diuturnum, nisi mitiori nos oculo deus ex alto respexerit […] Multum est, quod Ta-tari Turchique tenent citra Thanaim et Hellespontum … Dvigajo se nove locine; pojavila se je nova abeceda. Dvigajo se dru­gacne vrednote, ki naj bi nadomestile vse obstojece; mislijo, da vse, kar je bilo prej, nima vec nikakršne vrednosti. Glej, zdaj so Tur­ki, sovražniki grških in latinskih crk, sklenili narediti prostor za lastne neumnosti ter ne trpijo nobene tuje knjige. Kdo bi zdaj, ko je Konstantinopel zavzet, še dvomil, da je vsak spomin na tiste pisce predan plamenom? Zdaj bo torej nastopila druga smrt Homerja, Pindarja, Menandra in drugih slovitih pesnikov. Zdaj bo prišel koncni propad grških filozofov. Med Latinci bo sicer ostalo nekaj malega svetlobe, vendar, priznajmo, tudi ta ne bo dolgo trajala, ce se Bog na nas ne ozre z blažjim pogledom […] Tatari in Turki držijo vecino podrocja med Donom in Helespontom.52 51 Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 394. 52 Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini 3.1.210–11; prim. Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 313. MENIŠKA POLEMIKA Z RENESANCNIMI NAZORI (LITERARNO-TEOLOŠKA RAVEN) Med florentinskimi intelektualci, s katerimi je imel Mihael Trivo­lis dejavne stike (Cristoforo Landino, Marsilio Ficino, Angelo Poli­ziano), so nanj najvecji vtis naredile pridige dominikanca Girolama Savonarole, o katerem je pozneje kot Maksim Grek napisal obširen spis z naslovom Povest, strašna in vredna spominjanja. V tem bese­dilu naj bi se posredno dotaknil usode treh Florentincev, Domenica Buonvicinija, Marsilia Ficina in Giovannija Pica della Mirandola.53 Napisal je tudi niz polemicnih spisov, usmerjenih proti astrologiji, verjetno je poznal Savonarolov Traktat proti astrologiji, ki ga je sle­dnji posvetil Picu della Mirandola. Savonarola se je navezoval na Picovo delo Disputationes adversus astrologiam divinatricem, ki ga je posmrtno, leto dni po Picovi smrti na rokah Savonarole,54 izdal njegov necak Gianfrancesco della Mirandola. Med Giovannijem Pi-com della Mirandola in Girolamom Savonarolo je opaziti vzajemen nazorski vpliv. Ce so nazori ucenega dominikanca mocno vplivali na Picovo filozofijo v poslednjih mesecih življenja, je zato mogoce trditi, da je omenjeni Savonarolov spis nastajal ob branju Picovih besedil. Obe deli odražata srž tedanjih pogledov na astrologijo,55 kot so se tedaj oblikovali v florentinski duhovni eliti in so radikalno izpostavljali nasprotje med astrologijo in božjim navdihom. Ceprav je šlo za zgledovanje tudi pri Picu della Mirandola,56 se zdi, da je bil v resnici pogled Maksima Greka na renesancnem ozadju še radikal­nejši. Ni priznaval nikakršnega pomena, kaj šele dokazljivega vpliva zvezd in planetov na življenje vernika, cigar usodo je v celoti prepuš-cal volji kršcanskega Boga. Kajti kljub temu, da filozofija Pica della Mirandola upošteva svetopisemsko sporocilo, je v njegovem spisu O clovekovem dostojanstvu še vedno tudi jasno izraženo upoštevanje, celo cašcenje, planetov in zvezd: Tam blande vocati, tam benigniter invitati, alatis pedibus quasi ter­restres Mercurii, in beatissimae amplexus matris evolantes, optata pace perfruemur […] Citemus et Mosem ipsum a sacrosanctae et ineffabilis intelligentiae fontana plenitudine, unde angeli suo necta­ 53 Denissoff, Maxim le Grec et l'Occident, 166–168. 54 Martines, Scourge and Fire, 219. 55 Prim. Gigante, »Introduzione, E Profetta e le stelle«, 9. 56 Francesca Romoli, »'Trattato contra li astrologi' Girolamo Savonarola i 'Slovo pro- tivy tšcašcihjsja zvezdozreniem predricati o budušcih i o samovlastii celovekom' Maksima Greka«, 1–17. re inebriantur, paulo deminutum. Audiemus venerandum iudicem nobis in deserta huius corporis solitudine habitantibus leges sic edi­centem: Qui polluti adhuc morali indigent, cum plebe habitent extra tabernaculum sub divo […] Quo forte fit ut et Caldei in eius genesi qui philosophus sit futurus, illud desiderent, ut Mars et Mercurium triquetro aspectu conspiciat. Na tako vabljiv klic, na tako blagohotno povabilo, bomo z okrilje­nimi nogami kakor zemeljski Merkurji poleteli v objem presrecne matere in užili zaželeni mir […] Poklicimo za prico celo samega Mojzesa, ki stoji le malo niže od vira polnosti presvete, neizrekljive umnosti, s katere nektarjem se opijanjajo angeli. Slišali bomo cas­titljivega sodnika, kako nam, ki živimo zapušceni v pustinji svojih teles, oznanja zakone: tisti, ki so še necisti in ne potrebujejo po­duka moralne filozofije, naj prebivajo skupaj z ljudstvom izven šo­tora. […] In morda ravno zaradi tega tudi Kaldejci zahtevajo, da ob rojstvu tistega, ki naj bi nekoc postal filozof, Mars gleda Merkurja v trikotnem soju.57 Omemba moralne filozofije v tem odlomku nemara vodi k Piccolo-miniju, saj je obveljal za enega od zacetnikov renesancnega moralne­ga pisanja.58 A ost Maksima Greka je bila naperjena proti »ljudskim lažnivcem, prerokovalcem iz zvezd, ki vse ljudi odganjajo od razum­ske presoje in od vladanja bistvu vsega ustvarjenega, od Tistega, ki vidi prihodnost vseh ljudi – s tem ko s Fortuno, to pomeni s sreco, in planeti in z zodiakom, zelo nepobožno pojasnjujejo upravljanje sveta«.59 Utemeljeno je misliti, da se je Maksim Grek navezoval na mit o Fortuni, ki je postal med Florentinci priljubljen še zlasti leta 1494,60 ko je tam bival kot Mihael Trivolis in so intelektualci kazali precejšnje zanimanje za epikurejski nauk. Zato je pozneje v svojih spisih Maksim obsojal sleherno zanašanje na zmotljiva cloveška dognanja in prisegal na presojo (individualnega posameznikovega!) razuma: »Ce bomo izgubili razum, bomo kakor Kaldejci, muslimani in Latinci, ki se zanašajo na kolo srece.«61 To trditev je ponavljal v vec inacicah in jo navezoval tudi na privržence epikurejstva,62 med 57 Garin, Giovanni Pico della Mirandola, 24 in nasl.; Pico della Mirandola, O clo­ vekovem dostojanstvu, 14–15; 23; prevedel Brane Senegacnik. 58 Harlfinger, Graecogermania, 213. 59 Moskva, Rossijsskaja gosudarstvennaja biblioteka (RGB): Mss. Rum. 264, l. 12 r. 60 Dictionnaire de la Renaissance italienne, 137. 61 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 27 r. 62 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 28 r. katerimi je izpostavil Nemce (»Germane«) in Latince (»Lahe«), ki so verjeli v mit o Fortuni. Tega mita Maksim Grek ni povezoval samo z delovanjem zlih duhov (»besov«),63 temvec je njegov izvor iskal v starejših naukih Hebrejcev, Egipcanov, Sircev in Arabcev, ki so ver­jeli v astrološke napovedi.64 Njihova stališca je imel za bogoborska.65 V tem smislu omemba kaldejskega nauka v Devetsto tezah Pica della Mirandola, v poglavju »Šest sodb po mnenju kaldejskih teo­logov«, ne dosega nazorske strogosti Maksima Greka, saj temelji na številski, kaldejski, nemara celo kabalski predpostavki o nekem vedenju.66 Prav tako bi humanisticna prepricanja Eneja Silvija Pic­colominija nemara lažje opredelili z njegovim verovanjem v vpliv planetov in zvezd na cloveško usodo. A zdi se verjetno, da se je ceda­lje bolj zavedal varljivosti takšnih napovedi in sugestij, saj je loceval med tistimi, ki napovedujejo posameznikovo usodo ob rojstvu, in tistimi, ki napovedujejo tekoce dogodke, kot je to natancno opredelil v avtobiografiji Komentarji.67 Omenjeno pa zgolj nazorno prikazuje tedanjo intelektualno vzdušje med renesancnimi humanisti, med katerimi je astrologija veljala za eno od pomembnih znanstvenih ved.68 Ob upoštevanju navedenega je lažje razumeti rastoce nasproto­vanje astrologiji v delih Maksima Greka, ki je s svojim posebnim razumevanjem biblicnega jezika in celote Svetega pisma za edine verodostojne štel svetopisemske prerokbe. Skliceval se je zlasti na starozavezne preroke in psalme. Posebno pozornost je posvecal bib-licnim pesmim, ki so predstavljale osnovo bogoslužnih hvalnic in so sledile po branju 150 psalmov. Te pesmi je prevedel dvakrat. Prvic z interpretativnimi komentarji vzhodnih in zahodnih cerkvenih oce­tov69 leta 1520, drugic pa štiri leta pred smrtjo, leta 1552, v Liturgic­nem psaltru, kjer je omenjene hvalnice podal v jezikovno precišce­nem prevodu. Na verodostojnost teh pesmi se je pogosto skliceval tudi v svojih spisih in jih uporabljal kot del teološke argumentacije. Tak pogled, ki ima svoj smisel v liturgicno-teološkem razumevan­ 63 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 16 v. 64 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 14 v–l. 15 r. 65 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 17 r. 66 Pico della Mirandola, Devjat'sot tezisov – Conclusiones sive theses DCCCC, 129. 67 Pius II, Commentaries, 65. 68 Dictionnaire de la Renaissance italienne, 40. 69 Ce naštejemo le nekatere z nazivi, kot so poimenovani v rokopisu (Moskva, Državni zgodovinski muzej (GIM): Šhuk. 4): Teodor Kirski, Gregor Nazianški, Didim, Evzebij iz Cezareje, Janez Krizostom, Akvila, Atanazij Veliki, Vasilij Kapadokijski, škof Asterij, Viktor Prezbiter, Evdoksij Filozof, Teodor Iraklij, Nikola Prezbiter, Diodor, Kiril Aleksandrijski, Isihij, Teodor Antiohijski. ju kristologije, se je razširil z razcvetom bizantinske himnografije, še posebej z bogoslužnimi hvalnicami v cast Bogorodici70 in v teo­loških komentarjih liturgicne službe, »božje liturgije«.71 Še pod-robneje se je Maksim Grek posvecal tretji liturgicni pesmi, »pesmi prerokinje Ane«, Samuelove matere (1 Sam 2,1–10), ki jo je štel za neposredno pricevanje Svetega Duha Tolažnika (Parakleta).72 To pe­sem je razumel kot potrditev tega, kako nesmiselno je zaupanje v as-trološke napovedi. Vendar pesmi ni interpretiral s pomocjo znanih patristicnih komentarjev, ampak je predlagal povsem lastno fatalis­ticno-teološko razumevanje. Poleg številnih protiastroloških spisov je tri spise naslovil O tretji pesmi prerokinje Ane ali Proti astrologom, ki predstavljajo razlicice razmisleka o božji previdnosti. V spisu z naslovom V pismu nekemu menihu, nekdanjemu igumenu, o nemški skušnjavi, Fortuni in njenem kolesu, je zapisal: ....... ..., .... .... ......., ....... ....... ........ ........ // . ......... ..... . ..... .. ............... ........ . .......... ....., ........... .... ... . ... ........... .......: »....... ...... . ......., ........ . ....., ............ .. ..... .... . .. ...... .......... .....«. .... ...., ... ...., . ......... .........? ».. ....... ..., ...., .. ....... ..... . ......... ....... ...........« Pokesaj se, pokesaj se zaradi Boga, in odskoci od take nemške skuš­njave // in izpoveduj cisto in neposredno z Davidom in Ano, ki sta bila od Boga navdihnjena: »Gospod nekoga pahne v revšcino in nameni drugemu bogastvo, nekoga pokori in drugega poviša, od zemlje dviga ubogega in iz blata potegne siromašnega.« Cemu le, povej nam, sveta prerokinja? »Da bi ga posadil skupaj s krepkimi na prestol, kjer ga bodo slavili prihodnji rodovi.