Usoda cerkva na Kranjskem v jožefinski dobi.
Viktor Steska.
Jožefinskn doba ni bila prijazna veliki množici cerkva, zato so dvorni odloki celo ukazovali, da se morajo nekatere cerkve zapreti. Dvorni odlok z dne 14. februarja 1784. je veleval, naj se zapro vse stranske cerkve in kapele, ki niso v zvezi s kako župno cerkvijo ali s kakim samostanom in kjer je že v istem kraju kaka župna ali podružna cerkev. Dvorni odlok z dne 30. januarja 1785. je pa to zapoved nekoliko omilil, češ, da sme cerkev, ki je v kakem kraju edina, ostati, čeprav je le podružnica1.
Tudi še pozneje so dohajala razna določila glede teh cerkva. Deželna vlada je pa morala skrbeti, da so se določbe resnično izpolnjevale. Postopati pa je morala sporazumno s škofijstvom.
Duh tedanjega časa veje iz dotičnega medsebojnega dopisovanja.
Na podlagi listin ljubljanskega knez. škof. ordinariata2 naj tu omenim nekatere cerkve, ki so bile tedaj obsojene na smrt. Nekaj cerkva si je rešilo življenje, drugim se ni dal preprečiti razpad.
Okrožni urad v Ljubljani je 24. aprila 1789. pisal notranjeav-strijskemu guberniju v Gradec:
Ko je nadškofijski konzistorij ljubljanski semkaj izkazal one podružnice, ki bi se morale vsled več visokih predpisov in vsled pojasnila z dne 23. dec. 1788. št. 33.404 zapreti, in so se po raznih pospešilih dobili inventarji teh cerkva, se predlaga glavni izkaz in pričakuje nadaljnjih odredb, če morda ne kaže, kakor pri odpravljenih bratovščinah, glavnice, gotovino in dragocenosti izročiti takoj verskemu zakladu, paramente pa konzistoriju v razdelitev ubožnim duhovnijam, drugo orodje in nepremičnine pa na dražbi prodati in izkupilo oddati verskemu zakladu.
1 Johann Schwerdling, l'raktisclie Anwendung aller k. k. Verordnungen in geistlichen Sachen vom J. 1740—1790. 7 Fascikel: Zatvoritev cerkva.
10
N. a. gubernij v Gradcu je 7. maja 1789. to poročilo okrožnega urada ljubljanskega poslal ljublj. ordinariatu v izjavo, ali naj se brez pomisleka zapro v izkazu zaznamovane podružnice in stranske cerkve po predlogu okrožnega urada, ali naj nekatere ostanejo, da se tako ugodi dvornemu odloku, ki je nedavno izšel.
Ordinariat je n. a. guberniju 30. maja 1789. odgovoril, da se strinja s predlogi, ker so se dekani tudi tako izrazili.
Izkaz, ki ga omenja okrožni urad ljubljanski, sledi tu:
Glavni izkaz imovine v ljubljanskem okrožju se nahajajočih zaprtih cerkva, ozir. takih, ki se bodo zaprle ali pa zopet odprle:
V dekaniji kamniški: v župniji kamniški:
1. sv. Mihaela cerkev,
2. sv. Doroteje (30"26 gld.),
3. sv. Magdalene.
Te tri že prej zaprte cerkve3, stoječe na pokopališču, so pri zadnjem požaru pogorele.
4. Sv. Janeza Krstnika,
5. Žalostne Matere božje4. Ta cerkev je bila na predlog ordinariatov zopet odprta.
V kranjski dekaniji: v župniji kranjski:
1. špitalska cerkev 380 gld. 34 kr.,
2. karner 155 gld. 32 kr.,
3. kapucinska cerkev.
V župniji Preddvor:
1. sv. Nikolaja v Mačah 807 gld. 43£ kr. Premoženje se je preneslo k novi župni cerkvi v Predosljih,
2. sv. Lovrenca na gori,
3. sv. Jakoba na gori.
V župniji Šmartin pri Kranju:
1. Šmarjeta na gori . . . 836 gld 56f kr.,
2. sv. Magdalene na Okroglem.
V starološki župniji:
1. sv. Nikolaja v Bitnjah. (Ni še določeno, da bi se podrla),
2. sv. Vida. Nima imetja; vzdržuje jo prejšnja.
Škofja Loka, mesto: Sv. Trojice 1870 gld. 3 kr. in 1750 gld. ustanovnega denarja.
3 Stale so tik župne cerkve na Sutni, krog katere je bilo pokopališče. Valvasor jih popisuje v 3. delu E. d. H. Kr., str. 810.
4 To je tronadstropna kapelica na Malem gradu, ki se imenuje tudi sv. Eligiju. Tretja kapelica je sv. Petra. V Valvasorjevem času se je maSevalo le v kapeli sv. Eligija.
V Škofjeloškem vikariatu:
1. sv. Uršule v Pevnem,
2. sv. Filipa in Jakoba,
3. sv. Lovrenca na Breznici,
4. špitalska cerkev. Vsled ordinariatnega predloga se zopet odpro.
V dobski dekaniji: v župniji Krašnji: sv. Neže na Golčaju 118 gld. 6 kr.
V dekaniji in župniji mengeški:
1. sv. Primoža in Felicijana v Loki,
2. sv. Križa na Vranšici (Uranschitz),
3. sv. Florijana v Trzinu,
4. sv. Pavla,
5. sv. Mavrica v Šmarci.
V črnuški župniji: sv. Janeza v Nadgorici; v dolski župniji:
1. Matere božje v Vinjem,
2. sv. Agate, 24 gld. 30 kr.,
3. sv. Katarine, 68 gld. 24 kr.
V poljanski dekaniji, v žirovski župniji: sv. Katarine na Spehu 414 gld. 32 kr.
V javorski župniji: sv. Brikcija v Četeni ravni. Bode se zopet odprla.
V železniški dekaniji, v župniji selški: sv. Trojice. Brez imetja.
V dekaniji Marijinega Oznanjenja v Ljubljani: v župniji Ig: sv. Uršule 965 gld 4| kr.
V dekaniji Jezica, v župniji D. M. v Polju: sv. Jakoba 355 gld. 40± kr.
V cerkljanski dekaniji, v župniji Šent Jurij: sv. Katarine. Brez imetja.
V sorski župniji: sv. Jakoba na Petelincu 89 gld. 57 kr.
1. Med cerkvami, ki so bile razpadu določene, je bila tudi tronad-stropna kapelica na Malem gradu v Kamniku, ki je redek spomenik romanske dobe na Kranjskem in vsled tega neprecenljiv biser med našimi starinskimi spomeniki. Meščanom gre zasluga, da so kapelico ohranili in rešili.
Kamniški župnik in dekan Bianca je poslal 23. maja 1794. nadškofijskemu ordinariatu ljubljanskemu prošnjo kamniške občine, da naj se zopet odpre podružnica sv. Eligija. Prošnjo toplo podpira, češ, da so vzroki, ki jih navaja občina, upravičeni; če se kapelica odpre, bo ta okolnost mnogo pripomogla k časti božji in njegovih svetnikov in k izpodbudi vernikov. Da pa župna cerkev ne bo glede dohodkov prikrajšana, predlaga, naj se ji dovoli samo enkrat na leto, kako nedeljo, slovesna služba božja, darovanje pa naj pripade župni cerkvi.
Ordinariat je prošnjo z dopisom z dne 3. junija 1794. poslal c. kr. deželnemu glavarstvu (Landeshauptmannschaft) s pripombo, da se ne pomišlja prošnje priporočiti, ker naj bi se ohranile podružnice ondi, kjer so v tolažbo ljudstvu, kjer jih lastno premoženje vzdržuje, ali pa kjer jih verniki podpirajo.
Kamniški dekan je 23. junija 1794. podrezal radi njene rešitve.
C. kr. deželno glavarstvo je odgovorile 23. avgusta 1794.: Ker je cerkev sv. Eligija le mala kapela, ker sta v mestu še dve podružnici, ker prošnje ni podpisala občina, ampak krojaška in ključavničarska zadruga in se ta ni zavezala skrbeti za ohranitev kapele, se prošnji ne more ugoditi, dokler se dotičniki ne zavežejo skrbeti za ohranitev kapelice.
Med tem je vložila prošnjo tudi kamniška občina, naj se od 15. okt. 1887. zaprta kapela „Zalostne M. B." na Malem gradu zopet odpre. Občina sporoča: 1) da je cerkev z dvema kapelama mestu v okras, da je dobro ohranjena, da se v njej opravljajo ustanovne maše .lere Vider in pobožnosti krojaške zadruge; 2) ima popoln inventar; 3) se zavezuje mestna občina skupno s krojaško bratovščino ohraniti kapelo v dobrem stanju brez vsakega prispevka verskega zaklada.
Ordinariat je prošnjo predložil c. kr. deželnemu glavarstvu in 5. novembra 1794. je že prišlo dovoljenje, da se sme kapela zopet odpreti, ker je vsled zaveze zagotovljena njena ohranitev.
Zavezno listino je krojaška in ključavničarska zadruga spisala 10. oktobra 1794., češ, da bodo (simul et in solidum) ohranili kapelo v dobrem stanju, preskrbovali vse potrebščine brez bire ali miloščine ali prispevkov verskega zaklada, ampak da bodo pob'ebno dajali iz mojstrskega imetja.
2. Okrožni urad v Novem mestu prosi z dopisom 17. avgusta 1794. izjave glede podružnice N. Lj. G. na Gori (St. Jörgenberg) v vi-kariatu Sv. Križa pri Litiji. Občina želi, naj se zapre in imovina odda župni cerkvi, ki nima dovolj dohodkov in se nahaja v slabem stanju.
Trebanjski dekan odsvetuje zatvoritev, ker je pokopališče s cer-kvenikom potrebno vikariatu. Patronat zatiške gosposke se občinski nameri ne protivi.
Lani je bilo pri tej cerkvi 37 gld. 12 kr. dohodkov in 161 gld. 48f kr. izdatkov, ostalo pa je gotovine 59 gld 15} kr., glavnice 150 gld, vina za 8 gld. 30 kr., posojila 314 gld. 8f- kr., v zakup danih posestev (Realitäten) za 350 gld.
Ordinariat je odgovoril 13. avg. 1794. okrožnemu glavarstvu: Občina želi zatvoritev, da bi se iznebila cerkvenikove bire. Župnik in dekan zagovarjata nadaljnji obstoj cerkve radi imetja in pokopališča. Zato svetuje Ordinariat, naj se cerkev ohrani, cerkveniku pa naj soseska določi dohodek, oziroma naj ga podružnica vzdržuje, če ji bo to mogoče.
3. Notranjeavstrijski gubernij v Gradcu odgovarja 1. julija 1790. ordinariatneinu predlogu z dne 7. marca  1790., da ne more kar na
kratko zapreti podružne in romarske cerkve v Novi Štifti pri Ribnici „so lobwürdig und zweckmäßig der gemachte Antrag zur Handhabung des neuen unverfälschten Gottesdienstes und zur Verdrängung der demselben nachteiligen Mißbräuche auch ist, so kann man doch bey den dermaligen Umständen den erwünschten Gebrauch hievon nicht machen", ker temu nasprotuje odredba z dne 12. dec. 1788. in sedanji čas, ki bi lahko povzročil med nevednim, v tej točki ne dovolj poučenim ljudstvom hrup in nemir. Za sedaj ne ostaja drugega, kakor da nadpastir prepove vsa druga duhovska opravila razen tihih sv. maš; ljudstvo naj se pa dobro poučuje.
Glede imetja te romarske cerkve bi se ga smelo toliko, kolikor se ga lahko pogreši, porabiti za bodočo župno cerkev v Dolenji vasi, ali pa za ubožno župno cerkev v Ribnici. V tem oziru naj se pa še počaka mnenje novomeškega okrožnega urada, ki je dobil obenem nalog, naj vsako nerodnost v Novi Štifti ordinariatu naznani.
Ordinariat je ribniškemu župniku naročil 14. jul. 1790., naj pazi na zlorabo pri Novi Štifti, da se ljudstvo ne bo nebrzdano vedlo in da se pouči glede paganskih navad, ki ne služijo v čast božji službi. Tako bodo ljudje sami zahtevali izpremembo.
4. Deželna vlada sporoča 6. sept. 1794. ordinariatu, da prosi soseska .lavorovica, naj se zopet odpre šentjernejska podružnica sv. Ož-balta. Vlada s svoje strani otvoritev dovoli. Zato je Ordinariat 12. sept. 1794. naročil dekanijskemu uradu v Kostanjevici, naj cerkev zopet otvori in župnika obvesti, da ni ugovora proti pobožnostim, ki so bile v tej cerkvi navadne pred zatvorom. To se dovoli, ker je cerkev daleč od župne cerkve, ker je v hribih in ker je ohranjena v dobrem stanju.
5. Deželna vlada pošilja 11. julija 1798. ordinariatu v izjavo prošnjo sosesk v Zlebeh in na Golem brdu, naj se zopet odpre cerkev sv. Jakoba na Petelincu.
Ordinariat je prošnjo podpiral in zato je deželna vlada 25. avg. 1798. dovolila otvoritev pod pogojem: 1) da bosta omenjeni soseski skrbeli za ohranitev cerkve in za vse potrebščine; 2) da služba božja ondi ne bo v škodo župni cerkvi.
6. Soseski Grahovo in Martinjak v dekaniji Lož (sedaj cerkniški) prosita 13. sept. 1784. za otvoritev podružnice sv. Miklavža in sv. Flo-rijana. Ordinariat je 26. sept. 1784. odgovoril c. kr. deželnemu glavarstvu, da ne ugovarja otvoritvi, ker bodo ljudje skrbeli za ohranitev cerkve, ker ne ugovarjata niti patron, niti dekan in ker je koristno za razširjevanje božje službe, toda treba iz ljudstva spraviti napačno pojmovanje, kakor bi molitev v eni cerkvi več koristila, kakor v drugi.
7. Soseska podružnice sv. Križa pri Zagorju je prosila, naj bi se ondi zopet dovolila sv. maša. Ordinariat je 8. julija 1794. naročil dekanu na Vačah, naj se izjavi o prošnji. Ta je odgovoril 16. avgusta 1794., da cerkve ni treba odpreti: 1) ker je majhna, bolj kapela kakor cerkev; 2) nima fonda; 3) soseska šteje le 6 kmetov; 4) je le pol ure do
sv. Planine, kamor se je teh 6 hiš pripisalo, ko se je cerkev zaprla; 5) radi teh vzrokov so pred več leti zaprli cerkev. Za otvoritev se je najbolj potegoval umrli Ozegovec, ki je proti vsem odredbam med duhovnim opravilom vino točil.
Župnik v Zagorju piše 5. okt. 1795. ordinariatu: Na odlok z dne 25. avgusta 1795. se izjavljam: Podružnica sv. Križa spadajoča k lokaliji Sv. Planina, je bila zelo majhna, bolj kapela kakor cerkev. Pred kakimi 15 leti, ko je pripadala še zagorski župniji, je bila razsvečena; nekaj malenkosti je bilo vporabljenih pri zidanju tukajšnje župne cerkve. Župna cerkev, ki je zadolžena, ne bi mogla tega povrniti. Ker pa spada ta podružnica sedaj k lokaliji, ki nima nobene druge podružnice, ne bi bila odveč. Vendar naj bi se poprave izvršile brez škode tukajšnje župne cerkve.
Ordinariat je 3. nov. 1795. župniku v Zagorju sporočil, da je dovoljeno zopet odpreti cerkev Sv. Križa, ki bo popravljena, kar naj naznani ključarjema.
Poprava se pa ni tako hitro izvršila, kakor je bilo upati.
Graščina Gallenberg je 7. januarja 1799. prosila v imenu imenovane soseske, naj se podružnica Sv. Križa zopet odpre.
Nato je 23. januarja 1799. Ordinariat dovolil, da dekan cerkev zopet blagoslovi, ker se je soseska zavezala, da bo cerkev popravila in vzdržavala.
8. Soseska Sv. Magdalena na Gori pri Idriji prosi, naj se cerkev zopet odpre, ki jo je župnik v Spodnji Idriji zaprl. Cerkev je soseska sezidala in jo tudi ohranjuje. Obljubljeno jim je bilo, da dobe svojega duhovnika, ker je ondi že kakih trideset let beneficij.
Ordinariat je naročil župniku v Spodnji Idriji, naj se izjavi, zakaj je ključe vzel.
9. Okrožni urad v Novem mestu piše 11. febr. 1795.: Soseska zaprte podružnice sv. Mohorja in Fortunata v Črneči vasi župnije Sv. Križa pri Kostanjevici se zavezuje, da hoče cerkev popraviti in jo v dobrem stanju ohraniti, če se ji zopet odpre. Patronatska gosposka Kostanjevica in dekan soglašata s tem, ker 1) mnogi ta dva svetnika zaupljivo časte; 2) ker hoče soseska cerkev s svojimi sredstvi popraviti; 3) ker s tem ne bodo imele domače razmere nobene škode; 4) ker ne bo oškodovana župna cerkev, in ker se ne bo vpeljalo romanje: 5) cerkev so nizko cenili radi velike oddaljenosti in radi preobilice ondi se naha-jajočega gradiva. Ordinariat naj se torej izjavi, vpošteva pa naj razloge, ki jih navaja soseska: 1) občina je sama ustanovila cerkev; 2) pred 4 leti jih je le malo glasovalo za zatvoritev; 3) je cerkev prostorna in tri Četrt ure od Čateža in Sv. Križa oddaljena, in bi lahko bila kdaj lo-kalijska cerkev; 4) cerkev se še vedno lahko zapre, ko bi je soseska ne vzdrževala; 5) jo bo soseska preskrbela z zvonovi in masnim oblačilom.
Ordinariat je odgovoril 19. febr. 1795., da se popolnoma strinja s predlogom; zato je vlada 11. marca 1795. dovolila otvoritev cerkve in Ordinariat je 26. marca 1795. naročil dekanu v Kostanjevici, naj cerkev zopet odpre.
10. Lokalist na Bučki piše, da mu je okrožni urad v Novem mestu sporočil vladni odlok z dne 11. febr. 1795., naj se zaprta podružnica sv. Petra na Stopnem (zu Stampf) prepusti soseskam za napravo žup-nišča. Prosi torej pooblastila za eksekriranje oltarjev, kar mu je Ordinariat dovolil 29. maja 1795. Cerkev je ohranjena.
11. Dekan na Raki, Janez Hrušaver, prosi 24. junija 1800. v imenu župnika v Čatežu, naj se ustreže soseski v Stankovem, da se zopet odpre že tri leta zaprta cerkev sv. Petra, kjer naj bi bila božja služba, kakor poprej. Zato naj Ordinariat pooblasti duhovnika, ki bi blagoslovil razsvečeno cerkev, kjer so med tem časom celo živino klali. Soseska jo bo vzdržavala v dobrem stanju. Ordinariat je 29. junija 1800. dekanu odgovoril, naj semkaj sporoči, zakaj se je cerkev zaprla; ali je potrebna za božjo službo in ali je ne bo soseski pretežko popravljati.
12. C. kr. uprava državnega posestva v Ljubljani piše ordinariatu 24. junija 1805.: Že leta 1800. je Ordinariat svetoval, naj se odda velika samostanska cerkev v Bistri deželni vladi, ker se srenje, ki so bile pod lokalijo Bistro, niso potegnile zato, da bi se pred leti opuščena lokalija zopet ustanovila. Ker je sedaj cerkev namenjena naprodaj, da se podere, in je dražba cerkvene oprave že določena na 27. junija 1805., se prosi Ordinariat, naj pooblasti vrhniškega dekana, da cerkev razsveti. — Precej drugi dan 25. junija 1805. je Ordinariat to dekanu naročil.
13. C. kr. okrožni urad v Ljubljani je pisal 14. decembra 1808. ordinariatu: C. kr. deželna vlada je 16. maja 1798. št. 2968 dovolila, da se zida župnišče v Ihanu. Za stroške bi prispevali:
patron       741 gold. 55| kr.
dorniniji     751    „ 29 „
podložniki 588    „ 39J- „
2082 gold.   3} kr.
Radi raznih okolnosti se ni zidalo in slutnja je upravičena, da bi se dandanes vsled draginje ne moglo zidati po tedanjem proračunu. Da se pa primanjkljaj pokrije, je graščina Dol predlagala, naj se podružnica sv. Nikolaja v Goropeči proda z dominikalnim zemljiščem, ki spada k njej, in sicer zato: 1) ker je pripravna hkrati z zemljiščem za prodajo; 2) ker se le trikrat na leto ondi mašuje (osmo nedeljo po binkoštih in dvakrat na poljubni delavnik); 3) ker hodijo vsi ljudje k službi božji v Ihan; 4) ker so cerkev po starem izročilu sezidali soseščani, čeprav ni dokaza; 5) ker se soseska ne upira zatvoritvi, želi pa ohraniti cerkev, pa je vendar ne popravi kljub temu, da preti razpasti. — Naj se torej Ordinariat izjavi, preden se predlog predloži vladi.
Ordinariat je 31. dec. 1808. odgovoril, da ne ugovarja zatvoritvi, samo da se mu naznani vladni ukrep, potem bo potrebno odredil glede eksekriranja cerkve.
14. C. kr. gubernij je sporočil ordinariatu dne 16. febr. 1817. predlog c. kr. višjega rudarskega ravnateljstva v Idriji z dne 6. febr. 1817. glede uporabe cerkve sv. Trojice za skladišče živega srebra: V Idriji se bo podrla stara šola in sezidala nova, ki bo služila samo za normalko in za dva razreda latinskih šol. Treba bo torej skladišča za živo srebro, ki je doslej v stari šoli. Za to bi bila primerna cerkev sv. Trojice, ki se več ne rabi v bogoslužne namene. Ordinariat naj se torej izjavi, če nima kaj pomislekov proti temu. Ordinariat je poslal ta dopis v izjavo župniku v Idriji. Župnik Ludovik baron Rauber se izjavlja o predlogu 7. marca 1817.: Cerkev se rabi prvi dan križevcga tedna, ko gre tja procesija iz župne cerkve. Nima patrocinija, ker je premajhna za božjo službo. Cerkev, zlasti kor razpada; nima nikakega imetja, niti svojih paramentov, niti svoje oprave, za vsak slučaj se morajo potrebne stvari prenesti iz župne cerkve; zato se tudi računi delajo skupno z računi župne cerkve. V šolskem poslopju je skladišče živega srebra. To poslopje razpada, ker ga razganja teža živega srebra, kakor se splošno govori. Dobro bi torej bilo, da se skladišče prestavi v cerkev.
Zoper tako uporabo cerkve pa govore sledeči razlogi: 1) je ta cerkev stara in stoji blizu kraja, kjer so pred 300 leti našli živo srebro; 2) je vsled svojega položaja v sredi mesta za slučaj kake nesreče pri župni cerkvi, ali ob času poprave, kaj pripravna, da se v njej shrani presveto R. T. Drugi dve podružnici sta preoddaljeni. V sili bi se seveda mogla uporabiti tudi grajska kapela.
Ordinariat je 13. marca 1817. pisal guberniju, da ne ugovarja predlogu c. kr. višjega rudarskega urada, ker razlogi, ki jih občina navaja proti uporabi cerkve za shrambo živega srebra, niso dovolj tehtni. Cerkev je vendar ostala.
15. Gubernij piše 24. maja 1820.:
('. kr. oprava državnih posestev je slavila predlog, naj sc nekdanja samostanska, sedaj nepotrebna cerkev v Kostanjevici razsveti, da se bo mogla prodan' na dražbi notranja oprava, cenjena na 1497 gold. 40 kr. Zato naj se potrebno ukrene, ali pa naj se navedejo vzroki proti raz-svctbi. Kostanjeviški župnik je sporočil ordinariatu, da ni ugovora proti podiranju samostanske cerkve, m\ je že slaba in mestu nič ne koristi, ker je predaleč; hkrati se je priporočil za več predmetov cerkvene oprave v korist župni cerkvi. Ordinariat je na to 8. julija 1820. odgovoril guberniju, da ne ugovarja, če se cerkev razsveti in prosi, naj se v priloženem zapisniku zaznamovani predmeti izroče župni cerkvi. Hkrati je Ordinariat krškemu dekanu naročil, naj cerkev razsveti. Gubernij je pa 21. julija 1820. odgovoril, da naj se cerkveno predstojništvo udeleži javne dražbe in omenjene predmete kupi.
Cerkveno predstojništvo v Kostanjevici je 27. junija prosilo tudi za deset okenskih omrežij, ako se cerkev podre.
Tu naj  sledi   zapisnik  predmetov,  ki jih je želela dobiti župna
cerkev sv. Jakoba v Kostanjevici od samostanske cerkve.
Štev. 8. Marmornati stranski oltar sv. Križa z menzo   .    18 gld.
Štev. 13. Marmornati stranski oltar Marijin studenec (Maria-Brunn).................18 „
Opomba. Mesto dveh starih, komaj vidnih na moker omet slikanih stranskih oltarjev.
Štev. 9. Dva velika črna marmornata kropilna kotla na kamenitih podstavih, stoječa nasproti stranskemu oltarju sv. Ksaverija................. 6 „
Štev. 24. Spovednica iz mehkega lesa, ker je v župni cerkvi le ena sama...............40 kr.
Štev. 34. dva navadna mesingasta osem funtov težka svečnika................... 2 gld.
Štev. 22. Dve svetilnici iz pločevine na gorenjem oddelku klopi.................... 1 „
Štev. 30. Dvanajst stenskih svetilnikov izrezljanih v podobi križa in z barvo obrobljenih, večinoma poškodovanih   ...     36 kr.
Štev. 38. Star zvonček............30 „
Štev. 44. Vzidani črnomarmorni zakristijski umivalnik .      3 gld.
Štev. 45. Zraven spadajoči cinasti umivalnik   ....     15 kr.
Štev. 54. Korna ograja iz črnega marmorja..... 7 gld.
Štev. 55. Ograjno okrasje iz železa, na strani proti cerkvi pozlačeno................ 4 „
Star zvon 9 centov 40 funtov (cent ä 50 gld.)    .   .   .   470 .,
Opomba. Župna cerkev ima tri zvonove. Veliki zvon ima 11 stotov, srednji 5, mali 1 stot. Ker je zadnji premajhen za cerkev, naj se ga dene v stolp na župnišču, da bo služil za šolski zvon. V cerkvi pa naj bo kupljeni zvon, drugi zvon.
Štev. 59. Velika stolpna ura, ki bije ure in četrtinke . . 5 gld. Opomba. V župni cerkvi bije ura le ure in gre slabo.
Štev. 60. Srebrni kelih s pateno (I funt 26 lotov)
12 lotni po 45 kr.............. 43 gld. 30 kr.
Opomba. Pri župni cerkvi je en kelih srebrn, drugi deloma srebrn, tretji pa sploh ni srebrn.
Štev. 61. Pušica za sv. krizmo in  za sv. olje iz
ISlotnega srebra 13-» lota težka, lot po 1 gld.   ... 13 gld. 30 kr.
Štev. 62. Črn prten masni plašč s takšnimi obrobki 1 „ 30 .,
„   63. Pisan svilen masni plašč...... 3 „ —
„   04. Zeleno pisan masni plašč..... 3 ,, 20
„   65. Moder masni plašč........ 2 „ — „
66. Dva humerala ......... — „ 30
„   67. Dva svilnata cingula....... — „ 4 ,.
Štev. 68. Štiri masne srajce iz navadnega platna 2 gld. — kr.
Štev. 69. Dva oltarna prta........ —   „ 14 „
Štev. 70. Zakristijska obrisača....... —   „ 1 „
Štev. 71. Mrliški prt.......... —   „ 30 „
Skupaj   .   . 598 gld. 10 kr.s
Opomba. Teh predmetov nima župna cerkev.
Dekan je Ordinariat vprašal, kako naj oltarje razsveti. Ordinariat mu je 10. avg. 1820. odgovoril, naj v svoji navadni obleki, ne v cerkvenem oblačilu, vzame iz posvečenega oltarja svetinje in jih pošlje škofijstvu. Portatile naj odvzame in križce s kladivom naseka.
Dekan je to storil. Pri svetinjah ni našel napisov.
16. Lovro Okorn, župnik na Veliki Dolini, prosi 22. avg. 1821. nasveta, kaj mu je storiti, ker želi grof Nikolaj Auersperg, lastnik mokriškega gradu, prenesti kapelico. Podstav oltarne menze je zidan, plošča je kamenita. Na pokrovcu grobka je patriarhalni križ z letnico 1720. — Navod se mu je dal po raznih poizvedbah 26. sept. 1821.
Vipava, prenočišče cesarja Karola VI.
Rudolf Maister.
Cesar Karol VI. je izdal na Dunaju 20. sušca 1728. patent, v katerem obljublja duhovščini in plemstvu poknežene grofije goriške „die hergebrachte gewöhnliche Erb-Huldigung in Unserer geliebten Geforsteten Grafschaft Görz zu empfangen" in sicer v nasprotju s svojimi kronanimi predniki zato tako pozno po zasedenju prestola (1711), ker „die Zeit und Leuffe nicht wohl zugegeben: anjetzo aber Uns Gnädigst entschlossen haben solchen Actum homagii nunmehro würklich für sich gehen zu lassen und Uns den zwanzigsten des bevorstehenden Monaths .lunii lauffenden Jahres (1728) auf die Reiß begeben".
Ti „Leuffe", ki so Karola ovirali, da ni prišel prej v naše kraje sprejet običajni poklon, so pač znani. Saj je prišlo prva leta njegovega vladanja na Kranjsko in v sosedstvo vse mogoče v posete: črne koze, lakota, kuga in Turek. Razen tega pa je bil zamotan Karol na jugovzhodu v vojno s Turki. Vzrokov torej dovelj, da je zadrževal potovanje.
5 Recte 604 gld. 10 kr.
Kako počasi so potovali v letu 1728. cesarji, kaj šele drugi ljudje, je razvidno iz dejstva, da je zapustil Karol 20. junija Dunaj, dospel pa v Vipavo šele 1. septembra, torej v — 73 dneh. Bržkone je vrinil mnogo odmorov v to že zelo zamudno potovanje.
Iz Celovca, kjer se mu je poklonila Koroška, je odpotoval 24. avgusta črez Ljubelj na Kranjsko, dospel 26. avgusta v Ljubljano, odšel od tod po končanih ceremonijah 30. avgusta v Gorico in prenočeval med potjo na Vrhniki, v Postojni in Vipavi.
Omenjeni cesarski patent, ki ga je podpisal Karol lastnoročno, mi je izročil rajni grof Lanthieri leta 1908., ko sem bil ob vojaških vajah v Vipavi, to pa s pogojem, da stvar svoj čas objavim. Ni mi znano, če je bil patent namenjen vipavski graščini, ali komu drugemu, ker je na hrbtu listine le zaznamovano: „Lt | Lanthieri? | P. den 20. Marty In Betröf der Huldigungs Tour". Tudi ne vem, če je podpisal Karol vse te patente lastnoročno. Tej listini je bil priložen ukaz iz Ljubljane glede priprav za Karola in njegovega mnogoštevilnega spremstva prenočevanje v Vipavi.
Pod ukazom, ki je datiran z: „Laijbach | den 1. Aug. 1728" je tiskano: „Seyfried Joseph Bonaventura von Werthentall | als Einer Löbl. Landts: zu Sr. Rom.Kayserl: auch Königl: (katholischen Majes-thet ein Reisebestellter Ordinirungs Cominissarius".
To je tisti Werthentall (Ceremoniencommissär), kateremu je podaril Karol v Ljubljani spominski novec z demanti.
Zanimivi Werlhentallov ukaz, ki tvori košček kranjske zgodovine, podajam v sledečem doslovno:
OHDINANZ.
Die Herrschaft Wippach wirt wegen Zukhunft Sr. Kays. Mays. allerhöchst deroselbst Hoffstatt auch Vermuetlich: Zallrcichen anhange auf den 1. | 7ber': auf die Nacht in den Schloß, daselbst nachfol-geudte Veranstaltung: Und Besorgungen in den Markht in Tempore Vorzukheren wissen.
1"",: solten die  Fleiscbhakhers Von 30. | und 31. | Aug:  auch 1. | 7bSP Indus: mit genuegsamb: geschrotten Fleisch, so woll Von Gesundten Rindt: alfi Kalb: Und Schäbfi Fleisch Versorgen sein, auf das durch diese 3. Tag an deine Kein abgang Erscheine.
2d0! solten die Würlhsleiit  mit genuegsainh Gericht- Und wenigst dryerley Sorten weins Versorgen sein.
1 1. I 7ber -- 1. September.
3,io: solten die Päkhen sich Befleißen woll außgebachenes weiß: auch schorschitzen Brodt in Genuegsammer quantiüü iisdem Diebus Zum Verkauff Zu haben.
4,o: solte Jedes Haus in den Markht Wippach sich Befleißen wenigstens 2 Paar gemester Copeiner Und 6 Bis 8 Paar Hiendel in der Beraitschaft Zu haben, mehr durch diese 3. Tag. mit Genueg-sanunen Schmalz. Salz. Greißelwerkh. Gewürz. Auch Öell Und Eyßig Versorgen Zu sein.
5toi vVirt sye Herrschaft Wippach souill als .Immer möglich, sich mit allerley Willprath. Und Fegein Zu Versorgen Befleißen. Alle dise Haubt Erfordernußen die Von mir 2 Tag Beuor in allen Heysern Undtersuecht Zu werden haben. Und die Herrschafft 8 Tag Beuor auf Jrher Verandtworttung schon Eingericht Zu fünden hat. sint nicht Vor die Kays. Hoffstatt selbsten, die ä carte ichre Besondere Besorgung Bestellet hat. sondern Vor die Mittreisendte Ministers. Postschafters. Hoff Cavalliers. auch Kays: Rath. Und Beambte Gegen Paar daruor2 Einzunemen Habendte Bezallung ordinieret.
Fehrers soll sye Herrschafft Wippach den 30. | Aug: in den Markht Wippach Ein Schmiden Zu Bestellen, Und deme sich mit Kolben Eysen. Huf f. Und Negeln in genuegsamer quantitet zu Versorgen, Zu ordiniren. ansonst aber auch ob deme folge Gelaistet. Bey scharffer Verandtworttung Bey Zeitten nachzußegen Und Meine Undtersuchung derohalben mit nichts Zugewartten wissen.
