Nekaj predpustnih misli Zd mladi svet. Predpust, vesele gostije povsod naokrog — Sredi petja in godbe med veselimi svati sedita ženin in nevesta. Vrstijo se napitnice in zdravice, ki želijo samo srečo in veselje, ne vem kolikorkfat se oglasi tista znana: Kolkor kapljic, tolko let . . . Resnica po tem je pa včasih čisto drugačna. Ženin in nevesta v Kani sta morala že kar prvi dan skusiti, da je življenje velikokrat drugačno, kakor napitnice in zdravice, že prvi dan so prišle sitijosti in skrbi. Take ure, taki dnevi pridejo gotovo nad vsako družino. Na to mora biti pripravljen vsak. Veliko bolj žalostno pa je, če za kratkim dnevom vesele gostije pride dolg, dolg dan nesrečnega zakonskega življenja. Velja sicer: Kolikor kapljic, tolko let, a kakihl Žalibog, tako mno gokrat velja danes ta žalostinka. Kaj misliš, zakaj? Včasih, ker človek ni neomejen gospodar nad svojo usodo, še večkrat radi tega, ker mlad človek pozabi, da je vsak svoje sreče kovač. Par vprašanj, pa mi pritrdiš. Kako je s tvojim zdravjem? Jevšnikova Francka je bila vedno bolehno dekle. Naenkrat pa se raznese glas: Jevšnikova se moži! Sreča jo slučajno njena prijateljica in jo vpraša: »Francka, je res, da se možiš? Pa si dovolj zdrava?« — Francka v jok: »Seveda, ker mi ne privoščite, ker ste mi nevoščljivi.« — Kmalu je bila gostija. Minilo je samo nekaj let, pa ^e prišlo dolgo hiranje, dokler rri izbirala. Ostalo je veliko gospodarstvo brez gospodinje, otroci že od rojstva slabi in bolehni, brez matere. Resnična zgodba, ki se ponavlja tolikokrat, včasih tako zelo pretresljivo. Ko sv. Pavel govori o zakonu, pravi: »Vsak je prejel svoj dar od Boga. Eden tako, drugi pa tako.« Kdor ni prejel daru trdnega zdravja, pač ni poklicaii v ta težavni poklic. Koliko znaš za življenje? Koliko razumeš gospodarstva, gospodinjstva? »Nerednost je draga«, pravi pregovor. Navadno pa je silno draga v družinskem življenju, zlasti v današnjih tako težkih življenjskih razmerah. Stopiti danes brez vestne priprave, brez delavnosti in pridnosti v zakon, se velikokrat pravi, sebe in druge napraviti za kandidate za beraško palico. Koliko znaš prenesti življenja? Si sršenast, razburljiv, nagle jeze? Si občutljiva, zamerljiva? Potem si za puščavo, kjer daleč naokrog ni nobenega človeka, ne pa noter v družino, kjer velja: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte med seboj!« Vsak dan moževo rohnenje in kletre, vsak dan ženine solze, kujaiije in za pustiv povezana culica — si menda že slišal o živem zakonskem peklu . . . All imaš odprte oči? Ali gledaš z bistrim očesom, na koga misliŠ navezati svoje življenje, s kom hočež postati za celo življenje takorekoč — eden? Marsikateri mlad človek je pri tem za celo življenje in za večnost usodnem koraku kakor slep. Ko spregleda, je prepozno, vidi pred seboj samo še svojo uničeno življensko srečo. Tako slepi so navadno mladi ljudje, ki mislijo, da morajo za vsako ceno v »sladki« zakonski jarem. Potem pa je zakon res pravi jarem, v katerem krvavi če ne vrat, čisto gotovo pa srce. Še eno vprašanje: Ali bi hotel priti Kristus tudi na tvojo go- stijo in blagosloviti tvojo nadaljno živ- Ijensko pot, kakor je prišel na ženitnino v Kani? 2alostno je, če mlad človek to, kar naj bi imel iz svoje mladosli najsvellejšega, kar naj bi inu tudi zanaprej bil studenec tihe sreče, če mlad človek to lahkomišljeno ali celo brezvestno oskruni s strastjo, če mora na to, kar naj bi bilo v njegovem življenju najlepše, misliti z žalostjo in s sramoto. Življenje le tolikokrat