«73 Tak teološki razmislek, ki temelji na biblicnih sholijah, sicer pa izhaja iz osebnega doživljanja bogoslužja, je bil lasten kljucnemu bizantinskemu teologu šestega stoletja Maksimu Spoznavalcu,74 katerega meniško ime je Maksim Grek prejel ob vstopu v atoški sa­ 70 Salaville, Liturgies orientales, 75; 93. 71 Vec o tem Bornert, Les commentaires byzantins de la divine liturgie de VIIe au XVe sičcle, 1966. 72 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 16. 73 Grek, Socinenija 2, 305. 74 Bornert, Les commentaires byzantins de la divine liturgie, 117–123. mostan Vatoped leta 1506. V Anini pesmi je prepoznaval resnico, da so vse cloveške usode odvisne samo od božje volje in da za vsa slehernikova ponižanja ali povišanja skrbi zgolj najvišja kršcanska instanca. Znacilno zanj je sklicevanje v obliki aluzije na kršcan­skega Boga v Sveti Trojici.75 Nekje zapiše: »Mi, blagoverni kristjani, izpovedujemo Kristusa Boga, ki ureja in vodi vse. In ne s cloveškimi pomisleki in nasveti, ampak z božjim razmislekom in z njegovimi potmi, ki jih ni moc docela izkusiti, so ustvarjena in usmerjana vsa cloveška bitja.«76 S tem prepricanjem je Maksim Grek utemeljeval specificno strogost svojega pravoslavnega nazora, ki je izvirala iz vere v božji razum, to bistveno vsebnost cloveške duše, ki veruje. Tudi papež Pij II. se je v svoji strogosti v cetrti knjigi avtobiograf­skih Komentarjev skliceval na besede preroka Ezekiela (Ezk 33,11), ko je zapisal: »Cerkev je pravzaprav blažja, saj grešniku ne želi smrti, ampak njegovo prenovo.«77 Maksim Grek pa razumljivo ni zavracal koristnosti astroloških – bolje receno astronomskih – napovedi glede naravnih pojavov, ki so lahko koristni pri vremenu, razmerah na morju, poljedelstvu itd.78 V spisu z naslovom Proti vedeževalski astrologiji pravi: ........ ........ ............ .... ...... ......... . ........, ...., ...... .......... .... ............. ......... ......... .. .... ... ........... ... ..... . .......: »...... ... ........ ...., ....... .. . ....., ....... . ...... ........ ..., ... . ... .........; .. .. ........., ... ........ .. ... ....... ..... . ........, // ........... .. . ......., ....... . ...... . ......, . ..... .... ...... ..; .. .. ........... ..... ........., ........ .... ..... ..... Poslušajmo smiselnost besed svetega oceta Janeza Damašcana in zapustimo, rotim vas, skušnjave prerokovalcev iz zvezd, ki so za-celi vse obvladovati. Takole jasno govori ta božanski oce in ucitelj: »Heleni so vendar z zvezdami, soncem, luno in z vzhodom in zaho­dom razumeli vse, kar nas je ustvarilo. Mi pa pravimo, da so ta zna­menja dobra za dež in sušno obdobje, // za hlad in toploto, za vlago in sušo in veter, nikakor pa ne za naša dejanja. Mi smo samostojni in imamo svojo voljo, da sebi vladamo, vladarji smo lastnih dejanj.«79 75 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 26. 76 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 28 r. 77 Pius II, Commentaries, 281. 78 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 15 v. Maksim Grek, ki je prisegal na nespoznatnost ali »globino nedosegljivih božjih usod« in volje Najvišjega,80 je v verujocem cloveku videl obdarjenost s pobožnostjo in z obcudovanjem »nebesne filozofije«.81 Nasprotje temu po njegovem predstavlja tisto, kar meji na živalskost in na nerazumnost. Zdi se, da je v takem pogledu mogoce prepoznati gledišce, ki so ga širili uceni menihi renesancne Italije.82 Podobno je papež Pij II. razmišljal v svojem odzivu na nasvete slehernikov. Tako je spregovoril o sebi, v retoricni tretjeosebni obliki v svojih avtobiografskih Komentarjih: Risit consilium pontifex, iubensque Romanos accedere ac sellam subire: »Super aspidem,« inquit, »et basiliscum ambulabis, et con-culcabis leonem et draconem.« Quod propheticum et alias saepe impletum est, et nunc implebitur. Nam quae immanior fera est quam homo? Quae bestia peiora facit, quam homo? Verum animal mutabile homo est, et saevissima saepe mitescunt ingenia. Papež se je nasmehnil njihovemu nasvetu in je, ko je predlagal zbližanje z Rimljani, navedel mesto: »Cez leva in gada boš stopal, poteptal boš mladega leva in morsko pošast.«83 Ta prerokba se je v preteklosti že pogosto uresnicila in bo izpolnjena tudi danes. Katera zver je bolj divja od cloveka? Katera divja žival naredi vec slabega? Pa vendar je clovek spremenljiva žival in še tako okrutna narava se pogosto omehca.84 Maksim Grek je imel sklicevanje na astrološke napovedi za nepos­redno zavracanje delovanja Svetega Duha in pomena krsta, za pole-miziranje z dogmo Svete Trojice,85 za nasprotovanje môci križanega Odrešenika. Našteto je bilo zanj primerljivo z neupoštevanjem osnovnih Kristusovih zapovedi.86 Za slednje je našel dokaze celo 79 Grek, Socinenija 2, 154. 80 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 17 v. 81 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 15. 82 Hay, Italy in the Age of the Renaissance 1380–1530, 302. 83 Ps 91,13. 84 Pius II, Commentaries, 365. 85 R., Rum. 264, l. 15. 86 L. 24 v. pri anticnih mislecih; v smešenju vere v mit o Fortuni se je sklice-val na Platona in Kebeta.87 Temelj njegovega besednega boja pa je predstavljala Biblija: Mojzes in Izaija,88 psalmi, Pavlovi pismi Efe­žanom (Ef 5,5–6) in Kološanom (Kol 2,8). Na podlagi Pavla je os­noval lastno hierarhijo znanja. Loceval je zunanje znanje (filozofija, retorika, logika, matematika, geometrija, dialektika, astronomija) in notranje znanje (vse asketsko in meniško vedenje, ki ga vernik pridobi z notranjo kontemplacijo, branjem Svetega pisma in svetih spisov ter z molitvijo). Notranje vedenje je poimenoval »teologija Gospoda Jezusa Kristusa«.89 Podobno locevanje znanj na zunanje in notranje je najti pri prvi generaciji grške diaspore (Teodor iz Gaze, Konstantin Laskaris, Manuel Hrizoloras, Demetrij Halkondil, Mak­sim Planudes)90 in drugih tedanjih bizantinskih filologih, ki so pisali slovnice in z njimi povezane filozofske spise, namenjene tujcem, ki niso znali grško. Maksim Grek je nasprotoval omenjenim naukom predvsem zato, ker zanje ni našel svetopisemske podlage ter je v njih videl zgolj cloveško spekulativnost. Poudarjal je moc kesanja in vere od krsta naprej; le to lahko pripomore k odrešenju duše. V dialoškem spisu Pogovor med dušo in umom je zapisal, kako je najpomembnejša lastnost cloveške duše, da je »besedna in nesmrtna«,91 s cimer je želel povedati, da je duša doumljiva in sama najbolj dovzetna za besede in racionalno oblikovane premise. Cloveka je pojmoval kot obdar­jenega s sposobnostjo za doumevanje božjega razuma, kot bitje, ki lahko svoj um bistri zgolj v cujecnosti in pozorni molitvi. Zdi se, da je mogel tak nazor delno povzeti po antropološki hierarhiji, last-ni teološki misli Maksima Spoznavalca. V spisu Ne zvezde ali kolo Fortune, previdnost božja vodi vse cloveško je Maksim Grek zapisal: ..... . ........... ...... ........... ........... . ............ .... .... ......, .......: »[…] .. ........ .. ... ....... ...., .. ..... .. .... ......... .............­.. ...... ............ ....., . .. ........ ... ..... . ... ............ .......« 87 L. 14–15v. 88 L. 25 v. 89 Grek, Socinenija 1, 194. 90 Robins, The Byzantine Grammarians, 201. 91 Grek, Socinenija 2, 253. Kakor nas najbolj modro in pobožno uci božanski Maksim Spoz­navalec, rekoc: »[…] Po bistvu uma je naše delovanje, da se v nas navzoci besedni del vedno podreja božanski besedi ter da vlada ne­besednemu delu, ki je tudi prisoten v nas.«92 V psalmih je Maksim Grek našel odgovor, da vse v njih napovedane nesrece, požari in vojne pravzaprav pomenijo prihodnje (oziroma zanj tedanje) islamske napade na kršcansko vero.93 Papež Pij II. ne­mara prav zaradi pogostega sklicevanja na svetopisemske besede za mnoge poznejše teoretike humanizma predstavlja uganko, saj se ne sklada s podobo tipicnega renesancnega individuuma.94 Ceprav je bila tudi za mnoge humaniste in protestantske reformatorje Biblija osnovno sredstvo, s katerim so pozivali k duhovni obnovi cloveka,95 je bilo obema obravnavanima avtorjema skupno predvsem zavedanje nevarnosti, ki je tedaj pretila kršcanski veri v osrednji Evropi. Pisa-nje obeh je treba zato razumeti v luci tedanjega nazorskega ozad­ja, ki ga predstavlja renesancno zavzemanje za uveljavitev dogme o nesmrtnosti duše. Papež Pij II. je namrec svoje prizadevanje za uresnicenje križarske vojne proti Turkom razumel kot najtesnejšo, ceprav posredno, zahtevo po zašciti vseh kršcanskih duš, kot je sam zapisal v Komentarjih: Messis quidem multa, operarii autem pauci. Messis nostra, fratres, animarum salus est; ager, in quo metimus, Ecclesia, quam vestro consilio regendam accepimus: hanc contra Turchos et infideles alios tueri debemus, ex hac tribulos et malas herbas, hoc est haereses et pravos mores, extirpare cogimur. Žetev je velika, delavcev pa malo. Naša žetev, bratje, je odrešitev duš; polje, kjer žanjemo, je Cerkev, ki jo moramo po vašem sklepu voditi. Cerkev je tista, ki jo moramo braniti pred Turki in neverniki; iz Cerkve moramo izvleci trnje in zastrupljene osti – krivoverstva in blazna ravnanja.96 92 Grek, Socinenija 2, 155. 93 Moskva, RGB: Mss. Rum. 264, l. 26 v. 94 Izbicki, »Introduction (From Private Person to Posterity)«, 7–9. 95 Delumeau, La civilisation de la renaissance, 145–146. 96 Pius II, Commentaries, 227. ZAKLJUCEK Morda ni nakljucje, da se niz spisov Maksima Greka zacenja s pri­zorom, ob katerem avtor navaja novozavezne besede iz Jakobovega pisma (Jak 1,17) s prizorom slehernika, na katerega se zliva božanska svetloba. S tem je upodobil pravico cloveka do vidne luci, ki jo je Maksim razumel kot jasno potrdilo Kristusove milosti. Enacil jo je s svetopisemsko svetlobo nebesnega svoda, kakor jo je doumel iz psalma 18, ki ga je tudi obširno interpretiral.97 V njegovem sistemu pravoslavne teologije je prav element element zrenja ali videnja, ki ga je delno povzel po nazoru Janeza Damašcana, predstavljal posred­niško bistvo ikonografsko in teološko predstavljene hierarhije Sve­te Trojice. Zato je bila za njegovo pravoslavno teologijo znacilna svojevrstna vizualno doumljiva podoba Božjega Sina, ki jo lahko razumemo kot neposreden duhovni sad branja svetopisemskih besedil in pisanja teoloških spisov. Sinteticno združevanje tako av-tobiografskih kot teološko-liturgicnih prvin je prisotno v skoraj vseh Maksimovih spisih, tudi v besedilu z nazornim naslovom Odgovor o popravljanju ruskih knjig, pa tudi proti tistim, ki govorijo, da je Gos-podovo telo po vstajenju od mrtvih postalo neopisljivo, v katerem je omenjeno videnje opisljive podobe Božjega Sina tudi argumentirano: .. .. .......... ... ... ... .. ...... ......... .......... .... . ... ....... ......... ....... .......... .. 33 ....., ... .. ............... ........ . ............ . ......... ......... ............. .. ...... ........ ........... .... .. ........... . ... ......... ....., .. ..... .......... ... ......... .... ..., ... .... ......... . .......... ...... .... .. .............., ........ .... . .., .... ......... ..... ......, ... ....... ............ Jaz bi vam vse podrobno razložil na podlagi spisov blaženega Ja­neza Damašcana, kot ta piše v 33. poglavju, kjer teološko povsem jasno razsoja o telesnem zrenju Edinorojenega. A dokler so besedi-la v vaših svetih knjigah na razlicne nacine poneverjena, vam tega nisem smel ponuditi, ceprav je to dobro branje, ki celo nerazumne in neredne usmerja k Bogu. Pa vam bom predlagal tudi to, ko bom dobil grško knjigo, ce mi bo to Bog blagovolil nakloniti.98 97 Prim. Ivanov, Literaturnoe nasledie Maksima Greka, 173. 98 Grek, Socinenija 2, 143. Res so Maksimu Greku ob prvem sojenju leta 1525 odvze­li tudi njegove grške knjige, med katerimi je bil tudi izvod Janeza Damašcana. S takšnim razumevanjem Svetega pisma, še posebej s kristološko interpretacijo Stare zaveze, je Maksim Grek odsev notranje svetlobe razumel zgolj kot uverturo v osebno molitev, kot iniciacijski trenutek, ki pomeni zacetek poglobljenega pisanja. Asketska usmerjenost je bila zanj korak k ozavešcanju notran­je svetlobe kot znanilke božje Modrosti. Prav z avtobiografskim znacajem svojih spisov pa je bistveno zaznamoval svoje ustvarjanje z renesancnim humanizmom, v katerem se je avtobiografski žanr uveljavil kot eden najbolj izvirnih. Primer renesancne avtobiografije,99 skupaj s sledovi srednjeve­škega patosa v tretjeosebni naraciji in s prepletanjem tako posvetnih kot ožje cerkvenih tem, je predstavljalo prav avtobiografsko delo Komentarji Eneja Silvija Piccolominija, ki ga je zacel pisati, ko je bil okronan za papeža Pija II., in ga je koncal na predvecer svoje smrti. V svojih Komentarjih je Piccolomini o poslanstvu, ki ga je sprejel s papeškim nazivom, zapisal, da se mu je razodelo kot svoboda, za katero je verjel, da more biti prek papeške službe dostopna tudi vsem ostalim verujocim.100 Piccolominijeva odlocitev, da po mnogih letih v vlogi cesarjevega tajnika in dvornega pesnika stopi na posveceno pot, je dozorela leta 1446. V pismu 13. avgusta leta 1447 je zapisal, da se je odlocil za meništvo.101 Najprej je služil kot nižji diakon, nato osem mesecev kot diakon. V pismu Giovanniju Campisiju je omenil, kako se je odlocal med dvema oblikama kršcanskega življenja, med laiško in kleriško, in slednjic izbral red svetega Petra.102 Leta 1447 je postal tržaški škof, leta 1450 je bil imenovan še za sienskega škofa, 19. avgusta 1458 je bil izvoljen za papeža. Njegova dejanja in besedila potrjujejo, da je pojmoval posameznika kot nekoga, ki ima pravico, da se po letih posvetnih življenjskih izkušenj prostovoljno odloci za življenje v veri, ki naj naposled predstavlja njegov izraz – tudi jezikovni. Dejavno teološko prepletanje zahodne in vzhodne kršcanske misli, pridobljeno tako v procesu intelektualnega napredovanja kot tudi v osebni molitvi, je obema obravnavanima avtorjema omo-gocilo poseben pogled na posameznika, ki je bil v casu, ko je bilo kršcanstvo na preizkušnji, poklican prevzeti odgovornost (in krivdo) za pot k odrešenju vseh kršcanskih duš. 99 Dictionnaire de la Renaissance italienne, 41–42. 100 Pius II, Commentaries, 353. 101 Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 278. 102 Izbicki, Reject Aeneas, Accept Pius, 232–233. BIBLIOGRAFIJA Rokopisi Moskva, Državna knjižnica (RGB), rokopisni oddelek, zb. Rum. 264. Moskva, Državni zgodovinski muzej (GIM), rokopisni oddelek, zb. Sin. 791. Moskva, Državni zgodovinski muzej (GIM), rokopisni oddelek, zb. Shuk. 4. Sekundarni viri Bornert, René. Les commentaires byzantins de la divine liturgie de VIIe au XVe sičcle. Pariz: Institut français d'études byzantines, 1966. Delumeau, Jean. La civilisation de la renaissance. Pariz: Arthaud, 1984. Denissoff, Élie. Maxime le Grec et l'Occident: Contribution ŕ l'histoire de la pensée religieuse et philosophique de Michel Trivolis. Paris: Bibliothčque de l'Université, 1943. Dictionnaire de la Renaissance italienne. 2. izd. Ur. J. R. Hale in Patrick de Mauries. Pariz: L'univers d'art, 1992. Fonkic, B. L. »Predislovie«. V: Maksim Grek: Socinenija. T. 1, 83–84, opombe. Moskva: Indrik, 2008. ——— . »Dve paleograficeskie zametki k izdaniju aktov Kastamonita (novye avtografy Ioanna Evgenika i Maksima Greka)«. V: Greceskie rukopisi i dokumenty v Rossii v XVI – nacale XVIII v., 57–59. Moskva: Indrik, 2003. Garin, Eugenio, ur. Giovanni Pico della Mirandola: Oratio de hominis dig-nitate. Pordenone: Edizioni studio tesi, 1994. Garzaniti, Marcello. »Svjašcennoe pisanie i auctoritates u Maksima Greka«. Trudy Otdela Drevnerusskoj Literatury. Ur. O. V. Pancenko. T. 64. IRLI. Sankt Peterburg: Rostok, 2016. 32–46. Geanakoplos, Deno J. Byzantine East and Latin West. Oxford: Archon Books, 1978. Gigante, Claudio. »Introduzione, E Profetta e le stelle«. V: G. Savonarola: Contro gli Astrologi. Rim: Salerno Editrice, 2000. Grek, Maksim. Socinenija 1. Moskva: Indrik, 2008. ——— . Socinenija 2. Moskva: Rukopisnye pamjatniki drevnej Rusi, 2014. Harlfinger, Dieter. Graecogermania: Griechischstudien deutscher Humani­ sten. New York: Acta Humaniora, 1989. Hay, Denys, in John Law. Italy in the Age of the Renaissance 1380–1530. Lon­don: Longman, 1989. Henry, Paul. Études plotiniennes I: Les états du textes de Plotin. Bruselj: Museum Lessianum, 1939–1941. Ivanov, A. V. Literaturnoe nasledie Maksima Greka. Leningrad: Nauka, 1969. Izbicki, Thomas M. »Introduction (From Private Person to Posterity)«. V: Reject Aeneas, Accept Pius: Selected Letters of Aeneas Sylvius Piccolomini (Pope Pius II), 2–57, ur. in prev. Thomas M. Izbicki, Gerald Christianson in Philip Krey. Washington: Catholic University of America Press, 2006. ——— , Gerald Christianson in Philip Krey, ur. Reject Aeneas, Accept Pius: Selected Letters of Aeneas Sylvius Piccolomini (Pope Pius II). Washing­ton: The Catholic University of America Press, 2006. Legrand, Émile. Bibliographie hellenique ou description raisonne des ou­vrages publiés en grec par des Grecs aux XVe et XVIe sičcle. Pariz, 1885. Martines, Lauro. Scourge and Fire: Savonarola and Renaissance Italy. Lon­don: Pimlico, 2009. Messerve, Margaret, in Marcello Simonetta, ur. Pius II: Commentaries 2. Books III–IV. The I Tatti Renaissanse Library. Firence: Harvard Uni­versity Press, 2007. Mirandola, Pico della. Devjat.sot tezisov – Conclusiones sive theses DCCCC. Moskva: Izd. Russkoj hristianskoj gumanitarnoj akademii, 2010. Pokrovski, N. N. ur. Sudnye spiski Maksima Greka i Isaka Sobaki. Moskva: Tipografija Gau, 1971. Robins, Robert H. The Byzantine Grammarians. Trends in Linguistics. Ber­lin, New York: Mouton de Gruyter, 1993. Romoli, Francesca. »'Trattato contra li astrologi' Girolamo Savonarola i 'Slovo protivy tšcašcihjsja zvezdozreniem predricati o budušcih i o sa­movlastii celovekom' Maksima Greka: Opyt sopostavitel'nogo analiza. V: Wiener Slavistischer Jahrbuch (Neue Folge), 3, 1–17. Dunaj, 2015. Salaville, Sévérien. Liturgies orientales. Pariz: Librarie Bloud&Gay, 1932. Senegacnik, Brane, prev. Giovanni Pico della Mirandola: O clovekovem dosto­ janstvu, spremna beseda Igor Škamperle. Ljubljana: Tretji dan, 1997. Siecinski, Edward A. The Filioque: History of a Doctrinal Controversy. Ox­ford: Oxford University Press, 2010. Sinicyna, N. V. »Rannee tvorcestvo Maksima Greka«. V: Maksim Grek: So­cinenija. T. 1, 9–15. Moskva: Indrik, 2008. ——— . Maksim Grek v Rossii. Moskva: Nauka, 1977. Speranzi, David. »Michele Trivoli e Giano Lascari: Appunti su copisti e ma-noscritti greci tra Corfů e Firenze«. Studi Slavistici 7 (2010): 263–297. Totaro, Luigi. »Il pio Enea: un papa umanista«. Siena – dalle origini alla fine della repubblica. Ur. Roberto Barzanti, Giuliano Catoni, Mario De Gregorio, 371–383. Firence: Edizioni ALSABA, Siena, 1995. Verdičre, Charles Hippolyte. Essai sur Aeneas Sylvius Piccolomini. Pariz: Joubert, Librarie-Editeur, 1843. Wolkan, Rudolf, ur. Der Briefwechsel des Eneas Silvius Piccolomini. Fontes rerum Austriacarum. Dunaj: Kaiserliche Akademie der Wissenschaf-ten, 1909-1918. Zajc, Neža. »Some Notes on the Life and Works of Maxim the Greek (Mi­ chael Trivolis, ca 1470 – Maksim Grek, 1555/1556): Part 2: Maxim the Greek's Slavic Idiolect«. Scrinium 12 (2016): 375–382. POVZETEK Prispevek prek primerjalne analize biografskih dokumentov, na­zorov, literarnih in teoloških del obravnava dva kompleksna rene­sancna nacina za razumevanje humanisticnega individuuma, kot se odražata v delih svetega Maksima Greka in Eneja Silvija Piccolomi­nija. Primerjava dveh teologov, ki sta precejšen del življenja preživela v stiku z renesancno mislijo, pokaže, kako je slednja zaznamovala tudi njuna teološka sistema ter zaostrila njuno ortodoksnost v ne­popušcanju tedaj aktualnemu antropocentrizmu. Obema avtorjema so skupne: osebna raba jezika (idiolekt); odprto in ustvarjalno spre­jemanje tako vzhodnega kot tudi zahodnega kršcanstva; nasproto­vanje krivoverskim locinam; poudarjen kristološki teocentrizem; zavedanje ogroženosti kršcanskega sveta; avtobiografskost njunih del. Prav v združevanju vzhodnih in zahodnih kršcanskih elemen­tov ter v izpostavljenem in prepoznavno osebnem interpretiranju svetopisemskega sporocila je mogoce utemeljiti podobnost primerja­nih nazorov. Povecana avtobiografskost njunih spisov prica o mocni vezi z renesancnim humanizmom. KLJUCNE BESEDE:humanisti, božanske modrosti, teološki nazor, posameznikov osebni jezik, pisma, avtobiografija, astrologija AENEAS SILVIUS PICCOLOMINI AND SAINT MAXIMUS THE GREEK – THE CONCEPT OF HUMANISTIC INDIVIDUUM ABSTRACT The paper carries out a comparative analysis of the biographical do­cuments, theological and literary writings, as well as worldviews of two complex Renaissance concepts of the humanistic individuum, as seen in the works of Aeneas Silvius Piccolomini and Saint Maximus the Greek. A comparison between the two theologians, both marked by the Italian Renaissance, shows how their experience imbued their views with a specific orthodoxy and a distinct theocentrism. Both authors used their personal language, an idiolect; were active in their reception of Western and Eastern Christianity; confronted heretical teachings; and represented Christological theocentrism as well as an awareness that Christian civilization is under threat. Similarly, both employed an autobiographical tone in their respective writings. The synthesis and juxtaposition of Western and Eastern elements of Christianity in their works and a significant number of perso­nally interpreted Biblical references that are otherwise very speci­fic to Renaissance literature confirm the similarity of both writers' worldviews. Autobiographical characteristics of their works betray the specifically Renaissance context of their writings. KEYWORDS:humanists, theological writings, idiolect, autobiography, letters, astrology Visovac, 29. 