Zgodovinski ZC | Ljubljana | 76 | 2022 | št. 1-2 (165) | str. 1–279 HISTORICAL REVIEW Mirja Jarak, Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima • Marko Medved, Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della tesi liburnica sull’ubicazione di Stridone • Nataša Golob, Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene 22. januarja 1478, in darilna listina, izstavljena 16. marca 1484 • Lilijana Žnidaršic Golec, Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel na univerzah v Padovi in Bologni v drugi polovici 16. stoletja • Lovorka Coralic, Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu • Uroš Košir, Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne na obmocju med Trento in Kranjsko Goro • Jelka Piškuric, Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja Ferdinand Kühnel, Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur • Špela Bezjak, Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih in srednjih šolah casopis ZC | Ljubljana | 76 | 2022 | št. 1-2 (165) | str. 1–279 HISTORICAL REVIEW Izdaja ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Ljubljana Zgodovinski casopis ISSN 0350-5774 UDK 949.712(05) UDC Zgodovinski HISTORICAL REVIEW casopis GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), dr. Bojan Balkovec (SI) (tehnicni urednik), dr. Rajko Bratož (SI), dr. Ernst Bruckmüller (AT), dr. Liliana Ferrari (IT), dr. Ivo Goldstein (HR), dr. Žarko Lazarevic (SI), dr. Dušan Mlacovic (SI) (namestnik odgovornega urednika), dr. Božo Repe (SI), dr. Franc Rozman (SI), Janez Stergar (SI), dr. Imre Szilágyi (H), dr. Peter Štih (SI) (odgovorni urednik), dr. Marta Verginella (SI), dr. Peter Vodopivec (SI), dr. Marija Wakounig (AT) Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji, prav tako morajo poskrbeti za avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to potrebno. Ponatis clankov in slik je mogoc samo z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zakljucena 6. april 2022. Prevodi: Saša Mlacovic (anglešcina, nemšcina) Oblikovanje in oprema: Vesna Vidmar Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: (01) 241-1200, e-pošta: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si Letna narocnina: za leto/letnik 2022: za neclane in zavode 32 €, za društvene clane 24 €, za društvene clane – upokojence 18 €, za društvene clane – študente 12 €. Cena tega zvezka v prosti prodaji je 16 € (z vkljucenim DDV). Narocnina za tujino znaša za ustanove 45 €, za posameznike 35 € in za študente 25 €. Placuje se na transakcijski racun: SI 56020 1 000 12083935 Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X Sofi nancirajo: Publikacija izhaja s fi nancno pomocjo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS Prelom: ABO grafi ka d.o.o. – zanj Igor Kogelnik Tisk: ABO grafi ka d.o.o., Ljubljana, maj 2022 Naklada: 780 izvodov Zgodovinski casopis je evidentiran v naslednjih mednarodnih podatkovnih bazah: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies. http://www.zgodovinskicasopis.si info@zgodovinskicasopis.si BULLETIN OF THE HISTORICAL ASSOCIATION OF SLOVENIA (HAS) International Editorial Board: Kornelija Ajlec, PhD, (SI), Tina Bahovec, PhD, (SI), Bojan Balkovec, PhD, (SI) (Tehnical Editor), Rajko Bratož, PhD, (SI), Ernst Bruckmüller, PhD, (AT), Liliana Ferrari, PhD, (IT), Ivo Goldstein, PhD, (HR), Žarko Lazarevic, PhD, (SI), Dušan Mlacovic, PhD, (SI) (Deputy Editor-in-Charge), Božo Repe, PhD, (SI), Franc Rozman, PhD, (SI), Janez Stergar (SI), Imre Szilágyi, PhD, (H), Peter Štih, PhD, (SI) (Editor-in-Chief), Marta Verginella, PhD, (SI), Peter Vodopivec, PhD, (SI), Marija Wakounig, PhD, (AT) The authors are responsible for the contents of their articles, they must also secure copyrights for the published photographs and fi gures when necessary. Reprints of articles, photographs, and graphic material are only allowed with explicit permission of the editorial offi ce and must be cited as sources. The editing of this issue was completed on April 6, 2022. Translated by: Saša Mlacovic (English, German) Design: Vesna Vidmar Headquarters and Mailing Address: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, phone: +386 1 241-1200, e-mail: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si Annual Subscription Fee (for 2022): non-members and institutions 32 €, HAS members 24 €, retired HAS members 18 €, student HAS members 12 €. Price: 16 € (VAT included). Subscription Fee: foreign institutions 45 €, individual subscription 35 €, student subscription 25 € Transaction Account Number: SI 56020 1 000 12083935 Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerceva 2, 1000 Ljubljana, Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X Co-Financed by: Slovenian Research Agency Printed by: ABO grafi ka d.o.o., Ljubljana, May 2022 Print Run: 780 copies Historical Review is included in the following international databases: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies. http://www.zgodovinskicasopis.si info@zgodovinskicasopis.si ISSN 0350-5774 UDK 949.712(05) UDC Zgodovinski HISTORICAL REVIEW casopis KAZALO – CONTENTS Razprave – Studies Mirja Jarak, Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima .............................................................................8–23 Early Christian paintings and sculpture in Illyricum in St Jerome`s time Marko Medved, Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della tesi liburnica sull'ubicazione di Stridone .................................................................24–33 The Unknown Chapel of St. Jerome in Rijeka in the Context of Liburnian Location of Stridon Nataša Golob, Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene 22. januarja 1478, in darilna listina, izstavljena 16. marca 1484 .....................................34–82 Sigismund of Lamberg, the First Bishop of Ljubljana: A Borrower’s Note from 1478 and a Deed of Donation from 1484 Lilijana Žnidaršic Golec, Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel na univerzah v Padovi in Bologni v drugi polovici 16. stoletja.............................84–126 Study-Related and Personal Ties of Members of the “German Nation” from Slovene Lands at Universities in Padua and Bologna in the Second Half of the 16th Century. Lovorka Coralic, Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu.............................................128–139 Soldiers from Ljubljana in Venetian Overseas Land Troops in the 18th Century Uroš Košir, Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne na obmocju med Trento in Kranjsko Goro ............................................................................140–159 Military Cemeteries and Graves of Prisoners of War and Soldiers from World War I in the Area between Trenta and Kranjska Gora Jelka Piškuric, Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja ..................................160–183 Towards Understanding the Organization and Operation of the Black Hand: The Case of Franc Frakelj Ferdinand Kühnel, Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur .............................184–219 Memento Mori: Ethnic and Linguistic Aspects of (South-) Carinthian Culture of Remembrance Špela Bezjak, Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih in srednjih šolah ........................220–236 The Role of Material Sources and Modern Teaching Approaches in Basic and Secondary Schools V spomin – In memoriam Milica Kacin Wohinz (Marta Verginella) ..................................................238–249 Jože Mlinaric (Boris Hajdinjak) ................................................................250–253 Ocene in porocila – Reviews and Reports Handbuch zur Geschichte Südosteuropas, Bd. 1, 2 (Peter Štih) ...............256–257 Ante Tresic Pavicic, Povijest Hrvata pod narodnim vladarima (619-1102) (Ignacij Voje) ..............................................258–262 Tomaž Lazar, Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije. Zašcitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka (Jernej Kotar) ...........................................................263–265 Boris Golec: Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom (Dejan Zadravec) ...............................................266–269 Sergij Vilfan, Opera selecta. Pravotvornost in pravo v zgodovini Slovencev in njihovih sosedov (Anton Snoj) .................................270–272 Mojca Šorn, Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med véliko vojno (Irena Selišnik) ..............................................................................273–275 * * * Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski casopis ...........................276–279 Instructions for Authors Razprave M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 8 Mirja Jarak Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima* * Clanak se temelji na radu predstavljenom na medunarodnom simpoziju o 1600. godišnjici Jeronimove smrti, Hieronymus noster, Ljubljana, 24.-26. listopada 2019. Jarak, Mirja, dr., redovita profesorica, Filo- zofski fakultet Sveucilišta u Zagrebu, Odsjek za arheologiju, HR-10000 Zagreb, Ivana Lucica 3, mjarak@ffzg.hr Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Ili- riku u doba sv. Jeronima U doba djelovanja sv. Jeronima, tijekom druge pol. 4. i u prvim desetljecima 5. st., u cijelom Iliriku dolazi do razvoja ranokršcanske umjet- nosti. Vidljive su, ipak, razlike izmedu pojedinih provincija, uvjetovane razlicitim povijesnim okolnostima. Zbog širine teme, u radu se od ranokršcanskog slikarstva i skulpture obraduju samo oslikane grobnice i plastika sarkofaga. Iako sv. Jeronim nije posebno komentirao sli- karstvo i skulpturu u Iliriku, istice se povezanost nekih motiva s njegovim tekstovima. Kljucne rijeci: Ilirik, ranokršcanska umjetnost, sv. Jeronim, oslikane grobnice, sarkofazi Jarak, Mirja, PhD, full professor, Faculty of Humanities and Social Sciences of the Univer- sity of Zagreb, Archaeological Department, HR- 10000 Zagreb, Ivana Lucica 3, mjarak@ffzg.hr Early Christian paintings and sculpture in Illyricum in St Jerome`s time During the second half of the 4th and fi rst de- cades of the 5th century, in St Jerome`s time, early Christian art at the territory of Illyricum was a subject of rich development. Differences among particular provinces, caused by different historical circumstances, were, nevertheless, visible. In the article, the broad fi elds of early Christian paintings and sculpture are presented by means of smaller groups of painted tombs and sarcophagi reliefs. Although St Jerome didn`t specially comment paintings and sculpture in Illyricum, some of the images on the preserved monuments could be interpreted in the context of his words. Key words: Illyricum, early Christian art, St Jerome, painted tombs, sarcophagi. U Iliriku u 4. i pocetkom 5. stoljeca dolazi do prvog procvata crkvene arhi- tekture. To se posebno odnosi na zapadne provincije, s izuzetkom Dalmacije gdje ostaci gradevina iz ranoga razdoblja ipak nisu mnogobrojni, osobito u komparaciji sa 6. stoljecem i crkvenom arhitekturom justinijanovog doba. 1 Kako su slikarstvo i skulptura, s nekim izuzecima poput zidanih oslikanih grobnica i sarkofaga, vezani uz crkvenu arhitekturu, razlicit stupanj sacuvanosti crkvenih gradevina ranijega razdoblja na podrucju Ilirika utjece na neminovno fragmentarnu sliku o crkvenom slikarstvu i skulpturi navedenog doba. Zbog toga, kao i zbog širine teme, u ovom radu problematika ranokršcanskog slikarstva i skulpture dotaknuta je kroz osvrt na oslikane grobnice i sarkofage datirane u drugu pol. 4. i rano 5. stoljece. To doba, koje je ujedno i doba djelovanja sv. Jeronima, predstavlja svojevrsni prijelazni period izmedu rane konstantinovske umjetnosti i kasnije faze iz druge pol. 5. i osobito 6. stoljeca. U stilskom pogledu, rijec je o jasno izdvojenom razdoblju koje ima svoje specifi cnosti i koje se u povijesti umjetnosti i arheologiji izdvaja kao teodozijansko doba ili drugi veliki period u razvoju umjetnosti u kasnoj antici, uz raniju konstantinovsku (prvi period) i kasniju justinijansku umjetnost (treci period) . Osim stilskih obilježja koja su posebno izražena u oblikovanju skulpture, 2 teodozijansko doba karakterizira i prevladavanje odredenih tematskih sadržaja, što je ponovno posebno izraženo u podrucju skulpture. 3 Temeljna teološka ideja koja se manifestira u razlicitim umjetnickim djelima jest ideja Kristova velicanstva, Maiestas Domini. Varijacije prikaza koje upucuju na ideju Kristova velicanstva osobito su za- stupljene u brojnim fi guralnim reljefi ma na sarkofazima Teodozijeva doba (Slika 1). Teme poput Basilica caelestis i Traditio legis, izražavaju ideju Kristova velicanstva. 1 O tome svjedoce datacije crkvene arhitekture u arheološkoj literaturi. U Dalmaciji prevladavaju datacije u 6. st., o cemu usp. Chevalier, Ecclesiae Dalmatiae, passim. U panonskim i norickim provincijama, koje su ranije naseljene novim barbarskim stanovništvom, 6. st. nije moglo biti doba najveceg procvata te se isticu ranije datirane gradevine o cemu usp. primjerice Severin – zwischen Römerzeit und Völkerwanderung, str. 300-336; Ciglenecki, Višinske utrdbe, passim; Popovic, Die süddanubischen Provinzen, str. 95-139; Knifi c, Sagadin, Pismo brez pisave, str. 12- 28; Tóth, Das Christentum, str. 241-272; Migotti, Evidence for Christianity, str. 19-28; Gáspár, Christianity in Roman Pannonia, passim. Opcenito o kasnoj antici na podrucju zapadnoilirickih provincija usp. Bratož, Med Italijo in Ilirikom, passim. O arhitekturi na podrucju istocnog Ilirika usp. primjerice Hoddinott, Early Byzantine churches, passim; Popovic , Kondic, Caricin Grad, passim; Kourkoutidou-Nikolaidou, Tourta, Wandering in Byzantine Thessaloniki, passim. 2 Kollwitz, Oströmische Plastik, passim. 3 O temama i tematskim ciklusima u ranokršcanskoj i srednjovjekovnoj umjetnosti usp. višetomno djelo Schiller, Ikonographie der christlichen Kunst. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 8–23 9 M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 10 Ista ideja ostvaruje se i simbolickim prikazima, osobito prikazima kristograma i križa, na brojnim kasnoantickim spomenicima, ne samo iz Teodozijeva doba. Slika 1: Rim, detalj oštecenog sarkofaga sa stupovima sa središnjim motivom Krista na Rajskom brijegu. Preuzeto iz: Friedrich Gerke, Christus in der spätantiken Plastik. Berlin, 1941, Sl. 61. U ovome radu, koji tematizira ranokršcansko sepulkralno slikarstvo i skulpturu, posebno ce biti istaknuti motivi koji se povezuju s tekstovima sv. Jeronima. Iako nije rijec o Jeronimovim komentarima konkretnih spomenika u Iliriku, njegovi navodi Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 11 mogu se povezati s nekoliko zanimljivih spomenika iz toga podrucja. Jeronimovi tekstovi omogucavaju precizniju interpretaciju sadržaja prikaza, a u slucaju freske s Jonom (Sopianae) i preciznu dataciju spomenika. Ranokršcanske oslikane grobnice Ranokršcanske oslikane grobnice poznate su s brojnih lokaliteta, kako u istocnim tako i u zapadnim dijelovima Ilirika. 4 Brojnošcu i sacuvanošcu fresaka posebno se isticu dva znacajna grada – Sopianae i Thessalonika. Dok u panon- skom središtu provincije Valerije oslikane grobnice pripadaju užem vremenskom periodu, u Solunu je upotreba i oslikavanje zidanih grobnica dugotrajno dogadanje protegnuto u periodu od oko 1000 godina, od kraja 2. st. do kraja srednjebizantskog razdoblja. 5 U tom dugom stvaralaštvu bilo je moguce izdvojiti grobnice odnosno freske datirane od sredine 4. do sredine 5. stoljeca, koje u kontinuiranom nizu s prethodnim i kasnijim kršcanskim slikarstvom govore o stilskim i ikonografskim obilježjima ranokršcanske i bizantske umjetnosti. Oslikane grobnice iz Pecuha datiraju se u drugu pol. 4. i rano 5. st. Grad je posebno istaknut po brojnosti presvodenih zidanih grobnica od kojih je poznato više od 30, a otkrica su se dogadala i u 21. st. Oslikan je ipak manji broj grobnica, preciznije njih cetiri. To su grobnice br. I, II, XX i XXXIII. U grobnicama br. II i XX prikazan je motiv rešetke, prisutan na mnogim ranokršcanskim lokalitetima, ne samo u oslikanim grobnicama nego i na zidovima crkvenih gradevina. Taj motiv ima znacenje Rajske ograde i upucuje na Uskrsnuce i Vjecni život. Bogatstvom fi guralnih prikaza isticu se grobne komore I i XXXIII. Grobnica br. I, otkrivena 1782., poznata je po fi guralnom prikazu apostola Petra i Pavla u zidanoj niši nasuprot ulazu u grobnicu (Slika 2). Apostoli ukazuju na središnji kristogram kao znak Uskrsnuca i Spasenja. Scena je povezana s motivom Tradi- tio legis. I drugi prikazi, kako fi guralni tako i simbolicki, u grobnici br. I upucuju na ideje Spasenja i obecanog Raja. Pored apostolskih prvaka isticu se i fi guralni motivi na svodu komore i scena s Jonom na istocnom zidu, koja prema navodima u literaturi ima posebnu važnost za dataciju fresaka u sam kraj 4. st. (Slika 3) . 4 Podjela na istocni i zapadni dio, kao što je poznato, nije samo geografska oznaka, nego je Ilirik tijekom kasne antike bio administrativno podijeljen i na njegovom teritoriju postojale su razlicite dijeceze. Zavisno od politicke situacije dolazilo bi do promjena u položaju pojedinih dijelova Ilirika. U ranome 4. st. dešavalo se da zapadne provincije priznaju vlast istocnoga vladara, primjerice Licinija. Teritorijalno-administrativne podjele mogle su imati konzekvencije i u sferi umjetnosti, u smislu vece ili manje izraženosti stilskih i ikonografskih utjecaja. O teritorijalno- administrativnim promjenama u Iliriku u 4. st. usp. Cedilnik, Ilirik med Konstantinom, passim; Jones, The Later Roman Empire, str. 1451-1457. Poznato je da su se u literaturi vodile rasprave o vremenu prikljucenja provincije Dalmacije Istocnom Carstvu (u 5. st.), o cemu je pregledno pisao J. Ferluga . 5 Za Sopianae usp. primjerice Visy, The Late Roman, str. 68-76; Hudák, Nagy, Early Christian burial chambers, str. 77-83; Gábor, Early Christian Buildings, str. 39-47. Za Solun usp. Marki, La nécropole de Thessalonique, str. 243-246 . Fotografi je fresaka iz Pecuha, uvrštene u ovaj clanak, poslao mi je dr. Levente Nagy, na cemu mu najsrdacnije zahvaljujem! M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 12 Slika 2: Sopianae, grobna komora br. I, oslikani svod i djelomicno zidovi grobnice. Na sjevernom zidu prikazana je kompozicija s Petrom i Pavlom oko središnjeg kristograma. Foto: András em Török Slicne ideje posreduju freske u grobnici br. XXXIII. Na istocnom zidu sa- cuvani su ostaci središnjeg kristograma i girlandi. Od fi guralnih motiva dobro su sacuvane freske s Adamom i Evom i Danijelom . Nešto drugaciji sadržaji i ikonografi ja obilježavaju solunske freske iz druge pol. 4. i ranoga 5. st. Inace, citav niz grobnica datiran je u 4. st. Konstantinovskom vremenu pripada reprezentativno slikarstvo u grobnici br. 46 s prikazom obitelji i rajskim okruženjem. U drugim grobnicama iz istoga vremena pojavljuje se Dobri pastir i simbolicki prikaz Raja, kompozicije s pticama, košarama itd. Pojavljuju se prikazi pokojnika koji imaju predloške u antickim nadgrobnim stelama. U grobnicama datiranim oko sredine 4. st. susrecu se motivi zemaljskog bla- gostanja – simbolicki prikazi plodova zemlje, vaze... Takvi prikazi u grobnici br. 57 datiraju se u trecu cetvrtinu 4. st. Pojavljuju se i motivi lova u kontekstu prikaza zemaljskog raja. Slicni raskošni i životni prizori pojavljuju se u grobnicama 5. st. Medutim, od sredine 5. st. u solunskim oslikanim grobnicama sve više se pojavljuje motiv križa, uz dodatak golubica, janjeta i slicnih motiva. U 6. st. motiv križa ima posebno znacenje, on predstavlja osnovnu temu sepulkralnog slikarstva. Cesto su na križu ovješena apokalipticka slova . i O. Prateci motivi su ptice, biljke, stabla... Križ ostaje dominantnim motivom u grobnicama 7. i 8. st . Ranokršcansko slikarstvo u Solunu, kao i drugdje u drugoj polovici 3. i u 4. stoljecu, poznaje fi guralne scene koje donose teme iz Starog i Novog zavjeta. Upravo te fi guralne kompozicije uzimaju se posebno u obzir pri interpretacijama položaja Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 13 solunskog slikarstva unutar ranokršcanske umjetnosti. 6 U usporedbi s najvažnijim korpusom ranokršcanskog slikarstva, freskama u rimskim katakombama, solunske oslikane grobnice karakteriziraju odredene specifi cnosti. Primjerice, u Solunu se pojavljuju ikonografske inacice u odnosu na kanonske tipove u rimskom slikarstvu (motiv Lazara). Neke od najomiljenijih scena potpuno nedostaju odnosno tek se naslucuju u reduciranom prikazu (Jona). Te razlike u odnosu na kanonske biblijske fi guralne motive, kao i omiljenost motiva iz prirode, upucuju na kompleksnu genezu solunskog ranokršcanskog slikarstva (Slika 4). Pored utjecaja iz Rima znacajnu ulogu imala je domaca umjetnicka baština . Oslikane grobnice poznate su i na vecem broju drugih lokaliteta u Iliriku. Tako na salonitanskim grobljima, s decentnim tipicnim kršcanskim simbolickim prikazima. 7 Prema podacima iz vremena istraživanja salonitanskih lokaliteta osli- kane grobnice bile su prilicno brojne, ali vrlo malo fresaka se sacuvalo. I na drugim važnim lokalitetima dolazilo je do propadanja spomenika. Po broju presvodenih grobnica istice se Naissus,medutim, freske su ipak manje zastupljene. 8 Od motiva tipicni su simbolicki prikazi poput križa i kristograma te takoder, u ranokršcanskoj umjetnosti omiljene, vegetabilne vitice, stabalca i ptice. Najvažnija je grobnica s fi guralnim motivima apostola Petra i Pavla i središnjim kristogramom. Kako je odavno zapaženo u literaturi, ta kompozicija gotovo je istovjetna freski iz komore 6 Kuvatova, Iconographic Programs, bez paginacije; Kuvatova, Early Christian Funerary Painting, str. 128-141. 7 Cambi, Antika, str. 282-284, s podacima o starijoj literaturi . 8 Usp. Jeremic, Filipovic, Traces of early Christianity, str. 1743-1758; Popovic (ed.), Jagodin Mala, kasnoanticka nekropola. Slika 3: Sopianae, grobna komora br. I, freska s Jonom. Foto: András em Török M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 14 Slika 4: Solun, Muzej bizantske kulture, Freska u kasnoantickoj grobnici. Foto: Mirja Jarak br. I u Pecuhu. 9 Kompozicija s apostolima u oslikanoj grobnici u Naissu datirana je u drugu pol. 4. st. i interpretirana kao odraz rimskih utjecaja u Iliriku tijekom 4. stoljeca. Na kraju osvrta na slikarstvo u presvodenim grobnicama zanimljivo je iznijeti zapažanje u literaturi vezano uz dataciju fresaka na temelju Jeronimovog prijevoda Biblije. U jednom od vec citiranih clanaka citamo: „An important source in terms of dating is the use of ivy leaves instead of pumpkin leaves in the depiction of the 9 Mirkovic, Starohrišcanska grobnica u Nišu, str. 53-72; Mócsy, Pannonia and Upper Moesia, str. 313, 334-335; Migotti, An early Christian fresco, str. 218. O oslikanim grobnicama na podrucju današnje Srbije u kontekstu drugih spomenika iz ranokršcanskog razdoblja usp. Jarak, Kršcanstvo na tlu Srbije, str. 349-356 . Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 15 resting Jonah in chamber I. The scene is based on the Biblical text, and the fi rst identifi cation of the plant as ivy is found in St Jerome‘s annotated translation of the Bible in 389/390-2 AD. Consequently, this crypt must have been made at the earliest at the end of the 4th century.“ 10 O prikazu bršljana u sceni s Jonom u grobnici br. I i povezanosti s Jeronimovim prijevodom Biblije u literaturi je dosta pisano. 11 Sv. Jeronim je osobito važan izvor za motiv Jone u umjetnosti, buduci da se u njegovom prijevodu Biblije nalaze neke specifi cnosti, a za interpretaciju su važni i njegovi komentari biblijskim tekstovima. 12 Pitanje biljke koja izrasta kao zaklon Joni ostaje još uvijek tajnovito. 13 Misteriozna biljka pojavljuje se samo u Knjizi o Joni, te je u prijevodu teško dati tocnu identifi kaciju. Razlozi zbog kojih je Jeronim zamijenio stari termin cucurbita s hedera mnogo su dublji od izvanjskih karakteristika biljaka. O tome svjedoci i interes antickih pisaca, Jeronimovih suvremenika, i živa rasprava koja se vodila oko novoga termina. 14 Za naš konkretni primjer, prikaz na fresci u gradu Sopianae, Jeronimov prijevod predstavlja datacijsko uporište, buduci da je na fresci predocena biljka sa srcolikim listovima koja oblikom odgovara bršljanu, iako se slobodno izvija bez ikakvog oslonca koji prirodno traži biljka penjacica . Navedena povezanost Jeronimovog teksta s ostvarenjem unutar ranokršcanske umjetnosti, o kojoj su posebno pisali madarski autori, potkrepljuje se i pregledom brojnih prikaza Jone, buduci da je rijec o vrlo omiljenom motivu. Na ranim sarko- fazima i freskama Jona se odmara ispod zaklona ili biljke nešto drugacijih obilježja nego na izdvojenoj panonskoj fresci. Tako na cuvenom sarkofagu iz S. Maria Antiqua vidimo pravolinijsku strukturu zaklona s manje naglašenim vegetabilnim 10 Visy, The Late Roman cemeteries, str. 75, s podacima o ranijoj literaturi. 11 Usp. Heidl, Remarks on the Iconography, str. 221. Iako vecina autora smatra da se prikaz srcolikih listova može povezati s Jeronimovim tekstom, ima i drugacijih mišljenja. O teškocama u identifi kaciji biljke na panonskoj fresci pisali su tako Hudák, Nagy, str. 920-921, koji smatraju da prikaz nije odraz novog Jeronimovog prijevoda Biblije. Ne mijenjaju, medutim, dataciju freske u kraj 4. st. 12 Heidl, o.c., 221-223. O Jeronimovom prijevodu i komentaru Knjige o Joni postoji opsežna literatura. O identifi kaciji biljke, zaklona za Jonu usp. Bazzana, Cucurbita super caput Ionae, str. 309-322. Usp. tekst u hrvatskom prijevodu Jona 1-4, Biblija, str. 906-907 . 13 Usp. kratku napomenu N. Cambija, Vernakularna umjetnost, str. 24: „Jeronim je držao da je tikva besmislena i tragao je u židovskim izvorima za pravim znacenjem.“ 14 Usp. Bazzana, o.c. Slika 5: Rim, S. Maria Antiqua, ranokršcanski sarkofag. Foto: Mirja Jarak M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 16 oblicima (Slika 5). Primjeri su brojni i ukljucuju i jasne, realisticke izvedbe biljke kao zaklona (kao na vatikanskom Joninom sarkofagu), ali detalji, poput ovješenih plodova tikvica, ukazuju na razlike u odnosu na panonsku fresku i njezino posebno mjesto u kontekstu podudarnosti s Jeronimovim tekstom. To bi svakako mogao biti jedan od prvih primjera likovnog oblikovanja scena o Joni na temelju novoga literarnog predloška – Jeronimovog teksta Vulgate . Ranokršcanski sarkofazi U osvrtu na skulpturu iz druge pol. 4. i prvih desetljeca 5. st. posebno mjesto pripada, kako je naglašeno u uvodnom dijelu ovoga rada, umjetnosti sarkofaga. U navedenom razdoblju izrada i skulpturalna obrada sarkofaga vrlo je razvijena, što proizlazi iz cinjenice da u ovom vremenu djeluju tri najznacajnija velika radionicka središta izrade ranokršcanskih sarkofaga: Rim, Konstantinopol i Ravenna. 15 Rimski ranokršcanski sarkofazi, od kojih je poznato preko 1000 primjeraka, predstavljaju najbrojniju skupinu. Njihova proizvodnja pocinje vec u drugoj pol. 3. st., ali traje vrlo kratko, do u prvo desetljece 5. st., kada zapadnogotska provala dovodi do prestanka rada rimskih radionica sarkofaga. 16 Konstantinopolska skupina sarkofaga broji znatno manje primjeraka, a vrijeme djelovanja radionica je drugacije u odnosu na rimske radionice. Najraniji konstantinopolski sarkofazi pripadaju, naime, vremenu Teodozija Velikog, posljednjim desetljecima 4. st. Proizvodnja sarkofaga trajala je nekoliko stoljeca, sve do ranoga srednjeg vijeka. 17 Slicni vremenski okviri ustanovljeni su i za ravensku produkciju, gdje se rana skupina sarkofaga datira u pocetak 5. st. Kod sarkofaga sacuvanih u Ravenni mogu se pratiti stilske promjene do kojih dolazi tijekom stoljeca, buduci da ima primjeraka s jasnim obilježjima ranoga srednjeg vijeka. 18 Ravenski sarkofazi, s obzirom na dugo trajanje proizvodnje, prilicno su malobrojni, a do danas nije u potpunosti riješeno predstavljaju li zaista djela nastala u Ravenni ili je rijec o uvozu gotovih sarkofaga iz konstantinopolskih radionica. Iako navedeni najznacajniji centri proizvodnje ranokršcanskih sarkofaga nisu smješteni u Iliriku, bilo ih je važno spomenuti zbog jasnijeg sagledavanja znacenja lokalnih radionica na podrucju Ilirika, kao i zbog mogucih utjecaja i uvoza sarkofaga iz velikih radionickih središta. Isto tako, poznavanje produkcije u najznacajnijim središtima neophodno je za razmatranje tematskih i stilskih obilježja ranokršcanskih sarkofaga u razlicitim podrucjima Carstva. Od radionica sarkofaga na podrucju Ilirika posebno se istice salonitanska 15 Sažete podatke donosi Koch, Frühchristliche Sarkophage, passim. 16 O sarkofazima radionica grada Rima postoji opsežna literatura, a brojna djela citirana su u navedenoj sintezi G. Kocha. 17 Za konstantinopolske sarkofage osim citirane sinteze (bilj. 15) usp. Koch, Sarkophage des 5. und 6. Jahrhunderts, str. 439-478; Firatli, La sculpture byzantine, passim. 18 Ravenske sarkofage sinteticki su obradivali razliciti autori i to je, prema rijecima G. Kocha, najcjelovitije objavljena skupina ranokršcanskih sarkofaga. Usp. Koch, Frühchristliche Sarkophage, str. 382. Od objava usp. Lawrence, The Sarcophagi of Ravenna; Valentini Zucchini, Bucci, I sarcofagi a fi gura, str. 23-61. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 17 radionica ili radionice. 19 Istice se veliki broj sarkofaga i njihova kontinuirana pro- dukcija od prvih pocetaka vec potkraj 1. st. n. e. do pocetka 7. st. Poznato je nekoliko stotina primjeraka, medu kojima se nalaze poganski i kršcanski sarkofazi. To znaci da je salonitanska radionicka produkcija bila daleko veca i od konstantinopolske i od ravenske. O kvaliteti salonitanskih sarkofaga svjedoci i cinjenica da su u 6. st. izvoženi na susjednu, italsku obalu Jadrana. Salonitanski sarkofazi, izradeni od kvalitetnog brackog vapnenca, 20 prepoznati su na vecem broju lokaliteta u Italiji. 21 U Ravenni se istice veca skupina salonitanskih sarkofaga, što je posebno zanimljivo buduci da je u Ravenni djelovala jedna od najznacajnijih kasnoantickih radionica sarkofaga. Import sarkofaga na susjednu obalu Jadrana svakako je zoran pokazatelj znacenja salonitanske produkcije u kasnoj antici. Ni jedna druga radionica u Iliriku, niti po broju sarkofaga niti po kvaliteti izrade, nije usporediva sa salonitanskom. Osobito je signifi kantna situacija u Solunu, gdje uopce nema produkcije sarkofaga u kasnoj antici, a poganski sarkofazi su prilicno zastupljeni. To odgovara situaciji i u drugim dijelovima Grcke, gdje nakon velike produkcije atickih sarkofaga nema nastavka djelatnosti u kasnoj antici. Za Solun je svakako prihvatljivo razmišljanje G. Kocha, koji izostanak produkcije ranokršcanskih sarkofaga objašnjava omilje- nošcu drugih tipova sepulkralnih spomenika, osobito omiljenošcu zidanih oslikanih grobnica. 22 Brojne oslikane grobnice u Solunu nadomještavale su izradu reljefno ukrašenih sarkofaga. U drugim ilirickim radionickim središtima postojala je od- redena produkcija ranokršcanskih sarkofaga, ali vjerojatno je postojanje razlicitih forma grobova i grobnica, posvjedoceno i arheološkim nalazima, uz ogranicenja u samoj izradi sarkofaga, vodilo do smanjene ili tek sporadicne produkcije. U Saloni je pak, unatoc prisutnosti razlicitih forma grobova i unatoc poznavanju oslikanih grobnica, ukop u sarkofazima bio vrlo zastupljen i omiljen tijekom cijele kasne antike. Cini se da se proizvodnja sarkofaga, zapoceta u prvim stoljecima Carstva, s jednakim intenzitetom nastavila do pocetka 7. st. Salona se istice i s obzirom na uvoz sarkofaga iz velikih kasnoantickih radi- onickih središta. Poznat je import nekoliko sarkofaga iz 4. st. iz rimskih radionica. Ravenska radionica uopce nije izvozila svoje sarkofage, a konstantinopolska je bila orijentirana na istocna podrucja, tako da je na prostoru Ilirika poznat samo jedan primjerak, sarkofag iz Doljana u Crnoj Gori. 23 Za temu ovoga rada osobito su važni dekorirani sarkofazi iz druge pol. 4. i pocetka 5. st. Postavlja se pitanje o mogucnosti izdvajanja salonitanskih dekoriranih sarkofaga iz navedenog užeg vremenskog perioda . 19 Radionice su sigurno djelovale na otoku Bracu i u samoj Saloni, a zbog obima proizvodnje može se pretpostaviti njihova lokacija na više položaja . 20 O brackim kamenolomima i vrstama vapnenca usp. Marinkovic, Miliša, Marmore laudata Brattia. 21 O izvozu salonitanskih sarkofaga, o cemu je raspravljalo više autora, usp. noviji prilog Basic, Ranokršcanski sarkofag iz Trevisa, str. 7-20. 22 Koch, Frühchristliche Sarkophage, str. 544. 23 Koch, Frühchristliche Sarkophage, str. 554. M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 18 Poznato je da su fi guralni motivi rijetko zastupljeni na starokršcanskim salo- nitanskim sarkofazima. Ta je problematika iscrpno obradena u literaturi, osobito u brojnim radovima Nenada Cambija. 24 Biblijske fi guralne kompozicije sa scenama iz Starog i Novog zavjeta, tako omiljene na rimskim sarkofazima iz 4. st., u salonitanskim radionicama nisu izradivane. Ljudska fi gura pojavljuje se rijetko i u pravilu nestaje vec sredinom 4. st. Buduci da stilske karakteristike u klesarskoj obradi fi guralnih motiva cesto omogucavaju precizniju dataciju, kod salonitanskih sarkofaga taj oslonac uglav- nom nedostaje. Salonitanski kršcanski sarkofazi mogu biti potpuno lišeni dekoracije, a kada se ona pojavljuje ogranicena je na reducirani broj biljnih i zoomorfnih motiva te na kršcanske simbolicke motive poput križa i kristograma. Križ na procelnoj strani posebno je vezan uz vecu skupinu sarkofaga okvirno datiranih u 6. st. Za izdvajanje sarkofaga iz druge pol. 4. i pocetka 5. st. najvažnije uporište su natpisi. Oni se, na kršcanskim sarkofazima u Saloni, mogu nalaziti unutar tabule ili slobodno postavljeni na plohi sarkofaga. 25 U odnosu na veliki broj natpisa, tek nekoliko se nalazi na sarkofazima sa složenijim dekorativnim motivima. Posebno mjesto mogao bi imati sarkofag s Manastirina datiran u 360. g. 26 Sarkofag ima duži natpis u tabuli na procelnoj strani. Ispod ansa tabule simetricno je uklesan motiv dupina koji guta polipa (Slika 6). Taj motiv prisutan je na još nekoliko salonitanskih kršcanskih sarkofaga, a ranije je poznat na poganskim spomenici- ma. 27 Znacenje suprotstavljanja, borbe, na kršcanskim spomenicima odnosi se na antagonizam dobra i zla, pri cemu dupin simbolizira Krista. O pouzdanosti takvog tumacenja svjedoci prikaz na jednoj gemi, gdje je motiv popracen odgovarajucom legendom. U ranokršcanskoj umjetnosti slicno znacenje izražavalo se i prikazom drugih simbolickih motiva. Ovdje je zanimljivo spomenuti prikaz pijetla i kornjace na akvilejskim podnim mozaicima iz Teodorova doba. O kršcanskom znacenju takvih prikaza pisali su crkveni pisci, medu njima i sv. Jeronim. 28 U literaturi je Jeronimovo pisanje o kornjaci kao simbolu teških grijeha heretika tumaceno iz povijesne zbilje 4. stoljeca (borba s arijanstvom). 29 Na taj nacin je ranije nastalim motivima (akvilejski podni mozaici pripadaju ranome 4. st.), moguce pridodati i smisao koji izvorno nisu morali imati. Slicno možemo napomenuti uz motiv dupina i polipa na kršcanskim sarkofazima. Pored pouzdano datiranog spomenika iz pocetka druge pol. 4. st., motiv se javlja na najranijim kršcanskim sarkofazima u Saloni, a poznat je i na poganskim sepulkralnim spomenicima (stelama) iz 2. i 3. st. Osnovno znacenje je, zbog jasnoce i reduciranosti motiva, konstantno, ali tijekom vremena mogla su se podrazumijevati razlicita posebna znacenja, povezana s novim idejama unutar kršcanstva. 24 Okvirni podaci izneseni su u sintezi Cambi, Antika, 256-273. Detaljnije usp. primjerice Cambi, Krist i njegova simbolika, str. 57-106; Cambi, I sarcofagi, str. 75-96. 25 Cambi, Antika, str. 266-270. 26 Duval, Marin, Prévot (eds.), Salona IV, Inscriptions, I, n. 155, 393-397. 27 O motivu dupina i polipa na poganskim spomenicima u unutrašnjosti provincije Dal- macije usp. Dodig, Dolphin Representations, str. 486-488, 497-499 . 28 Hagenauer, Omnis in Domini potestate, str. 151-157. Rijec je o Jeronimovom navodu u djelu In Os. 12,11 (PL 25, 929) . 29 Ibid., l.c . Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 19 Slika 6: Salona, Manastirine, ošteceni sarkofag. Preuzeto iz: Nenad Cambi, Sarkofazi lokalne produkcije u rimskoj Dalmaciji, Split 2010, str. 143, T. V,1 . Pobjeda dobra nad zlom, svjetla nad tamom, predocena u motivu dupina i polipa, prisutna je i u dominantnoj fi guralnoj temi skulpture Teodozijeva doba, temi Maiestas Domini. 30 Figuralna kompozicija Kristovog velicanstva prisutna u najznacajnijim klesarskim radionicama – u Rimu, Konstantinopolu i Ravenni, nije, kako se zakljucuje na temelju sacuvanih spomenika, bila omiljena u radionicama na podrucju Ilirika. S njom se, medutim, povezuju kršcansko-simbolicki motivi poput križa i kristograma, prisutni u ranokršcanskoj umjetnosti na podrucju Ilirika. Na freskama u Iliriku nalazimo i fi guralnu kompoziciju uz središnji kristogram (kompozicija u presvodenim grobnicama), što je još jasnija potvrda povezanosti s dominantnim temama u umjetnosti Teodozijeva doba . U ovom kratkom osvrtu tek su naznacena neka obilježja umjetnosti u Iliriku u doba djelovanja sv. Jeronima. To je ucinjeno na temelju izabranih spomenika ili skupina spomenika, što može predstavljati poticaj za daljnje cjelovitije studije i sistematsku obradu grade . Izvori i literatura Izvori Biblija, Stari i Novi zavjet, Zagreb, 1968, Jona 1-4, str. 906-907 . S. Eusebius Hieronymus, Commentaria in Osee, Lib. III, cap. XII; Migne, J. P., Patrologiae cursus completus, Series latina, Tomus XXV, Parisiis 1884. Literatura: Basic, Ivan, Ranokršcanski sarkofag iz Trevisa i njegova grupa. Radovi Instituta za povijest umjetnosti 39, 2015, 7-20. Bazzana, Giovanni B, Cucurbita super caput Ionae: Translation and Theology in the Old Latin Tradition. Vetus Testamentum 60, fasc. 3, 2010, str. 309-322 . Bratož, Rajko, Med Italijo in Ilirikom. Slovenski prostor in njegovo sosedstvo v pozni antiki. Ljubljana, 2014. 30 O fi guralnim kompozicijama u umjetnosti teodozijanskih sarkofaga usp. davne, ali još uvijek relevantne interpretacije: Gerke, Christus in der spätantiken Plastik, str. 53-76 . M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 20 Cambi, Nenad, Krist i njegova simbolika u likovnoj umjetnosti starokršcanskog perioda u Dal- maciji, VAHD 70-71, 1968-69, 57-106. Cambi, Nenad, Antika. Zagreb, 2002. Cambi, Nenad, I sarcofagi della tarda antichitŕ in Istria e Dalmazia. Sarcofagi tardoantichi, paleocristiani e altomedievali, Cittŕ del Vaticano, 2004, 75-96. Cambi, Nenad, Vernakularna umjetnost ranokršcanskog razdoblja u zaledu rimske Dalmacije. Split, 2020 . Cedilnik, Alenka, Ilirik med Konstantinom Velikim in Teodozijem Velikim. Ljubljana 2004. Chevalier, Pascale, Ecclesiae Dalmatiae. Rome-Split, 1995. Ciglenecki, Slavko, Višinske utrdbe iz casa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru. Ljubljana, 1987. Dodig, Radoslav, Dolphin Representations on Funeral Monuments in the Interior of the Province of Dalmatia. Sepulkralna skulptura zapadnog Ilirika i susjednih oblasti u doba Rimskog Carstva, Cambi, Nenad, Koch, Guntram (eds.), Split, 2013, str. 481-505. Duval, Noël, Marin, Emilio, Prévot, Françoise (eds.), Salona IV, Inscriptions de Salonae Chréti- enne IV.-VII. sičcles. Rome-Split, 2010. Firatli, Nezih, La sculpture byzantine fi gurée au Musée Archéologique d‘Istanbul. Paris, 1990. Gábor, Olivér, Early Christian Buildings in the Northern Cemetery of Sopianae. Studia Patristica LXXIII, 2014, 39-47. Gáspár, Dorottya, Christianity in Roman Pannonia. Oxford: BAR International Series 1010, 2002. Gerke, Friedrich, Christus in der spätantiken Plastik. Berlin, 1941. Hagenauer, Johann, Omnis in Domini potestate. Das theologische Programm des frühchristlichen Mosaikfußbodens im Dom zu Aquileia. Jahreshefte des Österreichischen Archäologischen Institutes in Wien, 47, 1964-65, str. 149-177. Heidl, György, Remarks on the Iconography in the „Peter-Paul“ (No. 1) Burial Chamber of Sopianae. Studia patristica, LXXIII, 2014, str. 219-235. Hoddinott, Ralf, Early Byzantine churches in Macedonia and southern Serbia. London ,1963. Hudák, Krisztina, Nagy, Levente, Early Christian burial chambers and wall paintings in the northern cemetery of Sopianae. Saint Martin and Pannonia, Tóth, Endre, Vida, Tivadar, Takács, Imre (eds.), Pannonhalma-Szombathely, 2016, str. 77-83. Hudák, Krisztina, Nagy, Levente, Research on Roman Wall painting in Hungary between 2004 and today. Interpreting and reinterpreting the evidence. Pictores per provincias II – status quaestionis, Actes du 13 e Colloque de l'Association Internationale pour la Peinture Murale Antique (AIPMA), Dubois, Yves, Niffeler, Urs (eds.), Antiqua 55, Basel, 2018, str. 913-926. Jarak, Mirja, Kršcanstvo na tlu Srbije od prvih pocetaka do dolaska Slavena. Diacovensia 27, no. 2, 2019, str. 339-359 . Jeremic, Gordana, Filipovic, Aleksandra, Traces of early Christianity in Naissus. Acta XVI congressus internationalis archaeologiae Christianae, Brand, Olof, Castiglia, Gabriele (eds.), Cittŕ del Vaticano, 2016, str. 1743-1758. Jones, Arnold Hugh Martin, The Later Roman Empire, 284-602, Oxford 1990 . Knifi c, Timotej, Sagadin, Milan, Pismo brez pisave. Arheologija o prvih stoletjih kršcanstva na Slovenskem. Ljubljana, 1991. Koch, Guntram, Sarkophage des 5. und 6. Jahrhunderts im osten des Römischen Reiches. Acta XIII Congressus internationalis archaeologiae christianae, Cambi, Nenad, Marin, Emilio (eds.), Cittŕ del Vaticano – Split, 1998, 439-478. Koch, Guntram, Frühchristliche Sarkophage. München,2000. Kollwitz, Johannes, Oströmische Plastik der theodosianischen Zeit. Berlin: Walter de Gruyter & co., 1941. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 21 Kourkoutidou-Nikolaidou, Eutychia, Tourta, Anastasia, Wandering in Byzantine Thessaloniki. Atena, 1997. Kuvatova, Valeria, Iconographic Programs of the Early Christian Tombs of Thessaloniki in the Context of the Contemporary Traditions of the Funerary Art. Materials of the Third In- ternational Conference on Hellenic Studies in the Memory of Irina Kovalyova, Moscow, 2015, bez paginacije. Kuvatova, Valeria, Early Christian Funerary Painting in Thessaloniki. Macedonian and Roman Traditions. Macedonian – Roman – Byzantine: The Art of Northern Greece from Antiquity to the Middle Ages, bez imena urednika, Moscow, 2017, 128-141. Lawrence, Marion, The Sarcophagi of Ravenna . New York, 1945. Marinkovic, Vinka, Miliša, Miona, Marmore laudata Brattia. Split, 2015. Marki, Efterpi, La nécropole de Thessalonique aux époques tardo-romaine et paléochrétienne (du milieu du IIIe sičcle au milieu du VIIIe sičcle apr. J.-C.). Athčnes, 2006. Migotti, Branka, Evidence for Christianity in Roman Southern Pannonia (Northern Croatia). Oxford: BAR International Series 684, 1997. Migotti, Branka, An early Christian fresco from Štrbinci near Đakovo. Hortus artium medieva- lium 3, 1997, 213-223. Mirkovic, Lazar, Starohrišcanska grobnica u Nišu. Starinar 5-6 ,1954-1955, str. 53-72. Mócsy, András, Pannonia and Upper Moesia. London-Boston, 1974. Popovic , Slaviša (ed.), Jagodin Mala, kasnoanticka nekropola. Niš, 2013. Popovic, Vladislav, Die süddanubischen Provinzen in der Spätantike vom Ende des 4. bis zur Mitte des 5. Jahrhunderts. Südosteuropa Jahrbuch 17, 1987, 95-139. Popovic, Vladislav, Kondic, Vladimir, Caricin Grad. Beograd, 1977. Schiller, Gertrud, Ikonographie der christlichen Kunst. Gütersloher, 1966-1991. Severin – zwischen Römerzeit und Völkerwanderung, Ausstellung im Stadtmuseum Enns. Linz, 1982. Tóth, Endre, Das Christentum in Pannonien bis zum 7. Jahrhundert nach den archäologischen Zeugnissen. Das Christentum im bairischen Raum von den Anfängen bis in 11 Jahrhundert, Boshof, Egon, Wolff, Hartmut (eds.), Köln – Weimar –Wien, 1994, 241-272. Valentini Zucchini, Giselda, Bucci, Mileda, I sarcofagi a fi gura e a carattere simbolico. „Corpus „ della scultura paleocristiana bizantina ed altomedievale di Ravenna, Bovini, Giuseppe (ed.), Roma, 1968, 23-61 . Visy, Zsolt, The Late Roman cemeteries of Sopianae. Saint Martin and Pannonia, Tóth, Endre, Vida, Tivadar, Takács, Imre (eds.), Pannonhalma-Szombathely, 2016, 68-76 . M. JARAK: Ranokršcansko slikarstvo i skulptura u Iliriku u doba sv. Jeronima 22 S U M M A RY Early Christian paintings and sculpture in Illyricum in St Jerome‘s time Mirja Jarak In the article the author gives an insight into early Christian paintings and sculpture in Illyricum, dated to the second half of the 4th and early 5th century. Of the paintings and sculpture only two groups of monuments have been presented: painted vaulted tombs and sarcophagi. The second half of the 4th and fi rst half of the 5th century have been known as Theodosian period, in the history of art specifi c in style and iconography. In the iconography of the Theodosian period the most signifi cant theme was Maiestas Domini, represented through different variations of depiction. The theme was specially connected to sarcophagi reliefs of the great sarcophagi workshops of Rome and Constantinople, where fi gural compositions were popular. In Illyricum such fi gural depictions are known in the fresco decorations of the painted tombs, while they didn‘t be popular at the stone monuments. Christian painted tombs have been known from numerous localities in different parts of Illyricum. Special place, in terms of number, style and iconography of frescoes, have two im- portant cities, Sopianae and Thessalonica. In Sopianae painted vaulted tombs have been dated to the short period of the second half of the 4th and early 5th century, while in Thessalonica the tombs belong to the very broad period of around 1000 years, from the end of the 2nd century till the end of Middle Byzantine period. It is, however, possible to separate painted tombs from the 4th and 5th century. In two painted tombs in Sopianae (no. I and XXXIII) preserved fi gural depictions are very signifi cant. In the context of this article a special concern should be given to the famous tomb I which contains fi gural representations. Among the preserved frescoes there are depictions of apostles Peter and Paul and prophet Jonah. The composition with Jonah, according to the in- terpretations in literature, has a special value for dating of the paintings in the tomb I. Namely, depiction of ivy leaves instead of pumpkin in the scene of the resting Jonah is connected with the translation of the Bible by St Jerome. Mention of ivy in the story of Jonah fi rst appeared in St Jerome‘s translation at the end of the 4th century. The relationship between pictorial repre- sentation of the resting Jonah in the vaulted tomb no. I and St Jerome's translation of the Bible has been detailed analyzed in the relevant literature. Although some authors deny connection between the fresco and St Jerome's text, in this article that connection has been accepted. The Pannonian fresco is precisely dated example of art which shows infl uence of literary works in shaping of early Christian iconography and especially acceptance and infl uence of new literary sources. The fresco with the scene of Jonah must have been executed immediately after St Jerome‘s translation work. Otherwise, fresco-paintings in Sopianae, as at some other localities in Illyricum, exhibit clear infl uences from Rome. In the painted tombs at Thessalonica from the second half of the 4th and early 5th century, prevailed somewhat different repertoire and iconography. There are representations of earthly good, fruits, vases, hunting scenes etc. The frescoes have rich and lifelike character. In that part they differ from standard biblical themes and imitate prototypes from nature. But, beside domestic, helenistic infl uence, Roman infl uence is also presented, although in smaller degree than at other localities in Illyricum . In review of sarcophagi reliefs from the time of St Jerome it has been pointed out that Salona was the biggest sarcophagi workshop in Illyricum. On the Salonitan sarcophagi from the second half of the 4th century and later time, fi gural themes with human images disappeared. They didn‘t be signifi cantly present on the earlier Salonitan sarcophagi as well. Lack of fi gural reliefs, which often contain stylistic features suitable for precise dating as can be demonstrated Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 23 by means of Roman sarcophagi of the 4th century, yields diffi culties in dating of the Salonitan sarcophagi. In that respect inscriptions have important role, because they can provide data for dating. In relation to numerous inscriptions, only a smaller number of them belong to sarcophagi with simbolic decorative images. Here should be emphasized one sarcophagus from Manastirine, dated by inscription in AD 360. The sarcophagus has a longer inscription on the front side. Below the ansae of the tabula depiction of a dolphin swallowing polyp has been symmetrically carved. The same motif is known on several Salonitan early Christian sarcophagi and even on earlier pagan monuments. The meaning of battle between good and evil on Christian monuments is reliable, and dolphin stands for Christ. In early Christian art similar meaning was manifested by means of other symbolic images. It is interesting to mention here depiction of cock and turtle on the fl oor mosaic of the basilica in Aquileia from the early 4th century. Christian meaning of the depiction was interpreted by the church writers. St Jerome wrote about mosaic and marked turtle as a sign of deep sinds of heretics. Although he didn‘t comment similar motif on the Salonitan sarcophagi, it can be concluded that Salonitan depiction had some similar meaning and that is why it can also be seen in the light of St Jerome‘s observations on Christian art. M. MEDVED: Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della ... 24 Marko Medved Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della tesi liburnica sull'ubicazione di Stridone* Marko Medved, dr., professore straordinario, Katedra za društvene i humanisticke znanosti u medicini/ Department of social sciences and medical humanities Sveucilište u Rijeci, Medicinski fakultet/ Uni- versity of Rijeka, Faculty of medicine HR-51000 Rijeka, Brace Branchetta 20; marko. medved.rijeka@gmail.com Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della tesi libur- nica sull'ubicazione di Stridone La storia degli agostiniani a Rijeka (Fiume), prima comunitŕ religiosa maschile cittadina, presente nel capoluogo del Quarnero dal Tre- cento al Settecento, č rimasta alquanto sco- nosciuta. Analizzando due fonti inesplorate, il Protocollum conventus Fluminensis ed il Diplomatarium monasterii sancti Hieronymi l'autore riporta alla luce la notizia circa una sconosciuta cappella di S. Girolamo. In base ad un legato pio di messe in seno alla cappella, del successivo trasferimento delle messe dalla cappella alla grande chiesa di S. Girolamo in seguito al diroccamento della stessa, il tutto registrato nelle fonti, veniamo a conoscenza di un luogo di culto fi nora ignorato testimone della pietŕ popolare verso il santo di Stridone. L'autore pone i dati all'interno del contesto della tesi liburnica di ubicazione della cittŕ natale di S. Girolamo. Parole chiave: Ordine di Sant'Agostino, Rijeka (Fiume), convento di S. Girolamo a Rijeka, cappella di S. Girolamo, Stridone, Liburnia. Marko Medved, Phd, Associate Professor, Department of social sciences and medical humanities, University of Rijeka, Faculty of medicine, HR-51000 Rijeka, Brace Branchetta 20, marko.medved.rijeka@gmail.com The Unknown Chapel of St. Jerome in Rije- ka in the Context of Liburnian Location of Stridon The history of the Augustinian convent of St. Jerome in Rijeka, the fi rst religious commu- nity in the city, is mostly unknown. From two sources – Protocollum conventus Fluminensis Ordinis er-emitarum s. patri Augustini ad s. Hieronymum and Diplomatarium monasterii sancti Hieronimi ordinis eremitarum sancti Augustini in terra Fluminis sancti Viti – the author discovers a previous existence of the unknown Chapel of St. Jerome. The foundation of the pious legacy for the celebra-tion of yearly Masses with its transfer from the Chapel to the Augustinian Church of St. Jerome confi rms that Rijeka’s inhabitants held the Saint from Stridon in veneration. Key words: Order of Hermits of St. Augustine; Church and Convent of St. Jerome in Rijeka; Chapel of St. Jerome; Stridon; Roman Liburnia. * L'articolo si basa sul contributo presentato al simposio internazionale sul 1600 ° anni- versario della morte di Girolamo, Hieronymus noster, Lubiana, 24-26 ottobre 2019. Introduzione La storiografi a ecclesiastica di Rijeka (Fiume) ha ancora molte lacune. Tra di esse la storia della prima comunitŕ religiosa maschile dell‘Ordine degli eremitani di Sant‘Agostino. Essendo stata ignorata parte delle fonti archivistiche agostiniane in seguito all‘abolizione giuseppinista del convento, sono rimasti sconosciuti anche alcuni dati circa i luoghi di culto collegati ai religiosi. 1. Convento degli agostiniani di Rijeka e due fonti inesplorate La presenza dell‘ordine degli eremiti agostiniani nella cittŕ di Rijeka copre l‘arco di tempo che va dal Trecento all‘abolizione avvenuta nel 1788. Si puň dire che la storiografi a si sia occupata solo parzialmente di questo convento. Ultima- mente si registra un rinnovato interesse tra gli storici. 1 Nell‘Archivio di Stato a Rijeka č custodito il Protocollum conventus Fluminensis Ordinis eremitarum s. patri Augustini ad s. Hieronymum. 2 Fonte fondamentale per la storia del monastero agostiniano di Fiume; anche se menzionata dagli storici, sino ad ora non č stata analizzata in fondo. La sua genesi č legata al provinciale degli agostiniani austriaci Joseph Achinger, il quale nel 1704 ne compilň la prima parte (fi no a pag. 62), coadiuvato da Cesare Posch. Il resto del Protocollum (pag. 63-221) venne compilato nell‘arco del Settecento da vari anonimi religiosi. Seconda fonte per importanza, anche se di piů antica data, č il Diplomatarium monasterii sancti Hieronimi ordinis eremitarum sancti Augustini in terra Fluminis sancti Viti, conservato nella Biblioteca dell‘Universitŕ di Vienna. Si tratta del cartulario, iniziatosi a compilare nel 1523, contenente trascrizioni vidimate dal notaio di vari documenti, lasciti, donazioni risalenti al Quattrocento e al Cinquecento. 3 1 Per lo status quaestionis storiografi co del convento agostiniano si veda: Medved, Incuria et vandalismus – sudbina arhiva augustinskog samostana sv. Jeronima u Rijeci, 85-89. 2 Državni arhiv u Rijeci (Archivio di Stato, Rijeka), Fond: HR-DARI-250, Samostan reda pustinjaka sv. Augustina u Rijeci, scatola 1. 3 Österreichische Universitätsbibliothek, Wien (ÖUB, Biblioteca universitaria, Vienna), II 351.241. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 24–33 25 M. MEDVED: Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della ... 26 2. Una sconosciuta cappella di S. Girolamo Il Protocollum conventus di S. Girolamo a Fiume riporta la notizia della richiesta che il priore del convento Ivan Primožic nel 1528 rivolse alle autoritŕ austriache per la demolizione di un‘antica piccola cappella (una antiqua capellula), all‘epoca non piů frequentata dai fedeli. La cappella si trovava all‘entrata del monastero, in direzione delle mura, all‘angolo in cui un tempo si trovava quella che la fonte de- fi nisce „nostra grande chiesa“ (sita in atrio monasterii in quodam angulo ubi olim maior ecclesia nostra stabat). Il 7 marzo e il 18 maggio 1528 le autoritŕ di Vienna acconsentono alla richiesta, da cui si puň dedurre che la cappella venne demolita. 4 Anche il Diplomatarium riporta la notizia dell‘esistenza della cappella di S. Girolamo. La trascrizione di un legato pio di messe del 16 luglio 1522 del fi umano Andrea Milac stabilisce il legato di una messa cantata ammontante a 40 soldi, da celebrarsi dagli agostiniani annualmente sull‘altare di S. Ursula della cappella di S. Girolamo (in die s. Ursulae… fratres obbligantur cantare unam magnam missam in altari s. Ursulae quod est in capella S. Hieronymi). Per tale scopo il testatario Milac lascia agli eredi un giardino nei dintorni della chiesa di S. Andrea. 5 La notizia dal Diplomatarium venne trascritta nel Protocollum riportando gli stessi termini usati dal cartolario. 6 Il Diplomatarium nomina la cappella di S. Girolamo anche in un altro docu- mento. Sempre in riferimento al legato del Milac, il cartolario in data 15 giugno 1528 riporta l‘atto con cui l‘obbligo di celebrazione annuale di una messa solenne dalla cappella di S. Girolamo viene trasferito all‘altare di S. Giovanni Battista ed Evangelista, situato nella grande chiesa di S. Girolamo (legatum capellae sancti Hieronymi de Flumine, solidos quadraginta amore Dei, cum obbligatione dicti fratres tenerentur & obbligati essent cantare singulo anno & in perpetuum in dic- tam capellam unam missam solemnem pro animabus eorum… transmutationem dictam missam de dictae capellae sancti Hieronymi in ecclesiam magnam videlicet in altare sancti Ioannis Baptistae & Evangelistae, super quo altare singulo anno et in perpetuum…). 7 Come in precedenza, anche questa notizia dal Diplomatarium viene trascritta nel Protocollum. 8 Il Diplomatarium, dunque, testimonia l‘esistenza di due luoghi di culto dedicati a S. Girolamo a Rijeka, a poca distanza l‘uno dall‘altra – cappella e chiesa grande. Il Protocollum, come detto, riportando la notizia dal Diplomatarium formula la 4 „Anno 1528. Pater Ioannes Primosich prior Fluminensis supplicat Suam Caesaream maiestatem pro licentia demoliendi unam antiquam capellulam sitam in atrio monasterii in quodam angulo versus moenia ubi olim maior ecclesia nostra stabat, quam aliunde pii fi deles non amplius accederunt, quod et obtinuit pro resolutione caesarea, data Viennae, die 7 martii et 18 maii anno 1528. Ex originali posteriorus resolutionis caesareae et quondam copia supplicis memorialis et anterioris resolutionis dictae.“ HR-DARI-250, Protocollum conventus, N. 55, 13. 5 ÖUB, Diplomatarium, p. CXXIIv (125v; la fonte ha una doppia paginazione che dif- ferisce da quella in cifre romane). 6 HR-DARI-250, Protocollum conventus, N. 41, 10. 7 ÖUB, Diplomatarium, XXIIv – XXIIIr (25v-26r). 8 HR-DARI-250, Protocollum conventus, N. 57, 13. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 27 notizia evidenziando che la cappella si trova sul luogo ove un tempo sorgeva la grande chiesa della comunitŕ religiosa agostiniana. Pertanto, ambedue le fonti sono concordi nell‘affermare che sino al 1528 una cappella si trovava sul luogo in cui vi era la grande chiesa agostiniana, distrutta dall‘assalto dei Veneziani nel 1509. Č possibile che la cappella, diroccata nel 1528, in realtŕ fosse parte integrante della grande chiesa, distrutta dagli invasori della cittŕ austriaca. Tuttavia non possiamo affermarlo mancando in merito prove piů precise nelle fonti. Nel riportare la notizia circa la richiesta del priore per il diroccamento della cappella, il Protocollum conventus non nomina il titolo di questo luogo di culto. Prendendo perň in considerazione che la richiesta č seguita dal trasferimento della pia fondazione di messe dalla cappella di S. Girolamo alla chiesa di S. Girolamo (di cui, come si disse, riportano la notizia sia il Diplomatarium che il Protocollum conventus), possiamo senza dubbio affermare trattarsi in ambedue i casi della cappella di S. Girolamo. Il Diplomatarium non spiega il perché del trasferimento del legato pio, cioč la ragione per cui le messe, come avvenuto fi no ad allora, non potevano piů essere celebrate sull‘altare di S. Ursula della cappella di S. Girolamo. L‘unica spiegazione ragionevole č, appunto, che il diroccamento della cappella ne avesse precluso la celebrazione. Pertanto, dopo l‘anno 1528 la messa andava celebrata nella grande chiesa S. Girolamo. Non vi č dubbio che i due contratti siano in relazione. Lo conferma pure il compilatore del Protocollum, il quale in calce alla notizia del legato pio di messe in suffragio del 1522 pone anche l‘anno 1528 onde indicare, come lo fa di regola anche in altri casi, il riferimento alla successiva modifi ca del contratto. Inoltre, il compilatore del Protocollum conventus usa gli stessi termini in lingua latina per i due luoghi sacri, capella ed ecclesia, nozioni desunte dal Diplomatarium. Da tutto ciň possiamo concludere che nelle vicinanze della chiesa di S. Girolamo, oggi esistente, vi fosse anche una cappella di S. Girolamo (forse facente parte di un‘antica chiesa piů grande), avente, prima della sua demolizione del 1528, un altare dedicato a S. Ursula, la cui esistenza era del tutto sconosciuta. I religiosi agostiniani erigevano ovunque chiese dedicate a S. Agostino; solo in luoghi in cui trovarono chiese giŕ edifi cate mantenevano i titolari esistenti. Se a Rijeka accanto alla chiesa e al convento di S. Girolamo si trovava anche una cappella di S. Girolamo ciň viene a testimoniare la presenza del culto verso questo santo. Verosimilmente la cappella č antecedente al Trecento, epoca di arrivo degli agostiniani a Rijeka. 9 Non potendo dire nulla circa l‘epoca di costruzione di questa antica cappella, siamo impossibilitati a precisare le origini della pietŕ popolare verso il santo di Stridone in tempi piů remoti. 9 A differenza delle tesi fi no ad ora dominanti, l’epoca di erezione del convento agostiniano recentemente dalla prima metŕ del Trecento č stata posticipata alla seconda metŕ del secolo. Cfr. Medved, Datacija izgradnje augustinskog samostana sv. Jeronima u Rijeci, 21-31. M. MEDVED: Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della ... 28 3. La cappella medievale di S. Girolamo – un tassello a favore della dell‘ubicazione liburnica di Stridone? 3.1 La storiografi a ecclesiastica croata e l‘ubicazione di Stridone Circa l‘ubicazione di Stridone gli storici della Chiesa in Croazia aderirono a diverse scuole di pensiero. La corrente maggioritaria in epoca contemporanea č stata quella dalmata. Anche se il suo vero iniziatore fu lo scrittore umanista croato Marko Marulic (1450-1524), la corrente si diffuse soprattutto negli ultimi due secoli. Nell‘Ottocento, il rettore del Pontifi cio collegio croato di S. Girolamo a Roma Ivan Kapor entrň in polemica con i sostenitori dell‘ubicazione istriana. 10 Il piů infl uente autore della scuola dalmata fu senz‘altro l‘esimio archeologo Frane Bulic (1846-1934). Propugnando la tesi dell‘ubicazione di Stridone presso la localitŕ di Glamoc (Grahovo polje, in Bosnia ed Erzegovina), ne favorě la diffu- sione in Croazia e all‘estero, pubblicando anche in lingue tedesca ed italiana. 11 Inserendosi nel dibattito storiografi co il padre dell‘archeologia croata aveva dato luogo a una vivissima polemica contro le altre scuole. 12 La corrente pannonica, di cui va considerato fondatore Melchiorre Inhoffer, a partire dal Seicento e in tutta l‘epoca moderna ebbe un nutrito gruppo di sostenitori, tra i quali il Bulic a suo tempo contava ben 26 nomi. 13 Tra di essi segnaliamo gli eremiti di S. Paolo, i cui conventi erano presenti in gran numero in Croazia. Il capostipite del fi lone istriano fu Flavius Blondus. Uno degli autori piů importanti fu lo storico Pietro Stancovich. 14 Al fi lone perň non aderě Pietro Kandler, forse il massimo storico istriano, il che ha nociuto non poco alla sua diffusione. Il piů insigne storico spalatino Tommaso Arcidiacono (1200-1268) non appar- tiene alla scuola dalmata, bensě a quella liburnica. Egli situa Stridone nell‘entroterra del Quarnero. 15 Nel 1986, l‘accademico croato Mate Suic aveva collocato Stridone tra Šapjane, Starad e Pasjak, nell‘hinterland della romana Tarsatica, cioč dell odierna Rijeka. 16 Sulla traccia del fi lone liburnico e guardando ulteriormente verso il Carso sloveno, il teologo sloveno Rafko Valencic ha pubblicato nel 2007 un‘esaustiva opera con un ampio status quaestionis circa il dibattito storiografi co. 17 Appoggiando 10 Precisamente nel 1828 con l’opera Della patria di San Girolamo, risposta di Giovanni Capor Dalmatino all’opusculo del Can. P. Stancovich Istriano. 11 Si veda Bulic, Izabrani spisi. 12 Suic, Hijeronim Stridonjanin, 218. 13 Ultimamente si aggiungono nuove opere a questo fi lone: Berljak, Bula pape Nikole V. za crkvu rodnoga mjesta svetoga Jeronima u Štrigovi. Dragutin Faletar ha curato due libri: Prinosi za povijest Štrigove e Josip Bedekovic/Knjiga o svetom Jeronimu, Iliriku i Medimurju. 14 Di cui va nominata l’opera dell’anno 1824: Della patria di S. Girolamo, dottore della Chiesa e della lingua slava relativa allo stesso. 15 Thomas Arcidiaconus, Historia Salonitana, 54-55. 16 Suic, Hijeronim Stridonjanin, 213-278. 17 Valencic, Sveti Hieronim mož s Krasa. L’opera di Valencic riporta in modo molto esau- stivo il dibattito storiogragico su Stridone con un ampio apparato scientifi co che comprende la bibliografi a in diverse lingue. Anche rispetto alla storiografi a croata egli offre un’analisi tra le piů ampie fi no ad ora pubblicate. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 29 la sua tesi, lo storico ecclesiastico croato Josip Škunca ha pubblicato un saggio legando la tesi liburnica col dibattito sull‘origine dell‘alfabeto glagolitico. 18 Le tesi di Bulic non furono accolte da Dragutin Nežic e Josip Bratulic. 19 Le respinse altresě il francescano dalmata Roko Rogošic (1897-1963), il quale legň l‘interesse verso la storia della Chiesa con la questione della scrittura glagolitica. Quale collaboratore dell‘Istituto per la lingua veteroslava (Staroslavenski institut) di Zagabria, si occupň della storia dell‘Illirico appoggiando le tesi dell‘ubicazione di Stridone tra Emona ed Aquileia. 20 Giungiamo cosě alla interconnessione, in seno alla storiografi a ecclesiastica croata, di due quesiti: l‘origine della scrittura glago- litica e l‘ubicazione di Stridone. Giŕ la polemica tra le scuole istriana e dalmata (Stancovich e Kapor) aveva evidenziato il legame tra questi due aspetti. 21 La diffu- sione della scrittura glagolitica nel territorio della Provincia ecclesiastica di Rijeka č superiore rispetto al resto della Croazia. Nella storia delle diocesi che oggidě ne fanno parte (Veglia, Segna-Gospic, Parenzo-Pola, Rijeka), il glagolitico ha avuto un posto rilevante. In questo ambito vanno menzionati i privilegi riguardanti al suo uso concessi dalla Santa Sede nel 1248 al vescovo di Segna Filippo e nel 1252 ai benedettini di Omišalj (Castelmuschio). Il territorio della provincia ecclesiastica di Rijeka č il piů prolifi co in monumenti epigrafi ci in glagolitico. Dopo l‘anno 1248 l‘alfabeto non era piů soltanto tollerato, ma funse da vero e proprio motore di sviluppo culturale presso i Croati. L‘autoritŕ di S. Girolamo venne usata dai Croati (come una pia fraus) per difendere il glagolitico il cui uso era molto diffuso proprio nel territorio facente parte della Provincia ecclesiastica di Rijeka. 22 3.2 La cappella medievale di S. Girolamo nel contesto dell‘ubicazione liburnica di Stridone Le notizie circa una cappella diroccata nel 1528 ed una chiesa antica distrut- ta dai Veneziani nel 1509, erano sino ad ora ignorate. Tali dati, anche se scarsi, confermano la presenza del culto verso S. Girolamo degli abitanti medievali della Terra Fluminis. Oltre alla vicina chiesa parrocchiale di Klana, dedicata anch‘essa al santo, l‘esistenza di una cappella medievale nella cittŕ, sorta ove un tempo vi era la romana Tarsatica, conferma la presenza di una forte pietŕ popolare verso S. Girolamo presso gli abitanti del luogo, nelle prossimitŕ delle quali il fi lone liburnico pone Stridone. Si aggiunge cosě un ulteriore tassello a favore dell‘ubicazione di Stridone in questo territorio liburnico. 18 Škunca, Sveti Jeronim – naš zemljak iz Stridona; Škunca, O porijeklu glagoljice. Istra i Kvarner domovina glagoljice, 135-162. 19 Nežic, Iz istarske crkvene povijesti, 161-162; Bratulic, Sveti Jeronim, XLIII-XLV. 20 Rogošic, Rodno mjesto sv. Jeronima, 267-283. 21 Oltre che dal giŕ menzionato Stancovich, il legame tra l’ubicazione di Stridone e l’alfabeto glagolitico appare evidente anche dall’opera del Kapor pubblicata nell’anno 1844: Dimostrazione dell’antichitŕ e continuazione della lingua illirica poscia detta slavonica in Dalmazia, dedotta dai piů accreditati scrittori. 22 Buturac – Ivandija, Povijest katolicke Crkve medu Hrvatima, 58. M. MEDVED: Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della ... 30 L‘esistenza di una cappella dedicata a S. Girolamo conferma la tesi ventilata negli anni ottanta da Mate Suic, assertore come si disse della tesi liburnica, sulla probabilitŕ che i religiosi agostiniani, erigendo con l‘ausilio dei Duinati e dei Walsee il convento e la chiesa di S. Girolamo di Rijeka, avessero trovato in loco una chiesa piů antica con questo titolare. 23 I religiosi agostiniani giungendo a Rijeka nel Trecento non hanno dedicato la loro chiesa a Sant‘Agostino, come di regola avveniva dappertutto. Ciň signifi ca che vi esisteva giŕ una chiesa dedicata al santo di Stridone, cioč che la popolazione locale in quell‘epoca nutriva una pietŕ popolare verso Girolamo. Tale venerazione puň essere spiegata sia con la vicinanza di Stridone sia con l‘ausilio dell‘autoritŕ di Girolamo nella difesa della lingua e scrittura glagolitica. Nell‘ambito dell‘invocazione a S. Girolamo, che i Croati nel Medioevo eserci- tarono per difendere l‘uso del glagolitico, come asserito in precedenza, va precisato che il clero in cura d‘anime della Rijeka medievale usava la lingua veteroslava e l‘alfabeto era quello glagolitico. 24 Senz‘altro il ruolo di protettore del glagolitico, che i Croati gli avevano attribuito, ha giocato un ruolo anche nella locale pietŕ popolare, di cui perň non siamo in grado di aggiungere nulla di piů. La presenza di un luogo di culto medievale dedicato a S. Girolamo sino ad ora sconosciuto, accanto alla grande chiesa anch‘essa dedicata a S. Girolamo, va ad aggiungere un elemento a favore dell‘ubicazione di Stridone in questi territori liburnici. La devozione popolare degli abitanti locali č naturalmente mutata lungo il tempo. Nei quattro secoli di permenenza, i religiosi agostiniani hanno propugnato la devozione verso i santi appartenenti al loro ordine. Lo testimonia Giuseppe Ludo- vico Cimiotti-Steinberg, il quale, nel suo manoscritto sulla storia di Fiume rimasto non pubblicato, afferma che le solennitŕ piů frequentate dai fedeli locali presso la chiesa agostiniana fossero quelle di S. Nicola da Tolentino e di Sant‘Agostino, al posto di Girolamo, titolare della chiesa. 25 Dopo la chiusura del convento nel 1788 e la scomparsa dei religiosi, la cittadinanza lungo l‘Ottocento e il Novecento si raccoglieva in detta chiesa per invocare i santi Cosma e Damiano, Lucia e Biagio, legati soprattutto alla salvaguardia della salute. 26 Rispetto alla comunicazione di Fiume con l‘entroterra, in cui il fi lone liburnico (e carsico pone Stridone), vanno additati gli intensi rapporti che la cittŕ nel Medi- oevo intratteneva con il Carso. La regione del Carso, infatti, andava ben oltre un mero concetto geografi co e costituiva invece un‘unitŕ amministrativa dei Walsee, il che oggi viene dimenticato. 27 Nel contesto dei legami della cittŕ quarnerina col Carso va menzionato altresě il casato nobiliare dei Raunacher, capitani di varie cittŕ 23 Suic, Hijeronim Stridonjanin, 267. 24 Dekovic, Istraživanja o rijeckome gljagoljaškome krugu. 25 Cimiotti-Steinberg, Publico-politica Terrae Fluminis S. Viti adumbratio historice, capitolo VI „De incolis et re sacra“, sottotitolo B „De re sacra“, num. 22 „De annuis Conventus Augustinianorum Flumin. solemnitatibus“. Sveucilišna knjižnica u Rijeci (Biblioteca universitaria Rijeka), Fondo: Rara, inkunabule i rukopisi, A.189, I. 26 Torcoletti, La chiesa e il convento degli Agostiniani, 48; Medved, Nepoznati hospital augustinaca pustinjaka rijeckog sv. Jeronima, 209. 27 Si veda: Kosi, Boj za prehode proti Jadranu – Kras od 12. do 15. stoletja. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 31 dell‘Alto Adriatico e del Carso, tra cui Rijeka, e ritenuto il piů meritevole dopo i signori di Duino e i Walsee nel periodo medievale del convento agostiniano (eressero verso il 1450 la cappella gotica della Santissima Trinitŕ). 28 La famiglia proveniva dal dominio di Raunach, nei pressi di Prem e Pivka (San Pietro del Carso), mentre a Siller-Tabor aveva eretto il castello. 29 Si aggiunga che la localitŕ di Siller-Tabor viene menzionata dai sostenitori della tesi Carsica di ubicazione di Stridone. 30 Che l‘entroterra dell‘antica Tarsatica prima e della Terra Fluminis Sancti Viti poi giungesse sino al Carso sloveno, č un dato di fatto. In questo contesto di relazione con l‘entroterra si pongono i Claustra Alpium Iuliarum. Il sistema murario costruito con l‘intento di difendere l‘Impero dalle invasioni partiva dal territorio dell‘odierna Rijeka e passava attraverso il Carso. Negli ultimi anni i Claustra sono stati valorizzati con mostre, manifestazioni varie ed contributi scientifi ci. 31 Ponen- dolo tra gli argomenti a favore del fi lone liburnico, Suic asseriva che nei suoi scritti Girolamo avesse menzionato i Claustra piů di ogni altro autore dell‘antichitŕ. 32 Conclusione L‘esistenza di una cappella medievale dedicata a S. Girolamo a Rijeka conferma la tesi ventilata negli anni ottanta da Mate Suic sulla possibilitŕ che nell‘erigere il convento e la chiesa di S. Girolamo con l‘ausilio dei Duinati e dei Walsee, i reli- giosi agostiniani avessero trovato un luogo di culto piů antico con questo titolare. Essendo stata trascurata la storia del convento agostiniano di S. Girolamo, presente a Rijeka dal Trecento al 1788, i dati su una cappella diroccata nel 1528, posta sul luogo ove vi era una grande chiesa distrutta dai Veneziani nel 1509, erano rimasti sconosciuti. Tali notizie, anche se scarse e prive di dati piů specifi ci, confermano indubbiamente la devozione per S. Girolamo degli abitanti medievali della Terra Fluminis. Bisogna considerarlo come un nuovo tassello a favore della tesi liburnica dell‘ubicazione di Stridone nel complesso dibattito storiografi co circa il luogo di nascita del santo. La pietŕ popolare dei cristiani della Rijeka medievale si č trasformata lungo i secoli in relazione anche alle diverse sensibilitŕ in campo liturgico-devozionale del clero e degli ordini religiosi presenti nella cura pastorale. La devozione medievale a S. Girolamo, invocato come protettore dell‘alfabeto glagolitico, scrittura legata anche all‘uso della liturgia in lingua vernacolare, in epoca medievale dominante anche a Rijeka, č testimoniata da ben due luoghi di culto, la grande chiesa agosti- niana e la piccola cappella diroccata nella prima metŕ del Cinquento. 28 Medved, Marko MEDVED, Augustinci pustinjaci rijeckog sv. Jeronima u 15. stoljecu, 170-171. 29 Kobler, Memorie, vol. 3, 177. 30 Valencic, Sveti Hieronim mož s Krasa, 123-130. 31 Kos, Zapore v Julijskih Alpah in Notitia Dignitatum. 32 Suic, Hijeronim Stridonjanin, 235. M. MEDVED: Una sconosciuta cappella di S. Girolamo a Rijeka (Fiume) nel contesto della ... 32 Fonti e bibliografi a Fonti archivistiche Državni arhiv u Rijeci (Archivio di Stato, Rijeka), fondo: Samostan reda pustinjaka sv. Augu- stina (HR-DARI-250), Protocollum conventus Fluminensis Ordinis eremitarum s. patri Augustini ad s. Hieronymum. Österreichische Universitätsbibliothek Wien: Diplomatarium monasterii sancti Hieronimi ordinis eremitarum sancti Augustini in terra Fluminis sancti Viti (II 351.241). Sveucilišna knjižnica u Rijeci (Biblioteca universitaria Rijeka), fondo: Rara, inkunabule i ru- kopisi, Ludovico Giuseppe Cimiotti-Steimberg, Publico-politica Terrae Fluminis S. Viti adumbratio historice ac diplomatice illustrata (A.189, I). Bibliografi a Berljak, Matija: Bula pape Nikole V. za crkvu rodnoga mjesta svetoga Jeronima u Štrigovi. Donja Lomnica 2019. Bulic, Frane: Dove giaceva Stridone, la patria di S. Girolamo. Bullettino di archeologia e storia dalmata, 22, 1899, p. 137-144. Bulic, Frane: Izabrani spisi. Cambi, Nenad (ed.). Split 1984. Buturac, Josip – Ivandija, Antun: Povijest katolicke Crkve medu Hrvatima. Zagreb 1973. Capor, Giovanni: Della patria di San Girolamo, risposta di Giovanni Capor Dalmatino all’opusculo del Can. P. Stancovich Istriano. Roma 1828. Dekovic, Darko: Istraživanja o rijeckome gljagoljaškome krugu. Zagreb 2011. Faletar, Dragutin – Josip Bedekovic, ed: Knjiga o svetom Jeronimu, Iliriku i Medimurju. Zagreb – Cakovec, 2017. Faletar, Dragutin, ed.: Prinosi za povijest Štrigove. Štrigova – rodno mjesto sv. Jeronima. Sa- mobor 2019. Gigante, Silvino: Gli Agostiniani del convento di S. Girolamo. Bullettino della Deputazione fi umana di storia patria, 1, 1910, p. 16-96. Herljevic, Antun: Arhiv augustinskog samostana u Rijeci. Jadranski zbornik, 7, 1967-1969, p. 435-459. Kobler, Giovanni: Memorie per la storia liburnica di Fiume, vol. I-III. Fiume 1896. Kos, Peter: Zapore v Julijskih Alpah in Notitia Dignitatum. Arheološki vestnik, 65, 2014, p. 409-422. Kosi, Miha: Boj za prehode proti Jadranu – Kras od 12. do 15. stoletja (politicno in vojnozgo- dovinska skica). Kronika, 63, 2015, 3, p. 379-444. Medved, Marko: Nepoznati hospital augustinaca pustinjaka rijeckog sv. Jeronima. Prilog povijesti medicine u Rijeci. Acta medico-historica Adriatica, 17, 2019, 2, p. 195-212. Medved, Marko: Incuria et vandalismus – sudbina arhiva augustinskog samostana sv. Jeronima u Rijeci. Arhivski vjesnik, 62, 2019, p. 85-105. Medved, Marko: Datacija izgradnje augustinskog samostana i crkve sv. Jeronima u Rijeci. Croatica Christiana periodica, 84, 2019, p. 21-38. Marko Medved: Augustinci pustinjaci rijeckog sv. Jeronima u 15. stoljecu. Radovi Zavoda za hrvatsku povijest Filozofskog fakulteta Sveucilišta u Zagrebu, 51, 2019, p. 159-176. Nežic, Dragutin: Iz istarske crkvene povijesti. Pazin 2000. Rogošic, Roko: Rodno mjesto sv. Jeronima. Nova revija, 7, 1928, p. 267-283. Suic, Mate: Hijeronim Stridonjanin – gradanin Tarsatike. Rad JAZU, 24-25, 1986, p. 213-278. Thomas Arcidiaconus: Historia Salonitana. Peric, Olga – Matijevic Sokol, Mirjana (ed.). Split 2003. Škunca, Josip: O porijeklu glagoljice. Istra i Kvarner domovina glagoljice. Rijecki teološki casopis, 43, 2014, p. 135-162. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 33 Škunca, Stanko Josip: Sveti Jeronim – naš zemljak iz Stridona. Rijeka 2018. Torcoletti, Luigi Maria: La chiesa e il convento degli Agostiniani di Fiume. Fiume 1944. Valencic, Rafko: Sveti Hieronim mož s Krasa. Prispevek k ubikaciji Stridona rojstnega kraja sv. Hieronima. Ljubljana 2007. S U M M A RY The Unknown Chapel of St. Jerome in Rijeka in the Context of Liburnian Location of Stridon Marko Medved The existence of the old St Jerome Chapel is a confi rmation of Mate Suic’s thesis from the 1980s, when he argued that upon their arrival in Rijeka and the construction of the convent with the help of the Lords of Duino and the Lords of Walsee, the Augustinians found an older church dedicated to this saint from Stridon. The history of the Augustinian convent in Rijeka has not been explored suf-fi ciently thus far. Consequently, historiography was not familiar with the information from Augus-tinian sources about an older chapel that was demolished in 1528 and stood in the location of a for-mer large Augustinian Church that had been demolished by Venetians in 1509. This indicates that the local population venerated St Jerome in the Middle Ages. This speaks in favour of the thesis about the proximity of Stridon and fi ts the theory about the ubiety of Jerome’s birthplace in the hin-terland of Roman Tarsatica. Judging from the existence of two sacral buildings, a chapel and a church dedicated to him, the in-habitants of Rijeka held St Jerome in great reverence in the Middle Ages. Croats regarded him as a defender of Glagolitic, a script associated with the vernacular language in liturgy, a practice that was followed in medieval Rijeka as well. The piety of the inhabitants of Rijeka changed in many respects after the Middle Ages, inter alia, under the infl uence of different affi nities of monastic communities and the clergy operating in the city. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 34 Nataša Golob Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene 22. januarja 1478, in darilna listina, izstavljena 16. marca 1484 Golob Nataša, ddr., zaslužna profesorica, Uni- verza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za umetnostno zgodovino, SI–6274 Šmarje, Gažon 37, natasa.golob@ff.uni-lj.si. Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lam- berg: zadolžnica za knjige, izposojene 22. januarja 1478, in darilna listina, izstavljena 16. marca 1484 Petnajst let po prevzemu škofovskih insignij si je prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg od kapitlja izposodil 56 knjižnih enot. Ko jih je šest let pozneje podaril, je v darilni listini navedek, da so knjige v veliki meri osebna last, iz njegovih študijskih let, tudi narocene pri kopistih. V celoti je v listinah navedenih 56 knjižnih enot; to so smotrno izbrana dela, potrebna za opravljanje škofovskih nalog. Zaradi posplošenih naslovov in pogosto odsotnih imen avtorjev je v središcu prispevka identifi kacija knjižnih enot ter presoja, ali drži trditev, da gre za povsem sodobne spise in razmislek o izrazih zgodnje humanisticne misli. Kljucne besede: Škof Sigismund pl. Lamberg, izposojene knjižne enote, kanonsko pravo, renesancni humanizem, Ljubljana, Gornji Grad. Golob Nataša, PhD, Professor Emerita, De- partment of Art History, Faculty of Arts, Uni- versity of Ljubljana. SI–6274 Šmarje, Gažon 37, natasa.golob@ff.uni-lj.si. Sigismund of Lamberg, the First Bishop of Ljubljana: A Borrower’s Note from 1478 and a Deed of Donation from 1484 Fifteen years after having received the episco- pal insignia, Sigismund of Lamberg, the fi rst Bishop of Ljubljana, borrowed 56 book units from the chapter. When he donated them six years later, the deed of donation contained a note saying that, for the most part, these books were his personal property from his student years or commissioned from copyists. There are 56 book unit listed in these deeds; these are systematically selected volumes that were required for performing episcopal tasks. Their titles are generalized and frequently lack au- thors’ names; consequently, the paper at hand focuses on the identifi cation of book units and on the question of if these are contemporary writings, as well as on the contemplation on the expressions of the early humanist thought. Keywords: Bishop Sigismund of Lamberg, borrowed book units, canon law, Renaissance humanism, Ljubljana, Gornji Grad. Izhodišca Dve listini s popisom knjižnih enot, ki si jih je ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg izposodil iz kapiteljske knjižnice, šest let pozneje pa podaril, posredujeta dragoceno, cetudi delno informacijo o tem, katere in kakšne knjige je kapitelj premogel 15 let po ustanovitvi škofi je, kaj je Lamberg potreboval za svoje delo in katere vsebine je izbral. Pri branju obeh listin sem se vprašala, kaj lahko razberemo glede materialnih lastnosti naštetih knjižnih enot, še bolj pa me je mikalo ugotoviti, kateri avtorji in katera dela se skrivajo za mnogokrat posplošenimi vpisi. Ker vsak pisec clanka sledi svojim ciljem, sem si želela pojasniti stališce, da so med navede- nimi knjižnimi enotami tudi nadvse sodobna besedila. Poleg tega so dobro znane besede Milka Kosa, zapisane v katalogu srednjeveških rokopisov v Sloveniji, da knjižnica v benediktinskem samostanu Gornji Grad, ki je po vtelesitvi ljubljanski škofi ji postal del njenega imetja, ni bila skromna. 1 Zato sem dodala nekaj vrstic o rokopisih, ki so bili v Gornjem Gradu pred ustanovitvijo ljubljanske škofi je, rokopisi pa so izpricani po dokumentih ali pa so še ohranjeni. Poleg tega sem zapisala, da si je Lamberg lahko priskrbel izvode zaželenih besedil iz širšega evropskega, a predvsem padovanskega in avstrijskega okolja, s katerima je bil študijsko in delovno povezan vec desetletij. Pri odpiranju pogledov na zgodnji humanizem 2 pa je bila – glede na takratno pronicanje italijanskih humanisticnih nazorov v dunajsko svetno in cerkveno okolje – ocitno še precej nejasna meja med (odlicno) latinšcino kot orodjem za delovanje in latinšcino kot predmetom fi lološke znanosti. Jezik je bil vseskozi pomemben element v prodiranju humanisticnega zave- danja in zato je pomembna pripomba Alfonsa Lhotskega, da humaniste odlikuje (in razlikuje od starejših generacij) veselje do študija, radovednost ter da so humanisticna stališca in obvladovanje vsebin izraz osebne prezentacije. 3 Vse to temelji na številnih sodobnih in starejših besedilih, katerih naslovi so na obeh Lambergovih listinah vsaj orisno predstavljeni, poleg tega je vsaj pogleda vreden seznam knjig, nakupljenih za Artisticno fakulteto na Dunaju v 3. cetrtini 15. stoletja. Dotoki rokopisnih in tiskanih 1 Kos – Stelč, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 88. 2 Stališca do zgodnjega humanizma in oznake, kaj je bistvo, so neizmerno razlicne. V 15. stoletju so vendarle šteli za conditio sine qua non, s katero so neki osebnosti naklonili odlicnost humanista, znanje obeh klasicnih jezikov. S tem pogojem pa tudi Aeneas Silvio Piccolomini ni veljal za prvovrstnega humanista (cetudi se je dve leti ucil gršcine pri Francescu Filelfu). Prim. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät, str. 126 dalje; o Piccolominijevi gršcini str. 143. 3 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät, str. 76, 188. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 34–82 35 N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 36 knjig, z vsebinami anticne in sodobne italijanske književnosti, so oblikovali celotno razpoloženje do umetnosti in intelektualnih obzorij. – Na Lambergovih listinah in v zapisnikih nakupov za dunajsko univerzo se ponovijo naslovi nekaterih knjig, zato sem si dovolila pristaviti nekaj besed o teh vzporednicah. Zadolžnica škofa Sigismunda Lamberga za izposojene knjige in listina o njegovi daritvi Nadškofi jski arhiv Ljubljana hrani v zbirki listin dva vecja pergamentna do- kumenta, ki sta razlog tega zapisa (NŠAL 101, št. 456 in 468, sl. 1 in 2). Starejši je zadolžnica za knjige, ki si jih je škof Sigismund Lamberg 22. januarja 1478 izposodil pri ljubljanskem kapitlju. Listina (320 x 340 mm) je bila podpisana v gornjegrajskem samostanu v ljubljanski škofi ji: in monasterio Obernburg nostrae Labacensis dioce- sis. Šest let pozneje, 16. marca 1484, je Sigismund Lamberg v ljubljanski škofi jski dvorani, Labaci in aula nostra episcopali, podpisal še eno listino (525 x 400 mm), s katero je stolnemu kapitlju daroval svoje škofovske insignije in knjige. 4 Dokument o izposoji je bil v literaturi veckrat obravnavan; prva obširnejša in natancna predstavitev je prišla izpod peresa Primoža Simonitija, ki je prav s to listino razgrnil širjave humanisticnih konceptov, kakršne so razvidne iz dotokov knjig v cerkvene in posvetne knjižnice. Simoniti je tudi prvi orisal znacaj izposojenih knjižnih enot: to je vpogled v pomen besedil, ki se sprico njegovega globokega poznavanja casa in tvarine zdi prekratek; kar je zapisal, je še vedno neprekosljivo, za vse, ki si listine niso ogledali v Nadškofi jskem arhivu, je dodal reprodukcijo. 5 Jukstapozicijo reverzu je zapisal Günther Bernhard, ki je v clanku o daritvi škofa Lamberga leta 1484 orisal razmerje med izposojenimi in podarjenimi knjigami; Bernhard je prispeval diplomaticno transkripcijo te listine. 6 Znotraj širše predstavitve ljubljanskega stolnega kapitlja je Lilijana Žnidaršic Golec opozorila, da je listina o izposoji tisti pisni dokument o humanisticni literaturi pri nas, s katerim se pricne tok novih teoloških, antikvarnih in znanstvenih del. S tem clankom je odprla dodatne informacije o širjenju humanizma med Slovenci, ki se je z Lambergom nesporno uveljavil v okvirih cerkvenega vrha. 7 V knjigi o celoviti predstavitvi naše zgodovine je o obeh listinah kleno predstavitev in opredelitev mnogoterih pomenov zapisal Peter Štih: o tem beremo v poglavju o srednjeveški književnosti in knjižnicah. Besede, da listini razkrivata obstoj gornjegrajske in ljubljanske kapiteljske knjižnice ter dajeta vpogled v zasebno knjižnico visokega prelata, se prepletajo z jasnim opozorilom, da je na seznamu najti mnoga nova ali celo najnovejša dela. 8 4 Na koncu tega prispevka je razpredelnica s podatki o knjižnih enotah, ki jih imenujeta oba dokumenta: številke 1–56 se nanašajo na zapisano izposojo, številke 0–55 z dodano crko d pa na darilno listino; v tretjem stolpcu so zapisana imena identifi ciranih avtorjev in sedaj veljavni naslovi njihovih del. 5 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 51–61. 6 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 187–196. Prepis listine na str. 192–196. Tudi: Bernhard, K arhivu in knjižnici, str. 157–158. 7 Žnidaršic Golec, Die Domherren von Laibach, str. 85–108. 8 Štih, Od 6. do konca 15. stoletja, str. 204. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 37 Vsebina dokumenta o izposoji je postala širše dostopna z razstavo »Odlicno mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg. 1420–1488«: 9 besedilo je prepisala in prevedla Julijana Visocnik, tako da je v razstavnem katalogu obja- vljeno latinsko in slovensko besedilo. 10 Samo eno leto pozneje je izšla monografi ja z regestami listin med leti 1140 in 1500, ki jih hrani Nadškofi jski arhiv v Ljubljani; monografi jo je pripravil Jure Volcjak in je objavil strnjena prevoda obeh listin, tako da sta splošno dostopni. 11 Ker je Lambergov reverz prvi pri nas ohranjeni tovrstni dokument, je v celoti vreden pozornosti; zapisan je v lepi bastardi. Uvodni del, ki navaja obveznosti iz- posojevalca do lastnika, je protokolarno-pravni zapis in se v prevodu glasi takole: Mi, Sigismund, po milosti Božji in po milosti Apostolskega sedeža, škof ljubljanski itd. Razglašamo vsem in vsakemu posebej, da bom pregledal pricujoce pisanje in [si izposodil] 12 od našega precastitega ljubljanskega kapitlja nekaj knjig in spisov, katerih naslovi, imena in opisi so zapisani spodaj, izkazani z naslovom in smo jih prejeli ne drugace, ne drugje in ne na drug nacin opremljene kot z omenjenim na- slovom in jih imamo pri sebi ter jih hranimo tako dolgo pod omenjenim naslovom, da jih lahko uporabljamo, dokler jih omenjeni kapitelj ne bo terjal, zahteval in prejel od nas. V dobri veri, brez goljufi je in prevare tako obljubljamo, da kadarkoli bo naš že omenjeni kapitelj od nas s pricujocim pisanjem zahteval omenjeno glede knjig in rokopisov, bo, kot se nam prijazno dovoli, našel pripravljene [knjige in rokopise] 13 in ko jih bo želel imeti za sam kapitelj ali zanj in njegove predstavnike ali za zakonitega zastopnika bomo brez kakršnegakoli nasprotovanja rade volje in skrbno želeli vrniti, dati nazaj in izrociti. In ce bi pred zahtevo našega kapitlja ali po naši dobri volji, da se knjige vrnejo, predajo ali izrocijo, se mi poslovili od življenja, želimo, da bi se ta isti naš kapitelj zaradi naše smrti prijazno in primerno nekako pomiril. Ta isti kapitelj po tovrstnem umiku sam ali po advokatu ali po svojem zakonitem zastopniku ukrepa glede knjig ali rokopisov. Ker so [knjige in rokopisi] 14 njihovi, jih, kjerkoli že so, najde, zahteva, terja, prejme, dvigne in pospeši in jih lahko prinese nazaj, odloži in shrani v svoji knjižnici med svojo lastnino brez kakršnekoli goljufi je in prevare. Sigismund Lamberg je s tem protokolom narekoval vse okolišcine glede izposoje; z njim je zavaroval kapiteljsko knjižnico kot upraviceno lastnico izpo- sojenega gradiva kot sebe in hkrati naložil obveznosti osebam, ki bi ob njegovi smrti prevzele ob drugih predmetih tudi izposojene knjige. 15 Na drugi strani pa iz 9 Dolinar – Golob, Odlicno mesto ljubljansko, sl. na str. 27. 10 Prepis latinskega besedila: Dolinar – Golob, latinska transliteracija str. 85–88, slovenski prevod: str. 89–91. 11 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 481–483 in str. 493–495. 12 Dodala N. Golob. 13 Dodala J. Visocnik. 14 Dodala J. Visocnik. 15 Praviloma uporabljam samostalnik »knjiga« ali bolj odprto dvobesedno zvezo »knjižna enota«; v reverzu je jasno imenovanih samo osem tiskov, kar je najbrž samo delna informacija, pri rokopisih – vsaj nekaj enot je bilo rokopisnih – pa je le nekaj nedvoumnih pripomb, da gre za rokopisne enote. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 38 Slika 1: Reverz za izposojene knjige, NŠAL 101, št. 456. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 39 Slika 2: Darilna listina, NŠAL 101, št. 468. darilne listine leta 1484 veje odlocenost, da je dolžan urediti pozemske obveznosti in ne pustiti nedokoncane naloge, povezane z vracilom izposojenih knjig: poleg drugih materialnih dobrin so vse podarjene knjižne enote navedene v tej, šest let poznejši listini. Protokol, zapisan na reverzu, je podobno strukturiran kot na mnogih vsebin- sko vzporednih listinah iz srednjeevropskega prostora. Vsak uvodni paragraf pac ustreza specifi cnim danostim in vedno je pomemben segment celote, ker sporoca o lastniku in vsebini, poreklu knjižnega gradiva, tako da so tovrstni dokumenti enkratni viri informacij. V eshatokolu reverza beremo, da je bila listina sestavljena v gornjegrajskem samostanu 22. januarja 1478 v prisotnosti castivrednih oseb; to so bili Peter iz Ljubljane, župnik v Gornjem Gradu, Gregor Kic, kaplan pri oltarju sv. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 40 Rešnjega telesa v Gornjem Gradu, Pankracij Kompost, kaplan ljubljanskega škofa Lamberga: … honorabilibus viris et dominis Petro de Laibaco plebano nostro in Oberrenburg, Gregorio Kyetz capellano altaris corporis Christi in Oberrenburg et Pancracio Compost capellano nostro … 16 Reverz sicer ne imenuje števila knjižnih enot, ki jih je 56. Kot omenjeno, je 16. marca 1484 Sigismund Lamberg v ljubljanski škofi jski dvorani (Labaci in aula nostra episcopali) podpisal darilno listino. V njej beremo seznam škofovskih insignij in knjig, ki jih daruje stolnemu kapitlju in med drugim pravi, da podarja tudi »naše knjige in spise …«, razen tistih, ki so iz samostanske knjižnice v Gornjem Gradu. Z navedenim clankom je G. Bernhard prispeval poleg diplomaticne transliteracije darilne listine tudi natancnejši vpogled v seznam knjig: ker se naslovi skoraj vseh enot na reverzu in darilni listini ponovijo, se seveda postavi vprašanje, katere so bile (prvotno) Lambergova last in katere ne, zato je v 18. opombi navedeno izvirno besedilo v latinšcini. Bernhard je jasno zapisal: »V povezavi z darilno listino je mogoce ugotoviti, da si je škof Lamberg leta 1478 izposodil prav te knjige od ljubljanskega kapitlja za svojo rezidenco v Gornjem Gradu. Domnevno je škof knjige že podaril stolnemu kapitlju in so bile knjige ponovno navedene ob podaritvi leta 1484, ko je Sigismund von Lamberg prenesel na kapitelj tudi svoje škofovske insignije.« 17 Lamberg je leta 1484 stolnemu kapitlju »prostovoljno in svobodno« podaril mitro, okrašeno z dragimi kamni, rokavice, pošite z biseri, pecatne prstane, naprsni križ, srebrno pastirsko palico, težko vec kot 16 mark, in poleg tega knjige, ki so, kakor pravi, v veliki meri iz casa njegovega študija in nekatere so tudi pridobljene (nakupljene) ali podedovane in ob tem take, katerih prepis je narocil. 18 To je uvodni del v seznam knjig, ki mu v eshatokolu sledi ponovitev, da so naštete insignije in knjige dane ljubljanskemu stolnemu kapitlju, ki jih »lahko uporablja drug ljubljanski škof, sedaj pa jih smejo uporabljati stolni prošt, stolni dekan in stolni kapitelj.« 19 Kot price so navedeni na prvem mestu cerkveni dostojanstveniki Nikolaj Štrekelj, župnik na Igu; Klement, vikar v Moravcah; Jakob Globiz; Gregor Husic, kaplana škofi je Ljubljana, duhovniki škofi j Oglej in Ljubljana (Nicolao Stregkhel plebano in Igg, Clemente vicario in Morewitsch, Jacobo Globitzer, Gregorio Hussitz, ecclesie Laibacensis capellanis, Aquilegiensis et Laibacensis diocesis presbyteris), zatem pa posvetni veljaki Gašper Hrovat, mestni sodnik v Ljubljani; Štefan Gradcan; Jurij Piliator, Matija Crnovrh, mešcani in mestni svetniki v Ljubljani (Caspare Crabato iudice, Stephano Gratzer, Georgio Piliatore, Mathia Tscherniuerch civilibus et con- sulatores Laibacensis). Listino je s svojim pecatom overovil Sigismund Lamberg, 16 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 483. 17 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 187, op. 4; prev. N. G. 18 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 192–196; mišljen je odlomek: Et ultra prenominatos sive prescriptos libros sive prescripta volumina eciam quoscumque alios libros nostros sive volumina nostra parvos seu magnos ac parva seu magna quibuscumque nominibus intitulentur quos et que premittitur acquisivimus, scribi fecimus seu paravimus et ad nos iusto et legittimo titulo spectarunt et pertinerunt illis tantum modo exceptis qui seu que spectant et pertinet ad liberariam … 19 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 495. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 41 podpisal notar Andrej Rainall, duhovnik škofi je Ljubljana in javni notar s cesarskim pooblastilom, ter Peter Jankovic iz Vipave, duhovnik oglejske škofi je in javni notar s cesarskim pooblastilom. 20 Število oseb, ki so sodelovale pri protokoliranju darilne listine, je neprimerno vecje kot na reverzu. Reverz in darilna listina sta tudi (delna) bibliotecna kataloga, a ju v strogem pomenu besede ne bi smeli tako imenovati: Theodor Gottlieb je v uvodu k svoji, še vedno temeljni knjigi o srednjeveških knjižnicah namrec zapisal, da v zgodovinsko in literarnozgodovinsko obravnavo ne spadajo porocila o knjigah, ki ne posredujejo natancnih podatkov glede števila in tipa knjig (tem omejitvam pa ni sledil v leta 1915 objavljenem katalogu srednjeveških knjižnih katalogov v Spodnji Avstriji). 21 Njegovo strogo, a znanstveno korektno in z viri podprto mnenje je popravil Paul Lehmann, rekoc, da smemo kot knjižnicne kataloge upoštevati vse zapise o neki srednjeveški knjižnici, najsi predstavljajo celoto ali samo del. 22 Upošteval je torej kar se da raznoliko gradivo, ki sporoca o knjigah: to so tako seznami posebej rokopisov in (tiskanih) knjig, popisi dragocenosti, kamor so knjige seveda sodile, oporoke in darilne listine, zapisi o izposoji in vracilu, narocila in racuni, ev. imena vpletenih oseb, dokumenti o zastavljenih knjigah, seznami del, ki zaznamujejo opus nekega avtorja ali prepisovalca, zapisi o procesih pridobivanja oz. izposoje gradiva, tudi o nesrecah, ki so prizadejale knjižnico itd. 23 Lehmann je torej pogled razširil prek robov knjižnicnih katalogov (ki so namensko sestavljeni popisi in jih je veliko posebej od karolinškega casa dalje) na pricevanja v listinskem gradivu, na kratke in neformalne popise, ki jih najdemo tudi v pismih, na pripise v kronikah, koledarjih ali na notranji strani platnic. 24 20 Navedeno po Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 495. 21 Gottlieb, Über mittelalterliche Bibliotheken, str. V–VI: »Ausgeschlossen sind aus diese Zusammenstellungen Notizen ganz allgemeiner Natur, welche weder die Zahl noch die Art der betreffenden Bücher bezeichnen, ferner Nachrichten, bei denen die Zahl der Bücher unter zwei herabsinkt … Ausgeschlossen sind ferner Verzeichnisse von Urkunden, Aufzählungen der Werke von einzelner Autoren (poudarila N. G.), welche mehr die specielle Literaturgeschichte, als die der Bibliotheken angehen …« 22 Lehmann, Mittelalaterliche Bibliothekskataloge, Bd. 1, str. V–VI. 23 Pogosto je naveden podatek o požaru, ki je leta 1364 prizadel kartuzijo Bistra: Anno domini M 364 cobustum fuit monasterium hic in Franicz vna cum libris et ceteris bonis monasterii quasi in toto. Kos, M. – Stelč, Srednjeveški rokopisi v Sloveniji, str. 66; obširneje o rokopisih in knjižnici bistrške kartuzije gl. Mlinaric, Kartuzija Bistra, str. 393–401. 24 Takšen je seznam knjig, ki jih je freisinški škof Abraham podaril cerkvi na Otoku na Vrbskem jezeru; to je nalepek na notranji strani platnic, Orosius: Historiae contra accusatores temporum christianorum, München, Bayerische Staatsbibliothek, clm 6380, kjer je zapisano, da je Hieronimova knjiga napisana po škotsko: … liber Geronimi presbiteri scriptus Scotigene … Gl. Kos, F., Gradivo II, str. 393, št. 504. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 42 Podatki o materialni naravi izposojenih in podarjenih knjig V srednjeveških dokumentih so zapisani tisti podatki, ki so jih zapisovalci šteli za pomembne; danes bi želeli, da bi jih bilo vec. Zato se nekaj vprašanj postavi tudi pri branju teh dveh listin. Preberemo lahko, da gre za knjižne enote, … katerih na- slovi, imena in opisi so zapisani spodaj …. Naslovom del in imenom avtorjev vcasih sledijo dopolnila, ki razkrijejo kakšno podrobnost o kakovosti in videzu knjig. Ta povedo, da je npr. delo natisnjeno, preberemo opredelitev pisne osnove, naletimo na besede o vezavi in knjižnem okrasu. V resnici gre za sporadicna dopolnila in cetudi se listini na videz ujemata in ugotovimo, da so knjižne enote zapisane v malone enakem zaporedju, pa se ob vzporejanju zapisov izkaže, da so vpisi toliko razlicni, da se nekateri podatki dopolnijo, kakšna posplošitev se razjasni in nekatera imena postanejo razumljiva. Vseeno je vsaj za zdaj marsikaj moralo ostati nerazjasnjeno. V strukturah tovrstnih zapisov je prevladujoca ureditev sledila vsebinski odlicnosti (zacenši z Biblijo), zgodovinskemu pomenu (npr. rokopis, ki je »potrdil« ustanovitev fundacije), zaporedje je izražalo pomen literature za opravila, naloge (kakor tukaj), lahko pa je opozarjalo na zunanjo imenitnost: odlocitev je vselej temeljila na okoli- šcinah in razlogih. Tudi dodatki, ki povedo, da je delo paša za oci, ker je okrašeno s slikami (iluminirano, gl. št. 2, 2d in 31, 31d), ali da je nekaj posebnega (kakor npr. v Abrahamovem darilnem popisu dragocenosti za cerkev sv. Primoža in Felicijana na Otoku na Vrbskem jezeru, kjer je naveden rokopis v »škotski pisavi« 25 ), so pomembni dodatki, ki zrcalijo tedanjo situacijo, v takem primeru cudenje nad izjemnim. Pri obeh Lambergovih listinah se najprej zastavi vprašanje glede razvidnosti rokopisnih in tiskanih del. Ni veliko enot, kjer nas dodane besede prepricajo, da so zares rokopisne. Ob št. 1d (in ne pri št. 1) piše, da je delo »pisano«, in pergameno littera almanica scriptum. Knjiga dekretalij je bila torej napisana v gotici. Št. 30d izrecno pravi, da je knjiga Tomaža Akvinskega napisana na osnovi velikega forma- ta: Item librum sancti Thome super secunda fi dei scriptum in carta regali. Pri št. 0d, ki jo navaja samo darilna listina, bi ob besedah, da gre za stare dekretalije na pergamentu in z majhnimi crkami (velikosti crk pri tiskih ne bi posebej poudarjali), pomislili na rokopisni izvod: za besedami librum decreti sive decretorum antiquum in pergamana cum parva littera … se najbrž skriva rokopisna kopija. Prav tako so nedvomno rokopisi vse tiste knjižne enote, katerih besedila do konca leta 1477 niso docakale prvega natisa (npr. št. 52d in 53: … librum epistolarum Gasparini cum synonimis et certis regulis in poetria et faceciis Pogii in uno volumine ali dela Angela da Castro, št. 10, 10d itd. do 14, 14d itd.). Tudi ce smemo domnevati za vecino enot, da so bile dostopne kot tradicionalni rokopisi, se tega bolj zavemo, kadar so (vsaj ponekod) tiski izrecno navedeni. Na obeh listinah je ob osmih enotah zapisano, da gre za tiskana dela (št. 2, 2d, 27, 27d, 28, 28d, 29, 29d, 31, 31d, 32, 32d, 37, 37d, 48, 48d). Mogoce je bilo tiskanih del vendarle vec, posebno zato, ker so bili tiski v primerjavi z rokopisi strokovno in 25 Vselej pa je najti oznako scotice scripta, ker je inzularna minuskula vzbujala obcudovanje, predvsem pa je bila dokazilo starožitne tradicije, npr. ustanovitve samostana s strani predkarolinških misijonarjev. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 43 jezikovno zanesljivejši, saj so korektorji v tiskarnah precesali besedilo in odpravili veliko napak. Zato bi na tiskane izvode najprej pomislili ob volumnih kanonskega prava, npr. pri Dekretalijah Gregorja IX. (št. 3, 3d), pri Liber sextus Decretalium Bonifacija VIII. in pri glosiranih Klementinah (št. 5, predvsem 5d). Veckrat je navedena pisna osnova, pergament ali papir. Ne cudi, da je perga- ment posebej poudarjen, saj je bil nekajkrat dražji od papirja in v drugi polovici 15. stoletja je bil dokazilo razkošja in premožnosti. Knjižnih enot na pergamentu je devet in so naslednje: št. 0d, 1, 1d, 2, 2d, 3, 4, 5, 5d, 31, 31d, 42, 42d, 53d, 54, le da sta edino enoti št. 2, 2d in 31, 31d posebej oznaceni kot tiska, torej prvotiska na pergamentu: stampatum in pergameno oz. in pergameno stampatum. Vendar to ne more biti vse, zlasti volumni z dekretalijami so ogromni in pred dostopnostjo natisnjenih so bile rokopisne verzije drage, obseg besedila je zahteval vec mesecev nepretrganega pisanja. 26 Omenjene so že bile tri knjige dekretalij, za katere sicer piše le to, da so v velikem formatu na pergamentu: librum decretalium Gregorii (št. 3, 3d), ki je nedvomno knjiga papeža Gregorja IX. Decretales cum glossa, 27 nato librum Sexti (št. 4, 4d), ki je knjiga z razsodbami papeža Bonifacija VIII. Liber sextus Decretalium, 28 in librum Clementiarum omnes in pergameno cum suis glosis ordinariis (št. 5, 5d), oz. Klementine, kakor so standardno imenovali knjigo konstitucij papeža Klemna V. (pogosto Clementinarum constitutionum liber). 29 26 Ni mogoce ugotoviti, katero knjigo z dekretalijami, natisnjeno pred koncem leta 1477, si je Lamberg izposodil. Takrat sta v Mainzu Johannes Fust in Peter Schöffer poskrbela, da je bila ena petina naklade tako pomembnih del natisnjena na pergamentu, racunajoc na nakup s strani visokih cerkvenih predstavnikov, ker je šlo pac za prominentno delo. Zapisan je splošen naslov in tak ne dovoljuje natancne opredelitve; seveda ni dokaza, da gre za Schöfferjevo izdajo oz. za Gratianove Dekretalije. Zgolj za informativni vtis navajam: Gratianus (de Clusio): Decretum (cum glossa ordinaria). Natis 13. avgusta 1472 pri Petru Schöfferju v Mainzu, natisnjen na pergamentu, šteje vsaj 414 listov (vsaj 828 strani), 490 x 330 mm. Gl. BSB-Ink G-254 – GW 11353: http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00036987/ (dostop: 22. 12. 2020). 27 Do konca leta 1477 je izšlo vec izdaj; kot precej razširjeno in standardizirano izdajo navajam inkunabulo, ki jo hrani Nadškofi jski arhiv Maribor: Gregorius IX: Decretales (cum glossa): natis 23. novembra 1473 v tiskarni Petra Schöfferja v Mainzu ima vsaj 303 oštevilcene liste (vsaj 606 strani) in meri približno 500 x 345 mm; Gspan – Badalic, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 303, str. 340. Gl. tudi Golob, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, R 155, kat. št. 21, str. 161–167. Prim.: BSB-Ink G-332 – GW 114551. http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00036697/ (dostop: 22. 12. 2020). 28 Bonifacius VIII: Liber sextus Decretalium; ce vnovic uporabim za informacijo izvod iz Nadškofi jskega arhiva Maribor iz tiskarne Petra Schöfferja, ki ima v kolofonu natisnjen datum 5. april 1473, so podatki naslednji: knjiga meri 435 x 306 mm in ta izvod šteje 162 listov (324 strani); prim. Gspan – Badalic, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 136, str. 120 in 314; Golob, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, NŠAL R 154, kat. št. 22, str. 168–171; BSB-Ink B-703 – GW 4853, http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00041274/. 29 Clemens V: Constitutiones, cum apparatu Johannis Andreae; mariborski izvod iz leta 1460 je natisnjen na pergamentu (R 11, v katalogu je napacen podatek, da gre za papir), izvod iz leta 1471 (R 158) pa na papirju. Navajam podatke samo za izdajo iz leta 1460: natisnjeno v Mainzu v tiskarni Johannesa Fusta in Petra Schöfferja, 25. junija 1460; mariborski izvod meri 486 x 348 mm in šteje 49 listov (98 strani); prim. Gspan – Badalic, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 193, str. 132 in 325; Golob, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, NŠAL R 11, kat. št. 24, str. 175–179; BSB-Ink C-427 – GW 7077; https:// daten.digitale-sammlungen.de/004/bsb0044451/. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 44 Tiskan je tudi Balbijev Catholicon (št. 31, 31d), ki je obsežen latinski slovar in hkrati enciklopedija; kopiranje tega mocno razširjenega prirocnika je zahtevalo od prepisovalcev veliko znanja (!) in casa, prav zato je bilo to neliturgicno delo natisnjeno zgodaj, že leta 1460 ali nekaj pozneje. 30 Kot je iz reverza razvidno, si je Lamberg izposodil na pergamentu natisnjen in iluminiran izvod. K Balbijevi knjigi je kot osredotocena naravoslovna enciklopedija, nekakšen znanstveni pendant, spadalo izcrpno in v srednjem veku marsikod dostopno delo Jerneja Angleškega (Bartholomaeus Anglicus) De proprietatibus rerum. Na zadolžnici je zapisano, da gre za delo na pergamentu in uporabljen je variantni naslov librum Bartholomei de Naturis rerum (št. 53d in 54). Ker pa je bila ta enciklopedija do leta 1478 natisnjena samo enkrat, 31 ni izkljuceno, da je bila v gornjegrajski knjižnici dostopna v prepisu, saj se je od ok. 1240 dalje po vsej Evropi ohranilo veliko rokopisnih izvodov tako v latinšcini kot v francoskem prevodu. 32 Prav gotovo je pomemben podatek, da je na tej žlahtni osnovi tudi liturgicna knjiga beril item librum postille et sermonum de tempore in pergameno (št. 42, 42d), hkrati pa je treba priznati, da si zaradi mnogih rokopisnih in tiskanih izdaj ni mogoce predstavljati, za kateri izbor pridig in beril naj bi šlo. Zaradi kvalitetnega pisnega nosilca je morala biti knjiga odlicnejša od drugih; seveda bi bil rokopis lahko iz starejših casov. V Kos-Steletovem katalogu ni naveden noben nekdanji gornjegrajski rokopis, ki bi vsebinsko ustrezal temu podatku. Papir, ki je bil od 13. stoletja dalje vse pogostejši nosilec zapisa, je v teh dveh dokumentih naveden veckrat, desetkrat v darilni listini, v reverzu pa le dvakrat (št. 6d, 7d, 17, 17d, 18, 18d, 28d, 37d, 39d, 41d, 43d, 54d). Zapisovalec je uporabil zvezo in papiro; kadar ni omenjen niti pergament niti papir, smemo domnevati, da je bil knjižni blok iz papirja. Samostalniku carta so ob posameznih enotah dodali pridevnik, ki usmerja k velikostnemu redu. 33 Ce piše, da je izvod Dekretalij papeža 30 Za vtis o obsežnosti Catholicona: prvi natis (med 1460 in 1472) šteje 372 listov (torej 744 strani) velikega formata, približno 400 x 290 mm; Digitale Bibliothek - Münchener Digita- lisierungszentrum (digitale-sammlungen.de) (dostop: 22. 12. 2020). – Narodna in univerzitetna knjižnica hrani dva prvotiska: Johannes Balbus: Catholicon: Ti 10592 iz Bistre, natisnjen 1470 v Strassburgu pri Adolfu Ruschu ima lastniški vpis: Anno Domini 1480 hunc librum, qui Catholicon dicitur, comparavit sex ducatibus Monasterio Vallis jocosae ordinis Carthusiensis venerabilis pater Dominus Augustinus Prior dieti monasterii. Drugi izvod, Ti 12457, natisnjen leta 1490 v Benetkah pri Hermannu Liechtensteinu, je iz knjižnice samostana v Sticni. Gl. Gspan – Badalic, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 71 in 72, str. 106 in 301. 31 Pred Lambergovo izposojo je knjigo leta 1471 ali 1472 natisnil edino kölnski tiskar Jan Veldener. O natancnih dimenzijah tega tiska nisem mogla dobiti podatkov, je pa v folio formatu in ima 284 listov. Primerjalni izvod: Düsseldorf, Universitäts- und Landesbibliothek; urn:nb- n:de:hbz:061:1-145937 (dostop: 18. 12. 2020). – Nekateri viri (tudi ISTC pod št. Ib00131000) navajajo kot tiskarja iz leta 1471 Johanna Schillinga, ki je bil – tako kot Veldener – nizozemskega rodu in je prav tako tiskal za Williama Caxtona. Tiskar te izdaje De proprietatibus rerum torej ostaja nekoliko skrivnosten. 32 Za primerjavo navajam kodeks: Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 2337: 14. stoletje, 305 x 220 mm, 23 vrstic, pisano v enem stolpcu, 292 folijev. Dodatni podatki: Handschriftencensus | Wien, Österr. Nationalbibl., Cod. 2337 (dostop: 12. 12. 2020). 33 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung des Bischofs Sigismund von Laibach (1484), str. 188 pravi: »Auch unterschiedliche Papierqualitäten werden eigens in der Bücherliste erwähnt, Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 45 Klemna (št. 17, 17d) in papiro in forma medii actus in še celo, da je Catholicon (št. 31, 31d) prvotisk na pergamentu in forma carte regalis in pergameno stampatum itd., potem je pomen dodanih pridevnikov neizpodbiten. Formatov pri papirnih rokopisih ni mogoce natancno opredeliti, ker so pre- pisovalci dobivali papirje od razlicnih trgovcev, nemški in avstrijski papirni mlini pa niso sledili npr. italijanskim standardom, 34 zato so mere razlicne. V oporo (!) so lahko dimenzije prvotiskov, ki so izšli do konca leta 1477, ker so prvotiski vsaj do 1490 sledili estetskim in velikostnim nacelom, ki so se izoblikovala v rokopisnem procesu. 35 Škof Lamberg je v casu svojega študija lahko kupoval knjige tudi v univerzitetnem antikvariatu v Padovi, na Dunaju ali kje drugje, v casu službovanja pa je poleg tovrstnega nakupa brez posebnih težav segel po knjigah, ki jih je bilo mogoce kupiti ali narociti pri tiskarjih in knjigotržcih, ki so ponujali dela zlasti iz italijanskih in južnonemških tiskarn. 36 Kakor piše v darilni listini, so bile podarjene (in pred tem izposojene knjige) v veliki meri še iz njegovih študijskih let, narocene (pri kopistu) itd. 37 Ob dokumentirani terminologiji za papirne formate iz severnoitalijanskih mlinov nisem našla ustrezne opore za izraze, ki zaznamujejo velikostne rede, kakršne beremo v obeh listinah. 38 Nekateri knjižnicni katalogi iz 15. stoletja sem nämlich carta regalis, carta mediana, carta minor.« Vendar ne gre za kakovostne razrede, ampak za velikosti; gl. tudi Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 493–495; darilni dokument Sigismunda Lamberga je objavljen v prevodu in Volcjak praviloma uporablja sintagmo »v formatu regulare / arcalis / carta mediani« itd. 34 V Italiji so v 13. stoletju uvedli standardizirane papirne formate (Fabriano), ok. leta 1308 pa je papirni mlin v Bologni dolocil naslednje papirne formate: imperiale (500 x 740 mm), reale (450 x 620 mm, kar je verjetno carta regalis), mezzane (350 x 520 mm, torej carta mediana) in reçute (320 x 450 mm, mogoce carta minor). To so dobri usmerjevalni podatki, a ni nujno, da veljajo tudi za rokopise in tiske, ki si jih je izposodil škof Lamberg. Prim. Rückert (ur.), Ochsenkopf und Meerjungfrau. Wasserzeichen des Mittelalters, str. 12. Reprodukcija marmorne plošce z vrezanimi formati: Sösemann, Papierbewirtschaftung, Lexikon des gesamten Buchwesens, V, stp. 524–525. 35 Razlog je preprost: vzorcni rokopisi so tiskarjem ponujali podatke, kako najbolj funkcionalno oblikovati stran (kar je bilo odlicna opora za tiskanje glosiranih besedili v dveh velikostnih redih, slovarjev – zaradi vstavljenih hebrejskih in grških crk – ter drugih tiskarsko obsežnejših in zahtevnejših volumnov – pomislimo na astronomske, matematicne, medicinske knjige) in koliko papirja ali pergamenta bi potrebovali za nacrtovano naklado. 36 Alfons Lhotsky v odlomku o nakupih knjig za biblioteko dunajske artisticne fakultete (vpis v anale z dne 21. oktobra 1467) navaja prihod nekega veronskega knjigotržca, ki je ponujal zlasti natisnjena dela klasicne književnosti, na zasedanju fakultetnega sveta 12. novembra 1474 pa so potrdili nakup razlicnih knjig, natisnjenih v Benetkah itd. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät, str. 167. Škof Lamberg, ki se je marsikdaj mudil na Dunaju, je nedvomno lahko uporabil podobno pot za nakupe, prav tako je ostal v stikih z osebnostmi v italijanskih cerkvenih in univerzitetnih krogih. 37 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung des Bischofs Sigismund von Laibach (1484), str. 194–195, za odlomek latinskega izvirnika gl. op. 20; Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 495. 38 Za opredelitve velikosti knjig z reverza škofa Lamberga so slej ko prej relevantni strukturni podatki, ki so zajeti v podatkovni bazi Bavarske akademije znanosti (Mittelalterliche Bibliothekskataloge Deutschlands und der Schweiz /MBK, gl. Library Catalogues: Bibliothekska- taloge - Badw.de) (dostop: 4. 1. 2021), ki pa ne navajajo teh oznak za dimenzije srednjeveških enot. Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs : Österreichische Akademie der Wissen- schaften : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 46 in tja navedejo, da so signature zapisane v rdeci oz. crni barvi in s tem nakažejo, ali so enote velikih ali majhnih dimenzij. V Lambergovem reverzu je najti izraze za vsaj šest osnovnih dimenzij: samo enkrat piše, da je volumen magnorum (št. 1) oz. magnum (št. 1d), sicer pa je med velikimi formati carta regalis (št. 3, 6, 6d, 7, 7d, 8, 8d, 9 [verjetno tudi št. 9d, ker je navedena carta predicta in se nanaša na predhodno enoto], 15, 15d, 21, 21d, 28, 28d, 29, 29d, 30, 30d, 31, 31d, 32, 32d). Prav tako je na reverzu le enkrat zapisan izraz carta regulare (št. 18, 18d), sledilo bi enajst enot v formatu carta mediana (št. 10, 10d, 11, 11d, 12, 12d, 13, 14, 14d, 22, 22d, 23, 23d, 25, 25d, 26, 26d, 33, 33d, 37, 37d)11, 12, 13, 14, 21, 22, 24, 25, 32, 36). Najbolj izmuzljive so dimenzije knjig manjšega formata, ki so in carta arcali (št. 27, 27d, 34, 34d, 36, 38, 38d, 39, 39d, 40, 40d, 41, 41d, 43, 43d, 44, 44d, 45, 45d, 46, 46d, 47, 47d, 48, 48d, 49, 49d, 50, 50d, 51, 53, 54d, 55d), in teh je 19 enot, a dimenzije niso napisane pri vseh. Še manjši sta bili dve enoti in carta minori (št. 16, 16d in 24, 24d), a med njimi niso mogle biti prevelike razlike, ker pri enoti št. 27 piše: stampatum in carta minori vel arcali. Kaj to pomeni v izmerjenih dimenzijah? Ko pri enoti št. 1 in 1d preberemo skoraj enak in precej obsežen zapis, da gre za knjigo dekretalij (unum librum dec- retorum magnorum in pergameno de loca almana ligatum in asseribus abductis pelle rubea), si ob jasni opredelitvi magnum oz. magnorum lahko predstavljamo, da je bila knjiga visoka najmanj 500 mm, zaradi pripombe littera almanica scriptum vemo, da gre za rokopis v gotici. Dvanajst knjig je imelo dimenzije regalis; za vtis si lahko pomagamo s podatki ob knjigi Nicolausa de Tudeschis – Panorminatana (št. 10, 10d) Glos- sae Clementinae, ki je bila natisnjena 21. januarja 1474 v Rimu – merila je 432 x 290 mm. 39 Carta regulare je velikost, zapisana samo ob enoti Michaela de Dalena Casus summariii Decretalium Sexti et Clementinarum (št. 18, 18d; ob št. 17, 17d je ob enakem naslovu zapisana velikost in forma medii arcus); v casu pred Lambergovo izposojo je izšel samo en prvotisk de Dalenove knjige, 40 zato je mogoce, da je na listinah zapisan bodisi rokopisni ali tiskani izvod. Izraz carta mediana namiguje, da gre za format srednje velikosti; kot primer bi lahko služila knjiga s pridigami papeža Leona I.: v obeh dokumentih piše, da je knjiga natisnjena v tem formatu (št. 37, 37d). Ker so knjigo v 15. stoletju natisnili samo dvakrat, meri carta mediana približno 317 ali 324 mm v višino in ok. 223 v širino. 41 Navedenih je vec enot v velikosti carta arcalis, pri dveh pa je jasno zabeleženo, da gre za natisnjeni knjigi. Za št. 48, 48d preberemo: librum intitulatum scrutinium scripturarum stampatum in carta arcali. To je delo Paulusa de Sancta Maria (= Paulus Burgensis, Pavel iz Burgosa), ki je do konca leta 1477 izšlo trikrat. Primerjati je mogoce dve izdaji, rimsko iz leta 39 ISTC ip00039000 tiskarja Johannesa Gensberga. 40 Köln: Petrus in Altis de Olpe, 18. december 1476, ISTC im00531900 in GW M23232; dosegljiv izvod v Düsseldorf, Universitäts- und Landesbibliothek sicer omogoca pregled vseh 268 strani, ne posreduje pa dimenzij. 41 Podatki o tem prvotisku so v ISTC il00128500 oz. ISTC il00129000; dimenzije listov so 317 x 223 mm oz. 324 x 220. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 47 1471, kjer meri knjižni blok 300 x 215 mm, in strasbourško iz leta 1474, kjer knjižni blok meri 300 x 200 mm. 42 Oznaka arcalis je najbližje formatu kvarta, se pa ne razlikuje od formata mediana. Pri enoti št. 27, 27d piše: item librum platearii stampatum in carta minori vel arcali. To je medicinski prirocnik bodisi oceta Giovannija Platearija ali njegovega sina Mattea Platearija, ki sta bila clana pomembne družine v zgodovini salernitanske medicine. Najbrž gre za rokopis; v podatkovni bazi prvotiskov (Incunabula Short Title Catalogue, ki jo vzdržuje British Library) je navedena le ena izdaja, ki pa je iz leta 1497 43 in zato se zdi, da je napaka bodisi v Lambergovem reverzu ali pa – prav nasprotno – ta seznam izpricuje obstoj nekega tiska do konca leta 1477, kar bi bil svetovni unicum. Pozornosti vredna je tudi nestabilna opredelitev dimenzij: zapis pravzaprav izenacuje dva formata. Ob že omenjenih detajlih o okrasu (št. 2, 2d: miniatum sive illuminatum in št. 30, 30d: illuminatum) lahko v reverzu preberemo še nekaj omemb o knjižnih vezavah. Tudi teh podatkov je malo. Samo na darilni listi je pri enoti št. 0d zabe- leženo, da ima lesene platnice, ki so prevlecene z zelenim usnjem: …. Ligatum in asseribus obductis in viridi corio. Št. 1, 1d in 2, 2d sta imeli podobno vezavo, kakor lahko sklepamo iz besed in asseribus obductis pelle rubea, kar je pomenilo, da so lesene dešcice prevlecene z usnjem karminaste barve. Podatek, da je knjiga vezana v žolto usnje – in asseribus obductis in coreo fl aveo, je zapisan pri dveh knjižnih enotah. Za št. 49d piše na darilni listini: Item librum hymnorum et sequenciarum cum suis exposicionibus in carta arcali ligatum asseribus obductis coreo fl aveo. In tega podatka na reverzu ni. Na reverzu je kot št. 50 naveden zbornik vec besedil, ki ga na darilni listini ne najdemo: item librum Pronunciamentum de sanctis et tractatus de superstitionibus et pluribusque aliis in uno volumine in carta fracta arcali in asseribus obductis coreo fl aneo (sic!). Ali gre za napako pri vpisu ali ne, naj ostane odprto. Lesene platnice (a mogoce brez prevleke ali pa je bila struktura vezave zavarovana s polusnjenim prekritjem) je dobil tudi volumen glosiranih Klementin (št. 5d), na darilni listini pa lahko preberemo, da so imele vse knjige Angela de Castro podobno vezavo – pa ne vemo, kakšna naj bi sploh bila (št. 10d). Drugih relevantnih podatkov o materialnih kvalitetah izposojenega in podarjenega gradiva pa na listinah ni najti. 42 Paulus de Sancta Maria: Scrutinium scripturarum. Strassburg: Johann Mentelin, ok. 1474: BSB-Ink P-47 – GW M29974: https://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00076968 (dostop: 7. 1. 2021). Mentelin je pred tem, najpozneje leta 1470, že izdal to delo in je izdaja iz leta 1474 samo vizualno izpopolnjena. Paulus de Sancta Maria: Scrutinium scripturarum. Rim: Ulrich Ha(h)n, ne pozneje kot april 1474: BSB-Ink P-46 – GW M29969: https://daten.digitale-sammlungen.de/ bsb00063823 (dostop: 7. 1. 2021). 43 Omenjena izdaja vsebuje krajša besedila vec avtorjev (Johannes Serapion st., Serapion ml., Galen, Johannes Platearius, Matthaeus Platearius), natisnil je Bonetus Locatellus za Octaviana Scota, Benetke, 16. december 1497; istc iso00466000 in oznacena je velikost v formatu folija, ceprav primerek, ki ga hrani Bayerische Staatsbibliothek, meri samo 322 x 232 mm. BSB-Ink S-298 – GW M41687: http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00061068/ (dostop: 7. 1. 2021). N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 48 Dopolnila glede vsebin in avtorjev Tako na Lambergovi zadolžnici kot na darilni listini je vsakic zapisanih 55 knjižnih enot, od tega se jih 54 ponovi in vsakic je ena enota nova – torej je v celoti 56 vpisov. Ob tem naj ponovim znano dejstvo, da je bilo besedil precej vec kot vpisanih enot, saj so tiste case na sezname, kataloge ipd. povecini zapisali naslov oz. incipit samo prvega dela, 44 spet drugje je naštetih vec naslovov in z dodatkom in uno volumine je povedano, da je knjižna enota zbornik. 45 Nekatera besedila so sicer kratka kot recimo pridige in berila oz. razmišljanja, vendar so v sebi zaokrožena sporocila in v eni knjigi jih je lahko veliko. Tako je že iz vpisov razvidno, da je bilo 14 sermonarijev in knjig z nabožnimi razmišljanji – koliko pa je v njih bilo vseh besedil, si ni mogoce predstavljati. Ceprav si zapisani naslovi ne sledijo v povsem trdni tematski shemi, je to manj pomembno od ugotovitve, da seznam »posreduje vpogled v duhovno življenje tega prvega ljubljanskega škofa«. 46 P. Simoniti je, izhajajoc iz seznama izposojenih del, prispeval oris celote, kjer je poudaril tehtnost kanonskega prava, ki obsega polovico vseh enot, medtem ko druga polovica pripada teološkim delom, nekaj knjig tudi medicinskim prirocnikom in de- lom z jezikovnimi in splošnoizobraževalnimi cilji. Posebej se je ustavil pri Epistolah Gasparina da Barzizza in Psevdo-Ciceronovih Synonima, ki tvorijo eno kataloško enoto s Facetijami Giovannija Poggija Bracciolinija. »Ta navidez drobni podatek je vreden poudarka, ker naj bi izposojene knjige služile predvsem prakticni rabi škofo- ve pisarne, ki si je torej že prizadevala za humanisticno latiniteto. Namembnost teh del potrjuje tudi neka sicer nedolocljiva Summa dictaminis epistolarum papalium: kot smo že in še bomo videli, se je ljubljanska škofi ja še dolgo pravdala z Oglejem glede jurisdikcije nad posameznimi farami. Intervencije v Rimu pa so po eni strani terjale dovolj vešce juriste, po drugi pa tudi spretne, retoricno izobražene stiliste.« 47 G. Bernhard, ki je analiziral Lambergovo darilno listino, je razširil predstavitev vsebin, dodal je vire, podatke o avtorjih in to je temeljna oznacitev vecjega dela zapisanih knjig. 48 Njegovim besedam ni kaj oporekati, nekaj posplošeno navede- nih detajlov pa je mogoce razjasniti, ker so medtem posamezne enote izstopile iz anonimnosti. Tudi on pricenja pri delih kanonskega prava (rimsko pravo ni zasto- pano), kar ne preseneca, saj je Sigismund Lamberg leta 1451 v Padovi doktoriral iz kanonskega prava in to je bil za opravljanje škofovske službe nedvomno pomem- ben izobrazbeni temelj. Ali je na zapisano zaporedje knjig vplivala tudi vizualna impresivnost, saj najvecji volumni vsebujejo papeške dekretalije, ni mogoce reci, vsekakor pa so bili za škofa in njegovo pisarno najpomembnejša pravna osnova. 44 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 51. 45 Zaradi vsebine izstopajoc primer sestavljene knjige iz vsaj štirih glavnih besedil je enota št. 47, 47d, ki našteva abecedno urejen slovar, knjigo Izidorja Seviljskega De summo bono oz. ravnanju pod božjim imenom, leposlovno delo o trojanski vojni (ki je najbrž izpod peresa Dictysa Cretensisa Historia Troiana ali vcasih napacno navedeno delo Psevdo-Daresa Phrygiusa De excidio Troiae) ter Psevdo-Senekovo (ki je Martin iz Brage) delo o štirih glavnih krepostih. 46 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 187. 47 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 52. 48 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188–190. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 49 Kadar naslov ni zapisan, je identifi kacijo možno samo predlagati. Zdi se, da št. 0d z opisom Unum librum decreti sive decretorum antiquum oznacuje tiste pravne tekste, ki jih še danes, po osmih stoletjih, oznacujemo kot jus antiquum. Gre za vsebine papeških odlocitev od leta 33 do ok. 1150: torej bi bila ta enota zbirka pravnih dolocil, ki jih je v casu papeža Gelazija I. (492–496) in do zacetka 6. sto- letja sestavil Dyonisius Exiguus (ok. 470–540). To je njegova Collectio canonum Dionysianae, katere izvod je papež Hadrijan leta 774 podaril Karlu Velikemu ob njegovem prvem obisku Rima. Posledicno je ta zbirka kanonskega prava postala podlaga za ureditev cerkveno-pravnih razmer v frankovski državi. Zbirko pravnih dolocil so pozneje nadaljevali v pisarni papeža Hadrijana I. in jo poznamo kot Collectio Dionysio-Hadriana. Ker si je Karel Veliki zastavil za politicni cilj, da se predstavi kot zašcitnik latinske Cerkve, je ta zbirka kanonskih dolocil dobila status uradnega kodeksa v frankovski cerkvi. Temu zborniku so cez dobri dve stoletji dodali tudi zbirke razsodb, ki sta jih zbrala in uredila npr. Regino iz Prüma (842–915) in Burckhardt iz Wormsa (950–1025). To bi lahko bila osnova za misel, da so dekretalije zapisovali po casovnem zaporedju. Kot naslednjo knjigo, št. 1, 1d, alium librum decretorum magnum, bi si smeli predstavljati nadaljevanje, Gratianove († pred 1159) Dekrete. Sestavil jih je ok. 1140, ko je preuredil zbirko papeških dekretov od zacetkov do sredine 12. stoletja. Ker so z uvedbo predmeta kanonskega prava na univerzi v Bologni cerkvenopravno tvarino poslej locili od teologije, so Gratianovo delo zelo zgodaj opremili z glosami, med glosatorji pa je poleg najpogosteje citiranih (Bartho- lomaeus Brixiensis, 1200–1258, Johannes Wildeshausen resp. Teutonicus, ok. 1180–1252) najti Lambergovega vrstnika, Alessandra de Nevo (1419–1484), poznejšega profesorja kanonskega prava v Padovi. Vpis Item tertium librum decreti (št. 2, 2d) je prav tako splošen in tudi brez naslova, a glede na Lambergov študij bi ta, tretja knjiga, utegnila vsebovati papeške dekrete, ki jih poznamo kot nadaljevanje Gratiana do zgodnjega obdobja papeža Inocenca III. (1187–1210) z naslovom Compilatio tertia. Vrsto srednjeveških zbirk kanonskega prava zakljucujejo tri dela. Najprej so sledile Dekretalije (št. 3, 3d) papeža Gregorja IX. (1145–1241), ki jih je med 1230 in 1234 sestavil uceni dominikanec Rajmond Penafortski (de Peńafort, po 1175–1275). Opravljeno delo je vec kot zgolj seštevek starejših papeških odlocitev; izpustil je vse dvomljive tekste in interpolacije, izlocil dele, ki se niso ujemali z rdeco nitjo oz. duhom dekretalij, pojasnil je natancen pomen posameznih izrazov, starejša cerkvena stališca je razložil z okolišcinami itd. 49 Ob koncu stoletja je papež Bonifacij VIII. (ok. 1235–1303) razglasil naslednjo knjigo, povecini imenovano Liber sextus (št. 4, 4d). To pravno zbirko zakljucuje knjiga dekretalij papeža Klemna V. (1250–1314, št. 5, 5d), natancno zapisana kot librum clementinarum omnes in pergameno cum suis glosis ordinariis, torej že opremljena z razlagami enega najvecjih glosatorjev tega casa, Giovannija d‘Andreae (Johannes Andreae, 1270–1348). 50 49 https://catholicism.enacademic.com/17091/papal_Decretals (dostop: 12. 1. 2021). 50 Klemen V. je umrl, preden je lahko objavil to delo; tako jih je objavil papež Janez XXII. leta 1317 pod naslovom Liber septimus Decretalium, ki vseeno nosi Klemnovo ime. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 50 Kot št. 6, 6d, 7, 7d in 8, 8d so zapisane tri knjižne enote, kjer so usmerjevalna opora glede avtorja komentarjev oz. razlag dekretalij opisi: … volumen cardina- lis … ali eiusdem cardinalis … Podatek, da gre za dela, ki jih je spisal kardinal, usmerja k dvema avtorjema, kardinalu Henriku de Segusia (de Susa ali Henricus Hostiensis) in fl orentinskemu kardinalu Franciscu de Zabarellu. Oba sta bila zna- menita kanonista, vendar gre v tem primeru najbrž za de Zabarella (ok. 1335–1417), katerega obsežno delo Commentaria in quinque libros decretalium je bilo v casu Lambergovega študija eno novejših del, cislano v vatikanskem okolju in na koncilu v Konstanci; na seznamih so navedeni komentarji k drugemu, tretjemu in cetrtemu delu dekretalij. Franciscus de Zabarella je delo pricel pisati po letu 1391, vsebine je predaval v Padovi in v razlage pravnih procesov vkljuceval primere iz tega mesta. 51 Lamberg bi te vsebine utegnil poslušati pri Jacobu de Zocchisu, ki je nadaljeval Zabarellovo delo. – Starejši avtor, Henricus de Segusia (†1271), kardinal Ostije in Velletrija, je sestavil znameniti komentar k petim knjigam Dekretalij Gregorja IX. in k Summa super titulis decretalim, ki je bila temelj za razlage kanonskega prava in zato zelo razširjena. Peti del Summae je Tractatus de poenitentia et remissionibus, kar predstavlja št. 21, 21d na Lambergovih listinah. Kakor je G. Bernhard zapisal, je Jacobus de Zocchis de Ferraria (†1457) predaval v Padovi in ga je Lamberg utegnil poznati: 52 št. 9, 9d … librum Iacobi de Sociis super quarto decretalium … vsebuje teme, ki so logicno nadaljevanje Zabarellovih razlag. Lambergov sodobnik je bil Angelo da Castro (†1485), od 1443 profesor v Padovi, pozneje pa je služboval tudi v Rimu. 53 V seznamu je vpisanih kar pet knjižnih enot in vse so komentarji k dekretalijam. To so št. 10, 10d, 11, 11d, 12, 12d, 13, 13d in 14, 14d: … super prima parte primi decretalium et Panormitanum super Clementis …, … super secunda parte primi decretalium …, … super prima parte secundi decretalium …, … super secunda parte secundi decretalium … ter … super tercio, quarto et quinto libris decretalium cum certis repeticionibus in uno volumine …. Ubi eciam continentur casus iuris in quibusquis ipso facto sententiam excommunicacione incurrat decretalium sexti et clementinarum. Ali je bila enota št. 14, ki omenja ponavljanja (vsebin) nemara skripta ali osebni zapis predavanj, seveda ni mogoce reci, je pa glede na proces predavanj (razlaga – ponovitev – dialog študentov na doloceno temo) 54 to tudi mogoce. K taki misli prispeva tudi navedba Panormitanovega (Nicolaus de Tudeschis, 1386–1445) komentarja h Klementinam, ki so bile v jedru študija kanonskega prava (št. 10, 10d). Vsebina te knjige je bila v tedanjih cerkvenih razmerah pomembna, ker so zapisane predstavitve pravnih primerov, ki so bili zaradi kakršnihkoli okolišcin lahko razlog za ekskomunikacijo ter so dobile mesto v Šesti knjigi dekretalij in Klementinah. Pod št. 15, 15d je vpisana knjiga, ki je zbornik pravnih besedil oz. nasvetov, 51 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur des Canonischen Rechts, str. 283–285. 52 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188; Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 327–328. 53 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188; Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 333. 54 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 106. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 51 torej razlag procesov. Kot edini avtor je napisan Fridericus Petruccius de Senis (fl . 1320–1340), jurist po rodu iz Siene. 55 Ob sporocenem naslovu librum consiliorum Friderici de Senis et aliorum doctorum in uno volumine bi si vsaj pri imenovanem avtorju smeli predstavljati, da gre za spis Quaestiones, responsa, consilia, collationes de iure canonico (z rubriciranim incipitom: Quaestiones disputatae, consilia reddita et consultationes), 56 kar je nemara vplivalo na naslov Lambergove kataloške enote. Imena preostalih avtorjev in naslovi njihovih del žal niso opredeljivi. Zelo malo je znanega o avtorju dveh knjižnih enot s skoraj enakim naslovom: casus summarios decretalium sexti et clementinarum. To so št. 17, 17d in 18, 18d, obakrat je navedeno, da je knjiga napisana na papirju. Delo je pravzaprav prirocnik, ki ga je sestavil Michael de Dalen in naslovi poglavij kažejo, da gre za nasvete, kako pravilno ravnati v nekaterih okolišcinah, ki jih mora obvladati škof; vsega skupaj je 43 sklopov. Kakor je razumeti besedilo, so si nasproti postavljene situacije, ki jih Klementine razlagajo nekoliko drugace kot starejše dekretalije. Michael de Dalen je v bio- in bibliografskih razvidih zapisan s skromnim podatkom, da je kot nemški kanonist deloval ok. 1476. Ocitno je to edina casovna opora, ker je 18. decembra 1476 pri kölnskem tiskarju Petrus in Altis de Olpe (gl. op. 40) izšla knjiga Casus summarii Decretalium Sexti et Clementinarum. 57 Težko je verjeti, da bi si Lamberg izposodil dva identicna izvoda, nemara je šlo za rokopisno in tiskano verzijo, ker poznamo dovolj primerov, ko je rokopisni izvod povzetek celovite (tiskane) študije. 58 Na reverzu ima enota 19 nejasen naslov in šele na darilni listini se ob vpisu … unum librum de contractibus cum diversus tractatibus in canonibus et primo beati Bernhardini per modum quadragesime de contractibus … razjasni, da gre za delo Bernardina Sienskega (1380–1444) Tractatus de contractibus et usuris, ki je razprava o fi nancnem poslovanju, o obrestih na posojila in oderuštvu. Ta razprava je bila zvezana skupaj z vec tematsko sorodnimi besedili, ki pa jih ni mogoce opredeliti; 59 izšla je tudi kot samostojen prvotisk. 60 Naslednji vpis … super toto titulo de usuris et contractibus (št. 20, 20d) je s to enoto tematsko povezan. 55 Primerjalni rokopis Fulda, Hochschul- und Landesbibliothek, sign. 100 D 39a, navaja ob njem kopico avtorjev, ki obravnavajo podobne pravne primere: Lapus de Castellione, Jo- hannes de Lignano, Guilelmus Bont, Aegidius Bellamera. Gl. http://hs-fulda.de. Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188. 56 V podatkovni bazi samo nemških rokopisnih zbirk je Fridericus de Senis kot avtor zapisan v 48 rokopisih, od tega jih ima 34 precej popolna besedila; navedeno delo z zapisanim naslovom je – vzeto kot primer – rokopis: Erfurt, Universitäts- und Forschungsbibliothek, UB Erfurt, Dep. Erf. CA. 2 0 209. 57 Primerjalni prvotisk: Darmstadt, Universitäts- und Landesbibliothek, http://tudigit.ulb. tu-darmstadt.de/show/inc-iv-573. Knjiga ima 134 listov oz. 268 strani. 58 Prim. knjižno enoto NUK, sign. Ti 4057–4061, kjer so ob natisnjenih pravnih besedilih privezani rokopisni izvlecki. Natancnejši podatki glede avtorjev, strani in porekla celote: Golob, Manuscripta et fragmenta. 2 , str. 184–193. 59 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur des Canonischen Rechts, str. 434. Primerjalna enota: Utrecht, University Library, F fol 94 94 (Rariora) dl 1-4; https://utrechtuni- versity.on.worldcat.org/oclc/901221795. 60 Bernardinus Senensis: De contractibus et usuris, Strassburg: apud Henricus Ariminensis (?), ne po 1474, folio, ISTC ib00345000. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 52 Ni povsem zanesljivo, ce je pod št. 21, 21d – Tractatus super decretalem de penitenciis et remissionibus – vpisano delo dunajskega profesorja kanonskega prava; to je bil Henricus de Odendorp (ali Oldendorp, ok. 1350–1399), ki je k svojemu imenu pogosto pripisal de Colonia, od koder je bil doma. Vendar je bil leta 1385 rektor dunajske univerze, v Collegium ducale eden prvih clanov in zelo vpliven; omenjeni spis je komentar in utemeljitev sklepov 4. lateranskega koncila (1214) glede obveznih letnih spovedi za oba spola. 61 Pri enoti št. 22, 22d je na dokumentih mogoce prebrati imeni avtorjev, ki to nista: ne na reverzu zapisani Egidius Hostarius ne na darilni listini navedeni Egidius Foscari(us) nista napisala Ordo iudiciarius, ampak Aegidius Fuscurari- us (fl . 1252–1289). 62 O njem sicer ne vemo rojstne letnice, a leta 1252 je že bil imenovan kot magister decretorum, bil je prvi civilni pravnik, ki je v Bologni predaval cerkveno pravo, bil je imenovan v Collegio de‘ Sapienti. Navedeno delo je bilo dokoncano ok. 1260 in je pomembno kot vpogled v zgodovino rimskega in kanonicnega procesnega prava, 63 v oporo pri pravnih postopkih so bili zapisi o razlicnih primerih iz procesnega prava, izrekov itd. Bil je ucitelj enega najvecjih glosatorjev, Giovannija Andreae. Sestavljavci obeh listin so zapisali naslov traktata Ordo iudiciarium, v tem volumnu pa so še drugi in raznovrstni spisi. Pomembni pravni zborniki so bili zapisi z odlocitvami rote, papeškega razso- dišca; Lambergu so bile na razpolago v dveh knjižnih enotah, in sicer kot decisiones antiquarum ter decisiones novarum (št. 25, 25d in 26, 26d). Ni nobenega zaznamka, ali je šlo za rokopisna volumna ali prvotiska, v drugi polovici 15. stoletja je bilo oboje mogoce. V vsakem primeru pa je velika verjetnost, da gre za besedila v re- dakciji Wilhelma Horborcha (†1384), clana papeške kurije in papeškega nuncija, ki so jih takrat šteli za edino veljavna. Od 1470 so bile v obtoku tudi natisnjene izdaje s komentarji mlajših pravnikov. Mimogrede, približno socasen je rokopisni izvod sklepov rote, ki je ohranjen v Nadškofi jskem arhivu v Mariboru. 64 Malo je znanega o Giovanniju Nicoloju de Milis, le to, da je bil iz Verone, doktor obojega prava in advokat v Rimu. 65 Repertorium iuris (št. 23, 23d in 24, 24d) je napisal ok. 1430–1440 in je obsežno delo z razlagami pravnih izrazov, ki se dopolnijo s pojasnili ob ustreznih pravnih primerih. 66 Ker je imel Sigismund 61 O avtorju gl. Schulte, von: Oldendorp, Heinrich von, str. 146 oz. https://www.deutsche- biographie.de/pnd12244342X.html. 62 Pravilno ime navaja Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188. Najvec o njem sporoca Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, II, str. 139–143. 63 Wahrmund, Der Ordo iudiciarius des Aegidius de Fuscurariis. 3.1. 64 Golob, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, str. 76–78. – Tudi v prvotiskih je med komentatorji sklepov rote ob drugih pravnikih vedno nave- den Horborch. Prim.: Decisiones Rotae Romanae. Con: Decisiones antiquae. Comp: Guillelmus Gallici, Guillelmus Horbroch, Bonaguida Cremonensis. Decisiones novae. Comp: Guillellmus Horborch. Add: Jacobus de Camplo: Additiones. Romae: Ulrich Han et Simon Nicolai Chardella, 20. november 1472, ISTC No. Id00104000. 65 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 299–300; Bernhard, Die Biblio- theksschenkung, str. 188. 66 Primerjalni prvotisk: Johannes : Repertorium iuris. Romae: Georgius Lauer, 23. junij 1475; BSB-Ink M-388 – GW M23409; ISTC im00572000. Knjiga šteje 182 oštevilcenih Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 53 Lamberg to delo na razpolago v dveh knjižnih enotah, ki nista bili velikega formata (in carta mediana oz. in carta minori), se zdi, da gre za razdelitev Repertorija med dve rokopisni enoti, saj podatkovne baze navajajo eno samo de Milisovo delo. Z incipitom Absenti je oznacen prvi del Repertorija, 67 v nekaterih kolofonih piše, da ta ali ona knjiga vsebuje teme iz kanonskega in rimskega prava. De Milisovo delo je bilo strokovno dosti širše zastavljeno, kot je bil povsem prakticen pravni slovar (vocabularium iuris cum titulis legalibus), ki je prav tako anonimno delo, kot so tudi razprave o volitvah (cerkvenih dostojanstvenikov) in zatem »uporabne arenge«; vsa besedila so zbrana v eni knjižni enoti (št. 16, 16d). Sklop teoloških enot po navadi pricenja navedba Svetega pisma; Sigismund Lamberg ga je imel na voljo v tiskani verziji na papirju (št. 28, 28d). Zraven gredo neposredno razlagalna dela. Brez navedbe avtorja je v seznamu zapisana knjiga … Librum auctoritatum et excerptorum biblie triginta titulos secundum alphabetum … (št. 33, 33d). S takim incipitom (ki se praviloma nadaljuje z besedami … in concordantia decretorum et decretalium) je v obeh listinah zabeležena knjiga, katere avtor je bolonjski profesor Johannes Calderini (ok. 1300–1365). 68 Izbor citatov iz Svetega pisma je služil kot opora v pisnih ali govorjenih nastopih: sklicevanje na biblicne sentence je vplivalo na stališce o tehtnosti pravne utemeljitve. 69 Naslednja enota, ki pojasnjuje težje razumljive besede v Bibliji, je Mammo- trectus (št. 50d in 51). Avtor je Giovanni Marchesini de Regio Lepidi (fl . druga polovica 13. stoletja), franciškan in ucitelj v samostanski šoli v Imoli, ki je bil aktiven v drugi polovici 13. stoletja. Knjiga je nastala med letoma 1279 in 1297, sega pa v besedišce od Geneze do konca Razodetja, nato sledijo razlage besed iz liturgicnih knjig, responzorijev, himen, legendarijev itd. Marchesini je v prologu pojasnil izbor naslova, izraza Mammotrectus namrec ne moremo enostavno pre- vesti. Beseda se opira na odlomek iz 1. pisma Korincanom (3: 1-2) 70 in je aluzija na »božje mleko«. Knjiga je bila uspešnica, vsebuje vse tisto, kar so morali menihi znati po zakljucenem noviciatu, je tako rekoc prirocnik za razumevanje Biblije in folijev oz. 364 oštevilcenih strani (brez kazal in seznama popravkov) pri dimenzijah pribl. 400 x 289 mm. 67 Dodatek Absenti je tako rekoc razlocevalna beseda, ker se prvo geslo de Milisovega Repertorija pricne z besedami: Absenti fi lio …, cesar ne poznamo pri drugih tovrstnih besedilih. 68 Npr. Vatikan, Biblioteca Apostolica Vaticana, Cod. pal. 675; Calderinijevo besedilo je na fol. 127r–225r. Ta rokopis iz palatinskega sklopa je mogoce dunajsko delo iz zadnje tretjine 15. stoletja. https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/bav_pal_lat_675 (dostop: 4. 1. 2021). 69 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur des Canonischen Rechts, str. 247–253; na str. 250 jasno zapiše, da ta spis nima za pravno znanost nobene vrednosti. Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188 pušca avtorstvo odprto. – Naj dodam, da gre za precej podobno pozicijo do velikih, avtoritativnih besedil, kot jo je negovala šola v karolinškem casu, ko so do- besedno znanje anticnih in starokršcanskih misli šteli za presežno vrednost; Bernhard Bischoff navaja kot dobro dokumentiran primer prijavo Ermenricha, kandidata za pisanje prenovljene Vita Sancti Galli, ki je v predstavitvenem pismu naštel vec kot ducat avtorjev in še vec njihovih del: to je bila izkaznica, da obvlada literaturo, slovnico in stilistiko. Bischoff, Libraries and Schools in the Carolingian Revival of Learning, str. 93–114, navedena primerjava je na str. 107. 70 »Bratje, nisem vam mogel govoriti kot duhovnim, ampak kot zgolj mesenim bitjem, kot nedoraslim v Kristusu. Mleka sem vam dal piti, ne jedi …«, 1–2. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 54 uvod v njeno rabo v liturgiji. 71 Poleg vecjega števila ohranjenih rokopisov je izšlo vsaj 23 prvotiskov; Mammotrectus je znan v nekaj redakcijah in tako je povsem odprto vprašanje, katero je imel na razpolago škof Lamberg. Marchesinijevemu delu je bil privezan librum Luciani: to je latinski slovar, delo avguštinskega meniha po imenu Guillelmus Brito. 72 Pantheologia sive Summa universae theologiae (št. 29, 29d) je izjemno obsežna teološka enciklopedija, ki jo je Lamberg imel v tiskani obliki. Avtor je dominikanec Rainerius de Pisis oz. Raynier de Rivalto (?–1351); 73 v 15. stoletju so delo natisnili šestkrat, potem pa le še dvakrat. V resnici je to izjemno delo, izdaja iz leta 1473 74 in tudi ponatis iz leta 1474 štejeta 856 listov (1712 strani v dveh stolpcih, vsak po 57 vrstic), besedilo (s številnimi okrajšavami) pa obsega približno 1,350.000 besed. 75 Ce je to delo veljalo za prirocnik za pridige, 76 potem je bilo neizcrpno. Vsebine nekaterih enot zajemajo snov iz svetopisemskih knjig ali odlomkov, med katerimi je treba na prvem mestu omeniti razmišljanja Izidorja Seviljskega (ok. 560–636) pod naslovom De summo bono libri tres (št. 47, 47d s še tremi besedili). Izhodišce predstavlja 1. poglavje I. knjige z naslovom, da je Bog najvišje dobro, iz tega pa Izidor izpeljuje vse drugo, zacenši z lepoto stvarjenja, z lepoto, ki je skrita v krstu, zakramentih itd., iztece pa se v predstavitvah dobrih del. 77 Delo Sermones super Cantica canticorum Bernarda iz Clairvauxa (1090–1153, št. 40, 71 Knjigo je treba brati kot bogato informacijo o procesu šolanja v samostanih. Eden najzgodnejših rokopisov je dostopen na: www.textmanuscripts.com/medieval/marchesinus- regio-lepidi-mamotrectus (dostop: 7. 1. 2021). 72 Kot primer: Graz, Universitätsbibliothek, Ms 1316, gl. Kern: Die Handschriften der Universitätsbibliothek Graz, 2, str. 291, z zakljucno formulo: Explicit Lucianus. Finitus est iste liber in die s. Elisabete anno dni 1375. Rokopis je majhnih dimenzij (200 x 150 mm), slovar obsega fol. 4r–122v. – Item Lucianus de exposicione verb(or)um: s signaturo K 5 je bila knjiga na policah kartuzijanskega samostana Aggsbach; Gottlieb: Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 607. – Iz knjižnice komende nemškega viteškega reda v Ljubljani je rokopis (sedaj Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 14.552), ki ima v incipitu zapisano Gui- lielmus Brito sive Lucianus O. S. Augustini: Vocabularium biblicum‘Diffi ciles studeo partes‘, kar je podatkovno natancen incipitarni naslov. Podobno govori tudi incipit kodeksa münchenske Universitätsbibliothek, quart. cod. 25: Expositio vocabulorum Bibliae. – Guillaume Breton (fl . 1250–1275) je bil glosator svetopisemskih knjig in je v veliki meri dopolnil Walahfrida Stra- bona, znan in za teologijo zaslužen mož, a v podatkovnih bazah ni bilo najti kakšnega drugega Bretonovega avtorskega dela. Gl. Reuter, Die lateinischen mittelalterlichen Handschriften der Universitätsbibliothek München: Quartreihe, str. 29–30. – Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 188 je ob tej enoti pripisal ime Henricus de Ratisbona, z vprašajem. 73 Rhodes, Notes on the Bibliography of Rainerius de Pisis, str. 238–241. 74 Reinerus de Pisis [ed. Jacobus Florentinus]: Pantheologia sive Summa universae the- ologiae. Nürnberg: Johann Sensenschmidt & Heinrich Kefer, 8. april 1473. ISTC IR00005000, bsb-Ink R.1 – GW M36929. 75 Rhodes, Notes on the Bibliography of Rainerius de Pisis, str. 240. 76 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189. Nürnberška izdaja – razdeljena v dva zvezka – je ohranjena v knjižnici franciškanskega samostana Kamnik in v kapucinskem samo- stanu Škofja Loka, v samostanu Bistra so imeli augsburško izdajo iz leta 1474, enako v Novem mestu; v Sticni so hranili beneški tisk iz leta 1486. Gspan – Badalic, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 575–577, str. 223 in 380–381. 77 Veliko prvotiskov je to, sicer ne posebno dolgo besedilo, dodalo kot privez na konec Izidorjevih Etimologij. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 55 40d) se seveda opira na svetopisemsko Visoko pesem in je bistveno prispevala k razširitvi Marijinega cašcenja. Revelationes Birgite Švedske (ok. 1303–1373, št. 45, 45d) so odmaknjene od dobesednega naslona na Sveto pismo in so duhovna videnja avtorice. Gregor I. Veliki (ok. 540–604) se je – poleg tega, da je izpeljal vrsto reform – zapisal v zgodovino s svojimi komentarji k svetopisemskim vsebinam in vplivom na vzgojo v kršcanskem duhu. Kakor lahko razumemo vpisa na obeh listinah, so bile v eni knjižni enoti njegove pridige (40 pridig k evangeljskim temam) in nagovori ter Dialogi, zapisani v starokršcanski tradiciji pogovora med uciteljem in ucencem (št. 34, 34d: … librum sermonum et omeliarum patrum de tempore et de sanctis et dyalogorum beati Gregorii in uno volumine). Gregorjeve spise odlikuje »slogovna eleganca in poeticna obcutljivost«, 78 pogosto pride do izraza njegov obcutek za dušnopastirsko delo, v Dialogih pa so predstavljena življenja in cudeži svetnikov iz Italije ter bistvo clovekove nesmrtne duše. Kakor vsa njegova dela se tudi tukaj izkazuje avtorjeva poduhovljenost, ki je utemeljena v svetopisemskih besedilih. Na Lambergovi darilni listini je pod št. 30d natancnejša informacija o roko- pisnem volumnu z besedilom Tomaža (Akvinskega) … librum sancti Thome super secunda fi dei scriptum in carta regali, cesar ne moremo prebrati na reverzu. Tukaj lahko predvidevamo, da gre za delo Tomaža Akvinskega (1225–1274) s celovitim naslovom Summa theologica, secunda secundae. Ta del Summae theologicae je nastal okoli 1272 in se ukvarja s clovekovim odnosom do Boga, s krepostmi, cu- deži, življenjem in premišljevanjem. 79 Teh 189 Quaestiones so v srednjem veku prepisovali bodisi kot del celovite Summe theologice ali kot samostojno teološko delo; tej delitvi so sledili tudi prvotiski. 80 Z nekaj pretiravanja je Rationale divinorum offi ciorum (št. 41, 41d) Guillauma Duranda (1230/1237–1296) oznacena za najpogosteje prepisano knjigo v poznem srednjem veku, ker je z interpretacijo cerkvene stavbe in sakralnega obredja vpli- vala na vseevropsko duhovnost po 1290. 81 Opisi liturgicnih tradicij ob posameznih pokrajinah – zapisani zaradi težnje po poenotenju liturgije – dajo zgodovinsko natancen in z navedbami podprt pregled razlicnih liturgicnih postopkov do konca 13. stoletja. Durandus je bil odlicen pravnik in je h kanonskemu, rimskemu in procesnemu pravu dodal še en pogled, to je ius liturgicum, 82 ki s svojo strukturo dolocil zaobjema celotno sfero liturgije, ne le maše. 78 Fiedrowicz, Gregor I., der Große, str. 259–262. 79 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189, predlaga naslov De rationibus fi dei. 80 Prav te Quaestiones hranijo v Nadškofi jskem arhivu Maribor, Ms 16; gl. Golob, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor, str. 79–82. O notranjem, instinktivno sproženem dojemanju vere pri Tomažu Akvinskemu podaja dopolnilne vidike clanek: Alfaro, Supernaturalitas fi dei iuxta S. Thomam, str. 501–542; no. 4, str. 731–787. https://www.jstor.org/stable/23572819; &: https://www.jstor.org/stable/23573132 (dostop: 22. 1. 2021). 81 Schulte, Die Geschichte der Quellen und Literatur, str. 144–156; Thibodeau, The Ratio- nale Divinorum Offi ciorum, str. XVII–XXVII. https://www.jstor.org/stable/10.7312/thib14180 (dostop: 11. 12. 2020). 82 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 56 V clanku o Lambergovi darilni listini je Bernhard v uvodu k vsebinski oprede- litvi treh versko-politicnih knjig zapisal naslednje: »V povezavi z izgonom Judov iz Notranje Avstrije v letih 1496/97 sta – ker gre za casovno ujemanje z darilno listino škofa Sigismunda – zanimivi dve temeljni deli za kršcansko protijudovsko polemiko, ki ju je imel na razpolago kot zgodnja tiska, nemara celo prvotiska (!); to sta delo Alphonsa de Spina (Alfonso de Espina) Fortalitium fi dei contra iudaeos, sarracenos et alios christiane fi dei inimicos (1459/62, prvotisk Straßurg 1471), v katerem avtor zahteva izgon Judov in trde postopke proti konvertitom, op. 12 kakor tudi Paulusa iz Burgosa (ok. 1352–1435) Scrutinium scripturarum contra perfi diam Iudaeorum (prvotisk 1469/70). op.13 « Kratek dodatek: Lambergov sodobnik Alfonso de Espina († ok. 1491) je sam bil konvertit iz judovske vere; delo Fortalitium fi dei (št. 32, 32d) je napisal ok. 1458 in je zato v tiskani obliki hitro doseglo javnost. Obe listini navajata, da je imel Lamberg pred sabo tiskano knjigo, bodisi strasbourško izdajo iz leta 1471 ali baselsko iz 1475. 83 Starejši avtor, Pavel iz Burgosa (ok. 1351–1435), 84 je bil prav tako judovskega rodu, priznan poznavalec Talmuda, ki je prestopil v kršcanstvo. Knjiga je napisana kot dialog (med Savlom in Pavlom) in zato je pravilen naslov Dyalogus qui vocatur scrutinium scripturarum (št. 48, 48d), Lamberg je imel tiskan izvod. Takrat je bilo povsod dosti knjig s protijudovskimi vsebinami. 85 Na obeh seznamih je še ena knjiga (št. 36, 36d), zbornik vec spisov, ki izpostavlja verske nazore, neskladne s katoliškimi naceli: … librum qui continet certos errores hussitarum cum suis reprobacionibus et plures sermones synodales prout reperitur in registro libri eiusdem in uno volumine. Pri tej enoti ni naveden niti en avtor, listini pa navajata vec vsebinsko povezanih sklopov: »… ki vsebuje dolocene husitske zmote in njihove zavrnitve ter številne sinodalne pridige in še vec«. 86 V prvi polovici 15. stoletja je bilo napisanih veliko del, ki so obravnavala husitstvo z razlicnih vidikov, 87 pri tej enoti pa se na podlagi zapisanega naslova zdi, da gre za vecstransko refl eksijo o razpravi, ki je potekala na koncilu v Konstanci. Besedilo je v jedru prav gotovo teološko, zaradi poudarjanja argumentov proti husitom in navajanja sinodalnih sklepov pa se zdi, da ima tudi nekatere lastnosti zgodovinskega dela. Med avtorji, ki so bili udeleženi v teoloških razpravah, obravnavanih v navedeni knjižni enoti in so povezani z dunajskim okoljem, izstopata Nikolaj iz Dinkelsbühla in njegov ucenec Tomaž Ebendorfer oz. T. iz Haselbacha. Glede na skladnost naslovov se zdi, da je ta traktat, zapisan na Lambergovih listinah, delo Nikolaja iz Dinkelsbühla (ok. 1360–1433). Njegov Tractatus contra errores Hussitarum ima podnaslov Auctoritates edite et per concilium Constanciense approbate, quod laycis non communicent sub duplici 83 Robinson, Alphonso de Spina. 84 Že omenjena knjiga, gl. op. 42. 85 Leta 1475 je v Mantovi (apud Johannes Schallus) izšla še ena izdaja knjige Pavla iz Burgosa, ki je bila dostopna skupaj z besedilom Rabbi Samuel: Epistola contra Judaeorum errores. ISTC ip00204000. 86 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 494. 87 Ustrezna podlaga o tem vprašanju je seznam vec sto neznanih in po imenih navedenih avtorjev z razpravami (ali poslanicami in pismi), ki se dotikajo vprašanja husitstva. Številni spisi se pricno s preprosto formulo Contra errores Hussitarum, vsaka enota je podprta s seznamom evidentiranih rokopisov www.antihus.eu/search.php (dostop: 22. 1. 2021). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 57 specie … Konca se z: … Tractatus responsivus editus in concilio Constanciensi. 88 Še vedno je ohranjenih vsaj 21 rokopisnih kopij. Tomaž Ebendorfer oz. Tomaž iz Haselbacha (1388–1464) se je udeležil poznejšega baselskega koncila, vendar je bil cenjen strokovnjak za husitska vprašanja. Posebej je temu namenil daljši spis, s katerim zavraca husitska nacela, vendar se naslov oz. incipit ne bliža vpisu v Lambergovih listinah. 89 Sigismund Lamberg je kot clan skupine svetovalcev ob cesarju Frideriku III. imel dosti razlogov, da je besedilo moral poznati. V širši krog stališc proti vsakovrstnim sovragom bi lahko uvrstili tudi knjiž- no enoto št. 50, ki pa je vpisana samo na reverzu med izposojenimi knjigami. Vsebina je takole zapisana: … librum Pronunciamentum de sanctis et tractatus de superstitionibus et pluribusque aliis in uno volumine … – Pod naslovom Pro- nunciamentum de sanctis je najti razlicna dela, v povezavi s svetimi osebami pa najpogosteje sezname molitev za pomoc. Traktat o vraževerju pravzaprav ni nic posebnega glede na cas, je pa po mojem védenju to edina referenca take teološke razprave pri nas: Nicolaus Magni de Jawor (ok. 1355–1435) je besedilo oprl na stavek iz Svetega pisma: Quoniam lumbi mei impleti sunt illusionibus et non est sanitas in carne mea (Ps. 37,8), ki pomeni, da so njegova nedra polna sramu in telo ni cisto. 90 To delo je dokoncal leta 1405 (kar pomeni, da je imel škof Lamberg pravzaprav novejši traktat); ker je bil avtor profesor v Pragi in tudi Heidelbergu, je imelo delo precejšnjo veljavo. 91 Še vedno je ohranjenih veliko izvodov tega traktata, pogosto skupaj z drugimi teološkimi razlagami o pravi veri, pa o dobri smrti itd. Najvec nejasnosti je pri tistih vpisih, ki imajo splošen naslov, da so v knjigi sermones in omeliae (npr. št. 42, 42d, 46, 46d). V zgodovinski crti so med tukaj nave- denimi knjigami najstarejše pridige papeža Leona I. Velikega (konec 4. stoletja–461), ki se je spopadal z izjemnimi politicnimi in dogmaticnimi spori od nestorijanstva do vdorov preseljujocih se ljudstev in koncno Atile. V procesu propadanja rimskega cesarstva mu je uspelo ohraniti enotno Cerkev. Viharni casi se zrcalijo v njegovih pridigah (št. 37, 37d), 92 podobno tudi v poznejših pridigah in molitvah papeža Gre- gorja I. (št. 34, 34d). V obeh listinah je zapisano, da gre za tiskano knjigo, in ker so v 15. stoletju pridige papeža Leona I. izšle samo enkrat, leta 1470 v Rimu, je to dovolj natancen podatek o knjigi, ki jo je uporabljal škof Lamberg. 93 Iz zgodnjega, 88 O vlogi Nikolaja iz Dinkelsbühla na dunajskem dvoru, univerzi in Melku gl. Aschbach, Geschichte der Wiener Universität. 89 Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek, Cod. 4704: Thomas Ebendorfer de Hasel- bach: Refutatio articulorum cleri Pragensis et dissertationis pro communione sub utraque specie. Rokopis je iz sredine 15. stoletja. 90 Sedaj veljavni prevod Svetega pisma iz leta 1996 ne podaja tega vsebinskega akcenta. 91 Prim. rokopis: Jena, Thüringer Universitäts- und Landesbibliothek; fol. 292r–327r, zbornik vec besedil, datiran 1456. urn:nbn:de:urmel-568592fd-d552-4f6a-9fa0-7cbc- 08245d0e1-00003070-5989. 92 D. Wyrwa: Leon I., der Große, v: Lexikon der antiken christlichen Literatur, Herder: Freiburg – Basel – Wien 1998, 2 str. 390–392, citat str. 391. 93 Leon I, Pont. Max: Sermones. Ed. Johannes Andreas, episcopus de Aleria. Add: Johannes Andreas, episcopus de Aleria, Epistolae; Symbolum Nicaeum et Tesimonia quod Jesus semper verus sit deus et verus homo. Romae: apud Conradus Sweynheym & Arnoldus Pannartz, 1470 (post 21 sept.). Primerjalna enota: BSB-Ink L-98 – GW M17800; ISTC No.il00129000. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 58 patristicnega casa so morale biti pridige in molitve, oznacene kot librum sermonum et omeliarum patrum (št. 35, 35d), sicer pa avtorji po vecini niso napisani. Izjema sta dve knjižni enoti pridig že omenjenega Tomaža Ebendorferja oz. iz Haselbacha, ki je bil sicer dobrih 30 let starejši od Lamberga, a sta se gibala v dunajskih dvornih, univerzitetnih in cerkvenih krogih. Na eni strani je Lamberg nedvomno cenil njegovo delo, hkrati pa je spise moral poznati zaradi diskusij v dunajskem okolju, sicer ne bi imel dveh knjig Ebendorferjevih pridig (v treh zvezkih). Te so urejene po letnem ciklu in po svetniškem zaporedju, tako da je imel v njih dosti opore za delo (št. 43, 43d: … duos libros sermonum de tempore hiemali et estivali Thome de Haselbach in št. 44, 44d: … librum sermonum de sanctiis dicti Thome de Haselbach …). 