Mehr wirt sye Herrschafft 3 Tag Vor den 1. | 7bef zu Bessern Undterkhomen der Kays: Hoffstatt in den Markht Wippach alle Heyser. Und dern Zimer Zu Räumen, außzu-lächen3, auch die Stall Zu seybern Und Bestens Zuezurichten Lassen wissen.
Insimili Solte die Herrschaft Wippach wenigstens mit 1000. Schab Strho Versorgen sein. Und solche denen sye Begehrenden, gegen Bezallung Zu Reichen haben.
Schlüßlichen werden hiemit alle diese observationes auch auf den 7. | 7bef: alß an welchen Tag Abends Sr. Kay: May: wider nacher Wippach Von Görz Zurukh Eintreffen. Renouieret, Und  wirt  sye Herrschafft   auf  dise   andermächlige Gleiche
2 daruor = davor, vorher.
1 außzulächen (izplahniti) = ausschwemmen.
Besorgungen Bestens, Übrigens aber Bedacht sein, daß den 1. I 7bef alberaith in den Ganzen Markht wenigstens vor 800. pferdt Paaren Von Prettern4 Vor die auch MittKoinendte Mini-sters-pferdt an alle Heyser Inwerths angeschlagener schon anzutreffen sein werden.
Laybach | den 1. | Aug 1728
(Kranjski grb z veliko krono med dvema palminima vejama)
(Gori omenjeni tiskani VVerthentallov podpis)
Beiträge zur Geschichte Krains.
I. Teil.
Von Karl Kovač. Fortsetzung.
1295
Rechnung d. Ilainrichs Celnarius (Kellner) von Brixen und Klausen.
„Item eidem domino H. (etwas vorher genannt Rubinarius) et ma-gistro Ber. sapine quando iverunt in Carniola pro II. equis libr. LXXXV et pro duabus sellis libr. X. Item duobus servis euntibus cum eis" etc.
Codex 279 der k. k. Stallhalterei-Arehiv in Innsbruck, Tirol. Hechnungsbuch de a 1293—9(1, fol. II.
1299
Rechnung des II. prepositus de Inspruk, Pfleger von St. Petersberg.
„Item vicedomino Carniole Lauano libr. XVIII. Ludowico notario domini H. nuncio".
Codex 10 des allgem. Keichsarchivs in Münclien. Tirol. Hechnungsbuch de a 1299—1303, fol. 7 b.
1302
Rechnung des Gotslinus, Richters in Enn.
„Item de libris LX de Feo, prestatore de Laibaco, pro honorantia". Ebenda (Codex 10 München), fol. 73.
4 Paaren Von Prettern = Bretterbahre = tuintam Sul: „polözi sena v pare!" = jasli.
Futterraufe. Po deželi sem še
Notizen aus den Tiroler Rechnung-sbüchern:
1309
„Rem anno predicto öbligavit Grifoni et tribus fratribus suis omnia l)ona patriarchatus sita iuxta Weichselberg, quae hat)et comes H(einricus) de G8rtz et omnia bona similiter ad patriarchatum spectantia, que tenet comes M(einhardus) de Ortenbureh pro" ipsorum purehhüta preterita non defalcanda".
Codex 105 (Schulden und Pfandschaften-Verzeichnis in Tirol und Kärnten unter //. Otto und K. Heinrich 1308—1(1), fol. 34.
a Hier ist ein unleserliches Wort durchgestrichen.
1309 November 8. Meran.
Qralandus, Vizedom in Krain verspricht dem Hainrico de Perschindes, eonsanguineo domini Hainrici marschalchi de Laubers die 302 Pfund Veroneser Parvuli, welche derselbe Herzog Otto geliehen hatte binnen Jahresfrist zu bezahlen und verpfändet dafür seinen ganzen Besitz.
Orlg. Pen/. Instrument des Notars Michael. — Abt. Schallarchiv, II. Serie, Nr. 635.
1811
„ . . . . anno predicto dux (Otto) öbligavit Ortolfo de Gretz1 sex mansos, sitos iuxta Stain in Carniola in loco crucis pro aquileg. marc. XXX nihil defalcando in sorte principali".
Ebenda, fol. .'>,.
1 Billichgraz.
c. 1315
Herzog Heinrich von Kärnten schreibt an Chunrat von Aufen-stain, Marschall in Kärnten unter anderem, dass er dessen Bitte betr. das durch den Tod Amelrichs von Pet tau frei gewordene Schloss Wildenberg und die Ernennung seines Sohnes zum Hauptmann in Krain willfahren werde, wenn er selbst in Kärnten erscheinen werde.
Concept auf Pap. — Abt. Schatzarchiv, I. Serie, Nr. (1581.
1320
Rechnung des Wernturus de Tablato, Richters in Gries. „Item tenebatur sibi veron. marc. CL ratione capitantatus (!) doilo existente in Carniola tempore provisorum".
Cod. 11 des allgem. Reichsarchives in München. Tirol. Rechnungsb. de a 1317—23, fol. 121 a.
132t
Item eidein Haupoldo1 pro uno equo ab eo empto et dato abbati de Landestrost .... Veron. marc. X.
Codex 62 Raitb. K. Heinrichs von Böhmen 1327 und Margarethas von Tirol 1355, fol. 11,.
1 Dieser Haupold wird kurz vorher als „caniparius", Schatzmeister, bezeichnet.
1354 März. 31. Laibach.
Pilgreim vom Grades, Verweser des Herrn von Lichtenstain zu Laibach, beurkundet, dass Mikel der Greiffenvelser gegen Chunrat, Burggrafen von Vels eine Klage wegen Vorenthaltung eines Leibeigenen zum erstenmale angemeldet habe und setzt den Tag der Verhandlung über 14 Tage an.
Orig. Pap. Siegel des Ausstellers rückwärts aufgedr. grösstenteils abgefallen. — Abt. Schatzarchiv, II. Serie, Nr. 951.
tum:
Vom 18. Aug. desselben Jahres ist eine zweite, bis auf einige unwesentliche Abweichungen gleichlautende Urkunde datiert; da dies nicht dem damals geltenden Rechtsgang, nach welchen vielmehr nach der fruchtlosen erster Vorladung, noch ein zweiter, ew. noch ein dritter zu Tag aberaumt weiden musste, so scheint hier ein Fall von Parteilichkeit seitens des Verwesers vorzuliegen.
13(iü Dezember 19. Mördlingen.
Herzog Rudolf IV. beauftragt Alb(erte)n von Puchheim, houbtmann in Steyr, und in Chrayn, Michel von Vylanders in seiner sache so er mit Hansen von Stain ze schaffen hat ze unterstützen. r
Geben ze Nördlingen an s a m z t a g vor sant Thomas tage anno sexagesimo.
Orig. Pap. mit rückwärts aufgedrücktem, jedoch stark beschädigtem rotem Siegel. — Schatzarchiv, II. Serie, Nr. 3258.
1382 Juni 19. St. Veit in Kärnten.
Herzog Leopold III. befiehlt Jörg von Gufidawn dem Gothard den Kreyger, p h leger ze Krain, sein hey ratsgut dafür im Gries gestanden ist gemäss den Versehreibungen, welche darum gemacht wurden, herausgegeben sammt den bisher aufgelaufenen Zinsen.
Geben an phinztag nach sand Veits tag.
Orig. Pap. mit rückwärts aufgedrückten beschädigtem rotem Siegel. — Schatzarchiv, II. Serie, Nr. 3259.
1385 October 13. Brixen.
Gothart von Krayg bekennt, dass ihm B. Friedrich und das Capitel von Brixen die Herrschaft Veldes, welche sein Bruder, weil. Chunrat von Kreyg, Hauptmann in Kärnten für 2000 fl. dargestrektes Capital, 500 fl. welche zur Einlösung des Gerichtes Stainach darauf geschlagen wurden, 330 fl., die für Bauten am Schlosse verausgabt und 170 fl. die zur Rück-losung dreier zur Herrschaft gehörigen Huben an .loh. dem Seepacher gezahlt wurden, im ganzen also für 3000 fl. pfandweise innegehabt hatte, für die gen. Summe als Pfand übergeben haben und stellt mit Jörg von Gufidaun, Matheys von Reiffenstain, Friedrich von Wolkenstain und Jörg dem Sebner als Mitgeschworenen den  üblichen Revers aus.
Siegler: der Aussteller und die letztgenannten Mitgeschworenen. - Litwllus veterum diplomatum etc. (Hrixener archiv. Lade 70, Nr. 3), fol. 59 b fl.
1886 Dezember 18.
B. Friedrich (von Erdingen) von Brixen schlägt die ihm von Gothart von Kreyg zu der von Herzog (Leopold III)" geforderten Zahlung der Annuten vorgestrektem 1000 fl., welche am 2. Februar und am 24. April nächsten Jahres fällig seien, auf dessen Pfandherrschaft Veldes und verspricht zugleich dieselbe innerhalb der nächsten 10" (?) Jahre nicht abzulösen.
Siegler: der Aussteller, das Capitel u. Hans von Chgens, Dechant. — Ebenda fol. 3 a.
a Nicht lesbar, da der rechte obere Rand abgerissen ist.
1380 Dezember 19.
B. Friedrich (v. Erdingen) von Brixen schlägt die 1000 fl., die ihm Gothart von Kreyg dergeliehen, zu den 3000 fl. welche dieser von seinem Bruder Chunrat von Kreyg auf seiner Pfandherrschaft Veldes in Krain liegen hat, und verpflichtet sich für sich und im Namen des Capitels die genannte Pfandherrschaft innerhalb der nächsten 10 Jahre von St. Georgen aus gerechnet (24. April 1387) nicht einzulösen, mit der Bedingung, daß obgen. Gothart von Kreyg jedes Jahr 100 fl am Capital abziehe und die Untertanen bei den alten Rechten belasse und ihnen keine neue Abgaben auflege; nach Ablauf der 10 Jahre solle die Angelegenheit neu geregelt werden.
Siegler: Der Aussteller, das Capitel und Dechant Hans von Chgens. — Ebenda, fol. 4 a.
1395
B. Friedrich (v. Erdingen) von Brixen verleiht auf Bitten Gothart von Kreyg, Hauptmanns auf Veldes, dessen Gattin u. A. dessen Diener Merkchlein, Sohn des Albrecht von Vern seiner Gattin Elspet u. ihren Leibeserben eine Hube „ze Veldes under der vesten gelegen in dem
dorf"; welche von weil. Reyinan gekauft worden ist und die jetzt Pawl bebaut zu Lehen gegen einen jährlichen Zins von 2 Kapaunern. Ebenda, fol. 79 l>.
1397 Juni 12. Wien.
H. Wilhelm von Österreich befreit den Bischof Bertold von Freising und dessen gesaminte Amtleute und Untertanen in Krain sowie der Windischen Mark von der Gerichtsbarkeit der Schranne zu Laibach und unterstellt sie seiner besonderen Gerichtsbarkeit.
1404 Februar 19. Wiener Neustadt.
Herzog Ernst von Österreich verleiht dem Hochstift Freising in Steh, Kärnten und Krain unmittelbaren Gerichtsstand vor dem Landesherrn.
Copien saec. XVII. — Abt. Schatzarchiv, I. Serie, Nr. 8801.
1405 Juli 20. Götz.
Heinrich und Johann Meinhart, Grafen zu Görz und zu Tirol etc. bekennen, dass ihnen Gotthard Kreyger und dessen Gattin Anna 105 Mark geliehen hatten und verpfänden denselben dafür ihren Anteil an dem Gerichte zu Vels und an der Vogtei in Wochein. „Geben zu Görtz an sand Margretentag" Copie auf Pap. unbesiegelt. — Schatzarchiv, II. Serie, Nr. 24t)ti.
1430
(Friedrich d. ä.) verleiht Niklas dem Dreissiger und Anna, dessen Gemahlin, als Lehenträgern der Tochter der Letzteren aus ihrer ersten Ehe mit Christoph, den von diesem innegehabten Hof zu Oberlaibach „in dem niderndorf" zu rechtem Erblehen.
Concept auf Pap. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
1431 vor März 4.
Graf Hermann von Cilli verpflichtet sich der Entscheidung der Komission, welche zur Übernahme der von ihm an die Herzoge Friedrich d. Ä. und d. Jung, sowie an Herzog Albrecht übergebenen Schlösser und Güter Stettenberg, Weichselberg, Aych (Dob), Archawicz, in der „Metligk" (Möttling), ferner die Städte und Märkte Landstrass, Rudolfswert, Littai und St. Veit, welche sie nach dem Tode Friedrichs von Ortenburg, in dessen Pfandbesitz sie waren, erworben hatten, in allen Teilen Folge zu leisten; falls sich diese nicht einigen sollte, so wolle er sich dem Schiedsspruch des E B. Johann von Salzburg und Friedrichs von Pettau, Obrist-Marschall in Steiermark, unterwerfen.
Ungefähr gleichzeitige Copie auf Papier. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
11
1431 März 7. Brixen.
(H. Friedrich d. Ä.) bestätigt dem Nix Paradiser für denselben selbst und als Lehenstrager Jörgen Paradiser eine Reihe von ihrem Vater weil. Thoman Paradiser erblich auf sie gefallene Zehende zu rechtem Lehen, nämlich: einen Zehend von 4 Huben zu Nadgoritz, von 3 Huben zu Stranstorff (Stranska vas), von 3 Huben ze Varstnegk (?), ze Tsceplach (Čeplje), zu Skonutsch (?), Replach (Kärnten?).
Concept auf Papier, linker Hand abgerissen, daher vieles nicht leserlich. — Abt. Fridericiana, Chronolog. Bestand.
1431 März 7.
(Friedrich d. Ä.) verleiht dem Wido Spengelawer, Richter zu Laibach, die von Niklas Gailenberger und Hanns Wernburger an denselben verkauften und ihm aufgesandten Zehenten, nämlich: 3 Huben zu Lukowicz (bei Oberlaibach) und einen Zehenden zu St. Mertten (an der Save) zu Erblehen.
Concept auf Papier. — Abt. Chronolog. Fridericiana. 1431 März 7.
(H. Friedrich d. Ä.) bestätigt dem Lienhart Werder für denselben selbst, Gruna, Elzbeth und Anna dessen Schwestern die von ihrem Vater weil. Thoman Weder erblich an sie gefallenen näher genannte Zehende bei Ober-Laibach, Brezovice, Schweinpühl.
Con. auf Papier; linker Band abgerissen. — Abt. Fridericiana. Chronolog. Ser.
1433 November 5. Wiener Neustadt.
H. Friedrich d. J. benachrichtig H. Friedrich d. Ä. daß Graf Friedrich von Cilli den Bau einer Burg auf einem nicht näher genannten Orte trotz mehrfachen Verbotes fortsetze.
Orig. Pap. mit Verschlufisiegel. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
1433 Dezember 22.
H. Friedrich d. J. berichtet an H. Friedrich d. Ä., daß er vernommen habe, daß das Schloß Adelsberg mit dem Boninzelli nicht gut versorgt sei, die deutschen Söldner vertrügen sich nicht mit den italienischen; auch Wippach sei als Grenzfestung in den Händen der Wittwe nach weil. Sigmund Rettweger nicht gut aufgehoben; ferner gebe es Anstände mit der Pflege und Feste Eppenstein, welche die Wittwe nach weil. Ambros der Moyker aufgesandt hatte, weil Wilhelm Obdacher, welchem sie zugedacht war, sie nicht annehmen wolle.
Orig. Pap. Verschießsiegel aufgedr. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
1433 Dezember 22. Wiener Neustadt.
H. Friedrich d. J. schreibt an H. Friedrich d. Ä., daß er auf seine Aufforderung hin, dem Grafen Friedrich von Cilli den Bau einer Burg
in Krain einzustellen, dem Hauptmann und Vizedom von Krain, Premier und .lacob Lamberger einen diesbezüglichen Auftrag erteilt habe; sollte dies nichts fruchten, so wolle er einen Tag nach Marburg berufen und die Angelegenheit daselbst zur Sprache bringen.
Orig. Pap. Verschlußsiegel aufgedr. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
1434 November 19.
H. Priedrieb d. Ä. beauftragt Jörg. Apholtrer, Pfleger zu Landstrass, über das ihm auf einer besonderen Beilage mitgeteilte Gesuch einer gewissen Magdalena Wilpacherin die nöthigen Erhebungen ze pflegen.
Orig. Aland. Pap. Verschlußsiegel aufgedr. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
1435 Februar 6. Wien.
H. Friedrich (der Ältere?) verlängert den Bürgern und Leuten der Herrschaft Laak die Zollfreiheit „durch den Seyrach gen welinhen launden". Conc. auf Pap. — Abt. Fridericiana, unsign.
1443 November 1 — 1444 November 1. Register Andrä von Holneckg.
Fol. 53 b). „Juneinen ... von Casparn Melzer, phleger in Weichselberg LXXV libr. III. sol. VII den von den nuzen und renten des obge-nannten jars. Die L libr. sind im in der raittung gelegt, dann umb die ubermass hat er mein quittung".
Fol. 54. „von heim Jörgen Tschornomel durch seinen bruder Casparn Tschornomel CXXX gülden ducaten vom viztumh ampt in Krain auf mein quittung".
Codex 158 des k. k. Statthalterei-Archives in Innsbruck. — Rechnungsbuch H. Albrechts 1443—45.
1444 Mai 16.
Jörg von Tschernembl, Vizedom in Krain, urteilt in dem Streite zwischen den Bewohnern des Dorfes Kreuz bei Krainburg und den Edlen Jörg Lamberger und Hans Paradeiser um die Alpen Javornik und Tegasitz dahin, dass es bei dem alten Herkommen zu verbleiben habe, wonach den Bewohnern von Kreuz die Benützung der Alpen gestattet sein solle, wofür sie aber den genannten zwei Edelleuten einen näher bezeichneten Zins zu entrichten hätten.
Orig. Pap. jedoch nicht besiegelt. — Abt. Maximiliana ll.jb 20.
1449 September 26.
K. Friedrich III. befiehlt Flebusch vom Tura, seinem Hauptmann zu Mitterburg, die Bürger dieser Stadt bei ihren Freiheiten zu lassen und sie darin zu schützen.
„Geben zu Laran, an Freitag vor sannd Michelstag."
Orig. Perg. mit rückwärts aufgedr. Siegel. — Abt. Sigmundiana VIII., Nr. 5.
11*
1458 September 11. Bruneck.
Dompropst .lacobus von Brixen, setzt auf Befehl des Cardinais Nicolaus von Cusa, Bischofs von Brixen (in Origin. in der Beilage dd. 1458 Sept. 9) .lörg von Krey, Hauptmann in Krain in das Schenkenamt des Bistums ein und übergiebt ihm eine Reihe näher bezeichnetes Lehen in Tirol, welche weil. Kaspar Gschiesser innegehabt hat.
Orig. Pap. mit angehängtem Siegel des Ausstellers. — lirixener Archiv, Urlt., Nr. 2555.
und
H. Friedrich der Ältere als Vormund der Söhne seines Bruders Ernst verleiht Herman von Cilli das Dorf und župe Comey (Komaj) in der Herrschaft Adelsberg und den Turn ze Krainburg.
Der Obige bekennt für sich und als Vormund seiner Vettern, dass ihm Graf Hermann von Cilli die Festen und Schlösser Landstrass, Weichselburg, Stättenberg und Neustadt (Rudolfswert) rückerstattet habe und verspricht von demselben über seine bisherige Verwaltung keinerlei Rechenschaft zu fordern.
Ungefähr gleichzeit. Cop. auf Pap. saec. XV. — Abt. Pest-Archiv XXXVIII33.
1473 November 3. Freising.
B. Johann (IV. Tuelbek) von Freising antwortet auf ein Schreiben II. Sigmunds von Österreich betr. Getreidelieferung im Pustertal, daß er selbst durch die Türkeneinfälle in seinen Herrschaften Klingenfels und Laak großen Schaden erlitten habe, der Markt „Guetenwerd" sei ihm vollständig eingeäschert worden.
Orig. Pap. Verschlußsiegel aufgedr. — Abt. Chronolog. Fridericiana.
Urbare.
A. Landesfürstliche Urbare.
1. Beschreibung der Einnahmen und Ausgaben einiger Gerichte in Krain v. .1. 1539.
Fol. 1. Ober Stain das urbar.
Nota: „An Eritag nach Margareta anno domini etc. XXXlXten hat Sigmund Lamberg an stat veilent Jacoben Lambergers, seines vaters, die nuz und gülte der vessten und urbars ze Ober Stain von zwai ganzen jaren, di sich ze sand Jorgen tag nächstvergangen geendet haben, pre-sentibus Jeorio Tscharnoml, vice domino, et Vanhero Fuxperger" etc. Fol.   2. Das gericht, das ze Stain. „     7. Laundstrost mit seinen embtern. „   15. Goritchach.
Fol. 17. Weichselberg.
„ 19. Indicium in Rudolfsverd.
„ 22. Mitterburg, pheuniggült.
. 24- Frayn.
„ 25. Gallenberg.
„ 28. Ig das Ambt.
„ 31. Pemont.
„ 36. Steteinberg.
Heft von 41 Papirbl. in Kleinfolio, davon 38 beschriebene. — Urbare Nr.202. (Alte Signatur).
2. Ein ähnliches Bruchstück, der lezte Teil eines grösseren Urbare. Ungefähr gleichzeitig.
Fol. 114. Das Gericht ze Stain.
„   123. Hasberg.
„    124. Triest das ampt.
„   126. Gallenberg. Von da an nur Nachträge. — Urbare Nr. 201. (Alte Signatur).
3. Urbar von Naklo. (Nakel bei Krainburg).
„Urbar register des ambts nagkel, so durch röm. kais. Maj. rat und reformiere!' beriten und verschriben vorden ist anno domini etc. LXXXVIII." (durchgeschrieben),
Weiter unten steht von anderer Hand Peter Dwornigk. 1500 und 1501. Am Schlüsse des Urbars, auf der letzten Seite stehen die beiden Unterschriftrn: Steffen Rengkh und Erasmus Brawnwart.
Papierheft in Klcinfolio, 17 lil. — Urbare Nr. 19!). (Alle Signatur).
4. Diesem ähnlich das „Urbar von Crewtz" (Kreuz bei Krainburg). Papierheft in Folio, 21 Bl. — Dein obigen beigeheftet.
5. Urbar der Herrschaft Adelsberg v. .1. 1515.
Auf dem vorderen Deckblatte: „Urbar Register auff Adlsperg geho-rund, des XV. jars". Auf der Rückseite der Vermerk: „Erzherzog Car In zuegehörig 1574".
Das Urbar ist sorgfältig und übersichtlich angelegt. Am oberen Rande einer jeden Folioseite steht der Name der Ortschaft mit der Anzahl der Huben. Etwas tiefer folgen dann die Namen der Innhaber der letzteren mit der Angabe ihrer Giebigkeiten. Am unteren Rande jeder Folioseite ist regelmässig die Summe der Beträge vermerkt, velche aber meist durchgestrichen ist. Paginierung ist von moderner Hand. Auf Fol. 361 ist der Gesammtbetrag aus den 235 genannten Huben mit 308 Pfund und 36 Schilling angegeben.
Heft von 46 Papierfoliobl, davon 38 beschrieben. — Urbare Nr. 476. (Alte Signatur).
6. Adelsberger Urbar.
Ist dem vorhergehenden ähnlich, enthält meist die gleichen Ortsund Personennamen, doch ist es von anderer Hand geschrieben und sind die eingetragenen Summen verschieden. Auf Fol. 29, findet sich der Anfang einer Urbars Verbesserung: „Bennentlicht den Zehent zu Adels-perg des 1503 jars". Demnach dürfte dieses Urbar in die vorhergehenden Jahre fallen.
Heft von 31 beschrieben Papierfoliobl. — Urbare Nr. 477. (Alte Signatur).
B. Urbar der Herrschaft Veldes aus den Jahren
1602—5.
1. Auf dem Einband: „Urbari der Herrschaft Veldes in Crain 1602". Das Urbar ist sehr sorgfältig und übersichtlich angelegt. Jede Folioseito ist durch sechs Vertikalstriche in sechs Columnen geteilt. Die ersten vier, bezeichnet mit 605, 604, 603 und 602, enthalten die Vormerke, ob die Zahlung in diesen Jahren 1605 etc. geleistet worden ist. Die fünfte Co-lumine, räumlich die weitaus grösste, ist ausgefüllt von den Namen der Hubeninhaber und den verschiedenen Abgaben, welche diese zu leisten hatten. In der letzten Columne endlich sind die Geldbeträge eingetragen, welche am unteren Rande einer jeden Folioseite zusammen gerechnet werden. Auf der Innenseite des vorderen Einbanddeckels ist eine Art Register:
Am Haart oder Nadobrautz — Fol. 1.
Kharner Vellach, Karoschka Wella — Fol! 11.
Am Pach oder Napototzy — Fol. 39.
Scherounitz oder v scherounizy — Fol. 40.
Doßlauitsch — Fol. 50.
Hoff Dorf oder Dorska vaß — Fol. 52.
Neudorf, Nova vaß — Fol. 60.
S. Jobst, Möschnach — Fol. 67.
Wunsach, Sapulischach — Fol. 68.
K haier, V Kouary — Fol. 69.
Reifen oder Ribnič — Fol. 70.
Im Duell -- Fol. 78.
Correitten oder Corritimb — Eol. 82.
Wodoschitz — Fol. 84.
Radmannstorff, v Radoulizy — Fol. 92.
Zellach oder na Seelly — Fol. 93.
Kuplenich — Fol. 102.
Ässer und Seepach, Ußärere und Vießenizy — Fol. 105. Wacheiner Vellach, Wachinskä Velä — Fol. 112. Undter Wacheiner Völlach — Fol. 130. Schalckendorff, Salletschach — Fol. 131.
Auritz, Sagorizy — Fol. 139.
Velldeß oder V grade — Fol. 143.
Retschitz, na Reschitze — Fol. 169.
Am Millpach — Fol. 184.
Foglosehitz, na pogolschitzy
Undter Göriach, spodne gorzäne — Fol. 198.
Rädewein, Radouina — Fol. 206.
Ober und undter Laas — Fol. 218.
Vischellniz — Fol. 225.
Huechaimb — Fol. 230.
Asp oder v saspee — Fol. 246.
Am Forscht bey Crainburg sa vorschtoin — Fol. 248.
Voigt bei Wachein zw. Feistritz — Fol. 253.
Daß theutsche gereuth ob Feistritz — Fol. 282.
Savitz — Fol. 290.
Am vellat, na pollech — Fol. 302.
Fürtten — Fol. 309.
Mitterdorf, sredna vaß — Fol. 320.
Kherschdorf, v zeschnitze — Fol. 329.
Neuming — Fol. 363.
Wittnach — Fol. 376.
Vogthayen — Fol. 378.
M. L. Fr. in Wörth bey Set. Johannes — Fol. 378. Wittnach, vogtey — Fol. 380. Neyming, vogtey — Fol. 381. In der Auer, vogtey — Fol. 383.
Voigt was man von dieser Herrschaft Veldeß auf Radmanstorff zw geben hatt — Fol. 384.
Urbari verpeßerung a. 1630 — Fol. 385. Urbarsverbeßerung auf 1604 jar — Fol. 386. Urbarsverbeßerung auf 1605 jar — Fol. 387. Auf das 1606 jars — Fol. 387.
Gilten steur laut sonderbaren steuerpnech — Fol. 388 Fol. 388, und 389 leer.
Ausgab von der Herrschaft Veldes — Fol. 390.
Beigebunden war noch ein Heft von 67 Papierfolioblättern, das jedoch herausgerissen wurde und jetzt lose eingelegt ist. Auf dem vorderen Deckblatt befindet sich die Aufschrift: „Der herrschafft Vclldcs Steuerbuch 1602—5 jar". Etwas unterhalb steht: „Diese steuern berait und gibt man auf Läibach. Die Steuer aber* der untersassen im urbar so wol Wochenpfennig und Carlstetter robot bleibt der herrschaft", von derselben Hand, welche die zahlreichen Vormerke im Urbar herrühren. Eingetragen sind die Abgaben von den Huben selbst, der sog. Vochenpfennig, der sog. Karlstädter Batzen, auch mitunter Karlstädter Robot genannt und,
dieses allerdings nicht regelmässig, das Aufgebotsgelt. Die Rubriken für diese Abgaben finden sich auch im Urbar, sind jedoch unausgefüllt. Die Anlage ist ganz gleich der im Urbar, nur sind Nachträge und Ausbesserungen weit seltener.
Starker Band im Leder gebunden von 477 Papierfolioblättern, wovon 390 beschrieben, ist vorläufig unter die Codices eingereiht. Unsign.
Akten.
I. Grössere Aktenbestände.
1. Akten betr. Zollsachen in Krain und Triest a. d. Jahre 1558—64.
Darunter: Akten betr. das Gesuch des Malteser Ordens um zollfreien Bezug von Holz für ihre Schiffe, 1561. Akten betr. Zollrückstände von Kaufleuten am Zoll zu Laibach, 1564. Dabei auch eine Übersicht über die aufgelaufenen Rückstände der Jahre 1561—63.
Bericht der Stadt Laibach über den Ertrag der Maut daselbst samint einer Übersicht v. J. 1532, mit Copien älterer Privilegien, besonders von K. Maximilian I.
Abt. Pestarchiv X. 35.
2. Akten betr. Wald- und Bergwerskssachen in Kärnten und Krain a. d. J. 1559—64.
Darunter: Mandat Ferdinands 1. an die n. o. Raitkammer betr. die Verschreibung des Raimund und Hieronymus Kugger, Gabriel von Ortem-burg u. a. auf das Bergwerk in Idria, 1542 Juli 10, Wien.
Mandat Ferdinands I. betr. Einsetzung einer Kommission zur Kontrolle der Amtsführung des Waldmeisters in Friaul, Istrien und am Karst, Hieronymus von Zara, 1538 Jänner 23, Prag.
Mandat Ferdinands I. an die Bergwerksgesellschaft in Idria, für die dortigen Schlitzen einen Berghammer oder ein Stück Tuch im Werte von 15 guld. als Preis auszusetzen, 1561 Jänner 24, Wien.
Akten betr. das Gesuch des Paul Pregel u. Genossen um Errichtung eines Hammerwerkes in d. Herrsch. Wippach 1561.
Akten betr. Aüsfehr von fertigen Rudern aus den Krainischen Forsten.
Abt. Pestarchiv XIV. 1002.
3. Akten betr. verschiedene Innerösterreichische Angelegenheiten, Kriegssachen, Besoldungen etc. 1559—64.
Darunter:   Mandat   K. Ferdinands   I.   wegen   Besoldung mehrerer Richter in Krain, 1560 Dezemb. 9, Wien. Abt. Ambraser Akten VI. 85.
4. Akten betr. Religionssachen in Steiermark, Kärnten und Krain, die Correspondenz E. H. Ferdinand mit E. H. Maximilian II. puncto Hilfeleistung gegen die Protestanten, 1604—10.
Abt. Leopoldinum, Kasten Ä., Nr. !i(>4.
5. Ausweise über Einnahmen und Ausgaben der Kameralgefälleri-ämter Steiermark, Kärnten und Krain, aus den Jahren 1561—64.
Darunter: „Landt Crain auszug".
„Auszug" des Aufschlagamtes zu Laibach 1561—64.
„ „   Vizedomamtes zu Laibach 1561—64.
„ „   Einnehmeramtes in Triest 1561—64.
„ „  Waldmeisteramtes in Friaul, Istrien und im Karst
1561—64.
„ „   Urbaramtes in Görz 1561—64.
„        der Maut in Görz 1561—64. Sämmtlich in zwei Exemplaren. Abt. Ferdinandeuni. Fol. 105, Fasz. III.
3. Brixener Archiv, Lade 136. „Veldes".
Diese Abteilung des Brixener Archiv, in welcher früher die meisten Urkunden und Akten betr. Veldes enthalten waren, und die nach den Angaben im Generalrepertorium des Brixener Archivs sehr reichhaltig gewesen ist, besteht jetzt blos aus einem dünnen Faszikel, in welchen nur mehr bedeutungslose Beste verblieben sind. Der grösste Teil wanderte nach Wien in das Haus-, Hof- und Staatsarchiv, ein anderer Teil blieb in Brixen.
Der Inhalt besteht aus Quittungen, meist aus der Hauptmannschaft Herbarts von Auersperg, Oberschläge von Baukosten, Reparaturen, Revierrechnung u. a.
Darunter: „Boyleuffige oder ungefährliche überschlagung der gepew und pesserung, so am schloß Veldes in Crain" etc. 1562. Koncept von 0 Folioblättern.
Original der Verleihlingsurkunde von 1558 April 29, womit die f. b. Kommissäre Herbarl von Auersberg die  Herrschaft Veldes übergaben.
Verzaichnus, was im 67 und 68 guten jar auf das gebey aufgegangen, aufgestellt von Haus Diener. 8 Papierblätter in Folio.'
Bericht des Pflegers von Veldes Adam Pipan über seine Einnahmen und Ausgaben vom 14. März 1629.
Akten und Rechnungen betr. Feststellunn des Ertrages der Herrsch. Veldes, 14 Stück, darunter: Überschlag oder Ertragnus der Herrschaft Veldes von Georgi 1682 — Georgi 1613, (i Papierbl., Summarischer Yberschlag und reduetion der Herrschaft Veldes ordentliche und extra ordentlichen einkhommeiis, 15 151. und 10 Bl., Beschreibung der Herrschaft Veldes geföll und ausgabung, ferner ist interessant eine Übersicht über sämmlliche zur  Herrschaft Veldes gehörigen  Huben, Untertanen,
Abgaben etc. in Form einer Tabelle 100 X 35 cm als Ergänzung zu dem oben beschrieben grossen Urbar von Interesse.
V. Einzelne Akten.
1. Supplik des Stadt Rudolfswert an K. Maximilian in verschiedenen Angelegenheiten: betr. Stadtmauern, einer neuen Brücke und den Brückenzoll, die Mauten in Reutenberg, Raschitz, Seisenberg, Weichselberg u. a. Holzrechte und Zwistigkeiten mit dem Pfleger in Meichau. Orig. mit aufgedruckten Stadtsiegel, undat.