8. 1932, simpaticni gostitelji - franciškani iz samostana Visovac, med njimi predstojnik samostana Visovac Pavao Perišic in pater Šimun Slavica, na desni je Murko DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.103-119 Joža Lovrencic in makaronska latinšcina v Sholarju iz Trente Anja Božic* in David Movrin** Slovenska literarna zgodovina se pri Jožu Lovrencicu osredotoca predvsem na njegovo mladostno liriko.1 Ta je vecinoma zajeta v pesniški zbirki Deveta dežela (1917), ki jo omenjajo vsi glavni slo­venski literarnovedni prirocniki,2 njegove pesmi najdemo v vseh pomembnejših antologijah slovenske lirike. Uvršcajo jih med prve ekspresionisticne zbirke, Lovrencica štejejo za zacetnika svobodnega verza.3 Vendar pa je lirika le manjši del njegovega obsežnega lite-rarnega opusa. Kvantitativno gledano je vecina njegovih prejšnjih in kasnejših pesmi pisana v klasicni obliki; obenem je bil Lovrencic veliko bolj produktiven kot pisec pripovednih del.4 Ta so obravna­vana redkeje in na prvi pogled ne izstopajo. Nosijo pa poseben pecat Lovrenciceve individualnosti, ki tu izstopa celo bolj kot pri njegovi ekspresionisticni poeziji v svobodnem verzu. Pomemben element je tu njegova velika razgledanost na podrocju literarnega izrocila, zlasti klasicne filologije. Hkrati ta dela prikazujejo mocan vpliv socasnih tako zgodovinskih kot njegovih osebnih življenjskih prelomnic in s tem posredujejo niz avtobiografskih informacij. Tako zgovorno upodabljajo Lovrencicevo kompleksno osebnost in tesno povezanost * Oddelek za srednjeveške študije CEU, Nador u. 9, Budimpešta, anjaa.bbozic@gmail.com ** Oddelek za klasicno filologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, Aškerceva 2, Ljubljana, david.movrin@ff.uni-lj.si 1 Branko Melnik, »Staro in novo v pesniškem opusu Joža Lovrencica«, 69. 2 Seznam v clanku, ki ga je objavil Darinko Kores, »Joža Lovrencic: Sholar iz Trente: ob štiridesetletnici pisateljeve smrti«, pregled razlicnih ocen njegovega ustvarjanja pa v predgovoru Jožeta Faganela ob izdaji Lovrencicevih pisem, Joža Lovrencic, Ves vaš ljubeci ocka: Pisma hcerki Nini. 3 Aleksander Bjelcevic, »Slovenski svobodni verz do sredine tridesetih let 20. sto­letja«, 103. 4 Melnik, »Staro in novo v pesniškem opusu«, 69. njenih glavnih sfer: to so globoka pripadnost kršcanstvu, neomajna pedagoška vztrajnost in izredna afiniteta do sveta rimske in grške antike. Vse to se je povsem naravno prepletlo z njegovim ustvarja­njem, o cemer prica tudi spontano jezikovno prehajanje v njegovih delih. BIOGRAFSKE OKOLIŠCINE V Kredu pri Kobaridu rojeni Lovrencic se je s klasicno kulturo in še posebej z latinšcino sreceval že od otroštva. Šolal se je na goriški gimnaziji in je prvo leto stanoval v Alojzijevišcu, do sedmega raz­reda pa v malem semenišcu, saj naj bi na materino globoko željo postal duhovnik. Žilico za pisanje je imel že kot otrok, kot v povesti Med Scilo in Karibdo (1930) pravi sam,5 in že v šoli je pisal in urejal »dva nekaka politicna lista, dva leposlovna, ilustrirana«.6 Po izstopu iz semenišca je v Gorici dobil še vec veselja in skupaj s šolskimi to-variši je urejal ter pesnikoval v vrsti rokopisnih listov, ki so jih pri­pravljali skrivaj, da vodstvo šole ali semenišca ne bi poseglo vmes.7 Do mature leta 1910 je imel objavljenih že precej pesmi in drugih literarnih del. Navdih in zgled je sprva iskal pri starejših slovenskih avtorjih, ki jih je z zanosom bral že v dijaških letih.8 Kasneje je po Župancicevem zgledu vzpostavil nov odnos do ritma in metruma,9 nato pa se usmeril v strnjen in slikovit ekspresionizem, formalno pa prešel k svobodnemu verzu.10 V letih 1913–1917 je spisal, nato pa v omenjeni pesniški zbirki Deveta dežela tudi objavil glavni del svoje ekspresionisticne poezije.11 Kasneje je njegova ustvarjalnost v tej smeri polagoma zamirala in v letih 1918–20 je v Domu in svetu objavil le še nekaj ekspresionisticnih pesmi. Ves cas pa je objavljal 5 Za celotno izdajo glej Joža Lovrencic, Med Scilo in Karibdo. 6 Nepodpisana študija »Elementi ekspresionizma pri Joži Lovrencicu«, v: Arhiv Joža Lovrencica (Oddelek za klasicno filologijo, FF UL), 3. 7 V povesti Med Scilo in Karibdo najdemo opis, kako je mladi dijak pod mizo skri- val novo številko Ljubljanskega zvona, da je ne bi odkrili predstojniki v domu. Prav zaradi takšnega obcutka utesnjenosti je iz Alojzijevišca izstopil že pred maturo; Lovrencic, Med Scilo in Karibdo, 40. 8 Njegove najzgodnejše pesmi se gibajo med impresionizmom in novo romantiko in skoraj v vsaki je jasno razlocen vzor enega ali vec starejših pesnikov, Gregor­ cica, Aškerca, Ketteja, Meška ali Prešerna. Prim. Slodnjak, Slovensko slovstvo, 365. 9 Melnik, »Staro in novo v pesniškem opusu Joža Lovrencica«, 70. 10 Ivan Grafenauer, »O naših najmlajših«, 6–10. 11 »Elementi ekspresionizma pri Joži Lovrencicu«, 4. še vrsto drugacnih izdelkov: clanke, pesmi v tradicionalni verzni obliki, pripovedi po usmeritvah Mohorjeve družbe, zgodovinskeromane in prevode.12 Še vedno je pisal tudi izpovedno poezijo, a njegove glavne smernice se obrnejo v pripovedništvo, tako v pesni­štvu kot tudi v prozi, s prevlado folklornih in zgodovinskih tem. Po zakljucku študija slovenistike in klasicne filologije v Gradcu je nekaj casa ucil slovenšcino na gimnaziji v Gorici,13 ko pa so po vojni oblasti zaprle goriško gimnazijo, se je preselil sprva v Kranj, nato v Podnart in zatem v Ljubljano. Od leta 1920 služboval kot ucitelj na Prvi gimnaziji (Poljane), nato od leta 1930 na Tretji gimnaziji (Beži-grad) in od leta 1939 na uciteljišcu (Ledina). V tem casu je nasta-la vecina njegovih pripovednih in dramskih del, med drugim tudi v nadaljevanju obravnavani dve,14 poleg tega pa se je uveljavil kot literarnokulturni zgodovinar in prevajalec. Prevajal je predvsem iz italijanšcine, med drugim pa tudi iz stare gršcine, in sicer Lukijana. Leta 1944 se je Lovrencic na željo tamkajšnjih izobražencev vr-nil v Gorico in prevzel ravnateljstvo na ponovno ustanovljeni slov­enski gimnaziji.15 Njegovo delovanje je izzvalo politicno obsodbo s strani OF in kmalu po koncu vojne je bil obsojen in zaprt – kot je desetletja kasneje ugotovilo sodišce, povsem po krivici. Z javnim blatenjem je zacel kar Lovrencicev dolgoletni prijatelj, boter njegove hcere in sodelavec pri Domu in svetu France Bevk, ki je slovensko gimnazijo v Gorici oznacil za nic manj kot »fašisticni strup«.16 Ob-tožbe so Lovrencica globoko prizadele. S koncem semestra se je vrnil v Ljubljano, kjer je zaradi bolezni ostal dlje, kot je nameraval, nato pa se v Gorico ni mogel vec vrniti, saj je njegovo tamkajšnje stano­vanje unicila bomba. Ob koncu vojne se je v vsesplošni paniki na zahtevo družine umaknil v Celovec, od koder je nameraval nazaj v Gorico. Z ženo in eno izmed hcera je kot civilist potoval z enim od transportov, ki so s Koroške vozili slovenske domobrance, vendar pa je vlak namesto v obljubljeno Italijo zapeljal v predor Podrožca in nato na Jesenice, kjer ga je pricakala partizanska vojska. Tu je bil 12 Celotno bibliografijo Lovrencicevih objavljenih del je zbral Marijan Brecelj, »Bibliografija Jože Lovrencica«, 125–58. 13 Takrat se je tematsko posvecal predvsem folklori s Tolminskega; leta 1921 izda zbirko Gorske pravljice, ki jih Dolenc opisuje kot »ljudske povedke in vraže v verzih, in to Lovrencicevih«, in izražajo globoko obcudovanje do domace pokra­ jine in njenega izrocila. Janez Dolenc, »Folklorne prvine v delih Joža Lovren- cica«, 90. 14 Na primer v zbirki legend v prozi Tiho življenje iz leta 1939. 15 David Movrin, »Dr. Joža Lovrencic in njegove zakopane Metamorfoze«, 66. 16 France Bevk, »Fašisticni strup«, Partizanski dnevnik 23. januarja 1945. Lovrencic že dolocen za pot v smrt, ko ga je prepoznal nekdanji ucenec, zdaj partizanski castnik, in mu rešil življenje. V Ljubljani je bil nato obsojen zaradi nasprotovanja OF, sledil je vnaprej odlocen proces in Lovrencic je bil zaprt ter obsojen na prisilno delo. Ko je bil leto kasneje izpušcen, je ostal brez pravice do pokojnine, zaposlitve in imena. Ni smel vec objavljati, njegove knjige pa je Komisija za pregled knjižnic umestila na seznam prepovedanih knjig.17 Sovraštvo, naperjeno proti njemu in njegovi družini, pa ni usta­vilo njegove ustvarjalnosti. Še naprej je pisal, predvsem epiko in krajše lirske pesmi. V njih sam sebe oznacuje z nadimkom »Nic Nice«, ki ga pogosto uporablja tudi v zasebnih pismih. Prav ta be-sedna zveza služi tudi kot naslov za neobjavljeno tipkopisno pesni­ško zbirko iz leta 1949. Tipkopis zbirke se s še nekaterimi drugimi neobjavljenimi Lovrencicevimi deli nahaja v zapušcini, ki jo je do nedavnega hranila Marta Vovko, vdova Lovrencicevega vnuka dr. Andreja Vovka. Mapo z zapušcino je prinesla na Oddelek za klasi-cno filologijo spomladi leta 2018, po izidu zadnjih treh knjig Meta-morfoz v Lovrencicevem prevodu.18 V pretresljivem pricevanju je povedala, da je njen mož gradivo pred smrtjo položil na vrh svojih dokumentov in ji ga s tem zaupal v najpozornejšo skrb. V mapi je poleg omenjenega tipkopisa še nekaj beležk Lovrencicevih mladost­nih pesmi iz leta 1907, nekaj krajših besedil drugih avtorjev, nekateri dokumenti in clanki, povezani z Lovrencicevo obsodbo, razlicne fotografije in celo arhitekturni tloris pred vojno nacrtovane hiše, kamor naj bi se preselili z družino. Lovrencic je bil namrec po izpustu iz zapora leta 1946 zaradi prepovedi objavljanja obsojen na svojevrstno notranje izgnan­stvo, zaradi uvrstitve na seznam prepovedanih avtorjev pa tudi na sodobno inacico anticne damnatio memoriae, torej na vsesploš-no zamolcanost. Poleg omenjene zbirke lirskih pesmi Nic Nice sta neobjavljeni ostali še dve deli, epska pesnitev Brat Honorat in prevod Ovidijevih Metamorfoz, ki se mu je posvecal zadnji dve leti pred smrtjo (1954). Zadnjih devet knjig njegovega prevoda je ne­davno izšlo v reviji Keria.19 Ob dvatisocletnici Ovidijeve smrti v izgnanstvu bo tako Metamorfoze slednjic tudi v slovenšcini mogoce brati v celoti. 17 Movrin, »Lovrencic in zakopane Metamorfoze«, 72. 18 Lovrencic, »Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze 13–15«, 81–163. 