štev. 3.
v Mariboru 1. februarja 1876.
Tečaj V.
Izhaja
1. in 15. dne
vsakeKa meseca.
Rokopisi ne vračajo se.
ZORA
stoji na leto:
redoma po 4 torinte,
izjemoma po 3 forinte.
ČASOPIS  ZABAVI I  PODUKU.
Pregled. Poezije: Sic tiansit gaudium mundi! Tvoj prvi poljub. —Osoda ljubezni.—• Idealist. — Jan Amos Komensky. — Premićnica Jupiter. — Drobnost — Književnost in umetnost. — Listnica. —
Sic transit gaudium mundi!*)
Jos. Cimperman.
Bil deček mlad sem, čvrst, vesel, Sem skakal, vriskal, žvižgal, pél. Meneč, da vedno mi tako Živenje teklo bo mirno. Cvet radosti se je osul, Detinske črevlje sem sezul. Postale rosne so oči In vzdihoval sem mnoge dni:
Sic transit gaudium mundi!
Mladenič vzrastel sem brdak, Gradove svetle zidal v zrak, Namen gojil sem v prsih čist. Človeštvu biti na korist. Podrl gradove je vihar, Ljudem bil nijsem v prid ni kvar. Postale rosne so oči In vzdihoval sem mnoge dni:
Sic transit gaudium mundi!
Srce se v prsih vnelo je.
Za ljubico gorelo je.
Ki je bila lepote cvet
In vzor moj od detinskih let.
Odcvel mi je ljubezni čas In zapuščen ostal sem jaz. Postale rosne so oči In vzdihoval sem mnoge dni:
Sic transit gaudium mundi!
Prijateljev izbral sem krog
V tešilo srčnih si nadlog,
O mnogem mislil sem, kot hrast
Bo trden stal mi v bran in čast.
Odpadli so, z osodo sam
Boril sem se, kot vem in znam.
Postale rosne so oči
In vzdihoval sem mnoge dni:
Sic transit gaudium mundi!
Otožen sem pero prijel
In pesni pisati začel.
Ter nadejal se, ž njimi bom
Razsvetlil rod, proslavil dom.
Kaj z delom sem dosegel tém,
Prežalostno je, ne povem.
Postale rosne so oči
In vzdihoval sem mnoge dni:
Sle transit gaudium mundi!
*)  Tako preide veselje sveta.
_ 84 -
Srdit sem vinu se udal, Pri sébi sam tako dejal: Vtopiti v čaši hčein britkost In ves spomin moj na mladost. Začasno dal pomoč ta lek, Potem je vse šlo v stari ték, Postale rosne so oči In vzdihoval sem mnoge dni:
Sic transit gaudium mundi!
Zaprl občutkom sem srce, Človeške ločil se družbe, In zdaj prenosen je moj stan; če nijsem srečen, sem miran. Ne čudim se ničemur več, Naj bi razpadal svet grmeč. Suhe so vedno mi oči, Tn več srce ne govori :
Sic transit gaudium mundi!
Tvoj prvi poljub.
p. D.
Al' pomniš, ti ljubčok. Svoj prvi poljubček, Kako je bilo? — Jaz menim tako : .
S tresočo si roko Mi ginen globoko Ti čelo objel, Šeptal mi vesel.
Molče poslušala Sem tebe, skrivala Poglede oči — A vse si znal ti!
Moj molk si posnemal, Me nežno objemal,
Na čelo pa si —
Poljubil me ti.
Osoda ljubezni.
Izvirna povest, spisai A. Koder. I.
Mogočno šumi deroči In o vznožju nehotičnih, večnim snegom belo-odetih gora in spira s penečimi svojimi valovi sivo skalovje, kakor bi hotel prodieti ponižno strugo, kakor bi hotel zaliti še to ozko dolino in uničiti te bele hišice, te lesene koče in to lepo mesto sredi nje.
Nsb prijaznem, zelenem holmu tik deroče reke, le nekaj minut oddaljen od bližnjega mesta, stoji beli gradič, postavljen po zakonih lepote in najnovejšega stavbarstva, ter zre ljubeznivo tija v desno stran na mestne zvonite in palače, na nasprotno, sloveco Martinovo goro in v boreče valovje pod seboj.
Krog in krog obdaja poslopje umetno nasajen vrt z zelenimi cipresami in temnim borovjem, z južnim rastlinjem in domačimi vrtnicami, vse v lepem redu, vse razvrstjeno, sredi pa se vijó bele stezice. Pred gradičem meče krasen vodnjak svoje bele pene proti nebu in mavrično odseva v soln-čnih žarkih; na levo v zatišju in z razgledom v tiho dolino, stoji zelena koliba. —
Tamkaj sedite vsako dopoludne in vsaki večer dve deklici s knjigami ali vezenjem v rokah in zrete doli na plan, na šumeče mesto, na bistro reko
- 35 -
3*
ia se smejete in radujete, morda same ne vede zakaj. In zakaj se tudi ne bi? Sej nju opleta venec mladosti in svet jima se dozdeva cvetoči raj.
Tudi nocoj ste ondi. A njujna družba je nekako tiha; vidi se, kakor bi jima radovanje danes ne šlo prav od srca, — posebno starejej družici ne.
,.Danes si pa ti tako domišljava in otožna, .Josipina, kakor nagajaš sicer meni in me dražiš. To je prav; danes se maščujem tebi!" povzame zdaj besedo mlajša obeh sester, rumenolasa Ema, gorečih modrih očij, nežne, vitke rasti, pravi uzor najlepše biondine, in tleskne z rokami in se glasno zasmeje, kakor bi bila vesela svoje trditve.
.Josipina, — dekle, pri dvajsetih letih, v vsem podobna svojej sestri, samo da so njeni prosto razsipajoči lasje nekoliko temneji, njeno hce bolj duhovito, njeno črno oko pogumneje, žarneje, — ne odgovori nagajivosti svoje tovarišice, temveč se ozre v dolino, kakor bi ne bila čula ničesar, in gleda na snežene velikane, Ivjer zadnji žarki zahajajočega solnca žare. A ko bi jo bil kedó natanje opazoval, poznal lahne skrivne vzdihe ženskega srca, prepričal bi se bil, da Josipina nij vesela, da jej nekaj tesni srce, kar ali noče ali pa si ne upa razodeti nikomur.
In Ema, bistrooka deklica opazi tudi to, zasmeji se zopet in še glasneje, vzdigne prstek svoje bele ročice, jej požuga in lahno poreče: „0 zdaj sem te pa vjela, ptičica ti; zdaj mi ne uideš in ne utajiš, da imaš nekaj skrivnega pred menoj, — da si še bolj zaljubljena, nego jaz, samo da znaš bolj tajiti in skrivati, nego jaz."
„Molči, molči, to je sama šala!" odgovori zdaj Josipina. zarudi v lice in si hoče s tem pomagati iz zadrege, da jame urneje vezti, kar je prej čisto pozabila in morda ne vede sklenila mirujoči roki v naročju.
„0 šala, šala; tebi sme biti vse šala. meni pa nič!" vzklikne zdaj Ema nekoliko preglasno, da je kaznovana s pomenljivim pogledom od tovarišice in se smeje in odvrača z rokami in z besedami, da nij vse res, tar jej ona hoče vsiliti v misli.
„0 ne draži me, ljuba Ema; tudi jaz ti nočem več nagajati!" povzame naposled zamišljena Josipina, potegne kaka dva pota z belo ročico po resnem čelu, kakor bi si hotela zbrisati nekak neprijeten spomin z glave , in in urno dalje veze.