Chronolog. Abt. der Maximiiiana.
2. Bericht der 1. f. Kommissärre, Ulrich, Abt. von St. Paul und Hanns Mannsdorfer, welche zur Entgegennahme der Erbhuldigung nach Krain delegiert worden waren, über ihre diesbezügliche Verhandlungen mit der Landschaft spec. über die Bestätigung der Landesfreiheiten. Mit einer Abschrift der Urkunde, mit welcher die Kommissäre bestätigen, dass sie in die Landesfreiheiten Einsicht genommen haben, als Beilage. 1520 Juli 11. Laibach.
Abt. Miscellanea Nr. 363,
3. Bericht der f. b. Brixnerischen Kommissäre, Georg Bartlmä von Adrian zu Wörburg, Propst von Werth, Hanns Gaudenz Leopold von Schwarzhorn, Pfleger zu Velthnrus und Christof Karl Weidmann, Hauptmann zu Buchenstein über die Visitation der Herrschaft Veldes. 1622 Mai 23—30.
Ungefähr gleichzeitige Copie in Heftformat. — Brixener Archiv, Lade 144, Nr. 13. littera.
O čolnih na Savi in na Ljubljanici.
Ing. Karel Pick.
Tovorni promet je bil za prebivalstvo Kranjske skozi stoletja največjega pomena, zakaj poljedelstvo mu ni dajalo zadostne prehrane, trgovina pa se je razvijala na Kranjskem radi ugodne zemljepisne lege med Italijo, vzhodom in severnimi deželami. Iz Kranjske se je izvažalo poglavitno železo, živo srebro, les, platno, steklo, rešeta, vosek, med ter živina, dovažala pa so se laška in štajerska vina, laško olje ter sol od morske obali.
Razen tega je bil živahen promet z žitom, zlasti v časih, ko je bila slaba letina na Laškem.
Le-to se je dovažalo iz Ogrskega in Banata proti Trstu in Reki. Blago se je nalagalo, dokler so bile slabe poti, v sodih (bariglah) na
konje, pozneje, ko so bile poti popravljene, tudi na domače vozove, ter po uredbi cest od dobe Karla VI. sem tudi na parizarje. Središče vsega prometa je bila Ljubljana. Sem so dovažali blago od severa po glavni cesti, od Vrhnike po naravni vodni poti, Ljubljanici, ter od hrvaške meje po Savi.
Radi varnosti plovbe se je urejala poglavitno Sava. in je mogoče zasledovati to stremljenje od 15. stoletja do dobe, ko so zgradili južno železnico. Daljša skrb je bila ureditev plovbe čez prage in slape na Ljubljanici med Ljubljano in Studencem. Enako z uredbo rek so se izboljševala tudi prometna sredstva, čolni.
Valvasor omenja na Savi ladje izdolbene iz enega debla, ki so nosile 30 starih stotov.
P. Gabriel Gruber, kije bil imenovan leta 1773. za navigacijskega (plovbenega) svetnika na Kranjskem, je izboljšal tip savskih ladij.
Poklical je namreč z Laškega — najbrž iz Benetk, kjer je bila takrat velika šola za zgradbo ladij — „enega iz najzmožnejših graditeljev", ki je izgotovil modele, po katerih so se delale ladje.
To je najbrž oni tip z nosom, ki ga sedaj rabijo splošno po Savi.
Največje ladje, iz dobe najbolje razvite plovbe, ki so nosile 5—8000 stotov žita, „barketoni", od čolnarjev „bertoni" imenovane, so plovile med Zemunom in Siskom, od Siska do Radeč so plovile ladje, noseče 1000—1200 stotov, ki so jih imenovali „barcele" ali „sepserine", ladje od Radeč do Zaloga „tombasi" ali prosto „ladje", ki so nosile 280 — 380 stotov1.
Pri Zalogu je plovba nehala, zakaj kanalizirano progo med Zalogom in Ljubljano so rabili radi slabo urejenih 4 plovnih kamer od leta 1739. samo skozi 19 let.
Mirni tok Ljubljanice, kakor tudi to, da je bila le-ta od Save po slapovih in pragovih ločena, je zahteval drugi tip ladij.
Gotovo tudi tukaj, kakor na Savi, je ustrezal primitivni kulturi prvotnega ljudstva čoln, izdolben iz enega debla, če je možno soditi iz ostankov ladij, ki je bila najdena na barju pod šoto o večji izurjenosti prvotnega ljudstva, ki je prebivalo na barju.
Na Ljubljanici so razločevali dva tipa čolnov: manjšega, l. zv. brodnika ali streharja („Oblagkh") (Tab. IV. a) (ioO—7 m dolgega, so rabili tudi za prevažanje ljudi ter je bil za to opremljen s streho.
V Valvasorjevi dobi je bil ta manjši tip i/.gotovljen iz enega izdolbenega debla (Einbiiumler).
1 Popis take ladje, nje velikosti in iztežbe, glej: Premier, Carniolia 1K40, p. 27. — Müllner, „Die Fahrzeuge nad dir Verkehr auf der Save", Argo 1899, p. 101.
Posestniki teh čolnov, katerih je bilo skupaj 50, so bili združeni v cehu „malih čolnarjev".
Ladij je bilo 180; nosile so po 40 stotov.
Pozneje so delali večje čolne, noseče po 60 stotov, ki so bili sestavljeni iz več kosov, imeli so pa še vedno obliko podolgastega korita (Tab. IV. /;). Število njih posestnikov, ki so stanovali v Ljubljani, na Igu, Loki, v Podpeči in na Vrhniki, je naraslo na 90.
Večje blago so prevažali po velikih plitvih ladjah, dolgih 18—20 metrov, nekako trikotnega prereza z ozkim dnom, ter zgoraj 2"5 m širokih.
Takih čolnov je bilo sedem.
Pri prevažanju večjega tovora so zvezali po dva taka čolna v ladje.
Ti čolni so bili last erarja in so se dajali v najem sedmim „velikim čolnarjem".
Razen tega so rabili za prevažanje peska „peskar", ki je bil nekoliko večji nego strehar, ter za ribarstvo 4 do 5 m dolg čoln, imenovan „skatlja"2.
Trgovsko življenje je bilo koncentrirano v Ljubljani „na Bregu", kjer se je nahajal tudi do leta 1849. c. kr. carinski in mitninski urad3. K temu je spadalo 7 velikih skladišč v skupni ploskvi 1236 kvadratnih sežnjev.
Vse to pa, po trditvi Henrika Goste iz leta 1848.4 ni zadostovalo, zakaj zlagalo in nalagalo se je tukaj na leto približno 2,000.000 stotov blaga, ki je dohajalo na 1000 velikih in 35.000 malih kmečkih vozovih ter na okoli 900 ladjah.
Življenje na Bregu opisuje v dopisu z leta 1803. neki francoski častnik takole 5:
„Im Hafen an den Ufern der Laibach herrscht eine außerordentliche Betriebsamkeit; große schwere beladeue Frachtwiigen kommen an und gehen ab. Packträger u. Karrenschieber sind in beständiger Tätigkeit, und allenthalben wird man eine gewisse Wohlhabenheit gewahr, die man immer in großen Handelsorten anzutreffen pflegt."
2 Müllner, „Die Zukunft der Stadt Laibach", Argo 1901, p. 27, 46. 1 Tega leta je bil premeščen na južni kolodvor. A Heinrich Costa, „Reiscerinnerungen aus Krain" 1848, p. 24. ' „Briefe eines französischen Offiziers", Leipzig 1803, p. 96.
8 9
10
a
1. Gostilna „Pri zlatem čolnu"; ?. Cerkev Sv. Lovrenca; 3. Bistriški dvor; 4. Baron Erberi;ova h.; 5. Zoisova h.; 6, 7. Oasparinijevi h.; s. Schemerlova h.: 9. Kochova h.; 10. Andriolijeva h.; 11. Baron Codellijeva h.; 12. Qualizijeva h.; 13. Del .Lontovža"; 14. Glavni carinski urad; 15. Wollrizijeva h.; 16. Grof Lichtenbergova h.; 17. Grof Gallenbergova h.; 18. Grof Engelshausova h.; 19. Grof Lambergova h.
Slika 1. Čolnarsko življenje »Na Bregu« v Ljubljani okoli I. 1780.
Original v deželnem muzeju Rudolfinum.
t$JL II. .?M '___L .-JJ, UJ. t.______,,__-
Slika 2. Tip malega in velikega čolna na Ljubljanici.
Iz arhiva c. kr. deželne vlade v Ljubljani.
Melanistična1 lesna sova.
Spisal dr. Janko 1'onebšek.
Znano je, da nas nenavadne in redke prikazni vedno bolj zanimajo kakor navadne vsakdanjosti, to je že v človeški naravi. Vendar so pa vse take prikazni patologične, ker zdravo je, kar je pravilno. Nepravilnosti, bodisi v obliki, bodisi v barvali, najdemo povsod v naravi, pri rudninah, v rastlinstvu in pri živalih.
Namenil sem se natančneje pretresovati le nepravilnosti v barvah pri nnših pticah in posebe, kakor kaže že naslov tega spisa, hočem ob kratkem navesti, kar nam je znano o melanizmu pri naši lesni sovi — nem. Waldkauz, lat. Syrnium aluco (L.), — ker ima naš deželni muzej slučajno to redkost v svoji zbirki.
Preden pa navedem posamezne slučaje, moram, pojasniti kar vemo dozdaj o melanizmu. Na vprašanje, kaj je pravzaprav melanizem, odgovoriti moram odkrito, da tega niso še dognali. Vsi pisatelji, ki so se bavili z melanizmom, so našteli le posamezne slučaje te barvne nepravilnosti, ki so jim bili znani iz raznih muzejev in znanstvenih zbirk, jedra se pa sploh niso lotili.
Najbolje bo, če pretresamo melanizem v zvezi z albinizmoni, ker je albinizem ravno nasprotje melanizmu, to se pravi: vzroki melanizmu so ravno nasprotni okolnostim, ki provzročajo albinizem:
1 Jaz pišem „melanisticen" za „melanistisch" in „albinisticen" za „albinistisch", „melanizem" za „Melanismus" in „albinizem" za „Albinismus". Heseda „belicenje", ki nam jo hočejo vsiliti za „Albinismus", ni ne etimologično in tudi ne stvarno utemeljena. Menda mi ni treba posebej poudarjati, da se moramo z vso silo upreti takim skovankam, ki nasprotujejo etimologičnim pravilom in ki tudi ne zadenejo v živo bistva pojmov, ter tem skovankam zastaviti pot v našo še mlado ornito-logično literaturo. Da se torej stvar vsestransko pojasni in dokončno s pota spravi, sem se obrnil za svet do jezikoslovca, g. kustosa L. Pintarja, ter ga naprosil, da izreče o tem svoje mnenje. Gospod kustos, ki je s prirojeno mu ljubeznivostjo moji prošnji ustregel, piše o tej stvari takole:
„Za Albinismus in Melanismus bo menda kazalo pridržati tujke „albinizem" in „melanizem", kakor za Germanismus in Optimismus tudi rabimo tujke „germa-nizem" in „optimizem"; pa tudi dotični pridevniki se bodo ravnali po analognih zgledih kakor dramatičen (dramatisch) tipičen (typisch) itd., torej albinističen (albinistisch) in melanističen (melanistiseh). Izraz „belicenje" in temu analogno seveda „črničenje" pa kratkomalo ni vreden niti počenega groša, če so ga tudi v znanstvenih listih (lzvestja muzej, društva, XIX. letnik) izkušali naši znanstveniki uveljaviti ter ga vriniti v našo knjižno slovenščino — drzen poizkus, ki prejasno kaže, kako potrebno bi bilo, da bi se naši pisatelji in uredniki poleg svoje stroke tudi nekoliko več brigali za znanje, oziroma učenje slovenščine.
pri albinizmu splošno ali krajevno nedostajanje črnega barvila (pigmenta), pri melanizmu preobilnost črnega barvila. Usojam se tu navesti, kar pravi dr. Viljem Blasius, kije predelal in podpolnil z rezultati novih raziskovanj to tvarino v „novem" Naumannu, „Naturgeschichte der Vögel Mitteleuropas" na 124. str. splošnega dela v 1. zvezku, kjer piše, da je melanizem patologična barvna izprememba, „bewirkt durch einen Überfluss an schwarzem Pigment, der es verursacht, dass die Federn eine dunklere Farbe annehmen. Solche Färbungen sind z. B. beim Dompfaff, der Feldlerche, dem Sperlinge, der Birkhenne, der Schnepfe u. s. w. bekannt. Melanistische Stücke der Schnepfe sind als Scolopax Sabini beschrieben; ein partieller Melanismus ist z. B. bei Sylvia Heineckeni, einer Färbungsabweichung der Mönchgrasmücke, angenommen", albinizem pa patologična barvna izpreminjava „hervorgerufen durch das Fehlen des schwarzen Pigments entweder in dem gesamten Gefieder oder lokal bewirkt durch Verletzung der Pulpa oder des Keimes der im Wachsen begriffenen Feder.   Man  kennt z. B. ganz weisse Schwarzdrosseln, Schwalben, Stare, Krähen, Laubvögel, Sperlinge u. s. \v." Ti definiciji je smatrati za nekak posnetek uspehov vseh dosedanjih raziskavanj.  Globlje v bistvo dosihmal ornitologi niso prodrli.
0. Kleinschmidt bo, kakor mi je pisal, v kratkem priobčil nekaj o melanizmu pri sovah v svojem neperiodičnein časopisu „Berajah". Sodeč po temeljitosti in bistroumnosti, ki preveva vse spise tega na-
Beličenje ne more biti nie drugega nego glagolnik ali substantivum verbale od izmišljenega glagola „beliciti" in ta glagol „beliciti" bi se dal izvajati le iz samostalnikov „belica" ali „bebe". Kakor je n. pr. »uresničiti" (v resnico izpre-meniti), „ošpičiti" (špico narediti), .opravičiti" (pravico dokazati), „krotieiti" in „krotoviciti" (krotice ali krotovice delati pri predvi), .kopičiti" (kopice delati) itd., prav tako bi bilo tudi „belieiti" (belice delati) in „belicenje" potemtakem - izdelovanje belic. Vsi taki izimenski glagoli 4. vrste so pa transi ti vni in njihovi glagolniki torej aktivnega pomena, ki označujejo le neko dejanje, nikakor pa ne stanja in bivanja, soštva in lastnosti. — Če je kak predmet bel, tedaj je to njegovo soštvo belost, belota ali beloba ali beloča, nikdar pa ne beljenje. — „Besediti" pomeni govoriti resne, moške besede, deminutivum „besedica" pa izgubi nekaj svoje veljave, da kar čutimo njeno malopomembnost, in zato je tudi iz tega de-minutiva izvedeni glagol „besediciti" nekako zaničevalnega pomena, češ „govoriti drobne in prazne besede, ki ne zaležejo dosti" (schwatzen) in od tod „besedicenje" .-- prazno govorjenje. — Mislim, da je iz navedenih razlogov vsakdo lahko izpre-videl, da je „belicenje" res popolnoma bosa iznajdba, ki mora pod klop. Ce se pa kdo hoče na vsak način ogniti tujkam in ga tisto oblikovanje na „-ičen" tako mami in mika, — no potem pa ima drugo pot, češ kakor imamo samostalnike „rdeeica" (die Rothe), „rumenica" (die Gelbsucht), „bledica" (die Blässe), tako si lahko tudi mislimo, dasiravno je v Pleteršniku ne najdemo, analogno tvorbo „belica"
darjenega in marljivega ornitologa, bo ta članek epohalnega pomena, ki ga tudi „Carniola" ne bo smela prezreti.
Po gornjem citatu dr. Viljema Blasiusa melanizma ni najti pri vseh ptičjih vrstah, temveč le pri nekaterih, kakor je dosihdob dokazano. Ravno taka je z albinizmom. Le to lehko trdimo, da je albinizem pogostejši kakor melanizem.
O geografični razširjenosti ozir. pogostnosti bele in črne barve pa pravi dr. Viljem Blasius na gori navedenem mestu str. 123., „daß hochnordische Tiere, vermutlich wegen knapper Ernährung, allgemein weißere Färbung besitzen, was allerdings auch zum Teil als Schutzfärbung zu deuten ist, während mit fettreichem Samen reichlich gefütterte Zimmervögel eher zu einer dunkleren Färbung hinneigen". Jaz bi šel pa še korak dalje in trdil, da najdemo največ albinističnih ptic posameznih vrst v severnih krajih, kjer jim za živež včasih tudi poleti trda prede, največ melanističnih ptic pa je v tropičnih, ozir. južnejših krajih, kjer žive pozimi in poleti v izobilju, o čemer bomo še pozneje govorili.
Po teh splošnih opazkah o melanizmu preidimo k naši mela-nistični lesni sovi in poglejmo, kako je z melanizmom pri tej vrsti. Predvsem moram poudariti, da so melanisticne lesne sove prav redke, kar hočem dokazati s slučaji, ki so mi znani
I. iz ornitologične literature, kolikor mi je je na razpolago,
II. iz ptičje zbirke deželnega muzeja za Bosno in Hercegovino v Sarajevu,
(die Weiße) in v tem slučaju bi dobili iz „belica" pridevnik „belicen", kakor iz .bledica" dobimo pridevnik „bledicen" (bleichsüchtig). Iz pridevnika „belicen" je pa edino mogoč samostalnik beličnost, kakor imamo iz „bledolicen" samostalnik „bledolicnost" ali pa iz samostalnika .polovica" pridevnik „polovicen" a iz tega pridevnika zopet samostalnik „polovicnost", die Halbheit; resnica, resničen, resničnost — pravica, pravičen, pravičnost — itd. Jezik očistite peg!"
Gosp. kustosu 1'intarju se prav toplo zahvalim za to temeljito pojasnilo in na uslugi, ki jo je storil ornitologični stroki, ter pristavim, da Nemci, ki so znani juristi in hočejo, posebno v zadnjem času, naenkrat iztrebiti vse tujke, rabijo oba izraza „Melauismus" in „Albinismus" neizpremenjena, in ne spominjam se, da bi bil kje naletel na pristne nemške izraze za ta dva pojma. Le župnik O. Klein-BChmidt, ki je, če ne najboljši, pa gotovo najbistroumnejši nemški ornitolog, rabi v svojem časopisu .Falco" (letnik 1908., št. 8., str. 37) za „Albinismus" izraz „Farbentod", kar bi se reklo slovensko „barvna omrtvelost", da tako ločimo natanko normalno belost ali „brezbarvnost" od albinizma ali „pobelelosti" v pravem znanstvenem pomenu te besede.
Tudi tu mi je priskočil g. kustos Pintar radovoljno na pomoč ter pravi o besedi „Farbentod" tole:
„Poleg transitivnih glagolov 4. vrste ima slovenščina tudi vzporedne oblike napravljene po 3. vrsti, ki so pa intransitivnega značenja, oboji so seveda izimenski
III. iz privatnega poročila g. O. Reiserja, kustosa ravnokar imenovanega muzeja,
IV. pa s podatki iz naše ožje kranjske domovine.
I. o r n i t o 1 o g i č n a literatura.
1. Avgust pl. Pelzein je v „Verhandlungen der kaiser.-könig-lichen zoologisch-botanischen Gesellschaft in Wien. Herausgegeben von der Gesellschaft. .lahrgang 1865, XV. Band. Mit 25 Tafeln und einer Photographie. Wien, 1865" na str. 911—946 priobčil obširno razpravo „Über Farbenabänderungen bei Vögeln1*, kjer govori o albi-iiizinu, melanizmu in eritrizmu sploh in o posameznih stopnjah teh barvnih nepravilnosti, potem pa našteva vse slučaje, ki so mu znani iz dunajske cesarske ornitologične zbirke, kjer je tačas služboval kot kustosov pristav. — Na str. 939 omenja dveh melanističnih lesnih sov rekoč:
„Syrnium aluco(L.). Baumkautz. Ein Weibchen, ganz dunkelbraun, mit wenig deutlicher Zeichnung von Sr. Durchl. Fürst Hat hy an i im Jahre 1811 zu Geschenk.
Ein im Ganzen noch dunkler erscheinendes Exemplar mit tiefschwarzer Zeichnung auf dunkel rostfarbenem Grunde ist ein Geschenk Sr. Excellenz des Grafen Grünne im Jahre 1855." Pripomniti moram, da se te razprave A. pl. Pelzelna gori nalašč nisem dotaknil radi tega, ker sem tam navedel Blasiusovo naziranje
n. pr. počrniti (4. v.), črno narediti, toda počrneti (.'i. v.), črn postati; oslepiti (4. v.) slepega narediti (blenden) n. pr. Odisej je obra z žarečim drogom oslepil, toda oslepiti (8. v.) slep postati, vid izgubiti (erblinden) n. pr. revež je na stare dni oslepel; oslabiti (4. v.) schwächen, toda oslabiti (3. v.) schwach werden, particip .oslabel" (schwach geworden) in od tod samostalnik „oslabelost" (Entkräftung). — Po isti analogiji dobimo tudi .pobeliti" (4. v.) belo pobarvati in „pobeleti" (3. v.) weiß werden, part. „pobelel" weiß geworden, kakor .zarjavel" verrostet in „ogoröl" von der Sonne gebräunt. Od tega deležnika „pobelel" se dalje lahko izvede samostalnik „pobelelost", ki bi tudi utegnil služiti za albinizem. Od pridevnika „mrtev" imamo samostalnik „mrtvost", napravimo pa od njega tudi lahko neprehoden glagol (3. vrste) „omrtveli" absterben, torej glede barve omrtveti ali živost barve izgubiti vsled nedostatnosti barvila ali pigmenta; potemtakem bi lahko menda za fehlfarbig oder farbenlot rabili izraz .barvno omrtvel" in za Farbentod .barvna omrtvelost". Živali, pri katerih se je pojavil delni ali parcialni albinizem, pravimo da so lisaste ali lisave, potemtakem bi morda lahko imenovali delni albinizem z domačim izrazom „lisavost", delni melanizem pa „marogavost" (?) — Po moji sodbi torej utegne za Farbentod prav dobro služiti izraz .barvna omrtvelost"; kdor pa ima proti njemu kak tehten pomislek, naj se mojemu nasvetu upre, da stvar pravično doženemo in si razjasnimo, kaj je prav, kaj iie." — Tudi za to bodi gosp. kustosu iskrena zalivala. Pisatelj.
o melanizmu po stanju raziskovanj 1. 1905, ko je izšel I. zvezek Nauinanna.
Ne morem si kaj, da ne bi tu omenil treh slučajev eritrističnih lesnih sov, ki jih navaja pl. Pelzeln na str. 943 svoje gori imenovane razprave rekoč:
rSyrnium aluco (L.). Unsere Sammlung besitzt von der röthlichen Varietät ein Weibchen aus Laibach von Baron Zois und ein Männchen aus Österreich von Sr. Majestät Terrasse, dann ein Exemplar im Nestkleide, aus demselben Neste mit einem graulichen am 15. Mai 1852 im Brzezaner Kreis in Ostgalizien; das letzte ist ein Geschenk des Graten Wodzicki". Navedel sem pa to iz tehle vzrokov:
c7) iz samega domoljubja, ker je med temi tudi samica s Kranjskega, ki jo je podaril baron Zois;
b) ker je treba „Sr. Majestät Terrasse" radi boljšega razumevanja pojasniti, in sicer kaj je bila ta ploščad (terasa) in v kaki zvezi je bila s ptičjo zbirko. Avg. pl. Pelzeln2 piše o tej terasi tole:
„Vom Jahre 1806 an wurden Vögel, welche in der kaiserlich. Menagerie zu Schönbrunn, auf einer Terrasse der kaiserlichen Hofburg, welche zu diesem Zwecke im Jahre 1812 neu eingerichtet wurde, oder in der kleinen Menagerie, welche Josef Natterer sen. bereits im Jahre 1800 am kaiserlichen Naturaliencabinete angelegt hatte, eingegangen waren, der Sammlung eingeliefert, und diese Bereicherungen bildeten stetig sich wiederholende Acqui-sitionen, von welchen jene aus der Menagerie zu Schönbunn bis auf den heutigen Tag fortdauern, während die Terrasse und die Cabinetsmenagerie seit dem Jahre 1848 aufgelassen worden sind." Tz tega kratkega poročila pa tudi izvemo, da ptica ni bila
ustreljena ali ujeta, temveč da je v jetnišlvu poginila, kar za barvno
izpreinenjavo morda ni malega pomena.
c) Če so pa te takoimenovane eritristične lesne sove rjasto-rdeče (rostrot) ali lisičjerdeče (fuchsrot) barve, poleni pa moram povedati, da lake lesne sove pri nas niso tako posebno redke. (O teh niansah glej: „Naumann, Naturgeschichte der Vögel Mitteleuropas". V. Band, S. 35. Anin. 1 nove izdaje iz 1. 1899.), in
(t) je gotovo, da je ta sova poginila pred 1. 1848., ker so bili tega leta opustili ploščad na cesarjevem dvoru.
2 Annalcn des k. k. naturhistorischen Hofmuseums: Geschichte der Säugethier-und Vogel-Sammlung des k. k. naturhistorischen Hofmuseums Wien, 1800. (Separatabdruck aus Band V., Heft 4.), str. 522.
Predavanje G. Frauenfelda na zborovanju dne 4. febr. 1853. 1. (Verhandlungen des zoologisch-botanischen Vereins in Wien.Band III. Jahr 1853. Sitzungsberichte S. 39) se ne dotika melanizma.
2. Starejšimi avstrijskih ornitologov g. Viktor vitez Tschusi pl. Schmidhofenski omenja v svojem sestavku „Ornithologische Mittheilungen aus Österreich" (1870) melanistično lesno sovo samico, ki jo je dobil dne 12. decembra 1870. z južnega Ogerskega in pravi (Journal für Ornithologie 1871, str. 117):
„Syrniuni aluco, Sav. Aus Süd-Ungarn wurde mir den 12. Dezember eine prachtvolle Varietät dieser Eule zugesandt. — Der ganze Oberkörper ist schwarzbraun, der Schleier schwarz, der Unterkörper, die Schwung- und Steuerfedern braun. Am Kopf und an der Brust finden sich einige normalgefärbte Federn. — Dieses Kleid erinnert an das, welches die junge Uraleule trägt.
Die Section zeigte, dass es ein Weibchen war.
Die Sammlung der k. k. zoolog.-botan. Gesellschaft besitzt ein ähnlich gefärbtes Exemplar".
Katerega izmed pod 1) naštetih eksemplarov je g. pl. Tschusi tu imel v mislih, ne morem zanesljivo povedati.
3. Zdaj pa pojdimo z S. A.Buturlinom v ruski Kavkaz in v Trans-kavkazijo, odkoder so nam znane tri melanisticne lesne sove kot „Syrnium wilkonskii" Menz. Natančnejši podatki so na str. 333 in 334 časopisa „Journal für Ornithologie" za leto 1907.
4. V literaturi naletimo še na rjavočrno lesno sovo z Ogrskega; o njej piše rajni A. pl. Mojsisovics na str. LXXXVI. „Mittheilungen des naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark". Jahrgang 1890. Graz 1891. tole:
„Ein sehr auffälliges Exemplar von Syrniuni aluco L. mit braunschwarzer Gesammtfärbung erwarb das Landes-Museum im Herbste 1890 aus Ungarn, es erinnert an ein junges Exemplar von Syrniuni uralense Pall."
II. Muzej v Sarajevu.
V deželnem muzeju za Bosno in Hercegovino v Sarajevu sta pod zap. št. 203 in 2043 dve samici te barve; obe je ustrelil Dragi-čevič. in sicer prvo navedeno starko dne 15. maja 1889. pri Bosenski
3 Die Vogelsaramlung des bosnlsch-hercegovinischeii Landesmüseums in Sarajevo. Enthaltend die während der Jahre 1887—1891 gesammelte Avifauna des Occupations-Gebietes. Bearbeitet von Custos O. Reiser, Budapest. Mai 1891.
Raci, drugo, mladico, pa istega leta v močvirju Gromzel pri Bosenski Raci; najbrže sla to mati in hči; pri obeh stoji v katalogu pripomba „(mit starkem Melanismus)".
III.
To me je napotilo, da sem so obrnil do muzealnega kustosa g. O. Reiserja, slovitega raziskovalca balkanske avifavne, češ, morda dobim od njega nadaljnjih podatkov o nielanisličnih lesnih sovah. In nisem se motil. V svoji brezprimerni ljubeznivosti je odgovoril na moje vprašanje in pisal dne 7. novembra 1910. iz Sarajeva med drugimi osebnimi zadevami o stvari, ki o njej govorimo, tole:
„Betreffs Melanismus bei Syrniuni ahico bin ich der Ansicht, daß dies häufiger vorkommt, als mau annimmt. Hier sind seither noch 3 Fälle vorgekommen:
a) bei Tuzla in der Sammlung Fritsch (jetzt Custos in Salzburg); /;) Eigentum des Realschuldirektors Luka Karaman hier aus der Umgebung von Sarajevo;
c) 1 dunkel schwarzbraunes Exemplar aus der Umgebung von Tešanj in unserer Musealsammlung.
Ferner ist mir bekannt, daß ein fast schwarzes Exemplar aus der Umgebung von Constantinopel sich in dieser Sladt in der Sammlung der französischen Schule aufbewahrt befindet."
Gosp. kustosa najprej toplo zahvalim za njegovo dobrolljivo poročilo in za preprijazno dovoljenje, da smem vsebino njegovega pisma priobčiti.
Potem moram omeniti, da o prvih treh sovah dozdaj, kolikor se vem spominjati, nisem nikjer nič čilal; pač pa mislim, da je v zadnjem odstavku predstoječega pisma omenjena, pri Carigradu ustreljena sova identična z ono, ki je bila popisana v angleškem ornito-logičnem časopisu „The Ibis" iz 1. 1870. na sir. 63, kakor pravi S. A. Buturlin v svojem gori navedenem članku (.Journal für Ornithologie 1907, str. 334).
IV.
Ko smo tako prebredli in preiskali skoraj pol svela, vrnimo se domov na Kranjsko, kjer so ustrelili, kolikor mi je znano, dozdaj dve inelanistični lesni sovi. Obe sla iz gozdnate Krakovšcine, ki je zahodni del rodovitnega Krškega polja in ki je pri Zamcškem in pri Mršečni vasi ob Krki prav močvirnata4.
4 Fr. Orožen, „Vojvodina Kranjska", str. 59.
Dne 26. sušca 1906. je ustrelil c. kr. davčni nadupravitelj g. Rudolf Achtschin iz Kostanjevice prvo melanistično sovo, sedanji c. kr. evidenčni nadgeometer gospod Alfonz pl. Gspan jo je pa nagačil z razprostrtimi perotini; 1. 1909. jo je g. Achtschin podaril deželnemu muzeju v Ljubljani.
Drugo tako sovo je dobil g. pl. Gspan, kakor se ve še natanko spominjati, prvi teden sušca 1. 1908., ravno ko se je selil v Ljubljano, da jo nagatiti; prinesel mu jo je oskrbnik g. Karol Stoviček, sedaj v Leskovcu pri Krškem. G. Stoviček je to sovo ustrelil tudi v Kra-kovščini in sicer najbrže v nedeljo dne 1. sušca 1908. Da je bilo lo ravno v nedeljo, sklepa g. pl. Gspan iz tega, ker je hodil g. Stoviček navadno le ob nedeljah na lov, ko je imel več časa, med tednom pa prinesel, kar je namenil za nagačenje. Ta ptica je zdaj v prirodo-znanski zbirki meščanske šole v Krškem. Taka barvna redkost ima le znanstveno vrednost, v učne svrhe so pa normalni eksemplari veliko boljši, zato bi svetoval muzejskemu vodstvu, naj pridobi to sovo za muzej, ravnateljstvo meščanske šole pa naj vzame zanjo lesno sovo navadne barve.
Spola pa niso ugotovili ne pri prvi in tudi ne pri drugi sovi.
Ako vzamemo v roke atlant, vidimo, da so vse gori naštete melanisticne lesne sove iz južnejših krajev zmernega pasu in niti ena iz severnih krajev. Dr. Pavel Leverkiihn, znamenit poznavatelj orni-tologične literature, ki ga je neizprosna smrt pobrala v najlepši moški dobi (j5. decembra 1905. v Sofiji, star šele 39 let), je pregledal zbirke vseh večjih muzejev na Nemškem (Hannover, Hamburg, Bremen, Göttingen, Kiel, Metz, Kolmar), na Danskem (Kodanj) in na Nizozemskem (Leiden, Haarlein, Amsterdam in Rotterdam). Svoje zapiske je obelodanil Leverkiibn v letnikih 1887., 1889. in 1890. že večkrat imenovanega časpisa „Journal für Ornithologie". Ne smem trditi, da bi bile vse ptice v pregledanih muzejih iz severnih krajev, a značilno je, da Leverkiihn ne navaja niti ene melanisticne lesne sove.
Svoj domnevek, da je melanizem prirojen južnejšim krajem, albinizem pa severu, sem sporočil kustosu g. Reiserju, na kar mi je odgovoril v svojem gori navedenem pismu takole:
„Ob wirklich der Albinismus mehr dem Norden als dem Süden eigen ist, müßte wohl erst bewiesen werden. Die auf der Jagdausstellung zahlreichen Farbenspielarten von Fuchs und Hase zeigen, daß im hohen Norden beide Extreme beisammen zu finden sind."
Pripomniti moram tudi, da imajo živali v južnejših deželah navadno hrane v izobilju, v severnih krajih pa morajo večkrat stradati.
Nestrpno pričakujem spisa župnika O. Kleinsclunidta; ko bom o tem članku v „Carnioli" poročal, bom opisal natanko naši dve sovi, ki bosta takrat združeni že v muzeju, kakor sla bili tačas, ko sta še živeli v Krakovščini.