kaže, da taka oskrunjena ljubezen ne more sprejeti Kristusovega blagoslova, da je največji sovražnik čiste družinske sreče strast. Slišiš danes lahko večkrat: »Kdo se paše zmeni za to, kar se v cerkvi govori o resnem, predzakonskem življenjul« Res, veliko se jih zato ne zmeni, a ravno zato je danes toliko nemirnih, nesrečnih, raztrganih družin. V čemur kdor greši, v tem bo tudi kaznovan. Kdor seje v mesu, bo od mesa tudi žel. Tu imaš nekaj misli za predpust. Morebiti so kakor grenki pelin za predpustno veselje. A včasih raalo pelina za pokvarjen želodec in malo resnih misli za lahko mišljeno dušo — je zdravo oboje! Velika zadeva. Že nekaj let sem se obhaja po želji papeževi od 18. do 25. januarja molitvena osmina med katero naj bi prosili Boga, da bi se izpolnile Kristusove besede o enem hlevu in pastirju, da bi se vsi ljudje na zemlji združili v pravi Krislusovi Cerkvi. Misel za združitev živi danes tudi pri zastopnikih drugih ver. Ko so resni in plemeniti možje pri njih spoznali, kam vodi današnje propadanje vsake vere, so prišli do spoznanja, da bi bilo potrebno, da se vsi, ki še verujejo, združijo in skrbijo za versko življenje. Zato so se zastopniki pravoslavne Gerkve in pa raznih protestantskih verskih družb zbrali predlanskim ter lani in so se posvetovali, kako bi se združili in skiipno delali za versko življenje. Pa niso dosegli skoro nič. Niso se mogli zediniti ne v tem, kar naj bi verovali, ne v tem, koliko zakramentov bi imeli, ne, koga bi imeli za skupnega pogla varja. Če človek tudi v veri hoče biti ne- odvisen od Boga, če hoče sam določevati, kaj naj veruje, potem se pač godi, kakor pri babilonskem stolpu, ko so ljudje morali iti narazen. A česar ne more doseči človeško prizadevanje, za to hočenio mi te dni moliti, da bi se vsi ljudje oklenili Kri stusove resnice, ki je v katoliški Cerkvi, da bi po tej resnici živeli ,da bi tako rastlo po vsej zemlji kraljestvo božje. Verske razmere na Angleškem. V obeh angleških zbornicah so imeli v mesecu decenibru viharne debate, kakor že skoro 300 let ne. Zanimivo je, da so te debate bile izzvane po verskih zadevab. Škofje anglikanske cerkve, katero je kralj Henrik VIII. pred 400 leti odtrgal od Rima, so predložili angleškemu parlamentu, ki ima odločevati tudi o verskih zadevah anglikanske cerkve, nov obrednik za anglikansko bogoslužje. Ta obrednik je izzval te burne debate. To je znamenje, kako na Angleškem vera še globoko posega v srce in življenje. Zato se tudi ni čuditi, da je tam Veliko zanimanje za katoliško Cerkev in da pristopi na Angleškem v katoliško Cerkev vsako leto na novo 12.000 duš. O teh angleikih katoličanih se mora reči, da so globoko prešinjeni od svoje vere. To se kaže v iskreni pobožnosti, s katero se udeležujejo službe božje, v požrtvovalnosti, s katero čisto sami vzdržujejo svoje cerkve, duhovnike, šole, razne dobrodelne naprave. To se kaže v njihovih krščanskih organizacijah. Skoro pri vsaki cerkvi že stoji društvena dvorana, v kateri se shajajo k poštenemu razvedrilu in krščanski izobrazbi. Gotovo bi lahko v marsikaterem oziru bili nam za vzgled. Zahteva, ki veliko pove. Na Nemškem je izročilo 83 psihiatrov, to je zdravnikov, ki se pečajo z duševnimi boleznimi, državnemu zboru zahtevo, da se v šolah pusti, oziroma se vanje uvede krštanski nauk. Svojo zahtevo utemeljujejo z dejstvom, da brez krščanskega nauka postane življenje mladega človeka tako zbegano in razorano, da veliko mladih ljudi vsled tega duševno oboli. — Ta izjava pač zelo ninogo pove tudi za nas . . .