94 Marsikateri volumen s pridigami so sestavljali spisi vec avtorjev in v srednjeveških knjižnih katalogih praviloma niso napisana vsa imena, zato tudi tukajšnja sumaricna popisa nista nic posebnega. Vsekakor pa so vprašljive nekatere okrajšave in locila niso (po naših merilih) dosledno uporabljena. Najprej se ustavljam pri št. 38, 38d; vpis pravi: … librum quo continet certos sermones et tractatus cuius libri sermo primo est de verbo Domini secundus de corea et reformacione faciei et tractatus qui vocatur lumen confessorum et plures alii sermones et tractatus prout in registro ipsius libri continentur … Po uvodnem sklopu pridig je vpisan traktat o Božjem imenu; o tej temi je pisalo vec avtorjev. Naslednji vpis pa je problematicen, tudi v objavljeni literaturi najdemo prevod: »… naslednji de Corree O preobrazbi obraza …«, 95 ki odpira vprašanja sprico neponovljivosti tega vpisa. Mogoce bo k bodoci pojasnitvi tega dela prispeval moj dvom, da Correa sploh ni osebno ime, in, ali ni mogoce, da so z majuskulo zapi- sali samostalnik, saj pravopisno raba velike in male zacetnice v nemškem govornem podrocju takrat še ni bila ustaljena. Ker v nobenem razvidu srednjeveških avtorjev ni najti pisca z imenom Choreus oz. Chorreus oz. Correus, bi si dovolila opozoriti, da je pridiga De corea oz. De chorea ali De chorrea znana v vec oblikah in izpod peresa vec avtorjev. Seveda govori o plesu, razbrzdanem, senzualnem in zapeljivem plesu, ki izvira iz poganskih (anticnih, dionizicnih) šeg. Treba je prebrati Pridigo o plesu, Sermo de corea, ki jo je napisal kot samostojno besedilo Nikolaj iz Dinkelsbühla. 96 Negotovo ostaja, kaj pomeni neposredno pridružena besedna zveza de reformacione faciei; ki je zapisana kot sklepni del vpisa o drugi pridigi. Iz srednjeveške pridižne književnosti mi ni znan noben spis, ki bi govoril o preobrazbi obraza, jaz to razumem v dveh smislih: na eni strani kot spodbudo, kako se je (mogoce v povezavi z lascivnim plesom) moralno vzdigniti, se bodisi osebno ali skupinsko (redovno) preobraziti, a manjka podatkov, tako da se neposredna prepoznava delnega besedila, ki je naslovljeno reformacione 94 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189. 95 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana, str. 494. Bernhard, Die Biblio- theksschenkung, str. 189, je zapisal: »Hier fi nden sich verschiedenes sermones de tempore et de sanctis, de verbo Domini, ein sermo de Chorea ….« 96 Prim.: Gießen, Universitätsbibliothek, Hs. 755, fol. 138v ss.; njegova pridiga proti plesu se pogosto pricenja z besedami: Chorrea est circulus cuius centrum est dybolus … npr. München, Universitätsbibliothek, quart. Ms 33. – Razširjena je tudi pridiga Konrada von Waldhausna De- testatio choreae z zacetkom: Item notandum est quod detestata est chora propter eius malam originem; Weimar, Herzogin Anna Amalia Bibliothek, Oct 61: Theologische Sammelhandschrift. Permalink: http://www.manuscripta-mediaevalia.de/#I5 (dostop: 23. 1. 2021). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 59 faciei, ni posrecila. V takem smislu bi to besedilo utegnilo biti vsebinsko kaj takega kot Gerardusa Zerbolda de Zutphania (fl . 1367–1398) De reformatione virium animae, ki je klicala k osebni preobrazbi 97 in so jo še v 16. stoletju nekajkrat ponatisnili sku- paj s spisom Davida de Augusta (ok. 1200–1272) De exterioris et interioris hominis compositione. 98 Zelo znan teolog Johannes Nider (1380–1438) je bolj ali manj v casu koncila v Konstanci pozival k reformiranju samostanskih skupnosti, 99 poznamo pa tudi precej anonimnih traktatov na temo osebne preobrazbe. 100 In na drugi strani kot ta del vsebinskega sklopa o plesu se mi ob spominih na upodobitve rajanja zdi pov- sem sprejemljiva možnost, da so mislili na »olepšavo« ali »spreminjanje« obraza oz. videza 101 ali na imenitnosti z vencki, tancicami itd., kar številne takratne upodobitve povezujejo s spakljivimi, pretiranimi plesnimi gibi, z nebrzdanim norenjem. 102 Tako bi drugo pridigo … de corea et reformacione faciei brala kot pridigo proti ekscesivnemu videzu plesa in prav tako neprimernemu oblacenju in licenju. 103 V tej enoti se pojavi še naslov … tractatus qui vocatur lumen confessorum … Luc spovednikov: avtor je Andreas de Escobar (1348–1440); 104 delo se pricne 97 Basel, Universitätsbibliothek, B XI 15. Permalink: http://www.manuscripta-mediaevalia. de/dokumente/html/obj90542201,T. (dostop: 23. 1. 2021). 98 Wolfenbüttel, Herzog August Bibliothek, Cod. Guelf. 272 Helmst.: v rokopisu so ob Davidu de Augusta zastopani avtorji s podobnimi vsebinami (Matthaeus de Cracovia, Hugo de Folieto, Hugo de Sancto Victore itd.) 99 Npr. Bamberg, Staatsbibliothek Bamberg, Msc. Theol. 117 in 125, kjer ob Niderju obravnavajo dileme o spremembah pri redovih Jacobus Cartusiensis; ali iz Bamberga, Stadt- und Staatsbibliothek, Msc. Theol. 222: Conrad Mulneri de Nuremberga: Epistolae de reformatione monasteriorum; ali: Augsburg, Staats- und Stadtbibliothek, fol. Cod. 198: anon.: Pro reformatione ecclesiasticae disciplinae etc. 100 Aachen, Bibliothek der Stadt Aachen (Stadtbibliothek), Beis C 16: anon.: Tractatus de reformacione animae in homine quodam. 101 Prim. Georges, Karl Ernst: Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch, 1 – 2, Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1988 (ponatis izdaje iz 1913/1918). Geslo reformatio predstavi z obema nacinoma, torej vizualno preobrazbo in moralno prenovo: »re- formatio, onis, f. (reformo), I) die Umgestaltung, eig., in einen Esel, Apul. met. 3, 24 u. 11, 13. Epit. nov. 60. § 204. – bildl., die Verbesserung, morum, Sen. ep. 58, 26. – II) die Neugestaltung, Erneuerung, Augustin. serm. 125, 4. – III) etc.« 102 Obsežno poglavje o plesu naj strnem na vsebine, kot so zapeljivi prizori, tangencialno naslovljeni kot »Vitez in dama«, »Mavriski«, »Vrt ljubezni« itd. ter se spomnimo na grafi cne liste Mojstra E. S., Israhela van Meckenema in kiparske fantazije Erasma Grasserja. 103 Po zakljucku tega prispevka se je oglasil Franz Lackner (Avstrijska akademija zna- nosti) s pripombo, da je v avstrijskih rokopisih pogosto najti traktat o plesih, ki ga je napisal Georgius Tudel de Giengen. Glede reformatione ali refecione faciei pa meni, da ta dodatek vsaj po naslovu spominja na Ovidovo De medicamine faciei, le da ni mogoce zanesljivo reci, ali je bila Ovidova pesem v navedenem casu sploh znana v avstrijskih krogih. Kolegu Lacknerju sem za diskusijo in mnenja nadvse hvaležna. – Obe pregrehi (ples in lepšanje obraza oz.lišpanje) pa je najti upodobljeni na freski Svete nedelje iz Crngroba; letnica ok. 1460 bi ustrezala tudi casu Lambergovega dušnopastirskega delovanja. Vsebini obeh pridig sem se posvetila na konferenci "Late Medieval and Early Modern Libraries" (Siena 19. - 22. marec 2022); clanek še ni natisnjen. 104 Primerjalni rokopis: University of Pennsylvania, Kislak Center for Special Collections. Oversize Ms. Codex 1215. Lumen confessorum. https://openn.library.upenn.edu/Data/0002/html/ mscodex1215 (dostop: 23. 1. 2021). Po podatkih Manuscripta mediaevalia je ohranjenih vsaj 35 rokopisnih izvodov. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 60 z besedami Lumen confessorum vocatur hec doctrina omnibus penitentiariis, tako da je navedeno delo nesporno iz njegovega avtorskega opusa o spovedi. 105 Podobno sestavljeno vsebino razkriva tudi naslov naslednje enote (št. 39, 39d): … alium librum de diversis sermonibus et tractatibus cuius in primo est sermo de ordine et dignitate sacerdotali deinde episcopali et evangelia per dominicas et de aliquibus sanctis et sermones de cruciata et plura alia prout in registro ipsius libri continetur … Ta enota je bila v resnici zbornik mnogih tekstov, tako da je bil bralcu v pomoc sestavljen register besedil, kazalo, kakršnega je mogoce najti v prenekateri knjigi. Navedene so »razlicne pridige in razprave«, med katerimi je najprej tista o duhovniškem redu in dostojanstvu vse do škofovskega (in ta vsebina je bila razširjena v mnogih razlicicah, posebej pogosto je najti psevdo-Avguštinovo besedilo), sledijo nedeljska berila iz evangelijev ter o nekaterih svetnikih, ki jim ni mogoce izslediti avtorja. Ob zapisu, da so v zborniku pridige o križarski vojni, se je treba ustaviti in vprašati, kaj je pravzaprav mišljeno. Z besedo cruciata je bilo mogoce oznaciti katerokoli križarsko vojno ali pohod proti heretikom, 106 lahko pa je v tem primeru natisnjena bula papeža Pija II. proti Turkom ali pa njen rokopisni prepis, izpis ali komentar. 107 Na papeževi buli zapisana letnica 1463 sovpada s casom velikih turških vdorov, je pa tudi dokument Pijevega razmišljanja, da bi turškega sultana spreobrnil v kršcanstvo, s tem odvrnil preteco nevarnost in je vec kot zanimivo branje. 108 Pod vpisom (št. 49, 49d) … librum hymnorum et sequenciarum cum suis exposicionibus bi lahko bil rokopis (v žoltih platnicah) s slednicami in himnami. Kakor je ob zgledu primerjalnih rokopisov razumeti, je šlo za notni rokopis s podpisanim besedilom (cum exposicionibus). 109 Na obeh listinah škofa Lamberga so zapisane še nekatere knjižne enote, ki obravnavajo profane vsebine. 110 Najširše horizonte znanja v 13. stoletju zastopata enciklopediji Giovannija Balbija in Jerneja Angleškega (gl. seznam št. 31 in 53). Balbijeva knjiga – s pravilnejšim naslovom Summa grammaticalis quae vocatur 105 De Escobarjev Modus confi tendi je bil samo v 15. stoletju natisnjen približno stokrat. 106 Dunaj, Österreichische Nationalbibliothek hrani 6 rokopisnih zbornikov iz 15. stoletja, v katerih je tudi pridiga Johna Wycliffa De cruciata (Cod. 1337, 3929, 3930, 3933, 4527, 4536), ki je samo ena od 30 do 50 Wycliffovih pridig, kolikor jih je v vsakem volumnu. Nekateri rokopisi so bili sprva v ceški lasti, v njih so tudi besedila Jana Husa in drugih kriticnih piscev. 107 Pius II, Pont. Max.: Bulla cruciata contra Turcos, Mainz: Johannes Fust & Petrus Schoeffer, post 22. Oct. 1463; digitaliziran izvod: Wolfenbüttel, Herzog-August Bibliothek, sign. M: Li 40 413.1, fol. 71r–75r. ISTC ip00655750. Permalink: http://digilib.hab.de/inkunabeln/ li-4f-413-1-1/start.htm; obstaja tudi razlicica z lesorezno ilustracijo kot naslovnico. Približno istocasno je bila natisnjena še nemška razlicica: Pius II, Pont. Max..: Bulla cruciata contra Turcos »Ezechielis prophetae«. Bul zu Dutsch widder die snoden ungleubigen Turcken, Mainz: Johannes Fust & Petrus Schoeffer, post 22. Oct. 1463; ISTC ip00655800; ohranila sta se samo dva izvoda (Karlsruhe, Machester), ki pa nista digitalno dostopna. 108 Štih, 2016, str. 231–233. 109 Prim. München, Bayerische Staatsbibliothek, clm 5023: Manuale hymnorum, sequentiarum et aliorum in ecclesia et extra per annum cantandorum cum notis musicis etc., Benediktbeuern 1495. Dostop do digitaliziranega rokopisa: digitale-sammlungen.de (dostop: 23. 1. 2021). 110 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 189: Bernhard je uporabil izraz »obmocje sedmih svobodnih vešcin«, str. 189. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 61 Catholicon (št. 31, 31d) je morala biti kar razkošna knjiga: prvotisk na pergamen- tu, ki je bil deležen slikarskega okrasa, kakor je že zapisano. Giovanni Balbi († 1298) je vkljucil obsežna poglavja, ki se nanašajo na slovnico, pravopis, retoriko, etimologijo itd., kar je bilo v njegovem casu odlicno sprejeto. – Jernej Angleški (Bartholomaeus Anglicus, † 1272) je enciklopedicno knjigo De proprietatibus rerum napisal kot ucni pripomocek za svoje študente v Magdeburgu. Pomembna je tudi kot primer znanstvenega dela, ki vestno navaja vse avtorje, katerih dela je upošteval in se nanje oprl; tako lahko dobimo tudi vpogled v literaturo, ki je bila sredi 13. stoletja na razpolago njemu in marsikateremu drugemu ucenjaku. 111 P. Simoniti je opozoril, da nekatere izposojene knjige govorijo o prizadevanjih za izpiljeno latinšcino v škofovi pisarni, 112 cemur so poleg Catholicona stregle še nekatere druge knjige. Jezikovnemu znanju je bil namenjen že omenjeni slovar, sestavljen po abecednem redu (št. 47, 47d) in prav tako t. i. vocabularium Luciani (gl. št. 50d in 51), sicer pa je vtis, da so preostale enote nejasne, mogoce nekoliko popraviti. V obeh listinah je zapisano, da sta v eno enoto zvezani dve razlicni besedili, »neka nedolocljiva« Summa dictaminis epistolarum papalium et Petrum Plesensem in uno volumine (št. 51d, 52). Prvo in obsežno delo ima v celoti naslov Summa dictaminis, sive summa epistolandi, avtor je kardinal Tommaso da Capua (pred 1185–1239 ali 1243). 113 Služil je pod štirimi papeži in je iz izkušenj v papeški pisarni nastalo navedeno delo, ki velja za eno pomembnih referenc o razvoju in postopkih v srednjeveški diplomaciji. Nedvomno je bila ta zbirka papeških dopisov in odgovorov dobrodošla opora v škofovi pisarni. Ni presenetljivo, da je bilo v isti knjižni enoti tudi vec epistol Petra iz Bloisa (Pierre de Blois, Petrus Blesensis, ok. 1130–ok. 1211). Visoki teolog, tudi pesnik, je slovel po izbrušenem slogu svojih pisem tako glede jezikovne stilistike kot teološke argumentacije. 114 Na listinah bi pod št. 47 in 47d prebrali – ob že omenjenem slovarju in Izi- dorjevem razmišljanju o (Božjem) dobru – tudi naslov dela Naturalia et moralia Senece de quatuor virtutibus. Najbolje je povzeti besede P. Simonitija, da je bil Psevdo-Seneka v srednjem veku pogosto navajana avtoriteta, v resnici pa je delo o štirih krepostih napisal Martin iz Brage (ok. 520–580). 115 Delo Formula vitae honestae resp. De differentiis quatuor virtutum vitae honestae je namenil Miru, kralju Svevov. 116 Besedilo ni posebno dolgo, je neposreden nagovor in obsega le nekaj listov, 117 a je strnjeno predstavljeno bistvo kardinalnih kršcanskih kreposti in je zgleden primer epistole, pravzaprav literarnega dela v odlicni latinšcini. – Pod 111 Seznam starejših avtorjev, ki jih je neposredno uporabil, je analiticno predstavljen v: Steele – Morris, Mediaeval Lore from Bartholomaeus Anglicus, str. 173–180. Prim. Medićval lore from Bartholomaeus Anglicus : Internet Archive (dostop: 11. 1. 2021). 112 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 52. 113 Prim.: Pariz, Bibliothčque Nationale, Lat. 8604; http://archivesetmanuscrits.bnf.fr/ ark:/12148/cc67897n (dostop: 12. 1. 2021). 114 Njegova pisma so zbrana v PL 207. 115 Simoniti, Humanizem na Slovenskem, str. 39. 116 Incipt libellus martini episcopi ad mironem regem gallicie. 117 V celoti dostopno na: www.thelatinlibrary.com/martinbraga/formula.shtml (dostop: 17. 1. 2021). N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 62 istimi platnicami je bila še priljubljena predelava Iliade, znana kot Historia Troi- ana; Guido delle Colonne (ok. 1210–po 1287) je v prozo presadil starofrancoski verzni roman, ki ga je napisal Benoît de Sainte-Maure. Prav gotovo je bilo dosti plemiških knjižnic, ki so tudi premogle to delo. 118 Še dve slovnicno-stilisticni deli, zvezani v eni knjigi skupaj s Facetijami Poggija Bracciolinija (št. 52d, 53), podcrtujeta Lambergovo zavzetost za odlicno jezikovno znanje in obvladovanje strukture pisanja (gl. str. xxx). Vplivni italijanski humanist Gasparinus da Barzizza (ali de Bergamo, ok. 1360–1431), ki je bil med drugim profesor na padovanski univerzi in v stikih s posvetno in cerkveno aristokracijo, je podobno – kot prenekateri italijanski humanist – stikal za starejšimi rokopisi in leta 1421 v Lodiju odkril vec Cicerovih del, ki jih je objavil s svojo kriticno opredelitvijo. To je odmevalo v njegovih delih, kjer je – predvsem z Liber epistolarum – pred- stavil ideal odlicne latinšcine. 119 Avtor Psevdo-Cicerovih Synonyma ni nesporno identifi ciran, vendar so delo že v 15. stoletju natisnili s takim, zasilnim avtorskim imenom. 120 Knjižna enota, mogoce rokopisni izvod ali sestavljenka iz razlicnih tiskov, je imela privezane tudi Facetiae izpod peresa Giovannija Francesca Poggija Bracciolinija (1380–1459), tako da so znotraj Lambergovih dokumentov vsa tri besedila kulminacija mojstrskega obvladovanja latinšcine. 121 – V tej knjižni enoti je bilo tudi delo neimenovanega avtorja, oznaceno s … certis regulis in poetria. G. Bernhard utemeljeno predlaga kot avtorja Galfreda Angleškega oz. avtorja Go- defrida/Galfreda de Vinosalvo (fl . konec 12. stoletja). 122 Njegovo najpomembnejše delo, Poetria nova, je v 2000 heksametrih zapisan »prirocnik« za pesnjenje, sicer pa je ohranjeno v številnih rokopisih in je pogosto eno od besedil v zbornikih s pesniškimi ali slovnicarskimi spisi. Na obeh listinah so navedene še tri knjižne enote, ki so nedvomno bile medi- cinski prirocniki. O knjigi pod št. 27, 27d sem že omenila, da je vprašljiva veljav- 118 O kulturni vlogi in presaditvi grškega epa v socasno viteško okolje gl.: Buchthal, Historia Troiana. 119 Baxandall, Giotto and the Orators: Knjiga, ki je polna primerov zavedanja izrazne moci jezika (literarne retorike), vsebuje tudi razmisleke, kako doseci popolnost, s kakšnim pedagoškim postopkom vliti znanje. V odlomku o Barzizzu pravi: »Kot vzore bi mu (tj. mladenicu, ki se uci latinšcine) dal nekaj slovitih pisem …« (exempla aliquarum illustrium epistolarum tradidissem …), str. 65. 120 Italijanski humanisti so se zavedali, da daje klasicna latinšcina drugacno jezikovno izkušnjo od njihovega dotedanjega znanja latinšcine (ki je bila poenostavljena in formalno usmerjena v sholasticni diskurz), zato so nejasnosti poskušali pojasniti tudi z objavami, npr. Bartolomeo Fazio: De differentia verborum latinorum, ali Psevdo-Cicero: Synonima. Podrobneje in s številnimi primeri: Baxandall, Giotto and the Orators, str. 8 dalje. 121 Nemara je opozorilo neupraviceno zapisano, a velja si priklicati v spomin, da je bila v lasti bližnjega ljubljanskega franciškanskega samostana knjiga Lorenza Valla Elegantiae linguae latinae iz leta 1483 (ki so jo morali leta 1744 prevezati). V Gspan – Badalicevem katalogu piše, da provenienca ni razvidna, kar ne izkljucuje zgodnjega lastništva, saj so v samostanu imeli veliko prvotiskov in škof Lamberg bi jo utegnil uporabljati. – Še dva prvotiska Vallovega dela sta se ohranila in, ceprav sta iz let 1492/1493 in 1496, je en izvod pripadal ljubljanski škofi ji, drugi pa je bil s podpisom Janeza Krstnika Seebacha vpisan v gornjegrajski katalog. Gspan – Badalic, Inkunabule v Sloveniji, kat. št. 683, 684, 685 in str. 394. 122 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 190. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 63 nost oznake librum platearii stampatum, ker so znani prvotiski šele iz poznega 15. stoletja (str. 47). Odprti naslov tudi ne dovoljuje natancnejše opredelitve in avtor tega dela bi bil lahko oce Giovanni (fl . 1090–1120) ali sin Matteo Plateari (†1161). Kot avtor dela Practica brevis in De simplicium medicinarum virtutibus je Giovan- nijeva knjiga s sistematicno navedenimi boleznimi uživala velik ugled. Matteo pa je slovel kot avtor knjige Circa instans, ki je dopolnjeni prevod Dioskuridove De materia medica, starogrške knjige o zelišcih, pripravi zdravil, strupih itd. Marsi- katera poznejša zelišcarica je odvod od tega Platearijevega zbornika o zdravilih. Odprto ostaja, katero knjigo si je izposodil Sigismund Lamberg. Pod št. 54d in 55 je navedeno, da gre za prakticno medicinsko delo (Cyrurgia oz. Chirugia?), avtor pa je Wilhelmus de Placentia, torej Guglielmo da Piacenza ali da Saliceto, ce je ime povezano z njegovim rojstnim krajem (13. stoletje). Rokopisov tega eno lego ali dve obsegajocega besedila ni kaj prida ohranjenih oz. so delni privezi. 123 Prakticni rabi – tako tudi poudarja naslov – je bilo namenjeno anonimno delo, zapisano pod št. 55d, 56: … librum medicinalem de simplicibus et compositionibus et pluribus medicinalibus …, kar bi lahko bila tudi knjiga izvleckov in prepisov iz razlicnih medicinskih oz. zdravilskih knjig. 124 Dokoncnega seznama avtorjev, zastopanih v Lambergovih listinah, ni mo- goce sestaviti, ceprav se je od prvotno zapisanih 24 oz. 25 imen njihovo število spremenilo in govorimo lahko o vsaj 46 nesporno identifi ciranih avtorjih. Prav gotovo zapusti globok vtis zbirka tehtnih volumnov z vsebinami kanonskega prava, dekretalij, slovarskih prirocnikov za to podrocje, volumnov z zapisi papeškega razsodišca, cerkvenopravnega prirocnika za škofa itd. Precej je del avtorjev, ki jih lahko glede na življenje in cas delovanja uvrstimo v starejša obdobja, recimo v cas pred sredino 14. stoletja, ko je kuga zarezala v strukture delovanja in mišljenja. Ce sledimo približnemu kronološkemu zaporedju, bi bili med avtorji iz stoletij do 1350 zapisani: 125 papeža Leon I. in Gregor Veliki, Martin iz Brage, Dyonisius Exiguus, Izidor Seviljski, Pierre de Blois, Bernard iz Clairvauxa, Gratian, Giovanni in Matteo Platearius, Galfredo da Vinosalvo, Guglielmo da Saliceto da Piacenza, papež Gregor IX., Jernej Angleški, Tomaž Akvinski, Tommaso da Capua, Rajmond Penafortski, Giovanni Balbi, papež Bonifacij VIII., Henricus de Segusia, Tomaž Akvinski, Guido delle Colonne, Guglielmus Durandus, Aegidius Fuscurarius, Giovanni Calderini, Giovanni Marchesini, Rainierus de Pisis, papež Klemen V. in Fridericus Petruccius de Senis. Seznam avtorjev, ki so bili nekaj desetletij starejši od Lamberga ali kar njegovi vrstniki, ni dosti krajši. Najprej imenujmo glosatorja Giovannija d‘Andrea, ki je umrl v casu kuge, sledijo pa Henricus de Odendorp, Franciscus de Zabarella, Nikolaj iz 123 Prim. Dresden, Sächsische Landesbibliothek (Staats- und Universitätsbibliothek), Mscr. Dresd.C.309.: Magistri Wilhelmi de Placencia: Simplicia resp. Guilelmus de Saliceto. 24. fol. Gl. Schnorr von Carolsfeld, Katalog der Handschriften der Sächsischen Landesbibliothek zu Dresden, str. 235. Urn:nbn:de:bsz: 14-db-id2753551872 (dostop: 17. 1. 2021). 124 Bernhard, Die Bibliotheksschenkung, str. 190. 125 Papeži Gregor IX., Bonifacij VIII. in Klemen V. so bili nedvomno osebe, ki so stale za procesom urejanja dekretalij, a obseg njihovega avtorskega prispevka se strne na utemeljitve, zapisane v spremnih epistolah in predgovorih. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 64 Dinkelsbühla, 126 Paulus de Burgos, Andreas de Escobar, Giovanni Nicolň de Milis, Bernardin Sienski, Nicolň de Tudeschis, im. Panormitanus, potem pa sledijo avtorji, ki jih je ali bi jih Sigismund Lamberg utegnil osebno poznati: Jacobus de Zocchis de Ferrarria, Tomaž Ebendorfer oz. Tomaž iz Haselbacha, Michael van Dalen, Angelus de Castro, Alfonso de Spina in nemara – kot glosator – tudi Alessandro de Nevo, Lambergov vrstnik iz Padove. 127 Gasparina de Barzizza in Giovannija Poggija Bracciolinija pa je najbrž poznal le po slovesu. Zadolžnica za izposojene knjige in poznejša listina za podarjene kažeta, da je bil izbor pretehtan, na prvem mestu so seveda besedila, ki jih je potreboval pri škofovskih nalogah in vseh drugih uradnih zadolžitvah, ki jih je imel na dvoru Friderika III. Navedena dela se niso omejila samo na kljucna dela kanonskega prava, na dekretalije od pred-Gracijanovih edicij, ampak so odprle horizonte z moderno kanonistiko (Zabarella, de Zocchis, de Castro, Panormitanus, de Dalen) in izbranimi temami iz kanonskega prava (de Oldendorp, Calderini itd.). Zbirke starejših in novejših razsodb papeškega sodišca (rota) so mu bile v oporo pri od- locitvah, prav tako vpogled v diplomatske poslanice (T. da Capua), kjer je bilo ob pravnih primerih najti primere izbrušenega sloga v uradnem dopisovanju. Simoniti je opozoril, da ni malo del, ki izražajo prizadevanja za dosego slogovno odlicne latinšcine (Pierre de Blois, G. da Vinosalvo itd. in moderna dela, ki izražajo odnos humanistov do klasicne latinšcine, torej knjiga z besedili Gasparina de Barzizza, Psevdo-Ciceronovimi Synonima in tekstom Giovannija Poggija Bracciolinija). Vendar je bilo jezikovno znanje mogoce crpati tudi iz del velikih teologov (papeža Leon in Gregor sta užila šolo v duhu poznoanticnega patricijskega okolja), a slogovnim ciljem je bilo namenjenih tudi lepo število jezikovnih in splošno izobraževalnih prirocnikov, slovarjev in enciklopedij, besedil, mimo katerih pri delu ni mogel. Zdi se, da je kar ena tretjina besedil izpod peres Lambergovih sodobnikov, kar pomeni, da je dobro poznal pravne in cerkveno-politicne tekste (proti heretikom 128 ). Tudi drugi aktualni spisi so naraven odsev razpoloženja v Rimskokatoliški cerkvi, recimo knjiga Bernardina Sienskega o moralnih plateh fi nancnega poslovanja. Ce pomislimo, kako so na intelektualni preobrat in ciceronianizem vplivala odkritja grško-rimskih besedil, ki so jih v casu koncila v Konstanci italijanski zgodnji humanisti izbrskali iz karolinških rokopisov v italijanskih, švicarskih in nemških samostanih, potem rokopisni izvodi takih del v Lambergovi knjižnici pricajo o njegovi vkljucenosti v zgodnji val humanizma v Avstriji. 126 Kodeks, v katerem so tudi pridige Nikolaja iz Dinkelsbühla, je ok. 1435 v ljubljanski komendi nemškega viteškega reda prepisal Johannes Prutenus Morgenpesser. 127 Ni nesporno, ali bi smeli mednje uvrstiti tudi Eneja Silvija Piccolominija, papeža Pija II., ceprav je bil Lambergov prijatelj ali vsaj dobri znanec; ni mogoce trditi, da je za odprtim naslovom De cruciata v resnici zgolj in samo papeževa poslanica. 128 Ne smemo pozabiti, da je Nikolaj iz Dinkelsbühla vodil – asistiral mu je Petrus von Pulka(u) – delegacijo dunajske univerze na koncilu v Konstanci in da je bil eden najostrejših nasprotnikov husitskih idej. Med drugim sta oba skupaj obtožila tretjega profesorja, Hieronima iz Prage, svojega kolega na dunajski Teološki fakulteti, da simpatizira s husiti. Bernard, Jerome of Prague, str. 6–7. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 65 Nekaj dodatkov o gornjegrajskih rokopisih Seznam izposojenih knjig sporoca le o nekaterih vsebinah, ki jih je Sigi- smund Lamberg potreboval pri škofovskih obveznostih. Vsaj te je lahko prenesel iz kapiteljske knjižnice v svoje delovne prostore, verjetno si je lahko pomagal tudi z literaturo, ki jo je bilo mogoce najti v ljubljanskih knjižnicah. S tem mislim na tedanje samostane v Ljubljani, spomniti se velja na bližnji avguštinski samostan, saj je bil red zapisan študijskemu delu, živahno delovanje je dokumentirano v okolju nemškega viteškega reda, poleg tega so v mestu imeli svoje hiše samostani iz Gornjega Grada, Sticne, Bistre in Kostanjevice, katerih predstojniki so prebivali tako rekoc nekaj minut vstran od stolnice. Kot ljubljanski škof, ki je izšel iz doma- cega plemstva, ni bil tujec med enakorodnimi, vsaj informacije o knjigah so lahko krožile. Izposojene knjige so zgolj jedro literarne bere, a v rokopisih in prvotiskih drugih cerkvenih ustanov in zasebnih knjižnic je lahko našel še druge vsebine. Naj k sporocenim knjižnim naslovom dodam še tri opozorila, drobce, ki dopolnjujejo vtis o gornjegrajski knjižnici. V monografskem popisu srednjeve- ških rokopisov v Sloveniji lahko preberemo besede Milka Kosa, da »o biblioteki gornjegrajskega benediktinskega samostana, kateri je bil ustanovljen pred l. 1140, l. 1463 vtelešen novi ljubljanski škofi ji, a l. 1473 zatrt, nam ni znanega skoraj ni- cesar. Zdi pa se, da ni bilo število rokopisov v nekdanji opatiji neznatno. Sklepam to iz ohranjenega zapisnika kodeksov, katere je l. 1439 benediktinski samostan v Melku na Avstrijskem poslal gornjegrajskemu samostanu … Prejkone so vecino teh rokopisov unicili in raznesli ob priliki velike plenitve samostanskega imetja l. 1463, za casa predaje samostana ljubljanski škofi ji …« 129 Mišljen je vdor oko- liških prebivalcev v samostan (18. marca 1463), ki so ga izropali. 130 Danes ni vec mogoce natancneje opredeliti, koliko arhivskega in knjižnega gradiva je takrat in v naslednjih letih izginilo V Nadškofi jskem arhivu v Ljubljani je shranjenih vecje število arhivalij, od katerih so posebej pomembne tiste iz zgodnjih let ljubljanske škofi je, 131 glede knjig je sicer mogoce dodati nekaj detajlov, a to nikakor ne pomeni, da smemo na tej podlagi govoriti o obsegu gornjegrajske knjižnice v 15. stoletju. Pri enotah, v katere se je podpisal Janez Krstnik Seebach, je potrebna previdnost, ker je bil strasten bibliofi l in je kupoval vec stoletij stare knjige ter se podpisoval tudi v ocetove; katalog, ki ga je sestavil leta 1655 Filip Terpin, pa za fond Lambergovega casa ne posreduje nespornih podatkov. 132 V Narodni in univerzitetni knjižnici je shranjenih vec rokopisov, ki so (kakor je zapisano v Kos – Steletovem katalogu, v VI. razdelku, naslovljenem »Gornje- 129 Kos - Stelč, str. 88. Navedeni sta obe deli, iz katerih je crpal podatke, to sta Orožen, Das Benediktiner-Stift Oberburg, str. 200; ter Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 142–147. 130 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 16. 131 Volcjak, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500, str. 20–21. 132 Simoniti, Med knjigami str. 271–272. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 66 grajski rokopisi«), prešli v licejsko knjižnico iz samostanske knjižnice. 133 To je šest enot, danes NUK, Ms 23, 49, 51, 65, 75 in 78. Iz kataloga izvemo nekaj o njihovih vsebinah in kratka oznaka (kjer dodajam popravke k razvidu vsebin) je naslednja: signaturo Ms 23 nosi pergamentni rokopis iz 14. stoletja, v katerem so zvecine naravoslovne vsebine. Ms 49 vsebuje komentar Narcissa de Berching k Tretji knjigi Sentenc Petra Lombarda, je delo poznega 15. stoletja, rokopis pa je bil v lasti Janeza Krstnika Seebacha. Ms 51 je iz casa ok. 1466 s prepisom Boetijeve Tolažbe fi lozofi je, ki ji sledi Psevdo-Boetijeva razprava De disciplina scholarium. Ms 65 je tako kot Ms 49 južnonemško delo, le da gre za komentar Nikolaja von Dinkelsbühla k Cetrti knjigi Sentenc Petra Lombarda in še nekaj njegovih pridig. Ms 75 je zbornik razlicnih vsebin od kanonskopravnih vprašanj do Izidorja iz Sevilje, Ms 78 pa je slovar Henrika iz Regensburga, »imenovan Lucianus«. 134 Iz gornjegrajske knjižnice je NUK, Ms 6 z Lathcenovo Eklogo Moralij o Jobu: ista roka, ki je v ta rokopis zapisala signaturo Codex N.(umer)us I. (fol. Iv), je napisala signaturo tudi v rokopis Dunaj, ÖNB, Cod. 329, ki ga je Wolfgang Lazius prinesel iz Gornjega Grada. Rokopisi NUK, Ms 6, ÖNB, Cod. 329, 330 in 358 so bržkone darilo oglejskega patriarha(ta) novemu samostanu. Nekaj naslednjih enot pa predstavljajo rokopisi, ki so bili Lambergova last in so se iz Gornjega Grada vrnili v Ljubljano, potem pa so prešli v zasebno knjižnico Zaulijev in jih je Suzana Zauli podarila cister- cijanskemu samostanu Sticna. 135 To so trije volumni Zabarellijeve razlage dekretalij (v seznamu obeh listin št. 6, 7 in 9), pri cemer je na koncu Ms 54/II podpis Sig(is) mund Lomb(er)ger, O paciencia. Dodati moramo NUK Ms 55 z de Zocchisovim komentarjem k Dekretalijam papeža Gregorja IX. (seznam št. 9) in Ms 152 s spisi Bernardina Sienskega. To je nov pogled na gornjegrajski fond, ki se je – tako kot vse knjižnice – scasoma spreminjal, a dobro je vedeti, da se niso porazgubili prav vsi Lambergovi rokopisi. Italijanski volumni so krasna, tako rekoc nedotaknjena dela, a to tudi pomeni, da v njih ni Lambergovih glos. V celotnem sklopu gornjegrajskih kodeksov je v Ljubljani deset enot oz. dvanajst kodeksov, na Dunaju pa trije. V Gottliebovi monografi ji o srednjeveških bibliotecnih katalogih iz Spodnje Avstrije 136 je uvodoma zapisano, da je proti koncu kodeksa Cod. 710 (olim N 3) iz Melka napisan seznam knjig, ki so jih poslali v Gornji Grad: Materia librorum, quod misi ad mon(asterium) Sancte Marie in Obernburg anno tricesimonono. 137 Seznam je na fol. 270r–272r, navaja pa 23 kodeksov; precej natancno so zapisane 133 Kos – Stele, Srednjeveški rokopisi, str. 88–95. – Pomembna spoznanja o gornjegrajski knjižnici je najti v Simonitijevi analizi starejših knjižnih enot, v kriticni primerjavi seznama knjig oz. kataloga, ki ga je dal leta 1655 sestaviti tedanji generalni vikar ljubljanske škofi je Filip Terpin; gl. NŠAL, fasc. 96/14. Simoniti, Med knjigami, str. 272. 134 Ta enota ni identicna s št. 50d, na seznamu je poleg oznake za slovar še dodano besedilo Nicolausa de Jawor in Marchesinijev Mammotrectus. 135 Za zgodovino rokopisov od sredine 16. stoletja dalje gl. Kos – Stele, Srednjeveški rokopisi, str. 36–37, 38–39 in 47 –51. 136 Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 142–147. 137 Gottlieb v uvodni predstavitvi Cod. 710 in zgodovini stikov med Melkom in Gornjim Gradom zapiše tudi podatek, da je Johann de Obernpering leta 1436 v Melku položil profeso, ki je domnevno identicen s prepisovalcem kodeksa Johannom /Janezom iz Obernburga/ Gornjega Grada; Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 143. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 67 vsebine, z izjemo nekaj zakljucnih notic, da je rokopis iz pergamenta ali papirja, 138 ni nobenih drugih omemb glede materialnih danosti. Na seznamu so številna dela, ki jih je napisal Nikolaj iz Dinkelsbühla (ki je umrl leta 1433, sicer pa vrsto let živel v Melku), poudariti je treba vec del Petra Lombarda (Libri quattuor Sententiarum in posebej Quaestiones Sententiarum) in njegovega ucitelja Bernarda iz Clairvauxa; najvec je pridižnih besedil. Zaradi znacaja vsebin se nehote porajajo vprašanja o vkljucenosti gornjegrajskega samostana v proces, znanega kot reforma iz Melka. Kratka oznaka vsebin je naslednja: 1. vprašanja o Prvi knjigi Sentenc (Petra Lombarda), traktat J. Gersona in traktat o 7 kanonicnih urah; 2. o Drugi knjigi Sentenc, pridige za postni cas; pridiga o Jezusovem pasijonu, izreki Tomaža Akvinskega; 3. približno petdeset pridig; 4. o vseh štirih knjigah Sentenc; 5. številne pridige, epistola Heinricha de Hassia o zrenju cloveka na Boga; 6. razlicni traktati, pridiga Bernarda iz Clairvauxa, naslovljena na menihe v Clunyju; 7. pridiga Nikolaja iz Dinkelsbühla o Kristusovem prihodu (»dolga 32 folijev«), nedeljske pridige za vse leto, pridige o Kristusovem telesu; 8. traktat za in proti štirim poglavitnim stališcem husitov, traktat o spoznavanju sveta, pridige Johannesa Gewcza, Henricha de Hassia, o dovoljenem izkopu, o vrnitvi odtujenih dobrin, o dobrih lastnostih igre in zabave; 9. postila o Knjigi Modrosti Roberta Holkota iz Anglije (multorum profunda), 10. dieta salutis (sv. Bonaventure) ter summa viciorum (Guillauma Peyraulta); 11. Jernej Angleški, enciklopedija o naravi, Bonaventura o noviciatu, Johannes Gerson o polucijah; 12. o cudežih, o abecedi; 13. štirideset homilij Gregorja Velikega, »lep traktat« o duši in njenih zmožnostih; 14. pravila sv. Avguština v nemšcini, nato latinska razlicica in razlaga, vecerni psalmi v nemšcini; 15. postile Aleksandra iz Hallesa o Janezovem evangeliju (na pergamentu), postile Nikolaja iz Lyre o Lukovem evangeliju (na papirju); 16. Izidor Seviljski De summo bono; o postu benediktinskih bratov, homilije Nikolaja iz Dinkelsbühla, Johannesa Palomarja, Johannesa Gersona, Casparja de Mayselsteina totum in papiro et optimo correctum; 17. dobesedna razlaga psaltra, Avrelij Avguštin o zrcalu greha, o cistosti žensk, Evzebijeva epistola o smrti sv. Hieronima, Huga de Folieto De claustro animae, Avguštin o Magnifi cat, Bernard o Marijinem vnebovzetju in Kristusovem trpljenju, verzifi cirano besedilo o Štirih knjigah Sentenc; 18. o Visoki pesmi, o tej temi tudi Orozij in Honorij, o petih Mojzesovih knjigah; 19. »dobra postila« o Eklezijastu; 20. razlaga Razodetja; 21. trije traktati Alberta Velikega, o govoru in molku, o tolažbi in nasvetu; 22. o cudežih svetnikov, o pomembnosti maše, pridige po letnem in svetniškem ciklu, metricna suma Raymunda, 139 o avtoritetah pravoslavne Cerkve; 23. Soliloquia Avrelija Avguština in kratke molitve. Še tretji dodatek: ko je Wolfgang Lazius v sredini 16. stoletja zaradi karto- grafskega dela ter zbiranja zgodovinskega gradiva potoval tudi po Kranjski in južni Štajerski, 140 je obiskal številne samostane. Tako je v Gornjem Gradu pridobil vsaj tri rokopise, kar sem že omenila. Vsi so dobili prostor v tedanji dunajski Dvorni 138 Enote od št. 18 do 23 so v celoti na pergamentu. 139 Verjetno ne gre za verzifi cirano Summo Rajmonda Penafortskega, ampak za delo iz zgodnjega 15. stoletja: Fr. Adam O.P.: Summula metrica de Summa Raymundi. 140 Trenkler, Wolfgang Lazius. Humanist und Büchersammler, str. 186–203; za potovanja po Štajerski, posebej do Gornjega Grada in Žicke kartuzije v letu 1549 gl. str. 199. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 68 biblioteki (in tudi cetrti je iz Gornjega Grada, le da ni jasno, od kdaj); 141 odselitev na Dunaj se ni zgodila le zato, ker so iz 10. in 11. stoletja, ampak predvsem zato, ker vsebujejo besedila, ki so redka ali sploh enkratna. V Cod. 329 je poleg razlicnih svetniških življenj Evgipijevo besedilo o življenju sv. Severina; 142 v Cod. 330 je redko znan Passio sancti Caesarii martyris, tudi Cod. 358 je v jedru legendarij, Cod. 373 pa je bil zanimiv zaradi zgodovinskih dokumentov, ki so zbrani pod naslovom Annales Mellicenses, Cremifaenses, Lambacenses, 1177–1348 in so bili pomembno delo v monasticni historiografi ji avstrijskih dežel. Ker pa so navedeni rokopisi bili v gornjegrajski knjižnici tudi po dramaticnem vdoru okolišnjih prebivalcev in pred Laziusovim obiskom, jih je lahko poznal tudi škof Lamberg. * * * * * Ceprav je življenjska pot Sigismunda pl. Lamberga (ok. 1420–1488) kar dobro dokumentirana, 143 naj na kratko obnovim: leta 1433 se je vpisal na dunajsko univerzo, kjer je koncal študij na artisticni fakulteti. Po nekaj letih službovanja kot župnik v Šmartinu pri Kranju je odšel leta 1446 študirat v Padovo in bil leta 1451 promoviran za doktorja cerkvenega prava. Padovanski doktorat iz kanonistike in sloves sposobnega moža sta mu odprla vrata na dunajski dvor. Postal je dvorni kaplan cesarja Friderika III. in cesarjev milošcinar, bil je v najožjem krogu cesar- jevih zaupnikov, kot svetnik in prisednik sodišca je prebil precej casa na Dunaju ali v Dunajskem Novem mestu, kjer je bil po vecini nastanjen Friderikov dvor. 144 Ugled si je pridobil na mnogih podrocjih, pri cemer njegova pastoralna dejavnost seveda izstopa, bil pa je tudi papeški komisar za križarsko vojno proti Turkom itd. Po eni plati je bil povezan s cesarjem Friderikom III. in po drugi je prijateljeval z Enejem Silvijem Piccolominijem, dokler je ta še bil na dunajskem dvoru in preden je bil izvoljen za papeža. Ko so vsesplošne politicne razmere narekovale ustano- vitev ljubljanske škofi je, sta se oba, cesar in papež, zedinila, da je za prvega škofa primerno imenovati Sigismunda pl. Lamberga; listina o njegovi potrditvi je bila izstavljena 6. junija 1463. 145 Ta uvod bi bil sicer odvec, ce se ne bi njegovo delo zrcalilo tudi v naslovih navedenih knjig. Potem ko je Friderik III. v nasprotju s svojim ocetom, ki je dajal prednost izbrancem iz dunajskega, spodnjeavstrijskega prostora, med svetovalce in diplo- mate povabil osebe iz notranjeavstrijskih dežel, so se ob Lambergu v ožjem krogu 141 Gl. Tabulae codicum manu scriptorum … Vol. I: Cod. 1-2000, Wien 1864. Za temeljne vsebinske podatke gl.: Cod. 329 – str. 46, Cod. 330 – str. 47, Cod. 358 – str. 53, Cod. 373 – str. 57. Literatura o vsakem rokopisu je dosegljiva na spletni strani https://manuscripta.at. 142 Wagendorfer, Ambrosius von Heiligenkreuz als Leser der Vita Severini, str. 42–48. 143 O njegovem življenju in delu obstaja obsežna bibliografi ja; naslanjam se na besedilo: Dolinar, »Odlicnejše mesto« Ljubljana, zlasti str. 25 dalje. 144 Heinig, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, str. 472–474, 553, 591 dalje, 801–804. 145 Vse listine, povezane z ustanovitvijo ljubljanske škofi je in imenovanjem Sigismunda za prvega škofa, so dostopne v clanku: Dolinar, »Odlicnejše mesto« Ljubljana, Dolinar – Golob, Odlicno mesto ljubljansko, str. 11–39. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 69 uveljavili nekateri intelektualci iz naših krajev. Tako na dunajskem dvoru kot na univerzi so imeli tehtno vlogo; kljub vecjemu številu Lambergovih vrstnikov 146 naj se omejim na tri, in sicer zaradi ohranjenih knjig, ki so jih podarili bodisi knjižnici Artisticne fakultete ali knjižnici Collegiuma Ducale. 147 Brikcij Preprost (pred 1450–11505) je bil nekajkrat dekan na Artisticni in pozneje Teološki fakulteti, rektor itd., svoja predavanja je pricel z vsebinami iz Aristotelovih del (od leta 1469 dalje), poznejša tema je bila rhetorica nova, torej je bil v osredju Cicero. Lhotsky je njegovo delovno pot oznacil kot zaporedje dejanj, ki so zaznamovala humanizem na dunajski artisticni fakulteti. 148 Ne da bi se posebej poglobila v rokopise in prvotiske s podpisom Brikcija Preprosta (kar je edini nesporni dokaz njegove posesti), je med vídenimi enotami en rokopis s 44 sholasticnimi in teološkimi besedili (Cod. 4659), en prvotisk s Panormitanovimi komentarji h Klementinam (Ink. 2.F.26), trije rokopisi z deli starih in novih avtorjev o slovnici, retoriki, epistolografi ji (Cod. 3202, 3250 in 4991), 149 pet enot pa je osredotocenih predvsem na Cicerova, Aristotelova dela in spise, ki so komentarji k njim (Cod. 3147, Cod. ser. nova 39.086, Ink. 4.F.17, Ink. 3.C.9, In. 6.A.9). 150 V primerjavi z Lambergovim knjižnim popisom se naslovi del iz Preprostove knjižnice kažejo kot pomensko vzporeden sklop, kjer imajo prvo besedo knjige, ki so opora pri delu. Tomaž Prelokar (Thomas de Cilia, Thomas Berlower ali Perlower ali Prelager; ok. 1430–1496) je postal Maksimilijanov ucitelj potem, ko je ta že obvladal abe- cedo in ga je pricel uciti latinšcino. Magister Thomas de Cilia je leta 1471 podaril svojemu – takrat komaj dvanajstletnemu – ucencu Maksimilijanu dva rokopisa (Cod. 3210 in 3462) z deli Terencija, Ovida, Petrarke, z nekaj Piccolominijevimi (Pijevimi) epistolami, Cicerovimi pismi itd. 151 Magistrski naziv je dosegel leta 1451, a pot ga ni vodila med univerzitetne profesorje, ampak v diplomacijo, k politicnim nalogam, postal je stolnicni prošt in škof v Konstanzi. 152 146 Za razumevanje casa ter duhovnih in politicnih razmer je Simonitijeva knjiga prvovrstna študija; pomemben je tudi natancen seznam študentov in odlicnikov iz naših krajev na dunajski univerzi. Gl. Simoniti, Humanizem na Slovenskem (Dunajski bakalavriji in magistri artium 1447–1550), str. 245 dalje. 147 Vsi trije, Preprost, Prelokar in Perger, so izcrpno predstavljeni v navedeni Simonitijevi knjigi. 148 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 169 dalje. 149 Starejšim avtorjem pripadajo npr. izvlecki iz Gramatike Aelija Donata, Servijeva razprava o zlogih, Doctrinale puerorum Alexandra de Villa Dei, med novejšimi pa so trije teksti o gramatiki Nicoloja Perottija, poleg tega še spisi Gasparina da Barzizza, Psevdo-Cicera, Poggija Bracciolinija, Francesca Aretina, pa 17 spisov o retoriki itd. Podrobneje: Golob, Magister Brikcij Preprost de Cilia in njegove knjige (v tisku, Zbornik za umetnostno zgodovino). 150 Brikcij Preprost je bil tudi kustos Burse Ramung, ki ji je zapustil številne knjige, a so se menda številne enote porazgubile. Seznam knjig, ki obsega vec kot sto naslovov, je: Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 498–502. 151 Obe posvetili, ki sta lastnorocni, Maksimilijanovi, sta reproducirani v: Luger, Eine Erziehung, str. 41. 152 Lhotsky obžaluje, da za tako odlicnim humanistom niso ostali lastnorocni spisi, o njegovih politicnih poteh pa vec Heinig. Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497; o politicni karieri Heinig, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, str. 339, 382–383, 412, 438, 488, 506, 538–539, 592–598, 713, 729, 765–770, 898, 910 dalje. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 70 Bernard Perger (tudi Pergerl, 1440–1501) je bil mož mnogih znanj, verjetno je študiral astronomijo in matematiko še pri Georgu v. Peuerbachu, pa tudi me- dicino in pravo, vendar je bil predvsem clovek Artisticne fakultete. Z njegovim podaritvenim kolofonom sta zaznamovana dva rokopisa v gršcini, 153 še vedno pa sapo jemlje razkošni rokopis s koledarjem in razlagami zvezdnih vplivov (na koncu je celo volvela), ki ga je leta 1484 posvetil Frideriku III. 154 Perger je blažil napetosti med univerzo in cesarjem, pripadla mu je cast sestaviti oratio in funere za Friderikom III. in prav tako cast pred stolnico sv. Štefana s slavnostnim na- govorom pozdraviti novega cesarja Maksimilijana. 155 Perger je bil zaradi znanja gršcine »popolni humanist«, sicer pa je prav on ustregel potrebi, da bi za »casu primerno latinsko znanje« 156 pripravil slovnico: poznal je delo Niccoloja Perottija Rudimenta grammatices (Viterbo 1468), zares moderno slovnicno delo, ki ga je preoblikoval za potrebe nemško govorece javnosti. Njegova Grammatica nova je izšla že pred letom 1481 in potem vsako naslednje leto pri najrazlicnejših tiskarjih, torej je bila prava uspešnica. 157 Ne Dunaj ne Dunajsko Novo mesto nista bila tako velika kraja, da se Lamberg ne bi mogel poznati z Brikcijem Preprostom, Tomažem Prelokarjem in Bernardom Pergerjem, res pa nimam pred seboj nobenega dokumenta, ki bi potrjeval stike med njimi. 158 Njihovim tukaj navedenim knjigam – ki nedvomno niso vse, kar so jih premogli – je vsaj delno mogoce slediti zaradi ekslibrisov, specifi cne pisave, ki pride do izraza v prvoosebnih trenutkih, ko so med študijem spontano zapisali glose in komentarje, ob drugi priložnosti pa zgodovinske notice in posvetila; ek- slibrisi so praviloma nekoliko oblikovani in zatorej podrejeni kinetiki roke v tej manj vsakdanji nalogi. Prav zato je pri listanju njihovega nekdanjega ctiva posebej razveseljivo, da je v njih toliko lastnorocnih sledov in ti bi imeli še tehtnejšo vlogo, ce bi jih z analiticno primerjavo postavili ob bok besedilu, ki ga glosirajo: roka vedecnega bralca. Lamberg je bil prav gotovo seznanjen tudi z vsebinami knjig, ki jih je pose- dovala Artisticna fakulteta. V 15. stoletju se je knjižnica sprva povecevala z darili znamenitih ucenjakov, visokih mestnih uradnikov in cerkvenih odlicnikov, recimo 153 Suppl. Gr. 73 vsebuje besedila Basilija Caesarensisa, Gennadija in Leonarda Brunija; Suppl. Gr. 84 pa Isokratesa, Hesioda, Julija Polluxa, Aristotela, Mitridata itd. 154 Cod. 2683. 155 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 173 dalje. 156 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 174. 157 Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 174, pravi, da je najprej izšla v Padovi, leta 1482, vendar ISTC navaja starejši podatek, da je bil ucbenik natisnjen pred (!) letom 1481 v Benetkah: Leonardus Wild; ISTC ip00278000. Na izvodu, ki ga hrani Bayerische Staatsbibliotek, BSB-Ink P-193, je njegov podpis: Bernardus Berger. – O njegovi vlogi visokega dvornega uradnika gl. Heinig, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik, str. 137–140, 207, 344, 485, 539–541, 576–579, 727–729, 994. 158 V naslednjih objavah bom tej vsebini namenila vec pozornosti (prim. Simoniti, Huma- nizem na Slovenskem, str. 133 dalje), mdr. tudi njegovim dosežkom v naravoslovju, podrocju, kjer je užival velik ugled (o tem Faustmann – Luger, Humanust und Naturwissenschaftler? Bernhard Perger zwischen Kanzleihumanismus, griechischer Philologie und dem Erbe Georgs von Peuerbach, Wissenschaft und Kultur an der Zeitwende, Wien 2012). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 71 od 1411 dalje, ko je freisinški škof Berthold von Wehing svojo osebno knjižnico zapustil univerzi, za njim Petrus von Pulka(u) itd. Z leti se je znacaj knjižnice spreminjal 159 in po že omenjenem obisku veronskega knjigotržca v letu 1467 je prišlo do bistvenega preokreta, saj je artisticna fakulteta takrat nakupila vsaj 32 del z vsebinami anticnih in sodobnih italijanskih avtorjev. Na tem seznamu je tudi Historia Troiana, razlicna dela Gasparina da Barzizza 160 (ki so na Lambergovih listinah), vtis pa je, da je bila od tega casa dalje med dunajsko univerzitetno skup- nostjo pozornost dosti bolj namenjena grško-rimski znanosti in literaturi kot poprej. 161 Zapisniki Artisticne fakultete, ki natancno navajajo dotok knjižnih del, kažejo, da so poslej med darovi in zapušcinami skoraj dosledno vpisani tudi naslovi anticnih del in da je sploh vec beletristicnih vsebin. 162 Druga pravna in teološka dela av- strijskih in nemških avtorjev, prav tako slovarje in enciklopedije, ki so zapisani na Lambergovih listinah, navajajo številni zapušcinski dokumenti in zapisi o nakupih in predstavljajo železni repertoar v knjižnicah oseb, ki so imele pravne in teološke naloge. Nedvomno je bilo veliko tudi knjig, narejenih v nemških tiskarnah, 163 dasi tega ne imenujejo posebej, saj je to bila utecena navada. Knjižni naslovi, zapisani na obeh listinah, malone v celoti izpricujejo delovno osnovo, medtem ko o zaseb- nem beletristicnem, znanstvenem in fi lozofskem zanimanju škofa Sigismunda pl. Lamberga govori le nekaj enot. In seveda ni najti knjig, ki jih je odpiral v trenutkih osebne pobožnosti ali pa so bile osebno povezane z zgodovino njegove rodbine. Lamberg je lahko v dunajskih knjižnicah našel malone vse strokovne, teološke in kanonisticne spise, ki jih je želel prebrati, z uteceno prepisovalsko prakso po sistemu pecij pa je lahko naglo ustregel svojim željam in potrebam. 164 Tako kot se je za stotinami knjig Artisticne fakultete ohranilo samo precej dokumentov z naslovi in imeni avtorjev, so preminile tudi Lambergove knjige. Brez obeh dokumentov, reverza in darilne listine, pa še tega ne bi vedeli. 159 Wagendorfer v analizi dunajskih univerzitetnih dokumentov predstavlja, kako je Dunaj v sredini 15. stoletja postajal odprt za humanisticne tokove in je vsrkal bolj kot drugi kraji se- verno od Alp vsebine in oblike (tudi s pisavo, literarnimi zvrstmi itd.) humanisticnih postulatov; omenjene tri profesorje, Preprosta, Pergerja in Prelokarja, ocenjuje kot slovensko oz. kranjsko trojico, ki je tvorila jedro humanisticne misli na Dunaju. Wagendorfer, Universitätsakten anders gelesen, str. 203. 160 Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 482. 161 Vpis, datiran 17. julij 1470, da so za fakulteto kupili nezvezani, v seksternije zloženi deli Tita Livija in Aula Gelija za 23 fl orintov (… fuerunt empti pro facultate Titus Livius et Aulus Gelius disligati in sexternis …) govori o zavzetem kupovanju vsega, cesar knjižnica še ni premogla. Citat: Gottlieb, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs, 1, str. 483. 162 Sumaricna predstavitev knjižnih daril ter o Pergerju in Preprostu: Lhotsky, Die Wiener Artistenfakultät 1365–1497, str. 166 dalje. 163 Dunajskemu tiskarju Johannu Winterburgu sledimo šele od 1492 dalje, med zgodnjimi tiski pa je Pergerjev Oratio in funere Friderici III imperatoris Viennae habita (po 8. decembru 1493; ISTC ip00284000). 164 Omenjeni rokopis Cod. 2683, v novejših inventarjih kratko imenovan Kalender für Kaiser Friedrich III., je opredeljen kot Pergerjev avtograf! Gl. Handschriftencensus I Wien Österr, Nationalbibibl., Cod. 2683. Kot prepisovalec enega od besedil v Cod. 3147 za Brikcija Preprosta (M. Tullio Cicero: De inventione rhetorica libri II.) se je podpisal Gregor iz Ljubljane: Actum Wyenne per Gregory de Laybaco manus Anno dm. 1469. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 72 Seznam izposojenih knjig, 22. januar 1478, in seznam podarjenih knjig, 16. marec 1484. Št. reverz darilna listina avtorji in dela 0d Unum librum decreti sive decretorum antiquum in pergamana cum parva littera ligatum in asseribus obductis in viridi corio Jus antiquum (Collectio Dionysio-Hadriana) 1 unum librum decretorum magnorum in pergameno de loca almana ligatum in asseribus abductis pelle rubea 1d Item alium librum decretorum magnum in pergameno littera almanica scriptum etiam ligatum in asseribus obductis rubeo corio Decretum Gratiani (Concordia discordantium canonum resp. Concordantia discordantium canonum) 2 alium librum decretorum novum stampatum in pergameno et minatum sive illuminatum etiam ligatum in asseribus abductis pelle rubea 2d Item tertium librum decreti sive decretorum novum stampatum in pergameno ac miniatum et ligatum in asseribus et cetera rubeo corio obductis Compilatio tertia (= Decretales Innocentii papae) 3 Item librum decretalium Gregorii in pergameno etiam in asseribus ligatum in forma carte regalis 3d Item librum decretalium Gregorii Decretales Gregorii IX 4 item librum Sexti in pergameno 4d Item librum sexti Liber sextus decretalium Bonifatii VIII 5 item librum Clementiarum in pergameno 5d Item librum clementinarum omnes in pergameno cum suis glosis ordinariis et ligatus in asseribus Constitutiones Clementis V (Clementinae) 6 item cardinales super prima parte secundi decretalium in carta regali 6d Item librum sive volumen cardinalis super prima parte secundi decretalium in carta regali in papiro Franciscus de Zabarella: Commentaria in quinque libros decretalium (pars prima) 7 item cardinales super tertio decretalium in carta regali 7d Item librum eiusdem cardinalis super tertio decretalium eciam in carta regali et in papiro F. de Zabarella: Commentaria in quinque libros decretalium (tertia pars) 8 Item cardinalem super quarto decretalium etiam in carta regalis 8d Item eiusdem cardinalis volumen super quarto decretalium cum casibus interminis decretalium eciam in carta regali supradicta F. de Zabarella: Commentaria in quinque libros decretalium (quarta pars) Priloga: Seznam izposojenih knjig, 22. januar 1478, in seznam podarjenih knjig, 16. marec 1484. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 73 9 item Jacobum de Soctis super quarto decretalium etiam in carta regali 9d Item librum Iacobi de Sociis super quarto decretalium eciam in carta predicta Jacobus de Zocchis de Ferraria: Commentarius in quartum librum Decretalium 10 item Angelum de castro super prima parte primi decretalium et panormitanum super clementines et aliis in uno volumine de carta mediana 10d Item volumen Angeli de Castro super prima parte primi decretalium et panermitanum super clementis et aliis simile ligatis in carta mediana Angelus de Castro: Commentarius in decretales: pars prima in primi decretalium & Panormitanus (Nicolaus de Tudeschis): Lectura in Clementinas 11 item Angelum de castro super secunda parte primi decretalium in carta mediana 11d Item Angelum de Castro super secunda parte primi decretalium in carta mediana Angelus de Castro: Commentarius in decretales: pars secunda in primi decretalium 12 item Angelum de castro super prima parte secundi decretalium in carta mediana 12d Item Angelum de Castro super prima parte secundi decretalium in carta mediana Angelus de Castro: Commentarius in decretales: pars prima secundi decretalium 13 item Angelum de castro super secunda parte secundi decretalium etiam in carta mediana 13d Item Angelum de Castro super secunda parte secundi decretalium Angelus de Castro: Commentarius in decretales: pars secunda secundi decretalium 14 Item Angelum de castro super tertio, quarto et quinto libris decretalium cum tertio repetitionibus in uno volumine in carta mediana 14d Item Angelum de Castro super tercio, quarto et quinto libris decretalium cum certis repeticionibus in uno volumine in carta mediana ubi eciam continentur casus iuris in quibusquis ipso facto sententiam excommunicacione incurrat decretalium sexti et clementinarum Angelus de Castro: Commentarius super tercio, quarto et quinto libris decretalium 15 Item consilia Friderici de Semnis et aliorum doctorum in uno volumine de carta regali 15d Item librum consiliorum Friderici de Senis et aliorum doctorum in uno volumine in carta regali Fridericus Petruccius de Senis: Quaestiones, responsa, consilia, collationes de iure canonico 16 Item vocabulorum iuris cum titulis legalibus et tractatum de electione cum utilibus arengis in uno volumine in carta minori 16d Item vocabularium iuris cum titulis legalibus et tractatum de electione cum aliquibus utilibus arengis in uno volumine in carta minori – 17 Item casus Summarios decretalium Sexti et Clementiarum in papiro in forma medii actus 17d Item casus summarios decretalium sexti et clementinarum in forma medii arcus in papiro Michael de Dalen: Casus summarii Decretalium Sexti et Clementinarum N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 74 18 item casus Summarios decretalium Sexti et Clementiarum cum summa decreti in papiro in forma regulare 18d Item casus sumarios decretalium sexti et clementinarum cum summa decreti in papiro in forma regulare Michael de Dalen: Casus summarii Decretalium Sexti et Clementinarum 19 Item unum librum de contractibus cum diversis tractatibus in canonibus et primo beati Bernardi per modum quadragesime de contractibus 19d Item unum librum de contractibus cum diversis tractatibus in canonibus et primo beati Bernhardini per modum quadragesime de contractibus Bernardinus Senensis: De contractibus et usuris etc. 20 Item super toto titulo de usuris et contractibus 20d Item super toto titulo de usuris et contractibus Bernardinus Senensis (?) 21 item de penitentiis et remissionibus, super conversis omnibus utriusque sexus et aliis quam pluribus in carta regali 21d Item de penitenciis et remissionibus super capitulo omnis utriusque sexus et aliis quam pluribus in carta regali Henricus de Odendorp: Tractatus super decretalem de penitenciis et remissionibus (?) 22 item unum librum cum multis et diversis tractatibus in quo primus tractatus est de ordine iudiciario Egidii Hostari in carta mediana 22d Item unum librum cum multis et diversis tractatibus in quo primus tractatus est de ordine iudiciari Egidii Foscari in carta mediana Aegidius Fuscurarius: Ordo iudiciarius etc. 23 item reportorium Milis alias absenti in legibus in carta mediana 23d Item reportorium milis alias absenti in legibus in carta mediana Giovanni Nicolň de Milis: Repertorium iuris in legibus 24 item reportorium Milis in canonibus in carta minori 24d Item Reportorium milis in canonibus in carta minori Giovanni Nicolň de Milis: Repertorium iuris in canonibus 25 item librum decisionum Rote antique in carta mediana 25d Item librum decisionum antiquarum rote in carta mediana Decisiones Rotae Romanae; Decisiones antiquae 26 item librum decisionum Rote novarum in carta mediana 26d Item librum decisionum novarum rote in carta mediana Decisiones Rotae Romanae; Decisiones novae 27 item librum platearii stampatum in carta minori vel arcali 27d Item librum platearii stampatum in carta arcali Giovanni (?) / Matteo (?) Platearius: neopredeljeno zdravilsko oz. medicinsko delo 28 item librum Biblie stampatum in carta regali 28d Item librum biblie stampatum in carta regali in papiro Sveto pismo 29 item sumam Reynery in theologia stampatum in carta regali 29d Item librum summe Reynerii super theologia stampatum in carta regali Rainerius de Pisis (R. de Rivalto): Pantheologia sive Summa universae theologiae Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 75 30 Item secundam secunde sancti(?) Thome scriptam in carta regali 30d Item librum sancti Thome super secunda fi dei scriptum in carta regali Thomas Aquinas: Summa theologica, secunda secundae 31 item catholicon in carta regali in pergameno stampatum et illuminatum 31d Item librum catholicon in forma carte regalis in pergameno stampatum et miniatum sive illuminatum Giovanni Balbi: Summa grammaticalis quae vocatur Catholicon 32 item librum Fortalicum fi dei stampatum in carta regali 32d Item librum intitulatum fortalicium fi dei stampatum in carta regali Alphonsus de Spina (Alfonso de Espina) Fortalitium fi dei contra iudaeos, sarracenos et alios christiane fi dei inimicos 33 item librum auctoritatum et excerptarum Biblie iuxta titulos secundum alphabetum in carta mediana 33d Item librum auctoritatum et excerptorum biblie triginta titulos secundum alphabetum in carta mediana Johannes Calderini: Librum auctoritatum et excerptorum biblie triginta titulos secundum alphabetum 34 item librum sermonum et omeliarum patrum de tempore et de sanctis et dyalogorum Beati Gregorij in uno volumine in carta arcali 34d Item librum sermonum et omeliarum patrum de tempore et de sanctis et dyalogorum beati Gregorii in uno volumine in carta arcali v.a.: Sermones variae; v.a.: Omeliae de tempore et de sanctis; Gregorius Magnus: Dialogorum libri quattuor 35 item alium librum sermonum et omeliarum patrum 35d Item alium librum sermonum et omeliarum patrum v.a.: Sermones et omeliae 36 item librum qui continet certos errores Hussitarum et reprobaciones eorundem et plures sermones synodales et plura prout reperitur in registro ipsius libri in uno volumine in carta arcali 36d Item librum qui continet certos errores hussitarum cum suis reprobacionibus et plures sermones synodales prout reperitur in registro libri eiusdem in uno volumine Nicolaus von Dinkelsbühl: Tractatus contra errores Hussitarum & Auctoritates edite et per concilium Constanciense approbate; v.a: Sermones synodales etc. 37 item sermones Beati Leonis pape stampatas in carta mediana 37d Item librum sermonum beati Leonis pape stampatum in carta mediana in papiro Leon I, Pont. Max.: Sermones 38 Item librum qui continet certos sermones et tractatus cuius libri sermo primus est de verbo domini secundus de Correa et reformatione faciei et tractatus qui vocatur lumen confessorum et plures alii sermones et tractatus prout in registro ipsius libri continetur in carta arcali 38d Item librum quo continet certos sermones et tractatus cuius libri sermo primo est de verbo Domini secundus de Corea et reformacione faciei et tractatus qui vocatur lumen confessorum et plures alii sermones et tractatus prout in registro ipsius libri continentur in carta arcali v. a.; Nicolaus von Dinkelsbühl (?): De corea et reformacione faciei; Andreas de Escobar: Lumen confessorum N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 76 39 item librum de diversis sermonibus et tractatibus cuius in principio est sermo primus de ordine et dignitate sacerdotali deinde epistulae et evangelia per dominicas et de aliquibus sanctis et sermones de cruciata et plura alia prout in registro ipsius continetur in carta arcali 39d Item alium librum de diversis sermonibus et tractatibus cuius in primo est sermo de ordine et dignitate sacerdotali deinde episcopali et evangelia per dominicas et de aliquibus sanctis et sermones de cruciata et plura alia prout in registro ipsius libri continetur in carta arcali in papiro v. a.; Psevdo-Avguštin (?): Sermo de ordine et dignitate sacerdotali; Pius II, Pont. Max. (?): Bulla cruciata contra Turcos, etc. 40 item librum Beati Bernhardi super cantica canticorum in carta arcali 40d Item librum beati Bernhardi super cantica canticorum in carta arcali Bernardus Claraevallensis: Sermones super Cantica canticorum 41 item librum Rationales divinorum in carta arcali 41d Item librum racionalis divinorum in carta arcali in papiro Guilielmus Durandus: Rationale divinorum offi ciorum 42 item librum postille et sermonum de tempore in pergameno 42d Item librum postille et sermonum de tempore in pergameno v. a.: Postille et sermones de tempore 43 duos libros Thome de Haselpach Sermonum de tempore in carta arcali 43d Item duos libros sermonum de tempore hiemali et estivali Thome de Haselbach in papiro in carta arcali Thomas Ebendorfer de Haselbach: Sermones de tempore 44 item librum sermonum Haselpach de Sanctis in carta arcali 44d Item librum sermonum de sanctis dicti Thome de Haselbach in carta arcali Thomas Ebendorfer de Haselbach: Sermones de sanctis 45 item librum celestum revelacionum Beate Bryigite in carta arcali 45d Item librum celestium revelacionum beate Byrgite on carta arcali Birgitta, S.: Revelationes 46 item librum Sermonum de tempore per circulos anni in carta arcali 46d Item librum quorundam sermonum de tempore per circulum anni in carta arcali v. a.: Liber sermonum de tempore per circulos anni 47 item vocabularum secundum alphabetum, Yssidorus de summo bono, hystoriam Troianam, Naturalia et moralia Senece de quatuor virtutibus cardinalibus in uno volumine in carta arcali 47d Item quendam librum in uno continetur vocabularium secundum alphabetum, Ysidorus de summo bono, hystoria Troyana et naturalia et moralia Senece in uno volumine in carta arcali n. n.: Vocabularium; Isidorus Hispalensis: De summo bono; Guido delle Colonne: Historia Troiana; Martinus Bracarensis: Formula vitae honestae resp. De differentiis quatuor virtutum vitae honestae Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 77 48 item librum intitulatum scrutinium scripturarum stampatum in carta arcali 48d Item librum quo intitulatur scrutinium scripturarum stampatum in carta arcali Paulus de Sancta Maria (Paulus Burgensis): Scrutinium scripturarum contra perfi diam Iudaeorum 49 item librum Ympnorum et sequentiarum cum suis expositionibus in carta arcali 49d Item librum hymnorum et sequenciarum cum suis exposicionibus in carta arcali ligatum asseribus obductis coreo fl aveo n. n.: Liber hymnorum et sequentiarum 50 item librum Pronunciamentum de sanctis et tractatus de superstitionibus et pluribusque aliis in uno volumine in carta fracta arcali in asseribus obductis coreo fl aneo 50d Item librum Luciani et Mamotrecti super biblia in carta arcali 50: v. a.; Nicolaus Magni de Jawor: Tractatus de supersticionibus etc. 50d: Guillelmus Brito: Vocabularium biblicum (librum Luciani); Giovanni Marchesini de Regio Lepidi: Mamotrectus 51 Item librum Luciani et Mammotrecti super biblia in carta arcali 51d Item librum summe dictaminis epistolarum papalium et Petrum Plesensem in uno volumine 51: gl. 50d 51d: Tommaso da Capua: Summa dictaminis, sive summa epistolandi; Petrus Blesensis: Epistolae 52 item librum Summe dictaminis epistolarum papalium et Petrum Plesensem in uno volumine 52d Item librum epistolarum Gasparini cum synonimis et certis regulis in poetria et faceciis Pogii in uno volumine 52: gl. 51d 52d: Gasparinus da Barzizza: Epistolarum liber; Psevdo-Cicero: Synonyma; Gian Francesco Poggio Bracciolini; Liber Facetiarum 53 item librum epistolarum Casparini cum synonimis et certis regulis in poetica et facetiis Pogii in uno volumine in carta fracta arcali 53d Item librum Bartholomei de naturis rerum in pergameno 53: gl. 52d 53d: Bartholomaeus Anglicus: De proprietatibus rerum 54 item librum Bartholomei de Naturis rerum in pergameno 54d Item librum practice Wilhelmi de Placentia in medicinis in carta arcali in papiro 54: gl. 53d 54d: Guglielmo da Piacenza: Cyrurgia (?) 55 item librum practice Wilhelmi de placenta/placentis in medicinis 55d Item librum medicinalem de simplicibus et compostionibus et pluribus practicis medicinalibus etiam in carta arcali in papiro 55: gl. 54d 55d: n. n. 56 item librum medicinalem de simplicibus et compostis et pluribus practicis medicinalibus 56d 56: gl. 55d N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 78 Viri in literatura Arhivski viri Nadškofi jski arhiv Ljubljana NŠAL 101, št. 456 NŠAL 101, št. 468 Spletni viri Alfaro, Juan, Supernaturalitas fi dei iuxta S. Thomam: I. Functio ‚Luminis fi dei‘ & II. Functio ‚Interioris instinctus‘, Gregorianum, 1963, vol. 44, no. 3, str. 501–542; no. 4, str. 731–787. https://www.jstor.org/stable/23572819; &: https://www.jstor.org/stable/23573132 (dostop: 22. 1. 2021). Bernard, Paul P., Jerome of Prague, Austria and the Hussites. Church History, vol. 27, No. 1 (March 1958), str. 3–22. (https://www.jstor. Org/stable/3161330, dostop: 12. 2. 2021). http://archivesetmanuscrits.bnf.fr/ark:/12148/cc67897n (dostop: 12. 1. 2021). http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00041274/ (dostop: 4. 1. 2021). http://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00061068 (dostop: 7. 1. 2021). http://digilib.hab.de/inkunabeln/li-4f-413-1-1/start.htm (dostop: 4. 2. 2021). http://tudigit.ulb.tu-darmstadt.de/show/inc-iv-573. (dostop: 7. 2. 2021). http://www.deutsche-biographie.de/pnd12244342X.html (dostop: 16. 12. 2020). http://www.manuscripta-mediaevalia.de/#I5 (dostop: 23. 1. 2021). http://www.manuscripta-mediaevalia.de/dokumente/html/obj90542201,T. (dostop: 23. 1. 2021). https://catholicism.enacademic.com/17091/papal_Decretals (dostop: 12. 1. 2021). https://daten.digitale-sammlungen.de/004/bsb0044451/. (dostop: 7. 1. 2021). https://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00063823 (dostop: 7. 12. 2020). https://daten.digitale-sammlungen.de/bsb00076968 (dostop: 8. 12. 2020). https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/bav_pal_lat_675. (dostop: 24. 1. 2021). https://manuscripta.at https://openn.library.upenn.edu/Data/0002/html/mscodex1215 (dostop: 23. 1. 2021). https://pre1600ms.beinecke.library.yale.edu/docs/ms916 (dostop: 15. 1. 2021). https://utrechtuniversity.on.worldcat.org/oclc/901221795. (dostop: 11. 12. 2020). Medićval lore from Bartholomaeus Anglicus : Bartholomaeus, Anglicus, 13th cent : Free Down- load, Borrow, and Streaming : Internet Archive (dostop: 11. 1. 2021). Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs : Österreichische Akademie der Wissenschaften : Free Download, Borrow, and Streaming : Internet Archive. Robinson, P., Alphonso de Spina, The Catholic Encyclopedia. New York: Robert Appleton Company. http://www.newadvent.org/cathen/14216a (dostop: 21. 1. 2021). Schnorr von Carolsfeld, Franz, Katalog der Handschriften der Sächsischen Landesbibliothek zu Dresden, enthaltend die Abtheilungen Mscr. Dresd. A-D und F-H. Dresden: Sächsische Landesbibliothek, 1979 2 . Urn:nbn:de:bsz: 14-db-id2753551872 (dostop: 17. 1. 3032). Thibodeau, Timothy M., The Rationale Divinorum Offi ciorum of William Durand of Mende. A New Translation of the Prologue and Book One. New York: Columbia University Press, 2007. https://www.jstor.org/stable/10.7312/thib14180 (dostop: 11. 12. 2020). www.antihus.eu/search.php (dostop: 22. 1. 2021). www.textmanuscripts.com/medieval/marchesinus-regio-lepidi-mamotrectus. (dostop: 12. 1. 2021). www.thelatinlibrary.com/martinbraga/formula.shtml. (dostop: 17. 1. 2021). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 79 Literatura Aschbach, Joseph, Geschichte der Wiener Universität im ersten Jahrhundert ihres Bestehens. Wien: Akademie der Wissenschaften, 1965 2 . Baxandall, Michael, Giotto and the orators. Humanist observers of painting in Italy and the discovery of pictorial composition 1350–1450. Oxford, Oxford – Warburg Studies, 1971 2 . Bernhard, Günther, Die Bibliotheksschenkung des Bischofs Sigismund von Laibach (1484). Ein Beitrag zum Humanismus in Innenösterreich. Ad fontes. Otorepcev zbornik (ur.: Darja Mihelic). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, str. 187–196. Bernhard, Günther, K arhivu in knjižnici v Gornjem Gradu. Documenta patriarchalia res ge- stas Slovenicas illustrantia. Listine oglejskih patriarhov za slovensko ozemlje in listine samostanov v Sticni in Gornjem Gradu (1120–1251). Patriarcheurkunden von Aquileia für Slowenien und die Urkunden der Klöster Sittich und Oberburg (1120–1251). Wien/ Dunaj – Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut = Slowenisches Wissenschaftsinstitut & Založba ZRC, ZRC SAZU, 2006, str.152–160. Bischoff, Bernhard, Libraries and Schools in the Carolingian Revival of Learning, Manuscripts and Libraries in the Age of Charlemagne, Cambridge: University Press, 1994, str. 93–114. Buchthal, Hugo, Historia Troiana. Studies in the History of Mediaeval Secular Illustration. London: The Warburg Institute & University of London, 1971. Dolinar, France Martin – Golob, Nataša, Odlicno mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg. 1420–1488. . Dolinar, France Martin, »Odlicnejše mesto« Ljubljana in njen prvi škof Sigismund grof Lamberg (* 1420, škof 1463–1488), Odlicno mesto ljubljansko in njegov prvi škof Sigismund Lamberg. 1420–1488. , str. 11–38. Fiedrowicz, Michael, Gregor I., der Große, Lexikon der antiken christlichen Literatur, Freiburg – Basel – Wien: Herder, 1998, 2 str. 259–262. Georges, Karl Ernst: Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch, 1–2. Darmstadt: Wissenschaftliche Buchgesellschaft, 1988 2 . Golob, Nataša, Manuscripta et fragmenta. 2: Srednjeveški rokopisi in rokopisni fragmenti. Na- rodna in univerzitetna knjižnica – Samostojni fragmenti. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti – Narodna in univerzitetna knjižnica, 2021. Golob, Nataša, Srednjeveške in renesancne knjižne umetnine iz zakladnice Nadškofi je Maribor. Maribor: Evropski kulturni in tehnološki center, 2012. Gottlieb, Theodor, Mittelalterliche Bibliothekskataloge Österreichs. 1. Niederösterreich. Wien: Adolf Holzhausen, K.u.k. Hof- und Universitätsbuchdrucker, 1915. Gottlieb, Theodor, Über mittelalterliche Bibliotheken. Leipzig: Otto Harrassowitz, 1890. Gspan, Alfonz – Badalic, Josip, Inkunabule v Sloveniji / Incunabula quae in Slovenia asservantur. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1957. Heinig, Paul-Joachim, Kaiser Friedrich III. (1440–1493). Hof, Regierung und Politik. Köln – Weimar – Wien: Böhlau, 1997. Kern, Anton, Die Handschriften der Universitätsbibliothek Graz, 2. Wien: Die österreichische Staatsdruckerei, 1956. Kos, France, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I. Ljubljana: Leonova družba, 1906. Kos, Milko, Francč Stelč: Srednjeveški rokopisi v Sloveniji / Codices aetatis mediae manu scripti qui in Slovenia reperiuntur. Ljubljana: Umetnostnozgodovinsko društvo, 1931. Lehmann, Paul, Mittelalaterliche Bibliothekskataloge Deutschlands und der Schweiz, Bd. 1: Die Bistümer Konstanz und Chur. München: C. H. Beck, 1969 2 . Lhotsky, Alfons, Die Wiener Artistenfakultät 1365 - 1497. Festgabe der Österreichischen Aka- demie der Wissenschaften zur 600-Jahrfeier der Universität Wien. Graz – Wien – Köln: Hermann Böhlaus Nachf., 1965. N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 80 Luger, Daniel, Eine Erziehung im Geist des Humanismus? Johannes Hinderbach und die Lehrer des jungen Maximilian. Kaiser Maximilian I. Ein großer Habsburger (ed. Katharina Kaska). Salzburg – Wien: Residenz Verlag, 2019, str. 36–45. Mlinaric, Jože, Kartuzija Bistra. Ljubljana: Družina, 2001. Orožen, Ignacij, Das Benediktiner-Stift Oberburg. Marburg: Selbstverlag, 1876. Reuter, Marianne: Die lateinischen mittelalterlichen Handschriften der Universitätsbibliothek München: Die Handschriften aus der Quartreihe. Wiesbaden: Harrassowitz, 2000. Rhodes, Dennis E., Notes on the Bibliography of Rainerius de Pisis, British Library Journal, 1996, str. 238–241. Rückert, Peter (ur.), Ochsenkopf und Meerjungfrau. Wasserzeichen des Mittelalters, Stuttgart: Harrasowitz – Wien: Österreichische Akademie der Wissenschaften, 2006. Schulte, Johann Friedrich von, Oldendorp, Heinrich von, Allgemeine Deutsche Biographie 24, 1887. Schulte, Johann Friedrich von: Die Geschichte der Quellen un Literatur des Canonischen Rechts von Gratian bis auf Papst Gregor IX. II. Die Geschichte der Quellen und Literatur von Papst Gregor IX. Bis zum Concil von Trient. Stuttgart: Akademische Druckerei, 1877. Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do sredine XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Primož, Med knjigami iz stare gornjegrajske knjižnice. Med humanisti in starimi knjigami. Ljubljana: Slovenska matica, 2007, str. 271-315. Sösemann, B., Papierbewirtschaftung, v: Lexikon des gesamten Buchwesens, Stuttgart 1999 2 , V, 524–525. Steele, Robert with Preface by William Morris: Mediaeval Lore from Bartholomaeus Anglicus. London: Clatto and Windus – Boston: John W. Luce and Co., 1907. Štih, Peter, Od 6. do konca 15. stoletja. Peter Štih, Vasko Simoniti, Peter Vodopivec: Slovenska zgodovina. Od prazgodovinskih kultur do zacetka 21. stoletja. Ljubljana: Založba Mo- drijan, 2016, str. 34-219. Tabulae codicum manu scriptorum, praeter graecos et orientales in Bibliotheca Palatina Vin- dobonensi asservatorum, Edidit Academia Caesarea Vindobonensis. Vol. I: Cod. 1-2000. Wien: Venum dat Caroli Geroldi Filivs, 1864. Trenkler, Ernst, Wolfgang Lazius. Humanist und Büchersammler, Biblos 27/1978, str. 186–203. v. a., Mittelalterliche Bibliothekskataloge Deutschlands und der Schweiz /MBK v.a., Library Catalogues: Bibliothekskataloge – Badw.de. Volcjak, Jure, Listine Nadškofi jskega arhiva Ljubljana. 1140–1500. Ljubljana: Nadškofi ja, 2020. Wagendorfer, Martin, Ambrosius von Heiligenkreuz als Leser der Vita Severini. Ein Beitrag zur Rezepzionsgeschichte des Eugippius, Ars et humanitas: Manu propria (ur. Nataša Golob) VIII/2, 2014, str. 42–48. Wagendorfer, Martin, Universitätsakten anders gelesen. Kulturtransfer, Transformation und die Humanistica nördlich der Alpen. Change in Medieval and Renaissance Scripts and Manuscripts. Proceedings of the 19th Colloquium of the Comité international de paléo- graphie latine (Berlin, 16 – 18 September, 2015) (ur. Martin Schubert – Eef Overgaauw), Turnhout 2019, str. 197–238. Wahrmund, Ludwig, Der Ordo iudiciarius des Aegidius de Fuscurariis. Quellen zur Geschichte des romisch-kanonischen Prozesses im Mittelalter 3.1. Aalen : Scientia Verlag, 1962. 2 ) Wyrwa, D., Leon I., der Große, Lexikon der antiken christlichen Literatur, Freiburg – Basel – Wien: Herder, 1998, 2 str. 390–392. Žnidaršic Golec, Lilijana, Die Domherren von Laibach (Ljubljana) – Träger des Humanismus innerhalb und Ausserhalb der Laibacher Diözese / Ljubljanski kanoniki – nosilci huma- nizma znotraj in zunaj ljubljanske škofi je, Tu felix Europa. Der Humanismus bei den Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 81 Slowenen und seine Ausstrahlung in den mitteleuropäischen Raum / Humanizem pri Slovencih in njegovo izžarevanje v srednjeevropski prostor (ur. Vincenc Rajšp, Feliks J. Bister, Miroslav Polzer). Wien – Ljubljana: Slovenski znanstveni inštitut – Založba ZRC SAZU, 2011, str. 85–108. S U M M A RY Sigismund of Lamberg, the First Bishop of Ljubljana: A Borrower’s Note from 1478 and a Deed of Donation from 1484 Nataša Golob Sigismund of Lamberg was elevated to the episcopate of Ljubljana on 6 June 1463; almost fi fteen years later, on 22 January 1478, he borrowed 55 books from the Ljubljana Chapter and six years later, on 16 March 1484, he donated them to the Cathedral Chapter. Both documents are preserved and contain the titles of manuscripts and printed books. The titles of 54 items on the borrower’s note are repeated in the deed of donation, yet each list contains one extra item, thus totalling 56 titles. The document of donation clearly says that along with his episcopal insignia he gives “all of his 55 books and writings” to the cathedral chapter, excluding books from his monastery’s library in Gornji Grad (Obernburg) and his liturgical books. As Lamberg speaks specifi cally about “his” books, it can be gathered that these are mostly books he collected during his studies in Padua and during the periods when he worked in Vienna as a court chaplain or court councillor. In both cities he certainly could buy and commission books that he required or wanted for his tasks; additionally, he could profi t from several richly stocked libraries in Ljubljana and Carniola. Both documents contain valuable data on the books’ content and a few details about their material characteristics. Nine items were written on parchment and a few particularly extensive canonical compendia and encyclopaedias were printed. Adjectives used to refer to the books’ size are hard to be defi ned – e.g. arta regularis, arcalis, mediana, minori etc. – because they do not appear in contemporaneous Austrian book catalogues. The most valuable data refer to their content: both documents lack many names of authors and, inter alia, the paper at hand aims to identify the authors and books that were often refer- red to in general terms. Sigismund of Lamberg obtained his doctor’s degree in canon law in Padua; for his episcopal offi ce and otherwise he required solid support in the published papal adjudications and in the related documents. Therefore, one can justifi ably assume that he had at his disposal all of the collections of decretals from Collectio Dionysio-Hadriana to the most recent glossed Clementines. This set is joined by commentaries on papal decrees, e.g. writings by Henricus de Segusio and Francesco de Zabarella, as well as Panormitanus’ (Nicolaus de Tudeschis) commentaries on the Clementines. Among the most recent authors of canon law are Lamberg’s contemporaries, whom he might have known in person, e.g. Jacobus de Zocchis de Ferraria or Angelo da Castro, both of whom taught at the University of Padua. Treatises from the German-speaking area were not as numerous (exceptions are texts by Henricus de Odendorp and his contemporary Michael de Dalen). Almost half of the titles are different studies and commen- taries of canon law. They are accompanied by writings relating to legal proceedings (e.g. Ordo iudiciarius by Aegidius Fuscurarius). – Books with lexical and linguistic content are bridged by dictionaries (e.g. Repertorium iuris with explanations of legal terms compiled by Giovanni Nicolň de Milis; Giovanni Calderini’s book with explanations of rare biblical terms is on the N. GOLOB: Prvi ljubljanski škof Sigismund pl. Lamberg: zadolžnica za knjige, izposojene ... 