Preden pa končam, moram omeniti, da so jajca lesne sove tako podobna jajcem kozače — nem. Habichtseule — lat. Syrniuni uralense (Pall.), — da jih nevešče oko ne more razločiti, kar so brezvestni sleparji - prekupčevalci že večkrat zlorabili, ker eno kozačino jajce velja 18 nemških mark, jajce lesne sove se pa dobi povsod za 60 Pf. Znano pa je, da se dobe kozače svetle barve do popolnoma temnih. Oologi so že večkrat rešili sistematike iz velikih zadreg opozorivši jih, da so ptice, ki nesö podobna jajca, sorodnejše kakor bi se dalo na prvi pogled iz njihove zunanjosti sklepati. Morda se iz sličnosti jajec obeh vrst da razlagati tudi melanizem pri lesni sovi in kozači, le da so temne kozače pogostejše kakor melanisticne lesne sove, ki pa nagibajo zopet k erytrizmu.—Seveda je treba natanko razločevati med adherenlninii, podedovanimi barvami in pa med onimi nepravilnostinii, ki nastanejo vsled preživljalnih in morda še drugih razmer.
Ornitologika za leto 1910.
Dr. Gvidon Sajovic.
V prvi januarjevi polovici je vladalo milo zimsko vreme, le 12. je padlo nekoliko snega. Prezimovanje (hiematio) se je nadaljevalo torej razmeroma ugodno. Ptice so našle na prostem dovolj hrane, zato so bila tačas mestna krmišča zapuščena. Samo vsakdanje pernate obiskovalce si lahko videl pri njih.
Huje in ostreje je nastopila zima v drugi polovici omenjenega meseca. Obilni sneg, ki je zapadel in obležal dolgo časa, in ostri mraz sta prizadela pticam mnogo gorja. V mnogoštevilnih jatah so prihitele v bližino človeških bivališč. Mnoge so onemogle na potu in popadale premrle v sneg, kjer so poginile.
Po ljubljanskih cestah in v okolici so našli ljudje mnogo ščin-kavcev in čopastih škrjancev napol zmrzlih v snegu. Sam sem pobral v Ljubljani na Poljanski cesti 24. januarja opoldne dve pinoži, ki sta se premetavali onemogli v snegu. Tega dne sem opazil prvikrat v tej zimi večje družbe pinož (fringilla montifringilla L.) v Ljubljani;
v Kranju sem jih opazoval že v pričetku meseca. — 27. januarja se je ustavila proti večeru na nekem ljubljanskem vrtu sredi mesta jata upehanih in sestradanih jerebic (perdix, perdixL.), ki so jih polovili kar z rokami. — Golob-pismonoša (columba l. tabel/aria) se je zaletel na Posavje, kjer se je nastanil v perutninski hišici „Pri Urbančku". Na levi nogi je imel pozlačen obroček z znakom 4213/90 Anvers. Gotovo ga je oviralo na potu skrajno neprijazno vreme. — O omenjenih dogodkih so poročali tudi ljubljanski dnevniki: SI. N.1 S.2 L. Z.3 (vsi št. 22).
Za jatami manjših ptic so prišle ujede. V večjem številu se je pojavil v Ljubljanski okolici navadni čuk (athene noetua Retz.); jav-ljenih ini je bilo 6 slučajev in sicer: 14./I. (c?), 23./I. (dvar/), 24./I. (?), 29./I. (d") in 28./II. (9). Pri Zalogu so dobili 24./I. rdečkasto-rjavo samico lesne sove (sgrnium aluco /L./ 9 ). — J. Tornau je ustrelil 4./II. v Moravčah mišjo kanjo 9 (buteo buteo [L.] 9 ); K. T. pa 13./II. samico in sanica iste ptice pri Veliki Loki. — V precejšnjem številu se je pokazal na ljubljanskem polju tudi kraguljček (necipiter nisus L.), ki je v naši deželi sploh dobro poznana stalna ujeda. Pri Škof ji Loki so bili 10. in 12. februarja ustreljeni trije kraguljčki: 2 samici in 1 samec.
Prvi ščinkavec se je oglasil s svojim značilnim „grič, grič" 6. februarja. Slišal sem ga v ljubljanski „Zvezdi" na kostanjih ob 73/4 uri zjutraj. Jutro je bilo jasno, toda mrzlo in snega je bilo še vedno dovolj. Na smrekah ob Knezovi cesti za I. državno gimnazijo v Ljubljani je opozarjalo 10. istega meseca par kalinov, o" in 9 (pijrriiu/a pijrrluda europca Vieill., <? et 9) s svojim zategnjenim klicem „diu, diu" mimogredoče na veliko bedo ptic. Bil je oblačen in mrzel dan. V Dolskem pri Dolu pa so opazovali 28. omenjenega meseca velikega srakoperja, J (lanius exeubitor L., $), za naše kraje precej redkega prezimovalca. Bil je samec z izrazitimi, sivimi, navprek valovitimi progami na prsih. Beli zrcalci na korenu letalnih peres sta bili primeroma ozki in ločeni, krajša letalna peresa pa belo obrobljena.
Pomladanska selitev ptic (mlgratlo verna) iz južnih krajev se je pričela zgodaj. Med prvimi prišleci sem tudi letos opazil kavke (colacus monedula /L./). Videl sem jih 9. januarja v stoglavih jatah, ko so se izpreletavale z glasnim krikom nad kokriškimi pečinami pri Kranju. Bil je mrzel in jasen zimski dan. Kljub poznejšemu snegu so ostale na svojih gnezdiščih. V Ljubljani sem opazil kavke šele
1 SI. N. = Slovenski Narod.
2 S. = Slovence.
3 L. Z. — Laibacher Zeitung.
30. januarja na zvoniku protestauske cerkve. (L. Z. štev. 33 je naznanil njihov prihod v Ljubljano šele 11. februarja).
18. januarja so se prikazale ob Gruberjevem jarku v Ljubljani taščice (erithacus rubecuhis [L.]); dne 15. februarja pa ravnotam bele pastaričice (molacilla alba L.). — Prve sljuke (scolopax rusticola L.) so prišle v ljubljansko okolico pričetkom meseca marca. „Lovcu"4 (štev. 3) se je sporočilo, da je opazil in ustrelil g. dr. L. 4., 6. in 7. marca več sljuk na Dobravi pri Ljubljani. 6. marca so opazovali tudi na Dolskem 6 sljuk. — V noči od 4. na 5. marca so letele divje goni in race vprek Ljubljane v velikih jatah. Glasno kričeč so krožile nekaj časa nad mestom, nato so odletele v severni smeri. Nebo je bilo deloma oblačno, ozračje mirno. Na Ljubljanskem barju, kjer so prezimovale divje race (anas boschas L.) skoraj vsako leto v večjem ali manjšem številu, so izostale to zimo. Tudi pri Grosupljem in pri Horjulju jih ni bilo. Ob nastalih povodnjih pa so se pojavile vsakikrat v večjih jatah in sedale ob naplavinah, nikdar pa ne ob glavni strugi. Kakor hitro je padla voda, so odletele tudi race. O tem pojavu, ki je vsekakor zelo zanimiv, je poročal „Lovec" (štev. 3).
Petje prvega poljskega škrjanca (a/auda arvensis L.) sem slišal 15. marca na Kodeljevem pri Ljubljani. Bil je oblačen in vetrn popoldan. — Dan kasneje sem zapazil nad muzejem v Ljubljani par postojk (cerchneis tinnuncula L.), splošno so se pa vrnile postojke koncem marca in prve dni aprila. — Na Ljubljanskem barju se je ustavila 28. marca precej močna jata štorkelj (ciconia ciconia L.), ki pa so po kratkem odpočitku takoj nadaljevale svojo pot proti severnejšim krajem. („Lovec" št. 4.)
Gozdni mojster pl. Zhuber je poročal (L. Z. št. 81), da je videl dne 7. aprila lastavice (hirundo rustica [L.]) v Soteski pri Dolenjskih Toplicah; istega dne so jih opazili tudi v Domžalah in dva dni pozneje v Radovljici na Gorenjskem. (G.5 št. 17.) V nedeljo (10. apr.) popoldne so poletavale lastavice v večjem številu ob Kamniški Bistrici pri Spodnjih Domžalah. Ozračje je bilo nemirno, nebo deloma oblačno, srednja temperatura je znašala 0*7. V Postojni je opazil St. Arko prve lastavice 11. apr., v Ljubljani sem jih pa videl šele 15. aprila ob 1% popoldne. V tem času so bile te ljubke selilke tudi v Kranju že na svojih gnezdiščih. Z ozirom na navedene podatke moram omeniti, da so se vrnile prve lastovice leta 1909. nekoliko dni (v drugi polovici marca) prej v deželo.
* „Lovec" je glasilo »Slovenskega lovskega društva". 5 G. = Gorenjec.
Kukavica (cuculus canorus L.) je zakukala 13. aprila v Krški dolini na Dolenjskem (SI. N. štev. 87), tri dni kasneje pa pri Radovljici na Gorenjskem (G. št. 17). Na Smarjetni gori pri Kranju sem jo slišal 17. aprila dopoldne; na Golovcu pri Ljubljani in v hostah pri Črnučah se je pa oglasila 19. aprila. Dospela je torej k nam istočasno kot pred letom.
Takoj po dohodu ptic se je pričelo parjenje in gnezdenje (aves coniugentes se et nidos faclentes). Da so stalne ptice prehitele v tem došle selilke je docela razumljivo.
Kaj živahno so snubili letošnje leto divji petelini (tetino uro-gallus L.) s svojim zaljubljenim spevom. Kolikor morem povzeti iz objav v časnikih je ustrelil prvega divjega petelina dr. Premrov 7. aprila pri Litiji, kjer so se oglašali petelini letos zelo pogosto, (SI. N. 9. aprila 1910). Imenovani lovec jih je ustrelil sam 14. Splošno je pa pelo največ petelinov v gorenjskih loviščih, toda tudi njihovi tovariši na Dolenjskem so se glasili pridno. Tu so se zaredili zlasti v Ribniški dolini, mnogo jih je bilo ustreljenih na Veliki gori, toda čuti jih je bilo tudi na Mali gori in v lovišču Dolenje vasi. Na Notranjskem je ustrelil 12. aprila ravnatelj J. Brinar divjega petelina na Javorniku. To je prvi petelin, ki je bil ustreljen v zadnjih desetletjih v prostranih postojnskih loviščih. M. Tavčar je dobil 13. julija v blejski okolici na prostem divjo kokoš (tetrao urogallus L.9) z devetimi, šele par dni starimi piščanci; najdišče v višavi, približno 1100 m nad morjem. Z ozirom na pozni čas, je to zanimiv slučaj. Podrobneje je poročal o posameznih slučajih „Lovec" (štev. 4—7), odkoder sem posnel nekatere podatke.
Dne 7. majnika med 3. in 4. uro popoldne je slišal g. dež. šolski nadzornik Fr. Leveč na potu Podnart-Podbrezje v hosti ob cesti slavčevo petje. Znan posestnik mu je pojasnil, da prihaja slavec (eritliacus luscinia L.) v ta kraj redno dve ali tri leta zapored, potem nekaj let izostane, a se zopet pokaže. Poje 10 do 14 dni, nato utihne, ker odleti proti Štajerskemu.6
Dr. J. Ponebšek je prinesel v deželni muzej dne 22. junija tri kobilarjeve embrione (oriolus oriolus [L.j embr.), ki jih je dobil iz kostanjeviške okolice. Bili so že skoro popolnoma razviti.
V Dolenjskih Toplicah sem zapazil v začetku julija tri liščekova (carduelis carduelis L.) gnezda z mladiči, ki so bili godni v vseh treh gnezdiščih med 12. in 14. julijem. Splošno sem opazoval v okolici Dolenjskih Toplic zelo mnogo liščekov.
V tem času sem prejel poročila o naslednjih ustreljenih ujedah: poljska kanja (circus cijaneus L.) 5./VII. pri Mostah pri Ljubljani,
° Glej „Male zapiske."
19./VTI. istotam škrjančar (falco subbuteo L.); čuk (athene noctua Retz.) 13./VII. v Soteski pri Sv. Jakobu; lesna sova (syrniuni aluco L.) na Kalu pri Št. Janžu.
Jesensko selitev (mlgratio autumnalis) so otvorile običajne selilke: kobilar, kukavica, hudournik, i. d. Postojke in lastovice so izginile v drugi avgustovi polovici, vendar so se mudile zadnje po nekaterih krajih še v pričetku septembra. Pri Lescah na Gorenjskem so videli zaostalo mestno lastavico (deliehon uiinca L.) celo 30. okt. Bil je najbrže slaboten mladič, nezmožen daljnega pota v Afriko. Mestne lastavice niso več ponekodi tako pogostne, kakor so bile. Tako mi je znano, na pr. za mesto Kranj, da je bilo ondi med leti 1896—1901 mnogo gnezd mestne lastavice. Toda leto za letom se je krčilo njih število in sedaj so že zelo redka. Nasprotno so se pa pomnožila gnezda kmetiške lastavice (hirundo rustica L.). Zanimivo bi bilo preiskali v tej zadevi vso našo deželo. Nehote mi prihaja na misel vprašanje, ali ne izpodriva močnejša kmetiška lastavica manjše mestne.
Zelo zgodaj so se pokazale letošnjo jesen slo/te (scolopax rusticola L.). Prvo je zapazil g. Avčin 21. septembra pri Dobu, zatem so se pojavile: 22./1X. v lovišču Brezovica; 3. in 4./X. pri Dobu, pri Kamniku, pri Kočevju in v Šalkovi vasi; od 3. do 22./X. v lovišču Hab ah; 5./X. na Lipi pri Komnu, kamor pridejo navadno šele koncem imenovanega meseca. Po mnenju ornitologa g. dr. J. Ponebška so to sloke, ki so gnezdile, oziroma se izvalile v Alpah; zakaj prve severne sloke so prišle v Nemčijo šele 11./IX. V dokaj velikem številu so se pojavile sloke topot tudi na Dolenjskem, zlasti v novomeški okolici, kjer baje celö prezimujejo (po „Lovcu" 1910 št. 10 in 1911 št. 1 in 2).
V prvih dneh oktobra so letele mnogobrojne jate škorcev (sturnus vulgaris L.) v severovzhodni smeri vprek Ljubljane. Ob tem času se jih zbira mnogo v velikih družbah po dolenjskih vinogradih. Odpravijo se pa ti, vinogradnikom zelo neljubi gosli šele koncem oktobra v južne kraje (L. Z. št. 226). — V začetku oktobra je vjel ribič M. Rataj v past za vidre pri Otočcu na Dolenjskem črnega pomorskega vrana (phalacrocorax carbo L.), ki je 85 cm visok in meri razpet 115 cm. Hrani ga prirodopisna zbirka c. kr. gimnazije v Novem mestu (L. Z. štev. 227). Ta ptica zelo redkokedaj obišče naše kraje. Ornilologična zbirka deželnega muzeja v Ljubljani hrani 7 eksemplarjev. Kranjsko je označeno kot najdišče le pri enem in sicer je padel pri Planini novembra leta 1855. (inv. št. 681). En eksemplar je iz Segedina (aprila leta 1886. ustr. Kossler; inv.
štev. 686); izmed ostalih je pri dveh označen letni čas (inv. št. 678 19./XII. 1895.; inv. št. 867, 24./II. 1897), drugi (inv. štev.: 682, 679, 683) so brez podatkov. Najbrže so pa bili ustreljeni na Kranjskem.
Na dragomeljsld Gmajni je bil 9./X. ustreljen puklež (galli-nago gallinula L.), ki je zaostal po mnenju dr. J. Ponebška pri nas še od pomladanske selitve („Lovec" št. 10). — Siva caplja (ardea cinerea L.) seje pojavila 10./1X. pri Medvodah; mesec pozneje so videli ptico iste vrste pri Idriji. — Šmarnico ali lipko (erithacns titgs L.) so opazovali 27./X. v okolici Postojne. Bila je mlada samica. 28./X. pa so naznanili z Dolenjskega starega samca. Obe ptici sta bili na potu v južnejše kraje (L. Z. 31./X.).
Ob Savi pri Trbovljah blizu kranjsko-štajerske meje je bil ustreljen 6./X1. srednji Žagar (mergus serralor L.), ki se tudi ne seli ravno pogostokrat skozi naše kraje. Prebiva po severni Evropi in Aziji, na zimo se pa pomakne do Sredozemskega morja, do Kitajskega in severnega-amerikanskega obrežja. Potuje navadno ob morskih obalah, malokdaj po notranji celini. Na Kranjskem se pojavijo semintja posamezni eksemplarji ob Savi, Ljubljanici in Krki. V muzejski zbirki je razstavljenih 5 samcev in 2 samici z naslednjimi podatki: 5./XI. 1864., 6", najdišče neznano (inv. št. 638); leta 1893. na Ljubljanskem barju, <T (inv. št. 779); 23./XI. 1898. ob Ljubljanici, o" in 9 (inv. št. 827); 7./X11. 1905. ob Ljubljanici, 9 (inv. št. 641); inv. št. 639 (c?) in 640 {$) so brez podatkov.
Vremenske razmere so bile v zadnji tretjini leta za ptičji rod dokaj ugodne, le novembra in v pričetku decembra je močno deževalo. Pričetek zimskega življenja (hiematio) ni prinesel pticam nič hudega. Na prostem so dobile dovolj živeža in ni jim bilo potrebno prosjačiti zanj okoli človeških bivališč.
Ostrokljuni roparski zarod ujed je bil letošnje leto precej številen. Kragulji, kanje, lesne sove in čuki so se pojavili po vsej deželi. Sporočenih mi je pa bilo le nekaj slučajev: kanja ali mišar (buteo, buteo L.) 15./IX, pri Postojni; 9./X. v Kranjski okolici na Struževskem polju; 15./X. pet istovrstnih ujed pri Sostrem (občina Hrušica); 6./XI. na Besniškem polju pod Sv. Joštom. — Kragulj (astur palumbarius L.) 4./X. v okolici Soteske pri Št. Jakobu; v pričetku novembra na Sorskem polju. — Lesna sova (sgrnium aluco L.) 28./X. pri Slanini vasi v Metliški okolici (dve samici); 17./XI. na Golovcu <? — Čuk (asio otus L.) 16./1X. 9 na Metliškem polju; 31./X. J1 na Kalu pri Št. Janžu; v drugi polovici novembra c? na Okroglem ob Savi.
Najzanimivejša prikazen med ujedami je bila kozača ali veliki skovik (syrnium uralense Pall.), ki se je pojavil lo leto precej številno. Prvega so zapazili 10./1X. pri Borovnici, zatem so ga zalotili še v sledečih krajih: 22./X. 9 pri Krški vasi in 26./X. o" pri Metliki, 13./XI. pa staro, izredno lepo samico v Udnem borštu pod Karavankami (občina Naklo). Kozača je severna sovja vrsta, ki se pojavi včasih v naših krajih v večjem številu. Ob takšnih invazijah ostanejo pri nas poedinci in se sparijo. Zato je kozača splošno pri nas redka; na Gorenjskem jo dobe le semintja; bolj pogosto je baje razširjena po Dolenjskem in Notranjskem. Fran Erjavec, poroča da gnezdijo kozače blizo grada Kolovca na Kranjskem in jih je mnogo na Dolenjskem in Notranjskem7; nadalje omenja F. Schulz v svojem zaznamku kranjskih ptic8, da gnezde te ujede v Tivolskem gozdu pri Ljubljani; dr. V. J. poroča „Lovcu" (št. 12, 1910.), da gnezdi veliki skovik po bukovih in gabrovih gozdih na Dolenjskem; meseca majnika leta 1899. je bila ustreljena stara samica te vrste v Udnem borštu (hrani jo sedaj prirodopisna zbirka dekliškega liceja v Ljubljani). V ornitologični zbirki deželnega muzeja v Ljubljani je dvanajst velikih skovikov ali kozač. Pri dveh izmed njih niso navedeni nikakršni podatki (inv. št. 80 melanistična vrsta in inv. št. 90), pri ostalih so naslednje označbe: leta 1857. pri Otočcu na Dolenjskem, uslr. grof Margheri (inv. št. 87); leta 1858. v ljubljanski okolici, pod. N. Iloff-mann (inv. št. 89); leta 1859. pri Trebnjem (melanistična vrsta), pod. K. Gressl (inv. št. 81); leta 1861. v Mestnem logu pri Ljubljani (melanistična vrsta, ustr. I. Götzl, inv. št. 83); leta 1864. pri Podpeči, pod. I. Roth (inv. št. 88); leta 1875. pri Mokricah na Dolenjskem, ustr. grof Turjaški (inv. št. 85); leta 1882. pri Hrastniku, ustr. G. Gosslath (inv. št. 86); leta 1886. v Tivolskem gozdu ustr. Galle (inv. št. 82); brez letnice sta eksemplarja z Dolenjskega (inv. št. 84) in iz Predjame (inv. št. 721). — Domovje velikega skovika je Skandinavija, severna Rusija in Sibirija. Gnezdi pa tudi v Češkem lesu, po Karpatih in semintja po Avstrijskih alpah. K pravim našim stalnim pticam ga bodemo mogli prištevati šele tedaj, kadar se bode resnično dokazalo v več slučajih njegovo gnezdenje po Kranjskem.
Krokarja (corvus corax L.) je ustrelil 21./X. pri Slanini vasi v Beli Krajini lovec g. Guština. Na Kranjskem biva krokar še pored-koma po Alpah in v Beli Krajini, splošno ga pa moremo prištevati
7 Fran Erjavec, »Domače in tuje živali v podobah", IV. del, 2. snopič, stran 230/31.
8 Ferd. Schulz, „Verzeichnis der in Krain beobachteten Vögel". Mitteilg. des Musealvereines f. Krain, Jahrg. 1890.
našim redkejšim pticam. Dr. J. Ponebšek je opazoval 3 pare krokarjev 7./X. 1900. pri Jelševniku, nepodpisani opazovalec prirode pa poroča „Lovcu" o krokarjih, ki jih je opazoval in zasledoval na Dolenjskem. („Lovec", leta 1910. št. 10. in 12; leta 1911. štev. 1). Nadalje mi piše g. J. L., da gnezdijo krokarji na Belokranjskem v Poljanski gori, odkoder prihajajo zlasti julija in avgusta v dolino in krožijo visoko nad vasmi. Videl jih je ponavadi dopoldne in vedno le po dva skupaj. Njihova običajna pot je od Jelševnika črez Kvasico proti Vinici. Včasih lete tudi prav nizko nad njivami. V gori sami ni naletel nikdar na krokarja.
Med redkimi gosti (rarae aves in Carniola a. 1910.), ki so se
letošnje leto mudili v naši deželi, je bil v največjem številu zastopan mali kriuokljun (loxia curvirostra L.), ki je zaostal še od lanske invazije. Opazoval sem jih v ljubljanski okolici in pri Kranju po vseh okoliških iglatih gozdovih. Prihajali so celo v mesto, kjer so se podili po kostanjih „Zvezde" ali po kostanjih, ki stoje ob cesti proti „zeleznemu mostu" pri Kranju. Ko je dozorevalo seme solnčnic, so prihajali mnogoteri krivokljuni na polje in zelnike, gostit se z oljnatimi rožki te rastline. Čeprav so se pri tako mnogoštevilni invaziji gotovo mnogi krivokljuni sparili in so gnezdili, se mi vendar ni posrečilo dobiti v roko krivokljunovo gnezdo. Kljub vsestranskim naročilom nisem prejel niti poročila o njegovem gnezdišču. Gnezdili so krivokljuni na vsak način, zakaj ptičarji v Kranju so imeli meseca julija in avgusta med ujetimi krivokljuni zelo mnogo mladičev. Na jesen so krivokljuni v velikem številu zapustili naše kraje.
Na Barju pri Ljubljani je bila ustreljena 6./IV. ujeda iz rodu kanj (circus), ki se nahaja sedaj v privatni posesti g. Poklukarja. Ornitolog dr. J. Ponebšek jo je domnevno označil za vrsto stepne ali dalmatinske kanje (ciivus macrourus Gm.). Skozi našo deželo se napoti ta roparska selilka le redkokdaj in je bila sedaj prvič opažena. Najbrže se je ločila od kake invazijske jate in je zablodila na svojem poletu k nam. Sicer je bila mlada samica stepne kanje (ciivus macrourus Gm. 9 luv.) ustreljena že leta 1908. 16. nov. pri Voklem na Gorenjskem, toda določena je bila v deželnem muzeju s prijaznim posredovanjem dr. J. Ponebška šele letos. Pri tej priložnosti se je dognalo, da je muzejska zbirka kanj nezanesljivo in pomanjkljivo zaznamovana. Med označenimi eksemplarji je brezdvomno tudi nekaj stepnih kanj. Toda določitev teh je brez zadostnega primerjalnega materiala vsled velike medsebojne podobnosti posameznih vrst zelo težavna. — Splošno prebiva stepna kanja po vzhodni Evropi in srednji Aziji; na zimo se seli v Indijo in Afriko. Od svojih sorodnic
se loci po izrazitem in polnem vencu na glavi. Letalna peresa so zožena zunaj do četrtega, znotraj do tretjega peresa, krovno perje na perutih pa sega na prvem letalnem peresu ravno do kota notranje zareze.
K redkim ptičjim gostom spadajo tudi veliki skovik — sgrnium uralense Puli. (glej odstavek „zhnsko življenje" na strani 189), črni pomorski vran — phalacrocorax carbo (L.) in srednji Žagar — mergus serror L. (gl. odstavek Jesenska selitev" na str. 187 in 188).
Prvikrat se je pojavila na Kranjskem 6./XII. gozdna raca (lampro-nessa sponsa L.) $ iuv. na tolmunih med Kosezami in Zgornjo Šiško. Natančneje o tej severno-ameriški ptici, ki se le redkokdaj pokaže v Evropi, poroča dr. J. Ponebšek na str. 234.
Izvredno barvno perje (aves pennis insolite tinctae) se je opazilo pri treh ptičjih vrstah in sicer:
Melanistična lesna sova (sgrnium aluco L. v. melan.) ustreljena 2G./1II. pri Krakovem v kostanjeviški okolici. Po dr. J. Ponebšku jo je podaril gosp. R. Achtschin deželnemu muzeju v Ljubljani. Natančnejše podatke glej v dr. J. Ponebškovem sestavku v tej štev. na str. 181.
Na kamniškem polju pri Stranjah je ustrelil 5. majnika 1. 1910. g. Fr. Stele delno belično sivo vrano (corvus cornix L. v. alb. pari.), ki se je potikala ondi v družbi svojih sivih sester že dve leti. Po telesnem razvoju se ne loči od normalno razvitih, perje pa je mnogo svetlejše, tako da se je ločila od svojih tovarišic že v daljavi. Na glavi in grlu je svetlo črna, zgornje krovno perje na perutih je črnikasto rjavo, letalna in krmilna peresa so pa pepelnato rjava s temnejšimi lisami. Sicer čisto pepelnato krovno perje po ostalem telesu je bledo, zamazano-rjavkasto-sivo. V muzejski zbirki se nahajata dva popolna in en delen vranji beličnik.
Iz Velikih Lašč na Dolenjskem je prejel dr. J. Ponebšek popolnega vrabčjega beličnika (passer dornesticus L. v. alb. tot., iuv.) in ga podaril deželnemu muzeju. Navedeni beličnik je pravkar goden mladič snežno belega perja po vsem telesu. Oči so bile jasno-rožnato-rdeče, kožica na kljunu in nožicah pa bledo-rdečkaslo-rumena. Iz ravno tega kraja sem dobil tudi leta 1909. popolnoma beličnega vrabca (glej Carniola leta 1910., zv. 1. „Ornitologika za leto 1909").
Pri različnih beležkah (varla) moram omenili lep napredek v razvoju slovenske ornitologične literature. Predvsem gre za to zasluga „Slovenskeinu lovskemu društvu", ki priobčuje v svojem glasilu „Lovec" sestavke o pticah in je odmerilo tudi v „lovskem nahrbtniku" primeren kotiček ornitologičnim noticam, ki jih z veščo
roko urejuje ornitolog dr. J. Ponebšek. Izmed poslednjih sem važnejše že omenil, daljši ptičji članki splošnega značaja so pa sledeči: dr. Sch., Ruševec — Juraj Lubič, Kragulj — dr. Viktor JeloČnik, Jereb — F. K., Race ob Adriji — M. Hanzlovsky, Nekaj o sloki — dr. J. P., Prepelica — A., Nekaj o jerebu — Trzinski, O kožicah.
Važen dogodek pretečenega leta je 20. julija izdani zakon za varstvo ptic (lex avium tutelae pro Carniola), ki je stopil v veljavo dne 20. septembra. Splošno pomeni razveseljiv napredek. S posebnim veseljem so pozdravili ljubitelji ptic vest, da je ustavljeno s tem zaenkrat neusmiljeno lovljenje in davljenje cip (anthus pratensis L.) in brinjevk (turdus pilaris L.); tudi vse ostale ptice je prepovedano lovili ali preganjali na katerikoli način, izvzete so le v dodatku navedene ptice. Pri obsodbi omenjenih škodljivcev bi se pač morala upoštevati dva momenta: 1) razmerje med napravljeno škodo in koristjo, 2) redkost posameznih ptičjih vrst.
Ponovno omenjam pri prvi točki mišjo kanjo (buteo buteo L.), ki je za poljedelca neprecenljive važnosti. Rörig se je pečal v letih 1897—1907 obširneje s kanjo (Arb. a. d. biol. Abt. in Ges. Amt) in je preiskal želodec 1210 kanj. V njih je našel 67% mišjih preostankov, nekaj odstotkov je odpadlo na plazilce in razni mrčes, na malo divjačino pa le 7"1 % vseh ostankov. Poznani ornitolog Rep je dobil leta 1907. v 18 kanjinih želodcih samo v enem slučaju ostanke žuželk, sicer izključno le mišje. Isto so pokazale preiskave na 16 kanjah leta 1908. (Ornithologische Monatschrift 1907—1908). Heindl je dognal, da so se izredno pomnožili gadje in modrasi po posameznih krajih na Štajerskem vsled doslednjega zatiranja kanje. (Gefiederte Welt 1908). Mnenje našega prirodopisca Frana Erjavca o kanji sem že lani navedel (Carniola 1910, str. 46). — Vollhofer se je bavil natančneje s povodnjim kosom (cinclus cinclus L), ter je pregledal 500 želodcev te ptice. V njih je bil neznaten del preostankov le manjvrednih ribic, ki jih rabijo ribiči največ za vado. Večji del ostankov je pa pripadal žuželkam, košarjem in mehkužcem, katerih večina je škodljiva ribarstvu (Zeitschrift der ung. Versuchanstalt in Scheinnitz). Fran Erjavec, ki je opazoval sam večkrat to ptico, piše o njeni prehranitvi: „V vodi in ob vodi pobira vodne žužke, črve in drugi mrčes" (Domače in tuje živali, III. del, str. 124). Povodni kos torej ribarstvu neprimeroma več koristi kakor škodi. — Pa tudi pri nekaterih drugih pticah bi se morala nekoliko bolj uvaževati korist.
Zakon za varstvo ptic bi se moral ozirati dalje na redke ptičje vrste, ki so sicer škodljive, toda so pravi kras prirode in deloma
že izginjajo iz naših pokrajin, oziroma sploh izumirajo. Prav vsled malega števila ne povzročajo te ptice občutne škode. Prepovedati bi se moralo njihovo preganjanje v krajih, kjer sploh ne morejo škodovati, ob času gnezdenja pa povsod. Ne oropajmo iz samogoltnih ozirov zaradi par kosov divjačine prirode njenih krasot!
V letošnjem poročilu sem zbral le najvažnejše in nekatere bolj zanimive podatke o ptičjem življenju naše dežele. Za mnogotere prispevke in pojasnila se moram zahvaliti gosp. dr. J. Ponebšku, nadalje muzejskemu preparalorju g. Fr. Dobovšku in preparatorju g. I. Herfortu. Porabil sem tudi važnejše tozadevne vesti raznih listov, ki sem jih navedel pri uporabi beležk.
Poročilo seveda ni popolno, ker je to nemogoče pri tako malem številu opazovalcev. Moja želja je, da bi se zbudilo med toliko ptičjimi prijatelji nekoliko več veselja do opazovanja, saj nudi ma-lokatera zabava toliko užitka kakor opazovanje mnogoličnega ptičjega življenja. Pred vsem je treba dognati vprašanje, katere ptice gnezdijo pri nas in kako so razširjene po deželi. Te hvalevredne naloge se je lotil g. dr. J. Ponebšek. Kdor bi imel kaj dotičnega gradiva ali ga hotel in mogel nabrati, naj ga pošlje imenovanemu gospodu ali pa uredništvu „Carumle", ki bo sprejelo in priobčilo tudi vsako drugo ornitologično poročilo ali opazko z veseljem.
Krystallisation des Gypses bei mikrochemischer Analyse.
Von Prof. Kajetan Slranctzky in Idria.
Die Bildung von Gypskrystallen aus schwefelsauren Lösungen wurde seit Boricky als mikrochemische Reaktion für Calcium verwertet. Schon E. Boricky, H. Haushof er, H. Behrens, R. Brauns, 0. Maschke und H. Rosenbusch haben auf die verschiedene Form dieser Gypskryställchen hingewiesen.
Bei der Behandlung der Kieselfluoride mit chemisch reiner verdünnter Schwefelsäure beobachtete E. Boricky (pag. 22) auf Kieselfluoridkryställchen des Calciums einen dichten Bart farbloser, strahlig aggregierter, sehr langer monokliner Nadeln und Säulchen von Gypskryställchen.