19 Lovrencic, »Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze 13–15«; »Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze 10–12«; »Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze 7–9«. Tako prevod kot drugi dve deli prikazujejo Lovrencicevo zave­zanost klasicni kulturi in antiki, ki mu je v letih po obtožbi morda služila tudi kot svojevrstna opora. V eni od pesmi zbirke Nic Nice najdemo Horacijev citat v izvirniku: »Impavidum ferient ruinae, / ce svet bi zrušil se, podrl – / tak mož res ne premine / ko je iz bistva vrl« (38, 9–12).20 Slednje kaže, kako se vcasih tudi v izpovednih pesmih ni mogel odpovedati neposrednim prehodom v jezik, ki mu je posvetil svojo poklicno pot. Navedeni verzi niso osamljen primer, podobno je denimo v vošcilnem sonetu, posvecenem Francetu Koblarju: »Šest težkih križev nosiš že na rami, / elegantiarum arbiter, vzravnano / in delaven kot redko kdo med nami« (21, 9–11).21 (Je mogoce, da ref-erenca na Petronija in njegovo nevarno krmarjenje med udinjanjem oblasti in prezirom do nje ni bila zgolj nakljucje?) Pri tem ne gre za jezikovno mešanje v smislu žanra, je pa latinšcine precej vec v dveh zgodnejših delih, v povesti Med Scilo in Karibdo in v epski pesnitvi Sholar iz Trente. Še posebej zadnja prehaja v latinšcino tako pogos-to, da lahko govorimo o pojavu, ki ga literarna zgodovina imenuje makaronska latinšcina.22 Zametke tega pristopa je mogoce najti že v avtobiografski povesti Med Scilo in Karibdo, ki prinaša tudi najvec podatkov o Lovrencice­vem odrašcanju za casa šolanja do mature in o prvih srecanjih s kla­sicnim izrocilom. Objavil jo je v Mentorju 1928/29 pod izmišljenim imenom23 kot zbir vloženih zgodb, ki mu jih pripoveduje prijatelj. Vendar pa je iz besedila jasno, da gre pravzaprav za »njegov lastni dijaški življenjepis od gimnazijske pripravnice do mature«, opisuje pa »svojo borbo za poklic: ali duhovnik ali kaj drugega«.24 Resnicno bi bila lahko že ta povest slogovna predhodnica Sho­larja iz Trente. V njej namrec mrgoli latinskih citatov, ki živo pona­zarjajo tesno prisotnost klasicne kulture med šolanjem slovenskih 20 »Nic Nice«, v: Arhiv Jože Lovrencica (1949). 21 Ibid. 22 Gantar, »Joža Lovrencic in antika«, 99. 23 In sicer J. K. Rejec; ob drugacni vezavi crk je to J(oža) Krejec, to je Joža iz Kreda. Lovrencic, Med Scilo in Karibdo, 65. 24 Ibid. Tesna zavezanost kršcanskemu izrocilu se ni pri njem nikoli pretrgala, vendar pa se je v osmem razredu odlocil za izstop iz semenišca: »Življenje v semenišcu je pustilo v njem trajne sledove, ki se ocitno kažejo tudi v njegovem literarnem ustvarjanju in v njegovem religioznem svetovnem nazoru. Od tod izvira njegova ljubezen do latinskih besed, ki jih je v obilici raztresel po svojih delih, od tod tudi uporaba metafor iz Biblije, tu je tudi korenina njegovi epski pesnitvi – Trentarski študent.« Iz nepodpisane rokopisne razprave »Elementi ekspresionizma pri Joži Lovrencicu«, 3. gimnazijcev ob zacetku stoletja. Že v prvem odstavku med napo­vedjo teme iz študentskega življenja kar trikrat spontano preide v latinšcino: Saj je to življenje lepo in pisano in zajemljivo – Debevec, Finžgar, Cankar docent – nešteto junakov se ti ponuja, da bi jih ovekovecil, laudator temporis acti, novim generacijam v eksempel, a ko bi videli svojo podobo, kdo ve, kaj bi se mi primerilo, pa ceprav bi jih ide­aliziral, da bi lahko veseli in ponosno vzklikali: »Fuimus Troes!«25 Za vsakega od latinskih izrazov sledi opomba, v kateri Lovrencic citat prevede in vcasih tudi razloži v kontekstu: »Fuimus Troes! Bili smo Trojanci! To se pravi: postavili smo se.«26 Prisotna je tudi gršcina – takole opisuje, kako je med prikritim branjem nove izdaje Zvona napol zamudil vecerjo: [...] sem se zamaknil v branje, iz katerega me je vzdramil zadovoljen smeh »conmensalium«. Molce so me bili pri zajemanju preskocili in ker je pri skledi racunal vsak s svojim zdravim želodcem, ki .. t.eß.... .....eta., pa.ce...a. . ...µ se de....ta., kot so prosto po Homerju tedaj veckrat ugotavljali, nisem imel iz prazne sklede kot zadnji vec kaj zajeti. Da bi se pritožil? Izdati bi se moral – to pa je bilo še hujše nego prazen krožnik. Potrpel sem in bral dalje, dokler niso prinesli prikuhe, pri kateri sem placal »milo z dragim«, ker ob sami Zvonovi liriki in prozi nisem bil – sit venia verbo – sit [...]27 V opombi nato transkribira poved v grškem alfabetu in prevede la-tinski izraz ter frazem. Zgornji odlomek lepo ponazarja dva naci­na, na katera Lovrencic brez posebnega zaznamka razen znaka za opombo v besedilo spontano vpleta predvsem latinšcino. Vcasih posamezno slovensko besedo nadomesti z latinsko (conmensalium), seveda v ustreznem številu in sklonu (tu na primer svojilni genitiv), drugic uporabi latinsko frazo ali pregovor – obcasno celo tako, da funkcionirata pomen in zven besede hkrati, kot zgoraj pri »sit venia verbo«28 – ali pa v latinšcini napiše stavek, ki je slovnicno povsem prilagojen poteku slovenske povedi, npr. »Jaz sem svoje navdušenje še isti vecer izlil v verze in jih skrbno prepisal v notes, v katerem 25 Lovrencic, Med Scilo in Karibdo, 5. 26 Ibid., 65. 27 Ibid., 40. 28 Kar pomeni »naj bo oprošceno izrazu«, hkrati pa je konjunktivna oblika glagola esse homonimna slovenskemu pridevniku sit. danes z obledelimi crkami pricajo, quo sint tempore nati …«29 Prav takšno spontano prehajanje med jezikoma in prilagajanje latinskih delov stavi v slovenskih povedih je posebnost tega besedila, saj ga razlikuje od tekstov, v katerih prav tako najdemo latinske pregovore in fraze, a tako, da se jasno razlocijo od siceršnjega poteka besedila. Še mnogo znacilnejše je to za nekatere speve obsežnejšega Lovrenci­cevega dela Sholar iz Trente. SLOVENSKI FAUST Epsko pesnitev Sholar iz Trente je Lovrencic sprva izdajal po odlomkih v Mentorju (1916) in Domu in svetu (1921–1922), nato pa leta 1939 tudi v knjižni obliki. Cas dogajanja je konec 16. stoletja, kraj pa podrocje Beneške republike med današnjo Primorsko, Vid-mom in Padovo. Zgodovinsko okolje – cas beneško-habsburške vo­jne – nastavi ogledalo casu nastanka, torej prvi svetovni vojni, soški fronti in fašisticni diktaturi. Pesnitev sledi življenju trentarskega kmeckega sina, ki se na materino željo poda v Videm, da bi študiral za duhovniški poklic. Vendar pa se od tega odvrne in se v hudi sili zaradi lakote in pomanjkanja v zameno za denar zapiše hudicu. Leta kasneje se vrne domov in prizna, da ne bo postal duhovnik, zaradi cesar se mu starša odpovesta. Po smrti izvoljenke se priporoci Mariji in povzpne v domace gore, da bi se spokoril. Ko pride po njegovo dušo hudic, klice mater, ki takrat umre, a njena molitev je uslišana in pogodba s hudicem se razdre, s cimer se konca prvi del pesnitve. Motiv študenta, ki se zapiše hudicu, je Lovrencica že v otroštvu ocaral ravno zato, ker je bil v Sloveniji znacilen le za njegove domace kraje.30 Sklicuje se tudi na objavo Simona Rutarja, ki je legendo opisal leta 1882 v Ljubljanskem zvonu. Lovrencic jo razširi v neke vrste delni življenjepis glavnega protagonista v obliki epa, temu pa doda še precej manj živahen drugi del, kjer v obliki kronike popiše zgodovino Trente od odkritja rude v Trenti do posvetitve trentarske cerkve. Za oblikovanost in vrstno oznako dela je bila kljucna ciljna pu­blika. Lovrencic v svoji splošni opombi izraža upanje, da bo »Sholar iz Trente našel mnogo prijateljev – zlasti na naših gimnazijah.«31 Že 29 Lovrencic, Med Scilo in Karibdo, 17. 30 »Tako sem slišal že kot otrok doma zgodbo o šolarju iz Trente, ki se je hudicu zapisal. Edino v teh krajih je ta motiv doma.« Iz avtorjevega pripisa, objavljenega v splošni opombi Joža Lovrencic, Sholar iz Trente, 225. 31 Ibid., 227. res, da gre pri folklorni obarvanosti verjetno predvsem za prilaga­janje okusu in zahtevam manj zahtevnim bralcem. A glede na snov, obseg in slog se Sholar zaradi svoje izredne informativnosti precej razlikuje od siceršnjih mohorjank prejšnjega stoletja. Lovrenciceve podrobne opombe so nujno potrebne in odkrito poucne. Gre za na­vajanje geografskih pojmov, zgodovinskih dejstev, etnografskih zna-cilnosti. Od vseh podrocij, ki se jim avtor posveca z nakljucno raz­sejanimi informacijami, je dalec najbolj prisotna antika. Najdemo obilico omemb anticnih mitov, pisateljev, historiografov, filozofov itd., poleg tega pa je besedilo prepleteno z latinskimi pasusi. Pri tem ne gre le za citate, temvec tudi daljše odlomke Lovrencicevih av-torskih latinskih verzov. Ti se mojstrsko izmenjujejo s slovenskimi, in sicer tako v obliki daljših odlomkov kot tudi posameznih besed, ki so kot po nakljucju vpletene med slovensko besedilo, oboje pa je razloženo v spremni besedi. Npr. med opisom obicaja iniciacije prvošolcev: »Haec clavis nostrae vita / si radovednost sita? […] Zdaj pa res že vse veste / umáknite se s ceste / da do taberne pridemo / in prvikrat poskusimo / ta unicum speciale / kako odpre portale.«32 Zatem sledi napitnica, ki jo bodoci študentje zapojejo v latinšcini: Ut semper nobis canes, dulcissime Joannes, bibe vinum ad libitum non est, non est prohibitum nec nocte nec diebus dum lucet almus Phoebus!33 V spremni besedi nato najdemo razlago: Ut semper nobis canes …: Ut, kot veste, veže pravi latinec s konjun­ktivom, a tu so si pevci pac zaradi rime, dovolili futurum. Delali so tedaj v vsakdanji latinšcini, ki so jo imenovali makaronšcino, še hujše napake, ne da bi ne poznali Cicerona. Prevod pesmi bi bil: Da vedno boš nam pel / Joannes ves vesel / pij vino sladko, pij, / saj pre­povedano nam ni / podnevi ne ponoci, / dokler je Phoebus v moci.34 Sholar Joannes s svojo družbo za grajsko gospodo devinskega gradu uprizori tudi komedijo, ki je prav tako popisana v pesnitvi, v sprem­ni besedi pa avtor pojasni, da gre za improvizacijo, v kateri si študen­ 32 Ibid., 58. 33 Ibid., 59. 34 Ibid., 223. tje privošcijo prve grške filozofe in jih po svoje komentirajo. Glav­na oseba je filozof Tales iz Mileta, ki odkriva, da je voda prapocelo vsega, medtem ko ga skušajo ostali prepricati, da je pomembnejše od vode vino. V tem delu Lovrencic popestri vloženo dramo tudi z nekaterimi grškimi izrazi v transkripciji. Tales rece: »Iz vode – ek to hidati – je vse nastalo.« Sluga pa mu s Pindarjem odgovarja: »Haha, kakor tvoj ariston to hidor?«35 Kasneje Solon pravi: »Ljubezni pesmi sem koval / in v boj za Salamino sem ljudi navduševal / in za zdravo sem postavo / oskrbel državo –/ gerasko d. aei polla didaskomenos / cem reci, da v starosti sem spoznal, / kako lahko dobiti je dolg nos!« Svoje pove tudi Pitak: »Prijatelj Tales, vrc me spomnil moje je bese­de, / ki vedno in povsod drži: Metron ariston! Drži se zlate srede.«36 Da bralci ne bi bili prikrajšani za komiko, ki temelji na poznavanju grških filozofov, v opombah navede tudi splošne podatke o vseh omenjenih avtorjih. Nad izvedbo komedije je navdušen tudi grajski pater, ki se z Joannesom zaplete v – spet z latinskimi frazami prepreden – pogo-vor o njegovi domovini: Haec meminisse juvat! Ne, ad rem! Kar zdaj, Joannes, ti povem: Ti jezik znaš, ki govoré ga tod, saj do gorá prebiva isti rod, in, ako prav sem poucen, razširjen je ko drug noben in Orbe, ko še sever, jug in vzhod Slovencem v last je dal Gospod. Oportet scire, jaz sem tu le malo let in kakor se mi je priljubil svet, se tudi ljudstvo mi je prikupílo in dém, ljubezni vec bi zaslužilo, id est, sermone patrio vernaculo bi moral bukve písati mu kdo, a se nihcé tega ne spomni. Propterea ne rideas, ce ti izdam, da jaz napisal rad bi sam v jeziku vašem kaj v obliki skromni.37 35 Ibid., 79. 