'156 Marica: Od koga naj bi se učili SlóTenri in Slovenke. Od koga naj bi se učili Slovenci in Slovenke. Spisala Marica. Ko sem še pasla svojo čtiva željno dušo in svojo nenasitno domislijo z romani in novelami iz „Bibliothek der Unterhaltung und des Wissens", Zur guten Stunde in pa Gartenlaube - - slovenskega starega in novega mi je. bilo kmalu premalo, italijanskega pa nisem dobivala dovolj — te- daj sem zapazila in opazovala čedalje bolj, (hi so junaki v onih knjigah, ako so vzvišeni le — Nemci, ako so pa nicvredneži, izdajalci, nezvesteži, tedaj so Rusi ali Tranrozje. Hvala Bogu, da mi je bilo takega čtiva kmalu dovolj in da sem je zavrgla kar sama od sebe. Tudi vpli- valo ni ono čtivo name prav nič, da, morala sem se celo smejati onim šablonskim novelam, koje sem tako hlastno čitala v letih svoje senti- mentalnosti. Ob knjigah, ki so se mi zdele v onih letih ne])rel)avne — in ne- prebavni se zde mladim deklicam vsi spisi, v kterih ni ljubezenskih po- govorov in' ljubezenskih jtrizorov — jelc so se mi odpirati oči in začela sem spoznavati, kakovo čtivo ima pravo vrednost, kaj je pravi umotvor, s kratka; začela sem razumevati. In čudno ! Ko sem jela ceniti take umotvore, ostavila sena kar hipoma nemško čtivo, s kterim sem se prej zabavala naj- bolj in vsa mikavnost teh knjig je izginila zame kakor fatamorgana. Vide y Rusih toliko originalnosti, po katerej se gotovo odlikujejo od vsega Zapada in vsled katere lehko trdé, da no pišejo \mi nikakim vplivom, jela sem se strastno učiti ruskega jezika, da bi mi bilo pristojino vse slovstvo in ne le ono, katero se je kakemu prevajalcu zdelo najboljše ali — najlažje za fremjanje, O starejših ruskih pisateljih sem pisala že večkrat v vrlem „Slovan- skem svetu".,: tako o velikih umotvorih Tolstega, kakor o groznih psiho- loških spisih Dostojevskega in o Puškinovem romanticizmu. Izmed nešte- vilnih mladih ruskih pisateljev ugaja mi najbolj Potapenko in pa Čeliov. Osobito je; Potapenko v obče jako priljubljen. (Kno njegovo povest je pri- nesla v prevodu letošnja .,Slovenka'.) Mogočnejša od te povesti je njegova Bueuiiatia iiciiiHa (vječnaja istina), v kterej. nam tudi kaže, dasi na drug način, da kdor ne dela, mora propasti Ker se dejanje vrši na Ruskem, so vsi ljudje, dobri in slabi, le Rusi, ne da bi izbral za kakega žalostnega junaka-naseljenega Nemca. Baš tako rečemo' lahko o Francozih, ki dasi so veliki nemški neprijatelji, ne mažejo svojili velikih umotvorov s tako tendencijoznostjo, v kterej bi izlivali svoj žolč na Nemce. Ne, Francozi so zato preplemeniti in niti misliti si ne morem, kako bi se glasil kak tak tcndencijozen roman nežnega Lotija ali Pavla Margaretta, Daudcta, Bour- geta, Thorela ali francoskih pisateljic, ki se skrivata pod psevdonimoma Brada in Danijel Lesneur. Marica: Od koga naj bi se učili Slovenci in Slovenke. 157 Nedvomno : nemški pisatelji srednje vrsto iščejo efekta s; tem, da budijo v ("itateljili srd iu sovraštvo do človeka in neprijateljskega naroda, da bi v tem srdu in sovraštvu čitatelj ne mogel paziti na umotvor s kritičnim očesom. , No, takim kilo-romauom in novelam ('zdaj ni. več funtov) za ktere se člo- vek, ki ima le količkaj dobrega ukusa za leposlovje, ne more ogreti, se tudi ne bode čudil. Tembolj se pa moramo čuditi, da išče na tak način efekta ve- liki Sudermaun, ki vas; vendar ogreva v svojih dramah tudj brez tega. Me- nim tukaj namreč njegov roman „Katzensteg". Izdajalec domovine je Poljak, ki si je že z materinim mlekom vsesal Jjubezn do Poljakov, z mlekom one matere, ki je pred možitvijo živela „veselo življenje" na poljskem dvoru ! In kako govori o Poljakih ! „Der König hat euch