Emi kar zastane ravnokar zopet nagajiva beseda na ustnih, videč nekako čudno spremenjeno svojo sestrico, zapazivši, da jej v resnici nekaj skrivnostnega teži srce, kar jej zdaj mrači prej veselo, brezskrbno lice.
„0 ne jezi se, draga Josipina, in odpusti mi; jaz te nisem hotela žaliti, le šalila sem se", pravi zopet Ema in vpre v tovarišieo svoje milo, višnjevo oko kator bi hotela reči: zakaj sem bila tako nepremišljena v svojih besedah. —
Ko jej Josipina ne odgovori in se še bolj nekako sramežljivo obrne od nje in po tihej dolini gleda, in dalje tija na mestno zidovje, tedaj vzkipi Emi srce do vrha in se jej nepopisljivo užali.
„0 veš, ljuba Josipina, to nij lepo od tebe, da imaš skrivnosti pred menoj ; jaz sem ti zaupala vse, popraševala te vedno za svete, ti pa zakrivaš svoja čutila pred menoj, kakor bi jih jaz ne smela vedeti in bi jih ne bila vredna", pravi Ema ginena, podpre rumeno glavico z rokama in si zakrije obraz. —
36 -
Tihota nastane. Isti mir, isti nepopisljivi trenotek se vleže v druščino dveh blagih, neizkušenih src, katerega pozna in ume le oni, ki je ljubil ke-daj, ki je imel pravega prijatelja, kateremu je zakrival nekoliko časa svojo tiho, skrivno srečo, boječ se, da mu jo ne spiasi celo on, in da mu ne iz-beži, kakor plašna srna, kadar se najde varno nje zavetje. In Josipina je ljubila strastno, goreče, kakor le more ljubiti nepopačeno, neizkušeno žensko srce; zato je molčala, zakrivala, tajila, dokler je le mogla, svojo zdaj še negotovo srečo. A kmalu se je prepričala, da dalje nij mogoče, da tudi ne sme imeti skrivnosti pred tako blago sestrico. V resnici svet, veličastven je oni trenotek v našem življenju, ko odkrijemo svojo notranjost prijateljem svojim, ko še trepečemo, niso-li naše misli menda naopačne, ali nas ne vara naše oko, ali nas ne zavidajo aU ne obžalujejo drugi zaradi tega, kar se dozdeva nam tako krasno, tako nebeško.
„Ne zameri, draga Ema!" pravi s tresočim glasom zdaj Josipina in si utrne z nežno ročico skrivno solzo, ki se jej razlije v tem trenotku po belem obrazu, kedó ve, ah solzo veselja in sreče, solzo upa ali straha, ali pa obojega. „Odkrijem ti danes vse, o povem ti, da ljubim neizmerno, akopram — kedó to zdaj ve? — da-li ne bez upa — bez sreče!"
„0 ne misli precej o začetku uže tako slabo", povzame na to veseleje Ema in stisne sestri, kakor v zahvalo za odkritosrčnost, roko. „Kdor govori tako, menim, ta ne ljubi, ta ne more ljubiti goreče in zvesto. Zagotavljam te, kedar se zaljubim jaz, kakor si se ti sedaj, moram biti tudi vesela; ako ne, tedaj to nij ljubezen, tedaj ona nij vir vsej sreči, kakor vsaj trdijo in pojó ljudje!"
„Zdaj praviš tako, ko si bez izkušnje, ko si še svobodna", odgovarja Josipina in se zopet zamisli.
„A zakaj bi se žalostila ravno ti, zakaj bi ne mogla biti srečna, če je toliko drugih", pravi Ema in se nasloni ljubeznivo na sestrino ramo, ter ovije bele svoje roke krog njenega vratu.
„Čuj me, blaga Ema", povzame zopet Josipina, videč, da je ožalostila s svojo resnobo tudi vedno veselo, šaljivo sestrico. „Meni se je vrinila koj v prvem trenotku, ko sem videla Miroslava, — ne zakrivam ti več njegovega imena, sej ti bode znano vse, — nekaka čudna misel v pamet, ter mi dejala: ta mora biti tvoj, ta te mora ljubiti, temu daruj svoje življenje in vse, a edino to, le to bode tvoja sreča. — O jaz nisem mislila tedaj, da-li je tudi mogoče to, da-bi me on mogel ljubiti, da-li nij tudi eden tistih, ki zasmehujejo slabo, preobčutno ženstvo, ter se igrajo z njega srečo, z njega srčnim mirom. Tedaj nisem menila, da-h bode zadostovalo njegovej čast-nej, bezskrbnej prihodnjosti, njegovemu spoštovanemu značaju dekle, koje odvisi od sorodnikov. — In ko je prišel prvič k nam, ko je sedel poleg mene, ko sem poslušala njegove modre, resne besede, ko se je vjelo včasih njegovo lepo, a nekako žalo oko z mojim, o tedaj bi bila zavriskala od sreče, da! oklenila bi se ga bila okolo vrata in mu šepetala na uho: O ljubi le mene, samo mene, nobene druge! — Prišel je, kakor veš, v drugo, prišel je v tretje, radoval se sicer na videz tudi s teboj; a prepričala sem se, da je njegovo obiskovanje le meni veljalo, nobenej drugej, da! čutila sem v stisku njegove desnice, spoznala v njegovih besedah, v tem pogledu njegovem več nego samo prijaznost, da! prepričala se, da me on ljubi, oj ljubi vroče pa skrivno, morda sam ne vedeč, kako in zakaj.   A od zadnjega njegovega
- 37 -
pohoda minoli so uže dnevi in tedni, ti mi vrivajo črno, strašno misel v pamet, da so menda le neresnične moje prvotne slutnje, da na slabej podlagi stoje zlati gradovi sladkih mojih nad, sladkih mojih upov."
Pri teh besedah se Josipina užah še bolj, glas jej vmre na gorečih ustnih, in svetle, obile solze se jej vlijó po bledem hcu in kapljajo dol na bele roke sklenene v naročju, in še dol na črno zemljo.
Oj tecite skrivne, vroče solze prve ljubezni, solze upa in strahu, tolažite neizkušeno srce, dokler je čas, dokler imate še svoje moči; sej pride čas, ko bodete tekle mrtve, bez tolažbe, bez hladila!
„Ne misli precej tako bojazljivo, mila moja Josipina", tolaži Ema svojo tovarišieo, ter jej boža objokano lice. „Glej, jaz grem k njemu in mu povem vse, da ! prosim ga na kolenih, naj pride k tebi, naj te tolaži, naj ostane vedno tu. Kaj ne, potem bodeš zopet vesela in srečna? in jaz poleg tebe. To bodo še lepi časovi!"
Eesno Josipino močno ganejo mile, tolažilne besede nje tovarišice. Da, premagovati se ne more dalje; prisrčno jo objeme, gcrko poljubi na jasno čelo in jej pravi: „Ne boj se, ljuba Ema; tvoja Josipina je srečna, ona je pripravljena prestati tudi najhuje gorje, ako le tebe vidi veselo; sej nij ukazano nikjer, da morajo biti vsi ljudje na svetu srečni."