36 Ibid., 85. 37 Ibid., 92. Joannes in pater se nato poglobita v iskanje kakršne koli informaci­je o slovenskem jeziku v knjigah in listinah grajske knjižnice in po dolgem pregledovanju naletita na zgodovinsko pricevanje, Chroni-con acris locique a temporibus antiquis usque ad aetatem nostram – »Kroniko, letopis, zgodovino gradu in kraja od starodavnih ca-sov do naše dobe«, kakor naslov prevaja38 spremna beseda. V njej bereta zgodovino Joannesovih domacih krajev od casa Argonavtov do ustolicevanja karantanskih knezov, skozi dogajanje pa preseva slavospev slovenskemu jeziku in ljudstvu. Tudi ta del se zakljuci s patrovim makaronskim vzklikom, da si želi videti prvih zapisov v slovenšcini, ki sta jo pisala Ciril in Metod: »Le pomisli, šeststo let je / že minilo, kar vaš jezik / sveta brata sta pisála / in vam prve knjige dala! / O, kakó bi rad jih videl, / ce že ne typis impressis / tamen sal­tem manu scriptos!«39 Takšno povezovanje materinšcine in latinšcine ali celo gršcine je za slovensko književnost novo. Kot izpostavlja Gantar, lahko sicer latinske citate srecamo tudi pri nekaterih drugih slovenskih piscih.40 Nenazadnje je že Prešeren Stanka Vraza zbodel z jezikovno meša­nim epigramom z lukanovskim nadihom: »Victrix causa Diis placu-it, sed victa Catoni; / Stanko Slovencev uskok, Vraz si narobe Katón.« A kot pri Prešernu so latinski vložki tudi pri drugih piscih vecinoma jasno loceni od ostalega teksta.41 Nasprotno pa so pri Lovrencicu meje zabrisane in govorica dolocenih literarnih oseb spontano pre­haja v latinšcino. Pri ostalih primerih v slovenšcini gre v veliki meri za vstavljanje citatov, medtem ko pri Lovrencicu velikokrat najdemo avtorske pasuse ali smiselno vstavljene latinske besede v primernem sklonu in številu. Tako Lovrencic uvaja nov stilni žanr, ki ga Gantar imenuje »makaronska latinšcina«.42 MAKARONSKI SLOG IN NJEGOVI PROBLEMI Pri analizi makaronskih besedil že na samem zacetku naletimo na terminološko težavo, saj »splošno sprejete definicije makaronskega sloga ni«.43 Izraz »makaronski jezik« zaznamuje jezikovno mešanje v besedilu, in sicer tako, da med deli v razlicnih jezikih ni posebne 38 Ibid., 227. 39 Ibid., 120. 40 Na primer v Jurcicevem Desetem bratu v govorici izobražencev in študentov in v izobilju pri Ivanu Preglju. Gantar, »Joža Lovrencic in antika«, 99. 41 Prim. Pregljev roman Plebanus Joannes. 42 Gantar, »Joža Lovrencic in antika«, 99. 43 Šime Demo, »Mining Macaronics«, 199. meje in se kontekst ne prekine, za razliko od besedil, sestavljenih iz jasno locenih in samostojnih odlomkov v razlicnih jezikih. Za­silna vzporednica v govorjenem jeziku bi bilo lahko kodno prekla­pljanje.44 Obicajno je tak izraz uporabljen z negativno konotacijo in veckrat zaznamuje del, kjer ima prehajanje humoren ali satiricen namen.45 »Makaronska latinšcina« torej oznacuje žargonski kolaž besed iz ljudskega jezika, ki so pomešane z latinskimi besedami ali pa so jim dodane latinske koncnice. Tako pisana besedila se v Evropi zac­no pojavljati ob koncu srednjega veka, ko je bila latinšcina delovni jezik klera in izobražencev, vendar je že izgubljala veljavo na racun ljudskih jezikov. Izraz »makaronski« zvira iz besede maccarona – mešanica testenin, ki je predstavljala vsakdanjo jed kmeckega prebivalstva. Z žanrom, ki ga oznacuje, je povezan prek naslova komicne pesnitve Tifija Odasija Macaronea (1488/89), spisane v mešanici latinšcine in italijanšcine.46 Namen prvih tako zapisanih besedil je bil najverjetneje sme­šenje polomljene latinšcine, ki so jo takrat uporabljali zdravniki, izobraženci in uradniki. Vzrok za nastanek njihove »makaronšcine« bi bil lahko nevednost ali malomarnost, morda pa so tak jezik upo­rabljali tudi zato, da bi jih razumelo preprosto ljudstvo, ne da bi se bilo treba piscem povsem prilagoditi ljudski govorici. Vendar, kot opozarja Perini, makaronska latinšcina, ki so jo uporabljali Odasi in drugi pisci tega žanra, nikakor ni takšna – kakor tudi njeni pisci niso nevedni ali malomarni, temvec se tako le avtoironicno kari­kirajo.47 Že res, da je zasnovana na »skvarjeni« latinšcini neukih, a njena satiricnost in humor sta lahko v polni meri dostopna le tis-tim, ki sicer obvladajo tudi pravilno latinšcino.48 Na podlagi tega jo je treba razlikovati od »kuhinjske latinšcine«, Küchenlatein, ime­novane tudi latinus grossus, iz poznega 14. stoletja, ki je v tistem casu funkcionirala kot nekakšna lingua franca, mešanica latinšcine in vsakdanjega vulgarnega jezika, namenjena nujni komunikaciji v dolocenih kontekstih. Ta je bila predvsem jezik mestnih birokra­tov, pravnikov, pridigarjev in univerzitetnih tajnikov, ki je spadal v tocno dolocena okolja. Jezikovna hibridnost je tu delovala izkljucno 44 Giorgio Bernardi Perini, »Macaronica verba«, 327 45 Dirk Sacré, »Makkaronische Dichtung« locuje »prvotno« in »preneseno« rabo ter ima slednjo za problematicno. 46 Predvsem s podrocja Padove; podoben primer iz istega casa je Corrado Pado­ vanski, Tosontea. 47 José Miguel Domínguez Leal, »Primeras propuestas lingüístcas«. 48 Bernardi Perini, »Macaronica verba«, 327. kot sredstvo boljše razumljivosti v specificnih socialno-kulturnih pogojih: kot vsakdanja potreba bolj omikanih oseb za stike s tistimi, ki takšne izobrazbe niso bili deležni. V teh primerih torej kvarjen­je latinšcine in jezikovno mešanje nimata humornega namena in prehajanje ni nacrtovano. Nasprotno je pri makaronski latinšcini prehajanje nacrtovano in so napake namerne, dobro obvladovanje jezika pa je predpogoj za branje.49 Jezika torej ni mogoce poenostaviti na raven preproste jezikovne mešanice z namenom splošne razumljivosti tudi za manj izobražene, niti ga ne moremo uvrstiti zgolj na podrocje satire. Še posebej v pa-dovanskem okolju, torej v samem središcu humanisticne kulture, je makaronšcina nacrtno kvarjenje latinšcine opustila v prid duhovi­tega jezikovnega prehajanja, poleg tega pa jo je žlahtnila še tradici­onalna verzna oblikovanost v heksametrih.50 Kot pravi Nodier, gre pravzaprav za svojevrsten dulce docere, ki bralca zabava in kultivira hkrati.51 Fabule takšnih pesnitev so bile obicajno trivialne in pogos-to komicne, vecinoma povezane z univerzitetnim okoljem. Na pod-lagi tega Perini za predhodnike makaronskih piscev šteje goliarde.52 Makaronšcina se na zacetku 15. stoletja razširi po Italiji53 in pre­ide še na druge teme. Marsikje slogovno opeša in nekatere bolj per-ifernih pesnitev so zgolj posnetki del v že omenjeni Küchenlatein. Za popolno prenovo in pravzaprav normiranje žanra je poskrbel Teofilo Folengo s pesnitvijo Baldus (1517).54 Ocistil in izboljšal je jezik ter dokazal njegovo sprejemljivost: prvi ga je namrec uporabil v razlicnih književnih zvrsteh, poleg tega pa je reorganiziral heksameter, in sicer s trdno zvestobo pravilom klasicne metrike.55 S takšno klasicisticno obnovo v duhu humanizma je zacrtal natancne 49 Domínguez Leal, »Primeras propuestas lingüístcas«. 50 Bernardi Perini, »Macaronica verba«, 328. 51 »Mikavnost makarononšcine izhaja iz intelektualnega užitka ob povsem zasebnem prevajanju, ki hkrati pritegne in zabava duha; medtem ko branje prevoda v ljudskem jeziku nikoli ne more ucinkovati povsem tako.« Nodier, »Du langage factice appelé macaronique«, 3–11, po Domínguez Leal, »Primeras propuestas lingüístcas«. 52 Bernardi Perini, »Macaronica verba«, 328. 53 V Cremoni Evangelista Fossa, Vergiliana; v Mantovi poezija Giovanija Giogia Alioneja, v Benetkah Gian Giacomo Bartolotti, Macharonea medicinalis. Ibid. 54 Sicer del Liber macaronices. Sledila so še tri makaronska dela: Opus Merlini Cocaii (1521), Macaronicorum poema (ok. 1530) in postumna Poemata (1552); Ann E. Mullaney, »Works of Teofilo Folengo (1491–1544) and Giovanni Battista Folengo (1490–1559), clever writers of poetry and prose in Latin, Italian and Macaronic Latin«. 55 Normula macaronica de sillabis (1521). Ibid. oblikovne smernice žanra in ga razlocil od predhodnih poskusov.56 Pricakoval je izobraženo publiko in predpostavljal znanje klasicne latinšcine in razgledanost na podrocju antike. Zaradi znacaja eru­ditske poezije so se Folengova dela hitro razširila tudi izven Italije57 in njegov slog so pogosto posnemali v evropskih humanisticnih kro­gih, še posebej v pismih.58 Kot opozarja Gantar, je v slovenskem kulturnem okolju ta stilni žanr tako slabo poznan, da »SSKJ te oznake sploh ne registrira«.59 Zanimivo pa pridevnik »makaronski« s tem pomenom priznava sta­rejši Pleteršnikov slovar, in sicer pomeni »iz dveh ali vec jezikov«.60 Tudi izraz »makaronizem« ni zabeležen v nobenem od slovenskih normativnih jezikovnih prirocnikov, cetudi se v strokovni literaturi veckrat uporablja. Služi kot neke vrste termin za tujejezicne besede, vstavljene v sicer enojezicno besedilo poljubne književne zvrsti, ne pa kot stilisticni kvalifikator ali žanrska oznaka, kakor bi bilo morda smiselno pri Lovrencicevem delu. Ceprav je namrec v pesnitvi mešanja precej manj kot pri italijanskih makaronskih piscih, se ob teh odlomkih ni mogoce upreti asociacijam na zgodnejša italijanska dela, ki sodijo med žanrske predstavnike – pred seboj imamo epsko pesnitev in mešanico »ljudskega« jezika ter latinšcine. Z njimi ga povezuje tudi dejstvo, da pri Lovrencicu do prehajanja v latinšcino prihaja v navezavi na študentsko okolje in najveckrat v situacijah s komicnim znacajem, kakor na primer pri Tifiju Odasiju. Povezava se zdi še toliko pripravnejša zaradi vložene komedije, ki jo v pesnitvi 56 »Kar je bilo prej zgolj preprosto sredstvo za krajšanje casa, nekje med študentskim in mešcanskim slogom, je v don Teofilovih rokah postalo rafiniran umetniški inštrument.« Bernardi Perini, »Macaronica verba«, 332. 57 Našemu prostoru so na primer najbolj poznane komedije Marina Držica (1508– 1567); prim. Frano Cale, »Kultura humanizma i Držicev makaronski govor«, 161–73. 58 Domínguez Leal, »Primeras propuestas lingüístcas«. Pisma v jezikovni mešanici s komicnim prizvokom so bila predvsem v vecjezicnih deželah pogosta tudi v razsvetljenstvu. Pri nas sta za mojstra makaronizmov v epistolarnem slogu veljala Zois in Kopitar, slednji je v svoji knjižnici hranil tudi izvod Folengovega Balda. Luka Vidmar, Zoisova literarna republika, 120. 59 Gantar, »Joža Lovrencic in antika«: 99. 