Sehr eingehend beschreibt K. Haushofer (1885. p. 32) die beim Nachweis des Calciums auf folgende Weise erhaltenen Gypskrystalle. Die zu prüfende Substanz wird entweder mit konzentrierter Schwefelsäure bis zur Trockene abgeraucht, der Rückstand mit Wasser digeriert, oder wenn die in Salzsäure löslich ist, mit dieser zur Trockene verdampft, der Rückstand mit Wasser aufgenommen und mit einer geringen Menge verdünnter Schwefelsäure versetzt. Von der so erhaltenen Lösung läßt man einen Tropfen auf einem Objektträger verdunsten; dabei scheiden sich am Rande des Tropfens, bei rascher Ausscheidung gewöhnlich mikroskopische sternförmig gruppierte Aggregate und Büschel feiner Krystalnadeln ab, bei langsamer durch Form und optisches Verhalten sehr gut charakterisierte stets auf (010) liegende Gypskryställchen. Diese sind:
1. Nach der Prismenkante (110) gestreckte Täfelchen und Säulchen mit der Komb. (010) (110) (Iii) oder (010) (110) (111) (Tll)
2. Nach der Polkante der ncg. Hemipyramide (111) gestreckte, mit der Komb. (010) (111) (011) oder dazu noch mit einem untergeordnetem Prisma (110). Doch ist die Komb. (010 (110) (111) vorherrschend bei beiden Formen. Nach Haushofer bilden die Auslöschungsrichtungen:
Mit der vorderen Prismenkante..........51°1
39°
„    „   Polkante der negativen Hemipyramide (111) .   .   . 14°
7t>"
„    „       „       „   positiven „     ,     (Tll)    .   . 15°
75°
„   dem Hemidoma (011)............42°
48°
Es wurde gemessen der Winkel:
Zwischen der Fläche (100) und (101).......127° 31'
„   Kante (110) und (111).......114° 25'
„   Polkante (111) und (011)......28° —
3. Zwillinge nach dem ersten Gesetze mit der Komb. (010) (110) (111) und dem einspringenden Winkel von 105° resp. 76° sind baldig, während (Tll) seltener auftritt und den einspringenden Winkel von 130° bildet. Nicht selten begegnet man der Komb. (010) (111) (lOT).
4. Zwillinge nach dem zweiten Gesetze sind nicht näher beschrieben worden und sind nur abgebildet. Fig. 18. k, 2, m, pag. 332.
H. Behrens (1895. p. 68) erhielt durch Zusatz von löslichen Sulfaten oder kleinen Quantitäten von Schwefelsäure zu Lösungen
' D. h. 51° vorn oben und 39° vorn unten.
2 Es sind dies, sowohl Berührungs- als auch DurchkreuzungszwiUinge.
von Calciumsalzen, aus neutralen und schwach angesäuerten Lösungen, die Gypskrystalle in dünnen nionoklinen Prismen (15 — 90 /<)•
Die Abscheidung gelang am besten aus sehr verdünnten Lösungen. Starke Säuren veranlaßten die Bildung von Büscheln und Fächern dünner spitzer Nadeln und verminderten die Empfindlichkeit der Reaktion. Zur Herstellung der normalen Kriystallbildung, bediente sich Behrens des Zusatzes von Natrium oder Ammoniumacetat. Er beobachtete Krystalle, deren schiefe Endflächen (65° 36') durch eine Hemipyramide gebildet werden. Einzelne Individuen zeigten einen spitzen Winkel von 53°, der Begrenzung durch die zweite Hemipyramide (52° 29') entsprechend. Der Auslöschungswinkel beträgt 53°; er kann durch veränderte Lage der Krystalle bis 43° herabgedrückt werden. Außer den Zwillingen mit dem einspringenden Winkel von 130° (Schwalbenschwanzzwillinge), führt er die minder häufig auftretenden X-förmigen, durch Verwachsung zweier Krystalle nach dem Klinopinakoid entstandenen. Diese erscheinen beim Einschalten des Gypsblättchens rot, I. Ordnung im polarisiertem Lichte dreifarbig.
Den vom K. Haushofer und Behrens beschriebenen, nach der Prismenkante gestreckten einzelnen Formen, gleichen die bei R. Branns abgebildeten (1896. p. 35, Fig.), die aus einer Calciumlösung mit verdünnter Schwefelsäure erhalten wurden. Es sind monokline Täfelchen oder zu Gruppen verwachsene spießige Kryställchen und Zwillinge3.
Dieselbe Formen beobachtete H. Rosenbusch (1904, p. 438) wobei er die Zwillingsbildungen als Berührungs- und Durchkreuzungszwillinge erwähnt. Die Form (010) (110) (11T) scheint er besonders häufig angetroffen zu haben. Von ihm wurden die Silikate mit Fluss-und Schwefelsäure aufgeschlossen. Sobald nun der Kalkgehalt des Silikates ein geringer ist, geht bei einem Überschuß von verdünnter Schwefelsäure aller Kalk ohne Rückstand in Lösung und es scheiden sich am Rande des Tropfens die erwähnten charakteristischen Säulchen und Blättchen samt sternförmigen Gruppen ab. Um bei der Ausscheidung des Gypses das Verdunsten des Wassers zu beschleunigen, wurden die Präparate mit einem Pappendeckelschachtelchen, das mit starkem Alkohol befeuchtet wurde, bedeckt.
Der erste, der sich mit den mikroskopischen Studien über die Krystallisation des Gypses aus Lösungen mit Lösungsgenossen befaßte, ist der Medizinal-Assessor a. I). Dr. Otto Maschke. Er erkannte den Einfluß der Lösungsgenossen: Eosin, Hämatoxylin und Gummi
3 Nach der Abbildung zu urteilen, auf (010) liegende mit der Kombination (010) (110) (111), sowie (010) (110) (111) mit einer untergeordneten (Tll) ausgebildete Kryställchen. Zwillinge nach (100).
arabicum auf die Krystallgestalt des Gypses, indem er Krystalle aus solcher, sowie aus zusatzfreier Lösung untersuchte. Sein Tod verhinderte die Veröffentlichung seiner Betrachtungen. Erst H. Vater verarbeitete die von 0. Maschke hinterlassenen Präparate und Aufzeichnungen. Aus dieser Untersuchung ergibt sich: Die von Lösungsgenossen unbeeinflußte Gestalt des Gypses ist vermutlich die Kombination (010) (110) (101) in langprismatischer Entwicklung.
Im Folgenden sollen die Krystallformen besprochen werden, wie sie sich aus den von mir angewandten Lösungen gebildet haben:
Diese Lösungen sind:
1. Lösung von Chlorcalcium mit freier Salz- und Schwefelsäure.
2. „       „    Gyps im Wasser.
3. „ sab 1. mit Ammoniak versetzt bis a) zur schwach alkal. Heaktion.
Lösung sub a) mit Ammoniak versetzt bis h) zur stark alkal. Heaktion.
4. Lösung von Chlorkalk im Wasser bei Gegenwart von Sulfaten wie: Cu SOA, Fe S04, Zu SOA, Ni S04, Mg S04 mit und ohne Spuren von Borax.
5. Alle vorangegangene Lösungen bei Gegenwart von Chlornatriuni.
Zum Schluß will ich einige Versuche über künstliche Darstellung der Gypskryslalle besprechen. Anhangsweise folgen auch einige Beobachtungen am Gyps aus der Braunkohle von Falkenau.
I. Bestimmung der Formen aus saueren Lösungen von Chlorcalcium mit Überschuss von H2 S04.
Herstellung der Lösung und der Präparate.
Kalkspat (Ca Co3) wurde in verdünnter Salzsäure aufgelöst, die Lösung filtriert. Von dieser wurde mit einem Kapillarröhrchen ein Tropfen auf einem Objektträger mit sehr verdünnter Schwefelsäure versetzt, worauf die Bildung der Gypskrystalle nach der Reaktion Ca Cl2 + H2SOA CaSC-4 + 2H 20 erfolgte. Es ist gut mit sehr verdünnten Lösungen zu arbeiten. Zur Beschleunigung des Verdunstens von Wasser wurde das früher erwähnte Verfahren mit dem Pappendeckelschachtelchen angewandt. Nach Behrens hat man das auch zur Vermeidung der Konzentration stark verdünnter Säuren zu tun. Da sich nach dem Verdunsten von Wasser bei allen Versuchen Chloride bilden, oder bei Versuchen mit Ammoniak als Lösungsgenossen Ammoniaksalze, die das Präparat für die Untersuchung unge-
eigne! machen, muß man dieselben entfernen, indem man das Präparat mit einem Tropfen Wasser befeuchtet. Dadurch werden die Salze gelöst, und es kommen die gebildeten Gypskryställchen zum Vorschein. Da Gyps schwerlöslich ist, ist dieses Verfahren zugleich vorteilhaft für den Nachweis der Gegenwart des Gypses. Es ist am besten die Präparate noch in etwas feuchtem Zustande zu untersuchen. Alle Versuche wurden mit kalten Lösungen und ohe Deckglas vorgenommen. Es sei hier schon erwähnt, daß auch alle übrigen Versuche auf dieselbe Weise ausgeführt wurden, wobei bei der Herstellung der Lösungen der Lösungsgenosse immer zuerst zur Calciunilösung zugesetzt worden ist.
Bildungswelse der Krystalle.
Diese ist im Ganzen sehr manigfaltig. In größter Menge treten Krystalle am Rande des Tropfens auf, während gegen die Mitte zu, nur vereinzelte Gruppen und freiliegende einzelne einfache Individuen, sowie Zwillinge oder Gruppen derselben zu finden sind. Es bilden sich säulen-, tafel- und nadeiförmige monokline Krystalle, die in freien oder halbfreien, fächer-, büschel-, stern- und rosettenförmigen Gruppen oder freiliegend, lose auftreten. Rosettenförmige Gruppen vom igelartigen Aussehen, werden immer von Zwillingsbildungen (Durchkreuzungszwillinge) nach (101) und nadeiförmigen Krystallen gebildet. Am äußersten Rande des Tropfens erscheinen dendritische Bildungen mit zuweilen spießigen am Ende gebogenen und vielfach gespaltenen Krystallen.
Einfache Formen.
Charakteristisch für diese Lösung ist außer den soeben erwähnten Bildungen, auch die durch optisches Verhalten sehr gut charakterisierte Form, die immer nach der c Axe, resp. der Prysmenkante (110) /4 gestreckt erscheint, selbst wenn sie tafelförmig ausgebildet ist. Die Auslöschungsrichtung •<, dieser stets auf (010) b liegenden Krystalle bildet mit der c Axe einen Winkel von 36° 30'5. Als vorherrschend ist die Kombination (010) (110) (111) b, f, l aufzufassen (Fig. 1 und 2). Häufig ist auch die Kombination (010) (110) (111) (Tll), wobei die positive Hemipyramide immer untergeordnet ist (Fig. 3 und 4). Desgleichen kommt aber auch die Kombination (010) (110)
4 Die Klüchenbezeichnung wurde nach Goldschinidt's Tabellen vorgenommen.
5 Dr. Gust. Tschermak, Lehrbuch der Mineralogie p. 206, V. Aufl. 1897. — Raf. 13remio.su, Über einen Gypszwilling aus der Umgegend v. üviedo. — N. J. f. Min. 1889, I. 58.
(101) für sich allein, oder wieder mit einem untergeordnetem Hemi-doma (TOI) vor. Nicht selten treten Krystalle mit einem steilen negativen Orthodoma, das mit der c Axe einen spitzen Winkel von 26° bildet (Fig. 5 c), was den Indices der Fläche 301 entspricht, berechnet 26° 50' 36". Alle solche Formen zeigen kein Symmetriezentrum. Die gegenüberliegende Fläche würde als (10T) / bestimmt, so daß die vorliegende Kombination als (010) (10T) (301) (110) aufzufassen ist. Bei allen Krystallen sind die Prismen und Pyramidenflächen sehr schwach entwickelt, doch kann man beide mit stärkerer Vergrößerung besonders mit dem Heben und Senken des Tubus, sowie seitlicher Beleuchtung deutlich wahrnehmen. Zwischen den in den Fig. 1, 2, 3, 4 abgebildeten extremen Fällen gibt es allerlei Übergänge. Hat man es mit der Polkante der positiven oder negativen Pyramide zu tun oder mit dem positivem oder negativem Orthodoma, geben uns die Auslöschungsrichtungen genaue Auskunft. Es bildet die Auslöschungsrichtung «:
Mit der Polkante der negativen Pyramide (III) /   .   .   . 14°
„   dein Orthodoma (101) d gemessen....... 15°
berechnet .   ...... 15° 6'
„   der Polkante der positiven Pyramide (111)«   .   .   . 75°
'„   dem Orthodoma (TOI) / gemessen....... 77°
berechnet   .   .   .   .   .   .   . 77° 41'
Es wurde gemessen der Winkel zwischen: k
/(110) und / (111) . . . 127° berechnet . . . 127°24'6 / (110) und n (111)     .   .   114° „       ... 113°57'
Setzen wir das Volumen der Krystalle gleich dem einer gleichgroßen Kugel, so betragen die auf r — 1 bezogenen Zentraldistanzen im Mittel für je 10 Messungen, wie folgt7:
Für die Fläche:
(110) b ...   0-2 (005—07) (TOI) /* .   .   .   11-4(4—20)
(110) /. . . 0-5 (0-26—0-62) (Tll) n . . . 10-45(3-8—18-8) (101) d*   .   .   92 (3-5—1611) (110)/**).   .   0-52(03—07)
(111) /  .   .   .   8-5 (3-23-14-43)
* Nacli Goldschinidt's Tabellen.
7 Die Lunge und Breite wurde mittels der Verschiebung des Mikroskoptisches, die Dicke mittels der des Kompensationsstreifens im Kompensator von Babinet gemessen.
**) Vordere Kante, da die Fläche (100) niemals bei allen Versuchen beobachtet wurde.
ZwilUng-sbildungen.
1. Zwillinge mit der Zwillingsebene 100.
Diese kommen als Berührungszwillinge vor. Es ist zu erwähnen, daß sie, bei den direkt auf dem Objektglase vorgenommenen Versuchen, nach dem Verdunsten des Wassers äußerst selten beobachtet werden konnten. Wurde jedoch ein Tropfen aus einer stehen gelassenen Lösung genommen, so wurden auch diese häufiger neben den übrigen Formen beobachtet. Sie zeigen eine deutliche Zwillingsnaht, welche mit der Auslöschungsrichtung « einen Winkel von 36° 30' bildet. Ihre Kombination ist entweder (010) (110) (111), manchmal mit der Andeutung einer untergeordneten negativen Hemipyramide (Tll). Sehr selten wurde neben dem einspringenden Winkel 104°— 106°, was der Kombination (010) (110) (111) entspricht, der von 130° beobachtet, gebildet von den positiven Hemipyramiden. (Tll). Streifungen oder Blätterdurchgänge wurden nich beobachtet (Fig. 6 und 7).
2. Sehr häufig sind Zwillinge nach dem zweiten Gesetze: Zwillingsebene die Fläche (101). Diese zeigen manchmal eine Streckung nach der Zwillingsebene (Fig. 8), und in diesem Falle immer deutliche Streifungen und Blätterdurchgänge parallel (110). Die Zwillingsnaht ist deutlich und bildet mit der Auslöschungsrichtung "■ den Winkel von 15°. Es wurden folgende Arten von Zwillingsbildungen nach diesem Gesetze beobachtet:
Die selten auftretenden Berührungszwillinge, mit nach der c Axe und nach der Zwillingsebene gestreckten Individuen. Beide zeigen einen einspringenden Winkel von 104°—106°, was der Kombination (010) (110) (111) entspricht, die fast immer mit einer untergeordneten Hemipyramide (Tll) auftritt. Von den ersteren erscheinen gewöhnlich knieförmige Krystalle (Fig. 9), von den letzteren aber fast immer derart ausgebildet, daß das Prisma (110) gekrümmt ist und die Flächen (101) resp. (111)—(301) mit einander verfließen, ferner auch die entgegengesetzte, durch die beiden Hemipyramiden bewirkte Begrenzung krummflächig erscheint (Schwalbenschwanzzwillinge (Fig. 10 und 11). Doch findet man auch solche, bei denen das Prisma (110) eben ausgebildet erscheint (Fig. 10). Es sei erwähnt, daß diese Zwillinge in sehr schwach alkalischen Lösungen häufiger sind, als in den übrigen. Sie treten erst auf etwas Zuschuß von Ammoniak auf8.
Wachsen die beiden Individuen fort, so bilden sich die in Fig. 11, 12, 8 und 13 dargestellten Durchkreuzungszwillinge. Diese
8 Ebenso bei der später erwähnten Ca (OH)2 + //3 SOt.
sind sowohl regelmäßig entwickelt mit ebenen Flächen (Fig. 8 und 13), als auch mit gekrümmten unregelmäßig entwickelten Flächen beobachtet worden (Fig. 11 und 12). Die Kombinationen sind: (010) (110) (111) (Tll), letztere immer untergeordnet; ziemlich häufig auch mit einer steilen in der Zone (010) (201) oder (010) (302) liegenden Pyramide, die nicht bestimmt werden konnte, und der Kombination (010) (110) (TU) (Fig. 11 und 13). Es wurde gemessen der spitze Winkel zwischen (110) und (302) gleich 42° 50', berechnet 43° 6' 22"; die Auslöschungsrichtung « bildet mit der Fläche (302) den Winkel von 6° 30'. Ebenso wurde gemessen für (201) gleich 36° und « gleich 6°, was den erwähnten Indices entspricht. Nebst diesen sind auch häufig nach der c Axe gestreckte vollkommene Durchkreuzungszwillinge (Fig. 14), sowie solche mit einem rechten (Fig. 15) oder linken Penetrationszwilling (Fig. 16). Alle mit der Kombination (010) (110) (111) und einer untergeordneten positiven Hemipyramide (Tll) oder ohne dieser, seltener mit dieser allein (010) (110) (Tll) oder (T01) (Fig. 17).
Mit derselben Kombination treten auch auf, die mit eingeschaltetem Gypsblättchen im polarisiertem Lichte dreifarbig erscheinenden (nach Behrens nach dem Klinopinakoid verwachsenen) Durchkreuzungszwillinge (Fig. 18, 19, 20). Als sehr seltener Fall ist ein Be-nihrungszwilling mit dem einspringenden Winkel von 95° beobachtet worden, was der Begrenzung von (010) (110) ("509) entspricht, da die Auslöschungsrichtung " mit der Fläche (509) 27' b einen Winkel von 63° zeigte (Fig. 21).
Die an den Zwillingen (Fig. 14) gemessenen Zentraldistanzen betragen wie folgt, für die Fläche:
(010) b 0-17 (0-02—04)
(110) / 0-28 (0-23—0-42)
(111) / 5-5 (1-5—10-4) (111) n 7-4 (2-8—16-8) (110) /** 0-22 (01—0-4)
5 (010) h 0-14 (0-03—0-20)
Z (110) / .0-29 (0-21—0-50)
g (lil) / 5'— (1-3—11-4)
£ (111) n 7-— (3—17)
I (110) /** 0-20 (0-13—0-42)
Ebenso ist für die Zwillinge (Fig. 6) gefunden worden, für die Fläche:
(010) b .   .   .   0-18 (0-16—0-22) (111) / .   .   .   .   6"2 (4-5—7-8)
(HO)/.   .   .   0-24 (020—0-28) (Tll) n    .   .   .   8'1 (61 —147)
2. Bestimmung der Formen aus neutraler (zusatzfreier) Lösung.
Herstellung der Lösung und der Präparate.
Fein pulverisierter Gyps wurde mit destiliertem Wasser aufgenommen, in einer Platinschale erwärmt, die Lösung filtriert. Von der abgekühlten Lösung wurde ein Tropfen auf einem Objektglase verdunsten gelassen. Es ist besser gesättigtere Lösungen zu verwenden, da sich sonst meist nur Kristallskellete bilden.
Bildungsweise der Krystalle.
Auch hier geht die Krystallisation vom Rande des Tropfens aus. Die Krystalle liegen meist einzeln. Die Berührungszwillinge nach beiden Gesetzen treten zurück und sind fast ausnahmslos nur am Rande des Tropfens zu treffen. Gleich den büschel- und fächerförmigen Gruppen, welche von den, nach der c Axe gestreckten Krystallen gebildet werden, sind sie immer am Rande angewachsen. Die Durchkreuzungszwillinge nach 100 liegen immer einzeln.
Einzelne Formen.
Charakteristisch für diese Lösung ist das Auftreten nach der a Axe, resp. Polkante der neg. Hemipyramide (111) gestreckter Krystalle, neben den nach der c Axe gestreckten, sowie fast das gänzliche Fehlen der positiven Hemipyramide (Tll) oder Orthodomas (T()l), welche sich manchmal nur in einer schwachen Rundung andeuten und zwar immer nur an den nach der c Axe gestreckten Krystallen (Fig. 22). Als vorherrschende Kombination wurde (010) (110) 101) beobachtet (Fig. 23), doch wurde neben dieser, obwohl sehr selten die Kombination (010) (110) (111) beobachtet (Fig. 24). Nicht selten tritt die Kombination (010) (110) (101) mit einer untergeordneten Endfläche (001) c auf (Fig. 25). Auch bei den nach der c Axe gestreckten Krystallen finden wir die Kombination (010) (110) (101) (Fig. 26), und die Kombination (010) (110) (111) (Fig. 27). Manche Krystalle zeigen an einem oder beiden Enden gekrümmte Flächen, welche aus in einander verflossener Endfläche, sowie dem negativen Heiniorthodoina bestehen und zuletzt eine deutliche Pyramidenfläche zeigen (Fig. 32). Was die Formen anbelangt, sind zwischen den säulenförmigen nach der c Axe, und den nach der a Axe gestreckten Krystallen, sehr verschiedene Übergangsformen zu finden.
Bemerkenswert ist, daß die am Rande des Tropfens auftretenden säulenförmigen Krystalle, welche fächerförmig angewachsen erscheinen, mit der negativen Hemipyramide nach oben gewendet sind, wodurch dieselbe deutlich sichtbar wird (Fig. 28). Häufig wurden nach der c Axe, sowohl als auch nach der a Axe gestreckte Krystalle mit der Kombination (010) (110) und einer in der Zone (010) (201) (Fig. 29); (010) (302) (Fig. 30); (010) (305) (Fig. 31) liegenden unbestimmbaren Pyramide beobachtet. Sie weisen kein Symmetriezentrum auf. Der spitze Winkel zwischen (110) und (305) wurde gemessen gleich 61°; berechnet 61° 58'13". Desgleichen bemerken wir oft auch die Kombination (010) (110) (301) (TOT).
Bei den nach der a Axe gestreckten Krystallen wurden gefunden die Zentraldistanzen wie folgt, für die Fläche:
(010) b . . . 0'29 (0-22—0-32) (001) c . . . 088 (0-78—0-95) (110) / . . . 0-78 (0-70—0-83) (110) /** . . 0-97 (0-86—1-05) (101) d .   .   .   070 (0-68—0-76)
nach der c Axe gestreckten Krystalle:
(010) 0 .   .   .   0-60 (0-02—0-91) (110) / .   .   .   1'2 (0-4—4) (101) d .   .   .   2-9 (1-4—4-8)
(111) / .... 2-4 (1-2—4-4) (110) /*♦...   F09 (1—2)
Zwillingsbildungen.
Die Berührungszwillinge mit der Zwillingsebene 100 (Fig. 6 und 7) sind sehr selten, und sind im Gegensatz zu den aus der vorigen Lösung beobachteten kurzsäulenförmig. Sie sind am Rande des Tropfens mit dem Ende des ausspringenden Winkels angewachsen, so daß man immer nur den einspringenden Vinkel beobachten kann. Dasselbe gilt für die Berührungszwillinge nach (101) (Schwalbenschwanzzwillinge), die niemals ohne gekrümmte Flächen zu sehen sind, und sich so verhalten, wie die in Fig. 10. Auch Durchkreuzungszwillinge mit den schon erwähnten Kombinationen (Fig. 12), treten nur selten auf. Sehr häufig begegnet man den Durchkreuzungs-zwillingen nah (100), deren einzelne Individuen nach der a Axe gestreckt sind und manchmal überhaupt keinen seitlichen einspringenden Winkel zeigen. Dieser wird meist von den Endflächen (001) gebildet und beträgt 162°. Die Kombination dieser Zwillinge ist immer (010) (110) (101) (001) (Fig. 33). Neben diesen bemerken wir aber auch die Kombination (010) (110) (101) mit dem einspringenden Winkel von 105° resp. 75°, gebildet von den Flächen (101) (Fig. 34).
Doch kommt auch bei diesen manchmal die Endfläche c (001) untergeordnet vor.
Da diese Zwillinge (Fig. 39) ohne seitlichen einspringenden Winkel ein sehr gleichmäßiges Wachstum zeigen, so wurden für dieselben die Zentraldistanzen gemessen. Es wurde gefunden für die Flächen:
(010) b (110) / (101) d (001) c (110) /**
033 (029—04) 116 (0-9—1-37) 0-86 (0*67—0*99) 1 06 (0*88—1*28) F38 (1-1—1-6)
E?
s
Cl
(010) b (110) / (101) d (001) c (110) /**
025 (0-18—0-30) 0-91 (0-66—117) -1-45) -1-8) (1-1-2)
115 (0-59-1-43 (073-111
—
Sehr selten kann man Zwillinge nach 100 beobachten, welche dieselbe Ausbildung zeigen, wie die Zwillinge des Orthoklases nach dem Karlsbadergesetze (Fig. 41 und 42). Alle erwähnte Formen zeigen sowohl rechte als auch linke Penetrationszwillinge.
3a. Bestimmung der Formen aus schwach alkalischer
Lösung.
Über die Herstellung der Lösung und der Präparate wurde bereits gesprochen. Was die Bildungsweise anbetrifft, so finden wir hier meist freiliegende Formen; diese verhalten sich ähnlich, wie die aus neutraler Lösung.
Einzelne Formen.
Die Krystalle sind sowohl nach der c Axe, als auch nach der Polkante der negativen Hemipyramide gestreckt. Daran treten alle schon erwähnten Kombinationen, doch sind hier die Pyramiden vorherrschend. Hervorzuheben wäre, daß die Schwalbenschwanzzwillinge besonders häufig sind und manchmal sehr schön ausgebildet erscheinen. Neu tritt hinzu die Kombination (010) (110) (103) h, f\ l (Fig. 51), doch ohne Streifungen. Der spitze Winkel zwischen
(110) und (103) wurde gemessen 70", nach Goldschmidts Tabellen 70n 36'. Ebenso treffen wir hier zum erstenmale die nach 100 ver-zwillingten Durchkreuzungszwillinge mit der Kombination (010) (110)
(111) mit dem einspringenden Winkel von 105° wie sie in Fig. 37 und 38 erscheinen. Die Zentraldistanzen wurden an folgenden Kombinationen gemessen :
(010) (110) (Uli nach der Polkante der negativen Hemipyramide gestreckt;
(010) (110) (103) nach der c Axe gestreckt;
(010) (110) 101)*9 (111) (TOI)* (Tll) nach der c Axe gestreckt.
Es wurde gefunden bei der Kombination (010) (110) (111) für die Fläche:
(010) b .   .   . 034 (0-29—0-42) (111)"l .   .   .   076 (0-46—0-91)
(110) / .   .   . F— (0*60—1*5) (110)        .   .   1-63 (1-2—2-1)
bei der Kombination (010) (110) (103) für die Fläche:
(010) b . . . 0*15 (0-1—0-25) (103) / . . . . 36 (3-1—3-9) (110) /   .   .   .   0-56 (0-5—072)       (110) /♦*    ...   F9 (1*7—2*5)
bei der Kombination (010) (110) (101)* (111) (T()l)*) (Tll) für die Fläche:
(010) b .   .   . 0-22 (0-12—0-33)
(110) / . . . 0-51 (0-36—0-61) (101) d*    .   . 2 — (1-1—2-5)
(111) ... 1-8 (1*1—2*3)
(£01) t*    .   .   2-5 (1-2—3-—) (111) n .   .   .   2-3 (1*2—2-8) (110) /**   .   .   0-62 (0-45—070)
3/;.   Bestimmung der Formen aus stark alkalischen
Lösungen.
Hier liegen die Krystalle durchwegs frei, entweder in rosetten-und sternförmigen von Doppelzwillingen gebildeten Gruppen. Es bilden sich aus dieser Lösung durchwegs Durchkreuzungszwillinge nach 100 mit dem einspringenden Winkel von 105° nach der c Axe gestreckt und der Kombination (010) (110) (111) (Fig. 39) im polarisiertem Lichte; sie treten zu Doppelzwillingen nach (101) zusammen. Bei dieser Art der Verzwillingung kommen auch die einfachen Zwillinge nach (100) [nicht Penetrationszwillinge] vor, wie in Fig. 40. Die Ausbildung wird noch komplizierter, indem Durchkreuzungszwillinge auftreten, wie in Fig. 41. Dabei können auch die Zwillingsindividuen nach (100) sich durchdringen (Fig. 42), und zwar sowohl als rechte, als auch als linke Penetrationszwillinge. Die auf solche Weise entstandenen Vierlinge bilden die oben erwähnten Gruppen vom rosetten- und sternförmigen Aussehen. Diese Krystalle sind sehr selten schön ausgebildet, weshalb auch die Zentraldistanzen nicht gemessen werden konnten.
9 Die mit * bezeichneten Flüchen sind nicht vorhanden, sondern wurden logarithmisch berechnet.
4. Bestimmung der Formen aus Lösungen von Chlorkalk im H20 bei Gegenwart von Sulfaten: Cu <SÜ4, FeS04, ZuS04, N1SO4 und Mg S04 mit und ohne Spuren von Borax.
Herstellung- der Lösung und der Präparate.
Festes Chlorcalcium wurde in destilliertem Wasser aufgelöst, die Lösung filtriert. Von dieser wurde ein Tropfen mit einem Kapillar-röhrchen auf einem Objektträger mit einer der erwähnten Sulfatlösungen, die auf dieselbe Weise hergestellt wurden versetzt, worauf nach dem Verdunsten des Wassers die Gypskryställchen abgeschieden wurden.
Bildungsweise der Krystalle.
Die ersten vier Lösungen verhalten sich gleich. Es bilden sich zuerst am Rande des Tropfens büschelartige Gruppen, welche aus einfachen Krystallen, sowie Zwillingen bestehen. Gegen die Mitte zu, finden wir meist vereinzelte sternförmige Gruppen mit schön ausgebildeten Zwillingen (Schwalbenschwanzzwillingen), die fast immer mit dem ausspringenden Winkel angewachsen sind. Zwischen diesen Gruppen befinden sich einfache freiliegende Individuen, die sehr selten sind. Auch bei der letzten Lösung finden wir solche Gruppen, doch liegen hier die meisten Krystalle frei, besonders bei der Lösung mit Spuren von Borax, die beinahe den Typus der zusatzfreien zeigt.
Einzelne Formen.
In den ersten vier Lösungen können wir folgende Formen beobachten :
1. Nach der c Axe gestreckte Krystalle mit den Kombinationen und Ausbildung wie in Fig. 1, 2, 3, 4. Außer diesen auch mit der Kombinationen (010) (110) (301).
2. Äußerst selten nach der Polkante der negativen Hemipyramide (Hl) gestreckte Individuen (Fig. 24).
Von den Zwillingen erscheinen:
3. Sehr häufig schön ausgebildete Schwalbenschwanzzwillinge (Fig. 10 und 11) oder seltener Durchkreuzungszwillinge nach demselben Gesetze (101) (Fig. 12), jedoch niemals mit der positiven Hemipyramide (Tll), mit immer gekrümmten Flächen oder wie in Fig. 14—20.
4. Selten sind Berührungszwillinge (Fig. 6 und 7) und Durch-kreuzungszwillinge (Fig. 37 und 38) nach 100 zu treffen. Diese wurden niemals freiliegend angetroffen.
Andere Formen konnten nicht beobachtet werden.
Was die Lösung Mg SOA mit und ohne Spuren von Borax betrifft, so treten in dieser alle bis jetzt besprochenen Formen auf. Erwähnenswert ist das häufige Auftreten der Kombination (010) (110) (111) (011), und von den Zwillingsbildungen, die neu dazutretenden Durchkreuzungszwillinge nach (100) mit dem einspringenden Winkel von 130°, gebildet von den positiven Hemipyramiden (Tll). Die Fig. 43 zeigt uns einen solchen im polarisierten Lichte. Sind dieselben nach der Zwillingsebene gestreckt, so zeigen sie eine deutliche Streifung parallel der positiven Hemipiramide (Tll) (Fig. 44.). Nicht selten erscheint die in Fig. 45 abgebildete Verzwillingung nach (100) und (101) mit der gewöhnlichen Kombination. So wie die sub 1) besprochenen Formen aus Lösungen mit Überschuß von H2 504, verhalten sich auch die aus der Lösung Ca (OH)2 4- H2 S04 abgeschiedenen. Auch auf Zuschuß von Ammoniak wurde dasselbe Verhalten wie sub 3 a) und b) konstatiert.
5. Bestimmung der Formen aus allen vorangegangenen Lösungen bei Gegenwart von Na Cl.
Die Herstellung der Lösung und der Präparate wurde in der üblichen Weise vorgenommen.
Was die Bildung der Formen anbelangt so sehen wir folgendes:
Bei Lösungen ohne Durchkreuzungszwillinge nach (100) (Fig. 37 und 38) treten solche auf Zuschuß von Na Cl auf. Besonders charakteristisch zeigt sich das bei der Lösung Ca (OH)2 4- H2 S04. Hier treten auf Zuschuß von Na Cl alle anderen Formen vollkommen zurück und es bilden sich nur die in Fig. 38, 39, 40 und 42 abgebildeten schon sub 3/>) beschriebenen Zwillinge, jedoch zum Unterschied von diesen, mit sehr stark ausgebildeten Prismenflächen (110).
Außerdem sind einige Formen ohne Symmetriezentrum, die aus der Lösung Mg S04 4- Na Cl -4- Ca Cl2 besonders häufig aufreten zu erwähnen. Dieselben zeigen folgende Kombinationen:
(010) (110) (111) (001) (llT) häufig (Fig. 46); (010) (110) (101) (101) (Fig. 47); (010) (110) (001) 001) (Fig. 48) und (010) (110) (011) (101) (Fig. 49).
Die an denselben gemessenen Zentraldistanzen ergaben wie folgt für die Fläche:
(010)6.   .   .   0-10 (0-05— 0-12)        (TOI) / .   .   .   3-52 (15—4—) (110)/.   .   .   0-89 (049 —1-2) (111) n     .   .   2"80 (L5—3'7)
(001) c . 3'2   (13—4-3) (110) /**   .   .   09   (00—1)
(101) d.   .   .   27   (1*4—3*5) (011) o .   .   .   2*9   (F2 — 4)
(111) / .   .   .   25   (1-2—3-8)
A. Lacroin Ubergoß Flussspat mit H2 S04 und gab nach Aufhören der Gasentwicklung Wasser zu, dekantierte und ließ den Brei von unzersetztem Fluoritpulver und etwas gefälltem Gyps in einem unvollkommen verschlossenem Gefäße bei niedriger Temperatur stehen. Nach 4 Monaten war die ausgetrocknete Masse ganz überzogen mit 2 mm langen Gypskrystallen der Komb. (010) (110) (111), meist Zwillingen nach (101). Sie zeigen dieselbe Form, wie aus der Mutterlauge von Salzen von Bex.
