Petar Mrkonjič.
(1875—1921)
Za krst Častni i sloboda zlatnul
Ercegbosanska krščanska raja od bolesti vije se v okovih, zemljo rodno vroča kri napaja, plamen gospodari po domovih, polumesec o vsevladju sanja, križ v ponižanja temo naklanja.
Krik oskrunjene časti devištva, dece jok in mater tiha groza, nema bol junakov mučeništva, opustošena ravan in loza narod vnamejo k osvetni vstaji: zmaga ali smrt naj pride raji!
Petar Mrkonjič začuje klice, bratom na pomoč se naglo dvigne, srd razpali mu junaško lice in k zakletvi meča jeklo švigne: ,,Z mano vsak, ki v srcu ti je vera, že prepolna je trpljenja mera!"
/
ZVONČEK                                                                                             XXV— l
Zgrne se ob njem sokolov jata, v prsih volja, v pesti nož in strela; Srb objame si Slovenca brata, kri Hrvatu v žilah polje vrela, ena jih naloga složno druži, večni pravdi ena duša služi!
V  prah razmelje skalna se pečina, a junaštvo Petru ne uplahne, prva njemu skrb je domovina, zanjo se mu sila vsa razmahne, njej živi in zanjo sam četuje,
zanjo z njim se z bratom brat vojuje.
V  njem je krvca Karadžordževiča; vnuk sokola sivega seljaka vsem je borcem jasna, živa priča, kaj poziv je in poklic junaka: Ena mati — domovina ena, zanjo žrtev težka ni nobena!
Bije Mrkonjič preljute boje, trn opleta mu ponosno glavo, a ko k zmagi dvigne hrabre roje, lovor ga ovije z večno slavo, in iz smrtne žetve prekrvave spne se prapor svobodne države!
Z njega se sijajem tropramenim
kiti zemlja naša vsa prostrana,
in proslavlja s spevom ga ognjenim
vsaka duša mu v Ijubezni vdana.
Veličina Petra k nebu zrase,
rodni svet ga v pokoj sprejme vase! —
E. Gangl   .