60 Maks Pleteršnik, »Slovensko-nemški slovar«. uprizorijo Joannesovi kolegi. Njen potek namrec zvesto sledi opisom uprizoritev humanisticnih in zgodnje renesancnih komedij takšnega okolja,61 kar še mocneje izpostavlja navezavo na takrat nastala dela. Komicnost seveda ni glavni namen pesnitve, v ospredju ostaja faustovski motiv.62 A prav vezanost spevov, ki prehajajo v latinšcino, na tocno doloceno vsebinsko ozadje, skupno italijanskim makaron-skim piscem, odlomke nedvomno povezuje z omenjenimi deli. Kljub dejstvu, da slovenski književnosti jezikovno mešanje sicer ni nezna-no, stil teh odlomkov predstavlja svojevrsten fenomen, saj gre za vec jezikov, drugacno književno vrsto63 in drugacno vsebino. Ta stili­sticna posebnost je nedvomno eden od številnih elementov Lovren-ciceve pesnitve, ki si zaslužijo podrobnejše obravnave in nenazadnje tudi upoštevanja pri splošno sprejeti opredelitvi pojma »makaron-šcina«, ki kljub intenzivnim raziskavam zadnjih let še vedno ostaja deziderat.64 Po svoje prica o tem, kako kompleksno zasnovano je bilo delo avtorja, pri katerem je bila latinšcina nerazdružljiv del njegove­ga miselnega repertoarja, kljucni clen njegovega literarnega idioma, ki poleg pesnika in prevajalca ter vztrajnega pedagoga osvetljuje tudi razgledanega klasicnega filologa. BIBLIOGRAFIJA Bernardi Perini, Giorgio. »Macaronica verba: Il divenire di una trasgressione linguistica nel seno dell'umanesimo«. Integrazione mescolanza rifiuto: In- contri di popoli, lingue e culture in Europa dall.antichita all.umanesimo (2001): 327–36. Bevk, France. »Fašisticni strup«. Partizanski dnevnik, 23. januarja 1945. Bjelcevic, Aleksander. »Slovenski svobodni verz do sredine tridesetih let 20.stoletja«. Slowianska metryka porównawcza: Wiersz wolny 7 (1998): 205–45. Brecelj, Marijan. »Bibliografija Jože Lovrencica«. Goriški letnik 18 (1991): 125–158. 61 V krogu študentov, ki so hkrati snovalci in izvajalci, in svoje produkte vcasih na pol improvizirano izvajajo na dvorcih premožnih posameznikov; Antonio Stäuble, La commedia umanistica del quatrocento, 1968. 62 Za podrobnejšo obravnavo motiva glej Jože Kurincic, »Sholar iz Trente – sloven- ski Faust«, 73–82. 63 Na podlagi tega povesti Med Scilo in Karibdo ne moremo uvrstiti v isti žanr: v njej namrec najdemo tudi nemšcino in italijanšcino, poleg tega pa ni pisana v verzni obliki. 64 Šime Demo, »Towards a Unified Definition of Macaronics«, 104. Cale, Frano. »Kultura humanizma i Držicev makaronski govor«. Mogucnosti: književnost, umjetnost, kulturni problemi 38, št. 1/2 (1991): 207–222. Demo, Šime. »Mining Macaronics«. V: Multilingual Practices in Language History: English and Beyond, ur. Päivi Pahta, Janne Skaffari in Laura Wright, 199–221. Berlin: De Gruyter Mouton, 2018. ——— . »Towards a Unified Definition of Macaronics«. Humanistica Lova­niensia 63 (2014): 83–106. Dolenc, Janez. »Folklorne prvine v delih Joža Lovrencica«. Goriški letnik 18 (1991): 89–95. Domínguez Leal, José Miguel. »Primeras propuestas lingüístcas sobre el macarroneo«. V: La poesía macarrónica en Espańa, poesiamacarronica. blogspot. »Elementi ekspresionizma pri Joži Lovrencicu«. V: Arhiv Joža Lovrencica, ur. Oddelek za klasicno filologijo, FF UL. Gantar, Kajetan. »Joža Lovrencic in antika«. Goriški letnik 18 (1991): 102–7. Grafenauer, Ivan. »O naših najmlajših«. Dom in svet 18 (1915). Kores, Darinko. »Joža Lovrencic: Sholar iz Trente: ob štiridesetletnici pisa­teljeve smrti«. Dialogi 29.3 (1993): 24–42; 29.4 (1993): 55–64. Kurincic, Jože. »Sholar iz Trente – slovenski Faust«. Goriški letnik 18 (1991): 73–82. Lovrencic, Joža. Med Scilo in Karibdo. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1954. ——— . »Nic Nice«. V: Arhiv Jože Lovrencica, ur. 1949; Oddelek za klasicno filologijo FF UL. ——— . Sholar iz Trente. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1939. ——— . Ves vaš ljubeci ocka: Pisma hcerki Nini. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2010. Melnik, Branko. »Staro in novo v pesniškem opusu Joža Lovrencica«. Goriški letnik 18 (1991): 69–72. Movrin, David. »Dr. Joža Lovrencic in njegove zakopane Metamorfoze«. Keria 19, št. 2 (2017): 65–80. Mullaney, Ann E. »Works of Teofilo Folengo (1491–1544) and Giovanni Battis­ta Folengo (1490–1559), clever writers of poetry and prose in Latin, Italian and Macaronic Latin«. www.folengo.com. Sacré, Dirk. »Makkaronische Dichtung«. V: Der Neue Pauly: Enzyklopädie der Antike, Rezeptions- und Wissenschaftsgeschichte, ur. Hubert Cancik in Helmuth Schneider, 281–85. Leiden: Brill, 2007. Slodnjak, Anton. Slovensko slovstvo. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1968. Stäuble, Antonio. La commedia umanistica del quatrocento. Firence: Instituto Nazionale di Studi sul Rinascimento, 1968. Vidmar, Luka. Zoisova literarna republika: Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana: ZRC SAZU, 2010 IZVLECEK Clanek obravnava literarno ustvarjanje dr. Joža Lovrencica (1890– 1952), slovenskega pesnika, pisatelja, prevajalca in klasicnega filolo­ga. Prinaša nekatere življenjepisne informacije in na njihovi podlagi obravnava zlasti njegovo afiniteto do rimske in grške antike. S tem v zvezi se posveca njegovi mladostni povesti Med Scilo in Karibdo in epski pesnitvi Sholar iz Trente (1939). Še posebej pri slednji je najti vrsto navezav in citatov iz klasicnega sveta, hkrati pa pesnitev na vec mestih s slovenšcino meša latinske besede ali v latinšcino celo povsem preide. Te odlomke je tudi vsebinsko mogoce povezati z literarnim slogom makaronske latinšcine. KLJUCNE BESEDE: Joža Lovrencic, Sholar iz Trente, Med Scilo in Karibdo, makaronizmi, makaronska latinšcina JOŽA LOVRENCIC AND MACARONIC LATIN IN THE SCHOLAR FROM TRENTA ABSTRACT The study analyzes the literary opus of dr. Joža Lovrencic (1890- 1952), a Slovenian poet, writer, translator, and classicist. Pointing out several details in his curriculum vitae, it deals primarily with his affinity for Graeco-Roman antiquity. A case in point is one of his early works, a story entitled Between Scylla and Charybdis, as well as his epic poem The Scholar from Trenta (1939). The Scholar from Trenta, in particular, employs a series of allusions as well as quotations from classical antiquity. It often blends Slovenian with Latin, sometimes changing the idiom completely. The literary style in these passages can be best described as macaronic Latin. KEYWORDS: Joža Lovrencic, The Scholar from Trenta, Between Scylla and Charybdis, macaronisms, macaronic Latin Drniš, 28. 8. 1932, slepa pevka, katolicanka Jakica Ceronja iz Promine, na sejmu na dan pravoslavne cerkvene slave DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.121-123 Ovidij, Heroide 1: Penelopino pismoOdiseju Prevedel Kajetan Gantar To, Odisej, ti zamudnežu piše Penelopa tvoja. Nic ne odpiši nazaj! Rajši mi pridi ti sam! Troja, odurna danajskim ženám, poteptana na tleh je! Priam in Troja tegŕ sploh nista vredna bila.O, da takrat, ko s svojim brodovjem je plul proti Šparti, bedno vlacugar koncal v divjih bi morskih vodáh! V postelji ne bi prezebala zdaj, zapušcena in sama, tarnala ne bi, kako dnevi pocasi teko, tuhtala ne bi, kako noci naj predolge si krajšam, ne bi ob statvah bedé vdova si utrujala rok. 10 Kaj sem še vecjih nevarnosti videla, kot so v resnici! Polno ljubezni srce, polno je samih strahov. Vedno Trojance sem videla divje, ko nadte drvijo, Hektorja slišala ime – vsa prebledela kot zid. Ko mi nekdó je povedal, da Hektor Antíloha ubil je, padli Antíloh postal vzrok je vseh mojih strahov. Ko pa sem cula, da Patroklos padel je v lažni opremi, vedela sem, da uspeh ne odvisi od zvijac. S toplo krvjo Tlepólem obarval je likijsko kopje: smrt njegova mi spet novo je zbujala skrb. Kdor je že koli oblęžal ubit v taborišcu ahajskem – v prsih ljubecih srce zgróženo mi zledeni. 20 Toda pravicni je bog bedel nad ljubeznijo mojo: Troja je le še pepel, mož pa ostal mi je živ! Vodje Argejcev doma so, z oltarjev se dviga kadilo, plen iz barbarskih dežel našim bogovom gre v dar.Žene so nebu hvaležne, da še možje so jim živi, oni pa v pesmih slave Troje poraz in propad. Vsemu se cudijo starci pravicni in plaha dekleta, žena osupla strmi v vse, kar razlaga njen mož. Marsikateri na mizi rad riše krvave spopade, mesto trojansko zgosti v vina kozarcek en sam. 30 »Tukaj je Símois reka, ob njej pa so polja trojanska, tam na strmini je stal starega Priama dvor. Ajak je tu taboril, a tam Odisej je imel šotor, Hektorja trup pa je tod konje splašene strašil.« Najin je sin vse to slišal od Nestorja, ko se odpravil tebe nekoc je iskat, jaz pa od sina to vem. Slišal je tudi, kako sta poginila Resos in Dolon, eden je v snu bil ubit, drugi pa žrtev zvijac. Ti pa si tvegal prevec, ko – ne da bi mislil na svojce – v varstvu zahrbtne noci v tabor trojanski si šel. 40 Toliko mož si naenkrat poklal, sam z enim soborcem! Vendar previden si bil, name si mislil še prej. Jaz pa sem v srcu drhtela, dokler nisem cula, da s plenom traških si konj zmagovit varno spet k svojim prišel. Toda, le kaj mi, ce z vašo mocjo je razrušena Troja, kaj, ce zdaj gola so tla, kjer se prej dvigal je zid, jaz pa takšna ostajam kot prej, ko še stala je Troja: sama in brez moža! Ni in ni ga nazaj! Drugim se Troja je zrušila, zame še vedno ostaja, tudi ce kdo zmagovit orje v njej z vprego volov. 50 Tam je zdaj njiva, kjer Troja je stala, na tleh, pognojenih s Frigijcev plodno krvjo, žetev pospravlja zdaj srp. Plug med oranjem zadeva v kosti, le napol pokopane, cez podrtije vseh hiš zdaj se razrašca plevel. Tebe pa tudi po zmagi še ni, ne vem niti vzroka, kaj te od doma drži, kje trdosrcnež si skrit. Vsakega tujca, ki v našem obrežju si ladjo zasidra, dolgo sprašujem o tem, vsakemu, preden gre proc, pismo za tebe oddam, ce kje mordá bi te videl, pismo, ki s prsti poprej vtisnem vanj svoje ime. 60 Že smo povprašali v Pilos, na starega Nestorja dvoru, k nam od tam ni prišel glas noben zanesljiv,vprašali v Šparto, kjer tudi nobenih resnic ne poznajo. Kje se na svetu mudiš? Kje zadržuješ se zdaj? Meni bi ljubše bilo, ce Troja še zmerom bi stala, včndar ob takšnih željáh sama se nase jezim. Vojne samo bi se bala, vsaj vedela bi, da si v bojih, tožbe delila bi pac z mnogimi drugimi vred. Cesa bojim se, ne vem – nespametna vsega bojim se, prostor je moj zdaj odprt vsem skrbem na stežaj. 70 Kar je na morju nevarnosti, kar jih kjer koli na zemlji, v sleherni sumim jaz vzrok tvojih predolgih zamud. Tega neumna bojim se – vem, kaj poželenja so moških – ženska da tuja lahko v svoje te mreže lovi. Mórda ji praviš, kako imaš ženo preprosto, naivno: preja in volne cel kup njena najvecja je skrb. O, da se motim! Naj sum se mi v sapah razblini! Ce prost si, najbrž zdaj sam ne želiš zdoma nikamor si vec! Mene pa sili moj oce Ikárij, naj posteljo vdovsko včndar že enkrat pustim, s tem da odlašam prevec. 