Avgust šenoa: Berač Luka Povest iz vaškega življcnja 35 Čudne misli so obšle pisarja. Ali ni človeško življenje podobno pipl tobaka? Ko je pipa polna do vrha, se žari, iskri se, kadi se, da je veselje. Toda vedno več je pepela, nazadnje pa pipa ugasne, nič drugega ne ostane kakor pepel... Mikica se je stresel, čutil je, da tudi v njegovem življenju iskra bolj in bolj pojema. Čemu sem jaz vraga na svetu? se je vprašal. Ne menim se za to, kaj ima svet od mene; vprašam: kaj imam jaz od življenja? Res je, s tujim se rcdim, toda le s tujim krompirjem; bilo pa bi pametneje, da bi jedel tujo slanino. Če me ulovijo, ali mi bo kaj slabše? Bom imel vsaj kje spati in kaj jesti, sodnija pa te ne rubi za hrano in stanovanje. Ena mastna pečeaka rni je ušla — Luka. Ej, ko bi ga dobil v pest, ne bi mi ostala, prazna! Zanič si, Mikica! Ali si se zato naučil pisati in brati, da si še toliko ne znaš zaslužiti kakor cigan? Glej, pametna misel! Cigan mi mora plačati, mora, pasja duša, ali pa jo bo skupil. Počasi je krenil Mikica k Ugarkovičevemu šotoru, ki je stal spet tik vasi, odkar so ustavili preiskavo zaradi ognja pri Martinu, ker krivca niso mogli najti. Ciganica Kata je bila po svojih ciganskih opravkih v vasi, mali cigančiči so skakali po grmovju in kraj vode delali hišice iz peska in blata, Ugarkovič pa je sedel sam pred šotorom in držal med nogami nakovalo ter koval žeblje. Ko je opazil pisarja, je dvignil kuštravo glavo, pokazal svoje bele zobe in vrgel kladivo na stran: »E, ravno prav, Mikica! Hotel sem te poiskati, da ti povem novico.« »Kaj je, Ugarkovič?« je vprašal mali. »Ti — ali nisi vprašal, kje je Luka, a?« »Da, kje je?« je vprašal pisar radovedno. »Ali je še živ?« »Še.« »Povej, kje!« »Kaj mi daš, če ti povem?« se je nasmejal cigan in mu pomolil roko. »Kaj je, kaj?« se je razjezil pisar. ;>Ne nori, povej! Ne bo ti žal. Zdaj nimam ničesar.« »Eh da! To obečuješ. Toda kdaj mi boš dal?« »Ali ti nisem kum? Ali s?m se ti že ktfaj nalagal, kadar sem ti kaj obljubil ? Ti si capin capasti, črnuh grdi!« »Haha! Poglej ga! Kako se repenči kum! Takoj prerupi lonec. Saj so ie norci. Pa čuj! Moji bratje so ga videli predvčerajšnjem v mestu. Kupoval je nekaj na trgu.« »Kakšen je?« »Oblečen je kakor berač, pa ni beračil.« »Ah, dobro! Prišel bo v Jelenje.« »Misliš ?« »Gotovo bo prišel. Toda kje prebiva? Kam je šel?« »Ne vem. Bratje so ga vprašali. Ni jim hotel povedati.« »Dobro, prišel bo. Toda čuj, kum, zdaj ti bom jaz rekel besedo.« »Kaj je?« »Daj mi denarja! Treba mi ga je.« »Jaz tebi? Ho, ho, ho! Ali je kum znorel? Od kod črnuhu grdemu denar?« »Ne čenčaj! Jaz vem, kar vem. Ti si včeraj Juriju prodal kobilo.« Cigan se je stresel od jeze. »Da, prodal sem, plačal pa mi jo šele bo,« je zamrmral jezno skozi zobe. »Ne cigani! Za gotov denar si mu jo dal. Daj denar! Lačen sern, žejen, "tobaka nimam.« »Pa sedi, ostani tu, jej z nami, na, vzemi si tobaka iz mojega mehurja!