Med tem nastane tihi, poletni večer. Bleda luna pogledava talco milo, tako prijazno skozi raztrgane oblake in gosto zelenje v samotno kolibico in požari slonečiraa deklicama obraze, kakor bi hotela reči: čemu žalujete, ko se veseli ves svet, ko vama cvete življenja pomlad ? — Tamkaj v dalji, ob gozdnej tišini pa se uglasi sladka pesem zlatokljunega kosa in se glasi v mirni dol, odmevajo v ljubečih srcih; kajti le ta razumevajo njegove melodije, le talca poznajo njegovo večno-novo petje o ljubezni.
Isti večer je še dolgo bedela Josipina v postelji in mislila in mislila sladke misli o njem, a temne misli o svojej bodočnosti, dokler je ne omami o jutranjej zori sladki spanec, s slednjo besedico na ustnicah, s premilo besedico : Miroslav !
II.
Bilo je v nedeljo dopoludne. To je oni prijazni čas, katerega se veseli tako ubogi kmetovalec v bornej koči, kakor ponosni meščan v bogatej palači; sej si oba želita odpočiti od vsakdanjega dela in užiti nekaj prostih ur v krožku svojih.
A kamo li vesela mladina, radostno kolo deklic in fantičev? O tudi njim je nedelja svet, prazničen dan, in to še mnogo bolj nego drugim ljudem !
Ko pripeka žarno solnee ves ljubi teden mlado ženjico na polju ter jej kaplja za kapljo lije po zagorelih licih, tolaži jo sladka misel, da obleče v nedeljo prvič svoje novo, lepo rdeče krilo, in da pojde kot ena najlepših v belo cerkev. A tamkaj, pa bolj od strani, sloni nekdo zamišljen in upira svoje oči na njo.
Praznične nedelje raduje pa se tudi ponosna mestna gospodična. Tudi ona prešteva dolge dni pustega tedna, kedaj pride ona ura, ko posumi s svileno obleko po mestnem tlaku, po senčnatih drevoredih, ko jo bode občudovalo vse na desno in levo in jo tudi marsiktera zavidljivka merila črez ramo. A ona se ne meni zato, ona želi dopadati samo enemu, katerega sto-prav nekoliko pozna, kateri jo spremlja od daleč na nje sprehodih, katerega
- 38 -
vidi le o prazničnej nedelji. Taka je bila na tem svetu pred nami, taka še bode za nami !
Tudi v prijaznem mestu poleg šumec-ega Ina bilo je neko nedeljo dopoludne vse živo. Obilo praznično oblečenega ljudstva se je gnjetlo po senčnatem, zelenem vrtu in se ogledovalo, smejalo, pozdravljalo in opravljalo.
Izmed obilnega števila krasotic, ki so se šetale po peščenih potih, pa ste najzanimivejši dve rumenolasi deklici, jako podobni ena drugej. Da! težavno je skoro bilo na prvi mah razločiti nekoliko mlajšo, veselo družico od nekako otožno zamišljene starejše spremljevalke.
Sprehajalki ste Josipina in Ema.
Naravno je, da imajo lepe deklice vedno dovolj občudovalcev; tudi Josipina in Ema nijste bile bez njih, ali njima je bilo to, vsaj videzno, bez vsega globljejšega utiša. Ema je bolj natihoma in nekako sramežljivo govorila s svojo sestro, Josipina pak je odgovarjala bolj glasno, pa na kratko, sem ter tija pa tudi celo naopačno, kar je značilo, da nje duh dnes nij za take pogovore razpoložen. In v resnici, mnogokrat so se ozrle njene žaime oči nekako skrbljivo na srečevalce, kakor bi iskale koga. In kedó bi jej bil zameril to, ki pozna skrivne rane, skrivno veselje in žalost ljubečih src ?
Le dvema devicama rastočima uže bolj v srpanu življenju, nijste ugajali naši dve znanki. Kaj da je bilo krivo temu, nij težko uganiti; vzrok je bila zavist nju lepote. Njima je ta cvet davno uže ovenel, tema deklicama pak še bujno cvete na licih.
„čemu se neki te dve šopirite tako in oblačite v svilo? Zapuščeni siroti ste, samo od premožne nju tete živite!" pravi starejša Evina opravljiva hči svojej nekoliko mlajšej spremljevalki, in migne skrivaje senčnikom, ka-zaje na naši znanki, kakor bi hotela pristaviti: treba jima je!
,,Ees je, in kako ponosni ste", odgovori druga in meri po strani z naočnikom svoji prednjici ter pristavi čez nekoliko trenotkov: ,,Iz bogate hiše ste menda, ah zdaj popolnem še v tetinih rokah, akopram bi bile rade uže proste; kajti ena obrača oči na doktorja, tistega, ki je z našim strijeem znan in je bil nekolikokrat pri nas".
„Tako?" odvrne urno starejša, ,,kaj si domišljujete te dve! Doktor pa one dve! On si dobi lahko boljših, če hoče, samo da ga je volja!" — Ko bi bil mogel pogledati kedo v tem trenotku v opravljivo, zavidno srce poslednje, prepričal bi se bil, da ne govori druzega iz nje, nego zavist, da je bolj vredna njena prednjica moža, katerega si je želela tako nepopisljivo ona sama, pa zahman. O šumeča svila, o nakinčani nežni obrazci, o ti občudovano ženstvo sijajnih sprehajahšč ! ko bi opazovalec mogel pogledati čestokrat v tvoje skrivne, temne misli, v tvoja popačena srca, bežal bi od tebe, zatekel se daleč v naročje večno čiste, neoskrunjene narave, zaničeval ves ta lišpani svet! Žalibože, da to nij tako mogoče; prej bi moral še konec biti vse poezije, konec tako sladke, tako srečne, pa tudi tako trpke ljubezni!
Med tem ko je bila gnječa sredi drevoreda, sedel je tamkaj v zatišju na samotnej klopici mož okoli tridesetih let, prijaznega obraza, lepih, črnih očij, vitke visoke postave, oblečen v svetlo vojaško uniformo z znakom višega zdravnika. Dober opazovalec bi se bil v prvem trenotku lahko prepričal, da zdravnik nij eden najsrečnejših ljudij; zapaziti se je dalo, da mu neka žalost tesni srce, da se trudi, s premišljevanjem odvaliti si neko težo s srca. —
- 39 -
In v ]-Gsniei! samotno sedeči doktor je mnogo premišljeval; bil je — Miroslav.
„Da sem moral biti tako nespameten in obiskovati družino, kjer sem zapravil slednjo svojo radost, vso prejšnjo bezskrbnost, in zagledati se baš v to dekle, katerega ne bodem mogel posedati nikedar", pravi na pol glasno Miroslav sam sebi. „In zakaj baš v to"? zakaj ne v ktero drugo, o katerej bi skoro za gotovo vedel, da me ljubi, ki nema ponosnih, bogatih tet, ki ne hrepeni po visokodonečih naslovih, kakor ta varuhinja, ki vse sodi le po vunanjosti, ne po vrednosti uma in srca! Ali bodi! Iztrgati si hočem nje spomin iz duše, zadušiti vsako misel na njo; sej -ona je nedolžna, ona me ljubi, a ljubiti me ne sme in zopet bodem živel miren, bezskrben , zdrav kakor prej".
O nameni, o sklepi, koliko vas je storjenih! možke, svete besede, koliko vas danih! zavez, koliko sklenenih! a zopet koliko neizpolnjenih, koliko pozabljenih!