80 Kar naj me krega! A jaz sem le tvoja, Penelopa tvoja, le Odiseju samo žena sem zvesta ves cas. Moja poštenost ga gane in pred sramežljivostjo mojo zlomi njegova se moc, sila njegova zmehca. Mene oblega z Dulihija, s Samosa, pa od Zakínta snubcev cel trop zapravljiv, níkdar miru mi ne da, v tvojem kraljujejo dvoru, nihcč jim tega ne brani, najina hiša in dom, tvoje imetje kopni. Kaj o Pisándru, Polídamu, kaj o zlohotnem Medóntu kaj o pohlepnih rokáh drugih naj vse ti povem, 90 naj ti po vrsti naštevam vse, ki se sramotno redijo s tem, kar cisto si sam s svojo pridóbil krvjo? Iros berac, še Melántij, tvoj kozji pastir, sta se vdala v to zajedalsko drhal, višek nesramnosti vseh! Mi pa le trije smo, bojev nevešci: jaz žena nemocna, oce tvoj stari Laert, najin Telémah otrok. Njega bi kmalu mi ubili, ko sam se odpravil nedavno – njihovi volji navkljub – v Pilos je tebe iskat. Molim k bogovom, naj sin bi, kot red je naravni usode, meni zatisnil oci, tebi zatisnil oci. 100 Z nami držita le kravji pastir in stara dojilja, tretji, ki z nami drži, je še naš svinjski pastir. Tudi Laert ni vec pri moceh, da vihtel bi orožje, sredi sovražnikov sam ni kraljevanju vec kos. O, da Telémah nam živ kdaj odrasel bi v leta krepkejša! Zdaj si kot oce le ti fantu v oporo lahko. Sama jaz nimam moci, da odgnala bi snubce vsiljive. Vrni zato se cim prej! Ti si pristan nam, oltar! Sina imaš – ne pozabi –, ki zanj se pobrigati moraš v letih, ko bolj kot kdaj prej tvoje je vzgoje željan. 110 Naj se ti smili Laert – le to še drži ga pokonci: želja, nazadnje da ti trudne zapreš mu oci. Deklica tvoja bila sem takrat, ko si zdoma odhajal: zdaj, ce se vrneš takoj, videl boš starke obraz. DOI: https://doi.org/10.4312/clotho.1.1.125-126 Hieronymus noster –mednarodni simpozij ob 1600-letnici Stridonceve smrti »Kaj naj storim? Ne morem srcu prepovedati, da govori. Kratkost pisma pravi: molci; hrepenenje po vas sili: govôri. Beseda prehiteva besedo; govor je ves zmeden: ljubezen ne pozna reda.« Tako je konec cetrtega stoletja, ko je bil že na bližnjem Vzhodu, Hieronim pisal svojim oglejskim prijateljem (Ep. 7.6). Vprašanje je, kaj bi napisal danes Slovencem, Hrvatom in Italijanom na obmocju, od koder je ta poznoanticni ucenjak prihajal. Ko je bil še živ, o svojih krajih ni imel najboljšega mnenja: »V moji domovini je zarobljenost prirojena, bog je trebuh, živi pa se tja v dan: najbolj svet je tisti, ki ima najvec denarja« (Ep. 7.5). Letos mineva 1600 let, odkar se je v palestinskem Betlehemu poslovil s tega sveta. Zgodovinarji si niso edini glede letnice smrti, obstajata dve možnosti (419 ali 420); tako da bo priložnosti za spomin na tega prevajalca, filologa, teologa, zgodovinarja, asketa in literata še kar nekaj. Poleg letnice smrti je zaenkrat brez odgo­vora tudi trud za ubikacijo njegovega rojstnega kraja, ki je, kakor sam pravi, ležal nekje na meji med dvema rimskima provincama, Dalmacijo in Panonijo: »Hieronymus, patre Eusebio natus, oppido Stridonis, quod a Gothis eversum Dalmatiae quondam Pannoni­aeque confinium fuit« (De vir. ill. 135.1). Zatakne se že pri samem imenu kraja; to je lahko Strido – ali pa množinska oblika Stridonae. Iskanju odgovorov na ta in ostala vprašanja o njegovem življenju in delu ter nasploh širjenju vedenja o njem in o njegovem pomenu bo posveceno letošnje Hieronimovo leto. Okrogla obletnica njegove smrti ponuja izhodišce za vec raznovrstnih aktivnosti. V zacetku leta 2019 je izšla številka revije Tretji dan, kjer je v tematskem bloku, posvecenem Hieronimu, zbranih nekaj prevedenih besedil (prva pisma, polemicni odlomki iz komentarja Jonove knjige In Ionam) ter vec razprav, ki z razlicnih plati osvetljujejo pomen Stridonce­vega dela. V nacrtu je cikel javnih branj, ki bo izpostavil razlicne vidike njegovega dela. Najbolj zanimiva so kajpak njegova besedi-la sama, zato je v nacrtu izid nekaj Hieronimovih del. Med temi je najobsežnejši zalogaj integralna izdaja njegovih pisem. V povezavi s Hieronimom sta tudi prevoda dveh drugih avtorjev; dela Kromacija Oglejskega (um. 407) so že izšla, leta 2012 odkriti spis Fortunacijana Oglejskega (um. ok. 370) pa je pred izidom. V znanstvenem smislu bo krona tega dogajanja mednarodni simpozij, ki bo potekal jeseni, od 24. do 26. oktobra, na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Njegov naslov, Hieronymus noster, je igriva parafraza Hieronimove oznake za starejšega Viktorina Ptujskega (prim. Ep. 18.6). Interdisciplinarno srecanje bo v sodelovanju vrste slovenskih in tujih ustanov skuša-lo združiti strokovnjake z razlicnih podrocij – med njimi bodo zgodovina, arheologija, biblicistika, patristika, klasicna filologija in teologija. Sodelovanje je obljubilo okrog sto poznavalcev z razlicnih koncev sveta, na seznamu je ta hip kar dvajset držav. Med gosti bo denimo Dominic Moreau (Université de Lille), ki bo predstavil pro-jekt o prozopografiji poznega imperija na podrocju balkanskega polotoka. Thomas Clemmons (Catholic University of America) bo spregovoril o Hieronimovem razumevanju družbe. Andrew Cain (University of Colorado) se bo posvetil Hieronimovim komentar­jem pavlinskega korpusa. Danuta Shanzer (Universität Wien) bo predavala o Hieronimovi demonologiji. Lukas J. Dorfbauer (CSEL) bo predstavil odnos med Hieronimom in Fortunacijanom. Obeta se torej intelektualno vznemirljiv in vsebinsko bogat dogodek, ki bo skušal Hieronimu z nekaj zamude pokazati, da v teh krajih ni doma le zarobljenost, temvec tudi pristna radovednost in zanimanje za njegovo delo. Jan Dominik Bogataj Donji Dolac, 30. 8. 1931, zadnji dan potovanja je bil uspešen, pelo je kar dvanajst pevcev, med njimi tudi pevka Jela Markic; peli so na vse mogoce nacine, tako da je bil Murko navdušen. Trstenik, 6. 7. 1931, Murko se je izredno dobro pocutil v družbi pevcev, med njimi je tudi pevec Tisa Jacimovic. Navodila za avtorje OBLIKOVANJE BESEDILA Prispevki naj bodo v pisavi velikosti 12, opombe v 10. Citati v tujem jeziku morajo biti opremljeni s prevodom; ob prevo­dih iz latinšcine in gršcine naj vedno stoji še izvirnik.Številka opombe pod crto se v besedilu piše sticno;9 ce je za besedo sticno locilo (pika,9 vejica, dvopicje, zaklepaj),9 stoji številka za loci­lom in ne pred njim.9 Pri dobesednem navajanju se uporabljajo »dvojni srednji«, pri nava­janju znotraj navedka 'enojni zgornji' narekovaji. Ema je zanicljivo vprašala: »Kakšna 'obljuba'?« Z narekovaji so opremljeni krajši citati, vkljuceni v besedilo. Daljši citati so »v bloku«, brez narekovajev ter loceni od ostalega besedila z vrstico presledka, na levi pa od roba strani z ukazom »Povecaj za­mik« ( ). UPORABA KURZIVE Brez kurzive so daljši navedki v tujem jeziku oznaceni drugace, torej z narekovaji, ali postavljeni loceno. V kurzivi so posamezne besede ali fraze v tujem jeziku; ce jim sledi prevod, je v oklepaju ali narekovajih brez kurzive. Namesto pécher (grešiti) je uporabila pęcher (ribariti). V kurzivi navajamo tudi naslove knjig in revij. NAVAJANJE V OPOMBAH Revija uporablja cikaški standard za citiranje (CMOS 17). Znacilnost tega sloga je navajanje naslova fizicne bibliografske enote, torej knjige oziroma revije, v kurzivi, medtem ko so naslovi sestav­nih delov, torej poglavij ali clankov v knjigi, reviji ali zborniku, »v narekovajih«. Literaturo citiramo z navajanjem avtorja in (po potrebi skrajšanega) naslova v opombah. V sprotnih opombah zadostuje avtorjev priimek s po potrebi skrajšanim1 naslovom dela in stran, na katero se opom­ba sklicuje: Kastelic, Umreti ni mogla stara Sibila, 66. Škiljan, »Antika pred izginotjem«, 166. Simoniti, »Über die Responsio«, 55.2 Pomoc pri kompleksnejših bibliografskih enotah je na voljo v ome­njenem prirocniku3 in na spletu. NAVAJANJE V KONCNI BIBLIOGRAFIJI a)Knjiga Kastelic, Jože. Umreti ni mogla stara Sibila: Prešeren in antika. Lju­bljana: Modrijan, 2000. Ce so avtorji vec kot trije, za prvim v opombi stoji kratica et al.; v koncni bibliografiji so navedeni vsi. – urednik, prevajalec, sestavljalec namesto avtorja Kokole, Metoda, Barbara Murovec, Marjeta Šašel Kos in Michael Talbot, ur. Mediterranean Myths from Classical Antiquity to the Eighteenth Century. Ljubljana: ZRC, 2006. 1 Skrajšujemo zlasti naslove, ki imajo vec kot pet besed ter se v opombah navajajo veckrat; ko se v opombi pojavi prvic, naslov navedemo v celoti. V skrajšanem naslovu ohranimo zacetne ali kljucne besede izvirnega naslova. Navajamo ga bodisi v kurzivi bodisi v narekovajih, prav kot izvirni naslov. – V anglešcini se v skrajšanem naslovu izpušca clen (a, the). Pri jezikih, ki imajo sklone, se ohranjajo cleni, ki vplivajo na kljucno besedo v skrajšanem naslovu. 2 Ce je skrajšani citat vrinjen v stavek, ga zakljucimo z vejico, npr. Simoniti, »Über die Responsio«, 55, omenja tudi … 3 University of Chicago Press, The Chicago Manual of Style, 17. izd. (Chicago: University of Chicago Press, 2017). – urednik, prevajalec, sestavljalec poleg avtorja Finley, Moses I. Anticna in moderna demokracija. Prevod Borut Cajnko. Ljubljana: Krtina, 1999. – poglavje ali podoben (naslovljen) del knjige Škiljan, Dubravko. »Antika pred izginotjem«. V: Antika za tretje tisocletje, ur. Maja Suncic in Brane Senegacnik, 165–70. Ljubljana: ZRC, 2004. b) Clanek v reviji Simoniti, Primož. »Über die Responsio contra Apologiam Me-lanchthonis, ein wiedergefundenes Werk des Augustiner-Eremi-ten Bartholomaeus Arnoldi von Usingen«. Augustiniana 25 (1975): 48–57. LATINSKI IN GRŠKI AVTORJI Številke knjig, odstavkov, vrstic ipd. zapisujemo z arabskimi števkami, locenimi s pikami brez presledka; pri redkih avtorjih je v rabi drugacen sistem (denimo crke). Ovidij, Umetnost ljubezni 1.59. Aristotel, Metafizika 3.2.996b5–8; Platon, Država 360e–361b. Imena klasicnih avtorjev in naslove del v glavnem besedilu navajamo v neokrajšani poslovenjeni obliki ali v latinski obliki, ce je ta bolje prepoznavna (npr. Ovidij, Amores). Ce gre za avtorja enega samega dela, lahko naslov izpustimo (npr. Tukidid, Livij). Manj pomembne navedbe mest, zlasti v opombah, imajo lahko okrajšano obliko. Thuc. 2.40.2–3 Pindar, Isthm. 7.43–45. Kriticno izdajo v bibliografiji navajamo pod imenom urednika: Morton Braund, Susanna, izd. Juvenal and Persius. Loeb Classical Library 91. Cambridge, MA: Harvard University Press, 2004. CONTENTS 05 09 23 55 75 102 EDITORIAL David Movrin Parca ARTICLES Kajetan Gantar Ovid's Poetry Facing the Augustan Regime Sylva Fischerová Matija Murko, Roman Jakobson, and the Parry-Lord Oral-Formulaic Theory Nada Grošelj The Character of the Young Protagonists in Plautus' Mostellaria and Trinummus Neža Zajc Aeneas Silvius Piccolomini and Saint Maximus the Greek – The Concept of Huma­nistic Individuum Anja Božic in David Movrin Joža Lovrencic and Macaronic Latin in The Scholar from Trenta 121 125 TRANSLATIONS Ovidij Heroides 1, Penelope's letter to Odysseus, translated by Kajetan Gantar NOTES JanDominikBogataj Hieronymus noster – International Symposium on the 1600th Anniversary of the Stridonite's Death