« »Nočem, denarja hočem.« »Ne dam.« »Ne daš?« »Ne.« »Dobro. Tedaj pojdem na sodnijo pa bom povedal, kak svat si, kdo je Martinu pobil živino, kdo mu zažgal seno.« Cigan je zlezel vase, zaškripal — toda naglo je planil: »Eh, tudi tebe bodo zaprli; ti si me za to plačal.« »To mi je vseeno, bom imel vsaj hrano in stanovanje, kaj meni? Jaz nimam žene in otrok, toda ti —« »Kdo mi bo dokazal?« »Tvoje šilo, ki ga imajo na sodišču.« »šilo je šilo.« »Ni,« se je pisar hudobno nasmejal. »Tvojih šil je dosti po vasi, vsako ima svoje znamenje in pri držaju majhen križec. Rekli bodo kmetje, čigavo je, povedali bodo tudi tvoji bratje cigani, da je šilo Ugarkovič koval, samo da sebe operejo.« »A ti si mi kum? Ti si kum? Kje tl je duša?« je ^astokal kovač napol ihteč. »Daj ti moji duši mir! 2elodcu ni mar za kumstvo. Denarja mi daj!« Črni kovač se je grizel od jeze. Vzdihnil je in segel v žep, privlekel mošnjico iz njega, jo odprl in začel drobiž preštevati. >Papirja, papirja, kum!« je velel pisar hladno, »ni- sem berač, da bi mi cigan podaril krajcar. Sezi v nedra, za telovnikom imaš večji denar.« Cigan ga je ošinil z očesom polnim srda in je postavil trepetajoč roko na prsa. »No, hitro!« se je zadrl pisar in udaril z nogo. Cigan je izvlekel listnico, jo položil med kolena, z muko je izvlekel goldinar in ga dal nadležnežu. »Še!« je rekel ta in tlačil bankovec v žep. »Pa « je zaškripal kovač. »Še štiri!« se je napihnil pisar in dvignil štiri prste. »Kuga! Kaj me odiraš! Oj, žalostna majka moja!« »Ne pomaga nič, kum! Še štiri!« »Na, požri, hudir!« je dihnil kovač besno in zagnal predenj štiri goldinarje. Pisar jih je pobral, pogledal proti soncu, če niso ponarejeni, pokimal in jih vtaknil v žep. »Tako,« je rekel in se usedel zraven kovača na zemljo, »to je za zdaj dosti. Vidiš, zdaj sem ti spet kum. Samo pametno je treba.« »Vražji kum si.« »No, no, no! Zdaj mi daj še tobaka pa sva si spet dobra prijatelja.« Cigan je vrgel mehur predenj, pisar si je napolnil pipo, prižgal in potegnil dva, trikrat pa dejal: »Ali pa veš, zakaj vprašujem po Luku, zakaj nanj prežim ?« »Gotovo zato, da bi ti dal denarja.« »Eh, kaj dal; jaz še mislim ne na to, jaz mislim vzeti.« Cigan je pazljivo dvignil glavo in pogledal pisarja izpod očesa. »Da, da,« je potrdil pisar, »vzeti, vzeti!« »Kako ?« »Poslušaj! Toda pri moji veri, če narobe stopiš, ti utegnejo sneti glavo. Dobro bova zaslužila, jaz pol, ti pol, vsakemu bo dosti. Ali veš, zaradi koga si podavil Martinovo živino in zažgal Martinovo seno? Zaradi Luke, da, da. Treba je bilo bogatega kmeta uničiti, da pride Luku v pest, da si od Luke vzame denar na posodo, in ko bi ga bil imel na vajetih, ga je hotel berač stisniti, naj mu da hčer za ženo.« »Maro!« je zinil cigan začudeno. »Luka — Maro?