Baš je Miroslav dokončal svoje modrovanje in prišel do zaključka, ko se približate njemu dve ženski osebi: Ema in Josipina, morda ponevedoma. Nekaj tesnega, blisku enakega spreleti v tem trenotku Miroslava. Zgane se, pogleda in vidi pred seboj njo, na ktero spomine je hotel ravnokar po-grezniti v temo večnega pozabljenja! In ta Josipinin žarni pogled, ta brza rdečica na nežnih nje licih, da, kedó bi se mogel ubraniti nje pogledu? O tudi Miroslav je človek, in to čuteči človek; v trenotju je pozabil, prelomil svojo sveto prisego, vstal in se pridružil znanima deklicama.
„Kaj ste dnes tako zamišljeni, gospod doktor?" ogovori ga Josipina, vide, da zdravniku zastaja govorica. Miroslav se zastonj trudi zakriti svojo zadrego. —
„Jaz zamišljen? Ne vem, da bi bil. Celo vesel sem, jako vesel, ker imam čast, biti v Tašej blagej družbi", odgovori Miroslav, ter zopet utihne.
„Zdaj pak imam še jaz z Vami neki račun, gospod doktor!" pristavi šaljivo Ema. „Prav grajati Vas moram, gospod doktor, da ste zadnji čas tako ponosni in nas nič več ne obiskujete. O to nij lepo od Vas, gospod doktor!" -
„Jaz, ponosen, gospodična? Predobro me poznate, da nisem!" odgovori brž doktor, a vidno v hujšej zadregi, potem pa še pristavi:
„Mislim pa, da me lehko pogrešate; moja družba, to vem predobro, je prav vsakdanja in dolgočasna".
V tem trenotku se srečata zdravnikov in Josipinin pogled. Kaj je bilo izraženo v nje pogledu, ve in umeje le oni, ki je kedaj ljubil bez upa.
Morebiti pa se ona moti v svojej preostrej sodbi, in da še morda nij izgubljeno, uničeno vse?
Tako je bilo Josipini pri zdravnikovem pogledu. Njegovo milo oko ne more varati, ne more šaliti se z najsvetejšimi občutki človeškega srca. Zdravnik pa se je z nova prepričal, da ga Josipina ljubi, kar je baš bilo njegovo največe gorje; kajti misel na njo bila je skoro nespametna imenovati, bila je zidanje zlatih palač na bežeče, hlipnate oblake.
Med tem pripelje pot nevedoma naše znance do šumečega Ina nasproti belemu gradiču, domovanju zdravnikovih spremljevalk.
- 40 -
Tu zastane nenadoma zdravniku noga, kakor bi si ne upala prestopiti meje onega posestva, kjer gospodari sebična, ponosna varuhinja blagih deklic, kjer ima biti izrečena sodba o njegovej sreči, njegovej ljubezni.
„Obiščite nas kmalu zopet; prav za gotovo pridite, gospod doktor! Zdaj imam na vrtu najlepše rože, izmed katerih dobite najkrasnejšo", pravi Ema pri slovesu spremljevalcu.
„Je-li smem v resnici upati, da nas počastite, gospod doktor?" vpraša potem nekako boječe še Josipina in stisne gorko zdravniku roko, ter vpre va-nj svoje oči.
„Da, srečen bi bil, neizmerno srečen, ko bi bilo mogoče; žalibog! da nij; kajti Vaša teta je drugih mislij, a jaz nočem nadlegovati nikogar!-'
Da bi zakril svojo žalost, obrne se doktor urno in izgine za drevjem. Josipina pa, ubogo dekle, kako mu je pri teh besedah! Kot blisek jo zadenejo te besede; zdaj se jej razjasni vse; zmrači se jej dosedanji stari up na-nj; sreča, se jej zdi, da jej je dala slovo za vselej.
Stemni se jej pred očmi, noge se jej všibe, nezavestna se oklene Emine pazduhe, govori nerazumljive besede in ponavlja: „Teta, oj to je preveč; to nij mogoče!"
Ema se zastonj trudi utolažiti svojo tovarišico.
Ko pridete na vrt, zgrudi se Josipina na klop in se ne gane.
Nad njo pa na zelenem vršiču drevesa prepeva veselo ptica ščinkovee. O srečna ptica! ti ne poznaš človeškega gorja, ki je razlito po širnej zemlji.
(Dalje pride.)
Idealist.
Životopisna samo-izpoved.
Spisal Vatroslav. (Dalje.)
1. aprila.
Tvoje pismo me je neizrekljivo razveselilo. Po dvoletnem prestanku sem zopet citai tvoje vrstice, iz katerih se vedno isto Tvoje iskreno prijateljstvo do mene razodeva.
Hvala Ti, blagi prijatelj, za dragoceni znak nežne Tvoje ljubezni!
Ti si mi še edini ostal zvest, mejutem ko so se mi vsi đi'ugi izneverili! Ti me še vsaj razumevaš. Ti imaš z menoj sočutje! In zato hočem Tebi, dragi Božidar, zaupati vse svoje, tudi najskrivnejše dogodke, želje in misli! A ob enem Te tudi prosim: imej še dalje potrpljenje z menoj!
Ti se čudiš mojej spremembi in dvomiš o dolgotrajnosti moje sedanje veselosti. Prijatelj, ne boj se! Nadejam se, da ne propadom več v svojo prejšnjo otožnost! Seznanil sem se medpotoma z nekim mladim Moravcem, jako čilim in bistroumnim mladičem. Ferdo mu je ime. Njegova dobrovoljnost in vedrost je jako blagotvorno na-me delovala; on je ves prevrat v meni provzročil. Na strani tega živahnega, veselega mladenča preživel sem v teku teh dveh let srečnih ur. Pri njem bivam i zdaj najraje: jovijalna njegova veselost in lahkoživnost preganja mi vse žale misli in spomine; on me varuje propada v prejšnjo melanholičnost.
- 41 -
Nazivlješ me — „optimista", „idealista" in mi očitaš, da motrim svet in človečanstvo samo s so In ene njega strani, da pa neizmerno gorje in duševno bedo, ki zemsko živenje prevladuje, preziram. Miluješ me, da se dajem varati ničemurnemu vnanjemu blesku, da videzno blagostanje smatram za pravo srečo, da ne vidim žalostnih razvalin nravstva, na katerih se današnje svetovno veličastje povzdiguje in šopiri.
Dragi prijatelj ! ne spominaj mi svetovnega gorja in ne greni mi veselih trenotkov bridkim gorjupom zalih spominov! Pusti me vsaj nekaj dnij v slastnej omotici bezskrbne lahkomiselnosti! Ne drami me iz sladkih mojih sanj o blagostanju in sreči človeškej ! Glej ! jedva sem se iznebil mračnih slik žalostnega pregnanstva človekovega v to „solzno dolino" in premagal temne dvome o pravem poklicu človeštva, ter si o njegovem bitju naslikal dostojnejših uzorov, a Ti mi hočeš zopet razdeti vso mojo dozdevno srečo ter me treznimi opomini zopet prognati iz mičnega raja sladkih domišljij!
O blagi Božidar! le predobro vem, da blagostanje človeškega rodu nij popolno in da ves ta cvet zemske sreče gnije in trohni. Znano mi je, da ponosni „napredek" nij osrečil vseh panog človeške družine in da je več rev in nadlog na zemlji, nego sreče in 'radostij!
Da, da, prijatelj! premda je človečanstvo sploh na čudovito visočino naobraženosti se popelo, vendar so zaostali nekoji njega članovi le na polu pota in še vedno v težkih sponah divjosti, robstva in nevednosti vzdihujejo.