82 list as well, as is Giovanni Marchesini’s famous Mammotrectus; he also had Guillelmo Brito’s dictionary Librum Luciani). Rainerius de Pisis’ extensive encyclopaedia Pantheologia is listed as well, as is Bartholomaeus Anglicus’ encyclopedia De proprietatibus rerum. – Theological texts that drew upon Biblical books (Isidore of Seville, Gregory the Great, Thomas Aquinas, etc.) were complemented by Guglielmo Durando’s Rationale divinorum offi ciorum about the symbolism of sacral architecture and objects, as well as Christian liturgy. Additionally, two books with a hostile disposition towards Jews and converts are included. Namely, Fortalitium fi dei contra iudaeos, sarracenos et alios christiane fi dei inimicos by Alphonso de Spina and Scrutinium scripturarum contra perfi diam Iudaeorum by Paulus of Burgos. Due to the heated atmosphere of Hussite controversies, Lamberg’s library contained a book whose author is not mentioned. However, its title librum qui continet certos errores hussitarum cum suis reprobacionibus… indicates that this was a then-current ecclesiastical and political guideline that might have been written by Nicholas of Dinkelsbühl, a theological reformer, working at Melk and the University of Vienna. A few books cannot be defi ned in detail. Books, containing sermons and homilies numbered several short texts and may have supported Lamberg’s pastoral work. Renowned authors include Popes Gregory I and Leo I, a compendium of patristic sermons is represented by librum sermonum et omeliarum patrum; however, the bulk of the books were written by contemporary authors (e.g. Thomas Ebendorfer). P. Simoniti, who was the fi rst author, describing the document on borrowed books, highli- ghted books with linguistic and general educational goals. He stressed the presence of Gasparino da Barzizza’s Epistolae and Pseudo-Cicero’s Synonima; they are bound together with Giovanni Poggio Bracciolini’s Facetiae and a with text … certis regulis in poetria, which was probably written by Godefridus/Galfridus de Vinosalvo from the end of the 12th century. All this refl ects the efforts of the bishop’s offi ce to reach a high level of stylistically honed humanist Latinity. A complete list of authors, quoted on Lamberg’s documents cannot be carried together; however, at least 46 authors are identifi ed, a mere 16 of whom were slightly older than him or belonged to his generation. Both documents indicate that the selection was thought out, with a prominent emphasis on content required for his work. At the same time, there is an abundance of titles intended for broad and in-depth education and those expressing the efforts for the styli- stic excellence of Latin, which speaks about the profound humanist’s interest in the classical language. As known, the intellectual change and Ciceronianism were impacted by the discovery of Greek and Roman texts that were dug up by early Italian humanists from Carolingian ma- nuscripts in Italian, Swiss a nd German monasteries in the period of the Council of Constance. Manuscript copies of such writings in Lamberg’s library attest to his inclusion in the early wave of humanism in Austria. The article is concluded by two additional pieces of information. The fi rst one refers to the data on medieval manuscripts in the Benedictine monastery at Gornji Grad, which was part of the mensa of the Bishopric of Ljubljana. The second piece of information refers to Lamberg’s contemporaries in Vienna, Briccius Preprost, Tomaž Prelokar (Thomas de Cillia), and Bernard Perger, deans at the University of Vienna, diplomats and church dignitaries. They are regarded as a “Slovene” or “south Styrian” triad that formed the core of early humanism in Vienna and left the bulk of their books to the Artist Faculty. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 84 Lilijana Žnidaršic Golec Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel na univerzah v Padovi in Bologni v drugi polovici 16. stoletja* * Clanek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Umetnina kot odsev znanja in pove- zovanja. Pomen izobrazbe in družbene vpetosti umetnikov in narocnikov v poznem srednjem in zgodnjem novem veku (J6-9439), delno pa v okviru raziskovalnega programa Slovenska zgodo- vina (P6-0235), ki ju fi nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. ŽNIDARŠIC GOLEC, Lilijana, doc. dr., višji svetovalec – arhivist za arhivsko gradivo, Arhiv Republike Slovenije, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1, lilijana.znidarsic@gov.si Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel na univerzah v Padovi in Bologni v drugi polovici 16. stoletja Prispevek sledi možem s slovenskega ozemlja, vecinoma plemiškega rodu, ki so se od ok. 1550 do 1600 vpisali v matrike dveh nemških nacij v Padovi in ene nemške nacije v Bo- logni ter se tako pridružili padovskim in/ali bolonjskim študentom prava (t. i. juristom) oziroma tamkajšnjim študentom artisticne, medicinske in teološke fakultete (t. i. artistom). Poleg njihove identitete in študijskih vezi razkri- va clanek predvsem njihove sorodstvene in prijateljske povezave. Slednje so pogosto te- meljile na skupni (augsburški) veroizpovedi, bližini posesti ali bivanja ter kariernih motivih. Kljucne besede: študenti, nemška nacija, Pa- dova, Bologna, druga polovica 16. stoletja, medosebne povezave ŽNIDARŠIC GOLEC, Lilijana, Assistant Professor, Senior Adviser – Archivist, Archives of the Republic of Slovenia, SI-1000 Ljubljana, Zvezdarska 1, lilijana.znidarsic@gov.si Study-Related and Personal Ties of Members of the “German Nation” from Slovene Lands at Universities in Padua and Bologna in the Second Half of the 16th Century. The article deals with men from the Slovene ethnic territory, mostly nobles, who were en- rolled in two German student nations in Padua between around 1550 and 1600, as well as in the German student nation in Bologna, thus joining law students in Padua and/or Bologna (the so-called Jurists) or students of the Artistic, Medical, and Theological Faculty (the so-called Artists). Along with their identity and academic ties, the article explores, fi rst and foremost, their familial ties and friendships. These were often based on their common (Augsburgian) Confession, the proximity of their respective estates, residence or career-related motives. Keywords: students, the German nation, Padua, Bologna, the second half of the 16th century, interpersonal connections. Uvodni poudarki Da so prebivalci slovenskih dežel hodili študirat v Padovo in Bologno vsaj od druge polovice 13. stoletja, je bilo v slovenskem zgodovinopisju že izposta- vljeno. 1 Na starejšo od obeh univerz, univerzo v Bologni, 2 se je leta 1294 vpisal »gospod Rudolf iz Ljubljane«, prvi do zdaj izpricani študent s slovenskega ozemlja na kateri od italijanskih univerz. 3 Nekaj desetletij pred njim naj bi na univerzi v Padovi študiral ljubljanski astronom Janez Lezicij, kar pa ostaja z viri prve roke nedokazano. 4 Sploh so podatki o padovskih študentih razmeroma skopi do 15. stoletja, cesar ne gre pripisati le strukturi ohranjenih virov, temvec tudi siceršnje- mu razmahu univerzitetnega študija v Evropi, znacilnemu za prehod iz srednjega v novi vek. 5 Tudi s tega vidika so poucen vir pred dobrim stoletjem objavljena matricula in acta padovskih študentov iz Ogrske (vkljucno s Prekmurjem) iz let 1264–1864. 6 Kar zadeva Bologno, so najstarejša za slovenski prostor relevantna acta nekoliko mlajša – segajo v leto 1289 –, pri cemer gre za zapise, ki se nana- šajo na t. i. nemško nacijo bolonjske univerze. 7 Tako v Bologni kot v Padovi so se študentje najprej delili na tiste, ki so prihajali z obmocij severno od Alp (ultra- montani), in druge z obmocij današnje Italije južno od Alp (intramontani). Med ultramontani bolonjske in padovske univerze je natio Germanica kmalu postala najpomembnejša študentska korporacija. 8 Skupno nemškima nacijama v obeh mestih je bilo, da sta poleg vecinoma nemško govorecih študentov iz Svetega rimskega cesarstva sprejemali medse posamezne Cehe, Moravane, Madžare (Ogre), študente iz baltskih in skandinavskih dežel ter od drugod. 9 Pomembno razliko je po drugi strani predstavljalo dejstvo, da je v Bologni vse do razpustitve leta 1796 delovala 1 Nazadnje o tem Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 63–64. 2 Prim. Greci, L’associazionismo, str. 15–18; Pini, »Discere«, str. 47–51. 3 Knod, Deutsche Studenten, str. 735; Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 63. 4 Dimitz, Geschichte I, str. 176; Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 63–64. 5 Moraw, Der Lebensweg, str. 242–253. O padovski univerzi v 15. in 16. stoletju prim. Grendler, The Universities, str. 22–40. 6 Matricula et Acta Hungarorum. 7 Prim. Knod, Deutsche Studenten, str. VII. 8 Matschinegg, Österreicher, str. 18–19 (Bologna), 27 (Padova). O izrazu »natio Germa- nica« (pa tudi »Germania« in »Teutschland«) z identitetnega vidika kranjskih deželnih stanov kratko Kocevar, Družbena in identitetna, str. 137. 9 Prim. Brizzi, Aspetti, str. 36–37; MNGI, str. 633 (Dania), 644 (Livonia), 651 (Polonia), 659 (Suecia). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 84–126 85 L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 86 Slika 1: Miniatura z grbom bolonjske nemške nacije v sredini, izsek. Liber inclytae Germanicae Nationis, c. IIr (obj. v: La Matricola, str. 83). ena nemška nacija, 10 medtem ko se je v Padovi nemški naciji študentov prava, t. i. juristov, leta 1553 pridružila nemška nacija artistov, tj. študentov tamkajšnje arti- sticne fakultete. 11 Padovska natio Germanica artistarum je združevala slušatelje fi lozofi je, medicine in teologije, njen nastanek pa je bil v prvi vrsti posledica rasti števila »nemških« študentov tako na pravni kot na artisticni fakulteti (tu še posebej 10 Brizzi, Aspetti, str. 35. O posegih v bolonjsko univerzo konec 18. stoletja Menozzi, L‘etŕ, str. 29. 11 MNGA, str. IX (uvodna beseda Lucie Rossetti). Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 28. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 87 na medicini). V drugi polovici 16. stoletja srecamo med novovpisanimi clani ene ali druge padovske nacije tudi relativno veliko mladenicev s slovenskega ozemlja. Preden se posvetimo tistim, ki so se identifi cirali ali bili identifi cirani s katerim od krajev ali sedežev posesti v slovenskem prostoru, 12 naj opozorim na prednosti in slabosti uporabljenih bolonjskih in padovskih univerzitetnih virov. Gradivo, ki nam nudi najcelovitejši pregled nad študirajocimi v obravnavanem casu, so matrike, v našem primeru matrike bolonjske in dveh padovskih nemških nacij. Gre za praviloma kronološko razvršcene vpise oseb, ki so z vclanitvijo v nacijo pridobile tudi status univerzitetnega študenta. Ohranjena matrika nemške nacije v Bologni, Liber inclytae Germanicae Nationis nominibus Immatriculato- rum, zajema sicer vpise za leta 1573–1600 (1602) in ne za celotno drugo polovico 16. stoletja. 13 Razlog, da se Liber zacenja z vpisi za leto 1573, je ta, da je nacija tega leta obnovila svoje delovanje v Bologni, potem ko so se njeni clani po sporu s predstavniki papeške oblasti enajst let prej protestno odselili v Padovo. 14 Vendar lahko casovno vrzel med letom 1550 in letom odhoda nemške nacije z bolonjske univerze (1562) dokaj dobro zapolnimo s podatki, ki jih je o »nemških« študentih v Bologni za cas do leta 1562 zbral Gustav Knod. 15 Na manjšo casovno vrzel naletimo pri matriki nemške nacije artistov v Padovi; zaceli so jo namrec voditi po izlocitvi iz nacije ultramontanorum poleti 1553. 16 Brez omembe vrednih vrzeli ali prekinitev pa se vrstijo vpisi novih clanov v matriki nemške nacije padovske juridicne fakultete iz let 1546–1605. 17 Med omenjenimi tremi matrikami, eni bolonjski in dvema padovskima, izstopa po strukturi, pa tudi po skromnejšem obsegu, matrika artistov v Padovi. 18 Medtem ko si v njej slušatelji fi lozofi je, medicine in teologije sledijo ne glede na socialni položaj ali izvor, so v bolonjski matriki in v padovski matriki juristov najprej navedeni imenitnejši clani. Prvi del bolonjske matrike prinaša posebej imena kardinalov, (nad)škofov, knezov in vojvod, grofov in baronov, drugi, pricakovano obsežnejši del te matrike pa imena vseh drugih pripadnikov nacije. Takšnih delitev v matriki padovskih juristov ni. Naslova, ki uvajata zapise v prvi in drugi del te matrike, locujeta zgolj »slavne in plemenite Nemce« od drugih »Nemcev«, pri cemer naj bi se vsi imatrikulirali »iz ljubezni in vneme do nacije«. 19 Dejanska vsebina se sicer ne ujema povsem niti s to poenostavljeno delitvijo. Kakorkoli, v kontekstu pricujoce razprave je veliko 12 Raba izrazov slovenski prostor, slovensko ozemlje in slovenske dežele je v prispevku ohlapna. Ne omejuje se strogo na teritorij Republike Slovenije, a hkrati tudi ne sledi takšni ali drugacni opredelitvi slovenskega etnicnega ozemlja. S tem pušca odprta vrata širjenju kroga tu obravnavanih oseb v prihodnjih raziskavah. 13 Accorsi, »Nos«, str. 63–68. V Biblioteca Estense v Modeni se je ohranila tudi matrika padovske »univerze juristov« s podatki za obdobje 1553–1613. Ta t. i. matricola Belvisi se ne omejuje na nemško nacijo. O matriki in njenih pomanjkljivostih Brizzi, Matricole, str. 241–243. 14 De Benedictis, La fi ne, str. 217; Brizzi, Aspetti, str. 32–33. 15 Knod, Deutsche Studenten. Prim. Brizzi, Introduzione, str. 17–18. 16 MNGA, str. 4. 17 MNGI, str. 4 sl.; 87 sl. 18 MNGA. Vpisi v tej matriki segajo vse do leta 1721. 19 Prim. MNGI, str. 4, 87. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 88 relevantnejše vprašanje, ali so »slavni in plemeniti« – pa tudi drugi mladenici – v Padovo oziroma Bologno v resnici prišli študirat. Kot bomo videli v nadaljevanju, so se nekateri svetni plemici v Padovi in Bologni mudili kratek cas. Vpis v matriko v takšnih primerih pac ni bil izraz resnih študijskih namenov, ampak predvsem podpore naciji oziroma samoreprezentacije. 20 Nepogrešljiv univerzitetni vir so tudi zapisi o doktorskih izpitih in promoci- jah. Ta t. i. acta graduum so ohranjena (in objavljena) le za univerzo v Padovi, 21 a je treba pri tem dodati, da je v obdobju, ki nas zanima, na padovsko univerzo, ki je bila Slovencem od italijanskih tudi najbližja, odhajalo študirat precej vec mladenicev s slovenskega ozemlja kot v Bologno. 22 Vecina vseh študirajocih v Padovi se je posvecala študiju civilnega in/ali cerkvenega prava, kar ne presene- ca, saj je padovski univerzi, kar zadeva studium iuris, že v 15. stoletju pripadlo prvenstvo med italijanskimi univerzami – prvenstvo, s katerim se je do tedaj po- našala univerza v Bologni. 23 Poleg doktorantov srecamo v acta graduum Gymnasii Patavini kar nekaj oseb iz »naših krajev« v vlogi pric pri slavnostnih dogodkih. Z vidika prihodnjih raziskav je pri padovskih acta graduum pomembno, da se ta ne omejujejo na doloceno nacijo. Tako najdemo v njih na primer navedbe o novih doktorjih iz Kopra in Pirana, torej z obmocij, ki so bila del Beneške republike. 24 V zvezi s študenti v Bologni so raziskovalcu po drugi strani na voljo letopisi nem- ške nacije, vendar samo za cas od leta 1595 naprej, 25 in letopisi ogrsko-ilirskega kolegija, katerih spodnja casovna meja sega v leto 1553. 26 Primer Tržacana Janeza Bonoma, ki je postal gojenec tega zavoda leta 1574, 27 kaže, da vstop v kolegij ni bil pridržan samo podanikom Ogrskega kraljestva. V letopisih ogrsko-ilirskega kolegija, »dragulja« mesta Bologne, podatkov o študentih iz Prekmurja, spada- jocega v Ogrsko kraljestvo, nasploh ni veliko. 28 Poseben izziv v zvezi s studio Bolognese prinaša arhivsko gradivo Državnega arhiva v Bologni. V prihodnje bi se kazalo spoprijeti predvsem s tam hranjenim gradivom o doktorskih promocijah izpod peres bolonjskih škofi jskih notarjev in t. i. doktorskih kolegijev. 29 Vsekakor bi s pritegnitvijo teh in drugih, tudi že objavljenih bolonjskih in padovskih virov 30 lahko odkrili vec oseb, ki jih v tej razpravi ni, a so pustile sled v študijskih krogih obeh univerzitetnih mest. Navsezadnje niti vpisovanju novih študentov namenjene 20 Prim. Brizzi, Aspetti, str. 37. 21 Acta graduum (AG) se zacenjajo z letom 1406 in koncujejo z letom 1806. Objave segajo do vkljucno leta 1605. Gl. https://www.centrostoria.unipd.it/fonti (14. 5. 2021). 22 Prim. Simoniti, Humanizem, str. 119. 23 Prav tam. 24 Prim. AG 1566–1600 (Indici), str. 2542–2543 (Iustinopolis), 2634 (Piranensis). 25 Annales (za leta 1595–1619). 26 Annali del Collegio (za leta 1553–1764). 27 Prav tam, str. 29. 28 Prav tam, str. 317–361 (Indice). 29 Prim. pregled neobjavljenih virov v Archivio di Stato di Bologna (ASB) v Matschinegg, Österreicher, str. 105–106. 30 Za padovski nemški naciji prim. seznam objav gradiva na zadnji strani prvega lista MNGA. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 89 matrike ne predstavljajo celovitih in povsem zanesljivih evidenc. 31 Seveda pa je bilo treba pri raziskavi medsebojnih povezav preucevanih študentov poseci po raznovrstnem drugem gradivu – od matrik nekaterih univerz zunaj Italije do raznih genealoških in biografskih del, nastalih v Republiki Sloveniji. Slika 2: Prizor spopada med študenti, domnevno v Padovi. Spominska knjiga Adama Wagna z Bogenšperka, 1591–1592 (ARS, SI AS 1073, 31r). Clani padovske nemške nacije juristov v petdesetih in šestdesetih letih 16. stoletja Najzgodnejša imatrikulacija kakega padovskega jurista nemške nacije iz slovenskih dežel v tem obdobju je izpricana 10. februarja 1552, ko se je v zadevno matriko vpisal Gorican Jakob Egkh. 32 O njem vemo, da je bil vnuk podjetnega deželnega vicedoma Kranjske in graditelja renesancnega dvorca Brdo pri Kranju Jurija Egkha (u. 1537). Jakob se je rodil Jurijevemu najmlajšemu sinu Francu Jožefu (Antonu), ki je od oceta podedoval posest na Goriškem, v Furlaniji in na Tirolskem. Tako kot Franc Jožef je v Gorici ocitno živel tudi njegov leta 1570 preminuli sin Jakob Egkh. 33 Ob koncu šestdesetih let 16. stoletja se v matriki pojavi še Lovrenc Egkh, Jakobov mlajši brat, znan po svoji proprotestantski vnemi. 34 Kljub dejstvu, 31 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 49. 32 MNGI, str. 7, št. 35. V razpravi plemiške naslove vecinoma izpušcamo, delno tudi zato, ker (mlajši) prepisi ali pripisi v matrikah v nekaterih primerih plemice oznacujejo z višjimi naslovi, kot so jih ti imeli ob vclanitvi v posamezno nacijo. 33 Slana, Brdo, str. 36–43, 46. 34 MNGI, str. 7, št. 36. Glede bratovskih vezi gl. ZAL, LJU 340, Egkh, listic 37, 39. Prim. Klinec, Eck. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 90 da sta padovska in bolonjska univerza ostajali katoliški, opredeljenost za »novo vero« v preucevani dobi ni imela vecjega vpliva na vpisovanje protestantov. 35 Med imatrikuliranimi mladenici s slovenskega ozemlja tisti iz protestantskih družin pravzaprav prevladujejo. Konfesionalno enako opredeljene osebe so v matrike neredko vpisane na isti dan ali znotraj nekajdnevnega casovnega razpona. Istega dne kot Jakob Egkh se je med juriste nemške nacije v Padovi vpisal, denimo, Janez Stubenberg, 36 pripadnik štajerske protestantske plemiške rodbine, ki je med drugim posedovala gospostvo Vurberk. 37 Sredi petdesetih let, leta 1556, se je ob dveh Auerspergih s Šumberka na Kranjskem – prav tako protestantih – padovskim »nemškim« študentom prava pridružil Jakob Stubenberg, brat omenjenega Jane- za. 38 Vendar pa je v Padovo, kjer so imeli sorodstveno povezani Stubenbergi svoje stanovanje, 39 Jakob prišel že vsaj leta 1551, najverjetneje skupaj s svojim vzgojite- ljem Štefanom Weidnerjem. 40 Med letoma 1547 in 1552 je v Padovi pogosto bival tudi Baltazar Stubenberg, ki sta ga leta 1547 kot štirinajstletnega fanta poslala v Italijo na zdravljenje (in študij) njegova skrbnika, strica Volfgang II. Stubenberg in Volf Engelbert Auersperg. 41 Ne gre se torej cuditi, da sta v Padovo odšla študirat tudi najstarejša sinova Volfa Engelberta, Janez in Jurij Auersperg s Šumberka. V Italiji, natancneje v Bologni, se je leta 1535 imatrikuliral že Volf Engelbert. 42 Imena Janeza in Jurija Auersperga in njunega bratranca Jakoba Stubenberga so v padovski matriki »nemških« juristov navedena skupaj, 1. avgusta oziroma po 1. avgustu 1556. 43 Na pripadnike obeh družin naletimo veckrat še v poznejših letih. 44 Med Stubenbergi kaže izrecno omeniti Friderika Stubenberga, cigar vpis iz leta 1562 je neposredno pred vpisom Mihaela Székelyja z Ormoža. 45 Povezave Stubenbergov s Székelyji prav tako niso bile »od vceraj«; v obrambi pred Turki so svoje moci združili že konec 15. stoletja. 46 Plemiška rodbina, ki se v 16. stoletju veckrat pojavi v padovskih matrikah, je tudi rodbina Lamberg, kjer srecamo predstavnike njenih razlicnih vej. Leta 1553 so se, resda s polletno razliko, v nemško nacijo juristov vclanili Avguštin, 35 Prim. Brizzi, Aspetti, str. 34; Matschinegg, Österreicher, str. 16. 36 MNGI, str. 7, št. 36. 37 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 77–79. O Stubenbergih z Vurberka od srede 15. do zacetka 17. stoletja sicer izcrpno Toš, Die Stubenberger. 38 MNGI, str. 10, št. 64. 39 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 579, št. 2154; Toš, Die Stubenberger, str. 263. 40 Prav tam, str. 581, št. 2165. 41 Prim. prav tam, str. 579, št. 2154; Preinfalk, Auerspergi, str. 80; Toš, Die Stubenberger, str. 261–264; Toš, Kako so, str. 153; Sapac, Arhitekturnozgodovinski oris, str. 219. 42 Knod, Deutsche Studenten, str. 22, št. 145. 43 MNGI, str. 10, št. 64, 65; str. 11, št. 66. Prim. Preinfalk, Auerspergi, str. 80, op. 56. 44 Prim. podatek, da je v gradivu italijanskih univerz za obdobje 1500–1630 izpricanih 23 clanov rodbine Stubenberg – Matschinegg, Österreicher, str. 66. 45 MNGI, str. 13, št. 85, 86. O Frideriku Stubenbergu prim. Matschinegg, Österreicher, str. 580, št. 2158, o Mihaelu Székelyju, vnuku prvega ormoškega gospoda iz te rodbine, pa Novak, Zemljiško gospostvo, str. 4–6. 46 Prim. Toš, Die Stubenberger, str. 158; Toš, Kako so, str. 150. Prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1139–1141. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 91 Baltazar in Sigismund Lamberg z Ortneka ter Sigismund s Crnela. 47 Kot lahko sklepamo na podlagi rodoslovnih raziskav Johanna Baptista Wittinga, 48 so mla- denice iz ortneške veje vezale ožje sorodstvene, toda ne bratovske vezi. Medtem ko lahko Avguština istovetimo z Volfgangom Avguštinom, sinom uspešnega habs- burškega vojskovodje Volfganga in njegove druge žene Uršule Dietrichstein, 49 sta bila Baltazarjeva starša Janez I., namestnik deželnega glavarja Kranjske, in Ana Hohenfeld, 50 Sigismundova starša pa Gašper III. in Marjeta Lang pl. Wellenburg. 51 Tako Baltazar kot Sigismund naj bi se rodila leta 1536, 52 kar pomeni, da sta bila ob vpisu leta 1553 stara (približno) sedemnajst let. Kar zadeva identiteto Sigismunda Lamberga iz crnelske veje, se zdi glede na cas njegove imatrikulacije še najbolj verjetno, da gre za Sigismunda III., cigar prva žena je postala Felicita Lamberg, 53 sestra pol leta prej imatrikuliranega Sigismunda z Ortneka. Desetletje mlajši so vpisi treh clanov tiste veje štajerske rodbine Herberstein, katerih plemiški oziroma baronski predikat je poleg markantnega maticnega gradu vkljuceval še gradova Neuberg na Zgornjem Štajerskem in Hrastovec na Spodnjem Štajerskem. 54 Jurij Andrej, Sigismund Friderik in Krištof Herberstein so se padovski nemški naciji juristov pridružili na 18. julijske kalende, tj. 14. junija 1563. 55 Na Jurija Andreja in Sigismunda Friderika, ki sta bila brata, 56 in na njun študij v Padovi se nanašata rokopisni notici njunega starega strica Žiga Herbersteina, rojenega v Vipavi na Kranjskem – diplomata in zgodovinarja, avtorja znamenitih Moskovskih zapiskov (1549). 57 Žiga Herberstein, ki je poleg slovenšcine govoril vec drugih jezikov in je nasploh visoko cenil izobrazbo, 58 je med letoma 1562 in 1566 v svoje že objavljeno delo, posveceno še živecim in prihodnjim baronom Herbersteinom, dodal zapisa o obetavnosti obeh v Padovi študirajocih bratov. Še zlasti si je Žiga veliko obetal od Jurija Andreja, ki naj bi se kljub mladosti pri ucenju dobro izkazal. 59 Glede na vpis Jurija Andreja na dunajsko univerzo spomladi 1560 je ta pred odhodom v Pa- dovo vsaj nekaj casa študiral na Dunaju, in to skupaj s sorodnikom (bratrancem?) Krištofom Herbersteinom 60 ter s Krištofom Racknitzem, 61 ki se bo cez dobri dve leti v družbi Herbersteinov in svojega brata Gala tudi sam imatrikuliral kot jurist 47 MNGI, str. 8, št. 40–42 (19. februar 1553); str. 111, št. 1042 (22. avgust 1553). 48 Prim. Witting, Beiträge 4, 5–6. 49 Witting, Beiträge 5–6, str. 197. 50 Prav tam, str. 199–200. 51 Prav tam, str. 201–202. 52 Prav tam, str. 178. 53 Prav tam, str. 178, 202. 54 Prim. Grahornik, Genealogija, str. 38 sl., 195 sl., 234 sl. 55 MNGI, str. 14, št. 94–96. 56 Matschinegg, Österreicher, str. 413, št. 1302; str. 418, št. 1325. 57 Herberstein, Moskovski zapiski, str. 277–287 (spremna beseda V. Simonitija). 58 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 66; str. 412, št. 1298. 59 Prav tam, str. 413, št. 1302: »[…] noch junger, nun etliche Jar zu Padua in der Lernung, erzaigt sich dermassen, davon ein trost und guete hoffnung ist«. O Frideriku Sigismundu gl. prav tam, str. 418, št. 1325. 60 MUW 3, str. 125. 61 Prav tam. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 411, št. 1296; str. 500, št. 1737. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 92 nemške nacije v Padovi. 62 Na Slovenskem so imeli Racknitzi v tistem casu dvorec Noricki Vrh južno od Radgone. 63 Sredi šestdesetih let 16. stoletja, natancneje v letih 1565–1566, opazimo med novimi clani Janeza Gallenberga in Jožefa Tasica iz Ljubljane, vpisana 15. maja 1565, 64 ter brata Andreja in Lovrenca Paradeiserja, vpisana 6. marca 1566. 65 Vsi navedeni so bili prej skupaj v protestantskem Tübingenu, pri cemer se je Tasic na tamkajšnjo univerzo vpisal dobro leto pred drugimi tremi. Njegov tübingenski vpis je datiran s 24. aprilom 1561, vpise plemicev Gallenberga in obeh Paradeiserjev pa povezuje datum 27. maj 1562. 66 Medtem ko je bil Janez (Janž) Gallenberg po rodu Kranjec, 67 sta brata Paradeiser prihajala iz Koroške, vendar pa je eden, Andrej, karierno uspel na Kranjskem. 68 Poleg tega je bila njuna sestra Marija porocena z Janezom (Janžem) Khislom. 69 Po drugi strani se je v sedemdesetih letih 16. stoletja kot odposlanec kranjskih deželnih stanov, zavzet za »protestantsko stvar«, uveljavil Gallenberg. 70 Clanstvo v padovski naciji si je do konca šestdesetih let nato pridobilo deset mož s slovenskega ozemlja. Ob tem bode v oci dejstvo, da so se vsi ti, razen enega, imatrikulirali decembra 1568. Skupino treh, vpisanih 10. decembra 1568, so sestavljali plemica Jurij Khisl in Jurij Ainkhürn ter Samuel Budina, 71 sin Lenar- ta Budine, ki je leta 1563 postal prvi rektor deželnostanovske šole v Ljubljani. 72 Uceni »magister« Samuel, 73 širše znan po latinskem prevodu dela Podsjedanje i osvojenje Sigeta Franje (Ferenca) Crnka – prevod je izšel prav leta 1568 74 –, je v Padovi sicer bival že najpozneje sredi leta 1567. Dne 20. junija tega leta ga namrec srecamo med novimi clani nemške nacije artistov, imatrikuliranega kot »magistra iz Ljubljane, Kranjca«. 75 Samuelova študijska pot zunaj rojstnega mesta in dežele se je pravzaprav zacela na univerzi v Tübingenu, na katero se je vpisal 15. junija 1558, magistriral pa 1. avgusta 1565. 76 V teh letih je Samuel (obcasno) opravljal tudi 62 MNGI, str. 14, št. 97, 98. O sorodstvenih vezeh s Herbersteini prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1149. 63 Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 48–49, 223. 64 MNGI, str. 155, št. 1696, 1697. 65 Pav tam, str. 159, št. 1742 (z napacno letnico [15]65), 1744. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 177, št. 107; str. 178, št. 111. 66 Elze, Die Universität, str. 65–66. 67 Prim. Kidric, Gallenberg; Bizjak, Rodbina Gall, str. 19, 29–51. Iz družine Paradeiser je bila Janezova teta, žena njegovega strica Sigismunda VIII. Gallenberga – ARS, SI AS 1073, 49r, J. L. Schönleben, Genealogija rodbine Gallenberg, str. 24. 68 Witting, Beiträge 4, str. 132. Prim. Dimitz, Geschichte III, str. 122, 137, 261, 286–289; Kocevar, Pritožba, str. 260. 69 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 48; Žabota, Rodbina, str. 51. 70 Elze, Die Universität, str. 66. Prim. Dimitz, Geschichte III, str. 79, 86, 89–93. 71 MNGI, str. 176, št. 1961–1963. 72 Prim. Schmidt V., Zgodovina šolstva 1, str. 72–73; Simoniti, Humanizem, str. 114–115, op. 5; 118. 73 Vec o njem Kidric, Budina. 74 Prim. Crnko, Ferenc; Preinfalk, Auerspergi, str. 82. 75 MNGA, str. 25, št. 211. 76 Elze, Die Universität, str. 65, 90. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 93 službo domacega ucitelja na gradu Žužemberk pri Janezu Auerspergu Šumberškem, 77 cigar navzocnost v Padovi je, kot smo že videli, dokumentirana poleti 1556. 78 Da se je Samuel Budina v padovsko nemško nacijo juristov vclanil istega dne kot Jurij Khisl in Jurij Ainkhürn, seveda ni nakljucje. Mlade plemice, ki so bolj ali manj zavzeto hodili širit svoja obzorja na tuje, so spremljali ali jih v študijskih središcih sprejemali ucitelji, uživajoci zaupanje staršev in sorodnikov. 79 To zaupanje je temeljilo tako na izobrazbi kot na ustrezni konfesionalni opredeljenosti ucitelja. Oce Jurija Khisla, Janez (Janž) Khisl, je bil, denimo, gorec protestant, ki se je v zgodovino Ljubljane zapisal kot dograditelj renesancnega gradu Fužine (Kalten- brunn), slovel pa je tudi kot glasbeni mecen in podpornik slovenske protestantske književnosti. 80 Slabi dve leti po sinovi imatrikulaciji (1570) ga najdemo celo med novo vpisanimi padovskimi juristi, 81 pri cemer pa je šlo za »vljudnostni« oziroma »castni« vpis, kakršna sta bila tisto leto tudi vpisa kranjskega deželnega glavarja Herbarda Auersperga s Turjaka in Ivana Jožefa Lenkovica s Pobrežja in Otocca. 82 Glede na to, da so se najpozneje od 17. decembra 1568 v Padovi mudili Herbar- dovi sinovi Krištof (roj. 1550), Volf Engelbert (roj. 1552) in Trojan (roj. 1554), lahko domnevamo, da sta se Janez Khisl in Herbard Auersperg v Padovo odpravila oziroma se tu ustavila tudi, ce že ne predvsem zato, da obišceta svoje potomce in preverita, ali in kako študirajo. 83 Že za sredo maja 1569 je v isti padovski matriki izprican Ditrih Auersperg, Herbardov brat in stric treh turjaških mladenicev. 84 Tem sta se pri imatrikulaciji 17. decembra 1568 pridružila že omenjeni Lovrenc Egkh in pa Janez Gebhardt iz Ljubljane. 85 Janez Gebhardt je bil sin trgovca Volfganga, mešcana in veckratnega župana Ljubljane, ki je pripadal prvi generaciji ljubljanskih protestantov. 86 Leta 1558 je zacel Janez skupaj s Samuelom Budino študirati na tübingenski univerzi, 87 de- setletje pozneje pa je Samuelu – sodec po datumih njune imatrikulacije – kmalu sledil v Padovo. 88 Vse kaže, da sta se Janez in Samuel skupaj ali z relativno majhno casovno razliko vrnila tudi domov. Potem ko je Samuel v prvi polovici leta 1569 zasedal mesto prokuratorja padovske nemške nacije juristov, 89 je bil 31. oktobra tega leta imenovan za odvetnika pri ograjnem sodišcu v Ljubljani, 90 Janez Gebhardt 77 Prim. prav tam, str. 65; Preinfalk, Auerspergi, str. 82. 78 MNGI, str. 11, št. 66 (1. avgust 1556). 79 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 64. 80 Pokorn, Baroni, str. 449–451; Žabota, Rodbina, str. 11–13. 81 MNGI, str. 184, št. 2065. 82 Prav tam, str. 22, št. 162; str. 184, št. 2066. 83 Prim. Bagaric, Glasba, str. 430, 432. O visokih stroških študija, ki jih v pismu Volfgangu Stubenbergu pozneje, leta 1585, omenja Janez Khisl, prim. Matschinegg, Österreicher, str. 72, op. 80. 84 MNGI, str. 21, št. 152. Glede sorodstva gl. Preinfalk, Auerspergi, str. 559 (rodovnik, Turjak II). 85 MNGI, str. 20, št. 148; str. 176, št. 1964. 86 Žabota, Protestantizem, str. 332–334. 87 Prim. Elze, Die Universität, str. 65, 90. 88 Prim. Žabota, Rodbina, str. 18. 89 MNGI, str. 20. Prim. Elze, Die Universität, str. 65. 90 Elze, Die Universität, str. 65. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 94 pa je v drugi polovici leta 1570 v Ljubljani dobil službo pomožnega ucitelja na deželnostanovski šoli. 91 Upraviceno smemo torej sklepati, da je bila Gebhardtu v Padovi zaupana podobna vloga kot Budini, namrec vloga ucitelja ali preceptorja oziroma mentorja mladih kranjskih plemicev. To sicer ne izkljucuje možnosti, da je Gebhardt s svojimi plemiškimi ucenci, z Budino ali sam sem ter tja prisluhnil predavanjem na juridicni fakulteti. 92 Nekaj pravne izobrazbe in izkušenj si je na tamkajšnji univerzi zagotovo pridobil Budina, saj je tu postal, kot receno, proku- rator juristov nemške nacije, po vrnitvi v Ljubljano pa je služboval kot odvetnik ograjnega sodišca. 93 Proti koncu šestdesetih let naj bi naloge mentorja v Padovi prav tako opravljal zagnani protestant Lenart Merheric, 94 vendar je – upoštevajoc, da so bili tu njegovega mentorstva deležni »dva barona Stubenberga iz Štajerske in mladi Jurij Khisl iz Ljubljane« 95 – verjetnejša nekoliko mlajša datacija. 96 Prva dva v Padovi izpricana Stubenberga po letu 1562 sta bila namrec Janez Jakob in Volfgang Stubenberg, ki sta se vpisala 2. aprila 1570. 97 V isto leto oziroma v cas, ko v Padovi ni bilo vec ne Samuela Budine ne Janeza Gebhardta, sega po vsej verjetnosti tudi zacetek Merhericevega mentorstva tedaj petnajstletnemu Juriju Khislu. 98 Kot je vidno, med drugim, iz posvetil potujocega lutnjista Giacoma Gorzanisa (1570) in enega tedanjih vidnejših severnoitalijanskih skladateljev Claudia Merula (1574), 99 se je za glasbo nadarjeni Jurij v Padovi veliko posvecal muziciranju. 100 To je pocel skupaj z ljubiteljskimi glasbeniki in študijskimi kolegi, med katerimi je bil na primer Volfgang Stubenberg. 101 Prav v Volfgangovi družbi in družbi Merherica srecamo Jurija zgodaj spomladi 1574 v Bologni, pri cemer sta se Volfgang in Jurij v matriko tamkajšnje nemške nacije vpisala 24. marca, Merheric pa, ce je navedba datuma tocna, pet dni prej, 19. marca. 102 Že aprila istega leta opazimo imeni obeh mlade- nicev v matriki nemške nacije v Sieni. 103 O njunem ucitelju, s katerim sta potovala v Bologno, morda pa tudi dlje, velja na tem mestu dodati, da je Merheric desetletje pozneje rektorju deželnostanovske šole v Ljubljani Nikodemu Frischlinu iz Jurijeve grajske knjižnice na Fužinah posodil »nemajhno zbirko knjig tako starih kakor 91 Prav tam. Prim. Žabota, Protestantizem, str. 334. 92 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 64–65. 93 Elze, Die Universität, str. 65; Kidric, Budina. 94 Prim. Kidric, Merheric. 95 Elze, Die Universität, str. 66. 96 Merherica med imatrikuliranimi v padovskih matrikah nemške nacije sicer ni zaslediti. 97 MNGI, str. 22, št. 160, 161; Matschinegg, Österreicher, str. 581, št. 2168; str. 582, št. 2172. Prim. prav tam, str. 580, št. 2158. 98 Leta 1555 rojeni Jurij Khisl je bil ob vpisu v padovsko matriko decembra 1568 star le 13 let. 99 O Gorzanisu in Merulu prim. Pokorn, Baroni, str. 450, 454. 100 Prim. Žabota, Rodbina, str. 17–19. O renesancno-humanisticnih glasbenih in drugih izobrazbenih idealih Jurijevega oceta Janeza Khisla, ki je znal sam igrati na lutnjo, Bagaric, Glasba, str. 429–430. 101 Bagaric, Glasba, str. 432–434 (tudi o posvetilih trem Jurijevim mlajšim bratom); Pokorn, Baroni, str. 456–457. 102 La Matricola, str. 91, št. 87; str. 105, št. 383, 384. 103 MDNS, stp. 48, št. 180; stp. 49, št. 210. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 95 tudi sodobnih slovnic«. 104 Lenart Merheric in Jurij Khisl sta torej ostajala v dobrih odnosih še vrsto let. Po drugi strani je Juriju leta 1592 prvi del svoje Paroemiologia Polyglottos posvetil Hieronim Megiser, ugledni jezikoslovec in zgodovinar, 105 toda ne kot njegov nekdanji ucitelj v Padovi. 106 Megiser je bil v Padovi pac preceptor Jurijevih mlajših bratov Janeza Jakoba in Karla Khisla, 107 in to v osemdesetih letih 16. stoletja, cemur bo vec prostora namenjenega v naslednjem razdelku. Slika 3: Volf Engelbert Auersperg Turjaški s praporom vojvodine Kranjske ter Janez Jakob Lamberg s Kamna in Karel Khisl s Fužin na pogrebnem sprevodu za nadvojvodo Karlom, umrlim 1590 (po: Preinfalk, Auerspergi, str. 97). 104 Ahacic, Zgodovina, str. 250, op. 489 (izvirni Frischlinov navedek v Strigilis grammatica iz leta 1587). 105 Pokorn, Baroni, str. 453. O samem Megiserju prim. Logar, Megiser; Boockmann, Megiser, Hieronymus. 106 Tako, denimo, Žabota, Rodbina, str. 18. 107 Logar, Megiser; Bagaric, Glasba, str. 433–434. O Janezu Jakobu in Karlu prim. Žabota, Rodbina, str. 16–17, 21. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 96 Clani padovske nemške nacije juristov v letih od 1570 do 1580 (z epizodo treh izbrisov) V sedemdesetih letih 16. stoletja se je število imatrikuliranih juristov iz habsburških oziroma slovenskih dežel še povecalo. Že na pragu tega desetletja, 22. oktobra 1570, zasledimo v matriki pet clanov rodbine Herberstein, med njimi Jurija Bernarda in Friderika, sinova Jurija Herbersteina z Neuberga in Hrastovca. 108 Tri leta in pol pozneje, 3. marca 1574, se Jurij Bernard in Friderik pojavita med na novo vpisanimi študenti prava v Bologni, 109 28. aprila istega leta pa nanju na- letimo v matriki nemške nacije v Sieni. 110 Z vidika osrednje tematike pricujocega prispevka sta še zlasti zgovorna datuma njunih imatrikulacij v Bologni in Sieni. Izpostavljeno je že bilo, da sta se marca in aprila 1574 v bolonjsko oziroma siensko matriko vpisala Volfgang Stubenberg in Jurij Khisl, njun ucitelj Lenart Merheric pa je svoje ime prispeval (le) v bolonjsko matriko. 111 Poleg naštetih srecamo tisti cas v Bologni in Sieni tudi Bernardina Herbersteina 112 in bodocega zmagovalca bitke pri Sisku (1593) Andreja Auersperga s Šumberka. 113 Ocitno so navedeni mla- denici vsaj del študijskega potovanja po Italiji opravili skupaj. V Padovi so v prvi polovici sedemdesetih let 16. stoletja sicer izpricani še drugi pripadniki štajerskih Herbersteinov in Stubenbergov (Jurij Krištof, Jakob Franc in Janez Sigismund Herberstein; 114 Danijel, Franc, Jurij in Viljem Stubenberg), 115 iz vrst kranjskega plemstva pa Janez Jakob in Rajmund Lamberg z Ortneka in Ottensteina 116 ter Franc Gall z Gallensteina in Samuel Mavric z Zablat. 117 Vec plemicev iz Kranjske in Goriške je svojo sled pustilo v letih 1578–1580. Leta 1578 sta v Padovo prispeli, kot kaže, dve skupini. V prvi, ki jo povezuje imatrikulacijski datum 22. april 1578, so bili Vid Khisl ter Nikolaj, Volfgang in Jurij Sigmund Egkh. 118 Drugo cetverico, imatrikulirano 12. decembra 1578, so se- stavljali Volf Engelbert, Janez Jožef, (Janez) Jurij in Viljem (Sigmund) Auersperg 108 MNGI, str. 22, št. 163, 164. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 412, št. 1300; str. 413, št. 1303. 109 La Matricola, str. 90, št. 83; str. 91, št. 84. 110 MDNS, stp. 47, št. 176, 177. 111 La Matricola, str. 91, št. 87. 112 Prav tam, str. 91, št. 85; MDNS, stp. 47, št. 178. Prim. biografske podatke v Matsch- inegg, Österreicher, str. 411, št. 1295, po katerih je bil Bernardin ob vpisih v bolonjsko in siensko matriko star šele osem let, ob vpisu na padovsko univerzo pa sedem let. O leta 1566 rojenem Bernardinu (II.), »utemeljitelju prve ali glavne veje na Herbersteinu«, sicer Grahornik, Genealogija, str. 60–61. 113 La Matricola, str. 91, št. 86; MDNS; stp. 48, št. 181. O Andreju Auerspergu, »kršcanskem Ahilu«, prim. Preinfalk, Auerspergi, str. 83, 412. 114 Matschinegg, Österreicher, str. 413, št. 1304; str. 415, št. 1311; str. 416, št. 1317. 115 Prav tam, str. 579, št. 2156, 2157; str. 580, št. 2160; str. 582, št. 2170. Prim. Toš, Die Stubenberger, str. 313, 325 (Danijel), 334 (Jurij). 116 MNGI, str. 30, št. 241, 242. 117 Prav tam, str. 196, št. 2194, 2195. Glede Gallov z Gallensteina Bizjak, Rodbina Gall, str. 64–77, glede Mavricev z Zablat prim. Dimitz, Geschichte III, str. 66, 354. 118 Prav tam, str. 32–33, št. 255–258. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 97 s Šumberka. 119 Na podlagi že znanih genealoških podatkov kaj hitro ugotovimo, da so bili našteti mladenici med seboj tesno sorodstveno povezani. Bratovske vezi so vezale Nikolaja, Volfganga in Jurija Sigmunda Egkha na eni strani ter vse štiri Auersperge na drugi strani. 120 Z Egkhi oziroma z Egkhi-Hungerspachi pa so bili v nekrvnem ali krvnem sorodu tako Vid Khisl kot Auerspergi. Sestra Vida Khisla, Ana Marija, se je leta 1577 porocila s prijateljem svojega, že omenjenega oceta Janeza Khisla – Adamom Egkhom-Hungerspachom, ocetom Nikolaja, Volfganga in Jurija Sigmunda. 121 Iz družine Egkh-Hungerspach je prihajala tudi mati Volfa Engelberta, Janeza Jožefa, Janeza Jurija in Viljema Sigmunda; z njihovim ocetom, prav tako že omenjenim Janezom Auerspergom s Šumberka, se je porocila leta 1560. 122 Dne 18. avgusta 1579 se je padovskim juristom pridružil Janez Egkh-Hungerspach, in sicer na isti dan kot Jurij Neuhaus s Školja. 123 Družini Neuhaus, ki je grašcino Školj dobila (v fevd) okoli srede 16. stoletja, 124 so pripadali tudi Vid Otmar, Janez Vinter in Viljem Neuhaus, vpisani štiri mesece in pol za Jurijem, tj. 8. januarja 1580. 125 Še v leto 1579, sredo oktobra, sega vpis Janeza Jakoba Lamberga s Kamna in Gu- tenberga. 126 Ker je istega leta umrl njegov oce Janez Jurij, je na mestu domneva, da je Janez Jakob v Padovi bival kratek cas. Po ocetovi smrti je postal lastnik vec grašcin na Kranjskem in se tu angažiral na protestantski strani. 127 Po privrženosti augsburški veroizpovedi prav tako izstopa 5. maja 1580 imatrikulirani Jošt Jakob Gallenberg 128 iz družine (dednih) odvetnikov samostana klaris v Mekinjah, v virih znan tudi po tem, da je prek mekinjske opatinje in svoje sorodnice Suzane »Gor- njegrajske« iz samostanske blagajne prejel 3000 goldinarjev, ki jih je nato predal kranjskim stanovom za vzdrževanje protestantskih duhovnikov in uciteljev. 129 Do konca leta 1580 so se v nemško nacijo juristov vclanili še goriška plemica Gašper Lanthieri s Schönhausa (v Gorici), Vipave in Rihemberka 130 in Jožef Rabatta z Dornberka ter Kranjec Krištof Pecnik. 131 Preden se posvetimo imatrikuliranim v 119 Prav tam, str. 34, št. 269–272. 120 Prim. Elze, Die Universität, str. 73; Slana, Brdo, str. 80; Preinfalk, Auerspergi, str. 452 (Janez Jožef [16. stoletje]), 453 (Janez Jurij [16. stoletje]), 511 (Viljem Sigmund [umrl 1604]), 515 (Volf Engelbert [umrl 1596]). 121 Slana, Brdo, str. 78–79. 122 Preinfalk, Auerspergi, str. 558 (rodovnik šumberške veje Auerspergov). 123 MNGI, str. 35, št. 275; str. 255, št. 2909. 124 Prim. Jakic, Vsi slovenski gradovi, str. 329. 125 MNGI, str. 260, št. 2969–2971. Po podatkih v genealoškem orisu grofov Neuhaus iz leta 1833 – v ARS, SI AS 1073, I-105r – so bili Vid Otmar, Janez Vinter in Viljem (Bartolomej)? bratje, sinovi Volfganga Neuhausa. 126 MNGI, str. 35, št. 280. 127 Prim. Witting, Beiträge 5–6, str. 189–190; Sapac, Gutenberg, str. 386; Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 151. 128 MNGI, str. 263, št. 2991. 129 Prim. Žabota, Gruden, str. 287. 130 Po podatkih, ki jih je o Lanthierijih zbrala Helena Seražin – zanje se ji kar najlepše zahvaljujem –, je bil Gašper (II.) sin Lovrenca I. Karla in starejši brat Ivana Gašperja Lanthierija. Ob tem ostaja odprto vprašanje, ali pri Gašperju in Ivanu Gašperju ne gre morda za isto osebo. Prim. Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 298–299. 131 MNGI, str. 38, št. 301, 305; str. 268, št. 3060 (Pietschnig). L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 98 zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja, se kratko zadržimo še pri izbrisih treh oseb iz srede sedemdesetih let 16. stoletja. 132 Dopisana notica na notranjem robu folija 91v obravnavane matrike sporoca, da do izbrisa ni prišlo po volji ali krivdi padovske nemške nacije, temvec zaradi nepremišljenosti in predrznosti tistih, katerih imena se zdaj slabo vidijo. 133 Osebe, rekonstruirane kot »Balthasar Radlitius Carnus«, »Casparus Silnickh doctor iuris« in »Alexius Stenus Carintus«, naj bi se imatrikulirale ob prihodu v Padovo, 15. oktobra 1575 zvecer, že dan zatem pa naj bi se po nasvetu neznano koga iz ma- trike izbrisale. Nastali »madež« se je vodstvo nacije odlocilo pustiti v (svarilno) pricevanje in zgled. 134 Temu pojasnilu, pomenljivo, sledi še zapis z opozorilom, da so imena izbrisanih prepisana v del matrike, namenjene pripadnikom višjega plemstva. 135 Odgovor na vprašanji, ali je bila trojica na ta nacin rehabilitirana in kakšno je bilo dejansko ozadje izbrisov, bodo morda prinesle nadaljnje raziskave. Veliko lažji se zdi za zdaj odgovor na vprašanje o identiteti vsaj dveh od treh izbrisanih mož. V Kranjcu Baltazarju Radlitiusu lahko s precejšnjo gotovostjo prepoznamo Baltazarja Radlica (1533–1579), v doktorju prava Gašperju Silnickhu pa Gašperja Žitnika (1535–1585). 136 O identiteti Alexiusa Stenusa lahko za zdaj predvsem ugibamo. 137 Vsekakor sta imela sredi sedemdesetih let 16. stoletja okoli štirideset let stara Radlic in Žitnik za seboj lepo kariero, zato je njuni imatrikulaciji razumeti v castnem smislu – tako kot, denimo, imatrikulacijo Herbarda Auersperga leta 1570. 138 V casu neljubega dogodka je bil Radlic dekan ljubljanskega stolnega kapitlja, 139 Žitnik, sicer ujec bodocega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, pa pro- fesor na Dunaju z magisterijem iz svobodnih umetnosti in od 1569 tudi doktoratom iz obojega prava. 140 Radlic je bil celo imenovan za ljubljanskega škofa, a je umrl na dan, ko je papež potrdil njegovo imenovanje, 19. julija 1579. 141 Enajst let prej 132 Prav tam, str. 231, op. 120 k št. 2629. 133 Prav tam: »una nota nel margine interno del foglio [91v]: Non inclytae nationis voluntate culpave haec macula extat sed temeritate et impudentia eorum quorum nomina hic obscure videntur.« 134 Prav tam: »[…] qui vesperi advenientes se inscripserunt, addita quemadmodum apparet solutionis nota; postero autem die, nescimus cuius genii suasu, se expunserunt matriculamque ita pollutam nobis restituere, volentes potius hoc depositi pudoris sui testimonium apud universos relin- quere quam erga nationem inclytam studiosae voluntatis exemplum. Consiliarius et Procuratores.« 135 Prav tam, str. 232 (op. 120): »Transtulerunt hi nomina sua ad matriculam baronum […].« Prepise v tem delu najdemo na str. 27, št. 207; str. 28, št. 217; str. 29, št. 224. Letnica pri št. 217, tj. (15)73, je napacna. Gl. še prav tam, str. 231, op. 120. 136 Podatka o Radlicevem ali Žitnikovem vpisu v Padovi njuni (novejši) biografski orisi ne navajajo. O Radlicu prim. Miklavcic, Radlic, in Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 89–96, o Žitniku pa Valencic, Žitnik, in Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 149–151. 137 Ni videti prav verjetno, a tudi ne nemogoce, da bi se za domnevno razlicico Stenus skrival priimek Strauss in bi šlo za Aleša Straussa, ki je bil leta 1581 izvoljen za rektorja dunajske univerze. Strauss se tedaj sicer oznacuje kot Kranjec, Ljubljancan, medtem ko ga v padovski matriki spremlja oznaka »Carintus«, Korošec. O Straussu prim. Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 154–156. 138 MNGI, str. 22, št. 162. 139 Prim. Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 93 (reprodukcija o nadvojvodovem imenovanju z dne 7. aprila 1572). 140 Prim. Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 150–151. 141 Dolinar, Ljubljanski škofje, str. 94–96. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 99 oziroma sedem let pred vpisom v padovsko matriko se Radlicevo ime pojavi že v matriki dunajske univerze, v isti skupini na novo vpisanih dunajskih študentov pa je bil tudi Mengšan Luka Žitnik, verjetno sorodnik Gašperja Žitnika. 142 Pomenljivo je, da se je istega dne, 21. aprila 1568, avstrijski naciji na Dunaju pridružil Pavel Marchesini (Marchesinus) iz Padove, »kaplan presvetlih avstrijskih knezov«, 143 ki ga pozneje srecamo kot profesorja teologije na padovski univerzi. 144 Clani padovske nemške nacije juristov od osemdesetih let do konca 16. stoletja Na trdnejša tla, kar zadeva vezi med imatrikuliranimi v Padovi, nas znova postavijo vpisi iz osemdesetih let 16. stoletja. Ce za cas med letoma 1581 in 1583 opazimo samo dva za nas zanimiva vpisa – vpis Ptujcana Jakoba Leuzendorferja z dne 5. novembra 1582 in vpis Sigmunda Rauberja s Kravjeka z dne 26. maja 1583 145 –, naletimo na vec imatrikuliranih oseb pri datumu 1. junij 1584. 146 Gre za skupino mladenicev, ki jo je v vlogi ucitelja povezoval jezikoslovec in histo- riograf Hieronim Megiser iz Stuttgarta, poznejši rektor deželnostanovske šole v Celovcu. 147 Megiser sam se je kot študent prava v Padovi sicer imatrikuliral že dobro leto in pol pred svojimi gojenci, 12. novembra 1582. Vendar pa je tu ostal le krajši cas, saj pripis v matriki pravi, da se je vrnil 1. junija 1584, torej na dan vpisa svojih gojencev, in ob vnovicni imatrikulaciji placal (še) pol krone. 148 Me- giserju, ki je v zacetku osemdesetih let 16. stoletja postal vzgojitelj mlajših otrok Janeza Khisla, 149 je moralo biti še pred vrnitvijo v Padovo zaupano mentorstvo šestim mladim plemicem: bratoma Frideriku in Juriju Hartmanu Stubenbergu, bratoma Janezu Jakobu in Karlu Khislu ter Volkardu Egkhu-Hungerspachu in Gašperju Gleispachu – ce sledimo vrstnemu redu iz padovske matrike. 150 Imena teh plemicev navaja tudi v Padovi tedaj že vec kot desetletje ustvarjajoci fl amski skladatelj Filippo de Duc (ok. 1550–po 1586), 151 in sicer v posvetilnem pismu k svoji Prvi knjigi pet- in šestglasnih madrigalov (Primo libro di madrigali a cinque 142 Kot »študenta« avstrijske nacije sta se »Balthasar Radlitz Weixlburgensis« (iz Višnje Gore) in »Lucas Sitnik Monspurgensis« (iz Mengša) imatrikulirala 21. aprila 1568, ko je bil za rektorja dunajske univerze izvoljen tamkajšnji profesor juridicne fakultete Georg Eigmeier (Aigmair). MUW 3, str. 148. 143 Prav tam, str. 149. 144 AG 1576–1590, str. 1402, št. 2194 (27. julij 1588). 145 MNGI, str. 284, št. 3253; str. 289, št. 3307 (»Wigmund Rauber zu Reinegk«). Vec o Leuzendorferju, ki je 16. maja 1583 evidentiran kot jurist v Bologni, Matschinegg, Österreicher, str. 462, št. 1538. 146 MNGI, str. 45, št. 355–360. 147 Prim. Logar, Megiser; Boockmann, Megiser, Hieronymus. 148 MNGI, str. 285, št. 3258. O višini vpisnin za višje plemstvo (dve kroni), nižje plemstvo (ena krona) in druge (pol krone) prim. Matschinegg, Österreicher, str. 36. 149 Prim. Bagaric, Glasba, str. 434. 150 MNGI, str. 45, št. 355–360. Prim. reprodukcijo izvirnih imatrikulacijskih zapisov v Comparin, Music, str. 90 (slika 4). 151 Prim. Bagaric, Glasba, str. 432. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 100 e sei voci) z dne 15. januarja 1586. 152 De Duc knjigo pravzaprav posveca Janezu Jakobu in Karlu Khislu, ki ju hvali kot »podpornika vrlin, predvsem pa glasbe«, po cemer so se odlikovali tudi njun oce Janez ter (starejša) brata Jurij in Vid. 153 O zaslugah Janeza Jakoba in Karla za glasbo se je skladatelj preprical ob muziciranju z njima in njuno »castivredno drušcino, to je blagorodnima gospodoma bratoma Friderikom in Jurijem Hartmanom, baronoma Stubenberg, pa gospodom Volkardom baronom Egkhom in Hungerspachom ter gospodom Gašperjem pl. Gleispachom«. Mladenicem in njihovemu ucitelju gospodu Hieronimu Megiserju želi v posvetilu vse dobro, za kar moli k Bogu, ter jim izraža globoko spoštovanje. 154 Pritrdilni odgovor na vprašanje, ali je bil Megiser v Padovi dejansko mentor vsem šestim (in ne štirim ali petim) plemicem, 155 prinašajo navedbe v matrikah nemške nacije v Sieni in Bologni iz leta 1585. 156 Niti v sienski niti v bolonjski matriki sicer ne najdemo vpisa Friderika Stubenberga, kar pa si lahko razlagamo s tem, da je v casu študijskega potovanja svojih tovarišev in mentorja po Italiji ostajal v Padovi oziroma se je zadrževal kje drugje. Vsekakor se je peterica pod Megiserjevim vodstvom kakšno leto po prihodu v Padovo odpravila na pot proti jugu, verjetno najprej v Rim in nato, med vracanjem na sever, v Sieno, kjer se je skupaj s svojim uciteljem imatrikulirala 14. septembra 1585. 157 Dober mesec dni zatem, 20. oktobra 1585, je sledila imatrikulacija Megiserja in njegovih petih gojencev v Bologni. V bolonjski matriki sta mesto med grofi in baroni dobila Jurij Hartman Stubenberg in Volkard Egkh-Hungerspach, 158 med drugimi clani bolonjske nemške nacije pa Janez Jakob in Karel Khisl, Gašper Gleispach ter Hieronim Megiser. 159 Že navedenim (starej- šim) sorodstvenim povezavam med Khisli, Egkhi (-Hungerspachi) in Stubenbergi so se proti koncu 16. stoletja – potem ko so bili plemici že doma – pridruževale nove. Jurij Hartman Stubenberg se je maja 1595 porocil, na primer, z Dorotejo Tannhausen, sestro Katarine Tannhausen, ki je postala žena Volkarda Egkha-Hun- gerspacha s Smlednika, necaka že omenjenega Adama Egkha-Hungerspacha. 160 152 Besedilo posvetila v slovenskem prevodu in transkripciji italijanskega izvirnika vse- buje Kokole, »Sequamini«, str. 68 (prevod), 84 (transkripcija). Kokoletova ob tem opozarja na možnost t. i. beneškega štetja in datiranja besedila s 15. januarjem 1587. Prav tam, str. 68, op. 2. Prim. objavo prepisa izvirnega posvetila tudi v Comparin, Music, str. 84, op. 3. 153 Comparin, Music, str. 68, op. 2: »[…] fautori delle virtů, & specialmente della Musica: si come ancora č l’Illustre Signor suo Padre, benemerito Cavaliero, & Consigliero di S.M. Ces. & Presidente della Camera Aulica del Serenissimo Arciduca Carlo, & li fratelli delle SS. VV. cioč, l’Illustre Signor Giorgio et [S]ignor Guido.« 154 Prim. Kokole, »Sequamini«, str. 68. 155 O tem, da je bil Megiser v Padovi (zgolj) ucitelj Janeza Jakoba in Janeza Khisla ter bra- tov Stubenberg, Elze, Die Universität, str. 13, op. 4; Logar, Megiser. Vprašanje o Megiserjevem mentorstvu Gleispachu izpostavlja Kokole, »Sequamini«, str. 83. 156 Prim. Kokole, »Sequamini, str. 82. 157 MDNS, str. 80, št. 1121–1123; str. 81, št. 1124, 1125; str. 83, št. 1199. 158 La Matricola, str. 96, št. 185, 186. 159 Prav tam, str. 135, št. 1117–1119; str. 136, št. 1136 (»Hieronymus Megiserus junior Stucardiensis«; oznaka »junior«, »mlajši«, se nanaša na dejstvo, da je bilo tudi Megiserjevemu ocetu ime Hieronim). 160 Prim. ZAL, LJU 340, Egkh, listic 275, 286; Kokole, »Sequamini«, str. 81, 82; Slana, Brdo, str. 79. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 101 Iz štajerske oziroma koroške plemiške družine Tannhausen je izhajala tudi Marija Tannhausen, s katero se je januarja 1598 oženil Janez Jakob Khisl. 161 Sedem let prej se je s štajerskim plemicem Janezom Gleispachom omožila vdova Adama Egkha- -Hungerspacha, prav tako že omenjena Ana Marija, roj. Khisl. 162 Njen mlajši brat Janez Jakob je hkrati edini od šesterice Megiserjevih ucencev, katerega navzocnost v Padovi je neposredno izpricana še v drugi polovici osemdesetih let 16. stoletja. Iz vec v leto 1587 oziroma 1588 datiranih zapisov v matriki namrec izvemo, da je bil Janez Jakob Khisl v nemški naciji juristov tisti cas consiliarius, svétnik. 163 Šlo je za voljeno funkcijo, ki je njenim nosilcem nalagala nadzor nad delovanjem nacije, 164 pri cemer so ožji vodstveni gremij sestavljali tudi prokuratorji, ki so bedeli nad imatrikulacijami in premoženjem nacije. 165 V obravnavani dobi so vsako leto na novo volili dva prokuratorja; leta 1569 je to službo, kot že receno, opravljal Samuel Budina. 166 Ravno pod Janezom Jakobom Khislom na položaju svétnika pa je prvic prišlo do volitev knjižnicarja, kar je v zacetku leta 1588 postal nihce drug kot Hieronim Megiser. 167 Vodstvo nemške nacije juristov je pri tem ocitno sledilo vzoru sestrske nacije artistov, ki je knjižnico za svoje clane in mesto knjižnicarja ustanovila dve leti prej (1586). 168 Na zacetek delovanja lastne knjižnice so morali juristi sicer še pocakati; v obravnavani matriki po letu 1589 imen knjižnicarjev ni zaslediti. Pravzaprav niti Megiser ni ostal dolgo knjižnicar, saj se je najbrž že spomladi 1588, ko je Janeza Jakoba Khisla zamenjal Johann Reinhard Hanau-Lichtenberg, 169 spet odpravil na potovanje po Italiji. 170 Povsem mogoce je, da sta Megiser in Janez Jakob vsaj nekaj casa potovala skupaj. Kakorkoli, mentorja in njegovega desetletje mlajšega gojenca, 171 ki se je pozneje pokatolicanil, povezuje še ena letnica, tj. 1591. Tega leta je v Benetkah izšla zbirka štiri- in petglasnih madrigalov in motetov zdaj šestindvajsetletnega Janeza Jakoba. Dne 2. maja 1591 je Megiser izvod danes izgubljene zbirke iz Gradca – tu sta se imela nekdanja ucitelj in ucenec priložnost 161 Žabota, Rodbina, str. 21. O Tannhausnih, ki so v osemdesetih letih 16. stoletja študirali v Padovi, prim. Matschinegg, Österreicher, str. 285, št. 643–646. 162 Žabota, Rodbina, str. 16; Slana, Brdo, str. 80. Prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 688. 163 Kot »namestnika kanclerja svčta nemške nacije [juristov]« Janeza Jakoba opredeljuje Comparin, Music, str. 87. Namestnik rektorja je bil sicer Aleksander (Alessandro) de Potzo. MNGI, str. 51–52, 329, 337. Reprodukciji dveh izvirnih zapisov v matriki (fol. 24v, 123r) sta objavljeni prav tam, str. 88 (slika 2), 89 (slika 3). Prim. še MNGI, str. 51–52, 331, 337–338. 164 V zvezi z Janezom Jakobom Khislom gl. tudi notico v MNGI, str. 3. 165 Matschinegg, Österreicher, str. 27. Prim. MNGI, str. 2 (Statuta nationis, clen 1). 166 MNGI, str. 20. 167 Prav tam, str. 337–338: »eodem vicerectore, nationis vero Germanicae consiliario domino Iohanne Iacobo Khisl […], primo bibliothecario nationis Hieronymo Megisero«. Prim. prav tam, str. 52; Comparin, Music, str. 87, 89 (slika 3). 168 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 29. 169 MNGI, str. 53 (fol. 25v). Kot knjižnicar je naveden Tilemann Götz (Goet). Prim. prav tam, str. 545 (Götz). 170 V letih 1588–1589 naj bi prepotoval »vso Italijo ter spremljal nekega bavarskega plemica na Malto« – Logar, Megiser. 171 Megiser je bil rojen leta 1554 ali 1555, Janez Jakob pa leta 1565. O rojstni letnici Janeza Jakoba Žabota, Rodbina, str. 21. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 102 srec(ev)ati – poslal v Tübingen, da bi glasbo pac lahko izvajali tudi tam. 172 Preden nadaljujemo z odgovorom na vprašanje, katere osebe s slovenskega ozemlja so se imatrikulirale v casu Khislovega angažmaja v vrhu »nemških« juristov, omenímo še mladenica, ki sta morda sodila v širši krog Megiserjeve skupine. To sta Jurij Sigismund Stubenberg, ki se je v padovsko matriko vpisal 9. junija 1584, 173 in Jožef Lamberg z Ortneka, ki se je 28. oktobra 1585 imatrikuliral v Bologni. 174 Pod Janezom Jakobom Khislom kot svétnikom nacije so se študentom prava pridružili štirje pripadniki »našega« plemstva: 10. septembra 1587 brata Teodorik in Krištof Lamberg z Boštanja ob Savi, dva tedna pozneje Viljem Egkh-Hunger- spach, zadnji dan oktobra 1587 pa Maksimilijan Heric s Turna in Pakenštajna. 175 Nekaj mesecev prej, ko je bilo svétništvo še v drugih rokah, sta svoje clanstvo v naciji potrdila tudi plemica Janez Ludvik Sauer s Kozjaka in Trebnjega ter Janez Jurij Ainkhürn s Šenkovega turna in Hošperka. 176 Ce imamo glede bratov Lamberg le podatek o Krištofovi zgodnji smrti, ki jo pripis v matriki postavlja v leto 1590, pa za Viljema Egkha-Hungerspacha in Maksimilijana Herica vemo, da sta se na študijskem potovanju ustavila tudi v Bologni. 177 V kontekstu pricujoce razprave je zanimiv zlasti Heric, saj se je v Padovi in nato v Bologni imatrikuliral (približno) takrat kot nekaj drugih štajerskih plemicev. Na ista dneva, tj. 31. oktobra 1587 v Padovi in 22. maja 1589 v Bologni, sta se na padovsko oziroma bolonjsko univerzo poleg Herica vpisala Sigismund Friderik Trautmannsdorf in Bernard Welzer, 178 ob tem pa sta 22. maja 1589 v Bologni evidentirana tudi vpisa bratov Hanibala in Janeza Friderika Herbersteina. 179 Kar zadeva njuni imatrikulaciji v Padovi, sta dokumentirani 30. oktobra 1587 (za Hanibala) in 17. decembra 1588 (za Janeza Friderika). 180 Hanibal in Janez Friderik sta sicer pripadala veji Herbersteinov s sedežem v Pusterwaldu na Zgornjem Štajerskem, katere utemeljitelj je bil njun oce Leopold, ki je sredi 16. stoletja sam postal jurist padovske nemške nacije. 181 Navedenim plemicem je bilo skupno izpovedovanje augsburške veroizpovedi; 182 zaradi nje je domaco deželo zapustil Maksimilijan Heric, gospodar grašcine Paken- štajn in dvorca Ravne pri Šoštanju. 183 Iz Kranjske izvirajoca družina Heric 184 je od 172 Kokole, »Sequamini«, str. 75, 83. Prim. Boockmann, Megiser, Hyeronimus; Žabota, Rodbina, str. 2; Comparin, Music, str. 87. 173 MNGI, str. 45, št. 361; Matschinegg, Österreicher, str. 581, št. 2164. 174 La Matricola, str. 96, št. 187. Prim. Witting, Beiträge 5–6, str. 200 (Joseph III.). 175 MNGI, str. 51, št. 411–413; str. 333, št. 3827. 176 Prav tam, str. 326, št. 3740; str. 329, št. 3777. 177 Vpis Viljema Egkha-Hungerspacha v bolonjsko matriko je datiran z 11. majem 1591, vpis Maksimilijana Herica pa z 22. majem 1589 – La Matricola, str. 99, št. 258; str. 148, št. 1510. 178 MNGI, str. 333, št. 3825–3827. Glede sorodstvenih povezav prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 835–836. 179 La Matricola, str. 98, št. 236, 237. 180 MNGI, str. 51, št. 415; str. 55, št. 444. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 414, št. 1310; str. 415, št. 1315. 181 MNGI, str. 6, št. 24. Prim. Grahornik, Genealogija, str. 281. 182 Grahornik, Genealogija, str. 283–284. 183 Prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 203, 205. 184 Prim. Kos, Freske, str. 155, 163–164. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 103 leta 1598 posedovala tudi velenjsko gospostvo, a ga je že leta 1603 z zamenjavo prepustila omenjenemu Janezu Ludviku Sauerju. 185 Ta se je v Padovi imatrikuliral 20. aprila 1587, 186 torej le dobrega pol leta pred Maksimilijanom Hericem in nje- govimi študijskimi tovariši. Janez Ludvik Sauer, cigar sorodnik je bil, med drugim, Franc Jožef Egkh-Hungerspach, 187 je v prvih dveh desetletjih 17. stoletja združil še gospostva Valdek, Švarcenek in Šoštanj. 188 Na današnjem slovenskem Štajerskem je imel v tistem obdobju posest tudi leta 1631 umrli Sigismund Friderik Trautman- nsdorf. 189 Zaradi sorodstva s tistimi Wagni pl. Wagenspergi (Wagensberg), 190 ki jim je v drugi polovici 16. stoletja pripadalo gospostvo Velenje (do 1598) in vec drugih spodnještajerskih posestev, 191 kaže na tem mestu izpostaviti vpis clana kranjske veje te družine, namrec Adama Wagna. Adam je v Padovo odšel z Bogenšperka pri Litiji – grašcine, ki dolguje ime Adamovim prednikom 192 – in svoj prihod v univerzitetno mesto »ovekovecil« z imatrikulacijo 14. junija 1589. 193 Pozneje sta v Padovo prišla študirat Adamova štajerska bratranca Janez Sigismund in Felicijan, ki ju leta 1590 srecamo kot študenta v Jeni. 194 Slabo leto za njima se je na tamkaj- šnjo protestantsko univerzo vpisal tudi Adam, ki se je leta 1592, sodec po vpisih v njegovo spominsko knjigo, mudil tudi v Leipzigu in Pragi. 195 Kot lahko sklepamo iz notic, nastalih 31. januarja 1591 še v dvorcu Prebold, se je Adam na poti na Nemško ustavil pri svojih štajerskih sorodnikih. V znak prijateljstva in spomin so v njegovo spominsko knjigo takrat prispevali svoje zapise Jurij Andrej Wagen, Erazem Wagen in Andrej Galler (Gällerus). 196 Med temi tremi je v Padovi kot jurist nemške nacije jeseni 1594 izprican Jurij Andrej Wagen. 197 185 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 211. 186 MNGI, str. 326, št. 3740. 187 Franc Jožef je bil oce druge žene Erazma Sauerja, strica Janeza Ludvika. Witting, Beiträge 5–6, str. 258. 188 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 175, 204, 209. 189 Prim. Horvat, Gospostvo, str. 5; Matschinegg, Österreicher, str. 306, št. 749. 190 Matschinegg, Österreicher, str. 599–600, št. 2261–2268. O Wagnih kot o protestantizmu izrazito naklonjenih velenjskih grašcakih prim. Ravnikar, Borba. 191 Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 186 (Prebold), 201 (Vrbovec), 205 (Ravne pri Šoštanju), 210 (Velenje), 231 (Rifnik). 192 Prim. Otorepec, Iz zgodovine, str. 3. 193 MNGI, str. 351, št. 4043. 194 Prav tam, str. 399, št. 4628, 4629 (1. november 1593); Matschinegg, Österreicher, str. 599, št. 2264, 2266. 195 Adamovo spominsko knjigo hrani ARS v SI AS 1073, 31r (posvetilni zapis iz Leipziga 7. junija 1592 npr. na str. 45 (64), iz Prage 16. junija 1592 na str. 47 (66)). Prevodi izrekov ozi- roma posvetil ter prikaz okolišcin nastanka knjige v Jakša, Spominska knjiga. Prim. Otorepec, Iz zgodovine, str. 12. 196 SI AS 1073, 31r, fol. 25r–v, 26. Glede sorodstvene vezi Gallerjev z Wagni prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 659. 197 MNGI, str. 409, št. 4758. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 104 Slika 4: Posvetilo Samuela Hasiberja Adamu Wagnu z Bogenšperka, tedaj študirajocemu v Jeni, 1591 (ARS, SI AS 1073, 31r, fol. 53 [p. 72]). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 105 Le nekaj dni pred Jurijem Andrejem Wagnom, 29. septembra 1594, so z vpisi izkazali pripadnost nemški naciji trije plemici iz dveh družin s posestjo na širšem obmocju Celja. Gre za družino Schrattenbach z Ojstrice in Stopnika in družino Trebniških, imenovano po dvorcu Trebnik v Slovenskih Konjicah. 198 Plemiški pre- dikat »de Osterbiz et Heggenberg« sta nosila Jurij in Maksimilijan Schrattenbach, iz družine Trebniških pa je prihajal Erazem »a Triebeneck«. 199 Kot ucitelj obeh Schrattenbachov se je 29. septembra 1594 imatrikuliral tudi Bartolomej Wigandus iz nemške dežele Hessen. 200 Ceprav navedek v matriki Wigandusovo uciteljsko vlogo omejuje na dva pred njim vpisana plemica, 201 oba Schrattenbacha, bi med Wigandusove ucence prav lahko sodil istega dne vpisani Erazem Trebniški, 202 verjetno pa tudi že imenovani Jurij Andrej Wagen, cigar vpis ima datum 2. oktober 1594. 203 Poleg Janeza Sigismunda Schrattenbacha, imatrikuliranega 1. julija 1593, 204 ki ga je z Jurijem in Maksimilijanom najverjetneje vezalo ožje sorodstvo, 205 si med štajerskimi plemici, ki so se leta 1593 vclanili v nacijo, zasluži omembo vsaj še Volf Friderik Tattenbach z Olimja in Kunšperka. Ta se je padovskim juristom pridružil 26. novembra 1593, spomladi leta 1597 pa ga srecamo med novo vpisanimi študenti nemške nacije v Bologni in Sieni. 206 Podedovani del posesti na spodnjem Štajerskem je moral Volf Friderik pozneje sicer prodati, pac pa je svojo spodnještajersko posest obdržal in še povecal njegov brat Janez Krištof, ki je v Padovo prišel študirat jeseni 1591. 207 Ob koncu stoletja sta v padovski matriki dokumentirana še en Tattenbach z Olimja in Kunšperka, namrec Gotard, in še en clan družine Schrattenbach, Jurij. 208 Skupaj z Gotardom se je 24. aprila 1598 v Padovi imatrikuliral tudi Ferdinand Welzer »Spiegelfeldski in Rogaški«, sin Erenrajha Welzerja, ki se kot (zakupni) lastnik gospostva Rogatec omenja med letoma 1593 in 1607. 209 Kar zadeva družine s posestjo tako na Štajerskem kot na Kranjskem, so v zadnjih letih 16. stoletja v Padovi izpricani trije pripadniki družine Moscon: Jurij in Janez Franc, vpisana 24. avgusta 1596, ter Janez Jakob, vpisan 22. julija 1598. 210 Rodbini Moscon, ki je v zacetku osemdesetih let 16. stoletja zagospodarila na 198 Prim. Jakic, Vsi slovenski gradovi, str. 227–228, 316, 344. 199 MNGI, str. 409, št. 4754, 4755, 4757. 200 Prav tam, str. 409, št. 4756. 201 Prav tam: »praeceptor duorum proxime praecedentium«. 202 Erazem je v Padovi izprican še leta 1598, in sicer v vlogi svétnika (consiliarius) nemške nacije juristov. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 312, št. 777. 203 MNGI, str. 409, št. 4757, 4758. Podatek, da je bil Wigandus preceptor Erazma Trebniškega in Jurija Andreja Wagna, navaja Matschinegg, Österreicher, str. 312, št. 777. 204 MNGI, str. 407, št. 4725. 205 Prim. Naschenweng, Der landständische Adel, str. 1326–1327. Glede posesti Schrat- tenbachov na spodnjem Štajerskem v 16. stoletju prim. Pirchegger, Die Untersteiermark, str. 182, 189. 206 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 274, št. 589. 207 Zadravec, Plemiška družina, str. 55–57; MNGI, str. 382, št. 4419. Janez (Ivan) Krištof se je dve leti pred bratom mudil tudi v Sieni. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 273, št. 587. 208 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 273, št. 586; str. 550, št. 2002. 209 MNGI, str. 442, št. 5169; Matschinegg, Österreicher, str. 610, št. 2325. Prim. Grahornik, Genealogija, str. 189, op. 969. 210 MNGI, str. 428, št. 4987, 4988; str. 446, št. 5212. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 106 gradovih Laško in Šrajbarski turn, 211 je pripadal tudi Janez Krstnik Moscon, cigar vpis sicer sega še v leto 1592. 212 Pomenljivo je, da sta se prišla Jurij in Janez Franc imatrikulirat v družbi Polidorja Montagnana, 213 necaka razvpitega protiprotestanta Polidorja Montagnana, ki je tedaj že dlje casa župnikoval v Leskovcu pri Krškem in Laškem, povrhu tega pa zasedal mesto prošta v Novem mestu. 214 Dobremu poznanstvu med družinama Moscon in Montagnana je med drugim botrovalo dejstvo, da sta stali grašcini Šrajbarski turn in Laško v neposredni bližini sedežev Montagnanovih župnij, prvi na Kranjskem in drugi na Štajerskem. Srecanja med ambicioznimi grašcaki in, kot je videti, še ambicioznejšim župnikom dveh uglednih župnij so bila prakticno neizogibna. Ob tem nas še zlasti zanima, ali je v šestdesetih letih 16. stoletja rojeni Polidor Montagnana ml. spremljal Jurija in Janeza Franca v Padovo kot ucitelj oziroma mentor ter nato postal mentor tudi Janezu Jakobu Mosconu. Da je bilo tako, posredno pritrjujejo podatki iz matrike univerze v Grad- cu, kjer je Montagnana poleti 1594 dosegel bakalavreat iz svobodnih umetnosti in fi lozofi je, 215 Jurij, Janez Franc in Janez Jakob pa so tja odšli študirat leta 1595 oziroma 1596. Medtem ko sta se Jurij in Janez Franc graškim slušateljem sintakse oziroma gramatike pridružila 31. avgusta 1595, 216 se je Janez Jakob kot študent »drugega gramatikalnega razreda« vpisal na tamkajšnjo univerzo 14. februarja 1596. 217 Svojo študijsko pot so vsi trije nadaljevali v Padovi. Enako je spomladi 1593 po pridobitvi bakalavreata iz svobodnih umetnosti in fi lozofi je v Gradcu storil Janez, sin Montagnana st. in bratranec Montagnana ml. 218 Med novo sprejetimi clani padovske nemške nacije juristov se »Ioannes a Montagnan« pojavlja pod datumom 27. junij 1593, tik pred njim pa je kot novi clan pod istim datumom naveden Blaž Marcina iz Gorice. 219 Omeniti kaže, da se je Blažev (bližnji) sorodnik Matija Marcina na položaju župnijskega vikarja v Kranju v sedemdesetih in osemdesetih letih 16. stoletja 220 pokazal za ostrega nasprotnika protestantizma, kakršen je bil posebno v svojih poznejših letih tudi Janezov oce Polidorst. 221 V precej manj številno skupino katoliško naravnanih plemicev s slovenskega ozemlja, ki so si v obravnavani dobi 211 Mosconi (Moškoni) so postali zastavni imetniki gospostva Laško in lastniki gospostva Šrajbarski turn z izvršitvijo oporoke Janeza Krstnika Valvasorja. Prim. Pirchegger, Die Unters- teiermark, str. 246; Golec, Valvasorji, str. 31, 33. 212 MNGI, str. 387, št. 4474. 213 Prav tam, str. 428, št. 4989. 214 Dolinar, Prošti, str. 38–42; Baraga, Polidor, str. 95–97; 102–103 (o necaku Polidorju Montagnanu ml.). 215 MUG 1, str. 99, št. 151. Prav tam, str. 11, leto 1592, št. 6 najdemo Montagnana med novo vpisanimi študenti retorike. 216 Prav tam, str. 15, št. 24; str. 16, št. 51. 217 Prav tam, str. 17, št. 48. 218 Prav tam, str. 99, št. 140. Kratek zbir podatkov o Janezu Montagnanu v Baraga, Polidor, str. 103. 219 MNGI, str. 396, št. 4587, 4588. 220 Žontar, Zgodovina, str. 185–190. Pozneje na Blaža Marcina naletimo v službi ljubljan- skega škofa Tomaža Hrena. Prim. Žnidaršic Golec, Kapiteljski arhiv, str. 103. 221 Baraga, Polidor, str. 92–99. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 107 širili znanje v Padovi, lahko štejemo omenjene Moscone s Šrajbarskega turna. 222 Vprašanje o plemiškosti družine Montagnana pušcamo pri tem ob strani. 223 Med artisti padovske nemške nacije v letih od 1550 do 1600 Veliko manj imen študirajocih iz slovenskih dežel prinaša matrika artistov, ki se, kot je bilo že poudarjeno, zacenja z letom 1553 in ki poleg študentov fi lozofi je zajema tudi študente medicine in teologije. 224 Prvi, ki ga zasledimo v tej matriki, je Pankracij Kupljenik, posinovljenec župnika v Radovljici in prošta stolnega kapitlja v Ljubljani Ruperta Kupljenika. Pankracijev vpis je datiran s 23. julijem 1561, 225 kar pomeni, da je Pankracij vsaj delno izpolnil poslednjo voljo svojega jeseni 1560 umrlega oceta, naj premoženje, ki mu ga zapušca, porabi za študij. 226 V tej zvezi je zanimiv podatek, da se je v casu, ko je Rupertovo življenje ugašalo – ali pa se je morda že izteklo –, v padovsko nemško nacijo juristov vclanil Moric (Mavricij) Dietrichstein, 227 katerega družina je imela od leta 1515 v zastavni lasti radovljiško gospostvo. 228 Najbrž ni odvec spomniti, da je Dietrichstein na poti z Bleda v Rado- vljico spremljal Primoža Trubarja, potem ko je ta na praznik sv. Janeza Krstnika, 24. junija 1560, pridigal pri zakoncih Auersperg na Bledu. 229 Sprva protestantsko, ob pridružitvi padovskim artistom 22. junija 1563 pa katoliško usmerjen je bil po drugi strani Ljubljancan Jakob Strauss. Ta je leta 1558 na Dunaju magistriral iz svobodnih umetnosti in fi lozofi je ter na dunajski univerzi tudi predaval, nato pa je v Padovo prišel študirat medicino. 230 Padovska univerza mu je doktorat iz medicine podelila v zacetku leta 1565, 231 vendar pa se Strauss v Padovi ni mudil le kot študent. V to univerzitetno mesto je bodisi pripeljal bodisi tu pricakal nekaj mladenicev, 232 od katerih je bil najmanj z dvema zagotovo v stikih že na Dunaju. Gre za plemica Jurija Andreja Herbersteina in Baltazarja Wagna, ki sta se na dunajsko univerzo vpisala 15. aprila 1560. 233 Kot jurist padovske nemške nacije je 14. junija 1563 resda neposredno izprican samo Baltazar Wagen, prihodnji goreci podpornik protestantizma v Šaleški 222 Še najbolj naj bi se k protestantizmu nagibal Inocenc Moscon, od leta 1595 lastnik gradu Sevnica. Prim. Menoni, Poslikava, str. 101–102; Kocevar, Pritožba, str. 260. 223 Prim. Baraga, Polidor, str. 90, 101–103. 224 MNGA, str. 4: »Tabula nominum dominorum artistarum, medicorum et theologorum nationis Germanicae nobilissimae in Gymnasio Patavino […]«. 225 Prav tam, str. 16, št. 129. 226 Žnidaršic Golec, Kariere, str. 108–109, 150–151. 227 MNGI, str. 7, št. 30. Dietrichsteinova imatrikulacija ni neposredno datirana, datum 1. avgust 1560 se nanaša na zacetek novega mandata rektorja in svétnika nacije. Rupert Kupljenik je umrl 10. oktobra 1560. Žnidaršic Golec, Duhovniki, str. 116. 228 Prim. Sapac, Grad Waldenberk, str. 330. 229 Žabota, Reformacija, str. 442. 230 MNGA, str. 20, št. 168: »Magister Iacobus Strauss Labacensis Carnus Academiae Vien- nensis professor ordinarius«. O Jakobovi akademski karieri na Dunaju prim. Simoniti, Strauss; Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 153; 394, št. 275. 231 AG 1551–1565, str. 20, št. 168. 232 Prim. Simoniti, Strauss. 233 MUW 3, str. 125, št. 20, 23. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 108 dolini. 234 Vezna clena med Straussom in tistimi njegovimi dunajskimi prijatelji, ki so mu ob dosegi magisterija izdali Carmen gratulatorium, predstavljata Urban Cu- zner (Zusner) in Luka Šeškar (Scheskar). 235 Urban je k vošcilni pesmi za Straussa prispeval uvodno posvetilo, 236 kljub temu ga, drugace kot Janeza Cuznerja – najbrž Urbanovega mlajšega brata – zaman išcemo med vpisanimi na dunajsko univerzo. Nasprotno najdemo med imatrikuliranimi v Padovi, natancneje med artisti nemške nacije, Urbana, Janeza pa ne. Urban se je v matriko artistov vpisal pred Straussom, tj. 21. maja 1562, 237 in je pozneje, ko je Strauss konceval doktorski študij, opravljal naloge enega od dveh prokuratorjev nacije. 238 Sodec po pripisu k imatrikulaciji je Urban Cuzner svojo kariero sklenil kot zdravnik v Gradcu, njegovo življenjsko nit naj bi leta 1570 pretrgala kuga. 239 Od Urbana verjetno starejši Luka Šeškar je na du- najski univerzi študiral že od konca leta 1549, 240 se v petdesetih letih tu spoprijateljil s Straussom ter se leta 1559 odpravil v Padovo, kjer naletimo nanj med clani nemške nacije juristov. 241 Skupno Šeškarju in Straussu je bilo sicer službovanje v (širši) družini že omenjenega Žiga Herbersteina, ki je bil Straussov, najverjetneje pa tudi Šeškarjev podpornik. 242 Za Straussa poleg tega vemo, da je bil vzgojitelj in ucitelj Žigovega pranecaka Felicijana Herbersteina, 243 o katerem ob izidu svojega Felicijanu posvece- nega spisa Erotemata in libros Aristotelis de anima (1560) pravi, da mu je bil »med vsemi mladenici, ki so mu bili kdaj zaupani, dalec najdražji«. 244 Felicijan je zacel na Dunaju študirati socasno z Janezom Cuznerjem, v prvem semestru leta 1557, po 1. avgustu 1558 pa se je pridružil študentom prava v Padovi. 245 Kot Straussova ucenca, ki svojemu ucitelju ob njegovi promociji v doktorja medicine na padovski univerzi posvecata epigrama, se v zbirki vošcilnih pesmi (1565) oznacujeta tudi Jurij Andrej Herberstein, Felicijanov obetavni brat, in Baltazar Wagen. 246 Potem ko v naslednjem desetletju, tj. v sedemdesetih letih 16. stoletja, med artisti iz »naših krajev« srecamo le Ljubljancana Fulvija de Mareja (1577) – o njem ne vemo skoraj nic 247 –, pa se med vpisanimi v letih 1580–1600 pojavlja vec oseb, ki 234 Prim. Ravnikar, Borba, str. 51–58. 235 Simoniti, Strauss. 236 Simoniti, Neznan ljubljanski tisk, str. 15. 237 MNGA, str. 17, št. 138. 238 Prav tam, str. 21–22. Urban je bil za prokuratorja nacije izvoljen dvakrat, 12. julija 1564 in 4. februarja 1565. 239 »Medicinam fecit Graetii Styriae ibique anno 1570 peste obit« – MNGA, str. 17, št. 138. O Urbanovi študijski in karierni poti prim. Matschinegg, Österreicher, str. 646, št. 2505 (z opozorili na nekaj nasprotujocih si podatkov). 240 MUW 3, str. 88, št. 17 (z razlicico priimka Schelkar). 241 MNGI, str. 133, št. 1367. 242 Prim. Simoniti, Neznan ljubljanski tisk, str. 17–18. 243 Grahornik, Genealogija, str. 152; Matschinegg, Österreicher, str. 66; 412, št. 1298. 244 Simoniti, Neznan ljubljanski tisk, str. 16. 245 MNGI, str. 11, št. 70. 246 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 66; str. 413, št. 1302; Simoniti, Neznan ljubljanski tisk, str. 18. O Straussovi nadaljnji poti in njegovem verskem opredeljevanju prav tam, str. 18–20. 247 Poleg tega, da se je v Padovi imatrikuliral 9. oktobra 1577 (MNGA, str. 40, št. 343), se najbrž na njegovega mlajšega sorodnika nanaša podatek o vpisu na dunajsko univerzo 13. oktobra 1591 – Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 397, št. 328. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 109 jim lahko posvetimo nekaj vec besed. Dne 6. marca 1580 imatrikuliranega Joahima Vrabica (Vrabicius) matrika artistov, denimo, opredeljuje kot Kranjca, 248 a bi, tako kot njegov verjetni sorodnik Ludvik Vrabic, ki se je leta 1582 vpisal na univerzo v Tübingenu, lahko prihajal iz Goriške. 249 Kot Gorican se je ob vpisu na tübingensko univerzo 14 let prej predstavil tudi Danijel »Vrabiscus«. 250 Povezava oce – sin je po drugi strani znana v primeru Urbana Cuznerja st. in Urbana Cuznerja ml. Slednji se je v padovsko nemško nacijo artistov vclanil dve desetletji za svojim ocetom 251 in leta 1590 tu doktoriral iz medicine. Pozneje je kot »deželni fi zik« stopil v službo koroških deželnih stanov in leta 1645 umrl v Celovcu. 252 Manj kot leto dni za Urbanom Cu- znerjem ml. sta postala artista nemške nacije Kranjec Jurij Verbec 253 in tedanji rektor deželnostanovske šole v Ljubljani Nikodem Frischlin. 254 Verbec, ki je prej študiral v Tübingenu – v tamkajšnji univerzitetni matriki je vpisan takoj za Bernardinom Barbom pl. Waxensteinom 255 –, se je rodil v protestantski družini. Jurijev oce naj bi bil Luka 248 MNGA, str. 48, št. 406. 249 Elze, Die Universität, str. 97, št. 334. Enega od clanov družine Vrabic, živece v Ljub- ljani, opazimo pozneje v matriki dunajske univerze – Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 398, št. 340. 250 Elze, Die Universität, str. 92, št. 139 (leto 1568). 251 MNGA, str. 55, št. 472. 252 Dedic, Kärntner Exulanten, str. 316; Matschinegg, Österreicher, str. 646, št. 2506. 253 26. maja 1583 – MNGA, str. 56, št. 484. 254 28. septembra 1583 – prav tam, str. 58, št. 497. 255 Elze, Die Universität, str. 96, št. 302, 303. O Bernardinu Barbu prim. Preinfalk, Plemiške rodbine, str. 12–13. Slika 5: Dvorec Štrovsenek pri Žalcu, ki ga je dal okrog leta 1585 na novo pozidati Jakob Strauss. G. M. Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681 (Wikimedia). Ljubljancan Strauss je leta 1558 magistriral iz svobodnih umetnosti in fi lozofi je na Dunaju, leta 1565 pa je doktoriral iz medicine v Padovi. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 110 Verbec, ki je kljub drugacni verski usmerjenosti vse do smrti župnikoval v Dobrepolju, župniji pod patronatom katoliškega deželnega kneza. 256 Kot protestantska duhovnika sta delovala tudi Blaž in Mihael Verbec, Jurijeva domnevna stric in brat. 257 Kar zadeva Frischlinovo imatrikulacijo, je vreden poudarka predvsem kontekst njegove poti v Italijo. Frischlin se je namrec s soglasjem kranjskih stanov pozno poleti 1583 napotil v Benetke, da bi dal tu tiskati nove knjige za ljubljansko deželnostanovsko šolo, nato pa je pot nadaljeval v Padovo, kjer se je 28. septembra 1583, kot že receno, pridružil artistom nemške nacije. 258 V Ljubljano se je vrnil najpozneje konec novembra istega leta. 259 Glede na povezanost družine Verbec z ljubljansko protestantsko skupnostjo 260 lahko sklepamo, da sta se Jurij Verbec in Frischlin osebno poznala in se v Padovi tudi družila. Ob tem kaže dodati, da je bil v casu njunega vpisa prokurator artistov Johann Morhard iz Tübingena. 261 V tübingenski tiskarni, ki je prešla z Ulricha Morharda st. oziroma njegove druge žene na Ulrichovega pastorka Georga Gruppenbacha, 262 je bilo v zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja natisnjenih vec slovenskih knjig. 263 V ljubljanski protestantski krog sta spadali tudi družini Jurija Stekline in Lenarta Faschanga; njun vstop v nemško nacijo artistov sicer locuje dobrih devet let. Medtem ko vpis Jurija Stekline spremlja datum 28. november 1587, je Faschangova imatrikulacija datirana s 6. aprilom 1597. 264 Štiri leta in pol prej najdemo Faschanga med imatrikuliranimi v Tübingenu, kamor naj bi kot preceptor spremljal Herbarda Lamberga z Boštanja, leta 1593 izpricanega tudi med juristi v Padovi. 265 Zaradi pripisa v padovski matriki k »magistru« Lenartu Faschangu, cigar oce je bil eden vidnejših kranjskih predikantov, 266 vemo še, da se je Lenart posvetil medicini, opravljal službo zdravnika v Hollabrunnu v Spodnji Avstriji in umrl v Znojmu na Moravskem. 267 Nasprotno je v domaci deželi Kranjski kot zdravnik umrl Martin Rajgel (Reigel), clan padovskih artistov od 24. novembra 1596 naprej. 268 Martin, sin Jakoba Rajgla, je najprej študiral na dunajski univerzi, potem pa je študij nadaljeval na padovski artisticni oziroma medicinski fakulteti, kjer je že v zacetku leta 1597 doktoriral iz fi lozofi je in medicine. 269 Da je izhajal iz skromnih razmer, prica dejstvo, da so ga placila vpisne takse oprostili tako na Dunaju kot v Padovi. 270 256 Elze, Die Universität, str. 74; Smole, Vicedomski urad 2, str. 78, 241; Žabota, Protes- tantizem, str. 136, št. 12 [12] (leto 1578). 257 Mušic, Verbec. Prim. Dimitz, Geschichte III, str. 209. 258 MNGA, str. 58, št. 497. 259 Kidric, Frischlin. 260 Prim. Žabota, Protestantizem, str. 315–316 (Verbetz/Verbez). 261 MNGA, str. 56. 262 Bezzel, Morhard. 263 Prim. Korpus 16, Gruppenbach (Georg). 264 MNGA, str. 71, št. 607; str. 106, št. 898. 265 Elze, Die Universität, str. 81, št. 71, 72; str. 100, št. 470, 471; MNGI, str. 65, št. 524. 266 Gre za Krištofa Faschanga, ki je deloval na Bledu in na gradu Nadlišek na Notranjskem, umrl pa v Ljubljani leta 1580. Prim. Elze, Die Universität, str. 81, št. 72. 267 MNGA, str. 106, št. 898. Prim. prav tam, str. 112, leto 1598. 268 Prav tam, str. 104, št. 888. 269 AG 1591–1600, str. 2010, št. 3188. Prim. Elze, Die Universität, str. 22. 270 Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 397, št. 329; MNGA, str. 104–105, št. 888. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 111 Placila pristojbine ob vclanitvi v padovsko nemško nacijo artistov je vodstvo nacije oprostilo tudi Abrahama Piscatorja iz Novega mesta, imatrikuliranega 3. no- vembra 1598. 271 Z Martinom Rajglom Piscatorja pravzaprav povezuje že vpis oziroma cas vpisa na dunajsko univerzo, 13. oktober 1593. 272 Vendar pa je imel Piscator takrat za seboj že nekaj let študija na univerzi v Gradcu. Tu ga leta 1589 srecamo med tam- kajšnjimi slušatelji »humanistike«, maja 1592 med tistimi, ki so dosegli bakalavreat iz svobodnih umetnosti in fi lozofi je, decembra 1592 pa med novimi magistri fi lozo- fi je. 273 Piscatorjev magistrski naziv navaja tudi padovska matrika. 274 Glede na to, da je s pomocjo t. i. Emericianove štipendije na dunajski univerzi študiral medicino, 275 lahko domnevamo, da je bil Piscator na Dunaju vsaj sprva Rajglov mentor. Razlog, da je v Padovo odšel skoraj dve leti za svojim domnevnim protégéjem, pa je bila omenjena štipendija. Tej se je Piscator leta 1598 odrekel in vodstvo dunajske medi- cinske fakultete prosil, da bi gmotno podprlo njegovo študijsko pot v Italijo. Njegovo prošnjo so zavrnili, a je sredstva ocitno dobil nekje drugje. 276 Kmalu za Piscatorjem se je na študij medicine v Padovo odpravil še en Novomešcan, Gregor Raab, ki se kot novi clan padovskih artistov pojavi 3. decembra 1598. 277 Kot zdravnika so Raaba pozneje angažirali kranjski deželni stanovi. 278 Poleg navedenih Faschanga, Rajgla, Piscatorja in Raaba so v zadnjem desetletju 16. stoletja zdravniško kariero v Padovi gradili Andrej Gribner s Ptuja in Andrej Bokalic (Bocalitius) iz Celja – izpricana v zacetku devetdesetih let 279 – ter Celjan Baltazar Strauss, prvic izprican leta 1597. 280 O slednjem vemo, da je bil sin ucenega humanista in zdravnika Jakoba Straussa, ki je umrl v Celju leta 1590 in o katerem smo že govorili. 281 V letu, ko je umrl njegov oce, se je Baltazar vpisal na univerzo v Jeni, 282 kamor sta tega leta prišla študirat tudi štajerska plemica Janez Sigismund in Felicijan Wagen. 283 Trije drugi štajerski plemici so bili navzoci pri Baltazarjevi »povzdignitvi« v doktorja 24. oktobra 1598, namrec Maksimilijan Schrattenbach, Ferdinand Welzer in Gotard Tattenbach. 284 Po drugi strani je Baltazar sam dokumentiran kot prica pri izpitu in podelitvi doktorske casti Abrahamu Piscatorju 26. marca 1599. 285 Kar zadeva Baltazarjevo zdravniško kariero, je znano, da je tudi on, tako kot Lenart Faschang, služboval v moravskem Znojmu. 286 271 MNGA, str. 111, št. 941. 272 MUW 4, str. 39, št. 12, 13. Tudi tu Piscatorju ni bilo treba placati takse. 273 MUG 1, str. 7, št. 38; str. 97, št. 106; str. 98, št. 119. 274 MNGA, str. 111, št. 941. 275 Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 156–157. 276 Prav tam, str. 157. 277 MNGA, str. 112, št. 944. 278 Prim. Elze, Die Universität, str. 83, št. 85. 279 MNGA, str. 84, št. 719; str. 87, št. 740. O Gribnerju prim. še Matschinegg, Österreicher, str. 388, št. 1174, o Bokalicevi promociji pa AG 1591–1600, str. 1929, št. 3050. 280 MNGA, str. 105, št. 894. 281 Prim. Simoniti, Strauss; Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 153–154. 282 Matschinegg, Österreicher, str. 574, št. 2129. 283 Prav tam, str. 599, št. 2264, 2266. 284 AG 1591–1600, str. 2148–2149, št. 3395. 285 Prav tam, str. 2175–2176, št. 3426. 286 Matschinegg, Österreicher, str. 574, št. 2129. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 112 Clani bolonjske nemške nacije iz slovenskih dežel med letoma 1550 in 1600 Do leta 1562, ko je bolonjska nemška nacija, kot je bilo povedano v uvodu, za dobro desetletje prekinila svoje delovanje, 287 naletimo v Bologni na šest oseb iz slovenskega prostora. Dve smo spoznali že pri obravnavi clanov padovske nemške nacije juristov, namrec Janeza in Jurija iz šumberške veje rodbine Auersperg. Za- nimivo je, da sta se Janez in Jurij v Padovi, kot kaže, vpisala skupaj (1. avgusta ali po 1. avgustu 1556), 288 medtem ko njuna bolonjska vpisa locuje (okoli) dveletno obdobje. Po podatkih iz acta nationis, ki jih je objavil Knod, se je Janez imatrikuliral leta 1554, Jurij, njegov mlajši brat, pa leta 1556. 289 Istega leta kot Janez Auersperg je med novimi študenti bolonjske nemške nacije evidentiran Krištof Tattenbach z Olimja. 290 Ob Juriju Auerspergu sta se leta 1556 vclanila v nemško nacijo v Bologni Ljubljancan Mihael Frankovic in Gorican Janez Kobenzl (Cobenzl). 291 Izhajala sta sicer iz razlicnih krajevnih in socialnih okolij – Frankovic je bil iz ljubljanske mešcanske, Kobenzl pa iz goriške plemiške družine –, vendar sta se prek ljubljan- skega škofa Urbana Textorja (1543–1558) zagotovo spoznala v Ljubljani, in to še preden sta odšla študirat na Dunaj: Kobenzl jeseni 1548, Frankovic spomladi 1549. 292 Lepa kariera se je obetala obema, tako Frankovicu kot Kobenzlu, ki je leta 1553 oziroma 1554 po priporocilu škofa Textorja, doma z goriškega Krasa, postal eden prvih gojencev jezuitskega zavoda Germanik v Rimu. 293 Zaradi razmeroma zgodnje smrti v drugi polovici šestdesetih let je Frankovic karierno pot koncal kot dekan ljubljanskega stolnega kapitlja, 294 medtem ko se je Kobenzl, ki je umrl leta 1594, zlasti zaradi diplomatskih zaslug v službi Habsburžanov povzpel do položaja deželnega glavarja na Kranjskem. 295 Leta 1560, štiri leta za Frankovicem, Kobenzlom in Jurijem Auerspergom s Šumberka, je svoje ime v bolonjsko matri- ko dodal štajerski plemic Jurij Leysser (Leisser). 296 Njegova družina po ocetovi strani se je v slovensko zgodovino zapisala predvsem po zaslugi prednikov našega polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja. Jurijev ded, Jurij I., je bil praprapraded Janeza Vajkarda, njegov oce Maksimilijan Valvasorjev prapraded, brat Viljem pa Valvasorjev praded. 297 Vecji del 16. stoletja so bili Leysserji zastavni imetniki gradu 287 Kljub nedelovanju nacije so posamezni »nemški« študenti še vedno prihajali študirat na bolonjsko univerzo. Brizzi, Aspetti, str. 34. 288 MNGI, str. 10, št. 65; str. 11, št. 66. 289 Knod, Deutsche Studenten, str. 56, št. 143, 144. 290 Prav tam, str. 571, št. 3809. 291 Prav tam, str. 132, št. 925; str. 258, št. 1781. 292 MUW 3, str. 84, št. 21; str. 86, št. 58. Prim. Cavazza, Giovanni Cobenzl, str. 145–146; Cindric, Ljubljanski izobraženci, str. 90. 293 Prim. Schmidt P., Das Collegium, str. 265; Cavazza, Giovanni Cobenzl, str. 146–147; Belic, Prva tri desetletja, str. 210–211. 294 Žnidaršic Golec, Duhovniki, str. 244. 295 Cavazza, Giovanni Cobenzl, str. 149–152. Prim. Seražin, Štanjelski grad, str. 170, op. 14; str. 171–174. 296 Knod, Deutsche Studenten, str. 299, št. 2059. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 458, št. 1522. 297 Golec, Valvasorji, str. 142, 143, op. 551, 145. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 113 Forhtenek pri Šoštanju; leta 1575 sta imela Jurijeva brata Viljem in Ferdinand poleg forhteneškega gospostva v zastavi tudi deželnoknežji urad Žalec. 298 Slika 6: Janez Kobenzl, rojen 1530 v Štanjelu, umrl 1594 v Regensburgu (Europeana.eu). Po vnovicnem zacetku delovanja nacije (1573) zasledimo do srede osemde- setih let 16. stoletja v njeni matriki vec oseb, o katerih je v zvezi s študirajocimi v Padovi že tekla beseda. Marca 1574 so se naciji pridružili Jurij Bernard, Friderik in Bernardin Herberstein z Neuberga in Hrastovca, 299 Andrej Auersperg s Šumberka 300 ter Volfgang Stubenberg in Jurij Khisl. 301 Glede na to, da so ti plemici konec aprila 1574 izpricani kot novi clani nemške nacije v Sieni, 302 sklepamo, da so, kot je bilo že receno, del poti po Italiji opravili skupaj, najbrž vsi pod mentorstvom Lenarta Merherica. Pot v Padovo ter nato v Bologno in Sieno je v prvi polovici sedemde- setih let 16. stoletja vodila tudi, denimo, Ferdinanda Ehingerja von Balzheima in njegovega ucitelja Martina Brennerja, poznejšega vplivnega škofa v Seckauu in rekatolizacijskega »apostola Štajerske«. 303 Dne 31. oktobra 1572 v matriki pado- vske nemške nacije juristov vpisana Ehinger in Brenner 304 sta iz Padove v Bologno in naprej v Sieno potovala z Johannesom Liebrom in Georgom Welderjem. Tako Lieber in Welder kot Ehinger in Brenner, ki je bil ocitno ucitelj in spremljevalec vseh treh, so prihajali iz dežele Baden-Württemberg. 305 V Bologni jih srecamo 298 Prav tam, str. 143–145. 299 La Matricola, str. 90, št. 83; str. 91, št. 84, 85. Vsi trije so se vpisali 3. marca 1574. 300 Prav tam, str. 91, št. 86 (24. marec 1574). 301 Prav tam, str. 91, št. 87; str. 105, št. 383 (24. marec 1574). 19. marca naj bi se vpisal Merheric – prav tam, str. 105, št. 384. 302 MDNS, stp. 47, št. 176–178; stp. 48, št. 180, 181; stp. 49, št. 210. Ceprav dan imatriku- lacije pri Khislu ni naveden – oseba pred njim naj bi se imatrikulirala 9. aprila, oseba za njim pa 27. aprila – je zelo verjetno, da se je mladi Khisl v siensko matriko vpisal na isti dan kot drugih pet plemicev, tj. 28. aprila ali kvecjemu kak dan prej. 303 Prim. Eder, Brenner, Martin. 304 MNGI, str. 201, št. 2257, 2258. 305 V zadevni matriki sta oznacena kot »Ulmensis«, torej sta bila iz Ulma. Prav tam, str. 212, št. 2387, 2388. Brenner je bil doma iz Dietenheima, Ehinger pa z bližnje grašcine Balzheim. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 114 8. marca 1574, v Sieni pa osem dni pozneje. 306 Ni nemogoce, da bi se Brenner in »naš« Merheric seznanila in si izmenjala mentorske izkušnje že v Padovi, ceprav sta bila, kar zadeva veroizpoved, na nasprotnih bregovih. 307 Sploh je videti, da protestantsko opredeljeni študenti iz slovenskih dežel in njihovi ucitelji niso imeli vecjih težav za- radi vere niti v Bologni, ki je postala del Papeške države v casu t. i. italijanskih vojn, konkretneje pod papežem Julijem II. (1506). 308 Za zdaj znano izjemo predstavljata Viljem Gall z Rožeka in Janez Stubenberg z Vurberka, vpisana v matriko bolonjske nemške nacije 6. oziroma 8. aprila 1589. 309 Drugace kot nemalo tistih študentskih popotnikov, ki so obiskali tudi univerzo v Sieni, sta se Viljem Gall in Janez Stubenberg v Bologni ustavila na poti nazaj iz Siene oziroma Rima. V Bologno sta prispela 17. februarja 1589, 310 njuno clanstvo v sienski nemški naciji pa je dokumentirano nekaj dni prej, 12. februarja 1589. 311 V zvezi s Padovo poznamo na drugi strani zgolj datum, ko se je kot jurist nemške nacije tam imatrikuliral Janez Stubenberg, tj. 20. oktober 1584, 312 medtem ko o morebitnem študijskem bivanju Viljema Galla v Padovi še nimamo podatkov. Kakorkoli, iz dveh pisem deželnih stanov Kranjske 10. marca 1589, naslovljenih na nadvojvodo Karla in na kranjskega deželnega glavarja, izvemo, da so Galla in Stubenberga po njunem prihodu v Bologno aretirali. 313 Ko so stanovi pisali omenjeni pismi, Stubenberg ni bil vec v zaporu, a je cakal na zaslišanje pred papeško inkvizicijo, še vedno zaprtemu Gallu pa je takšno zaslišanje grozilo. 314 Leta 1542 ustanovljena »sveta inkvizicija« je sicer v prvi vrsti bedela nad univerzitetnimi predavatelji, pri cemer so morali od konca Tridentinskega koncila (1545–1563) ozi- roma od leta 1564 naprej potrjevati katoliško pravovernost z javno izpovedjo vere (professio fi dei) tudi doktoranti. 315 Na vprašanje o razlogih in okolišcinah Gallove in Stubenbergove aretacije, ki naj bi jo ukazal papeški vicelegat, bo seveda mogoce odgovoriti potem, ko se bo našel še kak dovolj poveden in avtenticen vir. Do takrat ostajajo na voljo štirje dokumenti: omenjeni pismi kranjskih deželnih stanov, njihov dopis štajerskim deželnim stanovom z dne 11. marca 1589 in odgovor štajerskih deželnostanovskih poverjenikov šest dni pozneje. 316 306 La Matricola, str. 105, št. 378–381. 307 Prim. Mlinaric, Prizadevanje, str. 11–35; Kidric, Merheric. 308 Prim. Milza, Zgodovina, str. 357–359. O avtonomiji univerze, zlasti njenih profesorjev, v 16. stoletju jedrnato Giacomelli, L‘etŕ moderna, str. 13–14. 309 La Matricola, str. 98, št. 234; str. 147, št. 1475. Prim. Toš, Die Stubenberger, str. 306, op. 1138. 310 SI AS 2, šk. 99, fasc. 54/15, sn. 2, dopis nadvojvodu Karlu z dne 10. marca 1589. 311 MDNS, stp. 99, št. 1674; stp. 100, št. 1690. 312 MNGI, str. 46, št. 370. Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 581, št. 2167; Toš, Die Stubenberger, str. 306, op. 1138. 313 SI AS 2, šk. 99, fasc. 54/15, sn. 2, dopis nadvojvodu Karlu z dne 10. marca 1589. Na dopis me je opozoril kolega Vanja Kocevar. Za ta in nekaj drugih namigov se mu na tem mestu iskreno zahvaljujem. 314 Prav tam. Prim. Žvanut, Od viteza, str. 64. 315 Giacomelli, L‘etŕ moderna, str. 13. Prim. De Benedictis, La fi ne, str. 217–218. Enako je veljalo za doktorante padovske univerze. 316 SI AS 2, šk. 99, fasc. 54/15, sn. 2. Dopis Stubenbergovega osebnega imena ne navaja, njegovo identiteto razkrivajo podatki iz matrik. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 115 Slika 7: Koncept pisma kranjskih deželnih stanov nadvojvodi Karlu glede težav, v katere naj bi v papeški Bologni zaradi vere zašla Viljem Gall z Rožeka in Janez Stubenberg z Vurberka, 10. marec 1589, prva stran (SI AS 2, šk. 99, fas. 54/15, sn. 2). L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 116 Za razumevanje motivacijskega ozadja študijskih potovanj plemicev iz »nem- ških dežel« po Italiji v obravnavanem casu je še zlasti pomembno pismo nadvojvodi Karlu. Ozadje odstira nekaj poudarkov, ki so jih v prošnji za posredovanje pri papežu izpostavili stanovi in ki jih v knjigi Od viteza do gospoda precej izcrpno povzema Maja Žvanut: 317 »Že od nekdaj so ne le pri kršcanskih narodih, ampak tudi pri modrih in ucenih poganih v navadi popotovanja v tujino in obiskovanje znamenitih visokih šol v tujih deželah, še posebno pri mladih plemicih, ki so svo- bodni in prosti, odprti in dovzetni za plemenito znanje izkušenih in modrih ljudi. Pri tem pa ne dobijo le znanja, marvec spoznajo tudi mnoge narode in se naucijo vseh mogocih hvalevrednih reci, ki jih bodo lahko uporabili v službi domovini za njeno kar najboljše vodenje.« 318 V zvezi s sramotnim dogodkom, kot je bil zanje odvzem prostosti mlademu Gallu in njegovemu mentorju Stubenbergu, 319 pa se stanovi sprašujejo, ali naj se bolonjsko »visoko šolo in druge v Italiji, ob tako sovražnem vedenju, sploh še obiskuje. Nemcem in drugim bo težko zaupati itali- janskim univerzam, predvsem pa jim privošciti denar. Z enakim neprijateljstvom naj racunajo tudi Italijani v nemških deželah, vendar, resnici na ljubo, Italijani bi mnogo laže pogrešali Nemcijo kot obratno.« 320 Napetosti so se scasoma umirile, Gall in Stubenberg sta še nekaj casa po izpustitvi ostala v Bologni, 321 vseeno pa se v zadnjem desetletju 16. stoletja na plemice s slovenskega ozemlja nanaša le malo bolonjskih imatrikulacij. 322 Med neplemici iz slovenskega prostora, ki so v nemško nacijo v Bologni vstopili v osemdesetih in devetdesetih letih 16. stoletja, po casovni bližini njune- ga vpisa z vpisom Viljema Galla izstopata Ljubljancana Janez Krstnik in Andrej Curtoni (Cortoni). 323 Po vsej verjetnosti gre za brata, sinova ljubljanskega mešcana, lekarnarja in gostilnicarja Jakoba Curtonija (de Curtoni), ki je v glavnem mestu Kranjske županoval med letoma 1587 in 1591, 324 torej v casu, ko sta Janez Krstnik in Andrej študijsko potovala po Italiji. Ce sta v Bologni izpricana poldrugi mesec pred Gallom, 25. februarja 1589, 325 pa njuno imatrikulacijo v Sieni spremlja isti datum kot imatrikulacijo Galla in Gallovega poznejšega sozapornika v Bologni, Janeza Stubenberga, namrec 12. februar 1589. 326 Brata Curtoni sta torej zapustila Sieno pred omenjenima plemicema. Še pred obiskom Siene se je Janez Krstnik mudil tudi v Perugii, kjer je v matriki tamkajšnje nemške nacije vpisan 4. decem- 317 Žvanut, Od viteza, str. 64–65. 318 Prav tam, str. 64. Prim. Kocevar, Družbena in identitetna, str. 137–138. 319 »[…] neben angedeutem seinem Patrono dem von Stubenberg« – SI AS 2, šk. 99, fasc. 54/15, sn. 2, dopis nadvojvodu Karlu z dne 10. marca 1589. 320 Žvanut, Od viteza, str. 64–65. 321 Glej zgoraj op. 309. 322 Prim. La Matricola, str. 99, št. 258; str. 169, št. 2143; str. 172, št. 2215. 323 Prav tam, str. 146, št. 1455, 1457. 324 Fabjancic, Zgodovina 2, str. 246–250, 254, 257. Prim. Suhadolnik – Anžic, Mestni trg, str. 95. 325 La Matricola, str. 146, št. 1455, 1457. 326 MDNS, stp. 100, št. 1691, 1692. Prim. Toš, Die Stubenberger, str. 306, op. 1138. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 117 bra 1586, v tamkajšnji matriki »zunanjih študentov« pa 4. novembra 1587. 327 Ob Janezu Krstniku in Andreju Curtoniju – Andrej je po ocetovi smrti (1591) prevzel gostilno na današnjem Mestnem trgu 9 v Ljubljani 328 – pritegne našo pozornost Tobija Fabricius, svétnik salzburškega nadškofa, saj se je v Sieni in Bologni ima- trikuliral skupaj s Curtonijema. 329 Glede na to, da je Fabricius jeseni 1585 prišel v Perugio, kot kaže, v družbi Jožefa Lamberga z Ortneka in Ottensteina, 330 lahko domnevamo, da ga je z Janezom Krstnikom Curtonijem povezal Lamberg. 331 Vsekakor je Fabriciusa in Janeza Krstnika vodila pot naprej v Sieno in potem v Bologno. Tako morda ni nakljucje, da je bil v casu županovanja Jakoba Curtonija za ucitelja pri ljubljanski stolnici imenovan Salzburžan Gregor Derfl inger. 332 V matrikah navedenih univerz Derfl ingerja resda ni, vendar naletimo v teh matrikah na vec drugih oseb z obmocja Salzburga. 333 Iz ljubljanske mešcanske družine, ki pa je bila v nasprotju z družino Curtoni izrazito protestantska, 334 je prihajal tudi Janez Sttetner, clan bolonjske nemške nacije od jeseni 1597. 335 Kot je mogoce sklepati iz njegovega vpisa v matriko sienske nemške nacije 28. aprila 1596, je pred imatrikulacijo vec kot leto dni preživel v Sieni. 336 Študirati je zacel dobra tri leta prej v Tübingenu, 337 od koder se je napotil v Padovo, kjer se je kot študent prava vpisal 27. decembra 1595; 338 tu ali kje drugje naj bi tudi doktoriral. 339 Prav tako je v Tübingenu (od septembra 1592) in Padovi (od najpozneje februarja 1595) študiral Janezov brat ali bratranec Krištof Stettner. 340 Nekaj casa sta bila ocitno tudi Stettnerja, podobno kot Curtonija, študijska tovariša vsaj enemu plemicu iz njune dežele, namrec Erazmu Harrerju, cigar starši ali so- rodniki so imeli proti koncu 16. stoletja dvorec Novi dvor v Preddvoru. 341 Erazem Harrer se je padovskim juristom pridružil novembra 1596, 342 torej skoraj leto dni 327 MDNP, str. 30, št. 100; Studenti a Perugia, str. 197, št. 2246. 328 Fabjancic, Zgodovina 2, str. 248–249; Suhadolnik – Anžic, Mestni trg, str. 95. 329 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 336, št. 883. 330 MDNP, str. 28, št. 72, 73. 331 O Jožefu in njegovih že zgoraj omenjenih študijskih sopotnikih v Bologni prim. La Matricola, str. 96, št. 185–187; str. 136, št. 1136 (mentor Hieronim Megiser ml.). 332 Fabjancic, Zgodovina 2, str. 249. 333 Za osemdeseta leta 16. stoletja prim. MDNP, str. 28, št. 74–76; MDNS, stp. 36, št. 18; stp. 96, št. 1565; stp. 101, št. 1729; stp. 102, št. 1741; La Matricola, str. 147, št. 1469, 1470. 334 O katolištvu Curtonijev, natancneje Jakoba Curtonija, prim. Fabjancic, Zgodovina 2, str. 248. O Stettnerjih oziroma leta 1599 umrlem Marku Stettnerju ml., trgovcu ter ljubljanskem sodniku in županu, Fabjancic, Zgodovina 2, str. 220–222; Žabota, Protestantizem, str. 336–339. 335 La Matricola, str. 171, št. 2181 (brez navedbe tocnega datuma). 336 MDNS, stp. 132, št. 2654. 337 Elze, Die Universität, str. 100, št. 484. 338 MNGI, str. 422, št. 4919. 339 Theodor Elze piše, da je Stettner v Padovo prišel že kot doktor obojega prava – Elze, Die Universität, str. 83, št. 81 –, a gre pri zadevnih navedkih za mlajše pripise. Prim. MNGI, str. 71 (omemba Stettnerja kot prokuratorja nacije). V padovskih Acta graduum (AG) za cas med letoma 1566 in 1600 zapisa o Stettnerjevi promociji nismo našli. 340 Elze, Die Universität, str. 81–82, št. 75; str. 100, št. 475; MNGI, str. 432, št. 5040. 341 Prim. Jakic, Vsi slovenski gradovi, str. 222 (Novi grad v Preddvoru oziroma Preddvor). 342 MNGI, str. 431, št. 5032. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 118 za Janezom in manj kot tri mesece pred Krištofom Stettnerjem, Janez in Erazem pa sta bila jeseni 1597 nato skupaj v Bologni. 343 Študijske postaje Padova – Sie- na – Bologna so z Janezom Stettnerjem tesneje povezovale tudi Jakoba Bobka, 344 clana kroparske oziroma radovljiške družine, iz katere je izšel Gašper Bobek, prošt ljubljanskega stolnega kapitlja ter škof v Picnu (1631–1634). 345 V Sieni sta se Janez Stettner in Jakob Bobek imatrikulirala na isti dan, 28. aprila 1596. 346 Bodoci višji duhovšcini ljubljanske škofi je sta po drugi strani pripadala Gorenjec Andrej Kralj in Korošec Jakob Arzt, ki ju leta 1593 srecamo skupaj tako v Sieni kot Bologni. 347 O Arztu vemo, da je leta 1589 v Gradcu prejel bakalavreat svobodnih umetnosti in fi lozofi je 348 in da je cez slaba štiri leta po krajšem bivanju v Sieni doktoriral na bolonjski univerzi. V doktorja civilnega prava je bil promoviran 20. maja 1593. 349 Na to, da se je Arzt zacasno ustalil v Bologni, bi utegnil kazati njegov angažma, o katerem beremo v analih nationis germanicae Bononiae za leto 1596. 350 V ostrem sporu med nacijo ter njenim prvim svétnikom Danielom Grenzingom in njegovi- mi somišljeniki – zagrešili naj bi božji rop – se je Arzt angažiral kot zagovornik »upornikov«. 351 Eden vidnejših clanov nacije je bil tedaj Oktavij Panizoll (Panizzolo) iz Gorice, 352 poznejši kranjski deželni vicedom. Prav v casu, ko je zacel Panizoll na Kranjskem opravljati službo vicedoma (1609), 353 se je Arzt, ki je medtem postal generalni vikar ljubljanske škofi je, v prestolnici Kranjske prepiral s škofom Tomažem Hrenom. Ta spor se je koncal z Arztovim odstopom leta 1611. 354 Šest let pozneje se je digniteti ljubljanskega stolnega prošta, s katero se je ponašal od leta 1603, v nic kaj prijateljskem ozracju odpovedal tudi Arztov študijski sopotnik Kralj. 355 Kar zadeva študij, ostaja pri Kralju odprto vprašanje kraja dodelitve doktorata iz fi lozofi je in obojega prava. Kot doktorja ga predstavlja že notica (pripis?) v matriki nemške nacije juristov v Padovi ob njegovem vpisu 24. maja 1593. 356 343 La Matricola, str. 171, št. 2185. Tudi dan Harerrjevega vpisa ni naveden, vendar gre, sodec po datumih pred in za njegovim vpisom, za september ali prvo polovico oktobra 1597. 344 MNGI, str. 424, št. 4938 (7. marec 1596); MDNS, stp. 132, št. 2656 (28. april 1596); La Matricola, str. 168, št. 2106 (19. oktober 1596). 345 Žnidaršic Golec, Kariere, str. 8–9, 37, 70–71. 346 MDNS, stp. 132, št. 2654, 2656. 347 Prav tam, stp. 120, št. 2281, 2282 (6. april 1593); ASB, Registri di atti del Collegio civile, reg. 37; La Matricola, str. 158, št. 1182, 1183 (po 14. aprilu 1593). 348 MUG 1, str. 95, št. 43. Prim. nekoliko drugacno datacijo v Matschinegg, Österreicher, str. 170, št. 73. 349 Matschinegg, Österreicher, str. 170, št. 73. Arzt je torej doktoriral že kakšen mesec dni po prihodu v Bologno. 350 Annales, str. 75–76. 351 Prim. prav tam, str. 49–50, 65, 75–76. 352 Prav tam, str. 75; La Matricola, str. 88, št. 32. 353 Prim. Smole, Vicedomski urad 1, str. V. 354 Prim. Žnidaršic Golec, Kapiteljski arhiv, str. 183, 197; Miklavcic, Sontner. 355 Ambrožic, Prošti, str. 88. Prim. Miklavcic, Sontner; Žnidaršic Golec, Kariere, str. 37. 356 MNGI, str. 395, št. 4571. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 119 Sklepne ugotovitve V treh obravnavanih nemških nacijah, dveh padovskih in eni bolonjski, je v drugi polovici 16. stoletja pridobilo clanstvo okoli 150 mladenicev (in mož), 357 veci- noma plemicev, ki so izvirali s slovenskega ozemlja ali prihajali iz družin, ki so imele tu posest. Raziskava je pokazala, da se je vecji del teh ljudi napotil v Padovo in/ali Bologno v sklopu študijske poti in da se je vecina dlje casa zadržala v Padovi kot v Bologni. Sredi 16. stoletja se je zacenjalo obdobje množicnejših plemiških potovanj, za katera se je v zgodovinopisju poleg izraza grand tour uveljavil zlasti izraz kavalirsko potovanje. 358 V Evropi je tedaj postalo modno, da so mladi plemici, stari povprecno 16 let, po koncanem šolanju v domaci deželi odhajali študirat na tuje univerze, kjer pa njihov cilj navadno ni bil dosega akademskega naslova. Predavanja na univerzah so obiskovali – kolikor so jih – predvsem zato, da bi si nabrali nekaj tistega znanja, ki bi jim koristilo pri njihovi poznejši karieri. K »uporabnemu znanju« je sodilo v prvi vrsti védenje s podrocij civilnega in cerkvenega prava, po poucevanju katerih sta velik ugled uživali ravno univerzi v Padovi in Bologni. Potovati v tidve univerzitetni mesti in dlje proti jugu Italije, vsaj do Rima, pa je bilo pomembno tudi zaradi umetnosti in kulture, ki naj bi jo mladenici spoznavali »na terenu«, v skupini, pod nadzorom ucitelja ali izkušenejšega spremljevalca. Preceptorji, domaci ali najeti v kraju študija, naj bi poskrbeli, da bi se njihovi varovanci (na)ucili jezika dežele, v kateri so študirali, hodili h glasbenemu pouku ter se vadili v jahanju, sabljanju in plesu. 359 V preucevani dobi je plemiško izobraževanje na tujem ostajalo sicer pretežno vezano na univerzitetna okolja; v ožji socialni svet plemiških kolegijev in akademij se je njegovo težišce premaknilo v naslednjem stoletju. 360 Tudi zato je v zvezi z drugo polovico 16. stoletja ustrezneje kot o kavalirskih potovanjih govoriti o študijskih potovanjih (plemicev), 361 pri cemer kaže opomniti, da je po letu 1578 del plemiškega narašcaja notranjeavstrijskih dežel namesto na študij v tujino odhajal služit in pridobivat izkušnje v Vojno krajino. 362 Plemice, ki smo jih srecali v Padovi in Bologni, so po koncani študijski poti obicajno cakale dolžnosti in pravice zemljiških gospodov in clanov deželnih stanov, neredko pa tudi angažma v službi vladarja. Kar zadeva preucevane može neplemiškega rodu – teh je bila slaba petina –, so sestavljali vecino tisti iz uglednejših ljubljanskih družin (Budina, Frankovic, Gebhardt, Steklina, Stettner, Curtoni). Med padovskimi artisti, natancneje padovskimi študenti medicine, in med clani bolonjske nemške nacije nale- timo poleg tega na tri Novomešcane, po dva Radovljicana in Celjana, enega Ptujcana ter enega Korošca. Domacega mešcanskega rodu so bili po vecini tudi ucitelji, tako na primer Samuel Budina, Jakob Strauss in Lenart Faschang. Med preceptorji tujega rodu izstopa uceni Stuttgartcan Hieronim Megiser. 357 Vseh v prispevku navedenih oseb je vec, vendar so bile nekatere pritegnjene v razpravo iz kontekstualnih razlogov. 358 Prim. Leibetseder, Kavalierstour, str. 2. O terminološki problematiki, zadevajoci zgodnji novi vek, prav tam, str. 3. 359 Heiß, Standeserziehung, str. 398–399. 360 Prim. Matschinegg, Österreicher, str. 61. 361 Heiß, Standeserziehung, str. 399. 362 Pferschy, Gemeinschaftssinn, str. 62–63. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 120 Dognanja, nastala na podlagi pretresa študijskih in osebnih vezi med osebami, zajetimi v raziskavo, je mogoce strniti v nekaj tock. Prva ugotovitev je vsekakor ta, da so zlasti med plemstvom prevladovale sorodstvene, najsibo krvne ali nekrvne vezi. Bratje, bratranci ali kako drugace sorodstveno povezani so bili v matrikah, denimo, izpricani plemici iz družin Egkh/Egkh-Hungerspach, Auersperg, Stuben- berg, Lamberg, Herberstein, Khisl, Ainkhürn, Neuhaus, Wagen, Schrattenbach, Triebeneck (Trebniški), Tattenbach in Moscon. Daljšo tradicijo študija v Italiji, segajoco v cas pred sredo 16. stoletja, so imeli Auerspergi s Šumberka, Lambergi z Ortneka (oziroma Snežnika) in s Crnela ter Herbersteini in Stubenbergi. 363 Poleg sorodstva je bil mocen vezni clen vera. V plemiških vrstah prevladujoci prote- stantizem je pogosto povezoval že starše in druge sorodnike študirajocih, versko opredeljenost so z njimi praviloma delili njihovi ucitelji in mentorji. Medsebojne vezi so se sicer lahko na novo stkale ali se utrdile v casu samega študija. Izhodišce za nova poznanstva in nadaljnjo skupno študijsko pot je v vec primerih predstavljala univerza v Tübingenu, pri nekaterih študirajocih pa univerza na Dunaju in od leta 1586 tudi univerza v Gradcu. V Tübingenu so ob prihodu plemicev, s katerimi so pozneje kot njihovi preceptorji odšli v Italijo ali se tam znova sešli, že študirali Jožef Tasic, Samuel Budina, Lenart Merheric in Hieronim Megiser. Veliko redkeje se kot »vezivo« pojavlja katolištvo, kar ne preseneca, saj je med plemstvom in višjimi sloji mešcanstva katoliška vera ostajala šibka vse do konca 16. stoletja. Kot izrazita katolicana, (skoraj) socasno dokumentirana na Dunaju in nato v Bologni, naj omenimo plemica Janeza Kobenzla in duhovnika Mihaela Frankovica, kot katoliškega ucitelja oziroma spremljevalca dveh plemicev Mosconov pa Polidorja Montagnano ml. Ob tem pa gre opozoriti še na en relevanten povezovalni dejavnik, geografsko bližino sedežev posesti in krajev bivanja ali delovanja – v Kobenzlo- vem in Frankovicevem primeru ter v primeru Montagnane tudi sedežev delovanja cerkvenih ustanov. Pricujoca študija sicer ni zakljuceno delo. Razmeroma veliko možnosti za odkrivanje novega pušcajo vprašanja o sorodstvenih vezeh in o vplivih študijskih (in osebnih) povezav na umetnostne spomenike v slovenskem prostoru. 364 Viri in literatura Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, šk. 99 SI AS 1073, Zbirka rokopisov, 31r, 49r, I-105r ASB – Archivio di Stato di Bologna Registri di atti del Collegio civile, reg. 36, 37 ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana LJU 340, Zbirka plemiških genealogij Ludvika Lazarinija, šk. IX, družina Egkh 363 Knod, Deutsche Studenten, str. 664, 734, 757; Matschinegg, Österreicher, str. 65–67. 364 Prim. Sapac, Arhitekturnozgodovinski oris, str. 211, op. 65; str. 213–214. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 121 Objavljeni viri Univerzi v Bologni in Padovi AG 1551–1565 – Elisabetta Dalla Francesca, Emilia Veronese, ed.: Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1551 ad annum 1565. Padova: Antenore, 2001. AG 1566–1600 (Indici) – Elda Martellozzo Forin, ed.: Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1566 ad annum 1600. Indici. Roma – Padova: Antenore, 2008. AG 1576–1590 – Elda Martellozzo Forin, ed.: Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1576 ad annum 1590. Padova: Antenore, 2008. AG 1591–1600 – Elda Martellozzo Forin, ed.: Acta graduum academicorum Gymnasii Patavini ab anno 1591 ad annum 1600. Padova: Antenore, 2008. Annales – Silvia Neri, Carla Penuti, ed.: Natio germanica Bononiae 2. Annales 1595–1619. Bologna: CLUEB, 2002. Annali del Collegio – Gian Paolo Brizzi, Maria Luisa Accorsi, ed.: Annali del Collegio Ungaro- -Illirico di Bologna 1553–1764. Bologna: CLUEB, 1988. La Matricola – M. Luisa Accorsi, ed.: Natio germanica Bononiae 1. La Matricola/Die Matrikel 1573–1602, 1707–1727. Bologna: CLUEB, 1999. Matricula et Acta Hungarorum – Andreas Veress, ed.: Matricula et Acta Hungarorum in Univer- sitate Patavina studentium (1264–1864). Budapest: Stephaneum, 1915 (reprint Forgotten Books, 2018). MNGA – Lucia Rossetti, ed.: Matricula nationis Germanicae artistarum in Gymnasio Patavino (1553–1721). Padova: Antenore, 1986. MNGI – Elisabetta Dalla Francesca Hellmann, ed.: Matricula nationis Germanicae iuristarum in Gymnasio Patavino I (1546–1605). Roma – Padova: Antenore, 2007. Druge univerze MDNP – Fritz Weigle, ed: Die Matrikel der Deutschen Nation in Perugia (1579–1727). Tübingen: Niemeyer, 1956 (reprint De Gruyter, 2011). MDNS – Fritz Weigle, ed: Die Matrikel der Deutschen Nation in Siena (1573–1738). Tübingen: Niemeyer, 1962. MUG – Johann Andritsch, bearb.: Die Matrikeln der Universität Graz, Bd. 1 (1586–1630). Graz: ADEVA, 1977. MUW, Bd. 3 – Franz Gall, Willy Szaivert, bearb.: Die Matrikel der Universität Wien, Bd. 3 (1518/II–1579/I). Wien – Graz – Köln: H. Böhlau, 1971. MUW, Bd. 4 – Franz Gall, Hermine Paulhart, bearb.: Die Matrikel der Universität Wien, Bd. 4 (1579/II–1658/59). Wien – Graz – Köln: H. Böhlau, 1974. Studenti a Perugia – Laura Marconi: La Matricola degli scolari forestieri (1511–1723). Perugia: Dep. Storia Patria Umbria, 2009. Literatura Accorsi, M. Luisa, »Nos qui studiorum causa dulcem patriam et parentes reliquimus.« Il »Libro degli immatricolati« della Nazione germanica dello Studio bolognese. Natio germanica Bononiae 1. La Matricola/Die Matrikel 1573–1602, 1707–1727. Bologna: CLUEB, 1999, str. 63–81. Ahacic, Kozma: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem. Protestantizem. Lju- bljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007. Ambrožic, Matjaž, Prošti, dekani in kanoniki ljubljanskega stolnega kapitlja. Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707. Ljubljana: Stolna župnija sv. Nikolaja, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti; Celje: Društvo Mohorjeva družba, 2008, str. 85–103. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 122 Bagaric, Alenka, Glasba v plemiških salonih po pricevanjih skladateljskih posvetil. Zgodovina glasbe na Slovenskem 1 (Glasba na Slovenskem do konca 16. stoletja). Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012, str. 427–442. Baraga, France, Polidor Montagnana. Preddvor v casu in prostoru. Preddvor: Obcina, 1999, str. 89–103. Belic, Predrag, Prva tri desetletja Družbe Jezusove in Slovenci (1546–1596), 1. del. Zgodovinski casopis 43, 1989, št. 2, str. 201–219. Bezzel, Irmgard, »Morhard, Ulrich«. Neue Deutsche Biographie 18, 1997, str. 125–126. Bizjak, Matjaž, Rodbina Gall in njene veje v srednjem veku. Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, 2019. Boockmann, Friederike, »Megiser, Hieronymus«. Neue Deutsche Biographie 16, 1990, str. 619–620. Brizzi, Gian Paolo, Aspetti della presenza della Nazione germanica a Bologna nella seconda metŕ del XVI secolo. La matricola/ Die Matrikel 1573–1602, 1707–1727. Bologna: CLUEB, 1999, str. 31–38. Brizzi, Gian Paolo, Introduzione. La matricola/Die Matrikel 1573–1602, 1707–1727. Bologna: CLUEB, 1999, str. 11–19. Brizzi, Gian Paolo, Matricole ed effettivi. Aspetti della presenza studentesca a Bologna fra Cinque e Seicento. Studenti e universitŕ degli studenti dal XII al XIX secolo. Bologna: L‘Istituto per la storia dell‘Universitŕ, 1988, str. 225–259. Cavazza, Silvano, Giovanni Cobenzl fi no al 1564: la formazione di un ministro austriaco. Oltre i confi ni. Gorizia: Istituto per la storia sociale e religiosa, 2013, str. 143–152. Cindric, Alojz, Ljubljanski izobraženci skozi cas. Izobraževanje Ljubljancanov na dunajski univerzi 1392–1917. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za kulturno zgodovino. Comparin, Chiara, Music for the Khisls from the Paduan mileu. The Canzonette a tre voci (1587) and Ludovico Balbi‘s Musicale essercitio (1589). De musica disserenda 16, 2020, št. 2, str. 83–99. Crnko, Ferenc. Hrvatska enciklopedija, mrežno izdanje. [Zagreb:] Leksikografski zavod Miro- slav Krleža, 2021. http://www.enciklopedija.hr/Natuknica.aspx?ID=13483 (30. 5. 2021). De Benedictis, Angela, La fi ne dell‘autonomia studentesca tra autoritŕ e disciplinamento. Stu- denti e universitŕ degli studenti dal XII al XIX secolo. Bologna: L‘Istituto per la storia dell‘Universitŕ, 1988, str. 193–223. Dedic, Paul, Kärntner Exulanten des 17. Jahrhunderts. Carinthia I 150, 1960, str. 277–329. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, I. Theil. Von der Urzeit bis zum Tode Kaiser Friedrichs III. (1493); III. Theil. Vom Regierungsantritte Erzherzog Karls in Innerösterreich bis auf Leopold I. (1564-1657). Laibach: I. Kleinmayr & F. Bamberg, 1874; 1875. Dolinar, France M.: Ljubljanski škofje. Ljubljana: Družina, 2007. Dolinar, France M., Prošti novomeškega kapitlja 1493–1993. Novo mesto: Tiskarna Novo mesto, Dolenjska založba, 1993. Eder, Karl, »Brenner, Martin«. Neue Deutsche Biographie 2, 1955, str. 587. Elze, Theodor, Die Universität Tübingen und die Studenten aus Krain. Tübingen: F. Fues, 1877. Fabjancic, Vladislav, Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820, zv. 2. Župani in sodniki 1504–1605. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 2003. Giacomelli, Alfeo, L‘etŕ moderna (dal XVI al XVIII secolo). L‘Universita a Bologna. Maestri, studenti e luoghi dal XVI al XX secolo. Bologna: Amilcare Pizzi, 1988, str. 13–28. Golec, Boris, Valvasorji. Med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2015. Grahornik, Matjaž, Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah (doktorska disertacija). Maribor 2020. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 123 Greci, Roberto, L’associazionismo degli studenti dalle origini alla fi ne del XIV secolo. Stu- denti e universitŕ degli studenti dal XII al XIX secolo. Bologna: L‘Istituto per la storia dell‘Universitŕ, 1988, str. 13–44. Grendler, Paul F., The Universities of the Italian Renaissance. Baltimore: John Hopkins Uni- versity Press, 2002. Heiß, Gernot, Standeserziehung und Schulunterricht. Zur Bildung des niederösterreichischen Adeligen in der frühen Neuzeit. Adel im Wandel. Politik, Kultur, Konfession 1500–1700. Wien: Amt der NÖ Landesregierung, 1990. Herberstein, Žiga, Moskovski zapiski. Ljubljana: Slovenska matica, 2020 (e-izdaja). Horvat, Mojca, Gospostvo Negova, kot ga slikajo arhivski viri. Maribor: Pokrajinski arhiv, 2021. Jakic, Ivan, Vsi slovenski gradovi. Leksikon slovenske grajske zapušcine. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1997. Jakša, Anton, Spominska knjiga Adama Wagna z Bogenšperka iz let 1591–1592 (diplomsko delo). Ljubljana 2013. Kidric, France, Budina, Samuel (med 1540 in 1550–po 1571). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Kidric, France, Frischlin, Nikodem (1547–1590). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Kidric, France, Gallenberg. Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Kidric, France, Merheric, Lenart (med 1500 in 1550–1603). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Klinec, Rudolf, Egkh und Hungerspach. Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Knod, Gustav, Deutsche Studenten in Bologna 1289–1562. Biographischer Index zu den Acta Nationis Germanicae Universitatis Bononiensis. Berlin: Deutsche Akademie der Wis- senschaften, 1889. Kocevar, Vanja, Ali je slovenska etnicna identiteta obstajala v prednacionalni dobi? Kolektivne identitete in amplitude pomena etnicnosti v zgodnjem novem veku, 2. del. Zgodovinski casopis 73, 2019, št. 3–4, str. 366–411. Kocevar, Vanja, Družbena in identitetna mobilnost kranjskih deželnih stanov kot posledica proti- reformacije in katoliške obnove. Družbena in identitetna mobilnost v slovenskem prostoru med poznim srednjim vekom in 20. stoletjem . Ljubljana: ZRC, ZRC SAZU, str. 101–179. Kocevar, Vanja, Pritožba kranjskih deželnih stanov zoper ljubljanskega škofa Tomaža Hrena iz leta 1607, 2. del. Arhivi 38, 2015, št. 2, str. 233–267. Kokole, Metoda, »Sequamini o socii« ali vesela glasbena drušcina s Kranjske in Štajerske. Prva knjiga pet- in šestglasnih madrigalov Filippa de Duca (1586). Muzikološki zbornik 43, 2007, št. 1, str. 67–90. Korpus besedil slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2019. Kos, Andreja, Freske v cerkvi sv. Luke v Sp. Praprecah pri Lukovici in njihova vpetost v sli- karsko delavnico. Zbornik obcine Lukovica II. Ljubljana: Viharnik, 2014, str. 154–173. Leibetseder, Mathis, Kavalierstour – Bildungsreise – Grand Tour: Reisen, Bildung und Wis- senserwerb in der Frühen Neuzeit. Europäische Geschichte Online (EGO). Mainz 2013. Logar, Janez, Megiser, Hijeronim. Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Matschinegg, Ingrid, Österreicher als Universitätsbesucher in Italien (1500–1630). Regionale und soziale Herkunft – Karrieren – Prosopographie (doktorska disertacija). Graz 1999. Menoni Muršic, Simona, Poslikava Lutrove kleti pri gradu v Sevnici. Primož Trubar in njegov cas. Vodnik po spomenikih. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, 2008, str. 98–103. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 124 Menozzi, Daniele, L‘etŕ napoleonica e la Restaurazione. L‘Universita a Bologna. Maestri, studenti e luoghi dal XVI al XX secolo. Bologna: Amilcare Pizzi, 1988, str. 13–28. Miklavcic, Maks, Radlic, Baltazar (1533–1579). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Miklavcic, Maks, Sontner, Adam (okoli 1576–1641). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Milza, Pierre, Zgodovina Italije. Ljubljana: Slovenska matica, 2012. Mlinaric, Jože, Prizadevanje sekovskih škofov Martina Brennerja (1585 do 1615) in Jakoba Eberleina (1615–1633) kot generalnih vikarjev salzburških škofov za katoliško versko prenovo na Štajerskem v luci protokolov 1585–1614 in vizitacijskih zapisnikov iz 1607, 1608 in 1617–19. Acta Ecclesiastica Sloveniae 5. Ljubljana: Teološka fakulteta, Inštitut za zgodovino Cerkve, 1983, str. 9–225. Moraw, Peter, Der Lebensweg der Studenten. Geschichte der Universität in Europa, Bd. 1. Mittelalter. München: Beck, 1993, str. 227–254. Mušic, Drago, Verbec, Janez Krstnik ml. (1633–1675). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Naschenweng, Hannes P., Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium. Graz: Steiermärkisches Landesarchiv, 2020 (e-izdaja, »Version I, Stand 1. Oktober 2020«). Novak, Sabina, Zemljiško gospostvo Ormož v luci virov od 16. do 19. stoletja ter analiza spremembe tal na šestih pilotnih obmocjih nekdanjega gospostva (magistrsko delo). Maribor 2018. Otorepec, Božo, Iz zgodovine gradu. Bogenšperk. Maribor: Obzorja, str. 3–26. Pferschy, Gerhard, Gemeinschaftssinn und Landesbewußtsein in der innerösterreichischen Ländergruppe. Was heißt Österreich? Inhalt und Umfang des Österreichbegriffs vom 10. Jahrhundert bis heute. Wien: Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1995, str. 51–64. Pini, Antonio Ivan, »Discere turba volens«. Studenti e vita studentesca a Bologna dalle origini dello Studio alla metŕ del Trecento. Studenti e universitŕ degli studenti dal XII al XIX secolo. Bologna: L‘Istituto per la storia dell‘Universitŕ, 1988, str. 45–136. Pirchegger, Hans, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte. München: Oldenbourg, 1962. Pokorn, Danilo, Baroni Khisli in njihovo mecenstvo. Grafenauerjev zbornik. Ljubljana: Znan- stvenoraziskovalni center SAZU etc., 1996, str. 447–459. Preinfalk, Miha, Auerspergi. Po sledeh mogocnega tura. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, 2005. Preinfalk, Miha, Plemiške rodbine na Slovenskem, 16. stoletje. Del 1, Od Barbov do Zetschkerjev, knj. 5. Ljubljana: Viharnik, 2016. Ravnikar, Tone, Borba za cerkev Matere Božje v Velenju v 16. stoletju. Studia Historica Slovenica 17, 2017, št. 1, str. 47–64, 423. Sapac, Igor, Arhitekturnozgodovinski oris dvorca Betnava. Dvorec Betnava. Ljubljana: Založba ZRC, 2018, str. 187–286. Sapac, Igor, Gutenberg in Glanz oziroma Novi Gutenberg. Stavbnozgodovinski oris. Kronika 68, 2020, str. 375–438. Sapac, Igor, Grad Waldenberk – Pusti grad pri Radovljici. Stavbnozgodovinski oris. Iz zgodovine Zgornje Gorenjske. Kronika 64, 2016, št. 3, str. 327–352. Schmidt, Peter, Das Collegium Germanicum in Rom und die Germaniker. Tübingen: Niemeyer, 1984. Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, zv. 1. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1963. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 125 Seražin, Helena, Štanjelski grad na risbi Janeza Cobenzla iz 1580. Acta historiae artis Slovenica 10, 2005, str. 169–176. Simoniti, Primož, Humanizem na Slovenskem in slovenski humanisti do srede XVI. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica, 1979. Simoniti, Primož, Neznan ljubljanski tisk iz leta 1577 in nekaj podatkov o njegovem avtorju. Kronika 19, 1971, št. 1, str. 14–21. Simoniti, Primož, Strauss, Jakob (okoli 1553–1590). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 1913. Slana, Lidija, Brdo pri Kranju. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2009. Smole, Majda, Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol.–1747. Cerkvene zadeve, 1. del, Lit. A–F; 2. del, Lit. G. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1985; 1989. Stopar, Ivan, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knj. 3. Spodnja Savinjska dolina, Ljubljana: Park, Znanstveni tisk, 1992. Suhadolnik, Jože; Anžic, Sonja, Mestni trg z okolico in Ciril-Metodov trg. Ljubljana: Zgodo- vinski arhiv, 2000. Toš, Maja, Die Stubenberger auf Wurmberg. Zwei Jahrhunderte einer Familiengeschichte 1441–1616 (doktorska disertacija). Wien 2015. Toš, Maja, Kako so vurberški Stubenbergi zaznamovali svoj življenjski prostor. Kronika 64, 2016, št. 2, str. 147–164. Valencic, Vlado, Žitnik, Gašper, palatinski grof (okoli 1535–1585). Slovenska biografi ja. SAZU, ZRC SAZU, 2013. Witting, Johann Baptist, Beiträge zur Genealogie des krainischen Adels. Jahrbuch der k. k. heraldischen Gesellschaft »Adler«, Bd. 4, 1894, str. 89–146; Bd. 5–6, str. 162–264. Zadravec, Dejan, Plemiška družina Tattenbach in njihove posesti na Štajerskem. Podravina 7, 2008, št. 14, str. 52–74. Žabota, Barbara: Gruden o Suzani Gornjegrajski. Stati inu obstati 21/22, 2015, str. 285–295. Žabota, Barbara, Protestantizem v Ljubljani od zacetkov v dvajsetih letih 16. stoletja do konca dvajsetih let 17. stoletja (doktorska disertacija). Ljubljana 2019. Žabota, Barbara, Reformacija in protireformacija na Zgornjem Gorenjskem. Iz zgodovine Zgornje Gorenjske. Kronika 64, 2016, št. 3, str. 441–450. Žabota, Barbara, Rodbina Khisl. Novoveška zgodba o uspehu. Kronika 51, 2003, št. 1, str. 1–26. Žnidaršic Golec, Lilijana, Duhovniki kranjskega dela ljubljanske škofi je do Tridentinskega koncila (Acta Ecclesiastica Sloveniae, 22). Ljubljana: Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 2000. Žnidarši c Golec, Lilijana, Kapiteljski arhiv Ljubljana. Inventar fonda, fasc. 1– 60. Ljubljana: Stolni kapitelj, 2006. Žnidaršic Golec, Kariere duhovnikov na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2019. Žontar, Josip, Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. Žvanut, Maja, Od viteza do gospoda. Ljubljana: Viharnik; Znanstveni inštitut Filozofske fa- kultete, 1994. L. ŽNIDARŠIC GOLEC: Študijske in osebne vezi clanov »nemške nacije« iz slovenskih dežel ... 126 S U M M A R Y Study-Related and Personal Ties of Members of the “German Nation” from Slovene Lands at Universities in Padua and Bologna in the Second Half of the 16th Century. Lilijana Žnidaršic Golec Between around 1550, when study tours, the so-called cavalier’s tours, were in fashion among nobility, and up to the end of the 16th century, around 150 people from the Slovene ethnic territory became members of two German student nations in Padua, i.e. the German nation of Jurists and the German nation of Artists, as well as in the (single) German nation in Bologna. The bulk of these noblemen, i.e. four-fi fths of them, were born, lived or originated from families that had estates in the Slovene ethnic territory – to be exact, in the territory that was part of the Holy Roman Empire. Young noblemen arrived in Italy to pursue their studies with more or less serious intent. They broadened their horizons in the university milieu or under the guidance of a local teacher or one that was hired “on location”. Padua housed the nearest Italian university, where noblemen from the Slovene ethnic territory enrolled mostly in the German nation of Jurists; however, the long tradition of the study of law attracted them to Bologna as well. They attended lectures at the university – to the extent that they did – mostly to acquire knowledge that would be useful in their future careers. Outside the university, they took music lessons, practised horse riding and fencing. They familiarized themselves with the local customs, culture and art monu- ments during their trips to the nearby or remote surroundings. Totalling almost one-fi fth, a more diverse group among the people examined in this research consists of non-nobility, mostly origi- nating from bourgeois families. This group includes mentors of noble students, students studying philosophy and medicine, as well as those that concluded their studies with a doctoral degree. Research results can be summed up in key fi ndings. Firstly, consanguineous or affi nity relationships prevailed among the nobility. Brothers, cousins or noblemen with other familial ties were, for instance, members of the Egkh-Hungerspach, Auersperg, Stubenberg, Lamberg, Herberstein, Khisl, Ainkhürn, Neuhaus, Wagen, Schrattenbach, Triebeneck, Tattenbach, and Moscon families. Along with kinship or affi nity, religion was another strong link. Protestantism, which prevailed among the nobility, often linked students’ parents and other relatives and their religious affi liation was, as a rule, shared by their teachers and mentors. The University of Tü- bingen represented a starting point for new acquaintances and further study in the case of a few students, with others the University of Vienna and, from 1586 onwards, the University of Graz. Samuel Budina, Lenart Merheric and Hieronim Megiser studied in Tübingen upon the arrival of noblemen, with whom they left for or were united in Italy at a later point as their preceptors. Catholicism appears much more rarely as a link, which is not surprising because the Catholic faith was not widely spread among the nobility and the upper strata of the bourgeoisie until the end of the 16th century. As distinct Catholics documented (almost) contemporaneously in Vienna and later on in Bologna, mention must be made of the Gorizian nobleman Janez Kobenzl and of the priest Mihael Frankovic from Ljubljana. Attention should be drawn to another relevant link, namely the proximity of estates or places of residence or operation. The research at hand is still a work in progress. The questions of kinship or affi nity and impact of study-related and (perso- nal) connections on the art in the Slovene lands leave considerable room for new discoveries. L. CORALIC: Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 128 Lovorka Coralic Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu Coralic, Lovorka, znanstvena savjetnica, Hr- vatski institut za povijest, HR-10000 Zagreb, Opaticka 10, lovorka@ispr.hr Vojnici iz Ljubljane u mletackim preko- morskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu Rad je nastavak proucavanja udjela vojnika sa istocnojadranske obale u mletackim kopnenim postrojbama u ranom novom vijeku. Zasniva se na rašclambi gradiva pohranjenog u Archivio di Stato di Venezia (fond Inquisitori sopra l'amministrazione dei pubblici ruoli), u sklopu kojeg su sadržani popisi vojnika u jedinicama pješaštva (Fanti oltramarini) i konjaništva (Cavalleria Croati) u 18. stoljecu. U fokusu su istraživanja vojnici zavicajem iz Ljubljane, grada koji se nije nalazio u sastavu mletackih stecevina. Na kraju teksta se u formi priloga donosi cjelovit pregled svih do sada istraženih vojnika iz Ljubljane u navedenim postrojbama. Kljucne rijeci: Ljubljana, Mletacka Republika, vojna povijest, kopnena vojska, 18. stoljece Coralic, Lovorka, Scientifi c Advisor, Croatian Institute of History, RH-10000 Zagreb, Opaticka 10, lovorka@ispr.hr Soldiers from Ljubljana in Venetian Overseas Land Troops in the 18th Century The article at hand builds upon research of the portion of soldiers from the Eastern Adri- atic shore in Venetian land troops in the early modern period. It is based on the analysis of materials kept in Ar-chivio di Stato di Venezia (fonds Inquisitori sopra l'amministrazione dei pubblici ruoli), which con-tains lists of soldiers in the infantry (Fanti oltramarini) and cavalry (Cavalleria Croati) in the 18th century. It fo- cuses on soldiers from Ljubljana, a city that was not part of Ventian acquisitions. The article concludes with a complete overview of soldiers from Ljubljana in the afore-mentioned troops that have been explored thus far. Keywords: Ljubljana, Republic of Venice, military history, land troops, 18th century. Uvod i cilj rada Vojna povijest Mletacke Republike neraskidivo je povezana s istocnojadran- skim prostorom (priobaljem i unutarnjim dijelom), ponajprije s onim krajevima koji su se tijekom dugoga niza stoljeca nalazili u sastavu Serenissime. Država koja je znacajan dio svoje moci zasnivala na podizanju snažne vojne sile, djelatne na kopnu i na moru, iznimnu je pozornost posvecivala svojim prekomorskim postroj- bama, novacenim ponajprije od Istre do Mletacke Albanije i grckoga arhipelaga. 1 Jedna od najpoznatijih profesionalnih mletackih postrojbi nazivala se Fanti oltramarini i ponajprije se odnosila na pješacke jedinice. Drži se da su prva novacenja oltramarina zabilježena vec pocetkom 16. stoljeca i isprva su se odnosila na mornaricko pješaštvo, a od Kandijskoga rata (1645. – 1669.) i na kopnenu vojsku, interventno i porezno redarstvo i posadu tvrdava. Izrazito mobilni, oltramarini ce svoju najvecu brojnost postici u 17. i 18. stoljecu, kada njihove pukovnije (reggimento) i satnije (compagnia) djeluju od mletacke terra- ferme, preko dalmatinskih i bokeljskih uporišta do grckih otoka i Peloponeza. 2 Nadalje, druga važna mletacka prekomorska postrojba bili su hrvatski konjanici – Croati a cavallo (Cavalleria Croati), a njihov se osnutak vezuje s nadiranjima Osmanlija u 15. stoljecu i padom zadarskoga zaleda pod osmansku vlasti tijekom 16. stoljeca. Zadar kao glavno mletacko vojno uporište u Dalmaciji, ali i grad uz koji je i vezano osnivanje tih postrojbi, biti ce u svim stoljecima središte njihova djelovanja, novacenja i obuke. Receno ce konjaništvo posebno biti djelatno tije- kom 17. stoljeca, odnosno u doba Kandijskoga i Morejskoga rata (1684. – 1699.) kada te postrojbe, predvodene domacim zapovjednicima, ratuju na širem potezu dalmatinske bojišnice, a svojom vojnom ucinkovitošcu pridonose mletackim osvajanjima i istiskivanju Osmanlija iz neposrednoga zaleda dalmatinskih gra- 1 O mletackim vojnim snagama u ranome novom vijeku, posebice s obzirom na postrojbe novacene na podrucju istocnoga Jadrana, vidi u: Sabalich, Huomeni d’arme, passim; Sabalich, La Dalmazia guerriera, str. 279-300; Berlam, Le milizie dalmatiche, str. 47-58; Concina, Le trionfanti et invittissime, passim; Hale, L’organizzazione militare, passim; Pericic, Glavari i casnici, str. 219-232; Pericic, Neki Dalmatinci – generali, str. 195-220; Favaloro, L’Esercito Veneziano, passim; Coralic & Balic Nižic, Iz hrvatske vojne povijesti, str. 71-130; Mayhew, Dalmatia between Ottoman, passim; Mayhew, Mletacki vojnik, str. 243-262; Madunic, Defen- siones Dalmatiae, passim; Vrandecic, Borba za Jadran, passim; Markulin, Vojno poduzetništvo, str. 91-142; Markulin, Mletacka vojna organizacija, passim. 2 Bertoša, Izazovi povijesnog zanata, str. 41-42. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 128–139 129 L. CORALIC: Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 130 dova. 3 Pripadnici pješackih i konjanickih postrojbi ponajprije su dolazili iz Istre, Dalmacije i Boke kotorske. S vremenom su u recene jedinice pristupali i žitelji iz nemletackih krajeva, od podrucja pod osmanskom vlašcu do krajeva i gradova Habsburške Monarhije, ali i drugih dijelova zapadne i srednje Europe. Temeljno gradivo koje govori o postrojbama kojima su zapovjedni i vojnicki kadar ponajprije cinili vojnici sa istocnojadranske obale, ali i žitelji drugih krajeva duž unutrašnjosti, pohranjeno je u Archivio di Stato di Venezia. Rijec je o arhivskoj zbirci pod nazivom Inquisitori sopra l’amministrazione dei pubblici ruoli (dalje: RI-ASVe-0715-Inquisitori … pubblici ruoli) u kojoj je sadržano više od tisucu svežnjeva (busta) u kojima se nalazi gradivo o vojnim postrojbama u 18. stoljecu, iako su manjim dijelom ukljuceni i dokumenti koji se odnose i na starije razdoblje mletacke vojne povijesti. Kada je rijec o konkretnim postrojbama, za istraživace mletacke vojne povjesnice (ponajprije u 18. stoljecu) od iznimne su važnosti popisi unovacenih vojnika i casnika rasporedenih u talijanske postrojbe (Reggimenti e compagnie italiane, 1668. – 1797.), prekomorske pješacke postrojbe (Reggimenti e compagnie oltramarini, 1604. – 1797.), hrvatske konjanicke postrojbe (Cavalleria Croati, 1700. – 1797.), postrojbe konjanicke garde (Cavalleria corazzieri, 1715. – 1797.), mješovite postrojbe (Compagnie sciolte, 1741. – 1795.), postrojbe dra- guna (Cavalleria dragoni, 1702. – 1797.) te topnicke postrojbe (Artiglieria, 1652. – 1797.). Za proucavanje udjela vojnika i casnika zavicajem sa istocnoga Jadrana u navedenim mletackim borbenim jedinicama od posebne su važnosti postrojbe pješaka i konjanika, iako treba napomenuti da je njihov udio bio prisutan i u svim drugim navedenim vojnim snagama. 4 Središnja tema ovoga priloga usmjerena je na rašclambu udjela vojnika iz nemletackoga grada Ljubljane u mletackim prekomorskim pješackim (Fanti ol- tramarini) i konjanickim postrojbama (Croati a cavallo, Cavalleria Croati), a kao glavni izvor poslužili su nam prethodno spomenuti spisi mletacke magistrature za novacenje pod imenom Inquisitori sopra l’amministrazione dei pubblici ruoli. Rad se temelji na istraživanjima nacinjenim proteklih godina, tijekom kojih je obraden znacajan dio raspoloživog gradiva. Uzorak koji se razmatra u prethodnim prilozima, kao i ovom radu iznosi oko 60% od ukupne kolicine gradiva te držimo da pruža dovoljnu osnovu za rašclambu i iznošenje znanstveno argumentiranih zakljucaka. 3 Podrobnije usporedi: Berlam, Le milizie dalmatiche, str. 56-58; Concina, Le trionfanti et invittissime, str. 29-41; Favaloro, L’Esercito Veneziano, str. 100-103; Coralic & Balic Nižic, Iz hrvatske vojne povijesti, str. 71-130. 4 O konkretnome udjelu pješaka i konjanika sa širega podrucja istocnoga Jadrana i unu- trašnjosti u mletackim vojnim postrojbama (na osnovu istraživanja prethodno navedenoga fonda Inquisitori ... pubblici ruoli) iz RI-ASVe vidi u: Coralic, Rijecani u mletackim prekojadranskim postrojbama, str. 11-25; Coralic, Vojnici iz Hercegovine, str. 162-182; Coralic, Vojnici u mle- tackim prekojadranskim postrojbama zavicajem iz Senja, str. 523-546; Coralic, Karlovcani, str. 66-80; Coralic, Zagrepcani, str. 119-127; Coralic, Dubrovcani – vojnici, str. 292-309; Coralic, Murterini, str. 227-247; Coralic, Vojnici iz Bosne, str. 35-55; Coralic, Zadarski otocani, str. 173-198; Coralic & Katušic, Grbljani, str. 159-183; Coralic & Katušic, Vojnici iz Ugarske, str. 89-111; Coralic & Katušic, Šibencani, str. 147-190; Coralic & Katušic, Zemunicani, str. 190-197; Coralic & Katušic, Biogradani i Vranjani, str. 455-474; Coralic & Katušic, Fanti oltramarini, str. 163-178. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 131 U sljedecem poglavlju rada predstaviti cemo temeljne odrednice koje se odnose na udio vojnika iz Ljubljane u mletackoj kopnenoj vojsci u 18. stoljecu, razdoblju za koje je navedeno gradivo najpotpunije sacuvano. Razmatrati ce se opci brojcani parametri (broj u izvorima zabilježenih vojnika iz Ljubljane, vremenski raspon njihova spominjanja kao i usporedba s drugim krajevima i gradovima koji se nisu nalazili u državnom sastavu Mletacke Republike), omjer prema ukljucenosti u poje- dine rodove (pješaštvo i konjaništvo), mjesta djelovanja (stacioniranja i popisivanja pojedinih jedinica), zapovjedni kadar, kao i – u skladu s raspoloživosti dostupnog gradiva – neke osobne karakteristike pješaka i konjanika zavicajem iz Ljubljane (dob, statura, boja kose). Naposljetku, u prilogu rada tabelarno ce se predstaviti svi vojnici iz Ljubljane koje smo zabilježili tijekom dosadašnjih istraživanja navedenog gradiva pohranjenog u mletackom Državnom arhivu. 5 Rašclamba arhivskih spisa Na pocetku ovoga dijela teksta potrebno je sažeto kazati o nacinu ubilježbe vojnika iz Ljubljane u ovdje promatranim vrelima. Popisi clanova pojedinih postrojbi (satnija djelatnih unutar pukovnija) pisani su jednoobrazno. U pravilu se u popisu navodi pukovnija i njoj pripadajuce satnije, kao i njezini zapovjednici i casnicki kadar. Pretežit dio popisa cini lista obicnih vojnika te se za svakog pojedinog voj- nika navodi njegovo ime, ime oca i prezime, podrijetlo 6 te mjesto i datum izradbe popisa. Katkada su, iako neredovito, ubilježeni i osobni podaci vezani uz vojnike: starost (dob), visina (statura), boja kose te kod pripadnika konjaništva boja konja. Ponekad se, nadalje, bilježi i podatak o prijelazu vojnika iz jedne u drugu postrojbu, podatak o smrti te dezertiranju. U tim se slucajevima vojnik naknadno križao s prvotnoga popisa. Jezik popisivanja vojnika bio je talijanski (mletacki dijalekt) te su imena i prezimena cesto (ali ne i uvijek) bila talijanizirana. Potrebno je takoder napomenuti da su vojnici popisivacima osobno prilazili i usmeno davali svoje podatke. Otuda nemali problemi s iskrivljavanjem prezimena koja, radi svojega pretežito slavenskog obilježja, nedovoljno vicnim popisivacima nisu bila razumlji- va. Ovdje takoder moramo uzeti u obzir i cinjenicu da je dio vojnika, osobito onih u profesionalnim jedinicama, u službu pristupao radi bijega od zakona, odnosno nakon pocinjene kriminalne radnje u svome zavicaju. Njihovi iskazi, osobito kada je rijec o personalnim podacima, stoga su zasigurno katkada bili iskrivljeni. Ukupan broj vojnika iz Ljubljane u navedenim mletackim kopnenim vojnim snagama iznosio je 11, 7 a omjer njihove ukljucenosti prema vrstama vojnih rodova ocekivan je. Deset je Ljubljancana pripadalo postrojbi Fanti oltramarini, docim 5 S obzirom da ce u tabelarnom pregledu uz svakog vojnika i njegovu ubilježbu biti na- vedena tocna signatura unutar arhivskoga fonda Inquisitori sopra l’amministrazione dei pubblici ruoli (broj svežnja, odnosno buste) u nastavku rada necemo u svim primjerima opterecivati tekst usputnim bilježenjem signature. 6 U ovdje korištenim izvorima navedeno kao: Liubliana. 7 Ovdje je potrebno napomenuti da se Ljubljancani bilježe iskljucivo kao obicni vojnici, odnosno da nemamo podatke o obnašateljima nekih od casnickih ili docasnickih cinova. L. CORALIC: Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 132 je samo jedan vojnik djelovao u sastavu elitne konjanicke postrojbe Cavalleria Croati. Takav je omjer ocekivan iz razloga jer su pješacke pukovnije i satnije bile znatno brojnije od onih konjanickih. Potonje su se smatrale vrlo elitnim jedinica- ma, fi nancijski je njihovo novacenje, obuka, opremanje i uzdržavanje bilo znatno skuplje te su u njih redovito primani dobno stariji i vojnim vještinama iskusniji vojnici. Usporedimo ove pokazatelje s istovrsnim podacima drugih krajeva duž istocnoga Jadrana i unutrašnjosti, a s posebnim obazirom na podrucja koja se nisu nalazila pod mletackom upravom. Naime, ocekivano je da je pretežit broj vojnika potjecao s podrucja mletackih stecevina duž istocnoga Jadrana (od Istre do sjevera Albanije). Medutim, kako je rijec o izrazito profesionalnim jedinicama, mletacka je vojna vlast primala i ljudstvo iz krajeva i gradova kojima nije gospodarila. Stoga uzevši u obzir vojnike iz dalmatinskoga priobalja i unutrašnjosti, kao i brojnost stanovništva pojedinih naselja, dobivamo sljedece pokazatelje. Primjerice, iz Šibe- nika je dolazilo cak 210 casnika i vojnika, a sa zadarskih otoka njih 76. Iz manjih naselja poput Biograda na Moru vojno ljudstvo brojilo je 32 pripadnika; iz Zemu- nika kraj Zadra 18, a s otoka Murtera tek 10 vojnika. Kada je rijec o podrucjima koja se u 18. stoljecu nisu nalazila pod mletackom upravom, u ovim su popisima zabilježena 33 Hercegovca, 40 vojnika iz Senja, 24 iz Karlovca (odnosno s podrucja Karlovackoga generalata), 18 iz Rijeke te 27 iz Dubrovnika (odnosno s podrucja Dubrovacke Republike). 8 Prema prethodno navedenom, iako se brojcani udio voj- nika iz Ljubljane cini malenim, cinjenica da je rijec o gradu koji je bio udaljeniji od mletackih teritorijalnih posjeda, ukazuje da je rijec o realnom omjeru. Ujedno, otkriva nam i zanimljivu i pažnje vrijednu mobilnost Ljubljancana koji su svoju životnu profesionalnu karijeru upravili u smjeru pripadanja vojništvu druge države. Vremenski okvir prisutnosti i djelovanja Ljubljancana u mletackim preko- morskim postrojbama obuhvaca dio 18. stoljeca. S obzirom na relativno maleni uzorak, ovdje opažamo i odredene neujednacenosti. Naime, u prvih 25 godina toga stoljeca njihov broj nije velik, ali izrazito raste od oko 1726. do 1750. godine i tada je brojnost ovih vojnika u recenim vojnim snagama najizrazitija. Od 1751. do oko 1775. godine broj Ljubljancana opada, a u završnim desetljecima stoljeca više ih, prema do sada provedenim istraživanjima – ne bilježimo. Ovaj trend nije sasvim uobicajen iz razloga što je koncem stoljeca, tocnije u posljednjim godinama opstojanja Kraljice mora, a pred nezadrživim Napoleonovim pohodima, Mletacka Republika po posljednji puta mobilizirala brojcano vece vojno ljudstvo. Ponaj- prije su to, uz profesionalne vojnike, pripadnici teritorijalnih milicija (cernide, krajine) iz naselja u zaledu dalmatinskih i istarskih gradova te oni, iako na kratko vrijeme, postaju sastavni dio mletacke vojske (u prvom redu pješaštva). Politicka nestabilnost, ucestale promjene granica i neizbježni ratovi, utjecali su na cinjenicu 8 Podrobnije usporedbe vidi prema radovima: Coralic & Katušic, Šibencani, str. 147-190; Coralic & Katušic, Biogradani i Vranjani, str. 455-474; Coralic & Katušic, Zemunicani, str. 190-197; Coralic, Murterini, str. 227-247; Coralic, Vojnici iz Hercegovine, str. 162-182; Coralic, Vojnici u mletackim prekojadranskim postrojbama zavicajem iz Senja, str. 523-546; Coralic, Karlovcani, str. 66-80; Coralic, Rijecani u mletackim prekojadranskim postrojbama, str. 11-25; Coralic, Dubrovcani – vojnici, str. 292-309. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 133 da Republika svetoga Marka nije mogla angažirati ljudstvo iz drugih zemalja te nas navedene povijesne okolnosti upucuju kako u posljednjim godinama stoljeca vojnici iz nemletackih krajeva (te tako i iz Ljubljane ili drugih slovenskih krajeva pod habsburškom vlašcu) zapravo i nisu prisutni u njezinim postrojbama. U kontekstu prethodno navedenog zanimljivo se osvrnuti na prvi, odnosno najstariji te najmladi upis nekog vojnika iz Ljubljane u ovdje analiziranim pje- šackim snagama. Najstariji upis datiran je u 1703. godinu i odnosi se na Mihaela Bartolovog Manera, konjanika u satniji kapetana Tome Medina (pukovnija Antuna Medina), popisanog na mletackim posjedima u Grckoj (Romanija). Završni upis nekoga od vojnika iz Ljubljane potjece iz 1764. godine, a rijec je o Josipu Ilijinom Danisu, pješaku u sastavu satnije kapetana Andrije Medina (pukovnija Tripuna Štukanovica), popisanog koncem navedene godine u Mlecima. Popisivaci su katkada, ali ne uvijek redovito i tocno, bilježili i osobne, dobne i fi zicke karakteristike pojedinih vojnika. Uzorak kojime raspolažemo relativno je malen, ali ipak – barem okvirno – pruža osnovna saznanja o dobnoj starosti i izgledu onovremenih vojnika. Kada je rijec o njihovoj dobnoj strukturi, podaci za Ljubljancane pokazuju da je njihova (iskljucivo pješaci) prosjecna dob bila 30 godina. Najmladi zabilježeni vojnici bili su Mijo Mijin Pacic (star 18 godina), pripadnik osobne satnije bojnika vojske Petra Corponesea, upisan u Zadru 1728. godine, kao i 19 godina star Josip Grgurov Munic, upisan 1728. godine u Kopru kao pripadnik osobne satnije pukovnika Jurja Medina. Naposljetku, kao najstariji Ljubljancanin u jedinicama Fanti oltramarini zabilježen je spomenuti Josip Danis, u trenutku izradbe popisa (1764.) star 50 godina. Ovakva prosjecna dob (30 godina) ocekivana je za pješacke postrojbe koje su novacile mlade vojnike kojima je to cesto bio pocetak vojne karijere. Naspram tome, promatrajuci uzorak koji se odnosi na istocnojadranske vojnike u cjelini, konjanici su prosjekom godina bili stariji, a razlog tome možemo tražiti u cinjenici da je rijec o elitnijim postrojbama koje su iziskivale prokušanije i vještije vojnike te su u njih pristupale osobe sa nešto više životnoga i vojnickog iskustva. Jedan od povremeno zabilježenih podataka koji se odnosi na osobne znacajke vojnika njihova je statura, odnosno opc i dojam o visini pojedinca. U primjeru vojnika iz Ljubljane opažamo, prema procjeni popisivaca, kako je gotovo u pravilu rijec o osobama srednjega rasta (ordinario, comun). Iznimku cini tek primjer konjanika Mihaela Manera, opaženog kao vojnika visokoga stasa (alto). Kada je rijec o boji kose, ponovno opažamo stereotipnost percepcije zaduženih popisivaca. Vecina vojnika opisana je oznakom smedokosi (castagno), a samo u jednome primjeru (Marko Matin Tuvic, pješak u sastavu osobne satnije bojnika vojske Petra Corpo- nesea, Zadar, 1728.) rijec je o crnokosom (nero) vojniku. Naposljetku, prilikom opisivanja boje konja pripadnika postrojbe Croati a cavallo, a u ovdje analiziranim vojnicima iz Ljubljane zabilježen je samo jedan takav vojnika, rijec je o Mihaelu Maneru koji je 1703. godine jahao ridana (saur, sauro). Istraživacke je pozornosti vrijedan i podatak koji se odnosio na mjesta dje- lovanja, odnosno privremenog stacioniranja jedinice (satnije), prilikom cega su nacinjeni popisi raspoloživoga vojnog ljudstva. Rašclamba vojnika iz Ljubljane L. CORALIC: Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 134 prema mjestima njihova djelovanja, odnosno popisivanja pokazuje da su njihove jedinice ponajprije bile stacionirane u Mlecima, odnosno na obližnjemu Lidu, središnjemu mjestu popisivanja pojedinih satnija odakle su se jedinice upucivale (prema odredbama nadležnih vlasti) na službu od terraferme do grckih otoka. Takoder, u nekoliko su navrata jedinice u kojima su bili zastupljeni Ljubljancani zabilježene na mletackim posjedima u Grckoj (Krf te zbirni naziv Romanija), a tek u pojedinacnim primjerima u Dalmaciji (Zadar) i Istri (Kopar). U svim se popisima pripadnika pojedine satnije redovito navodi njezin za- povjednik. Upravo nam pregled pukovnika i drugih casnika (bojnika, kapetana) koji su zapovijedali ovdje rašclanjenim ljubljanskim vojnicima otkriva niz imena zapaženih onovremenih mletackih vojnih zapovjednika zavicajem s istocne obale Jadrana. Radi boljega razumijevanja konteksta djelovanja Ljubljancana u mletackim kopnenim postrojbama osnovne podatke o visokim vojnim casnicima (obiteljsko podrijetlo, cinovi, upute na odgovarajuce izvore i historiografska saznanja) vrijedi navesti nešto podrobnije. Kada je rijec o konjanickim postrojbama zapovjednik pukovnije u sastavu koje je djelovao jedan Ljubljancanin bio je Antun Medin, zavicajem iz okolice Budve, djelatan pocetkom 18. stoljeca. 9 Nadalje, medu za- povjednicima pješackih postrojbi u kojima su zabilježeni Ljubljancani izdvajaju se visoki vojni zapovjednik (koncem vojne karijere general-bojnik) Ivan Kumbat zavicajem iz Kaštela, 10 dalmatinski casnik talijanskoga podrijetla Petar Corponese, 11 Bokelji Tripun Vicko Burovic 12 i Tripun Štukanovic, 13 kao i Juraj Medin sa podrucja današnjeg crnogorskog primorja. 14 Zakljucak Vojnici iz Ljubljane bili su tijekom 18. stoljeca ukljuceni, iako u malenom broju, u sastav mletackih profesionalnih kopnenih postrojbi poznatih pod nazi- vom Fanti oltramarini i Croati a cavallo. Ljudstvo tih postrojbi ponajprije je bilo novaceno duž širokoga pojasa mletackih starih i novostecenih podrucja od Zadra do Boke kotorske, ali su (a takav je primjer i Ljubljana) potjecali i iz krajeva sa nemletackoga državnog teritorija. Broj ukljucenih vojnika iz Ljubljane malen je, a ponajprije su bili zastupljeni u pješackim jedinicama. Njihova je dob u prosjeku 9 Gradivo o vojnom djelovanju Antuna Medina u cinu pukovnika vidi u: RI-ASVe–0715– Inquisitori … pubblici ruoli, b. 821-823. 10 Podrobnije vidi u: Coralic & Katušic, Pukovnici, bojnici, kapetani, str. 145-183. Gradivo o vojnom djelovanju Ivana Kumbata u cinu pukovnika vidi u: RI-ASVe-0715-Inquisitori … pubblici ruoli, b. 546-548. 11 Gradivo o vojnom djelovanju Petra Corponesea u cinu bojnika vojske vidi u: RI-ASVe-0715-Inquisitori ... pubblici ruoli, b. 551-552. 12 Gradivo o vojnom djelovanju Tripuna Vicka Burovica u cinu pukovnika vidi u: RI-ASVe-0715-Inquisitori ... pubblici ruoli, b. 511-526. 13 Podrobnije vidi u: Coralic & Katušic, Peraštanin Tripun Štukanovic, str. 385-410. Gradivo o vojnom djelovanju Tripuna Štukanovica u cinu pukovnika vidi u: RI-ASVe-0715-Inquisitori ... pubblici ruoli, b. 703. 14 Gradivo o vojnom djelovanju Jurja Medina u cinu pukovnika vidi u: RI-ASVe-0715-Inqu- isitori ... pubblici ruoli, b. 648-649. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 135 iznosila 30 godina, a po iznesenim fi zickim karakteristikama pretežito su bili sre- dnjega rasta i smedokosi. Iako su najcešce popisivani u Mlecima, odnosno tamošnjoj vojnoj bazi na Lidu, izvori ih bilježe i u Grckoj (Krf, Romanija), Istri (Kopar) i Dalmaciji (Zadar). Njihovi su vojni zapovjednici (bojnici vojske, pukovnici) bili istaknuti mletacki casnici toga vremena, ponajprije iz Boke kotorske i današnjega Crnogorskog primorja, ali i iz Dalmacije. Na kraju ovoga sažetog rada možemo smatrati da je proucavanje udjela casnika, docasnika i vojnika iz nemletackih kra- jeva u profesionalnim snagama Serenissime važan dio kako poznavanju raznolikih sastavnica mletacke vojne povijesti, tako i krajeva, gradova i ljudi iz kojih su doticni vojnici potjecali. Primjer Ljubljane vjerujemo da svjedoci o tome, a zasigurno ce neka buduca arhivska istraživanja, zasnovana na prebogatom gradivu iz Archivio di Stato di Venezia, iznjedriti još uporabljivih i korisnih podataka koji ce ovdje iznesena saznanja dodatno upotpuniti. L. CORALIC: Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 136 PRILOG: Zbirni popis vojnika do sada istraženih vojnika iz Ljubljane u mletackim profesionalnim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 15 osoba prezime i ime ime oca rod vojske dob stas boja kose konj satnija (zapovjednik) pukovnija (zapovjednik) mjesto i datum popisa busta bilješka 1 Bradic, Dominik Andrija pješaštvo pukovnik Tripun Burovic pukovnik Tripun Vicko Burovic Mleci, 28.3.1750. b. 516. 2 Danis, Josip Ilija pješaštvo 50 kapetan Andrija Medin pukovnik Tripun Štukanovic Mleci, 29.12.1764. b. 703. 3 Gheger, Matija Matija pješaštvo 34 srednjega rasta smedokos pukovnik Ivan Kumbat pukovnik Ivan Kumbat Krf, 1.9.1724. b. 546. 4 Kraljevic, Stanko Marko pješaštvo 29 srednjega rasta smedokos pukovnik Tripun Vicko Burovic pukovnik Tripun Burovic Mleci, 30.6.1764. b. 522. 5 Maner, Mihael Bartol konjaništvo visok smedokos ridan kapetan Toma Medin pukovnik Antun Medin Romanija, 20.10.1703. b. 821. Dezertirao te je prekrižen. 6 Mocinic, Luka Andrija pješaštvo 30 srednjega rasta smed okos kapetan Antun Kumbat pukovnik Ivan Kumbat Krf, 1.9.1724. b. 546. 7 Munic, Josip Grgur pješaštvo 19 srednjega rasta smedokos pukovnik Juraj Medin pukovnik Juraj Medin Kopar, 15.7.1728. b. 649. 8 Pacic, Mijo Mijo pješaštvo 18 srednjega rasta smedokos bojnik vojske Petar Corponese bojnik vojske Petar Corponese Zadar, 29.7.1728. b. 552. 9 Primas, Prospero Toma pješaštvo pukovnik Tripun Burovic pukovnik Tripun Vicko Burovic Mleci, 28.3.1750. b. 516. 10 Ramassan, Matija Jure pješaštvo 29 srednjega rasta smedokos pukovnik Juraj Medin pukovnik Juraj Medin Kopar, 15.7.1728. b. 649. 11 Tuvic, Marko Mate pješaštvo 32 srednjega rasta crnokos bojnik vojske Petar Corponese bojnik vojske Petar Corponese Zadar, 29.7.1728. b. 552. 15 Vojnici se navode abecednim slijedom, a uz osnovne podatke (prezime, ime, ime oca), navode se satnije i pukovnije unutar kojih su djelovali (navedene su prema imenima njihovih zapovjednika), osobne karakteristike (dob, stas, boja kose), mjesto i datum popisivanja te signatura (broj svežnja, odnosno buste) unutar arhivskoga fonda Inquisitori sopra l’amministrazione dei pubblici ruoli u Archivio di Stato di Venezia. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 137 Izvori i literatura Arhivski izvori RI-ASVe-0715-Inquisitori … pubblici ruoli – Archivio di Stato di Venezia, Inquisitori sopra l’amministrazione dei pubblici ruoli, b. 516, 522, 546, 552, 649, 703, 821. Literatura Berlam, Arduino: Le milizie dalmatiche della Serenissima. Rivista dalmatica, 16/1, 1935, str. 47-58. Bertoša, Miroslav: Izazovi povijesnog zanata: lokalna povijest i sveopci modeli. Zagreb: An- tibarbarus, 2002. Concina, Ennio: Le trionfanti et invittissime armate Venete. Venezia: Filippi ed., 1972. Coralic, Lovorka: Rijecani u mletackim prekojadranskim postrojbama (18. stoljece). Rijeka, 18/2, 2013, str. 11-25. Coralic, Lovorka: Vojnici iz Hercegovine u mletackim kopnenim postrojbama (18. stoljece). Hum: Casopis Filozofskog fakulteta Sveucilišta u Mostaru, 10, 2013, str. 162-182. Coralic, Lovorka: Vojnici u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama zavicajem iz Senja, Karlobaga te s podrucja Like i Krbave (18. stoljece). Senjski zbornik, 40, 2013, str. 523-546. Coralic, Lovorka: Karlovcani u mletackim prekojadranskim kopnenim postrojbama (18. sto- ljece). Svjetlo: Casopis za kulturu, umjetnost i društvena zbivanja, 1-2, 2014, str. 66-80. Coralic, Lovorka: Zagrepcani u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu. Historijski zbornik, 67/1, 2014, str. 119-127. Coralic, Lovorka: Dubrovcani – vojnici u mletackim pješackim postrojbama (fanti oltramarini) u 18. stoljecu. Anali Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Dubrovniku, 53/2, 2015, str. 293-309. Coralic, Lovorka: Murterini u mletackim kopnenim i mornarickim postrojbama (18. stoljece). Murterski godišnjak, 11-12, 2015, str. 227-247. Coralic, Lovorka: Vojnici iz Bosne u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu. Prilozi – Institut za istoriju u Sarajevu, 44, 2015, str. 35-55. Coralic, Lovorka: Zadarski otocani u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama (18. stoljece). Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti HAZU, 33, 2015, str. 173-198. Coralic, Lovorka & Balic Nižic, Nedjeljka: Iz hrvatske vojne povijesti – Croati a cavallo i Soldati Albanesi, njihova bratovština i gradivo o njezinu djelovanju od 1675. godine do sredine XVIII. stoljeca. Zbornik Odsjeka za povijesne znanosti Zavoda za povijesne i društvene znanosti HAZU, 24., 2006, str. 71-130. Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Peraštanin Tripun Štukanovic (+ 1769) – pukovnik mletackih oltramarina. Anali Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Dubrovniku, 50, 2012, str. 385-410. Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Grbljani u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama (18. stoljece). Istorijski zapisi, 86/3-4, 2013, str. 159-183. Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Pukovnici, bojnici, kapetani – casnici iz kaštelanske obitelji Kumbat u službi Mletacke Republike (18. stoljece). Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru, 57, 2015, str. 145-183. Coralic , Lovorka & Katušic, Maja: Vojnici iz Ugarske u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu. Scrinia Sclavonica: Godišnjak Podružnice za povijest Slavonije, Srijema i Baranje Hrvatskog instituta za povijest, 15, 2015, str. 89-111. Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Šibencani u mletackim prekojadranskim kopnenim postrojbama (18. stoljece). Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru, 58, 2016, str. 147-190. L. CORALIC: Vojnici iz Ljubljane u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu 138 Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Fanti oltramarini i Croati a cavallo – vojnici s otoka Ugljana u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama u 18. stoljecu. U: Kali (ur. Faricic, Josip), Zadar: Sveucilište u Zadru – HAZU – Opcina Kali, 2017, str. 163-178. Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Zemunicani u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama (18. stoljece). U: Zemunik u prostoru i vremenu (ur. Faricic, Josip & Dundovic, Zdenko), Zadar: Sveucilište u Zadru, 2017, str. 190-197. Coralic, Lovorka & Katušic, Maja: Biogradani i Vranjani – vojnici u mletackim prekomorskim kopnenim postrojbama (18. stoljece). U: Braca Vranjanin i vransko podrucje tijekom povijesti. Zbornik radova sa znanstvenoga skupa “Braca Vranjanin i vransko podrucje tijekom povijesti” održanog u Biogradu 25. travnja 2014. (ur. Došen, Božo), Zadar: Ogranak Matice hrvatske u Zadru – Opcina Pakoštane, 2019, str. 455-474. Favaloro, Francesco Paolo: L’Esercito Veneziano nel’700. Ricerche e schizzi. Venezia: Filippi ed., 1995. Hale, John R.: L’organizzazione militare di Venezia nel’500. Roma: Jouvence, 1990. Madunic, Domagoj: Defensiones Dalmatiae: Governance and Logistics of the Venetian Defen- sive System in Dalmatia during the War of Crete (1645 – 1669). Doktorska disertacija, Budimpešta: Central European University, 2012. Markulin, Nikola: Vojno poduzetništvo u mletackoj Dalmaciji i Boki za vrijeme Morejskog rata (1684. – 1699.). Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru, 56, 2014, str. 91-142. Markulin, Nikola: Mletacka vojna organizacija u Dalmaciji i Boki od Morejskog rata (1684. – 1699.) do Požarevackog mira 1718. Doktorska disertacija, Zadar: Sveucilište u Zadru, 2015. Mayhew, Tea: Dalmatia between Ottoman and Venetian Rule: Contado di Zara 1645-1718. Roma: Viella, 2008. Mayhew, Tea: Mletacki vojnik na istocnoj obali Jadrana za Kandijskog rata (1645-1669). U: Spomenica Josipa Adamceka (ur. Roksandic, Drago i Agicic, Damir), Zagreb: Filozofski fakultet Sveucilišta u Zagrebu, 2009, str. 243-262. Pericic, Šime: Glavari i casnici Vojne krajine u Dalmaciji. Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru, 35, 1993, str. 219-232. Pericic, Šime: Neki Dalmatinci – generali stranih vojski. Radovi Zavoda za povijesne znanosti HAZU u Zadru, 42, 2000, str. 195-220. Sabalich, Giuseppe: Huomeni d’arme di Dalmazia. Zara: Tip. S. Artale, 1909. Sabalich, Giuseppe: La Dalmazia guerriera. Archivio storico per la Dalmazia, anno III, vol. V, fasc. 30, 1928, str. 279-300. Vrandecic, Josip: Borba za Jadran u ranom novom vijeku: mletacko-osmanski ratovi u veneci- janskoj nuncijaturi. Split: Filozofski fakultet u Splitu – Odsjek za povijest, 2013. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 139 S U M M A RY Soldiers from Ljubljana in Venetian Overseas Land Troops in the 18th Century Lovorka Coralic The article at hand builds upon years-long research of the portion of soldiers from the broader area of the Eastern Adriatic and the interior in Venetian land troops in the early modern period. It is based on an analysis of materials kept in Archivio di Stato di Venezia (state mag- istrature fonds for recruitment entitled Inquisitori sopra l’amministrazione dei pubblici ruoli), which contains lists of offi cers, non-commissioned offi cers, and soldiers in the infantry (Fanti oltramarini) and cavalry (Cavalleria Croati) in the 18th century. It focuses on soldiers from Ljubljana, a city that was not part of Ventian overseas acquisitions. Based on the available data, the article provides the time frame and intensity of their presence in the afore-mentioned troops, the division within infantry and cavalry, as well as personal characteristics of respective soldiers. The research focuses on commanders of companies and regiments in which soldiers mentioned here were recorded, as well as the location of their operation or registration. The research shows that soldiers from Ljubljana served mostly in the infantry and that their companies operated in the area extending from Venice (with Lido being the central military base) to Istria, Dalmatia, and Greece. Commanders of troops in which soldiers from Ljubljana were recorded were high offi cers originating from Dalmatia and the Bay of Kotor. The conclusion contains an observation that the number of natives of Ljubljana in the professional Venetian land troops was not high. However, this relatively small sample provides opportunities for highlighting a component of Ljubljana’s history from the end of the early modern period that is not well known and worth exploring. The article concludes with a complete list of names of hitherto explored soldiers from Ljubljana in the afore-mentioned Venetian land troops. U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 140 Uroš Košir Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne na obmocju med Trento in Kranjsko Goro Uroš Košir, dr., znanstveni sodelavec, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za arheologijo, SI-1000 Ljubljana, Aškerceva 2, uros.kosir@ff.uni-lj.si Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujet- nikov iz prve svetovne vojne na obmocju med Trento in Kranjsko Goro Prispevek obravnava problematiko vojaških pokopališc in grobov vojnih ujetnikov in vojakov iz casa prve svetovne vojne, ki so nastali na obmocju med Trento in Kranjsko Goro. Na podlagi arhivskih in drugih virov ter terenskih raziskav so prikazane in opisane lokacije nekdanjih in sedanjih pokopališc, do- stopni popisi pokopanih vojakov in ujetnikov pa predstavljajo izhodišce za oceno števila ruskih, italijanskih, srbskih in drugih vojnih ujetnikov ter vojakov, ki so umrli na obravna- vanem obmocju. Rezultati kažejo, da je njihovo število precej manjše od številk, ki so se dolgo pojavljale v slovenski literaturi in v pricevanjih ocividcev dogodkov v casu prve svetovne vojne. Kljucne besede: Vršic, prva svetovna vojna, pokopališca, grobovi, vojni ujetniki. Uroš Košir, PhD, Research Associate, Univer- sity of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Ar-chaeology, SI-1000 Ljubljana, Aškerceva 2, uros.kosir@ff.uni-lj.si Military Cemeteries and Graves of Prisoners of War and Soldiers from World War I in the Area between Trenta and Kranjska Gora The article addresses the question of military cemeteries and graves of prisoners of war and soldiers from World War I in the area between Trenta and Kranjska Gora. Based on archival and other sources, as well as on research conducted on location, the article provides and describes the loca-tions of former and present cemeteries. Available lists of buried soldiers and prisoners of war serve as a starting point for assessing the number of Russian, Italian, Serbian and other prisoners of war and soldiers who died in the area in question. The research shows that their number is considerably smaller than the number that was brought up in Slovene bibliography and in eyewitness testimonies about the period of World War I. Keywords: Vršic, World War I, cemeteries, graves, prisoners of war. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 140–159 141 Uvod Prva svetovna vojna je na slovenskem ozemlju zapustila številne sledove, tako na obmocju nekdanje soške fronte kot v njenem zaledju. Med vojno zapušcino vsekakor sodijo številna pokopališca in posamezni grobovi vojakov, ki so padli na bojišcu ali pa so umrli v zaledju zaradi posledic ran in številnih bolezni, ki so razsajale med vojaki. Eno izmed zalednih obmocij soške fronte, kjer še danes na- letimo na tovrstno dedišcino, je predel med Trento in Kranjsko Goro, ki vkljucuje gorski prelaz Vršic. Ta je skupaj z obema omenjenima krajema v casu prve svetovne vojne predstavljal pomembno strateško komunikacijsko os, po kateri je potekala glavna oskrba bojišca na obmocju Zgornjega Posocja, predvsem frontne linije okoli Bovške kotline. Poleg transporta vojnega materiala so tod potekali premiki enot iz zaledja na fronto, v obratni smeri pa je potekal prihod utrujenih cet, skupaj z ranjenci, potrebnimi zdravniške oskrbe. Zaradi številnih umrlih vojakov, ki so podlegli boleznim, ranam in nesrecam, so tudi na tem obmocju nastala pokopališca, ki še danes opominjajo na dogodke izpred vec kot 100 let. Od prvotnih lokacij so se do današnjih dni ohranila le nekatera pokopališca, ki imajo še vedno mesto v javnem spominu, obenem pa so bila ohranjena zaradi svoje zgodovinske pomembnosti. Mednje med drugimi sodijo vojaško pokopali- šce v Trenti in grobovi okoli Erjavceve koce. Nasprotno pa obstajajo tudi lokacije nekdanjih grobov in pokopališc, ki pa so skorajda utonile v pozabo in danes niso prostori spominjanja ali varovanja s strani pristojnih institucij. Na pokopališcih obravnavanega obmocja pa svojega zadnjega pocitka niso našli le vojaki, temvec tudi številni vojni ujetniki, ki so pomagali graditi vršiško cesto in drugo infrastrukturo. Tukaj se v prvi vrsti govori predvsem o ruskih vojnih ujetnikih, 1 le redko pa se omenjajo vojni ujetniki drugih držav, kot so Italija, Srbija in Crna gora. Vprašanja, ki se porajajo v zvezi s tematiko pokopališc, se dotikajo števila prvotnih pokopališc in posameznih grobov, števila pokopanih na teh loka- cijah, njihove narodnosti in pripadnosti razlicnim vojskam. Obenem je pomembno tudi vprašanje, koliko med pokopanimi je bilo vojnih ujetnikov in kaj so bili razlogi za njihovo smrt. Slednji podatki, posebno o številu žrtev usodnih snežnih plazov leta 1916 in 1917, se pogosto razlikujejo in še danes niso popolnoma natancni. 1 V besedilu uporabljena besedna zveza »ruski ujetniki« oznacuje ujete pripadnike ruske cesarske vojske, ki so jo v casu prve svetovne vojne tvorili razlicni narodi, med katerimi so bili tudi Ukrajinci, Gruzijci, Belorusi, itd. (glej Fischer, Ruski vojni ujetniki, str. 351). U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 142 Slika 1: Lokacije pokopališc in posameznih grobov na obmocju med Kranjsko Goro in Trento. 1 – vaško pokopališce Kranjska Gora; 2 – vojaško pokopališce Kranjska Gora; 3 – domnevni grob ruskega ujetnika v Mali Pišnici; 4 – grob v Klinu; 5 – grob ob Ruski kapelici; 6 – pokopališce pod Erjavcevo koco; 7 – grobovi pod Erjavcevo koco; 8 – pokopališce »Mojstrovka« na Hudi ravni; 9 – civilno pokopališce v Trenti; 10 – vojaško pokopališce »Pri cerkvi«; 11 – pokopališce »Baumbachhütte« (avtor zemljevida: U. Košir, 2020). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 143 K odgovoru prispevajo popisi pokopanih in prekopanih žrtev, pomanjkljiva pa je predvsem dokumentacija za nekatere povojne prekope na obeh straneh vršiškega prelaza. Popis pokopanih vojakov in ujetnikov na trentarskem pokopališcu »Pri cerkvi« in na trentarski strani Vršica (pokopališce »Mojstrovka«) je leta 2007 ob- javil že Lovro Galic, 2, 3 popis z vojaškega pokopališca v Kranjski Gori pa je prvic v celoti objavil avtor pricujocega prispevka. 4 Na tem mestu so predstavljeni nekateri že poznani podatki, ki so jim pridana nova spoznanja, in podatki, pridobljeni z analizami historicnih virov in terenskimi raziskavami. Predstavljene so posamezne lokacije pokopališc in posameznih grobov, med njimi tudi na novo odkrita loka- cija manjšega pokopališca ruskih vojnih ujetnikov, ki danes v naravi ni oznacena. Kljub temu da tu podane številke vseh pokopanih vojnih ujetnikov verjetno niso dokoncne, pa so korak k poznavanju prisotnosti vojnih ujetnikov razlicnih vojsk na obmocju med Trento in Kranjsko Goro in njihove usode. Kranjska Gora Prvi pokopi umrlih vojakov in ujetnikov so potekali na vaškem pokopališcu, ki se nahaja ob današnjem zdravstvenem domu, kjer je bilo skupaj pokopanih 36 oseb, med njimi 24 ruskih vojnih ujetnikov in 12 avstro-ogrskih vojakov. Pokopavanje je potekalo med 26. majem 1915 in 1. marcem 1916. 5, 6 Ker se je pokopališce kmalu napolnilo z novimi grobovi, se je vojaška oblast odlocila za ureditev vojaškega pokopališca, ki je bilo med domacini sicer poznano kot »ta saldaške britaf« (slika 1). 7 Veliko smrtnih žrtev so zahtevale bolezni, saj je bil v vzhodnem delu Kranjske Gore postavljen oddelek za nalezljive bolezni (Epidemiespital) divizijske sanitetne ustanove št. 44 (Divisions-Sanitätsanstalt Nr. 44). Že v letu 1915, verjetno pred postavitvijo epidemijskega oddelka, je po Kranjski Gori razsajal legar (tifus), ki so ga s seboj prinesli begunci. Tamkajšnji župnik Andrej Krajec je zapisal, da je »epidemija /…/ razsajala do oktobra in nam napolnila pokopališce z begunci, vojaki in domacini umrlimi za legarjem. /…/ Umrlo jih je /…/ okrog 50 vseh z vojaki«. 8 O odlocitvi za ureditev novega pokopališca se je verjetno razglabljalo že proti koncu leta 1915, za kar je kasneje oblast Juriju Jaklju odvzela 300 kvadratnih metrov zemljišca (danes parceli št. 163 in 166, k. o. Kranjska Gora), ki se nahaja na dana- 2 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 338–342, 368–371. 3 Seznam pokopanih vojakov in vojnih ujetnikov na pokopališcih »Pri Cerkvi«, »civilno pokopališce Trenta« in »Mojstrovka« je tudi v fondu PANG 28 – Obcina Bovec, t.e. 1, a.e.1, leto 1917–1918. 4 Košir, Vojaško pokopališce, str. 95–107. 5 ÖSTA/KA, VL KGräber Österreich, Kriegsgräber, Krain, karton 89. 6 NAŠL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917–1921. 7 Cerne, Kranjska Gora, str. 49. 8 Krajec, Spomenica župnije. U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 144 šnjem smucišcu »Podles«. 9 Glede na popise pokopanih 10, 11, 12 se je pokopavanje na novem pokopališcu zacelo 9. februarja 1916. 13 Zanimivo omembo o morebitnem dodatnem novem pokopališcu zasledimo v zapisniku marcevske seje obcinskega odbora v letu 1916. Odborniki so razglabljali, da bodo sami izbrali prostor za novo pokopališce, ce se po njem pojavi potreba, kar nakazuje, da so pricakovali, da trenutno vojaško pokopališce utegne biti enkrat premajhno. 14 Na podlagi razlicnih seznamov pokopanih na kranjskogorskem vojaškem pokopališcu je mogoce trditi, da je bilo na z lesenim plotom ograjenem pokopališcu 150 grobov, 15 v katerih je bilo pokopanih 169 pokojnikov (slika 2). 16 V zapiskih Franceta Steleta je zaslediti omembo, da so bili v zgodnjih 20. letih 20. stoletja nekateri grobovi izven ograje, 17 kar dokazuje tudi popis s skico iz leta 1919. 18 Med 9. februarjem 1916 (prvi pokop) in 25. aprilom 1918 (zadnji pokop) so se smrti na letni ravni zvrstile v naslednjem številu: leta 1916 je umrlo 78 oseb, leta 1917 skupno 48 oseb, leta 1918 pa 43 oseb. Med pokojniki je bilo 70 ruskih vojnih uje- tnikov, 45 italijanskih ujetnikov, 36 avstro-ogrskih vojakov, 12 srbskih ujetnikov, dva nemška vojaka, en crnogorski ujetnik in tri neznane osebe. 19 Usodo pokopališca v letih med obema vojnama so zaznamovali številni prekopi umrlih, kar je privedlo do tega, da je bilo pokopališce scasoma popolnoma izpra- znjeno in opušceno. Italijanski vojni ujetniki so bili na podlagi sporazumov med pristojnim jugoslovanskim ministrstvom in italijansko vlado prekopani leta 1930 na ljubljanske Žale. 20 V arhivskih virih se omenja prekop obeh padlih Nemcev, za katera pa so si podatki nasprotujoci. Po nekaterih omembah naj bi ju prekopali leta 1929, po drugih pa leta 1931. Ravno tako se kot kraj ponovnega pokopa ponekod omenja vojaško pokopališce na Bledu, nekje pa celo prenos v domovino. 21 Naslednji sklop prekopov je zajel posmrtne ostanke ruskih vojnih ujetnikov, ki naj bi bili po splošnem, a napacnem prepricanju leta 1937 prekopani v skupin- sko grobnico k Ruski kapelici. 22 V prvi polovici 30. let 20. stoletja se je oblast Kraljevine Jugoslavije odlocila za izgradnjo skupinske grobnice za umrle ruske 9 Cerne, Kranjska Gora, str. 49. 10 Jakelj, Škica vojaškega pokopališca. 11 ÖSTA/KA, VL KGräber Österreich, Kriegsgräber, Krain, karton 89. 12 NAŠL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917–1921. 13 Glej tudi Košir, Vojaško pokopališce, str. 95–107. 14 SI_ZAL_JES-004_škatla 17_zapisnik sej obcinskega odbora 1908–1941. 15 Znotraj ograjenega prostora je bilo 144 grobov, izven ograje nad pokopališcem pa še šest dodatnih grobov. 16 Za poimenski seznam pokopanih glej Košir, Vojaško pokopališce, str. 102–107. 17 Zapiski Franceta Steleta. 18 NAŠL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917–1921. 19 Jakelj, Škica vojaškega pokopališca; Cerne, Kranjska Gora, str. 50; Košir, Vojaško pokopališce, str. 99. 20 ZAL, dokumenti iz fondov SI_ZAL_JES/0004/Obcina Kranjska Gora/škatla 39. 21 Prav tam. 22 Zupanic Slavec, Ruska kapelica, str. 109; Fischer, Ruski vojni ujetniki, str. 370; Koren, Testen, Ruske sledi, 118; Mugerli, Bela smrt, str. 28; Boštjancic, Prispevek k dilemi, str. 102; Mihelic, Katalog, str. 140; Pamic, Ruska kapelica, str. 105. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 145 vojake, ki je bila dokoncana leta 1935 na beograjskem pokopališcu. 23 Dokumenti kažejo, da so bili ruski vojni ujetniki s kranjskogorskega pokopališca prekopani 2. in 3. novembra 1936, njihovi posmrtni ostanki pa so bili preneseni v Beograd, in ne v skupinsko grobnico pod Vršic. 24 Glede na zapisnik 25 je bilo prekopanih 63 ujetnikov, med katerimi pa je bil Josef Saurer, ki je bil avstro-ogrski vojak, in ne ruski vojni ujetnik. Potemtakem je bilo dejansko prekopanih 62 ujetnikov, ceprav nekateri drugi popisi navajajo, da je bilo na pokopališcu prvotno pokopanih 70 ruskih ujetnikov. 26 Kdaj, kam in ali je sploh bilo prekopanih preostalih osem uje- tnikov, ni znano. Na pol prazno pokopališce je za Obcino Kranjska Gora predstavljalo le dodatne stroške, posledicno pa je bil 20. decembra 1936 sprejet predlog o ekshu- maciji še preostalih pokopanih. Prekop avstro-ogrskih vojakov, srbskih ujetnikov in crnogorskega ujetnika (skupno 50 oseb) je potekal 16. septembra 1937, njihovi posmrtni ostanki pa so bili preneseni v grobnico kapelice v spominskem parku na 23 Živanovic, Ruski grobni kompleksi, str. 92–146. 24 ZAL, dokumenti iz fondov SI_ZAL_JES/0004/Obcina Kranjska Gora/škatla 39; Živanovic, Ruski grobni kompleksi, str. 115, 132; Košir, Vojaško pokopališce, str. 100–102. 25 ZAL, dokumenti iz fondov SI_ZAL_JES/0004/Obcina Kranjska Gora/škatla 39. 26 NAŠL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917–1921. Slika 2: Skica vojaškega pokopališca v Kranjski Gori iz leta 1921 (zasebna last; kopijo hrani U. Košir). U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 146 Jesenicah. 27 Danes lahko na kapelici preberemo le 45 imen, in ne 50, ceprav vsi seznami o prekopu govorijo o 50 posameznikih, kar vodi do odstopanj, ki jih je ob pomanjkanju dokumentacije težko pojasniti. Vršic z okolico Na širšem obmocju Vršica in njegove okolice so bili pokopališca in posa- mezni grobovi na vsaj šestih lokacijah. Prvo lokacijo v svojem delu omenja Vid Cerne, kjer se je kmalu po drugi svetovni vojni nekaj sto metrov pod lovsko koco še vedno opazila majhna gomila ob debeli smreki, na kateri je bil obledel rdec napis »Rus«. V grobu naj bi bil pokopan ruski ubežnik, 28 kar še ni potrjeno, vendar je zelo verjetno, mikrolokacija groba pa za zdaj še ni bila natancneje locirana in dokumentirana (slika 1). Glede na skico vršiške ceste in popis, ki ju hranijo v Vojnem arhivu na Dunaju, 29, 30 je bil na obmocju Klina grob Andrea Marica, katerega mikrolokacija še ni bila odkrita, a ga je mogoce umestiti na obmocje okoli »800 korakov« severno od postaje žicnice II/III »Klimhütte« (slika 1). Na isti skici je grob oznacen tudi na obmocju, kjer so bile barake z imenom »Wald-Baracken«. Tu je bila zgrajena Ruska kapelica, kjer je v njeni bližini še danes ohranjen grob ruskega ujetnika Petra Polowcewa, 31 poleg nje pa je skupna grobnica s posmrtnimi ostanki, ki naj bi jih odkrili ob gradnji ceste med Rusko kapelico in Koco na gozdu v letih 1937/38, ceprav izvor posmrtnih ostankov ni potrjen. Grobnico je dal postaviti vodja gradbenih del, Josip Slavec (sliki 1 in 3). 32 Višje ob vršiški cesti, natancneje pod Erjavcevo koco, sta dve lokaciji z grobovi. Severovzhodno od koce je manjše pokopališce, 33 kjer naj bi bilo po podatkih Registra nepremicne kulturne dedišcine pokopanih 63 ruskih vojnih ujetnikov, 34 še trije grobovi pa so zahodno od koce (slike 1, 4 in 5). Število grobov oziroma grobnih konstrukcij, ki ne izvirajo iz casa prve svetovne vojne, danes ne odraža realnega števila pokopanih. Na skici iz Vojnega arhiva na Dunaju je razvidno, da je bilo grobov le 18, v njih pa je bilo pokopanih 20 oseb. 35 Glede na ohranjene zapise in priimke pokojnikov lahko ugotovimo, da gre za osem ruskih vojnih ujetnikov, osem srbskih vojnih ujetnikov in štiri osebe, katerih izvora ni mogoce dolociti. Vecje pokopališce je bilo sicer obnovljeno leta 1991, ko so bili na terasah pozidani grobovi, ki, kot receno, ne odražajo prvotnega in realnega stanja. 36 27 ZAL, dokumenti iz fondov SI_ZAL_JES/0004/Obcina Kranjska Gora/škatla 39; Košir, Vojaško pokopališce, str. 101–102. 28 Cerne, Kranjska Gora, str. 54; Mihelic, Katalog, str. 139. 29 ÖSTA/KA, VL KGräber Italien, Kriegsgräber, Tolmein, karton 4. 30 Prav tam. 31 ÖSTA/KA, VL KGräber Italien, Kriegsgräber, Tolmein, karton 4. 32 Pamic, Ruska kapelica, str. 111. 33 Pokopališce je imelo oznako 84/II. 34 RKD, Vršic – Grobišce. 35 ÖSTA/KA, VL KGräber Italien, Kriegsgräber, Tolmein, karton 4. 36 Pamic, Grobišce ruskih vojnih ujetnikov, str. 239; Mihelic, Katalog, str. 143. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 147 Tretje pokopališce, ki je bilo na trentarski strani Vršica, omenja Galic kot »Pokopališce pri prelazu Mojstrovka«. Zanj podaja poimenski seznam pokopa- nih osmih ruskih vojnih ujetnikov (slika 1). 37 Poleg njih je bil na pokopališcu pokopan tudi neznani vojak ali ujetnik. 38 Glede na porocilo etapnega poveljstva v Bovcu je imelo pokopališce oznako št. 84/I, »Mojstrovka«. 39 V primeru pokopa- lišca »Mojstrovka« gre zagotovo za lokacijo na Hudi ravni, za katero pricevalec Franc Uran omenja, da so mrtva Rusa, ki so ju odkrili zasuta pod snegom pred Ticarjevim domov, odnesli s seboj in pokopali na Hudi ravni. 40 Pokopališce na Hudi ravni omenja še Uroš Zupancic in na podlagi omenjenih virov tudi drugi raziskovalci. 41, 42 Pokopališce je oznaceno tudi na zgoraj omenjeni avstro-ogrski skici in je umešceno na obmocje zahodno od južnega taborišca (Südlager) nad t. i. Schuttbaracke, ki je pripadala inženirju Schuttu. 43 Ceprav je lokacija s tem dokaj dobro prostorsko zamejena, pa obmocje Hude ravni vseeno predstavlja površino, veliko dobrih 10.000 kvadratnih metrov, kar otežuje lociranje pokopališca v nara- vi. Pregled vojnih fotografi j z obmocja Vršica je obrodil sadove, saj je bila na eni 37 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 370–371. 38 ÖSTA/KA, VL KGräber Italien, Kriegsgräber, Tolmein, karton 4. 39 Prav tam, str. 254. 40 Uran, Kako se je delala cesta, str. 160–161. 41 Župancic, Petdeset let ruske ceste. 42 Mihelic, Katalog, str. 149, 154. 43 Uran, Kako se je delala cesta, str. 159. Slika 3: A – Ruska kapelica; B – grob ruskega vojnega ujetnika; C – skupinska grobnica ob Ruski kapelici (foto: U. Košir, 2017). U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 148 izmed fotografi j obmocja Hude ravni na pobocju, ki se dviga proti zahodu, v snegu opazna pravokotna depresija, iz katere gledajo trije, morda celo štirje križi (slika 6). Ob terenskem ogledu, dne 6. 10. 2020, je bila lokacija pokopališca odkrita, saj je še vedno opazna pravokotna depresija velikosti okoli 4–5 × 1,5–2 m, v kateri so bile opazne dodatne manjše depresije (slika 4C). Glede na skico iz Vojnega arhiva na Dunaju 44 so na površini vidni vkopi štirih oziroma petih grobov, saj je bil ob vecjem vkopu opazen še manjši, ki odgovarja grobu št. 5. Vkopi preostalih grobov na terenu niso bili prepoznani. Glede na popise je bilo na pokopališcu pokopanih devet oseb. 45 Štirje ujetniki so bili pokopani 10. marca 1916, eden 18. septembra 44 ÖSTA/KA, VL KGräber Italien, Kriegsgräber, Tolmein, karton 4. 45 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 370–371. Slika 4: A – pokopališce pod Erjavcevo koco; B – grobovi pod Erjavcevo Koco; C – pokopali- šce »Mojstrovka« na Hudi ravni. S pušcicami je oznacena zgornja vrsta grobov št. 2–5. Skice posameznih pokopališc temeljijo na avstro-ogrski skici iz Vojnega arhiva na Dunaju (foto: U. Košir, 2017; 2020). Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 149 Slika 5: Avstro-ogrski vojaki in ruski vojni ujetniki na cesti v bližini pokopališca pod Erjavcevo koco (hrani U. Košir). Slika 6: Pokopališce »Mojstrovka« na Hudi ravni (hrani U. Košir). 1916, eden 8. januarja 1917, zadnji dve osebi pa sta bili pokopani v juniju (18. in 25.) 1917. Vprašanje, ki se je porajalo ob odkritju lokacije na terenu, je bilo, ali so pokojniki še vedno pokopani na Vršicu. Manjše depresije znotraj meja pokopališca bi utegnile predstavljati jame, ki so ostale za procesom ekshumacije, kar verjetno tudi drži, saj vse pokojnike lahko najdemo na italijanskem seznamu pokopanih oseb U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 150 v Trenti iz obdobja med obema vojnama, vsi pa imajo pripisano oznako »Esumati passo Maiestrocca« (ekshumirani s prelaza Mojstrovka). 46 Posamezni grobovi na trentarski strani prelaza naj bi bili še na drugih obmocjih kot npr. v Lemeh. 47 Tu se poraja vprašanje, zakaj so Italijani v okviru splošnega prekopavanja padlih z manjših pokopališc in posameznih grobov tekom celotne fronte prekopali le devet oseb s tedaj italijanske strani Vršica in zakaj preostalih domnevnih grobov ni za- slediti v avstro-ogrskih popisih. Morebiti vec grobov v resnici niti ni obstajalo ali pa gre lahko za posledico unicenih nagrobnih znamenj s strani naravnih procesov (plazovi), posledicno pa so bile takšne lokacije Italijanom nepoznane in so še danes nekje na trentarski strani Vršica. Trenta Na obmocju Trente je danes ohranjeno le še vojaško pokopališce št. 85 »Pri cerkvi«, kjer je bilo glede na avstro-ogrski popis pokopanih 181, glede na italijanski popis iz obdobja med obema vojnama pa 190 posameznikov (sliki 1 in 7A). Galic v svojih popisih navaja 176 in 181 pokopanih, 48 glede na avstro-ogrski popis iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici pa je bilo tam pokopanih 178 oseb. 49 Glede na avstro-ogrske popise, italijanski in Galicev popis je bilo na pokopališcu pokopanih 133, 135, 136 ali 141 ruskih vojnih ujetnikov, trije italijanski vojni ujetniki, 39 ozi- roma 40 avstro-ogrskih vojakov in ena, dve ali 17 neznanih oseb. Do takšnih razlik je prišlo zaradi razlicnih vzrokov, predvsem zaradi medvojnih in povojnih prekopa- vanj posmrtnih ostankov. K številki pokopanih so ponekod všteti tudi vsi prekopani posamezniki (aprila 1917) iz manjšega trentarskega pokopališca pri Baumbachovi koci, k italijanskemu seznamu pa še devet prekopanih s pokopališca »Mojstrovka«. Posledicno prihaja do razlik v imenih pokopanih na razlicnih seznamih, saj so bili nekateri posamezniki v casu pisanja seznamov že prekopani drugam ali pa sploh še niso bili pokopani. Galic omenja redke povojne prekope nekaterih slovenskih primorskih vojakov na neznana pokopališca oziroma na domaca pokopališca. Kot predvideva, je šlo zelo verjetno za želje sorodnikov, vendar dokumentacija o tem ni ohranjena, taki primeri pa so poznani tudi s trentarskega pokopališca. 50 Težave pri analizi realnih številk pokopanih povzroca tudi zmeda med razlic- nimi popisi, ki prinašajo predvsem razlicne številke neznanih oseb. Do neskladij pa prihaja tudi pri oštevilcenju grobov, predvsem pri prvih 21 grobovih ter pri grobovih med št. 106 in 116 na pokopališci »Pri cerkvi«. Kot primer je mogoce navesti ruskega ujetnika Griškina, ki je glede na avstro-ogrski seznam pokopan v grobu št. 6, v italijanskem seznamu je zaveden v grobu št. 5, avstro-ogrski seznam iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici pa za grob št. 5 in 6 navaja neznanega ruskega vojnega ujetnika. In takšnih primerov je v primeru omenjenega pokopališca kaj nekaj. 46 Popis C.O.S.C.G. 47 Župancic, Petdeset let ruske ceste. 48 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 338–342; 368–371. 49 PANG 28 – Obcina Bovec, t.e. 1, a.e.1, leto 1917–1918. 50 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 245. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 151 Pokopavanje na tem pokopališcu se je sicer zacelo v prvi polovici leta 1916, zadnji pokopi v casu prve svetovne vojne pa so bili opravljeni še v novembru leta 1917. V obdobju med obema vojna so Italijani na pokopališce prekopali devet oseb z obmocja Vršica (slika 7B). Na pokopališcu sta bila kasneje pokopana še italijan- ska pripadnika gorskih enot, ki sta umrla leta 1928, na kar opozarjata ohranjena nagrobna spomenika. V t. i. drugi fazi italijanskih prekopov posmrtnih ostankov v monumentalne kostnice so bili ekshumirani vsi Italijani, saj na italijanskem popisu niso vec prisotni. Nekje v casu do konca druge svetovne vojne so bili na Slika 7: A – pokopališce »Pri cerkvi« v Trenti; B – grob Georga Korpenka in Maksima Javorja, ki sta bila prvotno pokopana na obmocju Vršica (pokopališce »Mojstrovka«), v obdobju po koncani vojni pa so ju Italijani prekopali na pokopališce »Pri cerkvi« v Trenti. Oba sta bila žrtvi plazu 8. marca 1916 (foto: U. Košir, 2017). U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 152 pokopališcu postavljeni enotni kovinski križi, kakršne lahko zasledimo na poko- pališcu v Logu pod Mangartom, na novo pa so bile izdelane kovinske plošcice z imeni vseh pokopanih. Število pokopanih na tem pokopališcu je treba obravnavati z razlicnih vidikov. Podatek o skupnem številu vseh pokopanih na tem pokopališcu se razlikuje od podatka, koliko oseb je bilo pokopanih v nekem dolocenem trenutku, saj se te številke razlikujejo zaradi zgoraj omenjenih razlogov. V casu prve svetovne vojne naj bi bilo glede na avstro-ogrski popis tu pokopanih 181 oseb. Za skupno število je treba prišteti še devet posameznikov z obmocja Vršica in dve osebi, ki jih navaja italijanski seznam, na avstro-ogrskem pa ju ni mogoce najti. Ce dodamo še itali- janska vojaka, ki sta umrla leta 1928 in bila tu pokopana, pridemo do zakljucka, da je bilo na tem pokopališcu skupaj verjetno pokopanih vsaj 194 oseb, med katerimi jih je 192 povezanih s prvo svetovno vojno. Ob vojaškem pokopališcu »Pri cerkvi« je sicer tudi civilno pokopališce, na katerem pa naj bili pokopani trije posamezniki: Krecetow, neznani vojak ali ujetnik in Herzig, 51 ceprav porocilo etapnega poveljstva v Bovcu omenja štiri pokojnike, 52 avstro-ogrski popis iz Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici pa celo pet (vojak Herzig, vojna ujetnika Pakricenko in Krecetow ter neznani osebi). 53 Zadnje pokopališce na obmocju med Kranjsko Goro in Baumbachovo koco (Baumbachhütte) v Trenti je bilo na travniku jugozahodno od Baumbachove koce (slika 1). Pokopališce je nastalo junija 1915, skupno pa je bilo v 19 grobovih pokopanih 20 pokojnikov. Med njimi je bilo sedem avstro-ogrskih vojakov, dva ruska vojna ujetnika in 11 neznanih oseb. Marca 1917 je bilo odloceno, da pokoj- nike prekopljejo na novo pokopališce »Pri cerkvi«. 54 Glede na datume ponovnih pokopov je ekshumacija potekala med 2. in 4. aprilom 1917. 55 Število umrlih vojnih ujetnikov Natancno število vseh umrlih vojnih ujetnikov na obmocju med Trento in Kranjsko Goro verjetno ne bo nikoli poznano, zagotovo pa se bo scasoma možno približati nekemu realnemu številu, ki je precej dalec od starejših, danes že ovrženih številk, ki govorijo celo o 10.000 umrlih ruskih vojnih ujetnikih. 56 Pretiranih se zdi celo tistih »nekaj sto ruskih vojnih ujetnikov«, ki so umrli ob gradnji, poleg okoli 300 žrtev plazov. 57 V vecini omemb žrtev plazov in umrlih se vedno omenjajo le ruski vojni ujetniki, ceprav je glede na popise umrlih jasno, da so tod umirali tudi italijanski, srbski in crnogorski vojni ujetniki. Pri ugotavljanju števila umrlih predstavljajo težavo predvsem pomanjkljivi podatki o pokopanih. Ce je pri neznanih pokojnikih zapisana le delovna enota 51 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 341; popis Vojaško pokopališce št. 85. 52 Prav tam, Od Krna do Rombona, str. 254. 53 PANG 28 – Obcina Bovec, t.e. 1, a.e.1, leto 1917–1918. 54 Galic, Pirih, Od Krna do Rombona, str. 246. 55 Prav tam, str. 338–339; popis C.O.S.C.G.; popis Vojaško pokopališce št. 85. 56 Uran, Kako se je delala cesta, str. 163. 57 Zupanic Slavec, Ruska kapelica, str. 107, 113; nav. v Mihelic, Katalog, str. 149. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 153 brez drugih indicev, da gre za vojnega ujetnika, je skoraj nemogoce trditi, ali gre za avstro-ogrskega pripadnika delovne enote ali za ujetnika. Zaradi razmerja med številom ujetnikov in stražarjev in vojaških delavcev v takšni enoti gre v vecini primerov v resnici za vojne ujetnike, vendar štetje vseh neznanih pripadnikov de- lovnih oddelkov za vojne ujetnike vsekakor ne more biti pravilno, zato je na tem mestu podana le ocena možnega števila žrtev med ujetniki, v resnici pa je lahko za nekaj številk nižja ali višja. Žal tu manjkajo predvsem podatki o številu pokopanih v grobnici ob ruski kapelici. Na podlagi popisov, ki so bili uporabljeni na tem mestu, je mogoce podati naslednjo oceno o številu umrlih (pokopanih) vojnih ujetnikov: en crnogorski vojni ujetnik, 20 srbskih vojnih ujetnikov, 48 italijanskih vojnih ujetnikov in 251 ruskih vojnih ujetnikov (tabela 1). K slednjemu številu je vkljucenih 94 posameznikov iz Kranjske Gore, eden iz Male Pišnice, eden ob ruski kapelici, osem s pokopališca pod Erjavcevo koco, osem s pokopališca »Mojstrovka« in 139 z obmocja Trente. Najvec razhajanj pride ravno pri oceni števila pokopanih ruskih vojnih ujetnikov na obmocju pokopališca »Pri cerkvi«. Avstro-ogrski popis omenja 136 ruskih vojnih ujetnikov, italijanski 133, Galic pa v svojih seznamih navaja 135 in 141 pokopanih. Ce k avstro-ogrskemu seznamu dodamo osem prekopanih Rusov s pokopališca »Mojstrovka« in enega dodatnega ujetnika z italijanskega seznama, dobimo številko 145, dva pa sta bila pokopana še na civilnem pokopališcu. Vecje število neznanih na italijanskem popisu je verjetno posledica propada plošcic z imeni ali njihove necitljivosti, saj se najvec razhajanj med imeni in priimki opazi ravno pri italijanskem popisu. Pri štetju je bilo za posamezni grob, ki naj bi bil v Mali Pišnici, privzeto, da je v njem le en pokojnik. Ker število pokopanih v skupinski grobnici ob sami kapelici ni poznano tudi ne more biti upoštevano. Na tem mestu lahko govorimo o vsaj 320 umrlih vojnih ujetnikih, ki so umrli zaradi razlicnih vzrokov. Pri 43 italijanskih ujetnikih iz Kranjske Gore so znani podatki, da so vsi umrli zaradi bolezni. Glede na opombe »Lawine« in datume smrti, ki odgovarjajo marcevskim plazovom leta 1916, lahko predvidevamo, koliko posameznikov je umrlo zaradi marcevskih plazov leta 1916, ki sta se utrgala na pepelnicno sredo, 8. marca, in v nedeljo, 12. marca. 58 Med žrtvami plazov so bili tudi avstro-ogrski stražarji. V kranjskogorski župnijski kroniki lahko zasledimo podatek o 182 zasutih ujetnikih in stražarjih, ki je bil kasneje popravljen na število 210. 59 Od tega 170 ruskih ujetnikov in 40 avstro-ogrskih vojakov, trije pa naj bi bili rešeni. 60 Prvo telegrafsko sporocilo z dne 8. marca je sicer navajalo, da je plaz zasul okoli 100 ujetnikov in tri stražarje. 61 Nadaljnja porocila z naslednjega dne so navajala »/…/ 1 mož od stražarjev in 2 58 Za dodatne podatke o plazu glej Pavšek, Bela vojna, str. 30–33, in Pavšek, Spomenik clovecnosti, str. 31. Besedili poleg zanimivih podatkov prinašata tudi nekatere napacne trditve, posebno o casu izgradnje kapelice in o prekopih ruskih vojnih ujetnikov. 59 Uradni podatki navajajo številko 117 oseb, med temi 110 ruskih vojnih ujetnikov in sedem avstro-ogrskih stražarjev (Pavšek, Spomenik clovecnosti, str. 31). 60 Krajec, Spomenica župnije. 61 Mugerli, Snežni plazovi, str. 51, 53. U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 154 Rusa mrtvi, 5 stražarjev in 67 Rusov poškodovanih odkopanih, 12 stražarjev in 71 Rusov še pogrešanih«. Pri drugem plazu, 12. marca, naj bi bilo pogrešanih 17 mož. 62 Po ustnih podatkih kranjskogorskega župnika Andreja Krajca naj bi bilo koncno število 272, 63 na podlagi razlicnih virov in številk pa je bila koncna ocena že znižana na okoli 200 življenj. 64 Na kranjskogorskem pokopališcu je bilo pokopanih 10 posameznikov (šest avstro-ogrskih vojakov in štirje ruski vojni ujetniki), ki imajo za datum smrti nave- den 8. marec 1916. Vecina jih je bila pokopana proti koncu istega meseca, nekateri pa celo v drugi polovici maja 1916. 65 V grobovih pokopališca ob ambulanti pod Erjavcevo koco so verjetno pokopane žrtve bolezni ali poškodb in glede na datume smrti niso povezane z marcevskimi plazovi. Na pokopališcu »Mojstrovka« so bili 10. marca pokopani štirje ujetniki, medtem ko preostalih ni mogoce povezati s tem dogodkom. Glede na opombo »Lawine« je bilo na pokopališcu »Pri cerkvi« pokopanih 99 žrtev plazov, med njimi 94 vojnih ujetnikov in pet avstro-ogrskih vojakov. Med temi jih glede na datum in sosledje pokopov lahko z marcevskimi plazovi povežemo 91, od tega tri avstro-ogrske vojake ter 88 vojnih ujetnikov. Preostalih osem je bilo pokopanih maja 1917. Na podlagi tokratnega štetja lahko govorimo o 105 žrtvah marcevskih plazov, resnicno število pa bi bilo lahko tako manjše kot vecje. Žrtve je zahteval tudi majski plaz na trentarski strani, ki se je utrgal 12. maja 1917, pod seboj pa pokopal šest stražarjev in 30 vojnih ujetnikov. 66 Na pokopali- šcu »Mojstrovka« sta bila v drugi polovici junija 1917 pokopana dva ujetnika, ki sta glede na datum pokopa morebiti žrtvi omenjenega plazu, na pokopališcu »Pri cerkvi« pa ima v maju opombo »Lawine« pripisano osem oseb, med njimi dva avstro-ogrska vojaka in šest vojnih ujetnikov, preostali pokopani v maju in kasneje pa imajo kot vzrok smrti naveden drugi razlog. Na seznamu kranjskogorskega pokopališca ima sedem avstro-ogrskih vojakov (žicnicarjev) pripisano opombo »Lawine«, za njihov datum smrti pa je v nekaterih popisih naveden 16. januar 1917. 67 Cerne je predvideval, da so bili vojaki pokopani na ta datum, 68 vendar seznami v Zgodovinskem arhivu Ljubljana navajajo, da so bili vecinoma pokopani šele v februarju, kar nakazuje na do sedaj neznani januarski plaz v letu 1917. 69 Tudi na pokopališcu »Mojstrovka« je bil 8. 1. 1917 pokopan ruski vojni ujetnik, ki je umrl zaradi plazu. V literaturi se pri številu vseh vršiških plazov pojavlja tudi podatek o 400 umrlih ujetnikih in vojakih, 70 kar pa je glede na popise pokopanih zagotovo pretirana 62 Prav tam, str. 53 63 Koren, Testen, Ruske sledi, 118; Pamic, Ruska kapelica, str. 108. 64 Mihelic, Katalog, str. 145. 65 Košir, Vojaško pokopališce (v objavi). 66 Zupanic Slavec, Ruska kapelica, str. 109; Fischer, Ruski vojni ujetniki, str. 369; Mugerli, Bela smrt, str. 28; Pavšek, Bela vojna, str. 33. 67 Jakelj, Škica vojaškega pokopališca; Košir, Vojaško pokopališce (v objavi). 68 Cerne, Kranjska Gora, str. 50. 69 ZAL, dokumenti iz fondov SI_ZAL_JES/0004/Obcina Kranjska Gora/škatla 39. 70 Mulej, Snežni plazovi, str. 97; Mihelic, Katalog, str. 149. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 155 številka. Skupna ocena žrtev, ki jih je glede na opombo »Lawine« in/ali datume smrti mogoce povezati s plazovi, znaša 125. 71 Plazovi so tako zahtevali življenja vsaj 106 ruskih vojnih ujetnikov, 18 avstro-ogrskih stražarjev in ene neznane ose- be. Obenem je treba imeti v mislih možnost, da v starejših virih navedene številke predstavljajo vse žrtve, ki pa niso nujno smrtne, saj so se za vojsko kot žrtve šteli tudi poškodovani in pogrešani, torej za delo in boj onesposobljeni ljudje. Glede na obstojece sezname pokopanih je jasno, da je najvecje pokopališce ruskih vojnih ujetnikov na obravnavanem obmocju trentarsko pokopališce »Pri cerkvi«. Ponekod se kot tako sicer omenja skupinska grobnica ob Ruski kapelici, 72 vendar število tam pokopanih ni znano, ravno tako pa posmrtni ostanki 62 ruskih ujetnikov iz Kranjske Gore niso bili prekopani h kapelici, ampak v Beograd. 73 Število pokopanih ob kapelici zagotovo ne more presega števila 145, kolikor jih je na pokopališcu »Pri cerkvi«. Zakljucek Obravnava nekdanjih vojaških pokopališc in posameznih grobov iz casa prve svetovne vojne na obmocju med Trento in Kranjsko Goro je pokazala, da je bilo njihovo prvotno število višje, kot je danes mogoce razbrati na samem terenu. Nekatere lokacije, kot je npr. pokopališce pri Baumbachovi koci, so bile opušcene že med samo vojno, nekatere pa v obdobju med obema vojnama. Od prvotnih petih vojaških pokopališc sta danes ohranjeni le pokopališce »Pri cerkvi« in pokopališce pod Erjavcevo koco, oznaceni posamezni grobovi pa so ob Ruski kapelici in pri Erjavcevi koci. Tokratno štetje umrlih in pokopanih ter analize razlicnih seznamov kažejo, da je število umrlih vojnih ujetnikov in vojakov na obmocju med Zgornjo Trento in Kranjsko Goro nižje, kot se je dolga leta govorilo. Zaradi bolezni, ran, pridobljenih na bojišcu, fi zicnih naporov, plazov in drugih vzrokov je umrlo in bilo na obrav- navanih pokopališcih pokopanih vsaj 428 oseb, ki so umrle med prvo svetovno vojno, med katerimi je bilo vsaj 320 vojnih ujetnikov (tabela 1). Med njimi so bili en crnogorski vojni ujetnik, 20 srbskih vojnih ujetnikov, 48 italijanskih vojnih ujetnikov in 251 ruskih vojnih ujetnikov. Med slednjimi jih je vsaj 106 umrlo zaradi snežnih plazov, ki so zahtevali še življenja najmanj 18 avstro-ogrskih vojakov, ki jih je bilo na celotnem obmocju skupno pokopani 91, ob njih pa tudi dva nemška vojaka in 16 neznanih oseb, pri katerih ni jasno, ali gre za ujetnike ali vojake. 71 Pokopališce »Pri cerkvi« - 99; Mojstrovka 84/I - 9; Kranjska Gora - 17. 72 Fischer, Ruski vojni ujetniki, str. 370. 73 Košir, Vojaško pokopališce (v objavi). U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 156 Tabela 1: Skupno število pokopanih na posameznih lokacijah in število glede na pripadnost pokojnikov (avtor: U. Košir, 2020). LOKACIJE PRIPADNOST AO RUS IT SRB CRG NEM NEZNANI SKUPNO Kranjska Gora (vojaško pokopališce) 36 70 45 12 1 2 3 169 Kranjska Gora (civilno pokopališce) 12 24 36 Mala Pišnica 1 1 Klin 1 1 Ruska kapelica 1 1 Erjavceva koca – pokopališce 84/II 8 8 4 20 Erjavceva koca – posamezni grobovi 3 3 »Mojstrovka« – pokopališce 84/I 8 1 9 Trenta – civilno pokopališce 1 2 2 5 Trenta – »Pri cerkvi« 41 145 3 3 192 Trenta – »Baumbachhütte« 7 2 11 20 SKUPNO ŠTEVILO BREZ PODVAJANJA 91 251 48 20 1 2 15 428 * V tabeli so navedeni skupni seštevki za posamezna pokopališca in skupni seštevki vseh po- kopanih. Ker so bili pokojniki s pokopališc »Mojstrovka« in »Baumbachhütte« prekopani na pokopališce »Pri cerkvi«, so ti že všteti v skupno število pokopanih na pokopališcu »Pri cerkvi« in so podatki za ti dve pokopališci izvzeti iz koncnega seštevka, saj bi sicer prišlo do podvajanja. Zahvala Zahvala za pomoc pri iskanju arhivskih in drugih podatkov gre Fundaciji Poti miru v Posocju, Davidu Eriku Pipanu in dr. Mihi Šimcu. Prispevek je nastal v okviru projekta Med vojno in mirom – Arheologija Vršica kot zaledja prve svetovne vojne in sticišca svobode, ujetništva, kultur, narodov in verstev (Z6-2664), fi nanciranega s strani Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Obcine Kranjska Gora. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 157 Viri in literatura Arhivski viri Jakelj, Peter: Škica vojaškega pokopališca v Kr. Gori, z dne 19. 6. 1921. Zasebna last. Kopijo hrani Uroš Košir. Krajec, Andrej: Spomenica župnije Kranjska Gora. Hrani Župnija Kranjska Gora. Popis C.O.S.C.G.: Elenco dei militari sepolti nel cimitero militare in Trenta d. Isonzo. Kopijo hrani Fundacija Poti miru v Posocju. Popis Vojaško pokopališce št. 85: Soldatenfriedhof Nr. 85, Pri Cerkvi, Bez. Tolmein. Kopijo hrani Fundacija Poti miru v Posocju. Original hrani Vojni arhivu na Dunaju: AT-OeStA/KA VL KGräber Kriegsgräber (KGräber), 1914–1918, Italien, karton 4. Nadškofi jski arhiv Ljubljana: NAŠL, spisi V, škatla 311, Vojaške zadeve 1917–1921. Pokrajinski arhiv Nova Gorica: PANG 28 – Obcina Bovec, t.e. 1, a.e.1, leto 1917–1918. Vojni arhiv Dunaj: ÖSTA/KA, VL KGräber Österreich, Kriegsgräber, Krain, karton 89. ÖSTA/KA, VL KGräber Italien, Kriegsgräber, Tolmein, karton 4. Zgodovinski arhiv Ljubljana: ZAL: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_JES-004_škatla 17_zapisnik sej obcinskega odbora 1908–1941. ZAL: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_JES/0004/Obcina Kranjska Gora/škatla 39. Casopisni viri Župancic, Uroš: Petdeset let ruske ceste prek Vršica (1611 m). Nedeljski dnevnik z dne 2. 4. 1967. Spletni viri RKD, Vršic – Grobišce: EŠD 5384 – Vršic – Grobišce 63 ruskih vojnih ujetnikov pod Erjavcevo koco: http://giskd2s.situla.org/rkd/Opis.asp?Esd=5384 (dostop 7. 12. 2020). Zapiski Franceta Steleta – http://www.arzenal.si/steletovi-terenski-zapiski/475 (dostop 11. 6. 2020). Literatura Boštjancic, Janko: Prispevek k dilemi o casu gradnje Ruske kapelice pod Vršicem. – V: Nadbath, Barbara, Mlekuž, Dimitrij in Boštjancic, Janko (ur.): Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Monografi je CPA 7, 2018, str. 101–104. Cerne, Vid: Kranjska Gora. Vceraj, danes jutri. In še nekaj… Kranjska Gora: samozaložba V. Cerne, Obcina, 2015. Fischer, Jasna: Ruski vojni ujetniki na ozemlju Republike Slovenije 1914–1918. Zgodovinski casopis 63, 2009, št. 1–2 (140), str. 350–372. Galic, Lovro in Pirih, Darja: Od Krna do Rombona. Tolmin, Kobarid: Tolminski muzej, Fundacija Pori miru v Posocju, 2007. Koren, Tadej in Testen, Petra: Ruske sledi iz dni prve svetovne vojne na Slovenskem. Monitor ISH XVI/1, 2014, str. 107–156. U. KOŠIR: Vojaška pokopališca in grobovi vojnih ujetnikov in vojakov iz prve svetovne vojne ... 158 Košir, Uroš: Vojaško pokopališce v Kranjski Gori. Na fronti 15, 2022, str. 95–107. Mihelic, Miha: katalog v pisnih virih odkritih lokacij, povezanih s prisotnostjo vojnih ujetnikov carske Rusije med prvo svetovno vojno na slovenskem ozemlju. – V: Nadbath, Barbara, Mlekuž, Dimitrij in Boštjancic, Janko (ur.): Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Monografi je CPA 7, 2018, str. 137–302. Mugerli, Marko: Bela smrt. – V: Šega, Judita (ur.): V zaledju soške fronte. Ljubljana: Pokrajinski arhiv Koper, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici; Zgodovinski arhiv Ljubljana; Gornjesavski muzej Jesenice; Tolminski muzej, 2015, str. 27–28. Mugerli, Marko: Snežni plazovi na Vršicu. SLO casi, kraji, ljudje, november 2016, str. 48–53. Mulej, Franc: Snežni plazovi, smrtne žrtve in materialna škoda. Ujma 8, 1994, str. 96–103. Pamic, Renata: Grobišce ruskih vojnih ujetnikov. Varstvo spomenikov 34, 1992, str. 239. Pamic, Renata: Ruska kapelica pod Vršicem. – V: Nadbath, Barbara, Mlekuž, Dimitrij in Boštjancic, Janko (ur.): Vojni ujetniki carske Rusije v prvi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dedišcine Slovenije, Monografi je CPA 7, 2018, str. 105–112. Pavšek, Miha: Bela vojna v zaledju soške fronte. Slovenska vojska 3, 2016, str. 30–33. Pavšek, Miha: Spomenik clovecnosti, tovarištvu in solidarnosti pod Vršicem. Slovenska vojska 8, 2016, str. 29–31. Uran, Franc: Kako se je delala cesta na Vršic. Planinski vestnik 3, letnik XIII, 1957, str. 149–163. Zupanic Slavec, Zvonka: Ruska kapelica – rodovom v spomin in opomin. Vršiška cesta in ruski ujetniki (1915–1917). – V: Zupanic Slavec, Zvonka in Testen, Petra: Ruska kapelica pod Vršicem. Ob 15-letnici slovensko-ruskih srecanj (1992–2006). Ljubljana: Unireal, Znan- stveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture, 2007, str. 57–119. Živanovic, Milana V.: Ruski grobni kompleksi u Srbiji u 20. veku. Beograd: Filozofska fakulteta, Univerza v Beogradu, doktorska disertacija, 2019. S U M M A RY Military Cemeteries and Graves of Prisoners of War and Soldiers from World War I in the Area between Trenta and Kranjska Gora Uroš Košir World War I left many traces in Slovenia, both in the area of the former Isonzo Front and behind it. Numerous cemeteries and graves of soldiers who fell on the front or died behind it due to their wounds or diseases are part of war legacy. The area between Trenta and Kranjska Gora, which includes the Vršic Pass, is one of the hinterland areas of the Isonzo Front, where the legacy of this kind can still be seen at the present. Soldiers were laid to rest in the cemeteries of the area in question, as did many prisoners of war who helped build the Vršic road and other infrastructure. In this context, mention is made mostly of Russian prisoners of war, while those coming from other countries, e.g. Italy, Serbia, and Montenegro, are rarely mentioned. The questions associated with the subject of cemeteries touch upon the number of original cemete- Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 159 ries and individual graves, the number of buried people in these locations, their nationality and affi liation to different armies. The question of how many buried people were prisoners of war and the reasons for their death is important as well. New fi ndings were added to the previously known data, as were data obtained through analyses of historical sources and on-site research. The here presented numbers of all buried prisoners of war are not fi nal; however, they are a step towards the knowledge of their presence and affi liation to different armies in the area between Trenta and Kranjska Gora and of their fate. Five military cemeteries and a few grave sites came into being during World War I in dif- ferent locations. These cemeteries were located in Kranjska Gora, on Vršic and in Trenta. Burials took place in civilian cemeteries as well. 169 people, 70 of whom were Russian, 45 Italian, 36 Austro-Hungarian, 12 Serbian prisoners war, as well as 2 German soldiers, one Montenegrin prisoner of war and 3 unidentifi ed people, were buried in 150 graves in the military cemetery in Kranjska Gora. Soldiers and prisoners of war were buried in the Kranjska Gora civilian cemetery as well, namely 12 Austro-Hungarian soldiers and 24 Russian prisoners of war. In the broader area of Vršic and its surroundings there were cemeteries and individual grave sites in at least six locations. Individual graves were dug in the area of Mala Pišnica, Klin, next to the Russian Chapel and in the proximity of Erjavceva Koca (Erjavec Mountain Hut). A tomb was built in the late 1930s next to the Russian Chapel; it holds the remains of an unknown number of Russian prisoners of war. A cemetery with 20 people buried (most of whom were Russian and Serbian prisoners of war) and 3 individual graves are situated near Erjavceva Koca. Additionally, a small cemetery stood on Vršic’s southern side. The only preserved military cemetery in the area of Trenta is military cemetery no. 85 “By the Church”. 192 people were buried there (20 of whom from the cemetery Baumbachhütte). Next to it stands a civilian cemetery, where fi ve people were buried. The last cemetery in the area between Kranjska Gora and Baumbachova Koca (Baum- bachhütte) in Trenta stood in the meadow to the south-west the latter. This cemetery was built in June 1915 and 19 graves held the remains of 20 people, 7 of whom were Austro-Hungarian soldiers, 2 Russian prisoners of war and 11 unknown people. In March 1917 a decision was made to transfer them to the new cemetery “By the Church”, which took place in early April 1917. The exact number of dead prisoners of war in the area between Trenta and Kranjska Gora will probably never be known. However, in time, one will be able to come close to a somewhat realistic number that is far from those that were brought up and disproven in the past and speak about 10,000 dead Russian prisoners of war. “A few hundred Russian prisoners of war” who died during the construction and 300 victims of avalanches that are mentioned in the literature seem to be exaggerated as well. Based on the lists used here, the following assessment can be made with regard to the number of dead (buried) prisoners of war: 1 Montenegrin prisoner of war, 20 Serbian prisoners of war, 48 Italian prisoners of war and 251 Russian prisoners of war. Many prisoners of war died due to avalanches in the area of Vršic. According to bibliography, avalanches on Vršic claimed the lives of 400 prisoners of war and soldiers; taking into consideration lists of buried people, this number is certainly exaggerated. The current assessment of the number of victims of avalanches is 125. Avalanches claimed the lives of at least 106 Russian prisoners of war, 18 Austro-Hungarian guards and one unknown person. This number could be higher due to the lacking data about transfers to the tomb next to the Russian Chapel, but probably not by much. Due to diseases, wounds suffered in the battlefi eld, physical strain, avalanches and other reasons at least 428 people died and were buried in the cemeteries in question during World War I. At least 320 of them were prisoners of war, 91 were Austro-Hungarian soldiers, 2 German soldiers and the identity of 15 people is not known, it is unclear if they were prisoners of war or soldiers. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 160 Jelka Piškuric Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja* * Razprava je nastala v okviru raziskovalnega programa št. P6-0380, ki ga je sofi nancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Piškuric Jelka, dr., znanstvena sodelavka, Študijski center za narodno spravo, SI-1000 Ljubljana, Tivolska 42, jelka.piskuric@scnr.si Prispevek k razumevanju delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja Crna roka je ena najbolj kontroverznih in skrivnostnih organizacij na Slovenskem v casu druge svetovne vojne. Avtorica v prispevku najprej prikaže nekatere splošne ugotovitve o Crni roki, tako na podlagi arhivskih virov kot literature. Nato predstavi primer Franca Fraklja in njegove skupine, ki jih doloceni viri prav tako povezujejo s Crno roko. V casu med novembrom 1943 in majem 1944 se tej skupini pripisuje vecje število krutih umorov na vzhodnem delu Ljubljanskega barja. Avtorica poskuša dogodke umestiti v redno delovanje domobranskih enot na Ljubljanskem barju in s tem pokazati nov pogled na delovanje Crne roke. Kljucne besede: Franc Frakelj (1917–1985), Crna roka, druga svetovna vojna, Ljubljansko barje, vojni zlocini Piškuric Jelka, PhD, Research Fellow, Study Centre for National Reconciliation, SI-1000 Ljubljana, Tivolska 42, jelka.piskuric@scnr.si Towards Understanding the Organization and Operation of the Black Hand: The Case of Franc Frakelj The Black Hand was one of the most controver- sial and mysterious organizations in Slovenia during World War II. At the beginning, the author presents a few general fi ndings about the Black Hand on the basis of archival sources and bibliography. She proceeds to present the case of Franc Frakelj and his group, who are also associated with the Black Hand by specifi c sources. Between November 1943 and May 1944 this group is thought to have committed a large number of cruel murders in the eastern part of the Ljubljana Marshes. The author aims to present these events as the regular opera-tion of the Home Guard in the Ljubljana Marshes and thus to demonstrate a new outlook on the operation of the Black Hand. Keywords: Franc Frakelj (1917–1985), Black Hand, World War II, Ljubljana Marshes, war crimes. Uvod Crna roka, kontroverzna in v skrivnost zavita protikomunisticna organizacija, je med drugo svetovno vojno v tajnosti obracunavala s pripadniki in simpatizerji Osvobodilne fronte (OF). V nekaterih primerih so žrtve umorili na domu, v drugih so jih odpeljali in mucili, preden so jih ubili, tretji so bili odpeljani v internacijo v Nemcijo. 1 Ime je dobila po crnem odtisu roke, ki ga je pušcala na hišah svojih žrtev, v grozilnih pismih ali letakih. Toda o ustanovitvi, organizaciji in vodenju Crne roke je znanega le malo. V virih in literaturi naletimo tudi na nasprotujoce si podatke. V nadaljevanju si bomo na kratko ogledali dosedanje ugotovitve o tej tajni organizaciji, to pa bomo primerjali z delovanjem Franca Fraklja na vzhodnem delu Ljubljanskega barja, ki ga nekateri prav tako povezujejo s Crno roko. Frakelj je okoli sebe zbral posebno skupino soborcev. Od novembra 1943 do maja 1944 se jim pripisuje mucenje žrtev in vecje število pobojev, pa tudi deportacije v Nemcijo in plenitve premoženja. Najvec žrtev je bilo ubitih v Kozlerjevi gošci, 2 Frakljevo ime pa enkrat zasledimo v povezavi z dogodki na gradu Lisicje in enkrat na Sv. Urhu. Mnogi so si ga bolj zapomnili po psevdonimu Peter Skalar, ki ga je uporabljal. Zaradi zlocinov je ostal v kolektivnem spominu prebivalcev Barja 3 in podkrimskih vasi še dolgo po koncani vojni. Kaj vemo o Crni roki V redkih dokumentih, ki jih najdemo o delovanju Crne roke, je bila pobuda za njen nastanek pripisana nemškemu okupatorju, vcasih so jo poimenovali kar »slovenski gestapo«. V njej so videli obliko boja nemških in domacih formacij proti narodnoosvobodilnemu gibanju. Leta 1943 naj bi se pojavila na Gorenjskem, marca 1944 pa še v Ljubljani in na Dolenjskem. 4 Toda tudi dokumenti niso dosledni. V enem od njih tako zasledimo, da naj bi se predhodniki Crne roke pojavili novembra 1943 v okolici Ljubljane, izpostavlja se Sv. Urh nad Dobrunjami, in šele kasneje 1 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206158, Kratko porocilo o »Crni roki«, 28. 12. 1945; ARS, SI AS 1931, t. e. 541, a. e. VII - (1–3), Crna roka, str. 1–2. 2 Kozlerjeva gošca je del gozdnatega visokega barja na meji med Obcino Ig in Mestno obcino Ljubljana. Gozd je dobil ime po prvotnih lastnikih, plemiški družini Kozler. 3 Barje se v prispevku uporablja kot topografska oznacba, ki vkljucuje južni rob Ljubljane z naselbinami Crna vas, Ižanska cesta, Hauptmanice. 4 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206158, Kratko porocilo o »Crni roki«, 28. 12. 1945. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 160–183 161 J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 162 razširili svoje delovanje tudi drugam. Vodil, placeval in oboroževal naj bi jo Gestapo, pri njeni organizaciji pa naj bi sodelovalo celotno vodstvo protirevolucionarnega tabora. 5 Naceloma pa so dokumenti enotni v tem, da naj bi Crna roka svoje clanstvo crpala iz vrst Slovenskega domobranstva in Policijskega varnostnega zbora, med njimi naj bi bili tudi clani Akademskega kluba Straža 6 in nekateri duhovniki. 7 Izven obmocja domobranskih postojank naj bi Crna roka nastopala v obliki oboroženih enot, v obmocjih domobranskih postojank pa naj bi bile organizirane manjše, tako imenovane likvidatorske skupine. 8 Crna roka naj bi sicer navzven nastopala kot ilegalna skupina, a pri tem istocasno imela dostop do policijskih zaporov, od koder je prevzemala nekatere zapornike in obracunavala z njimi. Informacije o aktivistih naj bi dobivala od Dr- žavne obvešcevalne službe (DOS), Tajne obvešcevalne službe (TOS) ter drugih, domobrancem naklonjenih virov. 9 »Posamezniki ali skupine DMB, Gestapa in policije so se pri izvrševanju svojega zlocinskega posla skrili v nekako ‚ilegalo‘ ter priceli zasledovati predvsem one zavedne Slovence, katerim niso mogli dokazati sodelovanja v OF, ki pa so se jim zdeli radi njihovega ugleda nevarni protivniki.« 10 Ta dvojnost med »uradnimi« akcijami domobranstva in policije ter tajnimi, ki naj bi se vršili pod krinko Crne roke, je opazna skozi vse dokumente. Viri kažejo, da Crna roka celo ni nastopala kot samostojna organizacija s svojim vodstvom, locena od drugih organizacij, »ampak moremo govoriti le o teroristicnih skupinah, ki so bile formirane tam, kjer je bila potreba terorja najvecja, iz ljudi, ki so bili in so še dalje ostali aktivni clani vseh quislinških organizacij /domobranstva, politicne policije, clani obvešcevalnih služb TOS in DOS, politicni delavci, propagandisti ali pripadniki vseh legij: Sokolska legija, Narodne legije in Slovenske legije/ in te skupine so izvrševale umore in nasilstva po direktivah centralnega, najveckrat pa že samega lokalnega politicnega vodstva omenjenih quislinških organizacij.« 11 Kot enega od vodilnih clanov v Ljubljani dokumenti navajajo šefa obvešce- valnega odseka Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva Alberta Ilovarja, ki naj bi deloval na Sv. Urhu, »kjer je imel neko likvidacijsko komisijo obstojeco iz 5 mož, ki so neljube ljudi, z izgovorom, da so terenci /politicni delavci na tere- nu v okviru OF/, odstranjevali«, 12 pa tudi policijskega porocnika Jožeta Hlebca in domobranskega kurata pri Sv. Urhu Petra Križaja. Od drugih se omenjajo še domobranski nadporocnik Jože Bitenc, Franc Arhar, šentjernejski župnik Franc 5 ARS, SI AS 1931, t. e. 541, a. e. VII - (1–3), Crna roka, str. 1. 6 Akademski klub Straža je bil katoliški klub študentov na Univerzi v Ljubljani, ki je nastal pod idejnim vodstvom dr. Lamberta Ehrlicha. Vec o organizaciji gl. Griesser Pecar, Ciril Žebot, str. 67–90; Mlakar, Delovanje stražarjev, str. 257–278. 7 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206158, Kratko porocilo o »Crni roki«, 28. 12. 1945; ARS, SI AS 1931, t. e. 541, a. e. VII - (1–3), Crna roka, str. 1. 8 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206158, Kratko porocilo o »Crni roki«, 28. 12. 1945. 9 Prav tam. 10 ARS, SI AS 1931, t. e. 541, a. e. VII - (1–3), Crna roka, str. 1. 11 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206160, Kratko porocilo o »Crni roki«. 12 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206158, Kratko porocilo o »Crni roki«, 28. 12. 1945. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 163 Cerkovnik, Jože Rorman, 13 policijski komisar v Ljubljani dr. Maks Loh, vrhniški odvetnik Marolt, slovenski cetnik Janez Marn – Crtomir, domobranski stotnik Viktor Berlot, domobranski porocnik Franc Frakelj, pater Fidelis iz Most, pater Klavdij iz Bežigrada, Rudolf Guštin, Franc Peršin in policijski agent Jože Pernišek. 14 Tudi literatura kaže nekoliko nasprotujoce si podobe o Crni roki. Dve brošuri o Crni roki sta izšli že v casu druge svetovne vojne, leta 1944. Prva je Fašisticno domobranski teror nad Slovenci izpod rok Maksa Šnuderla, druga pa Crna roka, slovenski gestapovci Franceta Kosa. 15 Šnuderl navaja, da naj bi se Crna roka prvic pojavila šele marca 1944. Velik del njenih clanov naj bi bil iz vrst domobrancev, poleg tega naj bi se jim prikljucilo še nekaj dezerterjev in skrivacev, medtem ko so jedro predstavljali clani Akademskega kluba Straža. Šnuderl je izpostavil tudi povezavo Crne roke z Nemci, poleg tega naj bi žrtve, ki jih niso ubili, izrocali prav njim. Menil je, da so skupine Crne roke sicer nastopale samostojno, a so sodelovale tudi z domobranskimi enotami in policijo. 16 »Proti nepoucenemu ljudstvu se krije ‚Crna roka‘ z navidezno ilegalnostjo, je pa v zvezi z Nemci, od katerih dobiva denar, orožje in opremo,« je še dodal. 17 Zanimivo je, da dogodkov v vaseh vzho- dnega Ljubljanskega barja in v Kozlerjevi gošci, pri katerih je sodeloval Frakelj, ni povezoval s Crno roko, temvec z domobranskim nasiljem. 18 Tudi Kos meni, da je bila Crna roka ilegalna organizacija, povezana tako z Nemci kot z domobranci, pojavila pa naj bi se februarja 1944. Pripiše ji celo poseben program, katerega prvi in najpomembnejši cilj naj bi bil unicenje komunizma in OF. 19 Jedro Crne roke naj bi tudi po Kosu predstavljale likvidatorske skupine, ustanovljene z namenom obracunavanja s sodelavci in simpatizerji OF. Umori naj bi se vecinoma dogajali ponoci, strah pri ljudeh pa so dodatno vzbujali z grozilnimi pismi ali simbolom crnega odtisa roke. Njihovo delovanje povezuje tudi z nekaterimi duhovniki. 20 Kos meni, da naj bi Crna roka v obmocju domobranskih postojank za Nemce opravljala delo tajne policije, medtem ko naj bi izven njih nastopala v obliki oboroženih enot, ki so pobijale aktiviste, plašile ljudi, jih poskušale odvrniti od OF in preko tega zavreti osvobodilno gibanje. 21 Kosova brošura je bolj propagandnega znacaja od Šnudrlove ter nekoliko bolj skopa v informacijah glede Crne roke in zlocinov, po- vezanih z njo. Med razlicnimi skupinami, ki jih opisuje, nikjer ne omenja Fraklja. 13 Ponekod se pojavlja tudi kot Rozman. 14 ARS, SI AS 1931, ZA 500–12, II 0206158, Kratko porocilo o »Crni roki«, 28. 12. 1945; ARS, SI AS 1931, t. e. 541, a. e. VII - (1–3), Crna roka, str. 2. Nekateri od njih so bili v povojnih procesih dejansko obtoženi za sodelovanje s Crno roko. Gl. Tominšek Cehulic, Usmrceni po sodbah, str. 290–304; Griesser Pecar, Cerkev na zatožni klopi, str. 109–123. 15 Gl. tudi ARS, SI AS 1887, a. e. 413–416. V navedenih popisnih enotah se nahajajo bro- šure, ki so identicne zgoraj navedeni Kosovi Crna roka, slovenski gestapovci. Dve sta gorenjski izdaji, pri eni ni navedena tiskarna, ena pa je brez naslovnice. Vsebinsko se ne razlikujejo med seboj. 16 Šnuderl, Fašisticno domobranski teror, str. 26–27. 17 Prav tam, str. 31. 18 Prav tam, str. 10–13, 19–24. 19 Kos, Crna roka, str. 5–13. 20 Prav tam, str. 18–22. 21 Prav tam, str. 22–24. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 164 V kasneje nastali literaturi se razlicne interpretacije nastanka in delovanja Crne roke nadaljujejo. Po nekaterih podatkih se je pojavila decembra 1943 na Jesenicah in od tam svoje delovanje razširila na Ljubljano in okolico ter na posamezne predele Dolenjske in Notranjske. 22 Francek Saje v knjigi Belogardizem navaja, da naj bi se ideja za nastanek Crne roke porodila že leta 1942 ob ustanovitvi Prostovoljne protikomuni- sticne milice, idejo zanjo pa je pripisal poveljniku slovenskih cetnikov Karlu Novaku in funkcionarju Slovenske legije 23 Antonu Duhovniku. 24 Vcasih se omenja tudi kot organizacija domobranske policije ali posebna enota obvešcevalnih služb. Prav tako se izpostavljajo njene povezave z duhovšcino in nekaterimi katoliškimi organizacijami. 25 Sv. Urh, ki ga viri izpostavljajo kot podrocje delovanja Crne roke, je v istoimenski knjigi predstavila Štefanija Ravnikar - Podbevšek, ki mucenje in pobijanje aktivistov in simpatizerjev OF povezuje z delovanjem tamkajšnje domobranske postojanke, ljudje pa naj bi iz strahu domobrance zaceli imenovati crnorokci. 26 Ravnikar - Podbevško- va Crne roke ne šteje za posebno organizacijo, po njenem so bili to domobranci, ki so imeli predvsem posebno taktiko zastraševanja in umorov. 27 Se pa je po njenem mnenju to odvijalo z vednostjo policije in v povezavi z delom duhovšcine, pri cemer še posebej izpostavi kurata Križaja, ter z dejavnostjo Katoliške akcije. 28 Vecina žrtev na Sv. Urhu naj bi bila iz casa med oktobrom 1943 in majem 1944. Posadka iz Sv. Urha naj bi v posameznih primerih sodelovala tudi s Frakljevo skupino. 29 Najbolj podrobno se je tematike Crne roke lotil Jože Vidic v publicisticno-li- terarnem delu Po sledovih crne roke. Vidic razlikuje med tremi pojavnimi oblikami. »Plavogardisticna« naj bi se pojavila na Jesenicah decembra 1943 in delovala le na Gorenjskem do maja 1944, ko so jo nemške oblasti prepovedale. Odgovorna je bila za posamicne umore. 30 Drugo imenuje »domobranska«, ki pa po Vidicevem mnenju ni delovala pod vplivom Nemcev, temvec je bila povezana s Policijskim varnostnim zborom in s posameznimi duhovniki, ki naj bi v njej sodelovali. Ta naj bi zagrešila najvec umorov. Po krutosti so izstopali zlocini v okolici Ljubljane, kjer so zabeležili tudi množicne poboje. Ta oblika Crne roke je delovala tudi drugje v Ljubljanski pokrajini. Pojavila se je novembra 1943, ceprav naj bi ime Crna roka prevzela šele februarja 1944, njeni zlocini pa so bili najhujši do maja tega leta. 31 22 Križnar, Crna roka, str. 160; Vodopivec, Od Pohlinove slovnice, str. 294. 23 Ilegalna organizacija Slovenske ljudske stranke, ustanovljena maja 1941. Njen vodja je bil sprva Rudolf Smersu, za obvešcevalno delo je bil zadolžen Albin Šmajd, za vojaške zadeve pa Ernest Peterlin. Konec leta 1941 je Slovenska legija štela že okoli 5.000 clanov. Vanjo so se vkljucile tudi nekatere skrajno desne katoliške študentske skupine, na primer Akademski klub Straža. Slovenska legija je imela pomembno vlogo pri organizaciji vaških straž in kasneje pri nastanku Slovenskega domobranstva. Gl. Hancic, Revolucionarno nasilje, str. 16–17; Kranjc, Hoja s hudicem, str. 106–107. 24 Saje, Belogardizem, str. 487–488. 25 Dokumenti ljudske revolucije, str. 458; Gradivo za kroniko, str. 303. 26 Ravnikar - Podbevšek, Sv. Urh, str. 521. 27 Prav tam, str. 524, 609. 28 Prav tam, str. 9–609. 29 Prav tam, str. 380–381, 396. 30 Vidic, Po sledovih crne roke, str. 579–580. 31 Prav tam, str. 21, 580–584. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 165 Pri tretji pojavni obliki naj bi šlo dejansko za cetniške enote, ki so jih ljudje zaradi podobnih simbolov zamenjevali za Crno roko. 32 Emigrantska povojna literatura o pojavu Crne roke razumljivo vecinoma ne piše, zasledimo pa jo v knjigi Krivda rdece fronte Matije Škerbca. Toda njegove izjave so protislovne. Škerbec sprva zavraca delovanje Crne roke in obstoj zlocinov na Sv. Urhu. Najdene posmrtne ostanke pripiše Italijanom, padlim v borbah, ter celo parti- zanskemu nasilju. 33 Nato v nadaljevanju zapiše, da naj bi bilo na Sv. Urhu pokopanih tudi 30 do 50 komunistov, »ki jih je obsodilo in likvidiralo neko tajno sodišce«. 34 Skrivnostna organizacija, ki naj bi ustanovila to sodišce in izvrševala likvidacije, je bila po Škerbcevem mnenju Crna roka, ki pa naj bi zacela delovati šele sredi leta 1944. »Kolikor sem cul od raznih oseb, a ne od direktnih pric, so znani trije clani tega tajnega sodišca, ki pa so vsi mrtvi, dva izmed teh sta bila bivša jugoslovanska ofi cirja, ki pa sta bila, kolikor sem cul, obenem tudi clana angleške obvešcevalne službe,« je njegovo izmikajoce se pojasnilo. 35 Vseeno pa iz njegovega pisanja razberemo, da je protikomunisticni tabor vedel za delovanje Crne roke. Škerbec pravi, da so bili sama organizacija, »njeno sodišce in njene likvidacije vodilnih komunisticnih osebnosti že v domovini kocljiva zadeva. Mnogi tega niso odobravali. Že v domovini smo deba- tirali o njeni legitimnosti in moralni upravicenosti oziroma neupravicenosti. Ker pa se ni vedelo, kdo je njen dejanski nositelj, ni bilo mogoce napraviti si jasne sodbe o tem.« 36 Zavraca odgovornost Leona Rupnika in Slovenskega domobranstva kot tudi Draže Mihajlovica pri njenem nastanku 37 ter ga pripiše samoobrambi: »Po vsej verjetnosti so torej ustanovili ‚Crno roko‘ in njeno sodišce ter izvrševali likvidacije nekateri ofi cirji in civilisti na svojo roko kot nujno potrebo samoobrambe.« 38 »O upravicenosti, legitimnosti in moralnosti obstoja in postopanja ‚Crne roke‘ moremo upraviceno razpravljati in vse to eventuelno kritizirati le protikomunisti. Komunisti in njih zavezniki v Osvobodilni fronti nimajo niti najmanjše pravice, da bi se zgražali nad ‚Crno roko‘ in njenim postopanjem, ce ni imela legitimacije od pristojne oblasti, ker je bila ustanovljena le po vzorcu komunizma oziroma Osvobodilne fronte,« še meni Škerbec, 39 ki je preprican, da je bil odpor proti komunisticnemu nasilju moralna dolžnost. Hkrati opravicuje pomanjkanje akcije proti nasilju z izjavo: »V deželi je vladala strahovita revolucija in v takem casu je nemogoce kontrolirati delovanje posameznih oseb ali skupin,« 40 ali celo relativizira nasilje: »‘Crna roka‘ je pri Sv. Urhu likvidirala brez mucenja najvec 50 oseb, komunisti pa jih imajo na vesti samo v Sloveniji 50.000 in v vsej Jugoslaviji okoli en milijon.« 41 32 Prav tam, str. 580. 33 Škerbec, Krivda rdece fronte, str. 25–30. 34 Prav tam, str. 30. 35 Prav tam. 36 Prav tam. 37 Prav tam, str. 30–31, 38. 38 Prav tam, str. 31. 39 Prav tam. 40 Prav tam, str. 38. 41 Prav tam. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 166 Od novejše literature naj omenim Razdvojeni narod Tamare Griesser Pecar, ki meni, da nasilje Crne roke ni bilo del skupin oziroma vojaških enot znotraj protikomunisticnega tabora. Po njenem naj bi se za Crno roko skrivale »majhne, tajne teroristicne skupine, ki so nasprotnike ogrožale, mucile in ubijale na podoben nacin kot komunisticne organizacije«. 42 Sicer naj bi bili številni clani Crne roke hkrati tudi pripadniki posameznih vojaških enot, a ta dejavnost naj bi se odvijala brez vednosti vojaškega vodstva. Griesser Pecarjeva dodaja, da je bolj verjetno, da je imela Crna roka povezave z Gestapom kot pa z domobranstvom ter DOS in TOS. 43 Tudi Boris Mlakar v svojem prispevku iz zbornika Žrtve vojne in revolucije meni, da so posamezni domobranci samovoljno obracunavali z ujetniki, kot najiz- razitejša primera izpostavi Sv. Urh in obmocje južno od Ljubljane, kjer je delovala Frakljeva skupina. Dodaja, da lahko pri delovanju Crne roke domobransko ozadje samo predvidevamo, je pa res, da je v letu 1944 domobranska stran v nasilju pre- segla partizansko. 44 Mlakar prav tako pravi, da se je protirevolucionarni tabor ves cas med okupacijo delil na legalni in ilegalni del. Prvi del je deloval v javni sferi in tam tudi utemeljeval upravicenost sodelovanja z nemškimi oblastmi. Drugi je obsegal vecino politicnega vodstva, cetniško jugoslovansko vojsko v domovini, vse tri legije in po svoji pripadnosti tudi vecino domobranskih castnikov. Marsikdo naj bi pri tem nastopal v dvojni vlogi. 45 Za razumevanje dogajanja na mikronivoju Ljubljanskega barja je izredno pomembna monografi ja Ferda Gestrina Svet pod Krimom, ki podrobno predstavlja dogodke med drugo svetovno vojno. Gestrin ne govori toliko o zlocinih Crne roke, ampak opisuje predvsem nasilje v okviru rednih domobranskih enot. Meni, da je bilo ubijanje terencev, aktivistov in simpatizerjev OF, pošiljanje v internacijo in na prisilno delo nacrtna oblika protipartizanskega boja. Frakelj naj bi dobil navodila, kako postopati s terenci in aktivisti, pri cemer je imel, kot pravi Gestrin, podporo vodstva, sam pa je svoje delo le še izpopolnil. 46 A ker se Gestrin ne ukvarja s Crno roko, ampak jo omenja le bežno, delo z vidika delovanja te organizacije ne ponudi veliko informacij. Zato si bomo v nadaljevanju na Frakljevem primeru natancneje ogledali, kakšno je bilo ozadje njegovega delovanja, kdaj se zacne govoriti o Crni roki, in se vprašali, ali je šlo za eksces ali za bolj nacrtno postopanje. Franc Frakelj Frakelj, ki se je rodil leta 1917 v Dražgošah na Gorenjskem, je bil kot mlad fant poslan v škofove zavode v Šentvidu. Maturiral je leta 1937, nato pa nadaljeval s študijem prava. 47 Kot srednješolec naj bi se pridružil Mladcem Kristusa Kralja 42 Griesser Pecar, Razdvojeni narod, str. 316. 43 Prav tam. 44 Mlakar, Krogi nasilja, str. 27. 45 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 373. 46 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 248. 47 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Lista licnih podataka za ratnog zlocinca – izdajnika, Z-14; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/124, Frakelj Alojzija, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/123, Frakelj Marija, str. 1. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 167 in kasneje Akademskemu klubu Straža. 48 Obe organizaciji katoliške mladine sta bili že pred vojno znani po izrazito odklonilnem odnosu do komunizma, kar se je nadaljevalo tudi po okupaciji Slovenije leta 1941. Od jeseni tega leta je propaganda protirevolucionarnega tabora, ki je bil preprican, da je v ozadju delovanja OF želja komunisticne partije po prevzemu oblasti, postajala vse mocnejša. Znotraj tabora so bile najbolj dejavne manjše skupine, od katerih je bil pri opozarjanju na nevarnost komunisticne revolucije najbolj aktiven ravno Akademski klub Straža. 49 Njegovi clani, imenovani tudi stražarji, so svojo dejavnost marca 1942 še zaostrili in na- povedali celo sodelovanje z okupatorskimi oblastmi. 50 Ko so Nemci po dražgoški bitki januarja 1942 skupaj z drugimi domacini ubili tudi Frakljevega oceta in brata, naj bi to pri njem še dodatno poglobilo odpor do komunizma. 51 Frakelj se je tako kot drugi stražarji aktivno vkljucil v vaške straže. 52 Jeseni 1942 je diplomiral na pravni fakulteti v Ljubljani, septembra stopil v Slovensko legijo, mesec kasneje pa postal clan Ljubljanske varnostne straže. 53 Pri vkljucitvi v obe naj bi mu pomagalo osebno poznanstvo z dr. Albinom Šmajdom in Rudolfom Smersujem, 54 družil se je tudi z družinama Fink in Velikonja. 55 V zaporu v belgij- ski vojašnici je deloval kot eden od zasliševalcev, pri tem naj bi bil znan po svoji grobosti do aretiranih aktivistov in simpatizerjev OF. 56 48 Ivanc, Domobranec je bil »kaznovan«, str. 10; Pahor, Naša rojaka, str. 25; Vidic, Po sledovih crne roke, str. 365. Mladci Kristusa Kralja so bili katoliška organizacija srednješolske in študentske mladine, poznana tudi pod imenom Tomcevi mladci, saj je nastala pod vodstvom profesorja Tomca. Eden od dokumentov Fraklja oznacuje celo za glavacevca, s cimer bi lahko želeli ponazoriti njegove povezave z domobranskim vodstvom. Glavacevci oziroma Slovensko narodno gibanje so bili radikalna skupina, ustanovljena konec pomladi 1941, ki jo je organiziral in vodil kaplan Franc Glavac. Scasoma naj bi dobili prevladujoc vpliv v obvešcevalnem delu Rupnikovega informativnega urada. Gl. ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Frakelj Franc, akademik, sedaj v emigraciji; Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 380–381. 49 Mlakar, Zaostrovanje odnosov, str. 629–630. 50 Mlakar, Krogi nasilja, str. 23; Mlakar, Delovanje stražarjev, str. 261–264. 51 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, VOS – II, Porocilo o grozodejstvih in zlocinih v Ljubljani, str. 2; Pahor, Naša rojaka, str. 25. 52 Stražarji so se množicno vkljucevali tudi zaradi poziva Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke. Vec jih je dobilo poveljniška mesta. Z njihovim vkljucevanjem in vkljucevanjem drugih mladinskih katoliških skupin pa je prišlo v vaških stražah do nove radikalizacije. Gl. Mlakar, Delovanje stražarjev, str. 265; Kranjc, Hoja s hudicem, str. 106, 163. 53 Ustanovljena je bila oktobra 1942, za njeno organizacijo sta bila zadolžena Ernest Peterlin in dr. Albin Šmajd. Opravljala je policijsko funkcijo in imela poseben zapor v belgijski vojašnici, ki ga je vodil Tone Pipan – Gorazd Osojnik. Konec leta 1942 je v tako imenovanih božicnih racijah aretirala skoraj 600 ljudi. Kmalu zatem so jo razpustili. Gl. Mlakar, Zacetki oboroženih oddelkov, str. 657; Ferenc, Okupatorjeve racije, str. 215; Saje, Belogardizem, str. 487–488; Saje, V vrhovih, str. 21; Ivanc, Domobranec je bil »kaznovan«, str. 10. 54 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Frakelj Franc, akademik, sedaj v emigraciji. 55 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/99, Nada Dragan - Carevska, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/75, Vilfan Vinko, str. 1; VOS – I, 005091. 