32
Znamenitosti iz sedanjega časa.
pravi, da bi bilo treba delati šest let in bi zadostovalo 180  milijonov goldinarjev  za stroške.
Naša zemlja se preminja še vedno. Pred dobrim letom se je utrgal ogromno velik kos gore nad dolino Birahi Ganga v Himalajskem gorovju. Zemlja se je daleč na okoli tresla kakor ob močnem potresu. S tem pa je bila zaprta pot mali reki, ki je odslej rastla in rastla, da se je naredilo veliko jezero, čez uro hoda dolgo in do pol ure široko, globoko pa do 180?«. Dne 25. mal. srpana m. 1. se je velikanski jez predrl in vode so se ulile na pokrajino ter jo preplavile. Noben človek ni izgubil življenja, ker so se prebivalci umaknili nevarnosti še ob pravem času. ¦— Jednako se podere tu in tam marsikak gorski sklad, večkrat tudi notranjščina naše zemeljske skorje, in nekateri mislijo, da je to največ vzrok potresom.
Najdaljši most na svetu bo gradila železniška družba čez reko Misisipi pri Novem Orleansu v Ameriki. Dolg bo 3200m, t. j. nekaj manj kakor jedno uro hoda. Dva železniška tira bodeta šla po mostu;  stal pa bo  kakih   14 milijonov goldinarjev.
Naše slike.
„ Ilirija oživljena." (Priloga.) Ker imamo resno voljo, da podamo v tem letniku Slovencem v besedi in v slikah proizvodov, kakoršne le zmorejo naše sile, in ker hoče izdajateljstvo napeti v ta namen vse svoje moči, podajemo danes naročnikom kot prilogo znamenito sliko: „Ilirija oživljena". Ta slika nam kliče v spomin in razklada po svoje to, kar nam opeva naš Vodnik v veličastni pesmi istega naslova. Podajemo jo tukaj, ker  brez nje ne morejo  čitatelji prav umevati slike.
Napoleon reče:
Ilirija vstan! Vstaja, izdiha:
Kdo kliče na dan ?
O  vitez  dobrotni Kaj Ti me budiš!
Daš roko mogočno, Me gori deržiš!
Kaj bodem Ti dala!   -Pogledam okrog,
Izločit ne morem Skor svojih otrok.
Kdo najde Metulo In Terpo, moj gradi
Emona, Škardona Sta komaj poznat.
Nazaj spet junake Kdo bode mi dal,
Ki jih se Spartanski Je vajvoda bal?
Od nekdaj snežniki
So najina last, Od tod se je naša
Razlegala čast.
Je Galian hraber
Na Padu, pred njim Dorašen je tresel
V' ozidju se Rim.
Ze  močen na morju
Ilirjan je bil, K' se ladie tesat
Je Rimic vučil.
Počasi pa Rimic Na vojsko ravna,
Se morja navaja Premaga oba.
Široko razgraja
Per sedem sto let,
Al sprave sosednje Ni hotel imet.
Od severja pride Nad njega vihar,
Nevredne gospode Iz viškiga vdar'.
Zdaj Branci in Gotje In Nemci slove,
Ilir pa v tamnice Pozablene gre.
Dva sedem sto soncov
.Zaraša ga mah,
Napoleon trebit
Vkaže mu prah.
Ilirsko me kliče Latinic in Grek,
Slovensko me pravio Domači vsi vprek.
Dobrovčan, Kotoran Primoric, Gorenc,
Pokopjan po starim Se zove Slovenc.
Od perviga tukaj Stanuje moj rod,
Če ve kdo za drujga, Naj reče, odkod ?
Z Bilipam in Sandram So jmeli terd boj,
Latince po mokrim Strahval Je njih roj.
Zveličana bodem, Zavupati  smem, Godi se eno čudo, Naprej ga povem.
Duh stopa v Slovence Nap oleonov,
En zarod poganja Prerojen ves nov.
Operto eno roko Na Galio jmam,
Ta drugo pa Grekam Priazno podam.
Na Grecie čelu
Korinto stoji, Iliria v' sercu
Europe leži.
Korintu so rekli: Helensko oko;
Iliria perstan Evropi ni bo.
Vodnik je mnogo trpel zaradi te pesmi. No, upamo, da nas ne bo nihče dolžil prevelikega prijateljstva do Francozov, ker smo podali to sliko. Saj nam tudi ni za to, da bi vstala Ilirija, pač pa za to, da vstane Slovenec iz onega spanja, iz katerega se še do danes ni vzbudil popolnoma. „En zarod poganja — Prerojen ves nov." Ali se ni Vodnik motil? Kje je oni zarod? Oh, Slovenec, in zlasti ti, mladi rod! Da bi umeval, kaj dela človeka velikega, kaj dela narod srečen in močen! Kje so naši junaki, kje so naši vodniki do slave in sreče? Svetovni mogočni tok nam pravi: „Slovenec, vstani!" Ali vstajamo ? Če ne vstajamo sedaj, pa bomo vstajali kmalu, ako nas ne varajo lepe naše nade. Naj torej tudi ta slika Slovence iz spanja kliče na delo v prospeh domovini. — „Smrt nedolžnih betlehemskih otročičev." To sliko štejejo med najboljše, katere je slikal veliki laški mojster Guido Reni. Rojen je 1. 1575. pri Bologni. Že je namerjal okoli 1. 16 10. popustiti popolnoma slikarstvo, a premislil se je. Da bi pokazal vso svojo živahno moč, naslikal je to prelepo sliko in jo postavil v cerkev sv. Dominika v Bologni. Njegovi vrstniki so jo jako cenili, mlajši slikarji pa radi posnemovali. Guido Reni zna slikati nenavadno lepe obraze, pa tudi povedati, kaj se godi človeku v srcu. To nam kaže naš jako lepi posnetek. Izvirna slika (še sedaj v Bologni) je 2 m 65 cm visoka,   1 m   jo cm  pa široka.
Vse druge slike si razlagajo čitatelji lahko po naših  spisih.