Še živi mnogo rodov, ki mejutem ko ini njih vrstniki v poboljšanju svojih državnih, obrtnijskih in društvenih razmer veselo napredujejo in radostno sad svojega delovanja uživajo, vedno še v otožnej revščini koperné in pod težkim bremenom nadlog stokajo. In prijatelj! med temi zaostahmi članovi človeštva nahaja se tudi naš — narod slovanski. —
Božidar! srce me boli, kadar pomislim, kolik razloček je mej drugimi narodi in mej nami Slovani! Druga ljudstva posedajo bogatstev in zakladov, mi Slovani pa smo shomaki; drugi rodovi imajo razvito kmetijstvo, obrtnost, trgovino, umeteljnost, mi pak pogrešamo najprvotnejših pogojev obstanka. Narodi krog nas veselo napredujejo, mi pak spimo, ne posedamo ne lastnega obrta, ne znatne kupčije, niti sledov narodne umeteljnosti niti pravega društvenega življenja !
Toda, Božidar! v sedanjej mojej razpoloženosti ne ljubi se mi obračati očij na senčno stran življenja. Ne, prijatelj! proč s takimi pošastmi! Pusti me dalje sanjariti o sreči človeštva sploh, ter negovati vzvišene pojme o njem ! Privoši mi vsaj to malo trohico mladostne bezskrbnosti, kojo zdaj uživam! Sej mi bode dosti hitro pala znad očij prevarljiva omama, katera mi zdaj svet kaže v čarobnih bojah, oblit z zoro bleska in radosti. Sladka moja domišljija o zemeljskem raju bode izginola, predno se menda nadejam, ter utonola v jadu bridkega spoznanja! Zatorej, prijatelj! dokler mi še gorka kri teče po mladih žilah, dokler me slastne sanje zibljejo v domišljenej sreči, dotlej hočem uživati živenje, neskaljeno njega radost, frfolevati kot metuljček od razkošja do razkošja, ter z lahkim srcem prepevati:
,,Veselje mi daje peruti.
Ko ptiču, ki ječe je prost;
Zemlje skoro noga ne čuti — Navdaja me up in mladost !"
- 42 -
15. aprila.
Prijatelj! Pomorsko življenje mi je naposled vendar le prav zoprno postalo. Naveličal sem se dolgočasnega gledanja enolične, sivozelenkaste morske planote. V mojem srcu se je vzbudila goreča želja po cvetočih livadah in senčnatih gajih trdne zemlje. Životarjenje na zaduhlem brodovju, mej divjo drhaljo mornarsko se mi je uže popolnem pristudilo; tudi jarem vojaškega absolutizma me od dne do dne čem dalje bolj teži. Neizmerno hrepenenje po prostosti se me je polastilo; jedva uže pričakujem blaženega trenotka, da tesno vojaško suknjo zamenim z lahko civilno obleko in se svoboden povrnem v širni svet.
Pri pomorstvu se človek vsega uljudnega vedenja odvadi ; prejšnja nežnost, gibčnost in olikanost se pozabi, in človek postane tako odljuden, okoren in grčav, da mu s kraja, kadar je zopet prost, nij skoro mogoče v krog omikanega društva stopiti in omikano se vesti.
Da, Božidar! jaz potrebujem boljšega društva. Kaj bi dal za prejšnjo rahločutnost in sprejemljivost srca!
Zato hočem čem hitreje pomorstvo zapustiti in se v redno življenje podati. Moji tovariši so se uže drug za drugim poslovili in povrnoli na suho; jaz pak sem se vsled dolgotrajne vožnje zakasnil ter pridem stoprav zdaj na vrsto. Nemudoma hočem prositi odpusta ter odrinoti od puste morske obali.
Da-si tudi me v mojih sedanjih razmerah nič kaj ne miče domov, podal se bodem vendar pred vsem drugim v blagoslovljeni raj slovenskih goric in si odpočil nekaj dnij v tihem zavetju prijazne drvanjske doline.
In potem, dragi moj Božidar ! pribitim tudi v Tvoje naročje in izlijem na Tvojih prijateljskih prsih svoje občutke ter ostanem nekoliko časa v Tvojem ljubljenem obližju ! In tako hočeva združena v starej ljubezni še enkrat v slastnem spominanju mladih let živeti.
Prijatelj! to bodo krasni dnevi! Vkupno hočeva se sprehajati, vkupno nekaj časa prebivati v Babilonu za „modro Donavo", ter živeti bezskrbno v en dan, slepa za vso najno bodočnost! V predokusu teh zveličalnih uric kličem Ti dnes: Božidare! Na veselo sviđanje! na sviđanje v malo dneh!
1. maja.
Božidar! Z najinim svidenjem ne bo nič, — jaz ostanem tukaj! Imenuj me vetrnjaka, a jaz ne morem inače: sidro moje barke je obtičalo in prisiljen sem ostati v preloki. Sicer me nikdo ne zadržuje, i vendar ne morem proč.   Odpust imam v rokah, odrinoti pak ne morem. —
Vem, da se boš čudil tej mojej spremembi in majal z glavo, a prijatelj ! prosim Te : ne obsodi me prenaglo ! Imej potrpljenje z menoj ! počakaj, da Ti povem vzrok, in videl boš, da ne morem drugače. Ne posmehuj se mi, ne rogaj se mojej slabosti. Sploh pak se nič ne boj za-me! Nij tolika nevarnost. Tedaj, da se Ti izpovem !
Prijatelj ! moja bezskrbnost je proč ! Obvisel sem ; kako ? lahko si sam misliš. Čemu bi Ti dalje prikrival? Le posmehuj se mi, in to prav poredno ! Vem, prihajala Ti bode na misel moja — nekdanja — zarota proti ženstvu. Ti si uže od vsega početka dvomil o resnosti te zaroto. „No, sej sem vedel", porečeš zdaj smehljaje, „prerahlo srce ima in preveč je podvržen dojmu ženske mikavnosti !"
- 43 -
.Prijatelj! prizanašaj mi vsaj nekoliko s svojimi sarkazmi! Vjel sem se, vjet sem, pa je! Kaj mi pomaga vsa suhoparna filozofija? Pred zapeljivostjo ona itak^ ne obvaruje nikogar; čarovna moč lepote omami i najljutejšega stoika. Človek je in ostane najbolj v oblasti telesne počutnosti; kot voda jez, tako narava podere s silovito svojo mogočnostjo vse fantastične sklepe.
Da, Božidar ! podlegel sem, popolnoma podlegel silnej moči ženske narave !
Toda čuj, kje in kako se je to zgodilo!
Isti dan, ko dobim odpust od pomorstva, sprehajam se s prijateljem Ferdom po drevoredu pred vojaščnico. Eazgovarjala sva se o tem in onem. Snovala sva velike načrte o bodočnosti. Ferdo mi je pravil, da se poda na ravnost domov, na Moravsko, kjer ga zvesta ljubimka pričakuje, s katero namerava se takoj zaročiti ; slikal mi je živimi barvami vso srečo svojih prihodnjih dnij. .Jaz pak sem mu razkladal, kako sem vesel, da hodim prost, na nikogar navezan, popolnem neodvisen, svoboden, sam svoja briga. Z iskrenimi besedami sem mu popisoval, kam bom krenol, kako bom živel, tuj med tujimi ljudmi, srečen in zadovoljen, pa sam, da! sam, žive po svojem ukusu, prost kot ptiček pod nebom!