56 Ferenc, Okupatorjeve racije, str. 215; Saje, Belogardizem, str. 487–488; Ivanc, Domob- ranec je bil »kaznovan«, str. 10; Ravnikar - Podbevšek, Sv. Urh, str. 226, 234–235; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek razgovora s Cizelj Faniko, 23. 5. 1979. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 168 Pomladi 1943 je Frakelj prišel v postojanko vaške straže v Tomišlju, 57 s cimer se je zacela njegova pot na Ljubljanskem barju. Najprej je bil komandir voda, nato poveljnik postojanke. 58 Postojanka je bila aktivna tako v boju proti partizanom kot proti terencem in aktivistom OF. Izvajala je patruljne pohode in zasede, pri cemer naj bi bil Frakelj še posebno prizadeven. 59 Ko je Frakelj postal poveljnik postojanke, jo je vodil dosti bolj ostro kot njegov predhodnik. Od enote je zahteval red, disciplino in borbenost. Zacel je intenzivneje izvajati aretacije in zasliševanja. Njegova desna roka je postal Jože Grum iz Tomišlja, ki so ga opisali kot najbolj zagrizenega clana posadke. 60 V Tomišlju je Frakelj pricakal kapitulacijo Italije. Toda pot ga takrat ni vodila na Turjak, bil je med pripadniki tistih enot, ki so se strateško umaknile proti Zapo- toku, od tam pa se jim je uspelo prebiti proti Ljubljani. 61 Po vrnitvi v Ljubljano se je Frakelj znova pridružil protikomunisticnemu boju in sodeloval pri organiziranju domobranskih enot. 62 Sam je v domobranstvo stopil 16. septembra 1943, in sicer v 11. ceto 1. bataljona s cinom zastavnika. 63 Novembra 1943 se je znova vrnil v barjanske kraje, tokrat kot poveljnik 21. cete na Barju oziroma v Crni vasi, ki je nadzorovala vzhodni del Ljubljanskega barja. 64 21. ceto so sestavljali domacini iz okoliških vasi, predvsem iz nekdanje tomišeljske vaške straže. 65 Viri so jo vcasih imenovali tudi ižanska domobranska ceta na Barju. 66 57 Najprej je bila sredi decembra 1942 ustanovljena postojanka na Igu, njen poveljnik je postal Janez Benko, obcinski tajnik v Tomišlju. Ceprav so se hkrati zaceli nacrti tudi za ustano- vitev postojanke v Tomišlju, je bila slednja ustanovljena šele marca 1943. Njen poveljnik je bil najprej Anton Skubic, moštvo pa je bilo sestavljeno predvsem iz domacinov, mnogi od njih so se vrnili z Raba. Gl. Gestrin, Svet pod Krimom, str. 192–195, 202. 58 Prav tam, str. 194, 202. 59 Prav tam, str. 201–202. 60 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek razgovora z Modic Martinom, 11. 6. 1979, str. 2–3; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-49, Modic Martin, str. 2. 61 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek razgovora z Modic Martinom, 11. 6. 1979, str. 3; Uradni zaznamek, Švigelj Stane – razgovor, 16. 10. 1979, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-49, Modic Martin, str. 4; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-44, Švigelj Stanislav, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-48, Angela Kumše, Magnetofonski posnetek zaslišanja price Angele Kumše, str. 5; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/55, Perme Ivan, str. 2; ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 19, Vesti, 10. 9. 1943, str. 2; Vesti, 22. 9. 1943, str. 1–2; ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 20, Vesti, 1. 10. 1943, str. 1–4. Gl. tudi Ivanc, Domobranec je bil »kaznovan«, str. 10; Pahor, Naša rojaka, str. 25; Kranjc, Hoja s hudicem, str. 192. 62 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek razgovora z Modic Martinom, 11. 6. 1979, str. 3; Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 140. 63 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Placilni seznam moštva 11. cete I. bataljona slov. Domob- rancev za mesec november 1943. 64 Ivanc, Domobranec je bil »kaznovan«, str. 10; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 240; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Poveljniku edinice Slov. domobranstva, 3. 12. 1943, str. 1; ARS, SI AS 1877, t. e. 2, a. e. 20, Poveljniku edinice Slov. domobranstva, 3. 12. 1943, str. 1. 65 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 240. 66 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 28. 12. 1943, str. 3. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 169 Frakelj je kmalu izgubil mesto poveljnika 21. cete, v zacetku decembra 1943 ga je nadomestil Jožef Nadrah, Frakelj pa je ostal vodnik cete. 67 Temu je sledil oster odziv Fraklja, v katerem je obtoževal Nadraha, da ni dovolj aktiven pri unicevanju terencev, da je nezanesljiv in da s svojim ravnanjem ogroža idejno cistost domo- branstva. 68 Njegova zavzetost je razvidna iz naslednjega odlomka njegovega pisma poveljniku 2. bojne skupine: »Razumeli boste, da me niti malo volja, da ceto, ki sem jo jaz organiziral, sedaj prepustim nezanesljivemu in nesposobnemu cloveku. Sem prevec zagrizen antikomunist in imam prevec rad svoje fante, ki sem jih povecini vzgajal že preje vec kot pol leta v Legiji v Tomišlju, kjer sem bil komandant. Zahtevam, da se v treh dneh odstrani nadporocnika Nadraha s položaja komandirja ceta, ce ne ga bom dal aretirati in zapreti in bom zahteval, da se uvede proti njemu sodna preiskava.« 69 Frakelj je bil zaradi pisma disciplinsko obsojen na 15 dni zapora. 70 Po prestani kazni so se januarja 1944 zacele njegove premestitve v razlicne cete, 71 a kljub temu se je do konca marca 1944 vedno znova vracal na Barje. 72 Ta- krat ga ni bilo vec na seznamu castnikov 21. cete. Med drugimi pa so bili navedeni Franjo Sekolec kot poveljnik cete, Jože Grum, Martin Oblak, Anton Platnar, Franc Požar, Ludvik Stojc in Jakob Modic. 73 Vecino od njih bomo srecali v nadaljevanju kot pripadnike Frakljeve skupine. Fraklja pa so poslali na castniški tecaj, ki je trajal od 23. marca do 17. junija 1944. 74 Kdaj tocno se mu je pridružil Frakelj, ni znano, na seznamu udeležencev je na roko pripisan kot zadnji tecajnik. 75 Price ga na obmocje vzhodnega Ljubljanskega barja postavljajo še globlje v pomlad 1944, zagotovo v april, ceprav nekatere navajajo tudi maj ali celo junij, kar je manj 67 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Pov. naredba št. 5 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva za 6. december 1943, str. 2. 68 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zasebno pismo, 23. 12. 1943. 69 Prav tam. 70 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zaupna naredba št. 14 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 29. 12. 1943; ARS, SI AS 1877, t. e. 1, a. e. 1, Zaupna naredba št. 14 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 29. 12. 1943. 71 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zaupna naredba št. 2 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 15. 1. 1944, str. 2; ARS, SI AS 1877, t. e. 1, a. e. 2, Zaupna naredba št. 2 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 15. 1. 1944, str. 2; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zaupna naredba št. 10, 24. 3. 1944, str. 2; ARS, SI AS 1877, t. e. 1, a. e. 2, Zaupna naredba št. 10, 24. 3. 1944, str. 2; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Offi zier vom Graben- dienst; ARS, SI AS 1877, t. e. 59, a. e. 506, Obracun prehrane; ARS, SI AS 1877, t. e. 28, a. e. 250, Spisek moštva 29. cete, 1. 5. 1944; ARS, SI AS 1877, t. e. 19, a. e. 119, Seznam tecajnikov pripravniškega castniškega tecaja Slovenskega Domobran; ARS, SI AS 1877, t. e. 19, a. e. 118, Šolska skupina, poveljstvo tecajev. 72 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Dnevno porocilo, 8. 2. 1944; ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 23, Vesti, 8. 2. 1944, str. 4; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Trebovanje, 6. 3. 1944; ARS, SI AS 1877, t. e. 59, a. e. 506, Obracun prehrane. 73 ARS, SI AS 1877, t. e. 28, a. e. 235, Seznam castnikov /vojnih uradnikov/ in podcast- nikov, ki se vodijo po spisku v 21. ceti /bateriji/, 27. 3. 1944. 74 ARS, SI AS 1877, t. e. 19, a. e. 118, Šolska skupina, poveljstvo tecajev; ARS, SI AS 1877, t. e. 19, a. e. 119, Seznam tecajnikov pripravniškega castniškega tecaja Slovenskega Do- mobran. 75 ARS, SI AS 1877, t. e. 19, a. e. 119, Seznam tecajnikov pripravniškega castniškega tecaja Slovenskega Domobran. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 170 verjetno. 76 Ena od njih se je spominjala: »Meseca maja oz. od pomladi 1944 dalje je mora in napetost, ki je vladala na Barju s terorjem vred popustila.« 77 1. maja 1944, v casu, ko ga povezujejo z zadnjimi poboji v Kozlerjevi gošci, Fraklja najdemo na spisku moštva 29. cete v Velikih Lašcah. 78 Zagotovo ga v vaseh vzhodnega Ljubljanskega barja ni bilo vec maja in junija 1944. 79 V Vesteh so v tem casu zapisali, da si ljudje želijo, »da bi prišel na Ig v domobransko edinico bivši Ižanski domobranski komandir Frakelj Franc, znan po svojem protikomunisticnem prepricanju, silno agilen, ter strah vseh komunistov v ižanski okolici. Prosijo, ce bi prišel v domobransko edinico kot vodnik in bi tako bil tamkajšnjemu komandantu Sekulcu v veliko pomoc.« 80 Nato je bil julija 1944 imenovan za porocnika 64. cete, 81 kjer naj bi ostal do konca vojne. 82 Crna roka, samovoljno obracunavanje ali redno delovanje domobranskih enot? Domobranstvo je bilo bolje organizirano ter idejno bolj protikomunisticno kot vaške straže in v tem smislu je vodilo tako protipartizanski boj kot propagan- dno vojno. Med naloge domobranskih postojank je med drugim spadalo tudi, »da vestno in marljivo išcejo terence in teroristicne tolpe in jih unicujejo«. 83 Za civilno prebivalstvo so bile razmere najtežje tam, kjer ni bilo stalne oblasti, 84 tak primer pa so bile zagotovo vasi vzhodnega Ljubljanskega barja. Postojanka na Barju je bila ustanovljena teden dni po koncani nemški ofenzi- vi. Bila je pomembna tocka za nadzorovanje vzhodnega dela Ljubljanskega barja, hkrati ji je bližina Ljubljane nudila varnost. 85 Nahajala se je v nekdanji osnovni šoli Barje na križišcu Ižanske ceste in Peruzzijeve ulice, domobranci pa so uporabljali tudi prostore trgovine pri Mokarju na drugi strani križišca. 86 Takoj po ustanovitvi 76 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090. 77 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/121, Pozaršek Rozalija, str. 3. 78 ARS, SI AS 1877, t. e. 28, a. e. 250, Spisek moštva 29. cete, 1. 5. 1944; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 252–253. 79 ARS, SI AS 1877, t. e. 28, a. e. 237, 21. ceta blagajniško poslovanje. 80 ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 28. 6. 1944, str. 2. 81 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zaupna naredba št. 23 Poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva za 19. julij 1944, str. 1; Kazenska ovadba, 25. 12. 1979, str. 2; ARS, SI AS 1877, t. e. 1, a. e. 2, Zaupna naredba št. 23 Poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 19. 7. 1944, str. 1. 82 Ivanc, Domobranec je bil »kaznovan«, str. 10; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Kazenska ovadba, 25. 12. 1979, str. 2; SI AS 1877, t. e. 1, a. e. 9, Naredba št. 4 Poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 20. 1. 1945, str. 1. 83 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Poveljniku edinice Slov. domobranstva, 3. 12. 1943, str. 2. 84 Mlakar, Zaostritev propagandne vojne, str. 740–741. 85 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 240. 86 Vidic, Po sledovih crne roke, str. 383; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Keršmanc Vinko – razgovor, 23. 8. 1979, str. 1; Uradni zaznamek, Vidmar Jakob Mokarjev – razgovor, 27. 8. 1979, str. 1–2; Uradni zaznamek, Helena Žagar – razgovor, 25. 9. 1979, str. 1; Uradni zaznamek, Ana Perme – razgovor, 25. 9. 1979, str. 1. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 171 je zacela s svojimi aktivnostmi. V vasi na Barju in pod Krimom je pošiljala patru- lje, postavljala je zasede in nadzorovala terenske delavce, kar je kmalu prineslo prve uspehe. »Radi domobranske posadke na Barju in domobranskih patrulj na Ig izostajajo partizanski obiski zlasti podnevi. Nadaljujejo se pa še ponoci,« so se pohvalili v Vesteh iz zacetka decembra. 87 Aktivnost domobrancev iz 21. cete na Barju in še posebno Frakljeve skupine sledi postopnemu širjenju ozemlja, ki so ga nadzorovali. Prebivalci Crne vasi in Ižanske ceste so prvi obcutili njihovo trdo roko. Nato so se razširili proti Brestu, Vrbljenju, Tomišlju in Strahomeru. Z aprilom 1944 sta obcutneje prišla na vrsto še Ig in Iška vas. 88 Neposredno po nastanku postojanke na Barju se je brez usmiljenja zacelo tudi obracunavanje s terenci in simpatizerji OF. V ta namen je delovala posebna sku- pina, ki jo je vodil Frakelj in ki jo posamezni viri povezujejo s Crno roko. Sestava in število clanov sta se skozi cas menjala, v jedru pa naj bi jo sestavljali nekdanji Frakljevi soborci iz tomišeljske vaške straže, ki so sedaj služili v 21. ceti. 89 V virih in literaturi se najpogosteje omenjajo Martin Oblak, Jože Grum, Ludvik oziroma Franc Stojc, Janez Benko, Franc in Jože Švigelj, Ivan Juha, Jakob Modic, Anton Platnar, Rudolf Kus in Franc Požar. 90 Ti posamezniki so tvorili tako imenovani »štab«, ki je bil namešcen v nekdanji Mokarjevi trgovini. Drugi domobranci so jim rekli tudi »desetina« ali »štabna desetina«. 91 Vojaki iz »štaba« naj bi bili po porocanju pric, ki so služile v 21. ceti, oprošceni drugih vojaških dolžnosti v postojanki, bili bolje opremljeni in imeli prednost pri hrani, kar je povzrocalo nezadovoljstvo med preostalim moštvom. 92 Ceprav drugi, »navadni« vojaki po izjavah pric niso smeli vedeti za zaupne naloge »štabne desetine« oziroma niso imeli dostopa v prostore Mokarjeve trgovine, so nekateri vseeno stražili pred kletjo, kjer so bile zaprte žrtve. 93 87 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 1. 12. 1943, str. 1. 88 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 254. 89 Prav tam, str. 248. 90 Nekatera druga imena, ki se še pojavljajo, so: Jakob Anzeljc, Viktor, Bogdan in Leon Berlot, Ivan Glavan, Božidar oziroma Jože Leskovec, Janez Modic, David Rovanšek, Ivan Strle, Ivan Boh, Franc in Jože Kraljic, Anton Martincic, Franc Javornik, Anton Modic, Franc Štrumbelj, Jakob in Lado Jarc, Lojze Osterman, Milan Kadunc, Jože Kramar, Milan Bojanšek. Gl. ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Frakelj Franc – odstop podatkov, 4. 5. 1979, str. 2–3; Šnuderl, Fašisticno domobranski teror, str. 19; S. Š., Franc Frakelj – strah in trepet, str. 6; Ravnikar - Podbevšek, Sv. Urh, str. 380; Vidic, Po sledovih crne roke, str. 397; Gradivo za kroniko NOB Ljubljana Vic – Rudnik, str. 314–316; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 248. 91 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Kumše Anton – razgovor, 18. 10. 1979, str. 2–3; Uradni zaznamek, Traven Jože – razgovor, 18. 10. 1979, str. 2; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-37, Sterle Štefka, str. 3–4; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-42, Kumše Anton, str. 1–2; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/88, Franc Sterle, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/106, Francka Modic, str. 3; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/108, Rajko Škafar, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/118, Križman Franciška, str. 1. 92 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Kumše Anton – razgovor, 18. 10. 1979, str. 2–3; Uradni zaznamek, Traven Jože – razgovor, 18. 10. 1979, str. 2; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-25, Grebenc Anton, str. 4; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-37, Sterle Štefka, str. 3–4. 93 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Kumše Anton – razgovor, 18. 10. 1979, str. 2–3; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-37, Sterle Štefka, str. 3–4; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-42, Kumše Anton, str. 2–4; Zapisnik o zasliševanju J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 172 Skupina, zbrana okoli Fraklja, se je v zgodovino zapisala predvsem po krutosti do žrtev, ki so jih ubijali na skrivaj. Žrtve so pred tem grobo in surovo zasliševali, mucili, do drugega prebivalstva pa izvajali zastraševalne ukrepe, jih pošiljali v internacijo ali plenili njihovo premoženje. 94 Delovali so na podlagi podatkov, ki so jih dobili od svojih zaupnikov in obvešcevalcev. 95 Govorilo naj bi se celo, da je Frakelj pri tem prevzel vlogo preiskovalnega sodnika. 96 Sicer pa naj bi od clanov skupine po krutosti izstopali Jože Grum, Martin Oblak, Jakob Modic in Franc Stojc. 97 Prvi zlocin, ki se pripisuje Fraklju in njegovi skupini, je poboj v Kozlerjevi gošci 25. novembra 1943. Frakelj je bil takrat poveljnik 21. cete na Barju. Domo- branska patrulja je v vecernih urah tega dne v Crni vasi in na Ižanski cesti aretirala vec ljudi, vecina od njih je bila ponoci ubita v Kozlerjevi gošci. Viri navajajo raz- licno število žrtev, od 12 do 16, medtem ko naj bi jih identifi cirali 9 oziroma 10. Najmlajši žrtvi sta bili stari 14 let, najstarejša 58 let. Viri pri tem porocajo tudi o sledovih mucenja. 98 Takrat ali v približno istem casu je bilo ubitih tudi vec clanov partizanske družine Ukmar iz Matene. 99 Še pet ljudi pa so na Ižanski cesti aretirali v noci na 2. december 1943. Štiri so ubili, eden je pobegnil. 100 Skupino ubitih v Kozlerjevi gošci so kmalu odkrili. Že 5. decembra je sledila ekshumacija trupel ob prisotnosti policije. Trupla so bila slabo zakopana v jarkih, deli teles so gledali iz zemlje. 101 Na mesto ekshumacije je prišla tudi domobranska patrulja s Frakljem, ki je od komisije za ekshumacijo zahteval pisno odlocbo. Ker je ni imela, je preprecil nadaljevanje postopka. 102 Naslednji dan so hoteli uslužbenci pogrebnega zavoda trupla prepeljati v mrtvašnico, a Frakelj je preprecil tudi to. 103 O Crni roki v tem casu ni bilo nobenega govora. Že v zacetku decembra 1943 pa price, opr. št. I Kpr 186/80-43, Traven Jože, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/108, Rajko Škafar, str. 1. 94 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090; S. Š., Franc Frakelj – strah in trepet, str. 6; Ivanc, Domob- ranec je bil »kaznovan«, str. 10; Sajovic, Price podoživljajo strahote, str. 12. 95 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 248; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-34, Žagar Helena, str. 2. 96 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Kumše Anton – razgovor, 18. 10. 1979, str. 2–3. 97 Šnuderl, Fašisticno domobranski teror, str. 19; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Frakelj Franc – odstop podatkov, 4. 5. 1979, str. 3; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/55, Perme Ivan, str. 1; Uredništvu Nedeljskega Ljubljana – Kopitarjeva, 1. 5. 1980, str. 3; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-36, Vidmar Jakob, str. 1; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-44, Švigelj Stanislav, str. 2. Kot zanimivost, Franc Stojc je junija 1944 postal župan Iga. Gl. ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 28. 6. 1944, str. 2. 98 Šnuderl, Fašisticno domobranski teror, str. 10; Vidic, Po sledovih crne roke, str. 384–390; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 248–249; Krivic, Ljubljana v ilegali, str. 259. 99 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 248–249. 100 Šnuderl, Fašisticno domobranski teror, str. 11–12; Krivic, Ljubljana v ilegali, str. 259. 101 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 247; Krivic, Ljubljana v ilegali, str. 259; Vidic, Po sledovih crne roke, str. 416; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, VOS – II, Porocilo o grozodejstvih in zlocinih v Ljubljani, str. 2. 102 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, VOS – II, Porocilo o grozodejstvih in zlocinih v Ljubljani, str. 2; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/105, Jakob Škraba, str. 1. 103 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, VOS – II, Porocilo o grozodejstvih in zlocinih v Ljubljani, str. 3. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 173 so domobranci pri zajetem partizanskemu kurirju našli letake, ki so zahtevali »naj komandant Skalar, Boh in še nekateri drugi domobranski protikomunisticni delav- ci takoj nehajo s preganjanjem partizanskih zaupnikov in terencev.« 104 Zajetega kurirja so ubili. 105 Posamezne domobranske žrtve, ki jih deloma pripisujejo Fraklju, so nato sledile tudi v decembru in januarju. 106 Ko se je v zacetku januarja 1944 uresnicila želja po domobranski postojanki na Igu, ki bi preprecevala neposreden pritisk partizanskih enot na Ljubljano in njeno okolico, 107 so domobranci takoj »deloma zaceli s cišcenjem terencev, le žal ne v vecjem obsegu. Domacini dobro vedo, da ne bo prej miru, dokler bodo komunisticni terenci uživali kako potuho, pa naj bo to od katerekoli strani.« 108 Domobranci so se na Barje umaknili že po petih dneh, 109 vseeno pa so v tem kratkem casu »odpeljali vso Javornikovo – komuni- sticno družino /4 clane/ mati, sin in obe hceri, zaprli Kovacico, ki jim je potem ušla v hribe, zato so jim pobrali troje živine«. 110 Že okoli božica 1943 je bil v Kozlerjevi gošci ubit Jože Javornik, 65-letni gostilnicar in mesar iz Iga, za kar naj bi bila odgovorna Frakljeva skupina. 111 Tudi kasneje so celi družini ocitali, da je partizanska in v seznamu terencev zapisali: »Javornik Marija, gostilnicarka pekarija, mesarija št. 38, je ovajala fante, ki so sedaj pri domobrancih, parti- zanom, da so jih mobilizirali. Njene hcerke so bile na Igu glavne obvešcevalke med badogljivci in komunisti.« 112 A Frakelj je bil, kot že omenjeno, 29. decembra disciplinsko kaznovan zaradi pisma proti svojemu nadrejenemu Nadrahu na 15 dni zapora, 113 tako da naj do sredine januarja ne bi bil prisoten na Barju. Tako je vprašljiva njegova neposredna odgovornost za nekatere primere žrtev, se pa pri aretacijah omenjajo domobranci iz njegove skupine. Marija Keršmanc z Iga, ki so jo sredi januarja 1944 domobranci odpeljali z doma, je bila ubita kmalu zatem v bližini Škofl jice. 114 Nalog za aretacijo Keršmanceve je dal domobranec Stojc z Iga. Njena krivda je bila, da je imela tri brate pri partizanih. 115 Vesti pa so že v zacetku decembra 1943 zapisale o njenem 104 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 11. 12. 1943, str. 1. 105 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 249. 106 Prav tam, str. 249 – 250; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090. 107 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 10. 1. 1944, str. 1; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 240. 108 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 12. 1. 1944, str. 4. 109 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 15. 1. 1944, str. 1. 110 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti, 17. 1. 1944, str. 1. 111 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Vidmar Jakob Mokarjev – razgovor, 27. 8. 1979, str. 1, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-144, Ivana Brancelj, str. 2. 112 ARS, SI AS 1877, t. e. 13, a. e. 89, seznam terencev – Ig, str. 1. 113 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zaupna naredba št. 14 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 29. 12. 1943; ARS, SI AS 1877, t. e. 1, a. e. 1, Zaupna naredba št. 14 poveljnika Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva, 29. 12. 1943. 114 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 250; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Keršmanc Vinko – razgovor, 23. 8. 1979, str. 1. 115 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Keršmanc Vinko – razgovor, 23. 8. 1979, str. 1. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 174 možu: »Iz Iga se je umaknil terenski komunisticni delavec Keršmanec, kovac na svoj dom v Bevke.« 116 Tudi pri kasnejših žrtvah je zanimiva primerjava z domobranskimi seznami partizanov, terencev in njihovih somišljenikov. Ugotovimo namrec, da mnoge žrtve niso bile vkljucene v sezname, ampak so bile z navedenimi sorodstveno povezane. 117 Frakelj, ki naj bi disciplinsko kazen prestal januarja 1944, je bil sicer takoj premešcen v drugo ceto, a viri ga konec januarja 1944 ponovno postavljajo na Barje. 27. januarja 1944 je patrulja 21. cete v Vrbljenju, Tomišlju in Brestu aretirala deset žensk in enega moškega. 118 Angela Kumše, edina preživela žrtev, je povedala, da jih je po aretaciji Frakelj zasliševal v postojanki na Barju, nato pa so jih pripadniki njegove skupine odpeljali proti Škofl jici, na grad Lisicje. V bližnjem gozdu so vse razen nje ubili. Pred tem so jih tamkajšnji duhovniki spovedali, po njenem mnenju zato, da bi izvedeli za imena drugih terencev. 119 Tokrat so viri Fraklja že povezovali s posebno »likvidatorsko« skupino. 120 Aretacije, uboji in deportacije so se nadaljevali tudi pomladi 1944. Žrtve so bile tako z Ižanske ceste in iz Crne vasi kot z Iga in iz okoliških vasi. 121 Nekaj vec ljudi je bilo aretiranih ob domobranski akciji v Iško in Iško vas februarja 1944, s katero so želeli pregledati teren in poloviti terence. Kot vodja akcije je bil naveden porocnik Frakelj. 122 Sicer pa se je na Igu in v njegovi okolici nasilje povecalo po vzpostavitvi domobranske postojanke v zacetku aprila. 7. aprila 1944 so se namrec zacele domobranske enote pomikati od Turjaka proti Golemu in Škriljam, nato pa so zasedle Ig in Iško vas. 123 »Ko so prišli domobranci na Ig, je komandant Domo- brancev sklical vse Ižance skupaj in jim naredil govor, ki je v živo zadel marsika- terega tolovajskega pristaša, da je povesil oci, ker se je cutil prizadetega. Nato so ljudi legitimirali in pobrali terence,« so zapisale Vesti. 124 Price ob tem dogodku, na veliki petek aprila 1944, ponovno postavljajo Fraklja na Ig. Tudi ce je bil takrat res že v 29. ceti, je možno, da je z njo ob ofenzivi prišel na Ig. Domobranske enote so takoj ob prihodu na Ig aretirale vecjo skupino ljudi. Zbrali so jih znotraj cerkve- 116 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 22, Vesti 1. 12. 1943, str. 1. 117 ARS, SI AS 1877, t. e. 13, a. e. 89, Obcina Ig, str. 1–3, Seznam aktivnih partizanov in terencev, Ig, Seznam aktivnih partizanov in terencev, obc. Ig, str. 1, Seznam družin OF, obc. Ig, str. 1–2, Seznam komunistov bivajocih sedaj v Ljubljani iz obc. Ig, str. 1–2, Seznam terencev - Ig, str. 1–2, Terenci obcina Ig, str. 1–2; ARS, SI AS 1877, t. e. 14. a. e. 96, Seznam terencev in partizanskih somišljenikov iz obc. Ig, str. 1–2, Seznam terencev in partizanskih somišljenikov iz obc. Tomišelj. 118 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 250; Šnuderl, Fašisticno domobranski teror nad Slovenci, str. 19–21. 119 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zaslišanje price Kumše Angele, 30. 7. 1946, str. 1–2, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-48, Angela Kumše, str. 2–3, Magnetofonski posnetek zaslišanja price Angele Kumše, str. 6–11; Vidic, Po sledovih crne roke, str. 346–358. 120 Šnuderl, Fašisticno domobranski teror nad Slovenci, str. 19–21. 121 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 250–251; Krivic, Ljubljana v ilegali, str. 259; Šnuderl, Fašisticno domobranski teror nad Slovenci, str. 24. 122 ARS, AS 1931, t. e. 1090, Dnevno porocilo, 8. 2. 1944; ARS, AS 1912, t. e. 7, a. e. 23, Vesti, 8. 2. 1944, str. 4. 123 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 24, Vesti, 11. 4. 1944, str. 2. 124 Prav tam. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 175 nega obzidja in nato skoraj v celoti poslali v internacijo v Nemcijo. Price so se ob tem spominjale Frakljevega govora, v katerem je grozil zbranim vašcanom in bral imena aretiranih s seznama aktivistov in simpatizerjev OF. 125 Kmalu za tem, 10. aprila, so po mucenju v Kozlerjevi gošci ustrelili uciteljico iz Iške vasi. Približno v istem casu je padlo še nekaj posamicnih žrtev. 126 Zadnji vecji val nasilja v teh krajih je bil od 19. aprila do 1. maja 1944. Tokrat pa se je že omenjala Crna roka, predvsem v povezavi z zadnjimi krutimi poboji v Kozlerjevi gošci. 127 Toda poglejmo si sosledje dogodkov, ki se pojavlja- jo v virih. 19. aprila 1944 so domobranci aretirali štiri clane družine Pucihar z Iga, tri ženske so poslali v zapor v Ljubljano in od tam v internacijo v Nemcijo, 14-letnega fanta pa mucili in 1. maja ubili v Kozlerjevi gošci. 128 O aretaciji so Vesti porocale, da se je zgodila ob partizanskem napadu na Ig, ter zapisale: »Na- dalje se je izvedelo, da je Puciharjev, po domace Zgonckov, star 13–14 let, imel ob prihodu partizanov seznam Ižancev, katere je treba likvidirati. Na seznamu je bilo okrog 100 ljudi. Toda partizani niso imeli casa, da bi to izvedli. Vzeli so Anzeljc Antona in njegovo hcer. Hoteli so jih dopeljati, toda Puciharjeva je prosila, naj ju izpustijo, ceš: ‚Ce boste vi vzeli ta dva, bodo Domobranci nas vse odpeljali.‘ Ker je ta družina partizanska, so ju na njeno prošnjo izpustili.« 129 Toda Puciharjevi so bili aretirani pred partizanskim napadom na Ig. Domobranci so res zapustili Ig 19. aprila, da bi se udeležili prisege v Ljubljani, kot je porocala ta številka Vesti. 130 Toda predhodna izdaja Vesti je porocala, da naj bi preostale enote na Igu partizani napadli šele 21. aprila, zaradi cesar so se morali umakniti na Barje. 131 Takoj je sledil domobranski protinapad. Udarni bataljon iz Ljubljane je brez vecjih bojev zasedel Ig »in pricel cistiti okolico.« 132 Po ponovnem za- vzetju Iga so domobranci aretirali 12 oseb z Iga in iz Iške vasi, nekateri so bili aktivisti, drugi iz tako imenovanih partizanskih družin, ter jih najprej zaprli na Igu, v Minatijevi hiši, kjer so imeli domobranci tudi nekaj pisarn, spodaj pa hlev za konje. 133 »Sama nisem videla, kako so koncem aprila vozili v Minatijevo hišo ljudi iz okoliških vasi, cez dan sem namrec delala na polju, vhod v postojanko pa je bil z druge strani tako, da ga nisem imela na oceh. Spominjam pa se dobro, da so bile žrtve iz Kozlarjeve gošce nekaj dni, zdi se mi da prav 7 dni, zaprte v Minatijevi hiši, nad magacinom. Domobranci so v kuhinji zaprli okno z deskami, 125 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 251–252; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Marija Tercek – razgovor, 25. 9. 1979, str. 2, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80- 31, Cerne Pavla, str. 1, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-30, Perme Ana, str. 1. 126 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 252. 127 Prav tam, str. 251; ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 22. 5. 1944, str. 7. 128 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 252–253; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090. Vse izjave pric navajajo, da so najhuje mucili prav njega. 129 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 24, Vesti 24. 4. 1944, str. 2. 130 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 24, Vesti 24. 4. 1944, str. 1. 131 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 24, Vesti, 22. 4. 1944, str. 1. 132 ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 1. 5. 1944, str. 1. 133 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-32, Žorž Anica, str. 1. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 176 vendar je bilo med njimi nekaj rež, tako da sem lahko videla, kdo je zaprt,« se je spominjala nekdanja služkinja pri Minatiju. 134 Nadaljnja usoda aretiranih je bila kruta. Odpeljali so jih na Barje, po prete- panju in mucenju pa so vse razen treh ubili v Kozlerjevi gošci 1. maja, skupaj s Puciharjevim fantom, ki so ga imeli zaprtega ves ta cas. 135 To je bila zadnja vecja skupina žrtev, ki se pripisuje Fraklju in njegovi skupini. 136 Frakelj sam naj bi bil takrat po ohranjenih virih v 29. ceti v Velikih Lašcah, zagotovo pa so v teh krajih do junija ostali nekateri drugi pripadniki njegove skupine, ki so služili v 21. ceti. Tri tedne kasneje, v casu, ko naj bi svojci prekopali to skupino žrtev, 137 se je v Vesteh pojavila novica, v kateri je odgovornost za dogodek pripisan Crni roki: »V zadnjih dneh so neznanci takozvana crna roka pobila naslednje terence v okolici Iga: Šuštaršic Jože iz Iška, Japelj Uršula, Iška vas, Cebular Elizabeta, Ig, Ponikvar Alojzij, Staje, Perme Marija, Staje, Rupert, posestnik iz Iške vasi, Pirc Martin, posestnik, Matena, Pucihar Anton, ml. Ig, 138 Furlan Ivan, Matena.« 139 Zanimivo je, da se zacnejo v prvi polovici leta 1944, ko se je v Ljubljanski pokrajini povecevalo tudi domobransko nasilje, 140 v Vesteh pojavljati novice o skrivnostni Crni roki, ki napada ter pobija partizane, terence in njihove simpatizer- je. 141 Razumemo jih lahko tudi kot poskus distanciranja od navedenih dogodkov. V primeru opisanih žrtev z Iga in okolice namrec vidimo, da so jih aretirale do- mobranske enote, nato pa naj bi jih skrivnostno ubila »neznana« Crna roka. Prav tako se že naslednji dan po objavi novice o Crni roki pojavi daljši prispevek o nevarnosti terencev in njihovi organiziranosti. Zapisali so: »Za terence so porabili najrazlicnejše ljudi. Prav jim je prišla vsaka stara ženska, ki hodi vsak dan k maši in jim s to potjo prenašala pošto. Prav jim je prišel bolnik, pri katerem so se shajali ljudje in jim je bolnik dajal navodila in širil med njimi propagando. Prav jim je prišla nedorastla mladina, ki se je navduševala za junaške podvige. […] Nekateri terenci so bili postavljeni zato, da vzdržujejo zvezo z okupatorjem. Ti so imeli nalogo poizvedovati za vsako premikanje vojaštva in za vsako akcijo. Na drugi strani pa so isti imeli nalogo posredovati za ujete partizane. Drugi so služili partizanom s tem, da so izdajali svoje sovašcane, ki so jih sledili pri vsakem njihovem koraku 134 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-22, Škulj Angela, str. 1. 135 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 251–253; Šnuderl, Fašisticno domobranski teror nad Slovenci, str. 24; Vidic, Po sledovih crne roke, str. 410–414; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Uradni zaznamek, Marija Tercek – razgovor, 25. 9. 1979, str. 2, Uradni zaznamek, Cerne Pavla – razgovor, 13. 11. 1979, str. 1–2, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-30, Perme Ana, str. 2, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-32, Žorž Anica, str. 1, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/54, Komino Silva, str. 1. 136 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 253–254. 137 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/9, Cebular Franc, str. 1–2. 138 Dejansko je šlo za Pucihar Ivana, ubit je bil na svoj 15. rojstni dan. 139 ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 22. 5. 1944, str. 7. 140 Deželak Baric, Posledice vojnega nasilja, str. 32–33. 141 ARS, SI AS 1912, t. e. 7, a. e. 24, Vesti 23. 3. 1944, str. 8, Vesti 3. 4. 1944, str. 3a; ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti 16. 5. 1944, str. 3; Vesti 22. 5. 1944, str. 7. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 177 in jih lovili za vsako njihovo besedo. Ti so tudi dajali navodila, komu je treba iz- ropati in koga je treba likvidirati. […] Posebno grda je vloga terencev v zadnjem casu. Kamorkoli pride domobranska posadka, se morajo terenci napraviti cimbolj nedolžne in se cimbolj približati domobranskim ofi cirjem. Poleg tega pa se je že v dveh primerih pokazalo, da pri napadu na domobranske postojanke igrajo važno vlogo terenci. Terenci so na Igu ob priliki napada vpadli domobrancem v hrbet in prav tako so terenci v Trebnjem napravili zmedo v notranjosti postojanke. Zato je treba s terenci racunati kot z najbolj nevarnimi elementi v partizanstvu. […] Ker se komunisti preobrniti ne morejo, zato se mora z njimi tudi tako postopati. Na vsak nacin je potrebno, da se onemogoci njihovo delovanje.« 142 Ob tem so izpostavili tudi Elizabeto Cebular 143 z Iga: »V zadnjem napadu na Ig je skrivala v svoji hiši komuniste, da so ponoci napravili zmedo in poklali ter pobili na Igu 6 domobrancev. Sama je na zunaj živela pod geslom: ‚Jaz sem za vse‘ in tako krila svoje terenstvo, kakor so dobili naloge od svojih okrožnih terenskih funkcionarjev tudi drugi terenci. Iz primera Cebularjeve je razvidno, da terenci in terenke vršijo posel, pri katerem pridejo na dan najhujša grozodejstva.« 144 Zakaj so se v Vesteh odlocili, da izpostavijo Puciharjevega fanta, ki je bil pravzaprav še otrok, in starejšo ženico Cebularjevo? Ali so s tem želeli opraviciti postopanje ob najbolj nedolžnih žrtvah? Ali so pri obeh nacrtno navedli napacna osebna imena? Vsekakor zapis o nevarnosti terencev kaže, v kom so domobranci videli glavno oviro in kakšna so bila njihova navodila za postopanje z njimi. Na- sprotnika je bilo treba razcloveciti, za kar je poskrbela propaganda. Za konec Ohranjeni dokumenti o Crni roki pravzaprav ne povedo veliko o njenem de- lovanju, organizaciji in vodenju. Literatura, ki sicer opisuje kruto obracunavanje z žrtvami, pa je nastala v ideološko napetem ozracju in jo je treba obravnavati v tem kontekstu. Podobno velja za Frakljev primer. Po vojni so ga demonizirale tako oblasti, ki so pri tem skoraj »pozabile« na njegove najtesnejše soborce, kot tudi posamezniki iz protirevolucionarnega tabora. 145 S tem se je žal naredila škoda pri ugotavljanju resnicne odgovornosti za zlocine, tako njegove, njegovih soborcev kot domobranskega vodstva. To je ugotavljal že Gestrin, ko je opisoval obracu- navanje s terenci kot nacrten del boja proti OF. Frakelj naj bi pri tem izkazal le dodatno krutost. 146 142 ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 23. 5. 1944, str. 3–4. 143 Vir tudi njo napacno imenuje, dejansko je šlo za Franciško Cebular. 144 ARS, SI AS 1912, t. e. 8, a. e. 25, Vesti, 23. 5. 1944, str. 6. 145 Lovro Hacin je na primer v zaslišanju povedal, da naj bi Fraklja želeli celo povzdigniti na njegovo mesto. Milko Vizjak pa je na sojenju povedal, da naj bi bil Frakelj disciplinsko kaznovan tudi zato, ker trupel v Kozlerjevi gošci ni ustrezno pokopal. Pri nizki kazni naj bi mu pomagal dr. Cerni, tudi sam udeležen pri Crni roki. Gl. AS 1931, t. e. 541, a. e. VII - 5, Zapisnik, str. 83–84; Proces proti vojnim zlocincem, str. 123–124. 146 Gestrin, Svet pod Krimom, str. 247. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 178 O Fraklju in njegovi skupini ter povezavah s Crno roko je ohranjenih malo dokumentov iz casa druge svetovne vojne. Vecina je nastala v casu po vojni, pred- vsem v sedemdesetih in osemdesetih letih, ko je Jugoslavija proti Fraklju zacela kazenski postopek. Toda tudi iz njih se da izlušciti vsaj nekaj o ozadju delovanja te skupine ter preko nje razumeti delovanje Crne roke. Slika dogajanja sicer vse- buje še veliko neznank in odprtih vprašanj. Kako je mogoce, da je Frakelj kljub premestitvam na Barju ostal do marca oziroma aprila 1944 ter se angažiral pri preganjanju terencev in simpatizerjev OF? Kaj je bil dejanski vzrok za premesti- tve, kruto obracunavanje z žrtvami ali njegova nedisciplina? Kaj je bil tisti jezicek na tehtnici, da so ga dokoncno premestili drugam? Kakšne so dejanske Frakljeve povezave s Crno roko ali se je ta zgodba razvila v povojnem casu v povezavi z izredno krutostjo zlocinov in skrivnostno skupino, ki jih je izvajala? Prispevek se tudi ne dotika vloge duhovšcine pri delovanju Frakljeve skupine, saj za to obstaja premalo dokazov in še ti so vecinoma posredni. 147 A vseeno so nekatera dejstva jasna: (1) Žrtve so bile aretirane s strani rednih domobranskih enot, nato prepeljane v postojanko na Barje, kjer je Frakljeva sku- pina nadaljevala zasliševanja in mucenje izbranih žrtev, potem pa »na skrivaj« obracunavala z njimi. Na Barju naj bi po izjavah pric loceno delovala postojanka in Frakljev »štab«. Kljub temu so na postojanki svojcem pogosto prikrivali resnicne podatke o usodi žrtev. Prav tako je bila že prva skupina žrtev deležna ekshumacije, kar pomeni, da so za dogodek nadrejeni morali vedeti. Frakelj je bil domobranski castnik, kratek cas poveljnik cete, nato vodnik, znotraj domobranstva pa je imel dolocene povezave. O zlocinih se je kmalu zacelo govoriti tudi med ljudmi, med domobranci in policisti na Barju ter znotraj narodnoosvobodilnega gibanja. (2) Fraklja so z zacetkom leta 1944, po prestani disciplinski kazni, zaceli premešcati v druge postojanke, a do marca oziroma aprila 1944 se je vedno znova znašel v vaseh vzhodnega Ljubljanskega barja. Ali je bil na Barju vse do 1. maja, ko se mu pripisujejo zadnji poboji v Kozlerjevi gošci, iz ohranjenih dokumentov ne moremo zakljuciti. V skladu s tem lahko nekatere zlocine datumsko povežemo z njim, druge pa po njegovih premestitvah bolj verjetno s posamezniki iz njegove skupine, ki so služili v 21. ceti. Slednja je ostala v teh krajih do junija 1944. (3) Delovanje Fraklja in njegove skupine lahko postavimo v kontekst smernic protipartizanskega boja. Hkrati vidimo, da spadajo v podoben casovni okvir kot dogodki na Sv. Urhu. Za protirevolucionarni tabor je komunizem predstavljal vsesplošno grožnjo, ideološko, fi zicno in politicno, zato je bil preprican, da je 147 Ljudska pravica je v clanku takoj po koncu vojne s Frakljem povezala ižanskega žup- nika Janeza Klemencica, toda iz tega se ne da razbrati, ali je šlo za ideološko podporo ali za konkretno sodelovanje. Na Barju naj bi po izjavah pric v Frakljev štab hodili tomišeljski župnik Jože Murn ter patri iz župnišca v Crni vasi, kar je sicer povedna informacija, a zopet ne konk- retizira dejanskega sodelovanja. Gestrin pa navaja, da so imeli domaci župniki pri organizaciji protipartizanskih sil pomembno vlogo. Gl. S. Š., Franc Frakelj – strah in trepet, str. 6; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-25, Grebenc Anton, str. 3–4; Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/108, Rajko Škafar, str. 1; Gestrin, Svet pod Krimom, str. 187. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 179 njegova dolžnost boriti se proti komunizmu z vsemi razpoložljivimi sredstvi. 148 Pri tem je obracunavanje s terenci igralo pomembno vlogo. 149 (4) Ali so bile vse žrtve res terenci in aktivisti OF? Njihova struktura kaže, da so bili to tudi civilisti, sorodniki partizanov ali tisti, za katere so le sumili, da jim pomagajo. 150 Med njimi so bile tudi najranljivejše skupine, to so ženske, otroci in starejši. Aretacije so pogosto sovpadale s širitvijo ozemlja, ki je bilo pod nadzorom domobrancev, ali s predhodnimi napadi partizanskih enot, iz cesar lahko sklepamo, da je šlo pri njih za protiukrepe, zastraševanje ali mašcevanje. (5) Skrivnostna Crna roka, ki se je pojavila ob najbolj krutih ubojih, je prav tako skrivnostno izginila. Frakljevo delovanje s to organizacijo neposredno povezujejo le posamezni viri, medtem ko drugi sicer govorijo o posebni enoti, ki je izvajala mucenja in uboje, a skoraj izkljucno v okviru domobranskih enot. Dokumenti in price tudi ne navajajo, da bi uporabljal simbole Crne roke, po vojni pa se je zanj uveljavilo ime crnorokec. Iz opisanega sosledja dogodkov in delovanja Frakljeve skupine se zdi, da je bila Crna roka le pretveza za najbolj kruto obracunavanje z domnevnimi ali resnic- nimi terenci, ki so ga izvajali pripadniki rednih domobranskih enot s posebnimi nalogami. Po 1. maju 1944, ko so domobranci dokoncno utrdili svoj nadzor nad tem obmocjem, so se skrivnostni umori na Barju postopoma koncali. Avgusta 1944 so sicer odkrili še trupla treh moških, 151 ki so bila že v razpadajocem stanju, in jih prekopali v Ljubljano. 152 Vse to nam kaže, da Frakljevega delovanja ne moremo opredeliti kot eksces. 153 Verjetno pa je, da so k izredni krutosti, ki so jo on in pripadniki njegove skupine izkazali do svojih žrtev, pripomogle tudi njihove osebnostne znacilnosti. 154 V dodaten razmislek nam lahko služi še zanimiva izjava Janeza Rusa, ki se kar predobro sklada z opisanim nacinom delovanja Frakljeve skupine. Rus je bil domobranec, ki se je skrival dolgih 33 let po vojni. Služil je v Križevem bataljonu, pri domobrancih pa ostal do novembra 1944, ko se je ponesrecil. V casu služenja so domobranci ubili dekle, s katerim se je sam dobro razumel, a so jo sumili, da dela za partizane. O tem je med drugim povedal: »Take in podobne likvidacije ljudi je izvrševala posebna desetina Crne roke, ki je bila v vsakem bataljonu, tako je bila tudi v Križevem bataljonu.« 155 Po opisu drugih primerov likvidacij je še dodal: »Drugih primerov 148 Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 369–371; Škerbec, Krivda rdece fronte, str. 31–38. 149 Mlakar, Krogi nasilja, str. 26. 150 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090; Sajovic, Price podoživljajo strahote, str. 12. 151 ARS, SI AS 1900, t. e. 1, a. e. 26, Prijava, 4. 8. 1944. 152 ARS, SI AS 1900, t. e. 1, a. e. 26, Uradna zabeležba, 16. 8. 1944, Porocilo, 16. 8. 1944, Zapisnik, 16. 8. 1944. 153 Prim. tudi z Repe, Crna roka, str. 24. 154 Od posameznikov iz Frakljeve skupine je bil najveckrat omenjen Jože Grum, za katerega so rekli, da je bil celo »malo fanatika«. Med najzavzetejšimi clani so se omenjali še Jakob Modic, Martin Oblak in Franc Stojc. Gl. ARS, AS 1931, t. e. 1090, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80/55, Perme Ivan, str. 1, Uredništvu Nedeljskega Ljubljana – Kopitarjeva, 1. 5. 1980, str. 3, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-36, Vidmar Jakob, str. 1, Zapisnik o zasliševanju price, opr. št. I Kpr 186/80-44, Švigelj Stanislav, str. 2, Frakelj Franc – odstop podatkov, 4. 5. 1979, str. 2–3. 155 Rus Janez – zapis o izjavi, str. 3. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 180 glede zverinskih ubojev in samovolje nisem opazil, bilo je pa tega vec, najvec pa so delali iz mašcevanja in sovraštva drug do drugega.« 156 Frakelj je umrl v Kanadi leta 1985. Za medvojne zlocine ni bil nikoli kazno- van ali obsojen. 157 Kot smo videli, ni deloval sam, vendar odgovornost soborcev iz njegove skupine pri zlocinih na Barju nikoli ni bila problematizirana na tak nacin, kot njegova. 158 Viri in literatura Arhivski viri ARS – Arhiv Republike Slovenije ARS, SI AS 1877, Slovensko domobranstvo, 1943–1945. ARS, SI AS 1887, Zbirka narodnoosvobodilnega tiska, 1941–1945. ARS, SI AS 1900, Zbirka sodnih spisov o Crni roki, 1944–1945. ARS, SI AS 1912, Šef pokrajinske uprave v Ljubljani, Informacijski oddelek, 1943–1945. ARS, SI AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve Socialisticne republike Slovenije, 1918–2004. Casopisni viri Ivanc, Stane: Domobranec je bil »kaznovan«, ker je površno pokopaval žrtve«. Delo XXII, 5. 4. 1980, št. 81, str. 10. Pahor, Drago: Naša rojaka – muceniški žrtvi domobranske »Crne roke« na Barju. Primorski dnevnik XXXIV, 31. 12. 1978, št. 307, str. 23, 25. Repe, Božo: Crna roka, Iz zgodovinskega spomina izbrisana morilska organizacija slovenskega domobranstva. Mladina, 1. 9. 2017, št. 35, str. 18–22, 24. Saje, Francek: V vrhovih belogardisticnega narodnega izdajstva, 2. nadaljevanje. Delo, Za konec tedna XI, 27. 9. 1969, št. 265, str. 21. Sajovic, B.: Price podoživljajo strahote številnih Frakljevih zlocinov. Delo XXII, 2. 7. 1980, št. 154, str. 12. S. Š., Franc Frakelj – strah in trepet vsega Barja. Ljudska pravica VI, 22. 7. 1945, št. 77, str. 6. Spletni viri Rus Janez – zapis o izjavi, 5. 1. 1978. »Cas mojega skrivanja je bil zelo dolg …«, GOV.SI. Dostopno: https://www.gov.si/novice/2020-02-01-cas-mojega-skrivanja-je-bil-zelo-dolg/ (pridobljeno 2. 10. 2020). Literatura Deželak Baric, Vida: Posledice vojnega nasilja, smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje na Slovenskem. Nasilje vojnih in povojnih dni (ur. Nevenka Troha). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, str. 11–46. 156 Prav tam. 157 ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Franc Frakelj – podatki, 2. 4. 1985. 158 Vidic piše, da je vec kot polovica padla v vojni, nekateri naj bi bili po vojni obsojeni na smrt, drugim je uspelo pobegniti v tujino. Po podatkih Zveze združenj borcev je bila vecina v emigraciji. Gl. Vidic, Po sledovih crne roke, str. 397; ARS, SI AS 1931, t. e. 1090, Frakelj Franc – odstop podatkov, 4. 5. 1979, str. 2–3. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 181 Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 3, avgust 1942 – oktober 1942 (ur. Tone Ferenc idr.). Ljubljana: Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, 1966. Ferenc, Tone: Okupatorjeve racije v Ljubljani leta 1942. Kronika, casopis za slovensko krajevno zgodovino 29, 1981, št. 2, str. 183–228. Gestrin, Ferdo: Svet pod Krimom, druga, prenovljena izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. Gradivo za kroniko NOB Ljubljana Vic – Rudnik. Ljubljana: Obcinski odbor Zveze združenj borcev NOV Ljubljana Vic – Rudnik, 1979. Griesser Pecar, Tamara: Cerkev na zatožni klopi, Sodni procesi, administrativne kazni, Posegi »ljudske oblasti« v Sloveniji od 1943 do 1960. Ljubljana: Družina, 2005. Griesser Pecar, Tamara: Ciril Žebot in Akademski klub Straža. Usode Slovencev v vrtincu 20. stoletja (ur. Tamara Griesser Pecar in Jelka Piškuric). Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2019, str. 63–114. Griesser Pecar, Tamara: Razdvojeni narod, Slovenija 1941–1945, okupacija, kolaboracija, državljanska vojna, revolucija. Ljubljana, Mladinska knjiga, 2007. Hancic, Damjan: Revolucionarno nasilje v Ljubljani, 1941–1945. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo, 2015. Kos, France: Crna roka, slovenski gestapovci. Odsek za informacije in propagando pri Pred- sedstvu SNOS, 1944. Kranjc, Gregor: Hoja s hudicem, Okupacija Slovenije in kolaboracija, 1941–1945. Mengeš: Ciceron, 2014. Krivic, Vladimir, gl. ur: Ljubljana v ilegali, IV, Do zloma okupatorjev. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1970. Križnar, Ivan: Crna roka. Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek (gl. ur. Marjan Javornik). Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988, str. 160. Mlakar, Boris: Delovanje stražarjev med drugo svetovno vojno. Ehrlichov simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj). Celje: Mohorjev družba, 2002, str. 257–278. Mlakar, Boris: Krogi nasilja med Slovenci v vojnih letih 1914–1945. Žrtve vojne in revolucije, zbornik (ur. Janvit Golob). Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije, 2005, str. 22–28. Mlakar, Boris: Slovensko domobranstvo, 1943–1945, Ustanovitev, organizacija, idejno ozadje. Ljubljana: Slovenska matica, 2003. Mlakar, Boris: Zacetki oboroženih oddelkov protirevolucionarnega tabora v Ljubljanski pokra- jini. Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, 1848–1992, 1. del (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 656–661. Mlakar, Boris: Zaostritev propagandne vojne. Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, 1848–1992, 1. del (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 740–742. Mlakar, Boris: Zaostrovanje odnosov med slovenskima politi cnima taboroma. Slovenska novejša zgodovina, Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije, 1848–1992, 1. del (ur. Jasna Fischer idr.). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 629–631. Proces proti vojnim zlocincem in izdajalcem Rupniku, Rösenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1946. Ravnikar - Podbevšek, Štefanija: Sv. Urh, kronika dogodkov iz narodnoosvobodilne vojne. Ljubljana: Zavod Borec, 1966. Saje, Francek: Belogardizem, druga, dopolnjena izdaja. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1952. Škerbec, Matija: Krivda rdece fronte, I. del. Cleveland: samozaložba, 1954. J. PIŠKURIC: Prispevek k razumevanju organizacije in delovanja Crne roke: primer Franca Fraklja 182 Šnuderl, Makso: Fašisticno domobranski teror nad Slovenci. Komisija pri predsedstvu SNOS za ugotovitev zlocinov okupatorjev in njihovih pomagacev, 1944. Tominšek Cehulic, Tadeja: Usmrceni po sodbah vojaških in civilnih sodišc 1945–1952. Nasilje vojnih in povojnih dni (ur. Nevenka Troha). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, str. 289–323. Vidic, Jože: Po sledovih crne roke, dokumentarno-reportažni zapis. Ljubljana: Borec, 1975. Vodopivec, Peter: Od Pohlinove slovnice do samostojne države: Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana: Modrijan, 2006. S U M M A RY Towards Understanding the Organization and Operation of the Black Hand: The Case of Franc Frakelj Jelka Piškuric The article aims to highlight the operation of the Black Hand by way of example of Franc Frakelj and his group that operated in the eastern part of the Ljubljana Marshes. On the basis of sources and bibliography published thus far, the author presents the understanding of the Black Hand, a controversial organization that secretly settled the score with members and sympathisers of the Liberation Front during World War II. In some instances victims were murdered in their homes or taken away and tortured before they were killed, in others they were taken to intern- ment in Germany. Little is known about its organization and leadership and contradicting data is found in sources and bibliography. In the further course of the article attention is paid to Frakelj, whom the author presents on the basis of extensive archival sources. Unfortunately, few documents from the period of World War II are preserved; the bulk of them were produced in the post-war period, mostly in the 1970s and 80s, when Yugoslavia initiated criminal proceedings against him. The article presents briefl y Frakelj’s journey from the beginning of World War II and his operation in village guards, focusing on his operation in the Home Guard troops in the Ljubljana Marshes between November 1943 and the spring of 1944. In November 1943, Frakelj became the commander of the 21st Company in the Ljubljana Marshes or in Crna Vas. The said company controlled the eastern part of the Ljubljana Marshes. He lost his position as a commander in early December, when he was replaced by Jožef Nadrah, and Frakelj remained the company sergeant. He was sentenced to 15 days in prison due to a letter addressed to his superior in late December. Despite having been transferred to other troops in January 1944, he can be seen repeatedly around the Ljubljana Marshes up to the spring of 1944. Sources place him there at least up to the end of March, eyewitnesses even in April. After his arrival in the post in the Ljubljana Marshes, Frakelj – who is known under the pseudonym of Peter Skalar as well – gathered a special group, whose core consisted of his fellow combatants from the former village guard in Tomišelj and that was believed to have tortured and killed a large number of victims and engaged in deportations to Germany and looting between November 1943 and May 1944. A few sources associate the operation of this group with the Black Hand. The bulk of victims were killed in Kozlerjeva Gošca. The last mass killing ascribed to Frakelj and his group is thought to have been perpetrated on 1 May 1944. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 183 Based on the sequence of events, the author demonstrates that the victims were arrested by the regular Home Guard troops, taken to the post in the Ljubljana Marshes, where Frakelj’s group continued with the interrogation and torture of selected victims and settled the score with them in secret. Witnesses maintain that the post and Frakelj’s “headquarters” operated separately in the Ljubljana Marshes; however, the superiors must have known about the events and rumors began to spread among people, policemen and within the national liberation movement. Owing to Frakelj’s transfers, only a few crimes can be associated with him with certainty, while others were likely committed by individuals from his group, who served in the 21st Company that stayed in the area up to June 1944. Frakelj’s operation and that of his group can be placed in the context of guidelines of the counter-partisan struggle. Settling the score with fi eld operatives played an important role in it. However, the structure of victims indicates that these were not only fi eld operatives because victims included also civilians, mostly relatives of partisans or people that were suspected to assist them. These were often members of the most vulnerable groups, women, children and the elderly. Victims’ arrests coincided with the expansion of the territory controlled by the Home Guard or with attacks launched by partisan troops, which leads to the conclusion that these acts were countermeasures, intimidation or retaliation. Frakelj’s operation with the Black Hand is brought in connection by a few specifi c sources, while others mention a special unit that tortured and killed victims but almost exclusively in the scope of the Home Guard troops. On the basis of the described sequence of events it can be concluded that – at least as far as the operation of Frakelj’s group is concerned – the Black Hand was merely a pretence for settling scores with putative or actual fi eld operatives that was carried out by members of the regular Home Guard troops with special tasks. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 184 Ferdinand Kühnel Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-) Kärntner Erinnerungskultur Kühnel, Ferdinand, MMag. Dr., Universität Wien, Institut für Osteuropäische Geschichte, A-1090 Wien, Spitalgasse 2, ferdinand. kuehnel@univie.ac.at Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur Südkärnten/Južna Koroška vollzog in den un- gefähr letzten 100 Jahren einen ethnischen und sprachlichen Wandel. Die slowenische Sprache ist in der Kulturlandschaft zwar nach wie vor präsent, doch hat sie in weiten Teilen die Rolle einer vielverstandenen und vielgesprochen Umgangssprache eingebüßt. Der sich verändern- de Stellenwert der slowenischen Sprache wird in diesem Beitrag anhand der Südkärntner Erinner- ungskultur unter besonderer Berücksichtigung der Erinnerungszeichen des Totengedenkens untersucht (Friedhöfe und Grabsteine sowie Kriegerdenkmäler). Diese Erinnerungskultur, die auch als Sepulkralkultur bezeichnet werden kann, ist v.a. von den Gewalterfahrungen des 20. Jahrhunderts und der schwindenden Bedeutung der slowenischen Sprache geprägt. Schlüsselbegriffe: Erinnerungs- und Se- pulkralkultur, Kärntner Slowenen, ethnisch- sprachlicher Wandel, Friedhöfe, Krieger- denkmäler Kühnel, Ferdinand, PhD, University of Vienna, Institute for Eastern European History, A-1090 Wien, Spitalgasse 2, ferdinand.kuehnel@uni- vie.ac.at Memento Mori: Ethnic and Linguistic Aspects of (South-)Carinthian Culture of Remembrance South Carinthia has seen an ethnic and lin- guistic change taking place in the recent 100 years. Slo-vene is still present in the cultural landscape; however, it lost the role of a conver- sational language that is widely understood and spoken in many parts. The article explores the changing signifi cance of the Slovene language on the basis of the south Carinthian culture of remembrance, paying partic-ular attention to memorials commemorating the dead (ceme- teries, gravestones, and war memorials). This culture of remembrance, which can be also referred to as sepulchral culture, is characte- rized by the violence experienced in the 20th century and the decreasing importance of the Slovene lan-guage. Keywords: Culture of remembrance, sepulchral culture, Carinthian Slovenes, ethnic-linguistic change, cemeter-ies, war memorials. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 184–219 185 Einleitung In den letzten 100 Jahren unterlagen die ethnischen und sprachlichen Ver- hältnisse in Kärnten/Koroška starken Veränderungen. Der südliche Teil Kärntens/ Koroška, der in weiterer Folge auch mit Südkärnten bzw. Južna Koroška bezeichnet wird, umfasst die heutigen politischen Bezirke Hermagor/Šmohor, Villach-Land/ Beljak-dežela, Klagenfurt/Celovec, Klagenfurt-Land/Celovec-dežela und Völ- kermarkt/Velikovec und von West nach Ost die Talschaften des Gailtals/Ziljska dolina ab der Stadtgemeinde Hermagor/Šmohor, des Rosentals/Rož, Teile des Klagenfurter Feldes/Celovško polje sowie das Jauntal/Podjuna bis nach Lavamünd/ Labot. 1 Dieses Gebiet 2 , das zugleich den Untersuchungsraum darstellt, vollzog in den ungefähr letzten 100 Jahren einen ethnisch-sprachlichen Wandel, da es sich von einem slowenischsprachigen bzw. slowenisch-deutschsprachigen, hin zu ei- nem einsprachig deutschen Raum entwickelte, in dem die slowenische Sprache in der Kulturlandschaft zwar noch präsent ist, doch in weiten Teilen die Rolle einer vielverstandenen und vielgesprochen Umgangssprache eingebüßt hat. Diese Ent- wicklung begann zwar bereits um die Wende vom 19. zum 20. Jahrhundert, doch nahm die Geschwindigkeit der ethnisch-sprachlichen Veränderungen ab 1920, dem Jahr der Kärntner Volksabstimmung, deutlich zu. 3 Diesen kontinuierlichen Rückgang des Slowenischen belegen vor allem die Volkszählungen. Diese erfragen zwar vordergründig nur den reinen Sprachgebrauch einer ortsansässigen Bevölkerung, doch ist es unbestritten, dass sie vielmehr auch die Loyalität zur Sprache erheben und somit Indikator für den Stellenwert einer Sprache sind. 4 Ein zusätzlicher und ergänzender Indikator für den Stellenwert einer Sprache sind die verschiedenen Erinnerungszeichen 5 in Südkärnten/Južna 1 Siehe dazu etwa Suppan, Die österreichischen Volksgruppen, pp. 42, 177. 2 Zum Problem der Abgrenzung des Gebiets bzw. der Vorstellung einer hermetischen Sprachgrenze siehe etwa Judson, Guardians of the Nation; Judson, Versuche um 1900, pp. 163–173. 3 Haas – Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, p. 38. 4 Zur Kritik an den Volkszählungen siehe etwa Reiterer, Minderheiten Wegzählen?, pp. 25–38; Brix, Umgangssprachen in Altösterreich. 5 Die hier behandelten Erinnerungszeichen wurden vom Autor ausschließlich selbst recherchiert, erhoben und dokumentiert. Etliche Krieger(-Denkmäler), Erinnerungstafeln, Parti- san*innendenkmäler, Kleindenkmäler etc. in Österreich (und Slowenien) sind auf den folgenden Webseiten zu fi nden: Kleindenkmäler, http://www.kleindenkmaeler.at/home/; Geopedia, https:// bit.ly/3gXMETy; Gefallenendenkmäler, http://www.denkmalprojekt.org/covers_oe/kaernten.htm; F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 186 Koroška, die im Gedenken an die Toten, sei es am Friedhof, in einer Kirche oder in deren unmittelbaren Umgebung errichtet wurden. Diese bestehen etwa in Form privater Gräber sowie der Krieger- bzw. Gefallenendenkmäler für Soldaten des Ersten und Zweiten Weltkriegs, des so genannten Kärntner Abwehrkampfes und des Widerstandes der Partisan*innen während des Zweiten Weltkriegs. Auf den Gräbern und Denkmälern ist nämlich nicht nur relevant, welche Botschaften durch Inschriften und Symboliken vermittelt werden sollen, sondern auch in welcher Sprache diese verfasst wurden. Der Stellenwert der slowenischen bzw. deutschen Sprache wird auf diesen „ausgestellt“ und für die Öffentlichkeit sichtbar gemacht. Diese Süd-(Kärntner) Erinnerungskultur und im Besonderen deren Teilaspekt in Form der Sepulkralkultur wird im Mittelpunkt dieses Aufsatzes stehen. Sepulkralkultur umfasst „alle kulturellen Erscheinungsformen, die mit Tod, Bestattung und Totengedenken zusammenhängen, […] ihre geistes- und religions- geschichtlichen wie auch ethnischen [und sprachlichen] Hintergründe“. 6 Zu diesen Erscheinungsformen zählen unter anderem Kirchen (als Orte der Bestattung und Erinnerung an die Toten), Kirchhöfe, Friedhöfe; Grabmale (Grabsteine, Grabkreuze, Grabdenkmale, Erinnerungsplaketten, etc.) und die darauf angebrachten Symbole und Inschriften. 7 In diesem Beitrag wird bewusst von einem sprachlichen und zugleich auch ethnischem Wandel gesprochen, da im Fall Kärntens/Koroška der Wechsel von slowenischer zu deutscher Sprache zugleich einen ethnischen Wechsel impliziert. Sprachliches Bewusstsein ist in Kärnten/Koroška an ethnisches Bewusstsein geknüpft, und zwar nicht, weil die Menschen über ein geschlossenes ethnisches Bewusstsein verfügten bzw. verfügen und folgerichtig von „einer Gruppe“ der Deutschen und „einer Gruppe“ der Slowen*innen gesprochen werden könnte, sondern, weil die Verwendung der deutschen oder slowenischen Sprache seit der Jahrhundertwende (19. Jh./20. Jh.) ethnisiert wurde, das heißt kein wertfreier Gebrauch der Sprache möglich war und ist. Dem Slowenischen haftete und haftet weiterhin ein Makel der Minderwertigkeit an, weshalb die öffentliche Zurschaustellung der Sprache auf dem Friedhof, und zum Teil auch auf den Denkmälern, zwar eine private Ent- scheidung waren und sind, diese aber durch die Friedhofsbesucher*innen nicht in ihrer Privatheit verbleiben und so zu einem Bestandteil der zu interpretierenden Erinnerungskultur werden. „Erinnerungskultur“ ist ein sehr weiter Begriff, der die unterschiedlichen Formen der Repräsentation von Geschichte umfasst: Mit diesen Formen können der geschichtswissenschaftliche Diskurs per se gemeint sein, aber auch private Erinnerungen, sofern diese im öffentlichen Raum (materielle) Spuren zurückgelassen haben. 8 Diese Erinnerungskultur kann sowohl von Einzelpersonen Kriegerdenkmäler, https://www.kriegerdenkmal.co.at/kaernten.html. Die kulturwissenschaftliche, kulturgeschichtliche und historisch-politische Bedeutung der Kleindenkmäler in Kärnten und Slowenien wurde in folgender Publikation behandelt: Koroški pokranjinski muzej – Slowenisches Volkskundeinstitut Urban Jarnik/Slovenski narodopisni inštitut, Skupna kulturna dedišcina. 6 Boehlke, Museum für Sepulkralkultur, p. 18. 7 Ibid., 18f. 8 Cornelißen, Erinnerungskulturen. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 187 als auch von sozialen Gruppen getragen und „inszeniert“ werden, die zum Teil übereinstimmende, zum Teil aber auch konträre Erinnerungen präsentieren. 9 Auf Friedhöfen werden vor allem private Erinnerungen in Form von Grabsteinen, Er- innerungstafeln und Grabkreuzen ausgestellt. Friedhöfe als Gesamtkompositum verstanden, die auch die in unmittelbarer Umgebung liegenden Kirchen mitein- schließen, beherbergen aber viel mehr als nur private Erinnerungen. Sie umfassen in diesem breiteren Verständnis ebenso Krieger- bzw. Gefallenendenkmäler. Von einer (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 10 zu sprechen heißt aber nicht, von nur „einem“ beherrschenden historischen Narrativ zu sprechen, den diese ab- bildet. Vielmehr sind damit der gesamte geschichtswissenschaftliche Diskurs und seine Repräsentationsmodi gemeint, die die Pluralität von Erinnerungen und auch Schwerpunktsetzungen des Erinnerns miteinschließen. Diese „vielfältigen, sich überschneidenden diskursiven, symbolischen und zeremoniellen Formen der Erin- nerung“ werden auf den Friedhöfen und Denkmälern widergespiegelt. 11 Friedhöfe sind als Teil der Erinnerungskultur auch private und öffentliche Erinnerungsorte. Die dort aufzufi ndenden Gräber vermitteln über die Grabinschriften Informatio- nen über die begrabene Person oder das betreffende Ereignis und geben so dem Grabmal jenen Sinngehalt, der durch die Friedhofsbesucher*innen rezipiert wird. 12 Prinzipiell kann von Erinnerungsorten in einem sehr breiten Rahmen gesprochen werden: Erinnerungsorte bezeichnen diverse Formen „symbolischer Repräsenta- tion“, die „in bestimmten Gedächtnis- und Identitätsdiskursen eine signifi kante Rolle spielen“. 13 Für Pierre Nora, den Begründer des Konzepts der Erinnerungsorte/ lieux de mémoire, fallen darunter auch all jene Orte, die der Verehrung bzw. dem Gedächtnis der Toten dienen. 14 Für die Erinnerungsorte gilt jedoch dieselbe Ein- schränkung, die zuvor für die Erinnerungskultur vorgenommen worden ist: Die Untersuchung kann niemals „auf ‘die’ Identität und ‘das’ Gedächtnis einer prinzipiell heterogenen und von allerhand historisch-politischen Macht- und Konfl iktver- hältnissen durchzogenen Gesellschaft schließen“ sondern „immer nur spezifi sche […] Identitätskonstruktionen und Geschichtsbilder partikularer Akteure in einem jeweiligen historischen Kontext rekonstruieren“. 15 Dieser Aufsatz will daher die Konstruktion, Funktion und Rezeption der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur im Kontext der Sepulkralkultur unter besonderer Berücksichtigung des Stellenwerts der slowenischen Sprache untersuchen. 9 Ibid. 10 Zur Südkärntner Gedenkkultur siehe etwa: Danglmaier – Hudelist – Wakounig – Wutti, Erinnerungsgemeinschaften in Kärnten/Koroška. 11 Cornelißen, Erinnerungskulturen. 12 Benkel, Verwaltung des Todes, pp. 43–48. 13 Siebeck, Erinnerungsorte. 14 Nora, Realms of Memory, p. 16 [Certain broad categories of the genre stand out: any- thing having to do with the cult of dead, the national heritage, or the presence of the past can be considered lieu de mémoire]. 15 Siebeck, Erinnerungsorte [Hervorhebung im Original]. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 188 (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur – (Süd-)Kärntner Sepulkralkultur Es ist eine bewusste Entscheidung jeder Gesellschaft, jeder sozialen Gruppe und eines jeden Individuums, was erinnert und was vergessen wird. Dies geschieht jedoch weder losgelöst von einem historischen Kontext noch von soziopolitischen Voraussetzungen, die darauf einwirken: Gedenken basiert somit auf dem Prinzip der Inklusion bzw. Exklusion von Erinnerung. 16 Durch die Setzung eines (Grab-) Denkmals bzw. eines Grabsteins und der Aufl adung durch spezifi sche Inhalte wird etwas „Erinnerungswürdiges“ konstruiert. Dadurch wird wiederum der An- spruch gewisser gesellschaftlicher Akteur*innen gestellt, „ihre“ Deutungen der Vergangenheit zur Norm zu erheben und so an der Formierung eines „kollektiven Gedächtnisses“ 17 mitzuwirken. Diese Erinnerungsorte sind somit immer als Inter- pretationen der Wirklichkeit zu verstehen, die untereinander im Widerstreit stehen und geben „vor allem Einblicke in das Geschichtsverständnis und die Mentalität jener Gruppen, von denen sie errichtet wurden“. 18 In Südkärnten/Južna Koroška sind zwei Aspekte der Erinnerung im Kontext des Totengedenkens besonders hervorzuheben: Erstens besteht eine Akzentui- erung auf die kriegerischen Auseinandersetzungen des 20. Jahrhunderts. Dies unterscheidet den südlichen Teil Kärntens/Koroška nicht von anderen Gebieten, doch sind hier besonders viele Erinnerungszeichen an den Widerstand gegen den Nationalsozialismus von Seiten der Kärntner Slowen*innen und auch deren Ver- folgung aufzufi nden. Ein weiteres Spezifi kum dieses Raums ist der Fokus auf den so genannten Kärntner Abwehrkampf und die darauffolgende Volksabstimmung 1920. Die Erinnerung daran ist auf den Kriegerdenkmälern, aber auch auf vielen Grabsteinen, etwa in Form eines „Kärntner Kreuzes“ (siehe Abb. 1. Auf den „Kärntner Kreuzen“ ist die Inschrift 1918 Kärntner Freiheitskampf 1920 angebracht) ve- rewigt, das einzelne Teilnehmer am so genannten Abwehrkampf kennzeichnet. Zweitens ist die (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur zweisprachig. Es verwundert nicht weiter, dass die Kriegerdenkmäler fast ausschließlich in deutscher Sprache, die Denkmäler der Partisan*innen hingegen in Slowenisch bzw. beiden Landes- sprachen beschrieben wurden. 19 Die Grabsteine hingegen sind in deutscher und slowenischer, manchmal auch in beiden Sprachen ausgeführt. Hier ist es besonders augenscheinlich, dass die slowenischen Namen vielfach germanisiert worden sind 16 Eschenbach, Öffentliches Gedenken, p. 13. 17 Kollektives Gedächtnis wird defi niert „als das sedimentierte Ensemble hegemonialer und damit allgemein weitgehend abrufbarer Vergangenheitsdiskurse […]“ und Vergangenheitsdefi niti- onen, die im Prozess des politischen Diskurses entstanden sind. Marchart, Historisch-politisches Gedächtnis, pp. 21–49, hier 24f; siehe dazu außerdem Erll, Kollektives Gedächtnis; Halbwachs, Das Gedächtnis; Halbwachs, Das kollektive Gedächtnis; Assmann, Jan, Kollektives Gedächtnis, pp. 9–19; Assmann, Aleida, Erinnerungsräume. 18 Riesenfellner, Todeszeichen, pp. 1–75, hier 1. 19 In diesem Artikel wurden immer die Originalinschriften der Krieger(Denkmäler) transkribiert, doch weisen die slowenischen und deutschen Inschriften auf den (Krieger)-Denk- mälern vereinzelt grammatikalische und orthographische Mängel auf, die wohl auch mit den Produzent*innen und deren Sprachkenntnissen zusammenhängen. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 189 und daher unterschiedliche Namensschreibweisen ein- und desselben Namens auf ein- und demselben Grabstein zu fi nden sind. Abb. 1: Friedhof Velden am Wörthersee/Vrba na Koroškem. Foto: Ferdinand Kühnel. Kriegerdenkmäler – „Kärntner Abwehrkampf“ Der so genannte Kärntner Abwehrkampf 1918/1919, also die militärischen Aus- einandersetzungen zwischen den Truppen des nach dem I. Weltkriegs neu entstanden SHS-Staates auf der einen und österreichischen bzw. kärntnerischen Einheiten auf der anderen Seite, konnte erst durch die Volksabstimmung von 1920 zugunsten der Republik Österreich entschieden werden. Ausschlaggebend für den Verbleib des Abstimmungsgebiets bei Österreich war letztlich, dass sich auch eine klare Mehr- heit der ortsansässigen und teils slowenischsprachigen Bewohner*innen gegen den Anschluss an den SHS-Staat ausgesprochen hatte. Vor der Volksabstimmung wurde den slowenischsprachigen Kärntner*innen versprochen, dass sie ihre „sprachliche und nationale Eigenart“ bewahren werden können und sie den deutschsprachigen Bewohner*innen gleichgestellt werden würden. 20 Dieses Versprechen war jedoch eher Teil der Abstimmungspropaganda als ernstzunehmendes politisches Programm, da relativ bald danach eine „zügellose Germanisierung“ 21 begann, die ganz im Sinne des Kärntner Landesverwesers Arthur Lemisch (1865–1953) war, der bereits im November 1920 darüber fabulierte, wie slowenischsprachige Kärntner*innen, die ihr Votum für den SHS-Staat abgegeben hatten, an das Kärntnertum herangeführt und germanisiert werden könnten. 22 20 Kärntner Vorläufi ge Landesversammlung, Veröffentlichungen, p. 273. 21 Haas – Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, p. 38. 22 Rumpler, Die nationale Frage, pp. 9–84, hier 23f. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 190 Als sich am 10. Oktober 2020 zum 100. Mal die Kärntner Volksabstimmung jährte, waren zum ersten Mal neben dem österreichischen Bundespräsidenten Alexan- der Van der Bellen, dem Landeshauptmann von Kärnten/Koroška Peter Kaiser und Mitgliedern der österreichischen Bundesregierung auch der slowenische Präsident Borut Pahor und Vertreter*innen der slowenischen Organisationen in Kärnten/Koroška beim Festakt anwesend. Van der Bellen entschuldigte sich in beiden Landessprachen bei den slowenischsprachigen Bewohner*innen „für das erlittene Unrecht und für die Versäumnisse bei der Umsetzung von verfassungsmäßig garantierten Rechten […]“ und setzte einen vielbeachteten, aber auch – etwa von Seiten der FPÖ (Freiheitliche Partei Österreichs) – kritisierten „historischen Versöhnungsakt“. 23 Während auf Seiten der höchsten Repräsentant*innen der Republik Österreich und des Landes Kärntens/Koroška versöhnliche Zeichen gesetzt wurden, präsentieren sich die Denkmäler an den so genannten Kärntner Abwehrkampf gänzlich anders. In der Marktgemeinde Rosegg/Rožek befi ndet sich in unmittelbarer Nach- barschaft zur Pfarrkirche das „Abstimmungs- und Anschlußdenkmal“, das im Jahr 1938 errichtet wurde. Es erinnerte ursprünglich sowohl an die Kärntner Volksab- stimmung vom 10. Oktober 1920 als auch an die Pseudo-Abstimmung vom 10. April 1938, bei der Hitler die Vereinigung Österreichs mit dem Deutschen Reich nachträglich legitimieren wollte. Einst war darauf zu lesen 24 : Am 10. Oktober 1920. als Deutschland lag in Schmach und Schmerz, da gaben wir nach schwerem Kampf 59.6 vom Hundert für Kärntens Karawankengrenze. Am 10. April 1938. Als Adolf Hitler rief die Heimat, da ward erfüllt die Sendung unserer Mark mit allen Stimmen dieser Grenzgemeinde. Bei der heutigen Inschrift wurde Deutschland durch Kärnten ersetzt und der zweite Teil des Textes entfernt: Am 10. Oktober 1920. als Kärnten lag in Schmach und Schmerz, da gaben wir nach schwerem Kampf 59.6 vom Hundert für Kärntens Karawankengrenze. 23 APA, Van der Bellen. 24 Krug, Last der Erinnerung, p. 93. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 191 Wo damals noch Zeilen zur Erinnerung an den Anschluss standen, befi ndet sich heute die Tafel Zum Gedenken an die Opfer des Zweiten Weltkriegs 1939–1945, die der gefallenen und vermissten Soldaten gedenkt. Linker und rechter Hand sind zwei weitere Erinnerungstafeln montiert, die den gefallenen Soldaten des Ersten Weltkriegs sowie dem Rosegger Bürgermeister Alois Zimek (1833–1903) gewid- met wurden; die Rosegger Katastralgemeinde Berg/Gora gedenkt ihrer Gefallenen des Zweiten Weltkriegs mit einer eigenen Erinnerungstafel. Zudem gibt es noch eine zusätzliche Gedenktafel, auf der die Namen der Gefallenen des so genannten Kärntner Abwehrkampfes aufgelistet sind. Diese trägt die folgende Inschrift: Auch sie starben für die Heimat! Nach 4 Jahren Weltkrieg griffen sie nochmals zu den Waffen und fi elen im Freiheitskampfe für ein deutsches Kärnten. Auf der zentral angebrachten Inschrift am Denkmal wurde zwar Deutschland durch Kärnten ersetzt, doch verblieb man offenbar beim deutschen Charakter des so genannten Kärntner Abwehrkampfes. Dass die Stimmen der slowenischsprachigen Kärntner*innen für das Ergebnis der Abstimmung ausschlaggebend waren und dies ein Votum für ein österreichisches Kärnten/Koroška war, wurde hier gefl issentlich ausgeblendet. In der gleich neben dem Denkmal stehenden Pfarrkirche Rosegg/Rožek ist eine einsprachige slowenische Erinnerungstafel an hier tätig gewesene Priester angebracht, auf der namentlich bekannter und unbekannter Seelsorger der Pfarr- gemeinde gedacht wird: Med svojimi farani ležijo pokopani. Vsi od 1143–1729 umrli dušni pastirji (imena neznana) An der Kirchenmauer ist dem Maler Peter Markovic (1866–1929) ein Denkmal aufgestellt worden, das die ausschließlich slowenische Inschrift akademski slikar [akademischer Maler] trägt. 25 Bis zum Beginn des 19. Jahrhunderts befand sich der örtliche Friedhof bei der Pfarrkirche, wurde dann jedoch in den Westen der Markt- gemeinde verlegt und im Jahr 1818 eröffnet. 26 Im Jahr 2011 errichtete der Verein „Erinnern Rosegg/Rožek se spominja“ vor der Pfarrkirche ein zweisprachiges erinnern/ spominjajmo se-Denkmal, das die Namen und Lebensdaten sowie den Todesort von acht NS-Opfern trägt. 27 Beachtenswert ist die Gesamtkomposition der verschiedenen Erinnerungszeichen in und um die Pfarrkirche, in der eine slowenischsprachige Erin- nerungstafel an die hier tätig gewesenen Seelsorger der Gemeinde hängt und in der auch heute noch zweisprachige Messen gelesen werden. Vor der Pfarrkirche ist das zweisprachige Denkmal für die Opfer des NS-Regimes errichtet worden. Das größte Denkmal ist jedoch den beiden Weltkriegen und dem Abwehrkampf gewidmet, das 25 Markovic war vor allem in Südkärnten/Južna Koroška, Slowenien aber auch Kroatien tätig und schuf etliche sakrale Auftragswerke, so auch in Rosegg/Rožek. Siehe dazu ausführlich Schnabl, Markovic, Peter, pp. 873–875. 26 Singer, Kultur- und Kirchengeschichte, pp. 122–124. 27 ORF Kärnten, Rosegg. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 192 wohlgemerkt in der Zeit des Nationalsozialismus errichtet wurde, über ausschließlich deutsche Inschriften verfügt und den Abwehrkampf als einen Kampf für ein deutsches Kärnten deutet. Die Zusammensetzung der Erinnerungszeichen und die Verwendung der slowenischen, deutschen oder beider Landessprachen verleiht diesem Raum Bedeutung und zeigt auch Wertigkeiten der Erinnerungen auf. Ein rezentes Beispiel für die Erinnerung an den so genannten Kärntner Ab- wehrkampf ist der Anfang Oktober 2020 errichtete Gedenkstein des Kärntner Hei- matdienstes (KHD) zu Ehren Hans Steinachers (1882–1971) und zur 100-jährigen Wiederkehr der Volksabstimmung in der Ortschaft Miklauzhof/Miklavcevo der Gemeinde Sittersdorf/Žitara vas. 28 Der KHD wurde 1920 gegründet und ging aus der für die Abstimmungspropaganda zur Kärntner Volksabstimmung 1920 eigens eingerichteten Landesagitationsleitung hervor. 29 Seine seit jeher deutschnationale Ausrichtung besteht weiter fort, doch milderte er seit 2005 seine antislowenische Haltung zumindest vordergründig ab. 2005 verständigten sich der KHD sowie der Zentralverband slowenischer Organisationen in Kärnten/Zveza slovenskih orga- nizacij (ZSO) und die Gemeinschaft der Kärntner Slowenen und Sloweninnen/ Skupnost koroških Slovencev in Slovenk (SKS) zu einem Kompromiss in puncto Ortstafelfrage. Diese „Kärntner Konsensgruppe“ wurde federführend vom derzei- tigen und jetzigen KHD-Obmann Josef Feldner und dem damaligen Obmann des Zentralverbands Marjan Sturm verhandelt. 