Habitus säulen- oder tafelförmig. Zu St. Denis beobachtete er als Kesselstein eines Destillationsapparates eine Kruste von faserigem Gyps und auf dieser 1 cm lange farblose Krystalle der Kombination (010) (110) (T18) und Zwillinge nach (101); die Fläche (T13) ist stark gerundet und mit einer Calcitschichte überzogen.
Senarmont erhielt als Absatz in einem Wasserbade kleine, Krystalle, tafelförmig nach (101), begrenzt von (010) (110). Letztere Form bildet an einem Ende anscheinend eine schmale Pyramide, am anderen einen einspringenden Winkel.
Nach Cl. Winkler anstanden Krystalle von Gyps aus den zur Verarbeitung auf Schwefel gelangenden Laugen der Sodarüekstände bei der Sodafabrikation. Es sind 1 cm und mehr lange wohlausgebildete Krystalle, oft Zwillinge.
Von A. Gorgeau wurde ein Niederschlag von Calciumsulfit in einer, mit S02 gesättigtem wassergefüllten, verschlossenen Flasche mehrere Jahre aufbewahrt, worauf sich der Niederschlag mit 1—2 cm langen, 1—2 mm dicken Gypskrystallen bedeckte, welche zum Teile Zwillinge nach (100) waren, an denen die Formen (110) und (010) gemessen werden konnten.
E. Rhodes hat in und unter den Haufen von Alkalifabrikationsabfällen nadeiförmige Krystalle reinen Gypses von mehr als 2'5 cm Länge gefunden.
Die künstliche Darstellung von Gyps.
Hier sollen einige Versuche künstlicher Darstellung von Gyps besprochen werden. Die Versuche waren:
1. Wechselwirkung verdünnter Lösungen (Diffusion) nachMäce10.
2. Trennung der Lösungen durch eine poröse Thonzelle nach Fremy11.
10, ", 12 R. Brauns ehem. Mineralogie, p. 144, 1896.
3. Einwirkung von Lösungen auf feste Körper nach Beequerel12.
Nach der ersten Methode wurde mit folgenden Lösungen gearbeitet : Ca Cl2 4- H2 S04, wobei Ca Cl% einmal sauer, einmal neutral genommen wurde; Mg SO3 + Ca Cl2 (neutral) und Ca (QH)2 4- H4 S04. Das Verfahren ist folgendes: Man füllt Becherglas bis zur Hälfte mit Ca Cl2, ein zweites mit verdünnter Schwefelsäuere. Die Verbindung beider Flüssigkeiten stellt man durch einen Faden oder Filtrierpapier her. Bei den so angestellten Versuchen, hatte sich aus beiden Lösungen am Grunde des Becherglases mit H2 S04, eine gewölbte Kruste gebildet an deren Innenseite 1—5 mm lange, sehr dünne, nadeiförmige Gypskrystalle in Büscheln beobachtet werden konnten, mit der Kombination (010) (110) (111), selten mit einer untergeordneten positiven Hemipyramide (Tll).
Zwillinge nach (100) wurden nur als Berührungszwillinge mit dem einspringenden Winkel von 105° beobachtet, während solche nach (101) nicht gefunden werden konnten.
Viel kleiner waren die Formen aus der Lösung Mg S04-\- Ca Cl2, nämlich \!2—1 mm groß, meist am Grunde des Becherglases mit Mg S04 einzeln liegend. Hier begegnen wir aber durchwegs alle Formen, einfache, sowie Zwillingsbildungen, die schon bei der mikrochemischen Analyse beobachtet wurden. Zu erwähnen wäre die neu beobachtete Zwillingsbildung nach (100) mit zwei einspringenden Winkeln, deren einer, gebildet von den positiven Hemipyramiden (Tll) gleich 130" beträgt, der andere gebildet von den negativen Hemipyramiden 105° zeigt, was also der Kombination (010) (110) (111) (Tll) entspricht (Fig. 50).
Die Lösung Ca(OH)2-\ H2SO4zeigte nach derselben Zeit (1—11/2 Monat), lange, sehr dünne, nadeiförmige Kryställchen meist Zwillinge nach (100), unter welchen man sehr häufig solche ohne einspringende Winkel beobachten kann. Es sind dies sowohl Berührungs- als auch aus diesen zusammengesetzte Durcbkreuzungszwillinge, welche im polarisiertem Lichte 8 färbig erscheinen. Ihre Kombination ist (010) (110) (111) (Fig. 51 und 52). Größere Individuen 1/2—1 cm im(l mehr, wurden im selben Zeiträume, nach folgendem Verfahren erhalten. Chlorcalcium wurde in einem kleinem Fläschchen mit Wasser bis zum Halse des Fläschcbens versetzt, die Halsöffnung mit Baumwolle zugestopft. Das ganze wurde in ein Becherglas gestellt, und darüber sehr verdünnte Schwefelsäure gegossen, worauf sich nach dem Verdunsten des Wassers zuerst an der Wand des Becherglases, dann auch am rande des Halses und auf der Baumwolle, die erwähnten Nadeiförmigen Gypskrystalle, einfache Formen und Zwillinge nach
(100) mit der gewöhnliehen Kombination bildeten. Schlechtere Resultate wurden erzielt nach der Methode von Fremy. Der Versuch wurde auf folgende Weise ausgeführt: Eine poröse Thonzelle wurde in ein Becherglas gestellt, und dieselbe mit Chlorcalciumlösung angefüllt. Darauf wurde das Becherglas mit sehr verdinnter Schwefelsäure bis zum Rande der Thonzelle angefüllt. Es bildeten sich nur höchstens V2 mm lange sehr dünne Gypskryställchen, die dieselben Formen zeigten, wie die früher erwähnten.
Am schönsten bildeten sich Krystalle aus,  nach einer, nach Mace und Drevermann, von F. Cornu modifizierten und mir mitgeteilten Methode, nämlich mittels Diffusion der H2 SOA durch Perga-mentpapier u. Kieselgallerte in der sich festes Chlorcalcium befand Dieser Versuch wurde auf folgende Weise ausgeführt:
Aus Kieselsaurem Natron und Salzsäure wurde die Kieselsäure — Gallerte hergestellt, diese mit verdünnter Schwefelsäure mehrere-male gewaschen und durch ein reines Tuch gepresst. Darauf wurde in einem Becherglase auf eine Schichte Gallerte, ein Schichte festen Cblorcalciums gegeben, bis das Becherglas gefüllt wurde. Nachdem die Öffnung mit einem Pergamentpapier bedeckt worden war, wurde das Ganze in ein zweites Becherglas gestellt. Dieses wurde nun mit sehr verdünnter H2 S04 so angefüllt, daß sie bis über das Pergamentpapier zu stehen kam. Es ist ratsam das erste Bücherglas mit Gallerte nicht ganz anzufüllen, da sich auf der Oberfläche derselben, unter dem Papier Krystalle bilden und diese dadurch beim Wachstum gehindert werden könnten. Es bildeten sich in 3 Monaten in der Gallerte sowohl, als auch an der Wand des Becherglases, sehr dünne Gypskrystalle. Dieselben treten in der Gallerte büschelig, sowie einzeln liegend auf und sind mehrere cm lang. An der Wand können wir 1—2 cm lange Krystalle in sternförmigen Gruppen beobachten. Sie zeigen dieselben Formen wie die schon besprochenen.
Alle so gewonnen Krystalle konnten wegen ihrer geringen Dicke oder Größe nur mikroskopisch untersucht werden.
Zum Schluß wären noch die, mir vom H. Dr. Hlawatsch überreichten, vom H. prof. Klaudy aus einer molekularen Lösung von Ammoniumsulfat durch Einwirkung auf Zement gewonnenen Gypskrystalle, für die ich den Herrn meinen Dank ausspreche, zu erwähnen. Dieselben könnten wegen ihrer Größe und Dicke mikroskopisch bestimmt werden. Einige wurden der Messung am Goniometer unterworfen. Es sind meist säulenförmige, manchmal fast ebenmäßig ausgebildete nach der c Axe gestreckte Krystalle mit der Kombination
13 Einwirkung von Flüssigkeit auf feste Körper (Becquerel).
(010) (HOj (111), zuweilen mit dein Hemidoma (011) v oder einer untergeordneten Hemipyramide (Tll). Es wurden aber auch die Kombinationen (010) (110) (111) (Tll) und (010) (110) (210) (111) beobachtet.
Es wurde gemessen die Prysmenzone u. zw. für (010) (110) im Mittel 55° 42', nach Goldschmidt 55° 44'; für (010) . (210 im Mittel 71° 4', nach Goldschmidt 71° 11'. Andere Zonen waren wegen Beschädigung zur Messung nicht geeignet. Die Auslöschungsrichtung r« bildet mit der c Axe den Winkel von 36° 30' oder 37°. Häufig sind die Berührungszwillinge nach (100). Zu diesen kommen auch die Durch-kreuzugszwillinge nach (101) (Fig. 14, 15, 16). Die ersteren zeigen sowohl den einspringenden Winkel von 150°, als auch von 130u mit den für diese Winkel charakteristischen Kombinationen.
Literatur und historischer Überblick.
1885. A. Lacroix (in Macon), Künstliche Darstellung von Gyps, G. Z. f. K.*, Bd. X., p. 634.
1888. Des Cloiceaux, Zusammenstellung der Formen des Gypses, G. Z. f. K., Bd. XIV., p. 272.
1892. A. Lacroix (in Paris), Ober künstliche Gypszwillinge, G. Z. f. K., Bd. XX., p. 281.
1896. Cl. Winkler (in Freiberg), Über künstliche Mineralien im Großbetriebe, G. Z. f. K., Bd. XXV., p. 614.
1896. A. Georgeau (i'.i Paris), Künstliche Darstellung von Gyps, G. Z. f. K., Bd. XXVI., p. 109.
1903. E. Rhodes (in Liverpool), Über (Seiend) Krystalle aus den Abfalhalden der Alkalifabriken bei Widnes.
Über den Gyps von Falkenau.
In der Braunkohle von Falkenau beobachtet man öfters Blättchen und Schüppchen. Löst man diese mit einer Nadel vorsichtig ab und untersucht sie unter dem Mikroskop, so zeigen dieselben, durch Forin und optisches Verhalten alle Eigenschaften des Gypses. Die Auslöschungsrichtung "■ bildet mit der c Axe einen Winkel von 37°. Die Kombination (010) (110) (111) ist als vorherrschend zu betrachten. Häufig tritt eine sehr gut entwickelte Pyramide (Tll) dazu, was auch bei der Kombination (010) (110) (101) für die Fläche (T01) gilt. Auch hier wurden Krystalle ohne Symmetriezentrum vorgefunden. Es wurden folgende Kombinationen beobachtet:
1. (010) (110) (111) (001) (llT), 111 ohne paralleler Gegenfläche; (Fig. 53).
2. (010) (110) (111) (Tll) (Fig. 54).
3. (010) (110) (103) (Fig. 55).
4. (010) (110) (111) nach der Polkantc der negativen Hemipyramide gestreckt. (Fig. 56).
5. (010) (110) (101) (TOI) und
6. (010) (110) (101) (TOI) letztere mit paralleler Gegenfläche (Fig. 57).
Die für diese Kombinationen gemessenen Zentraldislanzen betragen wie folgt, bei der 1. Kombination für die Fläche:
(010) o....... 0-45       (lOT) t*....... 1-50
(110) /....... 0-71       (111) /i....... 1-40
(101) d* ......   . 1-30       (001) c....... 170
(111) /....... 1-20       (110) /*♦....... 0-89
bei der 2. Kombination für die Fläche:
(010) o.......0-25       (TOI) t*....... 1-90
(110) /.......0-78        (Hl) n....... 1-80
(101) d*.......1-70       (110) /**....... 1-00
(tll) /.......1-60
bei der 3. Kombination für die Fläche:
(010) b....... 0-42       (103) /.....P30
(110) /.......0-71       (110) /**.......0-90
bei der 4. Kombination für die Fläche:
(010) ft.......0-69       (110) /*♦.......2-00
(110) /.......2-60       (101) d*.......1-70
(111) /.......1-60
bei der 6. Kombination für die Fläche:
(010)  ........0-20       (TOI)........2-90
(110)........1-00       (HO) /*•.......0-85
(101)........2-50
Blätterdurchgänge sind sowohl parallel dem Prisma als auch der positiven Hemipyramide beobachtet worden. Nach langem Suchen konnte nur ein einziger Durchkreuzungszwilling mit der Kombination (010) (110) (111) (Tll) und der Verzwillingung nach (101) d) festgestellt werden; doch auch dieser war sehr schadhaft.
Ergebnisse.
1. Aus Lösungen mit Überschuß von H2 SOt wurden als einfache Formen immer nach der c Axe ausgestreckte Krystalle mit den Kombinationen (010) (HO) (111), (010) (110) (111) (Tll), (010) (110) (101), (010) (110) (101), (TOI), (010) (10T) (301) (110) ohne Symmetriezentrum beobachtet.
Als Zwillingsbildungen kommen:
a) Zwillinge mit der Zw. Eb. 100 als Berührungszwillinge mit der Kombination (010) (110) (111) oder (010) (110) (111) (Tll) und dem einspringenden Winkel 104°—106°, sowie 130° der Kombination (010) (110) (Tll) entsprechend.
b) Zwillinge mit der Zw. Eb. (101) als Berührungszwillinge nach der Zw. Eb. und der c Axe gestreckt, mit dem einspringenden Winkel 104°—106° und der Kombinatton (010) (110) (111). Nach der c Axe gestreckte Zwillingsbildungen sind immer knie-förmig. Nach der Zw. Eb. gestreckte Schwalbenschwanzzwillinge treten immer erst auf etwas Zuschuß von Ammoniak auf. Berührungszwilling mit dem einspringenden Winkel von 05° der Kombination (010) (110) (509) entsprechend wurde als seltener Fall beobachtet.
2. Als Durchkreuzungszwillinge mit ebenen und gekrümmten Flächen und den Kombinationen (010) (110) (111) (Tll)*, (010) einer in der Zone (201) (010) oder (302) (010) liegenden unbestimmbaren Pyramide und (010) (Tll). Nach der c Axe gestreckte Durchkreuzungszwillinge mit linken und rechten Penetrationszwillingen und der Kombination (010) (110) (111) (Tll)*, (010) (110) (Tll) oder (010)(110) (101) (T()l). Die mit eingeschaltetem Gypsblättchen im polarisiertem Lichte 3 färbig erscheinenden Durchkreuzungszwillinge mit denselben Kombinationen.
2. Aus neutralen (zusatzfreien) Lösungen wurden als einfache Formen nach der c Axe und nach der a Axe, resp. Polkante der negativen Hemipyramide gestreckte Krystalle mit meist fehlender (Tll) oder (T01) beobachtet. Vorherrschende Kombination ist (010) (110) (001), manchmal untergeordnet mit (T01), sehr selten (010) (110) (111), häufig als (010) (110) (301) (TOT), (010) (110) und in den Zonen (010) (201), (010) (302) und (010) (305) liegenden unbestimmbaren Pyramiden. Zwischen den säulenförmigen nach der c Axe und denen nach der Polkante der Pyramide, resp. a Axe gestreckten Krystallen gibt es verschiedene Übergänge.
Als Zwillingsbildungen kommen vor:
a) Berührungszwillinge sub 1 a) selten u. mit der Zw. Eb. nach (101), kurzsäulenförmig immer am Rande des Tropfens angewachsen. Ebenso Schwalbenschwanzzwillinge.
b) Durchkreuzungszwillinge mit der Zw. Eb. (101) und den schon erwähnten Kombinationen sind selten. Dazu treten sehr häufige Durchkreuzungszwillinge mit der Zw. Eb. (100) deren Individuen
Die mit * bezeichneten Flächen sind untergeordnet.
nach der a Axe gestreckt sind. Der einspringende Winkel von 105° resp. 75° oder 102° dieser wird gebildet von den Flächen (001). Daraus folgt die Kombination (010) (110) (101) allein oder (010) (110) (101) (001)*. Dazu treten noch Durchkreuzungszwillinge mit rechten und linken Penetrationszwillingen und dem Typus der Krystallgestalt des Orthoklases nach dem Karlsbadergesetze und der Kombination (010) (110) (111) oder (010) (110) (111) (Tll)*
3 a) In schwach alkalischen Lösungen treten als einfache Formen die sub 2. erwähnten mit vorherrschender negativen Hemipyramide auf mit der neuen Form (010) (110) (103).
Als Zwillingsbildungen kommen vor noch:
Neben allen anderen schon erwähnten Zwillingsbildungen sehr häufig Schwalbenschwanzzwillinge. Neu erscheint die Verzwillingung nach 100 mit dem einspringenden Winkel von 105° und der Kombination (010) (110) (111) wie sie in Fig. 37 und 38 abgebildet ist.
3 b) Die Formen aus stark alkalischen Lösungen sind durchwegs Zwillingsbildungen:
Durchkreuzungszwillinge Fig. 39, nach 100 und der Kombination (010) (110) (111) und dem einspringenden Winkel von 105°, treten zu Doppelzwillingen nach 100 zusammen. Kompliziertere Formen der Durchkreuzungszwillinge nach (101) aus einfachen nach 100 (Fig. 40) zeigt (Fig. 41) mit rechten oder linken Penetrationszwillingen (Fig. 42).
4. In Lösungen von Chlorkalk in H20 bei Gegenwart von CuS04, FeSC-4, ZuSOi, N1SO4 treten nach der c Axe in Fig. 1,2, 3, 4 abgebildete Formen mit der neuen Kombination (010) (110) (301) auf, selten sind Formen nach (111) wie Fig. 24.
Als Zwillingsbildungen kommen weiter vor:
Sehr häufig Schwalbenschwanzzwillinge (Fig. 10 und 11) seltener Durchkreuzungszwillinge nach demselben Gesetze Fig. 12, ebenso, doch niemals freiliegend, die nach 100 (Fig. 37 und 38) und die Berührungszwillinge (Fig. 6 und 7).
In der Lösung Mg S04 -j- Ca Cl2 mit und ohne Spuren von Borax tritt zu der einfachen Form häufig die Kombination (010) (110) (111) (011). Zu den Zwillingen treten die Durchkreuzungszwillinge mit dem einspringenden Winkel von 130° nach 100 mit der Streifung parallel 111 (Fig. 44). Nicht selten ist die nach 100 und 101 in Fig. 45 abgebildete Verzwillingung. Aus der Lösung Ca (OII)^ -j- H% SOA abgeschiedenen Formen verhalten sich je nach der Behandlung wie die sub 1. und sub 3 a) und b) besprochenen.
5. Alle erwähnten Losungen zeigen auf Zusatz von Na Cl die Tendenz zur Zwillingsbildung. (Fig. 37, 38, 39, 40). Außerdem wurde in der Lösung Mg S04 -f- Na Cl + Ca Cl2 ein besonders häufiges Auftreten von Formen ohne Syminetriezentruin beobachtet. (Fig. 46, 47, 48 und 49).
Diesen Beobachtungen nach zeigen bei der mikrochemischen Analyse die Gypskrystalle in manchen Fällen Formen, welche einer niederen Symmetrie entsprechen, als sie sonst an den Gypskrystallen beobachtet wird.
Bei den Versuchen: Über die künstliche Darstellung von Gyps ergaben sich 2 neue Formen:
1. Die in der Lösung Mg S04 j- Ca Cl2 beobachtete Zwillingsbildung nach 100 mit zwei einspringenden Winkeln von 105° und 130°, was der Kombination (010) (110) (111) (Tll) entspricht.
2. Die in der Lösung Ca (OH)2 -f- H2 S04 auftretende Bildungen nach 100, Durchkreuzungs- u. Berühruugszwillinge, welche im polarisierten Lichte 8 färbig erscheinen. Die Berührungszwillinge zeigen keinen einspringenden Winkel. Die Kombination dieser Zwillinge ist (010) (HO) (111). Sonst wurden bei allen Versuchen immer einige Formen beobachtet, welche für die betreffende Lösung charakteristisch sind.
Die Länge der gewonnenen Krystalle schwankt, bei geringer Dicke und Breite, von 1/2 mm n's zu mehreren cm.
Auch in der Braunkohle von Falkenau wurden Formen ohne Symmetriezentrum angetroffen, während sie sonst die gewöhnlich auftretenden Flächer (010) (110) (111) (Tll) (001) (103) (101) (101) zeigten.
Litteraturüberblick.
1850/66. P. Harting, Het. Mikroskop. Deutsche Originalausgabe. 2 Aufl. Braunschweig 1866. 2. 142—216.
1867. G. Hose, Über Darstellung krystallisierter Körper mittels des Lötrohres, und über Darstellung der Titansäure in ihren verschiedenen allotropischen Zuständen. Monatsber. B. A. 1867.129—147. 450—464.
1877. E. Boricky, Elemente einer neuen chemisoh-mikroskop. Mincral-und Gesteinsanalyse. Arch. der naturw. Landesdurchforschung von Böhmen 3 Prag 1877. 80. S.
1880. K. Haushofer, Über die mikroskopischen Formen einiger bei der Analyse vorkommenden Verbindungen Z. X. 4. 1880. 42—56.
1881. H.Behrens, Mikrochem. Methoden zur Mineralanalyse. Akad. Versl. en Meded. 17. 1881. 27—73.
1883/85. K. Haushofer, Mehrere Aufsätze in S. M. A. 1883. 436—448. 1884. 590—604. 1885. 206, 226; 403—414.
1885. K. Haushofer, Mikroskopische Reaktionen, Braunschweig 1885. 162. S.
1885/88. A. Streng, Über einige mikroskopisch-chemische Reaktionen. N. J. 1885. I. 21—42; 1886. I. 49—61; 1888. II. 142 — 150 S. a. Fuchs — Streng — Brauns, Anleitung zum Bestimmen der Mineralien. 4. Aufl. 1898. 69 — 108.
1886. C. Klement und A. Renard, Reactiones microchimiques, Brunelles 1886.
1891. H. Behrens, Reaktionen f. mikrochemische Mineralanalysen. N. .1. B. B. 7. 1891. 435—470.
1892. L. Burgeois, Analyse microchimique. Extrait du Dictionaire de Chimie de M. Wurtz. 2C Supplement public sous la direction de M. Friedel, Paris 1892. 14. S.
1894. C. A. Me. Mahon, Notes on the micro-chemical Analysis of rock-macking minerals. Min. mag. 10. 1894. 79 — 122. Ref. Z. X. 25. 1896. 292—294.
1895. H. Behrens, Anleitung zur mikrochem. Analyse. Hamburg-Leipzig 1895. 224 S. (2. Aufl. 1900).
1896. R. Brauns, Chemische Mineralogie.
1898. J. L. C. Schrocder van de Kolk. Kurze Anleitung zur mikroskop.
Krystallbestimmung. Wiesbaden 1898. 59. S. 1900. IL Behrens, Mikrochemische Technik. Hamburg-Leipzig 1900. 68. S. 1900. Otto Maschke, Studien über die Krystallisation des Gypses. N. J.
f. Min. 1901. II. p. 358.  Groth Zeitschr. f. Kryst. Bd. 33, 1. H. p. 57. 1904. H. Rosenbusch u. E. A. Wülfing, Mikroskopische Physiographie der
petrographisch wichtigen Mineralien p. 435—450.
Slovstvo.
Steska Viktor, Slikar Janez Wolf (1825—1884). Pomnoženi ponatisk iz „Dom in Sveta". V Ljubljani, 1910. Natisnila »Katoliška tiskarna".
Naš marljivi zasledovalec življenskih razmer, tičočih se domačih umetnikov, nam je podaril nov sad svojega truda; opisal nam je Janeza Wolfa. Ta životopis sloni na obsežnih študijah, dasi je pisan v poljudni, lahko čitljivi obliki. Prinesel ga je „Dom in Svet"; a g. pisatelj ga je v razširjeni obliki priredil za ponatisk v priročni knjižici. Delce krasi in pojasnjuje 17 autotipij. V prvem delu riše Wolfovo umetniško delovanje. Razvidno je iz tega, da je ustvaril Wolf po raznih krajih na Kranjskem in v obmejnih deželah nad 50 večjih umotvorov, osobito slik na presno
in lepo vrsto posameznih manjših. Omeniti je ie kulis za male diletantske odre. Eno zadnjih del na tem polju so kulise za Marijaniščc. — Za večje freske si je ustvarjal oljnate skice, ki so se večinoma pogubile. Eno tako skico (sv. Janez krsti Jezusa) je kupil dež. muzej na retrospektivni razstavi v Jakopičevem paviljonu. Izvršil je to podobo na vnanji plati severne stene v ljubljanski stolnici kot fresko. — Drugi del se bavi z VVolfovimi osebnimi razmerami, odkar se je bil oženil. — Tretji del opisuje stik s prijatelji, sovrstniki in učenci. Da je bil s tedanjimi umetniki znan, je naravno; Langus, Franke, Egartner, Kurz-Goldstein, Hynais, Karinger so spadali v to vrsto. Njegovi učenci so Ant. Ažbe, Jan. Šubic, Sim. Ogrin, Lud. Grilc; pod njegovim vplivom so Anton Jebačin, Ivan Borovsky in Karol Karingcr. — V četrtem poglavju priobčuje sodbo o VVolfovih umetniških kvalitetah, oslanjajoč se na izreke umetnikov, ki so ga poznali. V podporo je dodana vrsta originalnih pisem. — Popraviti je nekaj tiskovnih pomot. Na str. 107 (zadnja vrsta) beri Tiepolove (mesto Tripolove); str. 112 (7. vrsta od zdolaj) beri: S te i nie j a (mesto Steineja); v nastopni vrsti bi bilo po mojem naziranju bolje pisati Ary Schefferja (mesto Arie). Tudi bi bilo želeti, da bi dobivali životopisi, čeprav so majhni, kazala za imena in reči; vsakdo ve, koliko pridobi knjiga s tem v naši dobi brzega življenja.
Posebej pa je poudarjati vestnosti pisateljeve pri citiranju. Od kogar je kaj izvedel, tega je omenil kot svoj vir, tudi tedaj, če je bilo dotično obvestilo podrejenega pomena. Tu imamo zgled, kako je v času modernega naziranja glede duševne lasti postopati — kar se pa cesto ne dogaja.
Lično knjižico je toplo priporočati vsakomur, ki se zanima za zgodovino umetnosti. Munluani.
Ki-ebs N. Dr., Die Landeskundliche Literatur der österr. Karstländer in den Jahren 1807—1904 iz leta 1906., in članek pod istim naslovom o kraški literaturi za 1. 1905—1908 iz leta 1910.
Oba članka sta izšla v knjigi „Geogr. Jahresbericht aus Österreich", in nam podajata skrbno sestavljeno sliko znanstvenega raziskavanja na Krasu. Ker je ravno omenjena doba za raziskavanje Krasa in za spoznavanje njegovih posebnosti važna, sta tudi članka dobrodošla; ne navajata nam namreč suhoparno dotične literature, ampak spravita vsa raziskavanja na posameznih poljih v celoto. Tako dobimo vpogled v ves razvoj raziskavanja in po zaslugi avtorjevi spoznamo, kaj je bolj in kaj je manj važno, kaj se da dalje razvijati in kaj je že v prvih početkih ponesrečenega.
Podlaga vsemu inorfologičnemu spoznavanju je geologija. Ta opravlja ono podrobno, a ogromno delo, na katerega podlagi šele geomorfologija lahko postavlja svoje teze, na katero podlago naslanja svoja mnenja. V naši ožji domovini so delovali in deloma še delujejo geologi F. Koßmat,
Diener in Fr. Katzer. Ti nam večinoma sami podajajo rezultate svojega raziskavanja; tako Diener v svojem delu „Bau und Bild der Ostalpen und des Karstes", v najnovejšem času pa posebno Koümal, ki deluje v prehodnem svetu med Alpami in Krasom. Podaja nam lepo geomorfolo-gično sliko planote Lokovec, planote med Idrijco in Vipavščico, tektonično zgodovino Trnovskega gozda, Čepovanske doline; vipavskofliševo korito je jarek med dvema vzpetinama. Njegovo delovanje sega do Ljubljanske kotline, južnozapadni del kotline — sedanje barje — smatra KotJmat za zasuto dolino. Dolenjska, kjer čaka vse polno problemov rešitve, še nima svojega geologa; Gorjance raziskuje Gorjanovič-Kramberger.
Za spoznavanje kraških prikazni deluje zlasti Cvijič, ki se peča predvsem s kraškimi dolinami, polji in ponori. Grund išče v podzemski talni vodi, ki sedaj pada, sedaj vstaja v teh podzemskih izdolbinah, vzrok za vse najzanimivejše prikazni kraške hidrografije. Po pravici smatra referent to delo kot eno najzanimivejših o Krasu. Profesor Penck podaja s popolno mirnostjo in samozavestjo starega delavca na podlagi najnovejših raziskavanj celoten pregled čez kraški fenomen in izkuša razviti, kakor je to sploh njegova navada, kar celotne vrste o razvitku kraških prikazni. Krasen hislorično-morfologičen pregled nam nudi Ed. Richter v „Beiträge zur Landeskunde Bosniens und der Herzegovina", Cvijič pa slika morfologijo jadranskega stopnjevilega Krasa v svojem delu „Bildung und Dislozierung der dinarischen Rumpffläche". Grund se vedno bolj izpopolnJHJe, svoje nazore deloma modificira in obenem tudi precizira; v tem zmislu je izšlo delo „Beiträge zur Morphologie des Dinarischen Gebirges".
Tudi o kraških jamah imamo vse polno del in raziskovalcev, žal, da mnogi teh nimajo onega spoznavanja in obzorja, ki bi ga pri takem delu želeli. Referent pravi, da so mnogi raziskovalci kraških jam, kakor Perko in Miihlenhofer, Grundovi teoriji zelo nasprotni, pravi, da imajo kot raziskovalci veliko spretnost, da pa poznajo kraško literaturo samo deloma. V drugih strokah smo še jako zaostali, ker se sami premalo brigamo za svojo domovino. Novejših del nimamo. Seidlovo „Podnebje Kranjske" se konča 1. 1902, E. Mazelle popisuje klimo Trsta, podnebje Istre je obdelal N. Krebs. Beck v. Mannagetta raziskuje v botanično-geografičnem smislu rastlinstvo kraških dolin in Trnovskega gozda, nam podaja sliko rastlinskega razvoja v izhodnih Alpah in izkuša določiti mejo med sredozemskim, ilirskim in srednjeevropskim rastlinstvom. Nekatere manjše razprave se pečajo s posameznimi rastlinskimi skupinami naših krajev. Etnografija je pri nas tudi še v povojih. .Jireček opisuje Romane in Slovane v Dalmaciji z zgodovinskega stališča, Murko jugoslovansko hišo, Dachler popisuje tipe kmetskih hiš v Avstriji in omenja tudi Kranjsko, Šašelj prinaša folkloristične stvari iz Bele Krajine, in najnovejše delo o Beli Krajini prinaša dr. Lokar. Na polju historičnega zemljepisa omenjamo Jaukerja, posebno važna pa je razprava E. Richter-jeva „Wissenschaftliche Mitteilungen aus Bosnien u. Herzegovina 1907".
Antropogeografija in gospodarska geografija sta pri nas še neznani in o trgovini, industriji in prometu v večjem merilu pri nas še govoriti ne moremo, ker še nimamo dotičnih šol in si moramo pravi trgovski slan šele ustvariti. Dr. Josip Cerk.
Grund A. Dr., Zur Frage des Grundwassers im Karst. Mitteilungen der k. k. geographischen Gesellschaft in Wien 1910, Band 53., No. 11 und 12.
Der Verfasser, bekannt in der Karstliteratur durch das Werk „Die Karsthydrographie" (Geogr. Abhandlungen von Penck, VII./3. 1903), sah sich in seinen „Beiträgen zur Morphologie des Dinarischen Gebirges" (ebenda, IX./3. 1910) veranlaßt darzulegen, daß sich das Dasein der Höhlenflüsse mit der Karstwassertheorie durchaus verträgt; in obiger Abhandlung ist er neuerdings auf den Gegenstand zurückgekommen, da inzwischen neue Ablehnungen seiner Theorie veröffentlicht wurden.
Die Opponenten geben das Grundwasser entweder nur im seichten Karst zu, weil hier die undurchlässige Unterlage des Kalkes nahe der Oberfläche liegt, oder sie negieren dasselbe im Karst überhaupt und führen alle hydrographischen Erscheinungen in diesen Gebieten auf die Existenz von Höhlenflüssen zurück.
Grund sagt nun, daß es neben den in Höhlen fliessenden Grundwasseradern noch engere, für den Menschen unpassierbare Spalten und Klüfte, ferner Schächte, die ebenfalls bis zum Grundwasserniveau mit Wasser erfüllt sind, gibt, und diese Flußhöhlen, Schächte und Klüfte bilden in einem homogenen Karstkalk ein zusammenhängendes Netz, in denen sich mit hydrostatischer Notwendigkeit ein Niveau einstellen muß, bis zu welchem alle Hohlräume des Karstes mit Wasser angefüllt sind.
Das Schwergewicht seiner Theorie lag daher vor allem auf diesem Niveau und seinen im Karst sehr bedeutenden Schwankungen. Daß die Zirkulation in den obersten Teilen dieses Netzes vielfach flußartig ist, habe er nie bestritten. Die Beobachtungen von fliessendem Wasser in benachbarten Höhlen in mehreren Horizonten besagen seiner Ansicht nach für die Karstgrundwassertheorie gar nichts, denn das sind nur die für die Sickerwasserzone oder für das Gebiet der Vertikalentwässcrung des Karstes typischen Erscheinungen.
Die verschwindenden Flüsse sinken nämlich dort, wo sie den Karstkalk hoch über dessen Karstwasserniveau treffen, nicht sofort senkrecht zu demselben hinab, sondern eilen diesem schräg abwärts zu, bald mit schwächerem, bald mit stärkerem Gefälle, mit Kaskaden, Wasserfällen und Stromschnellen. Die teilweise Abdichtung des Bettes mit der Sedi-mentführung des Flusses befähigt diesen eben, seinen Lauf in den Kalk hinein fortzusetzen.