V tem trenotku gre mimo naju vitkostasna devojka. Slučajno, veš, čisto slučajno jo pogledam, a glej ! njena podoba vzbudi mojo pozornost. Pogledam jo še enkrat, nekoliko natanje, a nehote postanem, ostrmim: nje bitje, oči, milina, vse na njej mi seže globoko v srce. Ko odide, zrem še ves zavzet za lahno-gracijozno, doli po drevoredu se pomikajoče prikaznijo, dokler jo izgubim iz pogleda. —
Ferdo je mojo osupnenost opazil, a nič nij dejal; iz prijateljske priza-nesljivosti me je prepustil gledanju za ono devo. Ko potem nehote poluglasno rečem: „Kakova je to devojka!" odgovori on živahno in šaljivo: „Prijatelj! ta bode enkrat — Tvoja ! Deklica je lepa; vzvišeno devištvo jej sije z nedolžnih lic in očij! Ako ktera, ta bo ugajala Tvojim idealnim nazorom. Eazve tega pak bode imela tudi lepo doto!"
Te prijateljeve besede mi še utrdijo prvi ugodni utis. Ginen stisnem mladenču roko; razodenem mu, da se mi je pri pogledu te deve vzbudilo nekaj posebnega v pustem srcu, nekaj hrepenenju in nemiru podobnega.
Vsi ed tega malega dogodka zasukne se najin razgovor izključivo na to devojko. Jaz sem prijatelju pi-avil, da sem jo prejšnji čas uže večkrat moral videti, a da se nikdar nisem zmenil za-njo, da tudi ne vem, čegava in odkod je; Ferdo pak mi je pripovedal, da je ta deklica hči bogatega brodarja, da on pozna nje roditelje ter mi pokaže njih stanovanje.
Prijatelj! od tega dne me ne išči več med filozofi in stoiki! Postal sem slep, ném, gluh za vse drugo, malomaren za svet, malomaren za vse ljudi okoli mene. Noč in dan sanjarim o njej ; vitka, nežna devojka tiči mi vedno v glavi in mi ne preide iz spomina^
Kaj bode z menoj, kakovo bode moje prebujenje iz te sanje, kakov bode stvar imela konec, tega ne vem, pa se za to tudi ne brigam. Samo to vem, da proč ne morem! — Ferdo je uže odšel, jaz pa sem svoj odpust preložil in se za — daljnjo ostajo pri pomorstvu obrekel ! Glej me vetrnjaka !
Tako zdaj mislim včasih sam pri sebi. Nadejam se pa, da naposled vendar pridem do kakega zaključka! Za zdaj tedaj bivam tu, kot zasidran v trdno morsko dno. (Dalje pride.)
— 44 —
Jan Amos Komensky.
Po čeških spisih zložil Anđrejčekov Jože. (Dalje.)
Zato je tuđi Melanchthon, znani privrženec Lutherove reformacije v 16.
veku, pisal, đa je več vredno mladež odgojevati, nego Troje dobivati.
Nekatera karakteristična pravila iz didaktičnih spisov Komenskega hočemo tu navesti, ker se v njih najbolje kaže njegovo velikansko prizadevanje, privesti mladi zarod k boljšemu razumu, k praktičnejšemu delovanju. „Pazite", pravi, „najprej na tvarino, potlej še-le na obliko; najprej stvar, potlej beseda; vadite najprej misli, potem pamet, potlej še-le razum i razsodnost; začinajte povsodi pri najprostejših i najglavnejših rečeh; predavajte vse reči v tolikem obsegu, v kolikem jih je moč umeti; učite vse s pomočki, katere vam ponuja priroda sama, ne pa da bi samo pridigovali v tujem jeziku ; učite ljudi, dokler je koli mogoče, ne iz knjig, temveč iz zemlje i neba, iz hrasta i jelke, namreč, naj sami preiskujejo, ter se ne samo na tuja pripovedanja zanašajo; jezike učite s stvarjo vred, a najprej materinega po lastnih njegovih pravilih, potlej še le tujega; ne učite le to, kar sami veste, temveč kar je vašim učencem razumljivo. Sloveči povestnik Palacky (čegar zgodovinske vire smo tu tudi porabili) pravi, da so ta pravila, kakor tudi vsa njegova druga, sama po sebi tako naravna, jasna i prosta, da se zde kakor bi prav nič novega ne obsegala; pa ravno to je vselej značajno pravej iznajdbi, kajti vsaka veljavna resnica izvira iz prirode same; samo za to je treba skrbeti, da umemo takov vir v njegovoj čistoti spoznati i v življenje prevesti.
Nazorno podučevanje tedaj, katero se rabi danes povsod po šolah, to je prav za prav iznajdba Komenskega. Iz njegovega duha je šinila ta visoka misel, da se ne sme beseda nikedar ločiti od stvari, temveč da se ima vselej reč sama, obraz ali nazor nje, staviti mladeži pred oči; s pomočjo obraza ali nazora mladež potem lehko brž razume besedo, ter si jo vcepi v pamet.
Na podlagi tega pravila, da se jezik brez stvari ne sme učiti, napisal je Komenski uže leta 1629 navod k legšemu naučenju latinskega jezika pod naslovom: „Brana jazyku otevrenä." (Vrata jezikov odprta.) Ta knjiga, jedva prišedši na svetlo, pridobila si je veliko pohvalo pri vseh učenih, ter bila ne le nemudoma sprejeta v šole, nego tudi prestavljena na druge jezike, tako da se ne ve, je-li je mimo sv. pisma do danes koja knjiga na svetu, ki bi bila tako brzo in zelo razširjena mej narodi, tolikrat z nova natiskana, čitana i proučena, kakor ta. Kajti bila je prestavljena v desetih letih po svojej prvej izdaji ne le v vse evropske jezike, temveč tudi v nekatere azijatske, na primer v arabski, turški, perzijanski i mongolski jezik. O nje prestavi v te jezike imamo poroštvo učenega Petra Golia, kateri je svojemu bratu Jakobu Goliu, profesorju iztočnih jezikov na Leydenskej akademiji 1. 1641. iz mesta Aleppa v Syriji sporočil, dajeprevedši Komenskega knjigo „Brano" v arabski jezik s tem učenim Mohamedanom takovo priljubljenost do nje učinil, da je niso samo sklenili prestaviti v ostale prej imenovane iztočne jezike, temveč tudi po druzih spisih tega pisatelja pridno popraševati. Se dandanes se rabi „Brana" pri učenju različnih jezikov.
Posebno priznanje je učenost Komenskega dosegla na Švedskem, kjer se je za kralja Gustav Adolfa in njegovega namestnika Oxenstierna na Ko-
- 45 -
menskega posebni pozor obrnil. Uže leta 1638. bil je Komensky poklican s posebnim dekretom vladinim tja, da bi ondi vse šole po svojej methodi pre-strojil. Komensky pa je raji sprejel ponudbo angleškega parlamenta, ter se odpravil leta 1641. v London. Ker pa je ravno takrat nastala ustaja Ircev zoper Angleže, zapustil je Angleško in se prepeljal na Švedsko 1. 1642., kjer je napisal šest znamenitih spisov, zvlasti gramatičnega obsežka. Najboljši izmej njih ter tako rekoč ključ k vsem drugim je spis pod naslovom „Novy spusob reči", aH kakor bi ga sedaj imenovali, filosoflčni poduk o jezicih in njihovem izobraževanju v vsakoršnem ogledu. Znamenita je tu želja Komenskega, takrat še čisto nova, da bi namreč učeni možje vseh narodov vendar enkrat opustili mrtvo latinščino i nje zastarelo nošo, ter posvetili svoje moči proučenju svojih materinih jezikov, ter s tem prostemu ljudstvu odprh pot do omike. On imenuje to slepe predsodke, da ne bi bih novejši jeziki evropski dovolj izobraženi in sposobni k podučevanju vsega potrebnega; le naj se skrbno preiščejo do zdaj še skrite žile narodnih jezikov in naj se vsakteri po prirojenih mu pravilih očisti in bogati; potem bode gotovo vsak-teri v učnem obziru zadostoval! (Konec prih.)