heim- geschikt, weil es Friede geworden ist ; — glaubt ihr dass, es ihm gefal- len wird, wenn er hört, dass ihr den Frieden in seinem^ Lancle wieder gebrochen habt ? — Pfui, wird er sagen, so benehmen sich Polacken, aber keine Preussen. — — " *) , Bog obvaruj, da bi kakova ženska napisala tako vzgledno- idealne patrijotićne navdušene, kmetske ljudi, kakor jih opisuje Sudermann v tej knjigi ! P)ilo bi pretirano, presentimentalno ; toda Sudermann opisuje svoje kmetske ljudi na tak način, da mu jaz in menda tudi uikdo drug ne verjame, da se nemški kmet vede tako. In Regina ono nesrečno dekle, ki je udana svojemu gospodarju ka- kor najvzestejši pes2,dasi jo tepe vsak dan, udana oni gosposki hiši kakor mačka, dasi je prav v istej hiši izgubila vse. Ona leta za svojega gospo- darja vse noči, da mu donaša, česar mu je treba za življenje in česar bi ne napravil noben možki, napravi ona : 5 milj hoda v sednih urah po- tom pa se prav ob svoji svriii zgrudi na pol mrtva na tla.. . . ., Taka pretirana zvestoba in dobrota do gospodarja, ko jo peha in,podi od sebe, more .biti le ... . nemška. > Za ruskimi in francoskimi romani in spisi, v kterih se dejanje vrši tako naravno, tako samo od sebe, ker v najnovejših spisili skoro dejanja, ni, ampak le ,,kos življenja", za takimi spisi, kjer ni nobenega slučajii, ne skrivnih potov in vhodov, zdi se mi čitajočej to nemško knjigo, kakor da gledam drug, poseben srednjeveški svet, dasi se ji vidi prvi mah, da jo je pisal velik pisatelj. — Ah ne veš — poreče mi kdo —da se vrši povest v Napoleonovem času, francosko-pruske vojske? -- Dobro — odgovarjam jaz že sedaj; ali se ne vrši „Vojna in mir" tudi ob istem času in vendar kako velik^a razhka je med to knjigo in ono! V „Vojni in miru" ni nobene take ženske kakor je Regina, nič ta- *) Kralj vas je poslal domov, ker je nastal mir, ali mislite, da inu bode všeć,-; ko zasliši, da ste v njegovih deželah kalili mir? Pfui, poreče kralj, tako, se , ved^jO; Poljaki ne pa. Prusi. — — 158 Ant. Zavađil: Albun čeških ž«n. kega skrivnega, ponočnega tekanja in kar je največ, nobenega — nem- škega izdajalca, dasi bi si ga bil Tolstoj tudi lahko izmislil. V'tem, ko popisuje Tolstoj preproste vojake, kakoršni so v resnici, ki ne vedo zakaj se prav za prav bojujejo, kaj se godi okoli njih, govore Sudermannovi prostaki včasi kakor sami generali. Žal, da zajemajo naši Slovenci in Slovenke največ modrosti od Nemcev, ker čitajo le nemški in so zato navezani le na Nemce, a priznano je, da je obstalo nemško (kakor angleško) leposlovje na istej višini, na kterej je bilo še pred več leti. Nemški filozofi so temnejši od črne noči in čim nerazumlivejši so, tem večjo slavo vživajo, baš radi tega, ker jih nihče ne ume. Nemški roman in novela obstoja še vedno iz slučajev, misterov in nenaravnih ljudi ; imponuje nam le nemška drama po Sudermannu in Hauptmannu. Naroda kateri napredujeta uprav rjigantsM in od katerih In se Slovenci inorali učiti, sta ruski, ruski in zopet ruski ter francoski in zopet francoski. Iz lastne izkušnje vem, da prinaša en sam francoski dnevnik več zanimivosti iz literarnih krogov, več novih vesti o gibanji na leposlovnem polji v obče, nego cela tedenska nemška revija, na katero se Slovenci sklicujejo tako radi. In francoska drama ter veseloigra! Ni ga bilo skoraj dneva v le- tošnji sezoni, da bi ne bila čitala o kaki francoski novosti v Pariških gle- dališčih. In francoske knjige ! Ko bi le človek mogel čitati vse ! Ker nam oholi Neme: že itak očitajo, da smo zajemali kulture le od njih, pustite jih Slovenci in Slovenke vendar enkrat ter pokažite, da se morete vspeti tudi brez njih ! Učite se ruske