In diesem Falle zeigen die Flüsse Unabhängigkeit von einander in der Höhenlage und in benachbarten Höhlen kann man tiefer eindringen, ohne auf Wasser zu stoßen.
Wenn daher behauptet wird, im Karste gebe es nur unterirdisches Flußwasser, während das Grundwasser im losen Material (Schutt, Schotter etc) vorkomme, so zeigt dies von einer sehr engen Auffassung des Hegriffes „Grundwasser".
Unter Grundwasser ist eben das in den Hoden eingedrungene Meteorwasser, sobald dieses die Vertikalbewegung des Einsickerns mit der horizontalen Bewegung zur Quelle vertauscht hat, zu verstehen, mag sich nun diese Bewegung in porösem oder in klüftigem Gestein, oder im Schotter, Sand oder in einer Breccie vollziehen, da nicht in diesem Material das Charakterisierende für das Grundwasser erblickt werden kann, sondern im meteorischen Ursprung und in der Herkunft aus Sickerwasser.
Dr. Grund bemüht sich in seinen Ausführungen durch scharfsinnige Argumente die Opponenten der Kartswassertheorie zu widerlegen, wozu er nicht selten mit großem Geschick ihre eigenen Gegenbeweismittel benützt.
Die interessanten und lehrreichen Ausführungen Dr. Grunds verdienen auch seitens derjenigen, die sich praktisch mit hydrotechnischen Fragen in den Karstgebieten beschäftigen, volle Beachtung, sie lösen manches scheinbare Hätsel der Karsthydrographie in sehr befriedigender Weise.
/. Sbrizaj.
M. Kišpatič, Pesek otoka Sušaka pri Lošinjn in njegov izvor. (Der Sand von Sansego bei Lussin und dessen Herkunft. Verhandlungen der Geologischen Reichsanstalt in Wien. Oktoberheft 1910, pag. 294—305).
Neumorno delavni mineralog in petrograf zagrebškega vseučilišča, profesor M. Kišpatič, je zasledil novo pot, ki vodi do spoznanja, kako je nastal pesek otoka Sušaka pri Lošinju v Adriji in poroča o svojem proučavanju v članku pod navedenim naslovom. Pri tem se odlični veščak dotika tudi vprašanja o postanku „rdeče prsti" (terra rossa), ki je značilno svojstvo posebnosti bogatega kraškega sveta. To je povod, da o Kišpatičevi študiji poročamo na tem kraju primeroma obširno.
Mali otok Sušak ima le 3 km2 površja. Kameneni temelj mu tvori apnik kredne tvorbe, ki je tudi na Krasu jako razširjen. Apnikova podlaga toliko da sega nad morsko površje. Na njej leži plast drobnega peska, debela 90 m. Iznenadeni se vprašamo, od kod je pač prišel ta drobni kremenjakov pesek s prhnešanimi apnikovhni zrnci in bleste-čimi luskicami bele sljude? Saj so vendar hrvatska in dalmatinska obal in takisto tudi pred njo ležeči otoki zgrajeni skoro zgolj iz apnikal Otok Sušak je vsled te sestave v svojem okolišu liki oaza v puščavi, je
istinita geološka znamenitost in uganka. Izkušali so jo rešili že mnogi geologi (Fortis 1. 1771, Lorenz 1. 1859, Marchesetti 1. 1882, Leo-nardelli 1. 1884, Stäche 1. 1888 in 1889, Salmojraghi 1907). Prvi, ki si je ustvaril pravo podlago za vsestransko razmotrivanjc vprašanja, je bil Salmojraghi (Sulla originc padanna della sabbia di Sansego, H. Inst. Loinb. d. sc. c lett., Milano 1907). Proučeval je s pomočjo sedanje inikropetrografske metode nelc pesek s Sušaka, nego tudi z več točk jadranske obali. Našel je, da se pesek z otoka Sušaka strinja po svoji rudninski snovi s peskom reke Po. Na temelju svoje preiskave se je Salmojraghi odločil za mnenje, da je Sušaški pesek nastal v dobi, ko je bila na mestu severne Adrijc še suha zemlja, ki jo je preplavljala reka Po, ko je tekla čez njo. Ker teče Po na precejšnjem prostoru preko kristalastih skrilavcev, je reka odnesla njih preperelo, nadrobljeno snov tja do Sušaka in jo ondi odložila. Jadranska trdna zemlja je odtlej greznila in morje jo je zalilo. Le nekateri oddelki so se izdržali. Tak oddelek je otok Sušak po mnenju italijanskega veščaka.
Kišpatič je čital Sal mojraghije vo razpravo, pa se mu ni zdela zadovoljiva. Slučajno bivanje v Kraljeviči (v Bakarskem zalivu) je bilo povod, da so njegove misli o tem vprašanju krenile na drugo, novo pot. Ondi se je njegova pozornost obrnila na kremenjakov pesek, ki ga zajemajo z morskega dna iz precejšnje globine. Nalagajo ga na ladje in oddajajo stavbenikom za zidanje. Čudno se je zdelo prof. Kišpatiču, da se nahaja kremenjakov pesek na zgolj apnikovi podlagi. V Bakarskem zalivu je polno podmorskih sladkovodnih studencev. Tik poleg enega izmed njih je zaloga peska. Kišpatiču je prišla misel, da donašajo pesek ti studenci, ki so pravzaprav izlivi podzemeljskih kraških vodotokov. Obenem se je spomnil, da je predstojnik mineraloškega muzeja v Zagrebu, dr. F. Tučan — sledeč pobudi Kišpatičevi — preiskal apnik in dolomit hrvatskega Krasa. Našel je v obojih kameninah priinešanih raznovrstnih rudnin, ki so v njih natrošeni v silno malih drobcih. Primes znaša le en odstotek; apnik, oziroma dolomit pa zalezeta vseh drugih 99°/o- F. Tučan priobči o svojih najdbah razpravo (v nemškem jeziku) pod naslovom „Die Kalksteine und Dolomite des Kroatischen Karstgebietes" v „Annales geologiques de la peninsule balkanique", ki izhajajo v Belgradu. V Kišpatiču se je zbudila tudi misel na Sušak. Šel je tja in je potem v Zagrebu proučil Bakarski in Sušaški pesek. Bilo je zamudno delo, motriti male drobce, ki merijo le 005 mm do 025 mm v premeru, in spoznavati, od katerih rudnin so. V ta namen morejo služiti le najsubtilnejša sredstva. V tem oziru prekašajo svetlobni žarki vse druge pomočke. Globok vlisk napravi na nas dejstvo, da nam svetlobni žarki, ki jih pošilja sobice, prinašajo ne le vest o kemijski sestavi ogromne solnčne oble, nego so nam obenem sredstvo, da moremo z njimi pretipati in prepoznati najdrobnejša telesca. Preiskava s polariza-cijskim mikroskopom je izkazala prof. Kišpatiču, da so drobci v Bakarskem in Sušaškem  pesku v popolnem soglasju od naslednjih rudnin:
kremenjak, več vrst živca, sljudc in amfibola, še drugi silikati, linionil in zastopniki drugih oddelkov rudninskega sestava, skupaj nad 22 rudnin. Dr. F. Tučan je proučil tudi kraško rdečo prst in spoznal, da je sestavljena natanko iz tistih rudnin, ki se nahajajo natroseni v apnikih in dolomitih kraškega sveta. Prav tiste rudnine pa sestavljajo Bakarski in Sušaški pesek.
Sedaj je bila notranja zveza premotrenih pojavov jasna, in sicer tako: izpodnebna voda (dežnica in snežnica) raztaplja apnik in dolomit ter odnaša raztopljeno snov, neraztopne rudninske primesi pa ostanejo na mestu in tvorijo rudečo prst, ki pa pokriva površje kraškega ozemlja. Odtod jo dežnica odplahuje in nanaša v lijaste „kraške vrtače" („kraske dolce", „kraške doline"), pa tudi v prepoke, ki preprezajo na vse strani kameneni temelj kraškega sveta. Po prepokah pride v kraške podzemeljske vodotoke in ti nesejo rudninske primesi do izliva v morje in jih ondi odlagajo zrno za zrnom še dandanes v Bakarskcm zalivu in pač tudi drugod. Prav tako so nanesli nekdaj Sušaški pesek. To se je zgodilo takrat, ko je ozemlje tega otoka bilo pogreznjeno pod morjem takisto, kakor vsa druga trdna zemlja, ki se je še v mlajši terciarni dobi prostirala na mestu sedanjega severnega dela Adrije. Pozneje pa se je otok dvignil izpod morja. Sledov dviganja sicer ni videli na otoku Sušaku. Pač pa je bil profesor Kišpatič že prej zasledil na otoku Bru-sniku (pri Visu), da se je ta otok v najnovejši dobi dvignil izpod morja. Opazovanja, ki so ga privedla do tega spoznanja, je obrazložil v razpravi: »Prilog poznavanja vertikalnog gibanja jadranskog morskog dna". Rad jugoslovanske akademije znanosti 1890. F. S.
Kreidl Alois Dr.-Regen Johann Dr., Physiologische Untersuchungen über die Tierstimmen (Stridulation von Gryllus campestris), IV. Bericht der Phonograinmarchivkommission der kais. Akademie der Wissenschaften in Wien, 1905.
Regen Johann Dr., Untersuchungen über den Winterschlaf der Larven von Gryllus campestris Ij. Zoolog. Anzeiger, Band XXX., Nr. 5, 1906.
Regen Johann Dr., Das tympanale Sinnesorgan von Thaninotrizon apterus Fab. <? als Gehörapparat experimentell nuc/igwiesen. Aus den Sitzungsberichten der kais. Akad. der Wissenschaften in Wien, Mathem.-naturw. Klasse; Band CXVII., Abt. III., Oktober 1908.
Regen Johann Dr., Kastration und ihre Folgeerscheinungen bei Grgl-lus campestris L. I. und II. Mitteilung. Zool. Anzeiger, Band XXXIV., Nr. 15, 1909 und Band XXXV., Nr. 14/15, 1910.
Heyen .Johann Dr., Untersuchungen über die Atmung von Insekten unter Anwendung der graphischen Methode; Pflügers Archiv, Band 138., Bonn 1911.
Slovenski prirodopisec dr. Ivan Regen, gitnn. prof. na Dunaju, je raziskava! že za vseučiliških študij čvrčala ravnokrilcev ter objavil o tem predmetu temeljito razpravo: Neue Beobachtungen über die Stridu-lationsorgane der saltatoren Orthopteren; Arbeiten aus den zoolog. Instituten zu Wien, Band XIV., Heft 3., 1903.
Čvrčalo skakalcev, izvzemši saranče, je iz povprečne napiljene škripalke pod levim krilom, ki se tare ob ostro letvo na desnem krilu. Kri ko ve c (Gryllus campestris L.) ima na vsakem krilu spodaj škripalko, zgoraj letvo; vendar tare, kakor je dokazal Regen, le desno škripalko ob levo letvo. Čvrčalo lahko primerjamo nazobčani sireni, ki tareino ob njej kos kartona. Višino krikovčevega glasu, to je število zvočnih tresov v sekundi, sta izračunala Kreidl in Regen s fonogrami. Na plošči, ki je posnela krikovčevo čvrčanje, se namreč lahko izmerijo pravilni valovi, ki jih je bilo povprečno 4190 v sekundi. Krikovčev glas se giblje torej v bližini tona c5 ali ~
Preizkusila sta ta glas tako, da sta ga primerjela sc5 =4138 Gal-tonove piščali. Dokazala sta dalje, da giblje krikovec krili po 6—8 krat v sekundi navzven in navznoter, kar je isto, kakor bi strigel s škripalko v eni smeri 24—32krat v sekundi. Ker se tare na škripalki vsakokrat vsaj 131 zobcev, dobimo število tresov tudi takole: število tresov = 131 X 32 =4192.
Preleteče čvrčanje nastane, ker sozvočijo tenkokožnati oddelki kril, posebno „okence", „prekotno polje" in „plunka". Po ocenjevalčevem mnenju se je treba ozirati tudi na to, da se gibljeta krili; zakaj na ta način zaniše ves zrak, ki je nad gibajočimi se krili in pod njimi, kar znatno krepi glas.
V razpravici o zimskem spanju krikovčevih ličink nas zanima posebno dejstvo, da izločajo ličinke, ki so prezimovale dalj časa pri 0° C, na pokrovkah mnogo več črnega barvila kakor one, ki so bile črez zimo na toplem. Ta prikaz dokazuje z mnogimi drugimi vred, da zavisi barva živali prav močno od topline in podnebja, na kar se vse premalo ozirajo sedanji „biologi".
Kobilice imajo poleg čvrčal ob sprednjih golenih bobničasta čutila, ki smo jih smatrali kot slušala. Pri kobilici Thamnotrizon apterus Fab. o" je dokazal Regen s poizkusi, da ta čutila res prestrezajo zvočne trese. Čvrčeča samca se namreč vrstita (alternirala) tako, da odgovarja drugi med odmori prvega. Vrstijo pa se le oni samci, ki imajo
fc =
slušala, samci pa, ki jim je Regen odrezal slušala pod stegnom, so sicer glasno čvrčali dalje, a se niso mogli uglasiti.
Ogljikov dvokis (C02) vpliva na žuželke uspavajoče kot omamilo. Uporabljajoč ta plin je Regen izrezal krikovcem spolovila, da bi spoznal, v kakem razmerju so spolovila s čvrčali. Poizkusi pa niso pokazali bistvenih razločkov ined sklopljenimi in navadnimi živalcami.
Najzanimivejša in povsem izvirna je zadnja Regenova razprava o dihanju žuželk. S pomočjo precej sestavljenega dvoramnega vzvoda, čigar rameni sta si kakor 1:14, prenaša pisatelj dihalne gibe spodnjega zadka žuželk v navpični smeri povečane na sajast papir. Ker se giblje papir obenem z izmerjeno hitrostjo mimo pišoče konice, nastajajo na njem značilne krivulje, ki pojasnujejo jako natančno hitrost in način vdiha ter izdiha, sploh vsega dihanja na dotičnem zadkovem mestu.
Pisatelj je preiskal dozdaj samo štiri vrste ravnokrilcev, dva murna (Gryllus campestris L. 9 in Gryllotalpa vulgaris Latr. o"), eno kobilico (Decticus verrucivorus L. <?) in eno sarančo (Arcyptera fusca Pall. c?). Dih se začenja z aktivnim izdihom. Zadek se skrči s pomočjo mišičja in izžene zrak iz vzdušnic. Ko omlahnejo mišice, žuželka vdihava zrak pasivno, ker se zopet širi zadek vsled prožnosti zadkovih obročkov. Dihanje se vrši torej ravno obratno kakor pri človeku in pri sesalcih, ki vdihavajo aktivno, a izdihavajo pasivno.
Vendar nam priložene krivulje še ne podajajo jasne slike o splošnem dihanju zgoraj omenjenih ravnokrilcev. Regen sam priznava, da dihanje ne izpreminja zadka samo v navpični, temveč tudi v prečni in podolžni smeri. Tudi se ne širijo vsi zadkovi obročki enako. Vzdušnice posameznih telesnih obročkov vezeta dve podolžni cevi; kdo ve, se li med dihanjem ne preliva zrak iz zadka v oprsje in obratno?
Velike iznajdljivosti in marljivosti bo treba, da se dokaže medsebojno razmerje vseh navedenih činiteljev in da se načrtajo končne dihalne krivulje. Prepričan sem, da premaga pisatelj vse težave ter nam poda v kratkem znanstveno jasno sliko o dihanju žuželk.
Prof. Leopold Poljanec, Maribor.
Jul. Glowacki, Die Moosflora der Julischen Alpen. Abhandl. d. k. k. zoolog. botan. Gesellschaft in Wien, Bd. V., Nr. 2, p. 1—48, Jena 1910.
Ein wertvoller Beitrag zur Kenntins der .Moosflora der Julischen Alpen. Die sorgfältige Zusammenstellung basiert auf des Verfasser eigenen Funden, den Aufsammhmgen von Krupička und Safer und den Fundortsangaben, die namentlich in den bryologischen Arbeiten Sendtners, Juratzkas (publ. von Brei dl er und Förster), Limprichts und Müllers (in Rabenhorst Kryptog.-Flora), Wall-nöfers und Loitlesbergers angeführt werden. Auch ein die Moose Krains, der Julischen Alpen und des Gebietes von Görz behandelndes Manuskript des hervorragenden Bryologen J. Breidler war dem Ver-
fasser zur Verfügung. Ein Paar diesbezügliche Publikationen hat Verfasser übersehen. Es sind dies K. Dcschmanns Notiz im 2. Jahresh. d. Ver. d. krain. Landes-Museums 1858, A. Müllners Beiträge zur Moosflora Krains in Argo, Zeitschr. f. Krain. Landeskunde II. Jahrg. (1893) und S. Rob iS, Kranjski mahovi in Izve s tj a muzej, društva za Kranjsko, let. III. (1893). Die in letzterer Arbeit auf das Gebiet der Julischen Alpen bezugnehmenden Funde sind jedoch zumeist berücksichtigt, da dieselben von Juratzka und Breidler, welche durchwegs die von Robič (und auch von Safer) gesammelten Moose bestimmten, in ihren Schriften registriert wurden.
Die Gesamtzahl der publizierten Formen beläuft sich auf 565 Arten mit 132 Varietäten. Hievon entfallen auf die Lebermoose 110 Arten mit 14 Varietäten, auf die Gattung Sphagnuin 14 Arten mit 10 Varietäten und auf die Laubmoose 441 Arten mit 108 Varietäten.
Neu beschrieben werden Orthotrichum tomeniosum Glow. vorkommend bei der Roten Wand auf dem Mangart; Bnjum carniolicnm G low., von Krupička bei Studorf in der Wochein und vom Verfasser im Trieglavgebiete auf dem Kredarica-Rücken, auf der Konjska planina und auf Malopolje gesammelt; Distichium capillaceiim (Sw.) Br. cur. var. gibba Glow., ziemlich verbreitet, namentlich an der Prcdilstrasse zwischen Ober- und Mittelbreth und auf der Somdogna-Alpc; Barbula corwoluta Hdw. var. propagulifera Gtow., entdeckt bei Canale und Brachgthecium rivulare Br. eur. var. striatum Glow., aufgefunden in einem Sumpfe auf der Luscharialm bei Tarvis. Sehr willkommen wäre es, wenn der II. Verfaßer Belegexemplare dieser Novitäten sowie Dou-bletten seiner Funde überhaupt im Moosherbare des krain. Landes-museums hinterlegen würde.
Da ich mich seinerzeit auch eingehend mit der Moosflora Krains beschäftigt habe, wäre ich in der Lage für viele der in der Rede stehenden Abhandlung publizierten Arten weitere krainische Standorte anzuführen. Doch soll dies gelegentlich an anderer Stelle geschehen. Der Vervollständigung wegen sei hier nur jener wenigen aus dem behandelten Gebiete bekannten, dem Verfasser aber entgangenen Typen gedacht und einiger zum Teil wenigen verbreiteter Arten Erwähnung getan, die Verfasser für Krain gar nicht oder nur von vereinzelten oder nicht näher präzisierten Standorten verzeichnet.
Von den auch im Gebiete der Julischen Alpen nachgewiesenen, vom Verfasser übersehenen Arten wären folgende zu nennen:
Spliagnocoetis communis Nees. — Zwischen Sphagnen auf den Hochmooren der Ribšica (Deschmann 1. c. 85).
Sphagnum compactum Brid. — Auf den Hochmooren der Ribšica (Müllner 1. c. 37).
Splachnum ampiillaceum L. — Auf dem kleineren Moore der Ribšica (Deschmann 1. c).
Bi nuni uliginosum (Bruch) Bryol. cur. — Auf nassen, versandeten Plätzen bei Mojstrana (Deschmann Exsicc. Mus.-Herb.).
Bnjum Funkit Schwägr. — Auf sonnigem, sandig-kalkigem Boden bei Stenge im Wocheinerthal (!).
Myurella Careyana Sulliv. — Wurde von mir im Jahre 1884 an schattigen Kalkfelsen beim Rotweiner Wasserfall aufgefunden. Es scheint dies der einzige im Gebiete der Julischen Alpen bisher nachgewiesene Standort dieses zierlichen, bis zum Jahre 1871 nur aus Vereinigten Staaten von Nordamerika und Canada bekannt gewesenen Mooses zu sein.
Nach Müllner 1. c. p. 36 kommt ferner in Oberkrain auch Fabronia octoblepharis (Schleich.) Schwägr. vor, ob aber im Bereiche der Julischen Alpen, ist aus der allgemein gehaltenen Verbreilungsangabe nicht ersichtlich.
Von den obbezogenen zum Teil weniger häufigen Arten seien genannt:
Sauteria alpina Nees. — Unter der Skrbina, 1800 m (I).
Neeslella rupestris (Nees.) Schiffn. — Krmatal, 1200 m (!).
Hypenantron Ltndenbergianum (Corda). — Peklo unter der Rja-vina, ca. 2200 m (!) und unter dem Veliki Draški, ca. 2100 in (!).
Riccardia palmata (lledw.) Lindl). — Bei Nesseltal nächst Weissenfeis (!).
Distichium capillaceum (S w.) Bryol. eur. — Črna Prst (!), Rodica (!).
DUtttchtum inclinatum (Ehrh.) Bryol. eur. — Unter der Skrbina (!)
Seligeria tristicha (Brid.) Bryol eur. — Beim Wasserfall Peričnik (Robič 1. c. 71); in der Pokljukaschlucht bei Görjach (Müllner 1. c. 35).
Seliyeria pusilla (Ehrh.) Bryol. eur. — Beim Ursprung der Savica in der Wochein (Müllner 1. c. 35).
Dicranum flagellare Hedw. — Rodica, 1900 /;/ (!).
Ftastdens brynides (L.) Bryol. eur. — An Kreidequellen bei Mojstrana (Deschmann Exsicc. im Mus.-Herb.); Radmannsdorf, Rotweinfall und Peričnik (Müllner 1. c. 35); Feistritzfall (Berroyer in .1 ur a t z k a Laubmoosfl.).
Tortella tortuosa (L.) Limpr. var. fragilifolia (Jur.). Am Lubnik bei Bischof lack, ca. 800 m (!).
Barbula reflexa (Brid.) Brid. — Im Wocheinerlal bei Nomenj (!).
Torlula norvegica (Web. fil.) Lindb. — Am Vršič im Sattel zwischen der Mojstrovka und dem Prisanek (Robič 1. c. 73).
Racomitrium canescens (Weis.) Brid. — Rotweintal (!).
Orthotrlchum speciosum Nees. — In der Wochein (Müllner 1. c. 35).
Splachnum sphaericum (L.) Sw. — Auf dem kleineren Moore der Ribšica (Deschmann 1. c. 85, Müllner 1. c. 35).
Leptobryum puriforme (L.) Sc h i m pr. — Bei Kronau (Robič in lit.).
Plagiobryum Zierii (Dicks.) Lindb. — In der Pokljukaschlucht (Müllner I. c. 35) und am Vršič im Sattel zwischen der Mojstrovka und dem Prisanek (Robič in lit.).
Bryum compactem (Hornsen.) Schimpr. — Auf der Rodica, ca. 1800 m (!).
Bryum turbinatum (Hcdw.) Schwäger — Mimik, am Aufsliege zum Mangart (Müllner 1. c. 35).
Bnjum cirrhatum Hoppe et Hönisch. — Auf der Črna prst (!) und unter dem Konjski vrb (!).
Bryum erythrocarpum Schwäger. — Bei Veldes (!) und Stein-büchl (!).
Bryum pallescens Schleich. —Unter der Črna gora ober Woch.-Feistritz, ca. 1500 m (!) und am Hoč bei Zarz, ca. 1450 m (!).
Bryum inclinatum (S w.) Bryol. eur. — Bei Lancovo nächst Radmannsdorf (!) und im Siebenseentale, ca. 1800 m (!).
Milium stellare Reich. — Beim Ursprung der Wocheiner Feislrilz (Deschmann Exicc. Mus.-Herb.) und im Fišnicalal (Exiscc. Mus.-Herb).
Milium hornum L. — Pokljukaschlucht (Müllner 1. c. 36).
Milium affine Bland. — Bei Krainburg (Robič in lit.).
Amblyodon denlbaius (Dick.) P. B. — Auf feuchtem Konglomerat beim Wasserfall Peričnik (Kobič 1. c. III).
Meesea trichodes (L.) Spruce. — Beim Wasserfall Peričnik (Müllner 1. c. 36); bei den Weissenfelser Seen (Deschmann Exsicc. Mus.-Herb.).
Bartramiu pomifornis (L.) Iledw. var. crispa (Sw.) Bryol. eur. — Črna gora ober Wocheiner-Feislritz, 1500 in (!).
Philonotis fontnna (L.) Brid. — In der Pišnica bei Kronau. (Robič in lit; Müllner 1. c. 36); Unterrotwein (Müllner 1. c).
Timmia norvegica Zett.   —   Močile bei Kronau (Robič 1. c. 112).
Timmia austriaca Ildw. — Unter der Skrbina, ca. 1900 m (!); bei Krainburg (Krupička in Rabenh. Kryptog.-Fl. IV. 2. 586).
Buxbaumia indusiata Brid. — Auf der .Jelovica (Müllner 1. c. 36).
Cathartnea angustata Brid. — Beim Ursprünge der Wocheiner Feistritz (Müllner 1. c. 36); am Luschariberg (Breidler in Rabenh. Kryptog.-Fl. IV. 2. 597).
Polytriclium alpin um L. — Unter dem Konjski vrh, 1400 m (!) und bei der Suha planina unter der Rodica, 1700 m (!).
Polytriclium commune L. — Auf der Ribšica und bei Rudno polje (Müllner 1. c. 36). Wird am Pokljukaplateau auch von Glowacki erwähnt.
Pogonatum urnigerum (L.) P. B. — Am Porozen (!) und za Črno goro am Wege zur Črna Prst (Müllner 1. c. 36).
Myurella julacea (Vili.) Bryol. eur. — An feuchten Felsen im Hotweintal, 700 m (!) und im Kottal, ca. 1000 m (!).
Anomodon longifollus (Schleich.) Bruch. — Močile bei Kronau (Robič in lit.).
Pseudoleskeela ratemdata (Brid.) Lindl). — Am Aufstiege zur Ravnička planina ober Wocheiner-Feistritz, ca. 1000 m (!).
Thuldium delicatulum (L.) Mitt. — Bei Nesseltal nächst Weissen-fels, ca. 900 m (!).
Isopierygiuin Muetteriimum (Schi m p r.) L i n d b. — Felswände bei Kropp (Müllner 1. c. 37). Prof. A. Paulin.
Mali zapiski.
/. Vurnik, podobar in c. kr. Konservator f. Dne 18. marca 1911 zjutraj ob 3. uri je priminul, 61 let star, v Radovljici mož, ki je bil na Kranjskem prvi tektonični plastik. Bavil se je tudi s kipi; a pretežna večina njegovih umotvorov, ki pripovedujejo o svojem stvoritelju, je tektonična. Na tem polju ni imel tekmeca, ne za kamen, ne za les, ne za druge plastiške snovi. Glede kipov je imel tekmecev z ozirom na zasnovo, ospbito „moderno" zasnovo, ne pa z ozirom na tehniko. V svoji preveliki skromnosti je skrbel mnogo bolj za to, da se o njegovih umotvorih ni govorilo, nego za svojo reklamo. Navzlic vsemu temu se je pa zavedal svoje moči in svojega znanja na tem polju. Nadvladal je vse zgodovinske sloge z občudovanja vrednim poznanjem vseh detajlov, bistvenih in nebistvenih, tektoničnih in ornamentalnih. Če je šlo za prilagodenje posamičnih delov (n. pr. tabernakelnov) starejšim še dobro ohranjenim cerkvenim opravam, je bil Vurnik mož, ki je s čudovito gotovostjo pravo pogodil. Seve, bil je od mladih nog pri svoji stroki, a ne brezuspešno. V prvi vrsti je služil cerkveni umetnosti. Za ta svoj specifikum pa ni pro-učaval samo knjig o cerkveni umetnosti, ampak vse povprek, govoreče o umetnosti, osobito o plastiki. Ko sem prišel 1. 1903. k njemu, me je presenetil z obvestilom, da je mojo knjižico o Klingerjevem Beethovenu takoj naročil in preštudiral; to je bilo samo nekaj dni potem, ko je bila prišla na svetlo. Menda je bil to edini Kranjec, ki jo je res prebavil, navzlic temu, da obdeluje posameznost posameznega umetnika. — Pri svojih novih osnovah se je sicer nepremakljivo držal bistvenih znakov slogovih, a vse delo je bilo vedno osupljivo izvirno, prikladno svojemu osredju. Ne bom navajal množice oltarjev, tabernakelnov in dr. (na Brezjah, na Bledu in drugod), ampak omenim le izvirni nagrobni spomenik duh. svetniku Jerebu v Zasipu, pri katerem je zvezal starokrščanske embleme in simbole z modernimi oblikami. Živega so mnogo premalo poznali in ga uvaževali. — C. kr. centralna komisija ni mogla bolje
15
izbrati konservatorja za II. sekcijo, nego tega moža, ki je bil njej in naši umetnosti najboljša opora. Težka je izguba, ki je zadela Kranjsko s smrtjo tega izbornega človeka. — Have, pia anima! Mantuani.
Akad. slikar Ivan Grohar f- Dne 4. maja 1911. je ustavila nemila smrt moža, ki je ravnokar hotel nastopiti novo pot nakvišku. Ivan Grohar se je preselil na lepše livade v stalno stanovanje, kjer ne bo več doživel tako mnogostrokih razočaranj in neuspehov kakor na domači zemlji.
Narodil se je v Sorici na Gorenjskem 1. 1867. Bil je sin krepkega gorenjskega kmeta. Vdal je svojemu nagnenju in se posvetil umetnosti. Učitelji so mu bili osobito Bradaška v Kranju, Milanesi v Zagrebu, Schwab v Gradcu, Ažbe v Monakovem: torej prvi in zadnji učitelj mu je bil domačin. To se pravi, vkolikor se da nad vladanje tehnične strani naučiti. Razen tega se je pa sam učil po glasovitih mojstrih; med modernimi mu je bil takrat na vrhuncu svoje slave stoječi Boecklin nekak obču-dovanec. V Monakovem je stopil Grohar z razhojene ceste, hoteč na svojo roko prekoračiti preraščeno ledino. Glavno orientacijo je pač obdržal. Ko je pa imel priti do gostoljubnih hiš, je izgrešil detajlno smer in je dospel navadno neopazen mimo njih v pustinjo. In seme, ki ga je sejal, ni vzklilo. Zemlja ni bila še pripravljena. „Moderna" umetnost nima pri nas še prepotrebnih zgodovinskih korenin, nima prave hrane. In tako tudi naš Grohar ni imel hrane, niti telesne, niti duševne. A navzlic temu ni omagal. Poizkušal se je uveljaviti potom razstav. Na prvi slovenski umetniški razstavi (1900) je bil zastopan s 7 slikami. Na drugi (1901) je imel 12 slik-modernih. Bilo je mnogo obetajoče brstje. To je ponesel 1. 1904. tudi na Dunaj. Tam je mnogo pripomogel, da so slovenski umetniki priredili razstavo v Miethkejevem salonu. Da so nastopili združeni pod znakom „Sava", je ponajveč Groharjeva zasluga, ki je z vso vnemo predlog piscev uveljavil, da naj se nazivajo po reki, ki velja za vso Kranjsko. Na Dunaju je tudi dve sliki prodal. To je bil skromen materialen uspeh, ki ga je glede moralnega pustil na nejasnem. Še isto leto je razstavil več slik v Belem gradu, 1906. v Sofiji, 1907. v Trstu, 1908. v Krakovu, v Varšavi in v Benetkah. Leta 1909. smo videli na I. umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu 14 slik od Groharja, ki je bil tudi član juryje. Leta 1910. je bilo na III. umetniški izložbi v Jakopičevem paviljonu 7 Groharjevih slik. A materialni uspehi so zastajali za najpohlevnejšimi nadami. In Grohar ni obupal. Za 1. 1911. je priporočal deželni umetniški svet na predlog piscev deželnemu odboru, da naj da Groharju potni štipendij z nalogo, da gre za šest mesecev v Italijo v svrho prostih študij. To se je izvršilo.
Neverjetno je, koliko načrtov se je porodilo v njegovi duši, ko je izvedel, kaj se namerava. Pripovedoval je piscu teh vrstic, katera mesta misli posetiti, kako pot ubrati, kje zvez iskati in osobito kaj bo vse naslikal. Pripravil si je paleto in čopič — a ravno na višku teh priprav izvjla mu je nemila smrt stanovske znake : danse macabre — smrtni
Tab. VII.
IVAN GROHAR.
ples — je pri kraju. Ali se bo javnost — umetniki in občinstvo — ob tem slučaju kaj naučila? Groharju pa bodi blag spomin! Mantuani.
Poročila c. kr. centralne komisije na Dunaji o Kranjski. Postojna, rimski grobovi. C. kr. okrajni komisar dr. Andrejka poroča, da so pred 3 leti odkrili na parceli 207 pet rimskih grobov; najdbe so izročili ljudski šoli.
Dražgošc nad Škof jo Loko, restavriranje farne cerkve. C. kr. ministrstvo za bogočastje in nauk je dovolil 500 K podpornega obroka za restavriranje oltarjev in prižnice v farni cerkvi.
Gosteče blizu Škofje Loke, restavriranje podružnice. Konservator Franke poroča, daje slikar Sternen preslikal prezbiterij podružnice v gotiškem slogu; slike se dobro ujemajo s celotnim vtiskom vse notranjščine. Popravljanje cerkve se bo nadaljevalo.