Premičnica Jupiter.
Dr. Križan.
Jupiter je največa premičnica; polutniški premer mu meri 151.720 kilometrov in je po takem skoro llkrat veci od premera naše zemlje. Objem njegove tvarine je 1289 veci od onega naše zemlje in njegova sploščenost iznaša V17 po merjenju Arago-vem, po Mäd 1 er-jevem pak V1.5, to je skraj-nički premer je Vj, menjši od polutnikovega. Jupiter se sveti brez lesketanja, in njegova svitloba je žolte boje. Solnce sveti mu 27krat slabeji, kakor našej zemlji, vendar vzrokuje še njegova svitloba senco, kakor Galilei trdi.
Oddaljenje Jupitra od solnca iznaša 767-5 do 853'4 milijonov kilometrov. Našej zemlji pribhžuje se na 622 milijonov, oddaljuje pa se od nje za 1008-9 milijonov kilometrov.
Na površini jupitrovej nahajajo se posebne jasne in temne pi-oge, katere je najpred Torricelli opazil. Leta 1630 je Zucchi v Eimu tudi proge na površini jupitrovej opazil, ki so se videle do leta 1633. No leta 1641 je He vel samo temne proge na površini opazil, proge pa so vse izgi-nole. Tekom časa našlo se je, da se na površini jupitrovej dvovrstne proge nahajajo, in to prvič proge, ki samo nektere dneve, da! celo samo nektere ure trpijo. Ta vrsta prog nij po celej površini Jupitra razprostrta. Druga vrsta prog traje več let, in te so mnogo vece od prvih. Temne proge so soravne in so razddeljene na dve vrsti, na južno in severno, in sredi njih nahaja se svetel pas. Temne proge prve jate (vrste) so širje od ovih druge. V obeh spremenjajo temne proge svoje meste gledé na polutnik in so zdaj temneje, zdaj jasneje. V novejšem času opazili so zvezdoslovci, da je včasih veliki del Jupitrove plošče soravnimi progami pokrit.
Od prog moramo temne pege razlikovati, katere je Cassini leta 1665 najprej na plošči jupitrovej opazil. One nahajajo se med progami in se tudi spremenjajo, ali njih sprememba nij v nikakej zvezi s spremembo prog, ker opazilo se je, da so dostikrat proge izginole, temne pege pa so ostale.  Te
— 46 —
temne pege niso na trdej površini jupitrovej. ker tedaj ne bi mogle niti svoje podobe spre menjati niti medsebne daljine.
Iz sprememb in gibanja peg spoznal je uže Cassini, da se Jupiter krog svoje osi vrti in je leta 1690 to vrtenje proračunu in našel, da ono 9 ur in 50 minot trpi. H er s eh e 1 našel je leta 1778, da Jupitrovo vrtenje krog osi 9 ur 55 minut in 40 sek. trpi. Beer in Miidler opazovala sta Jupitrove pege od 4. novembra 1834 do 19. aprila 1835 in sta za časa vrtenja našla 9 ur 55 minut in 26 sek. Iste dobe našel je Airy v Greenvieh-u samo za 2 sekundi menjši broj in v najnovejšem času je S e h m i d t v Atenah našel 9 ur 55 minut in 28 sekund. Tako je tedaj čas Jupitrovega vrtenja krog svoje osi natančno določen.
A kaj mislijo zvezdoslovei o temnih pegah in o sivih, jasnih in temnih teh progah in kaj o tvarinah na površini jupitrovej? To je vprašanje, katero nam edino večletno opazovanje z vsemi najnovejšimi pripomočki natančno rešiti zamore. Po dosedanjem opazovanju mislita Beer in M adi er, da so temne pege našim oblakom podobne tvarine, ki se v ozračju Jupitrovem delajo. Temne proge držal je uže Cassini za trdo tvarino Jupitrove površine, ki svitlobo mnogo slabeje odbija, nego drugi deli premičnice. W. Her schei pa je trdil, da so jasni deli Jupitrove površine oblačnate tvarine, temni deli pa trda tvarina premičnice, ki svitlobo slabeje odbijajo. A r a g o v o razlaganje, koje se najde v III. zvezku Humboldt-ovega Kosmos-a, si je nasprotno. Mogoče je, da Jupitra obdaja kako gosto oblačnato ozračje, ki svitlobo v večej nmožini odbija, kakor tvarina Jupitra, in svojim zgoščevanjem in razredjenjem omenjene prikazni vzrokuje.
Brawning opazil jena plošči jupitrovej velike spremembe. Siva proga kraj polutnika postala je namreč, kakor pripoveda ta marljivi opazovalec, temno-žolta, skrajniki pa so modri in so zaokroženi s sijajno-belimi progami in trdi, da Jupiter še nij nehal samosvetleče nebesko telo biti. Toga mnenja je tudi Zöllner.
Od leta 1871—73 opazoval se je Jupiter na zvezdarnici vEothkampu, in opazilo se je, da je polutnikov pas rdečkaste boje, kar so tudi Sehrötter, Hahn in drugi opazovalci uže preje opazili bili. Tudi ta prikazen potrjuje Browingovo mnenje.
Tudi spektroskopom opazoval se je Jupiter, in na ta način dobita šara (spektrum) je bistveno solnčnej enaka, kar ne potrjuje mnenja, da bi Jupiter lastno svitlobo imel. Do 30 črt se je mei-jenjem natančno določilo. Mnogo temnih črt nahaja se v rdečej boji, kojo vzrokuje vpojnost Jupitrovega ozračja. Te temne črte podobne so temnim solnčne šare, ki nastanejo vpojnostjo našega ozračja. Jupiter ima v svojem letu 4.400 luninih, in skoro ravno tohko solnčnih mrkov.
Kakor našo zemljo eden mesec, tako spremlja Jupitra četvero mesecev. Simon Marius je prvi 12. decembra leta 1609. te mesece zapazil, a svojega opazovanja nij razglasil. Galilei opazil jih je 7. januarja leta 1610, in je svojo iznajdbo tudi svetu priobčil. Dandanes te sopremičnice ne imajo posebnih imen, ampak se po daljavi od Jupitra imenujejo 1., 2., 3. in 4. sopremičniea ali trabant.
Jupitrove sopremičnice so zvezde šeste vehčine, in se tudi z dobrim očesom včasih vidijo, ali natančno se ne dajo spoznati. Eazid Jupitrovih trakov in njegova bliščoba prečita, da jih naše oko ne more videti. Najleže je opazi naše oko, ako ste dve sopremičnici blizo shoda.