« »Da, Luka Maro! Ha! Ha! Ha! Jaz sem delal, tudi ti si delal, Luka je mislil, da bo na kraju za njega dobro. Ampak on je norec in lopov. Pokesal se je zaradi živine in aena, hotel je mene spraviti v blato, prodal je svoje zadolžnice za gotov denar, da bi si sam pridobil starega in dekle, midva pa naj bi ostala norca in grešnika, on pa svetnik. Uštel se je, vedel sem, da se bo uštel. Kuko bi dečla mogla vzeti njega, takega capina in pankrta? Nasedel je, tudi jaz sem mu neki stotak pobral iz ž«pa. Ampak mislil sem vse dobiti. Luka ima pri sebi gotov denar, mnogo denarja, na stotine, več kakor si misliš.« — »Ah!« »Ima, to dobro vem. Prežal sem na njega, pa čez noč je izginil. Vidiš, to mi je vse načrte prekrižalo. Dal sem ga iskati, dal sem povpraševati po njem, šel sem v mesto in okoli mesta, nikjer, nikjer ga ni. Zdaj smo ga našli. Prišel bo v Jelenje, mora priti. Še tudi zdaj piu hodi Martinova hči po glavi. Morda ve, da se je omožila, morda tudi ne ve. Vseeno. Duša mu ne da mira, nekaj ga vleče sem, to dobro vem, kajti če si jo le ime-iioval, se je norec stresel kakor šiba.« »Eh, prišel bo, če bo. Kaj boš ti?« »Luka nosi zmeraj ves denar s seboj, ker si ga ne upa nikjer pustiti. Prinesel ga bo s seboj, y nobeno hišo ne stopi pa mi povej, kum, ali je prav, da ima tak norec toliko denarja, mi, pametni Ijudje, pa da nimamo ne groša od tega? A?« je Mikica ostro pogledal kovača. »Seveda je dobro imeti denar, mnogo denarja, ampak *~- veš — sodnija — žandarji « »Strahopetec! Ali so te našli, ko si Martino orobil?« »Luka utegne povedati —« »Luka! Ha, ha* ha! Luka ne bo živi duši povedal ne toliko, kolikor je črnega za nohtom. Luka bo prej, no —« je zamahnil pisar z roko proti nebu. Cigan je skočil, se umaknil in prestrašeno pogledal pisarja, potem pa je zamolklo zamoml.ial: »Cigan krade —« »Cigan požiga —,« se je zakrohotal pisar, »zakaj ne bi še tudi — — he! Kaj te beračeva glava tako srbi! Kaj komu mar, ali živi takle berač ali ne! Niti kukavica ne bo za njim zakukala. Nima žene ne otrok. Kdo bo dobil denar, kadar se bo Luka stegnil? Tisti, ki ga bo našel. Vidiš, ali ni bolje, da ga midva najdeva? Pa ga ne bova midva, ga bo« — je šepnil — »Sava. Voda je globoka, široka, voda je nema, dosti prostora je v njej za Luka. Odnesla ga bo k vragu. No, kum! Vsak pol. Sam sem preslab, dva bova močnejša. No, daj roko! Nihče ne bo po njem spraševal. Da! Na tvoj del bo prišlo najmanj štiri sto goldinarjev.« »Štiri sto goldinarjev ?« je cigan, ki je doslej nemo gledal v zemljo, dvignil glavo. »Štiri sto, saj ti rečem!« se je zadrl pisar, naglo se je ozrl in skočil na noge. »No! No! Daj! Roko sem!« Cigan je obrnil glavo in pomolil pisarju roko. »Eto vidiš, da si pameten. Vsak hoče svoje. Zakaj ne bi tudi midva, če se nama sreča ponuja? Ne boj se nič, kum! Pojdi v mesto, takoj se spravi in poglej, kje je! Sledi ga in pazi, kdaj pride v Jelenje! Zbogom!« Pisar se je odplazil od cigana, cigan pa je dolgo še sedel pred šotorom in gledal v zernljo. Nazadnje je skočil na noge in pohitel v mesto. (Dalje aledi)