Bodešče pri Bledu, freske v podružnici. Slikar Sternen poroča, da je odkril freske v notranjščini prezbiterija. Na mrežastem svodu je naslikan Zveličar, obdan od evangelistov in angelov, ob stenah v ločnih poljih so naslikani kipi svetnikov in pod njimi stoječi apostoli. Najbolje ohranjena je podoba- ob notranji strani slavoloka, ki kaže dvanajstletnega .lezusa v svetišču. Figure so deloma slabo ohranjene, ponekod sc vidijo le obrisi in spodnja barvna plast. Slike so sirovi kmečki izdelki, najbrž iz konca XV. stoletja. Centralna komisija predlaga državno podporo, da se osnažijo freske.
Sel o pri Ljubljani, št uk a ture v državni kobilarni. Konservator Franke poroča, da je v prvem nadstropju častniške hiše več sob na stropu okrašenih z lepimi, izvrstno ohranjenimi štukalurami iz srede 18. stoletja. Strope nameravajo prezidati, zato je izposlovala centralna komisija, da se štukature ohranijo in osnažijo. Ker so leseni stropniki strohneli, je treba sneti štukature in jih zopet vzidati, ko bodo vloženi novi stropniki. Ta dela se bodo vršila po natančnem od centralne komisije odobrenem načrtu. Tako bodo štukature ohranjene, le okvire štukatur bodo po starih vzorcih nanovo naredili.
Brunik, fara Hadeče, restavriranje oltarnih slik. Centralna komisija odobrava načrt za restavriranje zanimive oltarne slike iz 18. stoletja.
Ljubljana, rimske najdbe. Dopisnik dr. Schmid poroča, da so našli pri kopanju temelja Mayerjeve hiše na oglu Franca .Jožefa ceste in Beethovenove ulice kos bronastega pasu1. Pri zidanju nove ljudske šole na Prulah so izkopali zelo poškodovan rimski mlinski kamen.
Ljubljana, stari „lontovz". Deželni odbor kranjski poroča, da ne bode dal podreti starega Iontovža.
Ljubljana, Tržaška cesta, Kongresna lopa. Dopisnik dr. Svoboda poroča, da je šesterokotna kongresna lopa, ki sojo zgra-
1 V poročilo centralne komisije se je vtihotapila tiskovna pomota; namesto „Giebelbeschlag" beri „Uürtelbeschlag".
dili v spomin na ljubljanski kongres 1. 1821., v zelo slabem stanju. Centralna komisija se trudi doseči, da jo popravijo.
Gor o peč pri Ihanu, restavriranje podružnice sv. Miklavža. Ministrstvo za bogočastje in nauk dovoli 825 K kot povračilo za stroške dovršene restavracije te cerkve.
Mirnapeč, prezidava farne cerkve. Cerkev je iz romanske dobe, a ladjo so v baročnem času povsem izpremenili. Zvonikova streha je iz začetka 19. stoletja. Ker je cerkev premajhna, jo je treba razširiti. Zato dovoli centralna komisija, da se podere ladja in izpremeni zvonikova streha, toda poprej se morajo stene cerkvene ladje preiskati, če so se ohranile kake freske; ostati morajo gotski obloki prezbiterija in zvonikovo steblo iz romanske dobe. Da bi prizidali še prečno ladjo, se zdi centralni komisiji neprimerno za vaško cerkev.
Mače pri Preddvoru, osušitev podružnice. C. kr. mini-sterstvo za bogočastje in nauk dovoli 260 K podpore za osušitev cerkve, ki hrani zelo zanimive freske iz srede 15. stoletja.
Sv. Primož nad Kamnikom, podružnica, restavriranje fresk v podružnici. Centralna komisija potrdi z nekaterimi izpre-membami predloženi načrt /.a restavriranje fresk, ki jih je deloma naslikal Elija Wolf (1592).
Radovljica, povišanje zvonika pri farni cerkvi. C. kr. ministerstvo za bogočastje in nauk je nakazal 2500 K kot drugo polovico državne podpore za povišanje zvonika.
Rad o bova vas pri S tiči ni, izkopavanja. Tu je dala lani kopati vojvodinja meeklenburška; našli so dvoje sulic, dva lonca in več koralastih kroglic. Lonca sta bila do vrha napolnjena z neko črno tvarino.
Iz „Mitteilungen der Zentralkoinmission f. Kunst- u. historische Denkmale," Januar, februar, marc 1911. 71/. Pa j k.
Iz spominov nn lahotno leto 1817. Tega leta je bila, tako pripovedujejo ljudje, kakor drugod po Kranjskem, tudi v Adleški župniji prav huda lakota. Tribuške žene in dekleta so neki, ko so prihajale v Adlešiče na velikonočno izpraševanje, kar šiloma jedle svinjsko kuho, ki so polagali prascem. Zatorej so jo morali skrivati pred njimi. Ljudje so mleli tudi oružene „klasunce" I. j. turšične štore, in pekli iz le moke kruh. Za to so jim nadeli potem sosednji Podzemeljčanje ime „Klasuncarji": s tem jih še dandanes dražijo. A Adlešičani jim niso ostali dolžni in so jim nadejali priimek „plevarji", češ, da pšenico prodajajo, a iz plev delajo in peko kruh. /. Saše/j.
Kako nastajajo včasih krajevna imenu. V župniji Adlešiči sta dve občini: Adlešiči in Tribuče. Med obe občini pa sega občina Griblje, in sicer med vasmi Bedenj, Dolenjci, Fučkovci. Kako da je ta prav ozki prostor prišel pod Griblje, kamor je pol ure hoda, si ne vem raztolmačiti. Ta prostor je bil dolgo časa ncobljtideu.   Šele pred kakimi 40 leti si je
postavil na njem svojo kočo osobujnik Peter Kralj. Novi priselnik je bil za časa Pija IX. papežev vojak, zato so mu nadeli priimek „Papez". Ker pa prostor, na katerem si je bil postavil kočo, do tja ni imel irnena, so ga začeli imenovati ,.Rim", češ, papež prebiva v Rimu. In tako je postal Peter Kralj — Papež v Rimu. To ime je ostalo, in dandanes pišejo že splošno »Rim* kol krajevno ime. /. Sašelj.
Hadovljica, a ne Radolica. Ko so se leta 1896. Gorenjci po časopisih potezah za to, da moramo pisati Radolica, a ne Radovljica, sem v »Planinskem Vestniku" (II., 74—75) dokazal, da je ime Radovljica raz jezikoslovno stališče edino mogoče in edino pravilno. Ko sem kmalu nato prišel v Radovljici v družbo omikanih gospodov, so mc hoteli kar raztrgati zaradi moje trditve, ki se je zdela vsem smešna. Za moje jezikoslovne dokaze niso bili dovzetni, drugih pa imel nisem. V današnji „Carnioli" nam pa podaja g. dr. Kovač na 168 str. zanimiv zgodovinski dokaz, da je moja trditev resnična. Ondi navaja namreč, da piše urbar blejske graščine iz leta 1602—5: „Radmannslorff", v Radoulizy. -lasno je torej, da so tudi okoli Bleda še pred tristo leti govorili: v Radovljici, a ne v Radöiici ali Rädolici. Fr. L.
Požar n Tržiču 1811. Tržiški župnik Valentin Prešeren poroča s pismom 16. aprila 1811 ljubljanskemu škofu Antonu Kavčiču o strašnem požarju, ki je po noči 30, marca 1811 upepelil velik del Tržiča (151 hiš, več ko sto delavnic in hlevov) in uničil življenje 73 osebam. Pismo se glasi doslovno: „Euer Bischöflichen Gnaden l Hochwürdigst gnädigster HL. H— Ordinarius! Euer Bischöfl. Gnaden werden von der letzthin all-hier ausgebrochenen Feuersbrunst gewieß allerhand Sagen gehört haben, welche alle, wie es bey derley Vorfällen gewöhnlich ist, gewieß nicht das Gebrege der Wahrheit haben; der Drang der Umstände, die sich in eins zusanienhäuften, wehrten mir unbediengt ineine Pflicht zu erfüllen und Euer Bischöfl. Gnaden eine nähere Nachricht davon zu erlheilen. Ks war eben der 30. März in seiner begonnenen 1—" Stunde nach Mitlernacht, wo alles im tiefen Schlummer rubele, als im oberen Ende des Marktes im Zainhammer des Nagelschmied-Gewerken H— Math. Klander das Feuer ausbrach. Von allen Seiten strömmle das erschrockene Volk alsogleich herbey, um das drohende Unglück in seiner Quelle zu ersticken, allein der heftige Nord-Sturmwind, welcher den vorigen ganzen Tag und diese Nacht größlich wüthete, trozte' aller Mühe und Arbeil. und allen Feuer-Löschanstalten, und zeigte bald seine monarchisch grausame Herrschaft über die unglücklichen Bewohner, denn in einer Zeit von 3/t Stunde standen 151 Häuser, und mehr als 100 Werkstätten und Stallungen in hellesten Flamen, und binnen 2 Stunden lagen sie auch alle zum Teil schon in Deretschen, jede Rettung des Vermögens war unmöglich, und der ins Haus gieng. um den Rock zu hollen, ist gewieß auch in der schaudei vollen Schutt begraben worden. — Ich überschick*1
im Anbuge Euer bischöfl. Gnaden einen Auszug der 73 Verunglückten aus dem hießigen Ffarr-Todtenbuche, welche alle theils in dem Feuer verbrannten, daß man kaum die Menschheit erkannte, theils aber im Rauche erstickten, und auf dem Freithofe einen jämerlichen und herzbrechenden Anblick gewährten, theils aber später darauf einige Tage verschieden, da dem äußerlichen sehr schmerzliehen Brande, der innere das Leben raubte. — Das Weinen, Wehklagen, und das bis an die Verzweiflung glänzende Heulen des Volkes war, und ist unbeschreiblich, welches den Genuß des Osterlames mit den heißesten Traunen mischte, und sich nicht trösten ließ, weil soviele derjenigen nicht mehr sind; Wohlthätige Menschenfreunde haten durch Zuthun ihrer geistl. Obern zum Theil die Trähnen der beißweinenden getrocknet, da sie beträchtliche Vorräthe an Viktualien hieher zur Vertheilung sendeten. Die Stadt Krainburg samt unsern H— Dechant hat sich vorzüglich nachbarlich hervorgethan, der H— Pfr. von Naklas und von St. Martin unter Großkahlenberg habenen schöne Hilfe geleistet. H— Pfr. von St. Georgen im Felde, von Predaßl, und der H'— Kurat von Primskau, haben mit ihren, und den Gaben ihrer Gemeinden viele hießiege hungriege gespeiset, HL- Pfr. von Vigaun und Rodain haben großmiithige Beyträge geliefert, und noch höre ich, daß von mehr andern Orten thätige Beweise der Hilfe, denjenigen einzulaufen haben, die theils von der Feuersbrunst beschädigt, noch gefährlich krank da liegen, theils aber in ihrer Armuth über Berge mit ihren naßen Augen blicken, wocher ihnen die Hilfe zukome und die das .loch viel leichter tragen, wen sie des Mitleidens anderer an sich gewahr werden; Indem ich Euer bischöfl. Gnaden um Verzeihen bitte daß ich so lang kindlich aus (kn* Völle des Heizens in gedränkter Eile geschrieben habe ich die hohe Ehre mich mit gränzen-loser Hochachtung zu nennen.
Euer Bischöfl. Gnaden unterthänigster Diener Valentin Prescbern, Pfr. Neumarktl, den 16. April 1811.
Francoski Intendant za Gorenjsko Baselli se je že 1. aprila 1811 obrnil pismeno do škofa, naj zaukaže cerkveno nabirko za nesrečnike. Pismo se glasi:
Laibach den 1. April 1811 Nr. 915. Mein Herr Bischof! Zwischen den 29. auf den 30. März brach in dem Markt Neumarktl ein so schräk-liches Feuer aus, welches durch den starken Wind in der Wuth unter-stüzt denen unglücklichen Bewohnern nicht einmal soviel Zeit gönnte, um ganz ihr Leben sichern zu können, soviel bis nun in Erfahrung gebracht wurde, sollen über 80 Personen ein Raub dieser Flammen geworden seyn.
Daher babe ich die Ehre, Sie mein Herr Bischof zu bitten, durch lie Landgeistlichkeit die Insassen zur augenblicklichen Hilfsleistung aufzumuntern, indem ich unter einem die Brandsaiiilung durch den Bezirksrat   einleite.  leb habe die Ehre, Sie Herr Bischof, meiner aus-
gezeichneten  Achtung  zu   versiehein.   Der   Intendant   von Oberkrain Baselli mp.
An H. Bischof zu Laibach"
(Arhiv. kn. šk. ordinariata v Ljubljani, fasc. Tržič.) V. S.
Popravki in dodatki k razpravi o Šašljevih Bisernicah iz belokranjskega narodnega zaklada. Str. 1744 balati je treba izvajati iz nemškega .Ballwerfen', metati lopto in potem sploh metati, str. 17423 buta je italijanska beseda ,botto': udarec, strel, razpok, padec. Kakor poinenja ,bunka' najpreje ,udarec' (srvn. bunken, punken: schlagen stoßen, in potem posledico udarca, ,bulo': tako pomenja tudi ,buta' najprej ,udarec' in potem ,bulo'. Ženski spol in ,u' namesto ,o' je dobila beseda z oslonom na besedo ,bula'. str. 17423. izbriši: cansati, str. 1746. degmant: AdAfin«, gen. tidaunvTni, <>. str. 1744. dižtna iz gr. Oilyua, ro: vzorec, primer, dokaz, znak. (V novi grščini se izgovarja        kakor T in za i-jem prehaja v slovenščini ,g' v ,ž'). str. 17511 čitaj: fattucchiäre, m. fattaochiare. str. 17515. fuija, /urlati je treba izvajati iz ital. furia; furiare: jeziti se, razgrajati, hiteti. ,i' se je izpremenil v ,l' po primeru: it. schiatta: slov. šklata. str. 2947. grocelj je nastalo iz* gro(h)ot-i.ci.-h>. str. 29511 čitaj ittv&Ofitjr nam. in. str. 29510. keliti se izvajamo iz srvn: kein, kein, kolu, köln, kellen, kollen, quälen: stiskati, daviti; trpinčiti, močili, trapiti, nadlegovati.  Kdor se trpinči, ta izkrivlja obraz radi bolečine, str. 29514. kij up se ima izvajati iz predloga: kt in ,ljubiti', ki se nahajati v srhrv.: sljübiti se, sljubini se: zvezati se; priljubiti se, priljubi se: prilega se, stika se. Na koncu besede se ,b' izgovarja kakor ,p'. str. 2964 kučica, butoriea se ima izvajati iz shr. kük -~ slov. kolk: skala, kup, hrib; torej kučica mala skala, mali kup ali hrib in v prenesenem zmislu ,sveženj' = butora. str. 29613. čitaj lonica m. lovnica. str. 29621. mazana je it. mezzana = polič. str. 2 9 622. miidača pomenja v shr. isto kar jajara', neka vrsta šljive: die Eierpflaume, prunus domestica = jajača. str. 296,7. nahrdati se. spada k glagolu hfdati: glodati, str. 296,,. nariiniti je shr. limiti -   kriiniti, runiin, krfinim: drobim, lomim. Isto velja za str. 29610 naskroniti, kjer je stopil ,o' na mesto ,u' kakor v besedah: poškica, Ježoš itd. str. 2965 od-pit je treba izvajati menda od ,piti, pijem', ker se iz čepa izliva pijača — solze trsa. str. 29713. ßo/ißvS, Böußvxoi, o; sviloprejka, svila (in potem vsaka preja), str. 2983, čitaj ,puto' mesto ,put'. str. 2989 razčaprati je isto kar raz-čapljati. ,r' je nastopil mesto ,-lja'. str. 29820. čitaj rufen m. ruter. str. 2 9 8 22. čitaj schüren mesto schüren, str. 29822. sešuljkati iz sl> -f šuljkati. Razen shr. ,došuljati se' primeri še slov. ,šiiliti se': potuhnjeno laziti, srvn. .schulen': skrivati se; na skrivnem  poslušati, str. 29821. čitaj sevati, m. ščvati. str. 29818 skloniti primeri: naskroniti na str. 29612. str. 298,, skurtati se ima izvajati iz it. besede ,scuro' temen; ,t' je intensivni determinativ, kakor pri sešuljkati ,k', npr. srhr. kliktati = klikati, (klicati); drgetati-drgati, ineketati, meh-tati, tresti, drmati (mik), s. zvektati — zvekati; hroptati     hropiti (smrčati). graktati: grakati krokati; treptati (tre(pjnati). huklati    hukati vpiti, šumeti.
jektati: jeka - sonus. i. soptati: sopsti (sopem) febtati fhgatl fhzati, rzgetati. p. chleptač: hlepati, Bchlabbern. str. 2996. sad je magj. beseda. ,sas'. str. 299y čitaj .Schiefer' mesto .Schiffer', str. 299"' strn. ,scaf (ph)' poleg scaf(ph)o. str. 29920 čitaj stvn. namesto srvn. str. 29917 postavi za .poinanj' znak ; str. 299g. šupelj je v zvezi z grško besedo «rl6j,otv ctvcfthii: zbit, čvrst, krepek, glagol mvqtUrU pa pomenja: krepko tepsti, suvati; poditi, preganjati; grditi, trapiti. nadlegovati. Prostor, od koder koga zapode, ostane prazen. Od atvqtn pa je izveden pridevnik fftuq{t)lüj in glagol <ttri(>/./i(.i. str. 2993. talpa, falpina je turška beseda, pa menda zveri/.ena iz lat. tabula, str. 30022 uiiec. Ker je stala pri besedi samo oznaka ,inramor', mislil sem na kamen, ne pa na žival, ki se imenuje tudi inrainor (gryllotalpa vulgaris). Beseda je izposojena iz nemščine, bav. das gwerl, kor. weil. Pristavljena je slovenska končnica ,l>cl.'. str. 30014. glagol zamiilisati je izveden iz srvn. mül, müle == Maul, slov. mula; muliti pomenja torej z gobcem trgati, dotikati se. Glagol, kterega sem n.i vrl je stvn: muljaii, (mullan, mullen, mulcu, inuilen) srvn. müllen, muhi : drobiti, str. 3001. ,tapon' je francoska oblika, str. 3017 žmukler je nastal iz ž -f- it. niiicchiar skupljati, kopičiti, str. 3017 jalba je lat. alba; bela kratka vrhnja odeja duhovnikova; v prenesenem smislu v pomenu, kakršnega ima v Beli krajini, str. 3012. za ,akis' izbriši vejico, str. 30 2 22. izbriši vse od: ,nima nič . . .' do ,pa ni isto', srbhr. glagol skiitati, am pomenja: skrivati, str. 302t1. zavet ni postalo iz za ve trije, nego je le stičnega pomena. Glagol stsl. veštati pomenja: govoriti, poročati, svetovati. ,odvetnik' je torej človek, ki daje svete, obečati (ob-veštati) pomenja: obljubljati, zavetije. n. miren kraj, varen kraj; pristanišče.
R. Penišek.
Slavec na Gorenjskem. Na 186. strani današnje „Carniole" pripoveduje g. prof. dr. Sajovic, da sem dne 7. majnika 1910. popoldne na poti od Podnarta do Podbrezja slišal slavca. Čudno se mi je zdelo, da ta ptica poje tako visoko na Gorenjskem in mislil sem, da se je pri pomladanski selitvi pač nekoliko zakesnela. Slučaj pa je nanesel, da sem šel dne 13. julija 1910. popoldne ravno isto pot. Kar noga mi je zastala, ko prav na tistem mestu spet zaslišim slavčevo petje. Ko to povem g. A. Pavlini! v Podbrezjah, mi to potrdi in še pristavi, da je slavec 1. 1910. gnezdil v podbreškem gozdu. Naš ornitolog g. dr. Janko Ponebšek mi tega ni hotel verjeti, ker bi ptica kakor on misli, v pod-breški hosti ne našla potrebnega živeža. A kaj poreko naši ornitologi, ako povem, da sem letos dne 22. maja 1911. spet na ravnoistem mestu slišal slavca. Poje med km 40 in km 3'6 podkorenske državne ceste ob poti iz Podnarta v Podbrezje na desno. Drugod slavca na Gorenjskem nisem slišal, kakor samo še dne 25. majnika 1909. na poti k Sv. Katarini v Žlebeh pod Jetrbenkoin in dne 8. junija 1909 popoldne pod Dobrčo ob poti iz Les v Begunje, dasiravno v kranjskem in radovljiškem okr. glavarstvu skoro ni kraja, ki bi ga zadnjih petindvajset let ne bil peš
prehodil. Zanimivo bi bilo zvedeti, če je še kdo drugi slavca slišal na Gorenjskem. Fr. L.
Gozdna raca. — Žc na str. 228. I. letnika „Lovca" sem kratko omenil, da so dne 6. decembra 1910. ustrelili na kalili med Gornjo Šiško in med Kosezami lepega samca gozdne race, ki je menda iz lanskega gnezda. Nemec pravi tej raci Brautentc radi njene krasne zunanjosti kar je posneto iz latinske ornitologične nomenklature, t. j. iz imen: Anas sponsa, Aix sponsa, Dendroncssa sponsa, Lamp ronessa, sponsa, ki so jih rabili v navedenem sporedu v orbit literaturi, Anglež jo je pa nazval po njenem najljubšem bivališču Wood Duck, ker živi na sladkih vodah, najsi bodo že jezera, reke ali potoki, samo da jih obdaja popolnoma ali vsaj deloma gozd; tudi Nemec ji pravi Wald-ente. Po angleškem, ozir. nemškem izrazu prikrojeno je tudi slovensko ime', kakor kaže naslov tega spiska.
Njena pradomovina je Severna Amerika, približno povedano Združene države Severne Amerike. Severne gnezdilke se selijo na zimo v južnejše kraje, race pa, ki gnezdijo v srednjih delih Severne Amerike, prezimujejo tudi tam. Našteti tu vse kraje, kjer so naleteli razni raziskovalci na to raco, bi bilo prezamudno in prcutrudljivo, navesti hočem iz literature le ona mesta, kjer je o tem kaj omenjenega, in sicer pride v pošlev „Journal für Ornithologie" z nastopnimi letniki in temle stranmi: 1857, 226, 227; 1859, 170, 172, 220; 1861, 344; 1862, 207; 1871, 267, 278; 1875, 381, 382 in 1885, 147 in „Omitholog. Monatschrift" 1886, 151, (Illinois); 1903,45 (Wisconsin).
Vse druge navedbe v teh dveh časopisih se tičejo ptičjih razstav, zooloških vrtov, javnih ali zasebnih zbirk, ali so pa ponovne navedbe ravnokar naštetih podatkov.
Pripomniti moram, da je videl K. 1'ogge celo na Kineškem med drugo divjačino gozdne race, ki so visele na prodaj po prodajalnah on-dotnih trgovcev z divjačino. (Ornithologische Monatschrift 1904, str. 254).
V Evropi je bila prva gozdna raca in sicer samec ustreljena dne 13. oktobra 18522. tik Berlina na vodovju v kraljevem parku gradu Bellevue, kar opisuje obširno L. Martin v „Journal für Ornithologie" 1853, str. 156—158, raditega najdemo to mesto pozneje v ornitologični literaturi pogosto omenjeno. Nekaj let preje je dobil namreč zoološki vrt v Antwerpenu več parov starih gozdnih rac, ki so se prav izdatno množile tako, da so jih 1. 1860., kakor pripoveduje Baldamus (Journal für Ornithologie   1661, str.  151, našteli že  160.   Odondod  je potem
1 Z besedo „Krautente", ozir. „Lampronessa sponsa" se ni dalo v slovenščini nič narediti. Posvetoval sem se o tem z g. kustosom b. 1'intarjem in prišla sva, pravzaprav prišel je on, do zaključka, da je najboljše ime „gozdna raca". Če pa kdo pove kak boljši in prikladncjši izraz, mu pa iz srca rada odstopiva prioriteto.
Pi$atelj>
2 V „novem" Naumannu, X. str. 12, stoji menda vsled tiskovno hibo napačna letnica „1854".
dobil tudi zoološki vrt v Berolinu nekaj parov gozdnih rac, kjer jih goje dandanes v veliki množini. Na Nemškem so potem tekom let postrelili več gozdnih rac, ki so pobegnile iz zooloških vrtov, raznih nemških mest. Vsak tak slučaj je tudi po večkrat natančno zabeležen v ornito-logičnih in lovskih časopisih, ki vse tu naštevati bi bilo predolgotrajno.
Tudi k nam v Avstro-Ogrsko se je zaletelo nekaj gozdnih rac. Vse te slučaje, ki so navedeni po raznih ornitologičnih in lovskih časnikih, sem zbral, ter jih podam cenjenim bralcem v nastopnem, razvrščene kronologično po kronovinah:
Gornje Avstrijsko. A. Hödig, upravitelj c. kr. gozdov in domen je ustrelil med 1. in 4. decembrom 1. 1890. na severnem koncu Gmunden-skega jezera samca in samico.3
Nižje Avstrijsko. V. pl. Grossbauer je z Zofijinega mostu opazoval dve gozdni raci, ki sta plavali po Donavskem kanalu navzgor4. Bilo je to pozimi. Natančnejšega časa ni nikjer navedenega. Najbrže je bilo decembra 1890. 1. ali pa januarja 1891. 1.
Štajersko. Največ gozdnih rac se je zaletelo v sosedno deželo na Štajersko. Koncem decembra 1883 so videli na Muri pri Gradcu več teh rac; dne 25. decembra je opazoval lekarnar J. M. Hofmann 3 racmane in 3 race na Muri, ustrelili so krasnega racmana, 2 so pa obstrelili.s G. Viktor vitez Tschussi pl. Schmidhofenski, je ta članek priobčil in dostavil še, da so pred več leti na potoku Kamach ustrelili racmana iz trope regeljcev (Anas querquedula L.), pred 3—4 leti pa samico v lovišču Dobi. Dne 4. decembra 1890 je ustrelil c. kr. notar Homann pri Frohn-lcitenu te vrste raco,6 ki jo je podaril deželnemu muzeju.
Hrvaško in Slavonija. Pri Begtežu, graščina Kutjevo pri Požegi, je bil ustreljen dne 29. novembra 1890 krasen racman, ki je zdaj v zoološkem narodnem muzeju v Zagrebu; v tem muzeju je še en racman, navedeno pa ni, kje in kdaj je bil ustreljen7.
Kranjsko. Za našo deželo je gori navedeni racman prvi in edini primerljaj. Gosp. Ferdinand Schulz, ki je to ptico nagatil, trdi, da je ta racman mladič iz lanskega gnezda. Ker je ta gativec imel v rokah že na tisoče živali, mu z mirno vestjo prepustim sodbo o tem vprašanju. Izurjen, star gativec, kakor je g. Schulz, spozna na kosteh in na mesu neovrgljivo starost dotične živali.
G. dr. Oton Heinroth, asistent na zoološkem vrtu v Berlinu in najboljši poznavalec gozdne race, ki sem mu o tej, pri nas ustreljeni
3 Mittheilungen des ornithologischen Vereines in Wien. „Die Schwalbe," XII. Jahrgang 1891, str. 43.
4 A. Hugo's Jagdzeitung 1891, str. 74.
5 Mitteilungen des ornithologischen Vereines in Wien 1884, str. .'tO.
" I. c. Journal für Ornithologie 1892. str. 124, in pa „Mittheilungen des naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark, .lahrgang 1890. Gnu 1891. Str. I.XXXV.
7 Glasnik hrvatskega naravoslovnog društva 1902 str. 28.
raci sporočil in mu obenem javil Schulzovo trditev o njeni starosti, mi piše v pismu z dne 1. februarja 1911 tole: ,,Ihre Nachricht von dein Erlegen einer Brautente am 6. Dez. 1910 interessiert mich natürlich sehr. Zugleich möchte ich aber fragen, woher sie wissen, daß es sich um einen jungen Vogel handelt, denn gesunde, im Anfang des Sommers bezgl. im Frühjahr erbrütete Tiere sind im Dezember vollständig ausgefärbt und dann nur von einem sehr geübten Sachkenner von älteren Stücken zu unterscheiden. Bei weiblichen Enten ist das Alter wohl überhaupt kaum festzustellen, sobald sie ihr Jugendkleid verniausert haben. Im allgemeinen lege ich allen Jungenten, deren ich habhaft weiden kann, Fußringe an; jedoch werden auch immer einige in der Umgegend erbrütet, die dann natürlich nicht in dieser Weise bezeichnet werden können. Ebenso sind die dreijährigen und älteren Vögel im allgemeinen nicht beringt. Das Gefieder ist natürlich bei all unseren Braulenten — wir haben nur freifliegende — tadellos".
Ko sem mu ponovno sporočil, da vztraja g. Schulz pri svoji trditvi, mi je pisal g. dr. Oton Heinroth dne 9. februarja 1911: „Ich kann Sie nur noch einmal darauf aufmerksam machen, daß die Feststellung des Alters bei bereits ausgefärbten Vögeln ungemein schwer ist, bezgl. in diesen Falle nur dann gelingt, wenn man schon sehr viele Bräutenten, die durch Fussringe ihre Altersurkunde bei sich tragen, in der Hand gehabt hat. Ich habe immer die Erfahrung gemacht, daß Präparatoren zwar mit großer Sicherheit das Alter eines Vogels angeben, daß sie sich aber, wenn man die betreffenden Stücke nach ihrem Geburtsdatum genau kennt, in sehr vielen Fällen gründlich irren." Oporekati seveda ne morem ne Schulzu ne dr. Heinrothu, vendar bi pritegnil Schulzoveniu mnenju. Vsak izkušen gativec ve, da imajo mlade živali finejše meso in mehkejše kosti kakor stare. Resnici na ljubo pa moram poudariti, da slikar naše race v „novem" Näumannu zvezek X., slika L, št. 5. ni prav dobro pogodil, tipam pa, da bomo to nesoglasje na ta ali oni način poravnali; glavna stvar je, da smo spol ugotovili.
Na vprašanje, od kod bi bile vse te race, ki so se k nam zaletele, je težko natanko odgovoriti; gotovo je le toliko, da so iz Nemčije, kjer jih imajo tudi na prostem. O tem mi je pisal g. dr. Heinroth dne 1. februarja tole: „Natürlich ist es unmöglich, die Herkunft Ihres Stückes auch nur in annähernder Sicherheit anzugeben, denn es gibt sehr viele Privatliebhaber, welche Braulenten halten, und auch in vielen öffentlichen Anlagen und anderen zoologischen Gärten werden die Tiere gezüchtet und entgehen dann häufig dem Amputieren eines Flügels. Unter Anderem hat mein Freund, Herrn Dr. C. v. Wissel, Görlitz, Fasanerie Wilhelmshof, stets freifliegende Brautenten, von denen ihm zu seinem Leidwesen bei größeren Ausflügen stets einige abgeschossen werden". Pripomniti moram, da znaša zračna črta Berolin-Ljubljana 720 km, ki jo je preletela raca v večjih ali manjših presledkih. Sicer je tudi mogoče, da je naša raca od kod drugod, južneje Berolina, kjer so jo prezrli in ji
pozabili peroti pristriči. To vprašanje, kije za nas končno podrejenega pomena, je važnejše za ornitologično vednost in razvozlati bi se dalo z neovržno gotovostjo le tedaj, če bi bila imela raca na nogi pritrjen kak obroček, ki jih v znanstvene svrhe pripenjajo dandanes na raznih ptičjih opazovalnicah ujetim pticam, ki jih potem izpuste, in na ta način doženo, kjer jo ustrele ali ulove, od kod je in kako daleč je letela.
Kdor želi kaj natančnejšega izvedeti o življenju te race, ki bi jo kazalo tudi pri nas udomačiti, temu bi nasvetoval brošuro, ki jo je spisal že večkrat navedeni dr. Oton Heinroth pod naslovom die „Brautente". Ta spis je izšel prvotno v »Journal für Ornithologie" 1910 na str. 101 do 156; navedeni članek je ponatisnil znani založnik lovskih spisov I. Neumann v Neudammu; brošura velja 2*50 nemških mark, ima VIII+ 71 strani in jo krasi 7, večinoma po naravi posnetih slik. Ocenil jo je med drugimi tudi gosp. dr. Karl R. Hennicke v „Ornithologische Monatschrift" 1910, str. 204 in 205, takole: „Das durch zahlreiche photographische Abbildungen auf vier Tafeln und eine Bundtafel gezierte, 71 Seiten umfassende Werk gibt eine genaue Monographie der Brautente, eine Schilderung ihrer äußeren Kennzeichen, ihrer Mauser, ihrer täglichen Lebensgewohn-heiten, Bewegungsweisen, Verkehrsformen, Stimme, Fortpflanzung, ihres psyhisehen Verhaltens, Notizen über Einbürgerung, Schutz und genaue Beschreibung. Besonders ausführlich ist der Abschnitt über Fortpflanzung in dem das Liebesleben, die Nestsuche, künstliche Nisthöhlen, Gelege, Brut, Ausschlüpfen der Jungen und Verhalten der Mutter zu den Kindern geschildert werden. Eingeleitet wird das ganze durch einen Abschnitt über die Aufzucht junger Brautenten durch Hühnerglucken, über die Stockente als Pflegemutter und über die systematische Stellung der Brautente. Mischlinge finden sich in der Literatur nur mit der Mandarinenente erwähnt. Der Verfasser hat aber noch keinen zu Gesicht bekommen. Es würde zu weit führen, auf Einzelheiten einzugehen, nur das möchte ich betonen, daß das Buch an wichtigen Beobachtungen außerordentlich reich ist. Auch über analoge Verhältnisse bei anderen Vögeln, besonders was Intelligenz und sonstiges psychisches Verhalten angelangt, finden sich äußerst interessante Bemerkungen. Das Buch ist weit mehr als eine einfache Monographie".
Sicer pa delo samo mojstra hvali! Dr. Janko Ponebšek.
Društvene vesti.
Novi člani „Muzejskeaa društva" od 15. aprila t. t. Andrejka pl. Livno-gradski Rudolf, c. kr. okrajni komisar v Postojni. — Engelsberger Rupert, enoletni prostovoljec v Ljubljani. — Podboj Štefan, e. kr. gimnazijski profesor v Celovcu. — Stranetzky Kajetan, c. kr. realčni profesor v Idriji.
Izdaja in zalaga ..Muzejsko društvo za Kranjsko" v Ljubljani. Tisk J. Blasnika nasl.