Prvi mesec obhaja Jupitra v 1 dnevu, 18 urah, 27 minutah in 33-5 se-
- 47 -
liunđah. Njegov pot je okrogel in k Jupitrovemu naklonjen za 3" 5' 24". Njegova oddaljenost od Jupitrove sredine iznaša 426.650 kilometrov, in premer meri mu 3860-274 kilometrov. Svitloba mu nij enaka, nego se spremenja po mestu svojega pota, tudi nij jasneja od Jupitra, ker pri prehodu v jupitrovej plošči izgine. Boja njegove svitlobe tudi nij enaka. Berschel-u zdela se je bela; Beer in Madler pa sta 1836 našla, da je modra, drugi opazovalci pa trdijo, da je žolta. Berschel tudi trdi, da je zmerom z isto stranjo k Jupitru obrnen, in da se na površini njegovej pege nahajajo.
Dragi Jupitrov mesec je oddaljen od Jupitra 65.918-8 miriametrov, in obhaja Jupitra enkrat v 3 dneh 13 urah 13 minutah in 42 sekundah. Tudi ta mesec kroži v okroglem potu krog Jupitra, kteri pot je naklonjen k Jupitru za 3*^ 4' 25". Premer mu iznaša 3390-94 kilometrov. Svitlol3a je modro-bele boje in jasnost njena se ravno tako spremenja, kakor pri prvem. V času, v katerem Jupitra obide, obrne se enkrat krog svoji osi.
Tretji Jupitrov mesec potrebuje za svojo pakrožno ali eliptično pot krog Jupitra 7 dnij 3 ure 42 minut in 33 sekund, in je od sredine Jupitrove 108.183-6 miriametrov oddaljen. Kot, ki ga njegov pot proti Jupitrovemu stvarja, iznaša 3" O' 28". Premer meri mu 5659-156 kilometrov. On je od vseh štirih najsvetleji, samo redkokedaj svojo jasnost spremenja. Svitloba mu je žolte boje. Berschel trdi, da se za časa svojega obhoda krog Jupitra tudi krog svoje osi obrne, ah Secchi misli, da k vrtenju krog svoje osi mnogo menj časa potrebuje.   Na površini njegove plošče nahajajo se pege.
četrti Jupitrov mesec obhaja Jupitra v 16 dneh 16 urah 32 minutah in 11 sekundah, in je od sredine Jupitrove 190.323 miriamatrov oddaljen. Pot mu je eliptičen ali pakrožen in je k Jupitrovemu za 2" 40' 58" naklonjen. Za tretjim mesecem je četrti največi; premer njegov iznaša 4847-454 kilometrov, vendar mu je svitloba v časih najslabša. Berschel trdi, da je naj-jasneji pred protistanjem in po njem. Tudi Beer in Madler sta našla, da se njegova jasnost v določenem času ponavlja, kar svedoči, da se tudi krog svoje osi vrti.
Jupiter s svojimi meseci nij samo za zvevdoslovje znamenit, ampak tudi za fiziko, ker z njih pomočjo zvedela se je hitrost, s katero se širi svitloba v svetovnem prostora.
Drobnost.
J. p.
Angleški pohod proti severnemu tečaju.
Lansko leto je znovič šla ekspedicija proti severnemu tečaju in to z Angleškega, namreč kdija A1 e r t. Njo spremljajo najboljši angleški mornarji pod kapitanom Nares-om. Zanimivo utegne biti, s kakovimi pripravami se je ta ekspedicija preskrbela: kajti je mnogo odvisno od priprav pri tako težavnih podvzetjih. Oblačila, hrana in bivahšče, to so sploh glavne potrebnosti fizične strani človeka. — Obleka tedaj teh mornarjev je z večine pamvolnata ali iz bombaža; kar je usnene, ta je iz kož morskih psov in divjih koz. Kožuhovina, kakor izkušnje uče, je tam brezkoristna, ker ona od premraza trda in okorna postaja.   Vsak mož tedaj nosi po tri pamvolnate srajce na
- 48 -
životu in tuđi vrhu teh pamvolnato obleko. Pamvolnata tvarina je zato koristna, ker ostaja gibčna in ker daje zraku prostega prohoda, kar pri ko-žuhovini nij.*) Na čelo pride panika, na glavo kučma iz pasjega meha, na oči modri naočniki, da od snežnega bleska oči ne oslepé, razve tega šče paj-čolan črez obraz. In vrh vse obleke pride platnena suknja, da sneg tako ne ovisi. Tudi nogovice, ovratne rute in prepasi, vse je iz pamvole. — Za hrano pa služi neka praktična indijanska jed, pemmikan po imenu. Ta obstaje iz govejega mesa, drobno zrezanega, z mastjo premešanega in v vreče naphanega. Te jedi pride na moža vsaki dan porcija po 1 funt; na ladiji, dokler so ljudje v njej, se ve da tudi druge jedi čakajo pripravljene. — La-dija Alert sama pa je lesena in znotraj kakor zvunaj kožami prevlečena, da mokroto bolje odstranja. Takih kož je po stenah ladije na šestero pribitih. Na tleh sobie pa so pamvolnate preproge razstrte, na kterih mož pri možu tako leži, da imata eden drugemu glavo nogam nasproti. In za ta severni pohod so samo taki ljudje izbrani, ki so bolj temnikaste kože (in krvi); taki sploh lože prestanejo mraz, nego ljudje rumenolasi in belokožni. Tudi prebivalci visokih severnih krajin imajo temnikasto barvo života. — Imenovane priprave so pridobitve mnogih natankih, dolgotrajnih izkušenj, ktere so angleški učenjaki navlašč za ta namen delali.
Književnost in umetnost.
J. p.
v Berlinu izdaje prof. V. Jagič: „Archiv für slavische Philologie", v kojem se tudi eden spis od g. prof. dr. Kreka nahaja. — Od novega leta izhaja v Beču „Zvon", lepoznanski list, pod Stritarjevim uredništvom. — V Ljubljani izhaja iz Nar. Tisk. „Slovenska knjižnica", zbirka romanov, povestij, dram i. t. d. pod J. Jurčičevim uredništvom. Prvi zv. obsega Jurčičev izv. roman: „Doktor Zober." — V Trstu izhaja nov polit, slovenski list „E dino s t." — „Matica slovenska" v Ljubljani je pred kratkim izdala dvoje del: ,,Letopis Mat. Slov. za 1875" z raznimi, zanimivimi članki (o kterih utegnemo šče posebej govoriti) in Schoedlerjeve knjige prirode IV. snopič: ,,Botanika in Zoologija." Obe deli kažete velik napredek v našej književnosti. — „Glas-bena Matica" v Ljubljani je izdala 5 skladeb: ,,Slava Slovencem" -— „Moja rožica" — „Opomin k petju" — „Svet" — „Kranjska dežela." — Nemška književnostjo lani proizvela 15.759 raznih del. — Na Poznanj skem izhaja letos od novega leta počenši 10 poljskih pol. listov; v zapadnem delu pruske Poljske 5, in v gorenjej Sileziji 2 poljska pol. lista. Vsi ti listi so opozicionalni. — Peštanska akademija magj. meni starejše magj. pesnike v izvirniku izdati. Umrli Fr. Toldy je bil zbirko uže uredil. — V Japanu na vrat na nos prevajajo klasične spise francoske, angleške, nemške in italijanske. Samo lani je 150 zvezkov takih jap. prevodov izišlo !
*)   S tem se znovič potrjuje velika prednost pamvolnatega perila.
Listnica.   Gg. pisatelje prosimo za potrpljenje; s časoma vse pride na vrsto, kar smo obetali.   Srčen pozdrav našim vrlim podpornikom!
Izdajatelj iu odg. urednik: Martin Jelovšek.        J. M. Pajk-ova tiskarna v Mariboru.