30 Der deutschnational gesinnte „geistige Führer der Abstimmungspropa- ganda“ 31 , das NSDAP- und spätere ÖVP-Mitglied Hans Steinacher deutete in seinem propagandistischen Werk aus dem Jahr 1943 „Sieg in deutscher Nacht“ 32 das Abstimmungsergebnis von 1920 als Sieg des Deutschtums über die slowe- nischsprachige Bevölkerung in Kärnten/Koroška um. 33 In seiner Abhandlung zum „Abwehrkampf“ formulierte er die politische Intention, die hinter seiner propagandistischen Tätigkeit stand bei gleichzeitiger Anbiederung an das Dritte Reich, die er und seine Apologet*innen später in Frage stellten: „Es war mir stets eine unumstößliche Selbstverständlichkeit, den Abstimmungskampf nicht um den Anschluss an Österreich, sondern um die großdeutsche Zukunft zu führen. Die Stimmen für Österreich sollten die Anwartschaft ins Reich wahren. Weil wir aber wegen der auf ‘alldeutsche Umtriebe’ lauernden Alliierten, vor allem der Franzo- sen, nicht in der Lage waren ‘Deutschland’ zu rufen, wir ‘Österreich’ nicht sagen wollten, so wurde unser Kampfruf eben ‘Kärnten’.“ 34 Diesem Hans Steinacher, der in Miklauzhof/Miklavcevo Gutsbesitzer war und wo seine Nachkommen weiterhin leben, ist der Gedenkstein gewidmet und trägt die folgende Inschrift: 28 ORF Kärnten, Heimatdienst gedenkt Steinacher. 29 Fritzl, Kärntner Heimatdienst; Valentin, Der Sonderfall. 30 Feldner – Sturm, Kärnten neu denken. 31 Rumpler, Die nationale Frage, p. 22; Teile dieses Abschnitts wurden der Publikation Ruhe in Frieden? Pocivaj v miru? des Autors entnommen, Kühnel, Ruhe in Frieden?, p. 237f. 32 Steinacher, Sieg in deutscher Nacht. 33 Valentin, Kärntens „Sturmjahre“ 1918–1920, p. 54. 34 Steinacher, Sieg in deutscher Nacht, p. 317, zit. n. Rumpler, Die nationale Frage, p. 23. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 193 Gemeinsame Heimat 100 Jahre Kärntner Volksabstimmung 1920 Kärnten einig und frei 2020 der Kärntner Heimatdienst in Dankbarkeit Gewidmet Dr. Hans Steinacher 1882–1971 im Gedenken an seine Verdienste im Kärntner Abwehrkampf Und bei der Vorbereitung der Kärntner Volksabstimmung “Ohne ihm gäbe es kein ungeteiltes Kärnten” Schon die Ankündigung der Aufstellung des Gedenksteins führte im Jahr 2019 etwa seitens Vertreter*innen der Volksgruppeninitiative Slovenski konsenz za ustavne pravice/Slowenischer Konsens für Verfassungsrechte (SKUP) zu Kritik: „Die Aufstel- lung eines Denkmals für einen der frühesten und sichtbarsten Vertreter des National- sozialismus in Kärnten im Jahr 2020 ist ein Skandal“. 35 Der heutige Leiter des ZSO Manuel Jug hingegen konnte der Kritik an dem Denkmal zwar etwas abgewinnen, doch delegierte er die Verantwortung dafür an den KHD: „Das ist eine Sache des Kärntner Heimdienstes. Steinacher hatte, wie der Heimatdienst sagt, große Verdienste um die Kärntner Volksabstimmung, er war aber auch NSDAP-Mitglied.“ 36 Wenige Tage, nachdem die feierliche Enthüllung des Gedenksteins stattgefunden hatte, äußerte sich der Grüne Klub im Parlament dazu sowie zu weiteren Feierlichkeiten im Rahmen der Jubiläumsfeierlichkeiten und stellte die Debatte in einen größeren, gesamtösterreichi- schen erinnerungskulturellen Kontext: „Während in Wien über die Entfernung des Karl- -Lueger-Denkmal diskutiert wird, werden in Kärnten Denkmäler und Gedenktafeln für Nazis aufgestellt und Kränze niedergelegt.“ 37 Der KHD entgegnete der Kritik, indem er darauf verwies, dass Steinacher 1937 bei der „NS-Spitze bereits in Ungnade gefallen“ sei und „sich mutig gegen die Aussiedlung der Kärntner Slowenen ausgesprochen“ habe. 38 Um den Kritiker*innen zu entgegnen, legte der KHD außerdem eine Publikation zu Hans Steinacher „mit überaus kontroversen Beiträgen prominenter Historiker und Publizisten über den ebenso bewunderten wie umstrittenen Kärntner, sowie über den Kärntner Volksgruppenkonfl ikt und dessen dogmengeschichtliches Umfeld“ vor, die unter Federführung des KHD-Obmannstellvertreters, deutschnationalen Publizisten und ehemaligen FPÖ-Parlamentarier, Andreas Mölzer, zehn Historiker versammelte, um ein „differenziertes“ Bild des Portraitierten vorzulegen. 39 Hans Steinacher blieb 35 O. A., Gegen das Denkmal. 36 Kowal, Förderung der Volksgruppe. 37 Grüner Klub im Parlament, Gedenkkultur in Kärnten. 38 Benedikt, Denkmal für Volksabstimmung. 39 Kärntner Heimatdienst, Buchpräsentation; Kärntner Heimatdienst, Hans Steinacher. In der Publikation sind die folgenden Autoren vertreten: Ulfried Burz, Alfred Elste, Claudia F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 194 jedenfalls nach dem Zweiten Weltkrieg seiner deutschnationalen und antislowenischen Gesinnung treu, scheute keineswegs die Nähe zu (ehemaligen) Nationalsozialisten und beteiligte sich entscheidend bei der Demontage des 1945 eingeführten zweisprachigen Grundschulwesens in Südkärnten/Južna Koroška. 40 Der Unmut bezüglich des Gedenksteins wurde jedoch nicht nur mit Worten sondern auch mit Aktionismus zum Ausdruck gebracht: Mitte Oktober 2020 wurde das Denkmal zum ersten Mal beschmiert und mit der Aufschrift „Nazi“ versehen 41 ; zum Jahreswechsel 2020/2021 wurde es dann ein weiteres Mal mit Farbe besprüht und mit dem Schriftzug sramota 42 versehen. 43 Mitte Jänner wurden dann von ebenso Unbekannten Ortstafeln in der Gemeinde Bleiburg/Pliberk und Ebendorf/Dobrla vas beschmiert: In Bleiburg/Pliberk wurde auf zwei Tafeln der slowenische Name Pliberk übermalt; in Eberndorf /Dobrla vas wurde der slowenische Name der Ort- schaft Buchbrunn/Bukovje mit Farbe unkenntlich gemacht. 44 Es sei dahingestellt, ob diese Aktionen miteinander in Verbindung stehen, doch ist es bemerkenswert, dass im Jahr 2021 in Österreich noch immer Denkmäler für Nazi-Sympathisanten aufgestellt werden können und die Verwendung der slowenischen Sprache weiterhin nicht auf ungeteilte Zustimmung stößt. Die Beispiele zum Thema des so genannten Kärntner Abwehrkampfes aus Rosegg/Rožek und Miklauzhof/Miklavcevo sollen verdeutlichen, dass es zwar von offi zieller kärntnerischer und österreichischer Seite den Wunsch nach und das Bekenntnis zu einer gemeinsamen Erinnerung an die Volksabstimmung von 1920 und die vorangehenden militärischen Auseinandersetzungen gibt, huldvolle Worte jedoch keinesfalls eine nach wie vor bestehende geteilte Erinnerung an diese Erei- gnisse überdecken können. 45 Die Kärntner Volksabstimmung und der so genannte Kärntner Abwehrkampf werden nach wie vor als Kampf für ein „deutsches Kärnten“ bezeichnet und von deutschnationaler Seite vereinnahmt, ohne auf den Beitrag aller Kärntner*innen, gleich welcher Sprache, zu verweisen. Diese geteilte Erinnerung ließe sich in Bezug auf das Denkmal in Rosegg/Rožek etwa aufl ösen, indem sie als Ausdruck ihrer Zeit kontextualisiert, sie etwa klar in ihrer Entstehungsgeschichte als Nazi-Denkmal ausgewiesen und die darauf angebrachte Phrase eines „deutschen Kärntens“ beseitigt werden würde. Das Denkmal in Miklauzhof/Miklavcevo kann Fräss-Ehrfeld, Lothar Höbelt, Stefan Karner, Andreas Mölzer, Heinz-Dieter Pohl, Florian Rulitz, Marjan Sturm, Hellwig Valentin und Thomas Zeloth. 40 Knight, Politik der Assimilation, pp. 182–184, 198–204, 326. 41 ORF Kärnten, Gedenkstein Sittersdorf beschmiert. 42 [Schande]. 43 Jordan, Linksradikale slowenische Antifa-Provokationen. 44 APA, Zweisprachige Ortstafeln. 45 Die „Kärntner Konsensgruppe“ initiierte im Jahr 2013 erstmals eine Feierlichkeit in Völkermarkt/Velikovec zum Gedenken an den 10. Oktober 1920, bei der auch Vertreter*innen der slowenischen Volksgruppe eingeladen waren; siehe etwa ORF, Spomnili so se padlih. Im Jahr 2020 erschien ein Buch, in dem die Ergebnisse einer mehrjährigen Kooperation zwischen slowenischen und österreichischen Wissenschafter*innen und Vertreter*innen der Zivilgesell- schaft veröffentlicht wurden, die sich Erinnerungskonfl ikten in Österreich und Slowenien in dialogischer Form annäherten: Brousek – Grafenauer – Wintersteiner – Wutti (Hgg.), Befreiendes Erinnern – Osvobajajoce spominjanje. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 195 im „besten“ Fall als geschichtsvergessen, im schlimmsten Fall jedoch als Provoka- tion gedeutet werden, da hier einer Person gedacht wird, die geistig sowohl vor als auch nach 1945 dem „Volkstumskampf“ verhaftet geblieben ist. Die Aufstellung des Denkmals hätte im Jahr 2021 schlichtweg nicht stattfi nden dürfen. Kriegerdenkmäler – Erster Weltkrieg In Südkärnten/Južna Koroška befi ndet sich in fast jeder Gemeinde ein Krieg- erdenkmal, das zumeist die Erinnerung an die gefallenen Soldaten des Ersten und des Zweiten Weltkriegs sowie an den Kärntner Abwehrkampf miteinander verbin- det. Während des Ersten Weltkriegs bzw. danach wurden zum ersten Mal in großer Anzahl Kriegerdenkmäler errichtet, die auch heute noch zum fi xen Inventarium des Ortsbilds des ländlichen Raums zählen. 46 Viele wurden nach 1945 um das Gedenken an die Gefallenen des Zweiten Weltkriegs erweitert oder es wurde für diese ein neues Denkmal errichtet. Diese Kriegerdenkmäler befi nden sich immer an prominenter Stelle. Sie sind auf dem Marktplatz, beim Gemeindeamt oder in unmittelbarer Umgebung einer Kirche, in der Kirche selbst und sehr oft auch am bzw. bei einem Friedhof aufgestellt worden. Da sie vielfach die einzigen Erinne- rungszeichen vieler Gemeinden sind, prägen sie das (Orts-)Bild und gliedern durch ihren prominenten Aufstellungsort zugleich den (Erinnerungs-)Raum. An ihnen führt kein Weg vorbei. Kriegerdenkmäler sind toten und vermissten Soldaten gestiftet, weshalb deren Andenken oftmals den sakralen Raum der Kirchen und Friedhöfe für sich beansprucht. 47 Neben dem inhaltlichen Aspekt der Kriegerdenkmäler, also den Botschaften, die durch die Inschriften transportiert werden, spielt auch der ethnisch-sprachliche Aspekt eine bedeutende Rolle. In Südkärnten/Južna Koroška sind zwar die meisten Kriegerdenkmäler mit deutschen Inschriften versehen, doch gibt es hier einige Ausnahmen: Im Eingangsbereich der Filialkirche von Linsenberg/Lecja gora, einer Ortschaft der Marktgemeinde Poggersdorf/Pokrce im Bezirk Klagenfurt-Land/Celovec-dežela, ist eine slowenischsprachige Erinnerungstafel für die gefallenen Soldaten des Ersten Weltkriegs angebracht, auf der zwar die Inschrift V blag spominj padlim junakom leta 1914–1918 noch gut, die Namen jedoch nur mehr schwer zu lesen sind. Die Filialkirche, die im Osten des Klagenfurter Feldes/Celovško polje liegt, wird von einem kleinen Friedhof umgeben, auf dem sonst keine Spuren der slowenischen Sprache zu fi nden sind, weshalb diese Gedenktafel auch ein bedeutendes Zeugnis des ethnisch-sprachlichen Wandels in diesem Gebiet ist. 48 46 Riesenfellner, Todeszeichen, 20f. 47 Allgemein zu den Kriegerdenkmälern in Österreich und im Speziellen zu denen in Oberösterreich siehe Rosenberger – Gärtner, Kriegerdenkmäler; zum politischen Totenkult als Teil der politischen Kultur siehe Koselleck – Jeismann, Der politische Totenkult. 48 In der Nähe von Linsenberg/Lecja gora befi ndet sich die Filial- und Wallfahrtskirche Dolina, in der bis zuletzt auch zweisprachige Messen gelesen wurden; in der Kirche hängt ein slowenischer Kreuzweg und das Altarbild stammt von Peter Markovic; siehe dazu Urank-Olip, Slovenski križevi poti, pp. 105–108; Schnabl, Markovic, 874. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 196 Weitere nur slowenischsprachige Erinnerungstafeln an die Gefallenen des Ersten Weltkriegs gibt es außerdem in den Pfarrkirchen von Zell-Pfarre/Sele-Fara und Windisch Bleiberg/Slovenji Plajberk, die beide unweit der slowenisch-öster- reichischen Grenze an der Nordseite der Karawanken/Karavanke zu fi nden sind; ferner in der Pfarrkirche von Augsdorf/Loga vas, die sich südwestlich von Velden am Wörthersee/Vrba na Koroškem befi ndet; der Pfarrkirche von Petschnitzen/ Pecnica, die östlich des Faaker Sees/Baško jezero ist und der Pfarrkirche von Sankt Johann im Rosental/Št. Janž v Rožu, die östlich der Marktgemeinde Feistritz im Rosental/Bistrica v Rožu liegt. Darauf sind die folgenden Inschriften angebracht: Windisch Bleiberg/Slovenji Plajberk V spomin v svetovni vojni 1914–18 padlim vojakam naše župnije. Naj mirno pocivajo v tuji zemlji! Slava njih spominu! Zell-Pfarre/Sele-Fara V spomin: V svetovni vojni 1914–18 padli selski vojaki. Kjerkoli grob je vaš postlan. Vstajenja vsem zasije dan. Postavili tovariši 6. Nov. 1924. Augsdorf/Loga vas (siehe Abb. 2) V spomin žrtvam svetovne vojske iz župnije Logaves. Minuli so boji, minulo trpljenje. Za dom svoj preljubi smo dali življenje. Zdaj širom sveta naša trupla trohne. A gor nad oblaki spet vidimo se! Abb. 2: Pfarrkirche Augsdorf/Loga vas, Gedenktafel für die Gefallenen des Ersten Weltkriegs. Foto: Ferdinand Kühnel. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 197 Petschnitzen/Pecnica V spomin žrtvam svetovne vojske iz župnije Pecnica. Minuli so boji, minulo trpljenje. Za dom svoj preljubi smo dali življenje. Zdaj širom sveta naša trupla trohne. A gor nad oblaki spet vidimo se! Sankt Johann im Rosental/Št. Janž v Rožu 1914–1918. V spomin v svetovni vojni padlim vojakom naše župnije. Oj bojno polje, brezmejno gorje rodilo si ti! Ti lilo si, ti pilo si potoke krvi. Koliko hiš, koliko žaluje src bridko – zakaj to trpiš o dobrotno nebo. Naj mirno pocivajo v tuji zemlji! In den Pfarrkirchen von St. Margarethen im Rosental/Šmarjeta v Rožu, Sankt Jakob im Rosental/Šentjakob v Rožu, Sankt Philippen ob Sonnegg/Št. Lipš und Sankt Michael ob Bleiburg/Šmihel pri Pliberku gibt es außerdem zweisprachige Erinnerungstafeln an die gefallenen Soldaten des Ersten Weltkriegs: St. Margarethen im Rosental/Šmarjeta v Rožu Gedenke der Kriegsopfer. Spomni se vojnih žrtev 1914–1918 – Slava njih spominu! Ehre ihren Angedenken! Sankt Jakob im Rosental/Šentjakob v Rožu 1914–1918. Spomni se vojnih žrtev. Slava njih spominu! Ehre ihren Angedenken! Sankt Philippen ob Sonnegg/Št. Lipš Zur Erinnerung an die im Weltkriege Gefallenen! V spomin v svetovni vojski padlih vojakov! Sie starben für unsere gemeinsame Heimat! Umrli so za našo skupno domovino! Sankt Michael ob Bleiburg/Šmihel pri Pliberku Padlim v spomin. Zum ehrenden Angedenken der im Weltkriege gefallenen Soldaten 1914–1918. Diese ein- und zweisprachigen slowenischen Gedenktafeln für die Gefallenen des Ersten Weltkriegs haben gemeinsam, dass sie allesamt an Pfarrkirchen befestigt wurden, die von Friedhöfen umgeben sind, die über relativ viele slowenischspra- chige Grabsteine verfügen oder direkt auf Friedhöfen zu fi nden sind, auf denen die slowenische Sprache präsent ist. Eine Ausnahme ist die Erinnerungstafel der Filialkirche Linsenberg/Lecja gora, die von einem ausschließlich deutschsprachigen Friedhof umgeben ist. Diese, vor allem die einsprachig slowenischen, Erinnerungs- zeichen zeigen, dass Slowenisch zur Zeit der Errichtung die Umgangssprache der ortsansässigen Bevölkerung gewesen sein muss. Dass im Umfeld von Kirchen und Friedhöfen bzw. auf Grundstücken im Einfl ussbereich der Kirche besonders häufi g Erinnerungszeichen in slowenischer Sprache gefunden werden können, hängt auch mit der Bedeutung des slowenischsprachigen Klerus bei der Nationalisierung der F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 198 ortsansässigen Bevölkerung zusammen. 49 Mit dem Einsetzen eines an Sprachgruppen geknüpften Nationalbewusstseins in der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts hatten slowenischsprachige Priester an der Entwicklung einer slowenischen Schriftspra- chigkeit und der Alphabetisierung der Kärntner Landbevölkerung großen Anteil und übernahmen zugleich die Rolle einer nationalen Elite, da die Slowen*innen über keinen „eigenen“ Adel und über kein „entwickeltes Bürgertum“ verfügten. 50 Neben der sprachlich-ethnischen Komponente ist auch der der Vergleich der slowenisch-deutschen bzw. slowenischen mit den deutschen Inschriften der Krie- gerdenkmäler für die gefallenen Soldaten des Ersten Weltkriegs aufschlussreich: Erstere beziehen sich zwar auch auf „Helden“, die für ihre „allerliebste Heimat“ gefallen sind, doch wirken die deutschen Inschriften ungleich martialischer wie die folgenden Beispiele der Filialkirche Emmersdorf (Klagenfurt-Wölfnitz/Celovec-Go- lovica), der Pfarrkirchen Sankt Michael am Zollfeld/Šmihel na Gosposvetskem polju und Radsberg/Radiše sowie vom Friedhof Hermagor/Šmohor verdeutlichen: Emmersdorf Sie kannten nur eines. Treue der Heimat bis in den Tod. Von der Freiw[illi- gen] Feuerw[ehr] Emmersdorf den in treuer Pfl ichterfüllung gefallenen Helden des Weltkrieges 1914–1918 gewidmet. Sankt Michael am Zollfeld/Šmihel na Gosposvetskem polju Sie gaben für uns 1914–1918 ihr Leben! In Freud und Leid – in Glück und Not, der Heimat treu bis in den Tod. Radsberg/Radiše Die den Tod fürs Vaterland sterben, werden ewig leben. Hermagor/Šmohor Dem Gedächtnisse der im Kampfe für des Vaterlandes Ehre, Größe und Macht gefallenen Helden. 92. Infanterietruppendivision. Dass die slowenischen bzw. zweisprachigen Totengedenken an den Ersten Weltkrieg gemäßigter in ihrem Ton sind, könnte an der Entfremdung der ehema- ligen slowenischsprachigen Soldaten von ihrer „Heimat“ in Folge des so genann- ten Kärntner Abwehrkampfes und der Volksabstimmung liegen. Zudem wurden bereits während des Ersten Weltkriegs slowenischsprachige Kärntner*innen unter dem Vorwurf der Russophilie bzw. Serbophilie des Hochverrats bezichtigt und 49 Zur Bedeutung des slowenischsprachigen Klerus im nationalen Differenzierungsprozess in Kärnten/Koroška siehe etwa Pleterski, Slowenisch oder deutsch; Drobesch – Stauber – Tropper, Mensch, Staat und Kirchen; Bahovec, Eliten und Nationwerdung/Elite in narodovanje; Moritsch, Vom Ethnos zur Nationalität; Moritsch, Austria Slovenica; Trießnig, Kärntner slowenischer Kle- rus: Wakounig, Ambivalenz einer Beziehung, pp. 151–161; Wakounig, Kärntner Slowen*innen 1920–2020, pp. 119–136. 50 Kühnel, Ruhe in Frieden?, p. 44; Bruckmüller, Sozialgeschichte Österreichs, p. 245. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 199 eingesperrt. Außerdem spielt hier der Zeitraum der Errichtung der Denkmäler eine Rolle: Die Gedenktafeln in Zell-Pfarre/Sele-Fara und Augsdorf/Loga vas stammen beide aus dem Jahr 1924. Zu dieser Zeit war in diesem Gebiet das Slowenische zwar noch vielverstandene und vielgesprochene Sprache, doch nahm die Bereit- schaft sich zur Verwendung der slowenischen Sprache zu bekennen drastisch ab, wie die Volkszählung von 1923 eindrücklich zeigte. 51 Prinzipiell muss auch davon ausgegangen werden, dass es noch viel mehr Krieger- und Gefallenendenkmäler mit slowenischen Inschriften gegeben haben muss, diese jedoch den angeordneten Zwangseindeutschungen auf den Friedhöfen und in den Kirchen während der NS- Zeit zum Opfer fi elen. 52 Deshalb ist es von besonderer Bedeutung zu untersuchen, welche sozialen Hierarchisierungen die Aufstellung und Anordnung der Krieger- denkmäler widerspiegeln: Wer ließ sie errichten; wann, wo und zu welchem Zweck geschah dies; darüber hinaus muss danach gefragt werden, wer die Inschriften auf den Gedenktafeln verfasst hat und wer für die Finanzierung der Denkmäler aufkam. Kriegerdenkmäler – Zweiter Weltkrieg Nach dem Zweiten Weltkrieg wurden die schon vorhanden Kriegerdenkmäler des Ersten Weltkriegs vielfach erweitert. Zentraler Akteur des Gedenkens an die ge- fallenen Soldaten des Zweiten Weltkriegs wurde der 1952 gegründete Österreichische Kameradschaftsbund (ÖKB), der auf die steiermärkische „Heimkehrer-, Hilfs- und Betreuungsstelle“ zurückging. 53 Andere, in den Bundesländern wirkende, Soldaten- und Veteranenvereine begaben sich danach sukzessive unter das Dach des ÖKB und wurden zu einer mitgliederstarken Organisation. Der Kameradschaftsbund fungierte ab den 1950er Jahren als politische Massenorganisation, die „Gedächtnisträger einer entpolitisierten, entideologisierten und entkriminalisierten Wehrmacht war“. 54 In Österreich 55 standen sich nach 1945 zwei Narrative über die Rolle Ös- terreichs in der Zeit des Nationalsozialismus gegenüber: Ein Narrativ betonte den Opferstatus Österreichs, das vom Dritten Reich okkupiert und zwangsweise angeschlossen wurde; das zweite gedachte der „pfl ichterfüllenden“ Soldaten, die im „Kampf um ihr Vaterland“ ihr Leben ließen. Dieses doppelte Gedenken ver- folgte zwei unterschiedliche Strategien: Innenpolitisch wurde danach gestrebt, die ehemaligen Wehrmachtssoldaten und Nationalsozialist*innen nicht vor den Kopf zu stoßen, sie also als Wähler*innen zu gewinnen; außenpolitisch fokussierte die Republik auf den Status als erstes Opfer der nationalsozialistischen Aggression und den nur spärlich vorhanden Widerstand gegen das NS-Regime. 56 So konnten die 51 Haas – Stuhlpfarrer, Österreich und seine Slowenen, p. 38; Kühnel, Ruhe in Frieden?, pp. 19f. 52 Tropper, Kirche im Gau, pp. 146–151, 163. 53 Klingbacher, Der Österreichische Kameradschaftsbund, p. 22. 54 Manoschek, Österreicher im Zweiten Weltkrieg, pp. 59–80, hier 63. 55 Zum folgenden Kapitel siehe auch Kühnel, Ruhe in Frieden?, pp. 134f., 236–238, 243, 263f., 271f. 56 Siehe dazu etwa Pelinka, „Lebenslügen“ der Zweiten Republik, pp. 23–32, hier 25; Uhl, Vom Opfermythos zur Mitverantwortungsthese, pp. 50–85. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 200 Großparteien sowohl um die „Verführten“ werben als auch Reparationszahlungen verhindern und die eigene Verantwortung am Funktionieren des NS-Systems und die Verstrickung vieler Österreicher*innen darin abweisen bzw. an die Bundesre- publik Deutschland delegieren. Das Kollektiv der Wehrmachtssoldaten, das seinen gefallenen Kameraden die Denkmäler errichtete, weigerte sich naturgemäß jene Soldaten in die Erinnerungs- gemeinschaft aufzunehmen, die aus der vermeintlichen Zwangsgemeinschaft der Wehrmacht ausgeschieden waren, sei es als Wehrdienstverweigerer, Wehrmachts- deserteure oder Widerstandskämpfer. Die Veteranengemeinschaft hatte keinen Platz für die ungehorsamen Soldaten, die den „pfl ichterfüllenden“ Soldaten eine Alternative aufgezeigt hätten. Zudem mussten die Soldaten des Zweiten Weltkriegs als Kriegsopfer dargestellt werden. Dies wurde erreicht, indem sie selbst zu Opfern des NS-Regimes gemacht wurden, da sie zum einen verblendet und verführt, zum anderen dem militärischen Gehorsamsprinzip unterworfen waren und einen Eid auf Adolf Hitler geleistet hatten: „Legitimiert wurde das Töten durch die Berufung auf das vertikale Prinzip von Befehl und Gehorsam oder die horizontale Er- oder Ich-Situation. Immer exkulpierte sich der tötende Täter als Opfer einer Zwangslage: Der Wehrmachtssoldat kämpfte nicht aus ideologischer Verblendung oder aggressiver Neigung, sondern als Opfer der dämonischen Verführung durch Hitler, als willenlo- ses Rädchen im Getriebe der militärischen Hierarchie, aus altruistischer Sorge um Kameraden, Familie, Heimat und Vaterland oder aus der Notwehrsituation eines tatsächlichen oder vermeintlichen unfairen Partisanenkampfes heraus.“ 57 Lange Zeit gelang es dem ÖKB durch die Betonung der überzeitlichen Werte der Treue und Pfl ichterfüllung davon abzulenken, „daß nur die Erfolge der Großdeutschen Wehrmacht Auschwitz ermöglicht haben; daß das Heldentum der alten Kameraden das Morden in den Vernichtungslagern zusätzlich verlängert hat“. 58 Obwohl die „Opferthese“ und das darauf aufbauende Postulat der Pfl ichter- füllung schon seit den 1980er Jahren anhand der eigenen Widersprüchlichkeiten schrittweise ihre Legitimation einbüßten und durch die geschichtswissenschaftliche Forschung widerlegt wurden, dominiert in Kärnten/Koroška weiterhin eine Erinner- ungskultur, die Österreich als Opfer der NS-Okkupation darstellt und unkritisch mit fragwürdigen Inhalten auf den omnipräsenten Kriegerdenkmälern und sonstigen Erinnerungszeichen an den Zweiten Weltkrieg umgeht. Vielerorts fi ndet dieses Gedenken auf den Friedhöfen, bei den Kirchen oder anderen zentralen Orten in den Gemeinden statt, wie etwa das Beispiel des Friedhofs der Pfarrkirche St. Stefan in Finkenstein/Bekštanj zeigt: Hier wurde auf dem Gedenkstein für die Gefallenen des Zweiten Weltkriegs der Spruch Getreu ihrem Eid, gaben sie ihr Leben! angebracht. Dieser kurze Spruch drückt in wenigen Worten alle Widersprüchlichkeiten aus, die in Bezug auf Österreichs Rolle im nationalsozialistischen System zum Ausdruck kommen. Hier wird der Pfl ichterfüller und der Heimatverteidiger gedacht, ohne sich jedoch mit der Rolle der Wehrmacht im nationalsozialistischen Angriffs- und 57 Kühne, Veteranenkultur der Bundesrepublik, pp. 90–113, hier 101. 58 Pelinka, Kameradschaftsbünde als Männerbünde, pp. 309–314, hier 312f. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 201 Vernichtungskrieg auseinanderzusetzen. Außerdem stellt sich immer die Frage, welchem Eid sich ehemals österreichische Soldaten und Staatsbürger verpfl ichtet gefühlt haben sollen, da sie doch primär Opfer der Hitler’schen Aggression, aber keineswegs Täter innerhalb des NS-Systems gewesen sein wollten. Bedenkt man nur die Tatsache, dass die Wehrmacht als willfähriger Teil der Mordmaschinerie, gestützt auf die so genannten „verbrecherischen Befehle“ wie den Erlass über die Ausübung der Kriegsgerichtsbarkeit im Gebiet Barbarossa (Gerichtsbarkeitser- lass) oder die Befehle zur Behandlung der sowjetischen Kriegsgefangenen, vor allem, aber nicht nur, im Osten Europas wütete, so verhöhnt jedes ehrende und undifferenzierte Andenken an diese Soldaten alle Opfer des Nationalsozialismus. 59 Kriegerdenkmäler sind ein „Symbol für die Rehabilitierung der ehemaligen Wehr- machtssoldaten“ 60 , indem sie durch die Fokussierung auf die Täter und nicht die Opfer des Zweiten Weltkriegs die lange gültige These, Österreich sei das erste Opfer des Nationalsozialismus gewesen, massiv in Frage stellen. 61 Würden sich die Gefallenendenkmäler kritisch mit der Rolle der Wehrmacht und ihrer Soldaten auseinandersetzen, könnten sie sogar eine Bereicherung im geschichtspolitischen Diskurs darstellen, doch perpetuieren sie in dieser Form lediglich ein Vergangen- heitsnarrativ, das verharmlosend gegenüber den Opfern und exkulpierend gegenüber den Tätern wirkt. Da Vergangenheitsnarrative immer in der Jetztzeit aktualisiert werden und die politischen Diskurse über die Vergangenheit in der unmittelbaren Gegenwart stattfi nden 62 , birgt die ständige Wiederholung eines spezifi schen Nar- ratives, in dem Fall etwa der „sauberen Wehrmacht“ die Gefahr, dass es Gültigkeit behält, wiewohl der geschichtspolitische Diskurs auf vielen gesellschaftlichen Ebenen schon viel fortgeschrittener ist, sich also zumindest zur Mitverantwortung von Österreicher*innen bekennt. Weitere Beispiele für eine Gedenkkultur an den Zweiten Weltkrieg 63 , die Wehrmachtssoldaten pauschalisierend als Opfer des Krieges und Verteidiger der Heimat titulieren und oftmals auch mit den Opfern des NS-Regimes gleichsetzen, fi nden sich in großer Anzahl, wobei dies kein spezifi sch kärntnerisches Phänomen ist, sondern auf die anderen österreichischen Bundesländer, inklusive Südtirol 64 , genauso umgelegt werden könnte. In der Begrenzungsmauer des Kirchhofes der Pfarrkirche Sankt Georgen am Weinberg/Šentjurij na Vinogradih ist etwa ein Kriegerdenkmal errichtet worden, dass den Spruch Sie starben für die Heimat 1939–1945 trägt. Beim Friedhof der Filialkirche St. Andrä zu Seltenheim, im Süden von Klagenfurt-Wölfnitz/ Celovec-Golovica, steht ein Denkmal für die gefallenen Soldaten des Zweiten Weltkriegs, das im Jahr 1966 aufgestellt wurde und mit der folgenden Inschrift 59 Manoschek, Verbrechen der Wehrmacht, pp. 25–34, hier 25. 60 Uhl, Vom Opfermythos zur Mitverantwortungsthese, p. 60. 61 Zur Genese und Erosion der Opferthese siehe etwa Uhl, Das „erste Opfer“, pp. 19–34; Botz, Nachhall und Modifi kationen, pp. 574–635. 62 Marchart, Historisch-politisches Gedächtnis, pp. 21–49, hier 23. 63 Zur Erinnerung an den Zweiten Weltkrieg siehe etwa Gstettner, Gedenkstättenpädagogik und Bildungspolitik. 64 Siehe dazu etwa Heinz, Die versteinerten Helden. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 202 aufhorchen lässt: Um aller Kronen schönste darf ich werben, darf für mein Volk und für meinen Glauben sterben. Bei der Pfarrkirche Tigring/Tigrce befi ndet sich ein weiteres Gefallenendenkmal, das mit zwei unterschiedlichen Versen der gefal- lenen Soldaten beider Weltkriege gedenkt. Die Inschrift für den Zweiten Weltkrieg stimmt in den Chor der Heimat- und Volksverteidiger ein: Sie starben für Volk und Heimat, vergossen unser Blut. Vergesset uns nie o Heimat, wir schützten euch euer Hab und Gut. Wie schon für den Ersten Weltkrieg gibt es auch einsprachig slowenische bzw. deutsch-slowenische Kriegerdenkmäler für gefallene Soldaten des Zweiten Weltkriegs, wenn auch diese deutlich seltener sind. In Südkärnten/Južna Koroška wird der Gefallenen des Zweiten Weltkriegs prinzipiell in einem geringeren Maße und auf andere Weise gedacht, da slowenischsprachige Kärntner zwar genauso zur Wehrmacht eingezogen worden sind, slowenischsprachige Kärntner*innen aber zugleich auch durch das NS-Regime verfolgt, ermordet und deportiert worden sind, sowie an diversen Widerstandshandlungen, etwa als Partisan*innen, beteiligt waren oder als deren Unterstützer*innen fungierten. Zum Beispiel gibt es am Eingang zum Friedhof der Pfarrkirche Radsberg/ Radiše, auf dem Friedhof der Pfarrkirche von Gallizien/Galicija und in den Ein- gangsbereichen der Pfarrkirchen von Windisch Bleiberg/Slovenji Plajberk, St. Jakob im Rosental/Št. Jakob v Rožu und der Filialkirche Unterferlach/Spodnje Borovlje zweisprachige Erinnerungstafeln an die Gefallenen des Zweiten Weltkriegs. Auf der Erinnerungstafel des Eingangsportals zum Friedhof der Pfarrkirche von Radsberg/ Radiše steht V spomin žrtvam/Zur Erinnerung an die Opfer geschrieben. Dieser Gedenkstein trägt auch die Namen zweier gefallener Partisanen, derer am Friedhof auch auf dem Gedenkstein des Zveza koroških partizanov/Verband der Kärntner Partisanen (ZKP) gedacht wird. Am Friedhof der Pfarrkirche Radsberg/Radiše ist außerdem eine private Erinnerungstafel für einen gefallenen Soldaten des Zweiten Weltkriegs in die Friedhofsmauer eingelassen, die in ausschließlich slowenischer Sprache verfasst worden ist. Diese, auf etlichen Südkärntner Friedhöfen anzutreffen- den, privaten Gedenktafeln sind auch deswegen von besonderer Bedeutung, da die Verwendung der slowenischen Sprache während des Nationalsozialismus verboten war und sie daher erst nach dem Zweiten Weltkrieg errichtet werden konnten. Am Friedhof der Pfarrkirche Gallizien/Galicija gibt es überhaupt zwei Ge- denktafeln für die Gefallenen des Zweiten Weltkriegs: Neben der zweisprachigen Gedenktafel, auf der nur einige Namen vermerkt sind und die Inschrift Dali smo svoje življenje za vas/Wir gaben für euch unser Leben trägt, befi ndet sich noch eine zweite, die jedoch nur in deutscher Sprache beschrieben wurde und ein Vielfaches an Namen aufweist. Das deutsche Gedenken trägt die Inschrift: Jedes Soldatengrab ist heilige Erde, alle starben, daß uns Frieden werde. Die zwei Erinnerungstafeln unterscheiden sich jedoch nicht nur in sprachlicher Hinsicht voneinander, sondern auch bezüglich des Inhalts. In der slowenisch-deutschen Fassung sprechen die Gefallenen zu den Lebenden; in der deutschen Inschrift sprechen die überlebenden Soldaten über ihre gefallenen Kameraden und geben deren Tod einen Sinn, der jedoch in Anbetracht des Hitler’schen Aggressions- und Vernichtungskriegs zum Widersinn Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 203 geworden ist. Auf der zweisprachigen Gedenktafel der Pfarrkirche von Windisch Bleiberg/Slovenji Plajberk steht Folgendes: Gedenket der Kriegsopfer/Spomnite se vojnih žrtev. 1939–1945. Slava njihovem spominu!/Ehre Ihrem Angedenken! Sie ist dezidiert den Kriegsopfern gewidmet, was in diesem Fall auch jene miteinschließt, die etwa für ihren Widerstand gegen das NS-Regime in KZs eingewiesen wurden und dort zu Tode kamen, wie es auf zwei der darauf vermerkten Personen zutraf. Im Eingangsbereich der Pfarrkirche von St. Jakob im Rosental/Št. Jakob v Rožu sind zwei deutschsprachige Erinnerungstafeln für die Gefallenen und Vermissten des Zweiten Weltkriegs angebracht. In deren Mitte wurde eine dritte Tafel montiert; sie trägt die folgenden Zeilen: Rajnim v spomin. Živim v opomin. 65 Das ausschließlich deutsche Gedenken wurde offenbar durch diese slowenische Zusatztafel erweitert. In der Filialkirche Unterferlach/Spodnje Borovlje ist in der Vorlaube eine Gedenktafel mit der Inschrift Zum Gedenken. Za spomin. 1939 1945. Pocivajte v miru! Ruhet in Frieden! zu fi nden. An nur zwei Orten in Südkärnten/Južna Koroška konnten Erinnerungstafeln für die Gefallenen des Zweiten Weltkriegs gefunden werden, die in ausschließlich slowenischer Sprache verfasst worden sind. Diese sind in den Eingangsbereichen der Pfarrkirchen von Ludmannsdorf/Bilcovs und Zell-Pfarre/Sele-Fara angebracht: Die Gedenktafel der Pfarrkirche von Ludmannsdorf/Bilcovs (siehe Abb. 3) gedenkt in äußerst nüchterner Weise der gefallenen und vermissten Soldaten des Zweiten Weltkriegs: V spomin v drugi svetovni vojni 1939–1945 padlim in pogrešanim vojakom bilcovske župnije Abb. 3: Pfarrkirche Ludmannsdorf/Bilcovs, Gedenktafel für die Gefallenen des Zweiten Welt- kriegs. Foto: Ferdinand Kühnel. 65 [Den Verstorbenen zur Erinnerung, den Lebenden als Mahnung]. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 204 Im Eingangsbereich der Pfarrkirche Zell-Pfarre/Sele-Fara wird der Gefallene in den folgenden Worten gedacht: V spomin. V drugi svetovni vojni 1939–1945 padli selski vojaki. Dalec vaši so grobovi, izkopali so jih vam topovi. Za domovino dali ste življenje ‘Na svidenje’: Ko se zasliši glas: ‘Vstajenje’! Postavili vojni tovariši 6. Nov. 1952 Dem Widerstand gegen das NS-Regime ist eine weitere Tafel gewidmet: V spomin žrtvam nacisticnega nasilja v drugi svetovni vojni 1939–1945. Težki cas ne vrni se. Postavila selska obcina“ Auf zwei anderen Tafeln wird der dreizehn enthaupteten Männer und einer Frau gedacht, die in Wien im April 1943 hingerichtet wurden und zu jenen rund 200 verhafteten Personen aus dem Raum Eisenkappel/Železna kapla und Zell-Pfarre/ Sele-Fara zählten, die im November 1942 als Verdächtige in Bezug auf Partisan*in- nentätigkeiten festgenommen worden waren. 66 Die Erinnerungstafeln zeigen, dass es in dieser Gemeinde etliche Bewohner*innen gab, die bereit waren, sich gegen das NS-Regime zu stellen; andere hingegen waren Soldaten der Wehrmacht oder anderer NS-Verbände. Auf diesem Friedhof kommt es zu einer „Konfrontation“ zumindest zweier Erinnerungsgemeinschaften, die während des Zweiten Weltkriegs gegeneinanderstanden, am Friedhof jedoch Seite an Seite ewig gedacht werden. 67 Der Friedhof der Pfarrkirche in der Ortschaft Glainach/Glinje, die östlich von Ferlach/Borovlje liegt, beherbergt gleich mehrere Erinnerungen an den Zweiten Weltkrieg und ist daher ein gutes Beispiel, um die unterschiedlichen Erinnerungen auf ein- und demselben Friedhof zu exemplifi zieren. In die Mauer der Pfarrkirche ist eine Erinnerungstafel eingebracht, auf der lediglich die Namen der gefallenen Soldaten des Ersten und des Zweiten Weltkriegs aufgelistet sind und bei der auf jed- wede pathetische Sprachformel verzichtet wurde. Auf dem Grabstein des Ehepaares Šašl (siehe Abb. 4) wurde ganz nüchtern vermerkt, dass Maria Šašl (1898–1944), geborene Cemer, aus der östlich von Glainach/Glinje liegenden Ortschaft Seidolach/ Ždovlje, am 12. Jänner 1944 im bayrischen Umsiedlungslager Eichstätt verstarb. Sie, ihr Mann und ihre zwei Söhne wurden am 16. April 1942 zusammen mit über 200 anderen Kärntner Slowen*innen ins so genannte Altreich deportiert und auf diverse Lager aufgeteilt. 68 Maria Šašl verstarb im Lager an Lungentuberkulose und wurde auch dort beerdigt. 69 66 Rettl, Kärntner Partisanenkampf, pp. 94–102, hier 99; Baum, Die Freisler-Prozesse. Maja Haderlap erzählte meisterhaft in ihrem im Jahr 2011 erschienenen Roman „Engel des Ver- gessens“ anhand ihrer eigenen Familiengeschichte die Verfolgung, Deportation und Ermordung slowenischsprachiger Kärntner*innen und den schäbigen Umgang Österreichs mit den Kärntner slowenischen Opfern des nationalsozialistischen Regimes. 67 Vor dem Pfarrsaal in Zell-Pfarre/Sele-Fara wurde im Jahr 2015 ein Denkmal für die NS-Opfer aus Zell/Sele errichtet, das von Valentin Oman und Hanzi Certov gestaltet wurde. Siehe dazu etwa ORF, Spomenik žrtvam nacionalsocializma; ORF, Spomenik vsem selskim žrtvam; Entner, Widerstand und Verfolgung. 68 Karner, Die Aussiedlung, pp. 21–51, hier 39; Schneider, Nach Eichstätt verschleppt. 69 Schneider, Nach Eichstätt verschleppt. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 205 Abb. 4: Friedhof der Pfarrkirche Glainach/Glinje, Grabstein Familie Šašl. Foto: Ferdinand Kühnel. Wie umkämpft die Erinnerung an den Zweiten Weltkrieg ist, belegt die private Erinnerungstafel (siehe Abb. 5) an einen gefallenen Wehrmachtssoldaten, die in Sichtweite zum Grab der Maria Šašl angebracht wurde. Auf den ersten Blick schaut die Gedenktafel aus wie jede andere, die alle Friedhöfe in Österreich säumen. Erst bei genauer Betrachtung ist zu erkennen, dass das Bildnis des Gefallenen nicht nur von einem deutschen Eisernen Kreuz fl ankiert wird, sondern auch von einer F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 206 Tapferkeitsmedaille der deutschen Wehrmacht, nämlich dem Sturmabzeichen. In der Mitte der Tapferkeitsauszeichnung sitzt ein Wehrmachtsadler auf einem Ha- kenkreuz. Ein Detail, das offenbar seit Kriegsende keine größere Aufmerksamkeit erregt hat [sic!]. Abb. 5: Friedhof der Pfarrkirche Glainach/Glinje, Grabstein mit Hakenkreuz. Foto: Ferdinand Kühnel. Auf dem Friedhof ist außerdem eine Erinnerungsstele für 14 unbekannte Partisan*innen aufgestellt, die am 10. Mai 1945 von einer Einheit der Domobranci in Glainach/Glinje überrascht und von dieser erschossen wurden. 70 In Südkärnten/ Južna Koroška gibt es insgesamt 51 dieser Denkmäler für gefallene Partisan*innen, die in den 1940er bis 1980er Jahren vom Verband der Kärntner Partisanen/Zveza koroških partizanov errichtet wurden. 71 Einem weiteren Verbrechen, das mit dieser Tat in Zusammenhang stehen soll, wird auf einem anderen slowenischsprachigen 70 Linasi, Die Kärntner Partisanen, p. 345. 71 Zu den Partisan*innendenkmälern siehe Rettl, PartisanInnendenkmäler, pp. 176–208; Linasi, Die Kärntner Partisanen; Mohar, Otoki spomina/Gedenkinseln. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 207 Grab gedacht, das jedoch schon fast bis zur Unkenntlichkeit verblasst ist: Tukaj pociva 16 beguncev iz Slovenije, 13 moških in 3 ženske – umorjenih 13. maja 1945 v Reichmanovem gozdu. Als Vergeltung sollen die Partisan*innen dann ihrerseits am 13. Mai 1945 zwölf Domobranci und eine/n Zivilisten*in ermordet und in deren Grab drei weitere Leichen verscharrt haben. 72 Dass die Erinnerung an die Gefallenen des Zweiten Weltkriegs, die Parti- san*innen und die Opfer des NS-Regimes auch in einer anderen Art und Weise möglich ist, zeigt der Friedhof der Pfarrkirche in der Gemeinde Sittersdorf/Žitara vas, die südwestlich von Eberndorf/Dobrla vas liegt. Hier steht zum einen ein Denkmal für die im Gemeindegebiet gefallenen Partisan*innen, das 1970 errichtet wurde; zum anderen wird hier mit zwei Erinnerungstafeln, die nebeneinander an- gebracht worden sind, der Gefallenen u. Vermissten der Gemeinde Sittersdorf und der Opfer der Gewalt/Žrtve nasilja v obcini/in der Gemeinde Sittersdorf/Žitara vas 12.03.1938–08.05.1945 gedacht. Diese Erinnerungstafel listet 24 Opfernamen und wurde im Jahr 2015 auf Initiative des Slowenischen Kulturvereins/Slovensko prosvetno društvo (SPD) Trta enthüllt. Grabsteine im Zeichen des ethnisch-sprachlichen Wandels Neben diesen kollektiven sind vor allem auch die privaten Erinnerungszeichen in Form von Grabsteinen auf den Friedhöfen relevant, da sie ebenso an die Ge- waltgeschichte des 20. Jahrhunderts erinnern, aber auch den ethnisch-sprachlichen Wandel belegen. 73 Auf der Mehrzahl der Friedhöfe in Südkärnten/Južna Koroška sind die unterschiedlichsten Belege für die einstmalige bzw. fortwährende Präsenz des Slowenischen zu fi nden, wiewohl die sichtbaren Zeichen des Slowenischen abgenommen haben. Dies ist vor allem einer spätestens seit 1918 vermehrt einset- zenden ethnisch-sprachlichen Homogenisierung geschuldet, die den Menschen die Verwendung der slowenischen Sprache untersagte bzw. sie verächtlich machte. Zur Zeit des Nationalsozialismus bestand ein Verbot der Verwendung der slowenischen Sprache, das sich selbstverständlich auf das ethnisch-sprachliche Bild auf den Friedhöfen auswirkte. Doch auch die Politik gegenüber den slowenischsprachigen Kärntner*innen seit 1918 führte dazu, dass immer weniger Menschen dazu bereit waren, slowenische Inschriften bzw. Namensschreibweisen auf den Grabsteinen anzubringen bzw. ihre Namen behördlich ändern ließen bzw. zur NS-Zeit auch dazu gezwungen wurden. Ein Beispiel hierfür gibt es etwa auf dem Friedhof der Pfarrkirche St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, die südöstlich von Eberndorf/ Dobrla vas liegt. Zu sehen ist hier ein Familiengrab (siehe Abb. 6), auf dem es zu zwei verschie- denen Schreibweisen ein- und desselben Namens kommt. Die Elterngeneration des Johan (1871–1953) und der Marija Eržen (1880–1958, geborene Mischitz/Mišic) verwendete noch slowenische Inschriften und die slowenische Schreibweise ihres 72 Ibid. 73 Zum folgenden Kapitel siehe auch Kühnel, Ruhe in Frieden?, pp. 195f., 230–232, 274–276. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 208 Nachnamens, wiewohl in den Matrikeln die deutschen Formen ihrer Vornamen eingetragen wurden. Die Schreibweise des Nachnamens folgte jedoch der Schreib- weise in den Matrikeln, wie etwa das Trauungsbuch belegt. 74 Das Staatsgrundge- setz von 1867 75 ließ die ethnische, also slowenische Schreibweise zwar zu, doch erlaubte das bischöfl iche Ordinariat in Kärnten/Koroška erst ab dem Jahr 1906 die Pfarrmatrikeln im zweisprachigen Gebiet auch doppelsprachig, also in Slowenisch und Deutsch zu führen. 76 Im Jahr 1923 wurde die bischöfl iche Verfügung jedoch wieder auf Druck des Kärntner Heimatdienstes (KHD) annulliert und durch eine neue Verordnung ersetzt, die den Pfarrern vorschrieb, alle Matrikeln der Geburten, Eheschließungen und Sterbefälle ausschließlich in deutscher Sprache zu verfassen. 77 Auf dem Grabstein und der davor positionierten Grabtafel folgen die Kinder Jožef (1915–1941), Robert (1905–1982), Helene (1917–1989) und Maria (1908–1991), sowie die Ehefrau von Robert, Helena (1914–1998). Alle Kinder wurden in den Matrikeln mit der slowenischen Schreibweise des Nachnamens eingetragen, da deren Geburtsdaten in jene Zeit fi elen, in der die slowenische Schreibweise zugelassen war: Josef Eržen 78 wurde am 9. September 1915 geboren und fi el im Zweiten Weltkrieg im Jahr 1941 an der russischen Front; Robert Eržen 79 wurde am 5. Juni 1905 geboren und verstarb am 17. April 1982. Am Grabstein ist er jedoch der erste, der eine eingedeutschte Form des Nachnamens trägt. Die Matrikeln ver- raten auch den Grund dafür: Der hier verzeichnete Familiennamen hat statt Eržen richtig Erschen zu lauten (Bescheid des Amtes der Kärntner Landesregierung vom 22.8.1972, Zl. Präs–3693/1/72). Robert Erschen ersuchte zur Zeit des Konfl ikts um die Aufstellung zweisprachiger Ortstafeln offi ziell um die Änderung seines Familiennamens an; dem wurde stattgegeben. Seine Schwester Helene kam am 19. Mai 1917 zur Welt; interessanter Weise hat sie sowohl einen slowenischen wie auch einen deutschen Eintrag, in dem jeweils der Sprache entsprechend der Nach- name Eržen bzw. Erschen verwendet wurde. 80 Die Taufbucheinträge ihrer am 17. Mai 1908 geborenen Schwester Maria sind zweisprachig, allerdings wurde beide Male nur die slowenische Form des Nachnamens eingetragen. 81 Der alte Grabstein mitsamt den slowenischen Inschriften und Namen wurde in diesem Fall zwar nicht geändert, doch vollzog die Generation der Kinder, bis auf den schon früh gefallenen Sohn, einen bewussten Wechsel in sprachlicher Hinsicht. Sie verzichtete auf die 74 Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Trauungsbuch tom. D, fol. 38. 75 Paragraph 19 legte darin explizit fest, dass „alle Volksstämme des Staates […] gleich- berechtigt“ sind „und jeder Volksstamm […] ein unverletzliches Recht auf Wahrung und Pfl ege seiner Nationalität und Sprache“ hat und „die Gleichberechtigung aller landesüblichen Sprachen in Schule, Amt und öffentlichem Leben […] vom Staate anerkannt“ wird. Rechtsinformations- system des Bundes, Staatsgrundgesetz von 1867. 76 Trießnig, Kärntner slowenischer Klerus, p. 51; Tropper, Pfarrarchiv, pp. 1025–1027, hier 1026. 77 Trießnig, Kärntner slowenischer Klerus, 51. 78 Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. G Kopie, fol. 37. 79 Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. F, fol. 116, 80 In den Matrikeln wird sie als Helena, am Grabstein als Helene geführt; Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. G Kopie, fol. 43 81 Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. F, fol. 130. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 209 weitere Anbringung slowenischer Inschriften und änderte sogar – wie im Fall von Robert Erschen – ihren slowenischen Nachnamen. Ein weiteres bemerkenswertes Detail ist das private Gedenken an den im Zweiten Weltkrieg gefallenen Sohn von Johan und Marija Eržen, dem mit slowenischem Namen und slowenischer Inschrift gedacht wurde. Abb. 6: Friedhof der Pfarrkirche St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Grabstein der Familie Eržen/Erschen. Foto: Ferdinand Kühnel. Ein anderes Beispiel für eine Namensänderung stammt aus der Pfarre Schwa- begg/Žvabek, die sich westlich der Gemeinde Neuhaus/Suha befi ndet. Auf einem Grabstein wird der Familienname in zwei unterschiedlichen Schreibweisen ge- schrieben: Macek/Matschek (siehe Abb. 7). Im Index zu den Geburtsbüchern der Pfarre fi ndet sich zu Franz Matschek (1927–1986) ein Eintrag, der den Namen in eben dieser Form schreibt, wiewohl auf dem Grabstein für die Eltern die slowe- nische Schreibweise angebracht wurde. 82 Sein gleichnamiger Vater (1896–1971) ist in das Geburtsbuch der Pfarre, das zu dieser Zeit in Deutsch geführt wurde mit dem slowenischen Nachnamen Macek eingetragen worden, obwohl hier ein interessantes Detail das Geheimnis der Namensungleichheit lüftet, das aber erst nach seinem Ableben Eingang in die Geburtsmatrikel fand: Der hier verzeichnete Familienname hat statt Macek richtig Matschek zu lauten (Bescheid des Amtes der Kärntner Landesregierung vom 18.3.1983 Zl. Präs – 5294/2/83). 83 Ein Familienmit- glied dürfte also in den 1980er Jahren um einen Namenswechsel bei den Kärntner Landesbehörden angesucht haben, dem selbstverständlich stattgegeben wurde. 82 Pfarre Schwabegg/Žvabek, Index zu den Geburtsbüchern, fol. 13. 83 Pfarre Schwabegg/Žvabek, Geburtsbuch VI, fol. 92. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 210 Abb. 7: Friedhof der Pfarrkirche Schwabegg/Žvabek, Grabstein der Familie Macek/Matschek. Foto: Ferdinand Kühnel. Neben diesen aus „freien Stücken“ erfolgten Namensänderungen gibt es auch zwangsweise Änderungen der Schreibweisen während der Zeit des Nationalsozialismus. Diese wirkten sich klarerweise auch auf den Friedhöfen im Sinne eines ethnisch-sprachlichen Wandels aus. In den Pfarrmatrikeln von Windisch Bleiberg/Slovenji Plajberk wurden einige dieser Zwangsänderungen eingelegt . Sie belegen, dass aufgrund von Bescheiden des Landrats des Kreises Völkermarkt/ Velikovec slowenische in deutsche Namen abgeändert wurden: So wurde etwa aus Marko Kropivnik (geboren am 28. April 1880) Markus Kropiunik 84 ; aus Kristijan Kropivnik (geboren am 19.11.1892) Christian Kropiunik 85 ; aus Jožef Košutnik (geboren am 17. August 1904) Josef Koschutnik 86 , und aus Ivan Košutnik (geboren am 21. Oktober 1895) Johann Koschutnik 87 (siehe Abb. 8). Alle diese amtlichen Namensänderungen geschahen zwischen November 1942 und Jänner 1943. 88 Die Obrigkeit entschied also, welche ethnisch-sprachliche Namensformen die Menschen in ihren Dokumenten zu führen und in der Öffentlichkeit zu verwenden hatten. Abschließende Bemerkungen In diesem Beitrag wurde die Südkärntner Erinnerungskultur unter besonderer Berücksichtigung der Erinnerungszeichen, die zum Zweck des Totengedenkens errichtet wurden, untersucht. Sie sind Teil der Erinnerungskultur Südkärntens/Južna 84 Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, fol. 6. 85 Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, fol. 47. 86 Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, fol. 86. 87 Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, fol. 58. 88 In dieser Zeit fi elen einige Ereignisse zusammen: Die Ostfront litt wegen der begin- nenden Partisanentätigkeit; 1942 geschah die von langer Hand geplante Aussiedlung, d.h. sie war 1943 noch nicht abgeschlossen, deswegen ist man ganz rigide gegen die verbliebenen und noch auszusiedelnden Kärntner Slowen*innen vorgegangen. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 211 Koroška und geben Einblick in das Geschichtsverständnis der sie zu verantwortenden Akteur*innen und deren Hierarchisierung der Erinnerung. Die Erinnerungskultur wurde unter den Aspekten der Konstruktion, Funktion und Rezeption betrachtet, wobei ein besonderer Fokus auf der Verwendung bzw. Nichtverwendung der slo- wenischen Sprache lag. Die Erinnerungszeichen im Kontext des Totengedenkens sind in Südkärnten/ Južna Koroška von den Gewalterfahrungen des 20. Jahrhunderts und dem eth- nisch-sprachlichen Wandel geprägt. Die Kriegerdenkmäler berichten auf der einen Seite, wie der Krieg in der Gesellschaft rezipiert, die Erinnerung daran konstruiert wurde und haben zudem die Funktion, dem Sterben im Krieg gewissermaßen einen Sinn zu geben. Auf der anderen Seite sind sie auch Zeugnisse der ethnisch-sprach- lichen Realität vergangener Tage. Kriegerdenkmäler belegen außerdem, welche Sprache in einem bestimmten Raum zu einer bestimmten Zeit gesprochen wurde, wie die verbreitet war und welchen Stellenwert sie besaß. Sie schließen durch den Gebrauch bzw. den Nichtgebrauch der deutschen bzw. slowenischen Sprache andere Menschen von dieser Erinnerung jedoch auch aus, wie etwa die Denkmäler zum so genannten Kärntner Abwehrkampf zeigen. Darüber hinaus verwenden die meisten Erinnerungstafeln und Denkmäler für den Ersten und Zweiten Weltkrieg Abb. 8: Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenji Plajberk, Matrikelberichtigung Ivan Košutnik vom 14. Jänner 1943. Foto: Archiv der Diözese Gurk, Bischöfl iches Gurker Ordinariat, Matricula Online. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 212 ausschließlich deutsche Namensschreibweisen und versuchen damit eine gemein- same Erinnerung zu einer rein deutschen Erinnerung zu machen. Der Ein- bzw. Ausschluss von Menschen in die Erinnerungsgemeinschaft erfolgt somit über die Sprache. Anhand der Untersuchung der Erinnerungszeichen des Totengedenkens ist auch eine Chronologisierung des ethnisch-sprachlichen Wandels möglich, die aufzeigt, wie das Slowenische im Kontext der Sepulkralkultur kontinuierlich an Bedeutung verlor. Die Erinnerung an den Zweiten Weltkrieg ist omnipräsent, vor allem im Kontext des Friedhofs und der Kriegerdenkmäler, die von Widerstand und Gleichschritt zu Zeiten des Kriegs berichten und die Gesellschaft über die Volksgruppen hinweg nach wie vor spaltet. Slowenischsprachige Kärntner*innen sind keine homogene Gruppe, sondern haben gerade auch in Bezug auf den Zweiten Weltkrieg eine geteilte Erinnerung, die sie mit den deutschsprachigen Kärntner*innen teilen. Es gibt keine gemeinsame Erinnerung an und Erzählung über den Zweiten Weltkrieg oder gar über die Volksabstimmung von 1920. Hier bestimmt immer noch der Standpunkt die jeweilige Perspektive und das Narrativ. Je weiter südlich sich der Beobachtungspunkt in Kärnten/Koroška befi ndet, desto mehr verschieben sich die Akzentuierungen des Gedenkens: Es wird der so genannten Abwehrkämpfer gedacht, die für ein „deutsches Kärnten“ ins Feld zogen; es wird aber auch zwei- sprachig und teils auch einsprachig slowenisch der Gefallenen des Ersten und Zweiten Weltkriegs erinnert. Zudem wurden Mahnmäler und Erinnerungsplaketten für Widerstandskämpfer*innen und Partisan*innen errichtet, die sich gegen den Nationalsozialismus stellten. Daneben gibt es noch viele private Gedenken auf den Grabsteinen der Familien, die Angehörige in der Zeit des Zweiten Weltkriegs verloren. Das Totengedenken in Südkärnten/Južna Koroška kann als Laboratorium der alpen-adriatischen Erinnerungskultur bezeichnet werden, da auf sehr engem Raum die unterschiedlichsten Geschichtsdiskurse aufeinandertreffen, wiewohl der Ausgrenzung slowenischsprachiger Menschen, die bis zu deren Ermordung führte und der Widerstand dagegen, einen, im gesamtösterreichischen Kontext, einma- ligen Platz einnehmen. Die Kärntner Erinnerungskultur setzt sich aus mehreren historischen Narrativen zusammen, die im ständigen Widerstreit zueinanderstehen und sich im Rahmen der Sepulkralkultur in Form des Totengedenkens begegnen. Dies würde Platz für Versöhnung bieten, allerdings nicht für eine einseitige und vergessende. Die Kriegerdenkmäler Kärntens/Koroška hinken dem vergangenheits- politischen Diskurs weit hinterher, weswegen es höchst an der Zeit ist, sie als Teil der Geschichte zu kontextualisieren. Diese historische Kontextualisierung wäre Aufgabe der unabhängigen Geschichtswissenschaft. Literatur- und Quellenverzeichnis Quellen APA, Zweisprachige Ortstafeln in Bleiburg und St. Kanzian beschmiert, 18. Jänner 2021, https:// www.derstandard.at/story/2000123377496/zweisprachige-ortstafeln-in-bleiburg-und-st- -kanzian-beschmiert, 18. Jänner 2021. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 213 APA, Van der Bellen entschuldigt sich bei Kärntner Slowenen für „Unrecht“, 10. Oktober 2020, https://www.derstandard.at/story/2000120812269/van-der-bellen-entschuldigt-sich-bei- -kaerntner-slowenen-fuer-unrecht, 10. Jänner 2021. Benedikt, R., Ein Denkmal für die Volksabstimmung, Kleine Zeitung, 1. Oktober 2020, Klagenfurt. Gefallenendenkmäler. Österreich, Kärnten, http://www.denkmalprojekt.org/covers_oe/kaernten. htm, 27. Juni 2021. Geopedia. Partizanski spomeniki, https://bit.ly/3gXMETy, 27. Juni 2021. Grüner Klub im Parlament, Blimlinger/Voglauer, Gedenkkultur in Kärnten setzt nationalsozi- alistische Tradition fort, 8. Oktober 2020, in: https://bit.ly/2U1VJBU, 10. Jänner 2021. Jordan, Franz, Unselige linksradikale slowenische Antifa- Provokationen machen vor Weihnachten nicht mal halt, 1. Jänner 2021, https://bit.ly/3h9GizA, 10. Jänner 2021. Kärntner Heimatdienst, Buchpräsentation: „Hans Steinacher in Licht und Schatten“, https://www. khd.at/index.php/buchpraesentation-hans-steinacher-in-licht-und-schatten/, 10. Jänner 2021. Kleindenkmäler. Kulturdenkmäler in Kärnten und Slowenien, http://www.kleindenkmaeler.at/ home/, 27. Juni 2021. Kowal, Peter Michael, Die Förderung der Volksgruppe gehört erhöht, 13. November 2019, https:// bit.ly/3jjB5YH, 10. Jänner 2021. Kriegerdenkmäler unserer Heimat in Kärnten, https://www.kriegerdenkmal.co.at/kaernten.html, 27. Juni 2021. O.A. Gegen das Denkmal für Hans Steinacher, 27. November 2019, http://skup.at/wp-content/ uploads/2019/11/191127_Dolomiten_Steinacher-1.pdf, 10. Jänner 2021. ORF, Spomnili so se padlih obeh strani, 7. Oktober 2013, https://volksgruppen.orf.at/v2/slovenci/ stories/2607745/, 27. Juni 2021. ORF, Spomenik žrtvam nacionalsocializma, 27. April 2015, https://volksgruppen.orf.at/v2/ slovenci/stories/2707631/, 27. Juni 2021. ORF, Spomenik vsem selskim žrtvam, 24. April 2015, https://volksgruppen.orf.at/v2/slovenci/ stories/2707245/, 27. Juni 2021. ORF Kärnten, Rosegg: Denkmal erinnert an Opfer der Nazis, 1. November 2011, https://kaernten. orf.at/news/stories/2503864/, 10. Jänner 2021. ORF Kärnten, Heimatdienst gedenkt Hans Steinacher, 30. September 2020, https://kaernten.orf. at/stories/3069163/, 10. Jänner 2021. ORF Kärnten, Gedenkstein in Sittersdorf beschmiert, 13. Oktober 2020, https://kaernten.orf.at/ stories/3071361/, 10. Jänner 2021. Pfarre Schwabegg/Žvabek, Index zu den Geburtsbüchern Kopie, 1906 bis 2006, http://data.matri- cula-online.eu/de/oesterreich/gurk/schwabegg-vabek/S07_010-1/?pg=13, 10. Jänner 2021. Pfarre Schwabegg/Žvabek, Geburtsbuch VI, 1879 bis 1915, fol. 92, https://data.matricula-online. eu/de/oesterreich/gurk/schwabegg-vabek/S07_007-1/?pg=93, 10. Jänner 2021. Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Trauungsbuch tom. D, 1850 bis 1933, fol. 38, http:// data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/st-stefan-unter-feuersberg-teben/S76_009- 1/?pg=35, 10. Jänner 2021. Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. G Kopie, 1910 bis 1940, fol. 37, http://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/st-stefan-unter-feuersberg-teben/ S76_007-1/?pg=39, 10. Jänner 2021. Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. G Kopie, 1910 bis 1940, fol. 43, http://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/st-stefan-unter-feuersberg-teben/ S76_007-1/?pg=45, 10. Jänner 2021. Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. F, 1865 bis 1910, fol. 116, http:// data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/st-stefan-unter-feuersberg-teben/S76_006- 1/?pg=122, 10. Jänner 2021. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 214 Pfarre St. Stefan unter Feuersberg/Šteben, Geburtsbuch tom. F, 1865 bis 1910, fol. 130, http:// data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/st-stefan-unter-feuersberg-teben/S76_006- 1/?pg=136, 10. Jänner 2021. Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, 1879 bis 1929, fol. 6, http://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/windisch-bleiberg-slovenji-plajberk/ W09_007-1/?pg=6, 10. Jänner 2021. Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, 1879 bis 1929, fol. 47, http://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/windisch-bleiberg-slovenji-plajberk/ W09_007-1/?pg=48, 10. Jänner 2021. Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, 1879 bis 1929, fol. 86, http://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/windisch-bleiberg-slovenji-plajberk/ W09_007-1/?pg=89, 10. Jänner 2021. Pfarre Windisch Bleiberg/Slovenij Plajberk, Geburtsbuch tom. VIII Kopie, 1879 bis 1929, fol. 58, http://data.matricula-online.eu/de/oesterreich/gurk/windisch-bleiberg-slovenji-plajberk/ W09_007-1/?pg=60, 10. Jänner 2021. Rechtsinformationssystem des Bundes, Staatsgrundgesetz vom 21. December 1867, über die allgemeinen Rechte der Staatsbürger für die im Reichsrathe vertretenen Königreiche und Länder, https://www.ris.bka.gv.at/GeltendeFassung.wxe?Abfrage=Bundesnormen&Gese tzesnummer=10000006, 27. Juni 2021. Schneider, Marco, Nach Eichstätt verschleppt, 18. August 2012, https://bit.ly/3xXv8Vh, 10. Jänner 2021. Veröffentlichungen über die Beratungen der Kärntner Vorläufi gen Landesversammlung in der Zeit vom 11. November 1918 bis 4. Juli 1921, Klagenfurt 1922, 273. Literatur Assmann, Aleida, Erinnerungsräume. Formen und Wandlungen des kulturellen Gedächtnisses. München: C. H. Beck, 1999. Assmann, Jan, Kollektives Gedächtnis und kulturelle Identität. in: Assmann, Jan – Hölscher, Tonio (Hgg.), Kultur und Gedächtnis. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1988, pp. 9–19. Bahovec, Tina (Hg.), Eliten und Nationwerdung/Elite in narodovanje. Die Rolle der Eliten bei der Nationalisierung der Kärntner Slovenen/Vloga elit pri narodovanju koroških Slovencev. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/ Mohorjeva založba, 2003. Baum, Wilhelm, Die Freisler-Prozesse in Kärnten. Zeugnisse des Widerstandes gegen das NS-Regime in Österreich. Klagenfurt/Celovec: Kitab Zeitgeschichte, 2011. Benkel, Thorsten, Die Verwaltung des Todes. Annäherungen an eine Soziologie des Friedhofes. PeriLog, Freiburger Beiträge zur Kultur und Sozialforschung 6, Berlin: Logos, 2 2013. Boehlke, Hans-Kurt, Zum Zentralinstitut und Museum für Sepulkralkultur. Geschichte der Ar- beitsgemeinschaft Friedhof und Denkmal e.V. Zweiter Teil, 1977–1992, Kassel: Kassel University Press, 2007. Botz, Gerhard, Nachhall und Modifi kationen (1994–2007): Rückblick auf die Waldheim-Kontro- versen und deren Folgen. in: Botz, Gerhard – Sprengnagel, Gerald (Hgg.), Kontroversen um Österreichs Zeitgeschichte. Studien zur Historischen Sozialwissenschaft Band 13, Frankfurt am Main – New York: Campus 2 2008, pp. 574–635. Brix, Emil, Die Umgangssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation. Die Sprachenstatistik in den zisleithanischen Volkszählungen 1880 bis 1910. Wien–Köln–Graz: Böhlau, 1982. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 215 Brousek, Jan – Grafenauer, Danijel – Wintersteiner, Werner – Wutti, Daniel (Hgg.), Befreiendes Erinnern – Osvobajajoce spominjanje. Dialoško obravnavanje zgodovine – Dialogische Aufarbeitung der Vergangenheit. Klagenfurt/Celovec: Drava, 2020. Bruckmüller, Ernst, Sozialgeschichte Österreichs. Wien: Oldenbourg, 2 2001. Cornelißen, Christoph, Erinnerungskulturen, Version: 2.0. Docupedia-Zeitgeschichte, 22. Jänner 2012, http://docupedia.de/zg/cornelissen_erinnerungskulturen_v2_de_2012, 10. Jänner 2021. Danglmaier, Nadja – Hudelist, Andreas – Wakounig, Samo – Wutti, Daniel (Hgg.), Erinne- rungsgemeinschaften in Kärnten/Koroška. Eine empirische Studie über gegenwärtige Auseinandersetzungen mit dem Nationalsozialismus in Schule und Gesellschaft. Klagenfurt/ Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2017. Drobesch, Werner – Stauber, Reinhard – Tropper, Peter G. (Hgg.), Mensch, Staat und Kirchen zwischen Alpen und Adria 1848–1938. Einblicke in Religion, Politik, Kultur und Wirtschaft einer Übergangszeit. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/ Mohorjeva založba, 2007. Entner, Brigitte, „Kaj clovek vse doživi!“ „Was der Mensch alles erlebt!“, Widerstand und Ver- folgung in der Gemeinde Zell/Odpor in prganjanje v obcini Sele 1938–1945, Klagenfurt/ Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2018. Erll, Astrid, Kollektives Gedächtnis und Erinnerungskulturen. Eine Einführung. Stuttgart: Metzler, 2005. Eschenbach, Insa, Öffentliches Gedenken. Deutsche Erinnerungskulturen seit der Weimarer Republik. Frankfurt am Main – New York: Campus Verlag, 2005. Feldner, Josef –Sturm, Marjan, Kärnten neu denken. Zwei Kontrahenten im Dialog. Klagenfurt/ Celovec: Drava, 2007. Fritzl, Martin, Der Kärntner Heimatdienst. Ideologie, Ziele und Strategien einer nationalistischen Organisation. Klagenfurt/Celovec: Drava, 1990. Gstettner, Peter, Erinnern an das Vergessen. Gedenkstättenpädagogik und Bildungspolitik. Klagenfurt – Wien: Kitab, 2012. Haas, Hans –Stuhlpfarrer, Karl, Österreich und seine Slowenen. Wien: Löcker & Wögenstein, 1977. Haderlap, Maja, Engel des Vergessens, Göttingen: Wallstein, 2011. Halbwachs, Maurice, Das Gedächtnis und seine sozialen Bedingungen. Berlin: Luchterhand, 1966. Halbwachs, Maurice, Das kollektive Gedächtnis, Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1991. Heinz, Elmar, Die versteinerten Helden. Kriegerdenkmäler in Südtirol. Bozen: Edition Raetia, 1945. Judson, Pieter M., Guardians of the Nation. Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria. Cambridge–London: Harvard University Press, 2006. Judson, Pieter M., Versuche um 1900, die Sprachgrenze sichtbar zu machen, in: Csáky, Moritz –Sta- chel, Peter (Hgg.), Die Verortung von Gedächtnis, Wien: Passagen Verlag, 2001, pp. 163–173. Karner, Stefan, Die Aussiedlung von Kärntner Slowenen 1942. in: Karner, Stefan – Moritsch, Andreas (Hgg.), Aussiedelung – Verschleppung – Nationaler Kampf. Kärnten und die nationale Frage. Band 1, Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Herm- agoras Verlag/Mohorjeva založba, 2005, pp. 21–51. Kärntner Heimatdienst (Hg.), Hans Steinacher in Licht und Schatten. Ein Kärntner in seiner Zeit. Klagenfurt: Eigenverlag, 2020. Klingbacher, Hans, Der Österreichische Kameradschaftsbund. Organisation und Strukturen unter besonderer Berücksichtigung der historischen Entwicklung. Phil. Diss. Wien, 1987. Knight, Robert, Politik der Assimilation. Österreich und die Kärntner Slowenen nach der NS-Herrschaft. Wien – Hamburg: New Academic Press, 2020. Koroški pokranjinski muzej – Slowenisches Volkskundeinstitut Urban Jarnik/Slovenski naro- dopisni inštitut, Skupna kulturna dedišcina in njena raznolikost/Gemeinsames kulturelles F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 216 Erbe in unterschiedlicher Ausprägung. Sammelband mit Referaten zum bilateralen Sym- posion/Zbornik referatov bilateralnega znanstvenega simpozija, Klagenfurt/Celovec, 13. November 2010, Klagenfurt/Celovec: o.V., 2012. Koselleck, Reinhard – Jeismann, Michael (Hgg.), Der politische Totenkult. Kriegerdenkmäler in der Moderne. München: Wilhelm Fink Verlag, 1994. Krug, Wolfgang, Last der Erinnerung. NS-Dankmalkunst am Beispiel Oberschützen. Oberwart: Edition Lex Liszt, 1993. Kühne, Thomas, Zwischen Vernichtungskrieg und Freizeitgesellschaft. Die Veteranenkultur der Bundesrepublik (1945–1995). in: Naumann, Klaus (Hg.), Nachkrieg in Deutschland, Hamburg: Hamburger Edition, 2001, pp. 90–113. Kühnel, Ferdinand, Ruhe in Frieden? Pocivaj v miru? Vom Verschwinden des Slowenischen auf den Friedhöfen Kärntens/Koroška. Klagenfurt/Celovec –Ljubljana/Laibach –Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2021. Linasi, Marjan, Die Kärntner Partisanen. Der antifaschistische Widerstand im zweisprachigen Kärn- ten unter Berücksichtigung des slowenischen und jugoslawischen Widerstandes. Klagenfurt/ Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2013. Manoschek, Walter, Quantitative und qualitative Auswertung der Fragebogenuntersuchung „Österreicher im Zweiten Weltkrieg“. Zum Bewusstsein von österreichischen Soldaten in der deutschen Wehrmacht 1938–1945. in: Heer, Hannes – Manoschek, Walter – Pollak, Alexander – Wodak, Ruth (Hgg.), Wie Geschichte gemacht wird. Zur Konstruktion von Erinnerung an Wehrmacht und Zweiten Weltkrieg. Wien: Czernin Verlag, 2003, pp. 59–80. Manoschek, Walter, Verbrechen der Wehrmacht im Zweiten Weltkrieg. in: Heer, Hannes – Mano- schek, Walter – Pollak, Alexander – Wodak, Ruth (Hgg.), Wie Geschichte gemacht wird. Zur Konstruktion von Erinnerung an Wehrmacht und Zweiten Weltkrieg. Wien: Czernin Verlag, 2003, pp. 25–34. Marchart, Oliver, Das historisch-politische Gedächtnis. Für eine politische Theorie kollektiver Erinnerung. in: Gerbel, Christian – Lechner, Manfred – Lorenz, Dagmar C.G. – et al. (Hgg.), Transformationen gesellschaftlicher Erinnerungen. Studien zur „Gedächtnisgeschichte“ der Zweiten Republik, Reihe kultur.wissenschaften 9, Wien: Turia+Kant, 2005, pp. 21–49. Mohar, Andrej, Otoki spomina/Gedenkinseln. Partizanska spominska obeležja na južnem Koro- škem/Gedenkstätten für die Partisanen in Südkärnten. Klagenfurt/Celovec: Drava, 2018. Moritsch, Andreas, (Hg.), Vom Ethnos zur Nationalität. Der nationale Differenzierungsprozeß am Beispiel ausgewählter Orte in Kärnten und im Burgenland, Wien: Böhlau, 1991. Moritsch, Andreas, (Hg.), Austria Slovenica. Die Kärntner Slovenen und die Nation Österreich/ Koroški Slovenci in avstrijska nacija, Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/ Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 1996. Pelinka, Anton, Von der Funktionalität von Tabus. Zu den „Lebenslügen“ der Zweiten Republik. in: Kos, Wolfgang – Rigele, Georg (Hgg.), Inventur 45/55. Österreich im ersten Jahrzehnt der Zweiten Republik. Wien: Sonderzahl Verlag, 1996, pp. 23–32. Pelinka, Anton, Kameradschaftsbünde als Männerbünde. Ein Versuch in 10 Thesen. in: Doku- mentationsarchiv des Österreichischen Widerstandes (Hg.), Handbuch des österreichischen Rechtsextremismus. Wien: Deuticke, ˛1996, pp. 309–314. Nora, Pierre, Realms of Memory. The Construction of the French Past. Confl icts and Divisions. Vol. 1., New York: Columbia University Press, 1996. Pleterski, Janko, Slowenisch oder Deutsch? Nationale Differenzierungsprozesse in Kärnten (1848–1914). Klagenfurt/Celovec: Drava, 1996. Reiterer, Albert F., Minderheiten Wegzählen? Methodische und inhaltliche Probleme amtlicher Sprach- zählungen, in: Pandel, Martin – Polzer-Srienz, Mirjam – Polzer, Miroslav –Vospernik, Reginald (Hgg.), Ortstafelkonfl ikt in Kärnten – Krise oder Chance? Wien: Braumüller, 2004, pp. 25–38. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 217 Rettl, Lisa, „Jetzt, da ich weiß, daß wir Slowenen unsere richtige Führung haben, wird mich der Hitler nicht mehr sehen!“ Desertion im Rahmen des Kärntner Partisanenkampfes. in: Geldmacher, Thomas – Koch, Magnus – Metzler, Hannes – et al. (Hgg.), „Da machen wir nicht mehr mit …“. Österreichische Soldaten und Zivilisten vor Gerichten der Wehrmacht. Wien: Mandelbaum, 2010, pp. 94–102. Rettl, Lisa, PartisanInnendenkmäler. Antifaschistische Erinnerungskultur in Kärnten. Wien – Innsbruck: Studienverlag, 2006. Riesenfellner, Stefan, Todeszeichen. Zeitgeschichtliche Denkmalkultur am Beispiel von Krie- gerdenkmälern in Graz und in der Steiermark von 1867–1934. in: Riesenfellner, Stefan – Uhl, Heidemarie, Todeszeichen. Zeitgeschichtliche Denkmalkultur in Graz und der Steiermark vom Ende des 19. Jahrhunderts bis zur Gegenwart. Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 1994, pp. 1–75. Rosenberger, Sieglinde – Gärtner, Reinold, Kriegerdenkmäler. Vergangenheit in der Gegenwart. Innsbruck: Österreichischer Studienverlag, 1991. Rumpler, Helmut Die nationale Frage im Spannungsfeld von kärntnerischem Landespatriotis- mus, österreichischem Staatsbewusstsein und völkischem Nationalismus 1918–1938. in: Fräss-Ehrfeld, Claudia – Rumpler, Helmut (Hgg.), Kärnten und Wien. Zwischen Staatsidee und Landesbewusstsein. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Herma- goras Verlag/Mohorjeva založba, 2005, pp. 9–84, hier 23f. Schnabl, Bojan Ilija, Markovic, Peter. in: Sturm-Schnabl, Katja – Schnabl, Bojan Ilija (Hgg.), Enzyklopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfängen bis 1942. Band 2: J–PI, Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 2016, pp. 873–875. Siebeck, Cornelia, Erinnerungsorte, Lieux de Mémoire, Version: 1.0. Docupedia-Zeitgeschichte, 2. März 2017, http://docupedia.de/zg/Siebeck_erinnerungsorte_v1_de_2017, 10. Jänner 2021. Singer, Stephan, Kultur- und Kirchengeschichte des oberen Rosentales: Dekanat Rosegg mit Einschluß des Wörther-See-Gebietes. Band 2, Kappel an der Drau/Kapla ob Dravi: Ei- genverlag, 1935. Steinacher, Hans, Sieg in deutscher Nacht. Ein Buch vom Kärntner Freiheitskampf. Wien: Wiesner Verlag, 1943. Suppan, Arnold, Die österreichischen Volksgruppen. Tendenzen ihrer gesellschaftlichen Ent- wicklung im 20. Jahrhundert. Wien: Oldenbourg, 1983. Trießnig, Simon, Der Kärntner Slowenische Klerus und die nationale Frage. 1920–1932. Studia Carinthiaca, Band XVII, Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Herm- agoras Verlag/Mohorjeva založba, 2000. Tropper, Peter G. (Hg.), Kirche im Gau. Dokumente zur Situation der katholischen Kirche in Kärnten von 1938 bis 1945. Klagenfurt: Universitätsverlag Carinthia, 1995. Tropper, Peter G., Pfarrarchiv, in: Sturm-Schnabl, Katja – Schnabl, Bojan Ilija (Hgg.), Enzyk- lopädie der slowenischen Kulturgeschichte in Kärnten/Koroška. Von den Anfängen bis 1942. Band 2: J–PI, Wien – Köln – Weimar: Böhlau, 2016, pp. 1025–1027. Uhl, Heidemarie, Vom Opfermythos zur Mitverantwortungsthese: NS-Herrschaft, Krieg und Holocaust im „österreichischen Gedächtnis“. in: Gerbel, Christian – Lechner, Manfred – Lorenz, Dagmar C.G. – et al. (Hgg.), Transformationen gesellschaftlicher Erinnerungen. Studien zur „Gedächtnisgeschichte“ der Zweiten Republik, Reihe kultur.wissenschaften 9, Wien: Turia+Kant, 2005, pp. 50–85. Uhl, Heidemarie, Das „erste Opfer“. Der österreichische Opfermythos und seine Transforma- tionen in der Zweiten Republik. in: Österreichische Zeitschrift für Politikwissenschaft 30/1 (2001), pp. 19–34. F. KÜHNEL: Memento Mori: Ethnisch-sprachliche Aspekte der (Süd-)Kärntner Erinnerungskultur 218 Urank-Olip, Veronika, Slovenski križevi poti v cerkvah Južne Koroške. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2016. Valentin, Hellwig, Kärntens „Sturmjahre“ 1918–1920. Die Zeit des Abwehrkampfes und der Volksabstimmung mit besonderer Berücksichtigung der Arbeiterschaft. Klagenfurt: Archiv der Kärntner Arbeiterbewegung, 2000. Valentin, Hellwig, Der Sonderfall. Kärntner Zeitgeschichte 1918–2004/08. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2009. Wakounig, Marija, Zur Ambivalenz einer Beziehung. Die Diözese Gurk und die Kärntner Slove- nen (1848–1900). in: Drobesch, Werner – Stauber, Reinhard – Tropper, Peter G. (Hgg.), Mensch, Staat und Kirchen zwischen Alpen und Adria 1848–1938. Einblicke in Religion, Politik, Kultur und Wirtschaft einer Übergangszeit. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Lai- bach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/Mohorjeva založba, 2007, pp. 151–161. Wakounig, Marija, Kärntner Sloweninnen und Slowenen 1920–2020/Koroške Slovenke in Slo- venci 1920–2020. in: Hafner, Gerhard – Hren, Karl – Neisser, Heinirch –Pandel, Martin – Pirker, Jürgen – Rautz, Günther – Stainer-Hämmerle, Kathrin – Stocker, Martha (Hgg.), Probleme und Perspektiven des Volksgruppenschutzes 100 Jahre nach der Kärntner Vol- ksabstimmung/Problemi in perspektive zašcite narodnih skupnosti 100 let po koroškem plebiscitu. Klagenfurt/Celovec – Ljubljana/Laibach – Wien/Dunaj: Hermagoras Verlag/ Mohorjeva založba, 2020, pp. 119–136. P O V Z E T E K Memento Mori: Etnicno-jezikovni vidiki (južno)koroške kulture spominjanja Ferdinand Kühnel Clanek proucuje spreminjajoc se pomen slovenskega jezika od koroškega plebiscita 10. oktobra 1920 na podlagi spominskih obeležij, posvecenim spominu na mrtve na Južnem Koroškem. Civilni nagrobniki, spomeniki vojakom in padlim v obeh svetovnih vojnah, v t. i. koroškem obrambnem boju, spominske table in spomeniki, posveceni partizankam_om in žrtvam nacizma so v tem kontekstu pomembni z dveh vidikov: z napisi in simboliko posredu- jejo doloceno sporocilo in hkrati z uporabo enega ali obeh deželnih jezikov nakazujejo pomen jezika in spremembo njegovega pomena v dolocenem obdobju. Spominska obeležja in spomin na mrtve na Južnem Koroškem sta zaznamovala osredotocanje na nasilno zgodovino 20. stoletja in dvojezicnost. Clanek proucuje južnokoroško kulturo spominjanja z vidika zgradbe, delovanja in recepcije ter upoštevaje pomen slovenskega jezika. Številni spomeniki na Južnem Koroškem so posveceni t. i. koroškemu obrambnemu boju, npr. v Rožku/Rosegg, kjer še danes pri župnijski cerkvi stoji leta 1938 postavljen spomenik »plebiscitu in anšlusu«. Spomenik je posvecen spominu na koroški plebiscit z dne 10. oktobra 1920 in psevdoplebiscitu z dne 10. aprila 1938, s katerim je Hitler hotel legitimirati združitev Avstrije z nemškim rajhom. Prvotni napis je bil spremenjen po drugi svetovni vojni, Nemcijo so nadomestili s Koroško in besedilo o »vrnitvi Avstrije v nemški rajh« je bilo odstranjeno. Dodatna tabla je posvecena spominu na t. i. obrambne borce po prvi svetovni vojni, a na tem mestu so se ocitno odrekli »novemu vrednotenju zgodovine« oboroženega spopada Države SHS in Republike (Nemške) Avstrije, kot pravi napis: Tudi ono so umrli za domovino! Po 4 letih svetovne vojne so Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 219 vnovic posegli po orožju in padli v osvobodilnem boju za nemško Koroško. Upoštevanja vredna je celotna kompozicija razlicnih spominskih obeležij v in ob župnijski cerkvi v Rožku/Roseggu. Pred župnijsko cerkvijo stoji dvojezicen spomenik žrtvam nacisticnega režima. Toda najvecji spomenik je posvecen obema svetovnima vojnama in obrambnemu boju. Postavljen je bil v obdobju nacizma in je opremljen z izkljucno nemškimi napisi in obrambni boj interpretira kot boj za nemško Koroško. Sestava spominskih obeležij in uporaba slovenskega, nemškega ali obeh deželnih jezikov daje temu prostoru pomen in nakazuje valence spomina. Skoraj v vsaki obcini na Južnem Koroškem stoji spomenik padlim, ki spomin na vojake iz obeh svetovnih vojn vecinoma povezuje s koroškim obrambnim bojem. Poleg vsebinskega vidika spomenikov padlim, torej sporocilom, ki jih prinašajo napisi, igra pomembno vlogo tudi etnicno-jezikovni vidik. Na vecini spomenikov padlim vojakom so napisi v nemškem jeziku, a tudi tu je nekaj izjem. Tako je v vhodu v podružnicno cerkev v Lecji gori/Linsenbergu (trška obcina Pokrce/Poggersdorf) pritrjena spominska tabla v slovenšcini, posvecena padlim med prvo svetovno vojno. Ta spomenik padlim je vreden pozornosti, ker cerkev, ki jo obkroža manjše pokopališce, stoji na vzhodu Celovškega polja, kjer ni drugih sledi slovenskega jezika. Zato je omenjena tabla pomembna prica etnicno-jezikovne spremembe na tem obmocju. Spomeniki vojakom, padlim med drugo svetovno vojno, so v spominsko-kulturnem kontrastu s številnimi spomeniki, ki so posveceni spominu na padle partizanke_e, žrtvam naci- sticnega režima ali drugim spominskim obeležjem, ki porocajo o umorih, deportaciji in izgonu slovensko govorecih Korošic_cev. Poleg teh kolektivnih so relevantna tudi zasebna spominska obeležja v obliki nagrobnikov na pokopališcih, ker spominjajo na nasilno zgodovino 20. stoletja in pricajo o etnicno-jezikov- ni spremembi. Na vecini pokopališc na Južnem Koroškem je izpricana nekdanja ali nenehna prisotnost slovenšcine, ceprav je vidnih znakov slovenšcine manj. To je predvsem posledica etnicno-jezikovne homogenizacije, ki se je vedno bolj uveljavljala vsaj od leta 1918 in ki je prepovedovala uporabo slovenšcine ali jo izpostavljala preziru. V casu nacizma je bila uporaba slovenšcine prepovedana, kar je seveda vplivalo na etnicno-jezikovno podobo pokopališc. Toda tudi politika do slovensko govorecih Korošic_cev po letu 1918 je pripeljala do tega, da je vedno manj ljudi hotelo nagrobnike opremiti z napisi v slovenšcini ali s slovenskim zapisom imen, da si uradno spremenili imena oz. so bili v to prisiljeni v casu nacizma. Na podlagi proucevanja spominskih obeležij, posvecenih spominu na mrtve, je mogoce sestaviti kronologijo etnicno-jezikovne spremembe, ki kaže, kako in predvsem od kdaj je slo- venšcina neprekinjeno izgubljala pomen. Poleg tega je bilo dokazano, da je južnokoroška kultura spomina sestavljena iz vec zgodovinskih narativov, ki so si nenehno navzkriž in se srecujejo v okviru spomina na mrtve. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 220 Špela Bezjak Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih in srednjih šolah Špela Bezjak, mag. asist., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino SI-1000 Ljubljana, Aškerceva 2, spela.bezjak@ ff.uni-lj.si Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih in srednjih šolah Prispevek obravnava vlogo materialnih virov skozi razlicne vidike in predstavlja sodobne ucne pristope za delo z materialnimi viri tako v osnovnih kot srednjih šolah, s posebnim poudarkom na arheoloških virih. Pedagoški programi z arheološkimi vsebinami in ucni pristopi so predstavljeni s pomocjo analize spletno dostopnih slovenskih muzejev iz leta 2020. Podrobno so opisani tisti primeri ucnih pristopov k arheološkim virom v slovenskih muzejih za osnovnošolce in srednješolce, ki te- meljijo na izkustvenem ucenju, medpredmetnem povezovanju, ucnih ogledih ter kreativnem in veccutnem ucenju. Prispevek izpostavlja tudi pomembnost vloge materialnih virov pri pouku zgodovine v prihodnosti. Kljucne besede: materialni viri, arheološki viri, ucni pristopi, muzeji, pedagoški programi, pouk zgodovine. Špela Bezjak, MA, Assistant, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of Hi- story, SI-1000 Ljubljana, Aškerceva 2, spela. bezjak@ff.uni-lj.si The Role of Material Sources and Modern Teaching Approaches in Basic and Secon- dary Schools The article deals with the role of material sources through different aspects and presents modern teaching approaches for working with material sources both in basic and secondary schools, with a particular emphasis on archaeological sources. Teaching programmes with archae- ological topics and teaching approaches are presented by way of an analysis of Slovene mu- seums that were accessible online in 2020. The author describes in detail examples of teaching approaches to archaeological sources found in Slovene museums for basic and secondary- school students that are based on experimental learning, interdisciplinary curriculum integra- tion, educational visits, as well as on creative and multisensory learning. The article highlights the importance of the role of material sources in teaching history in future. Keywords: material sources, archaeological sources, teaching approaches, museums, tea- ching programmes, teaching history. Vloga materialnih virov Zgodovinski viri so pri pouku zgodovine pomemben segment vizualizacije in ponazoritve uciteljeve razlage obravnavane ucne snovi tako v osnovnih kot v srednjih šolah. S povecanjem aktivne vloge ucencev, pogostejšo implementacijo slikovnega in pisnega gradiva v ucbenike ter s pogostejšim uvajanjem nalog z zgodovinskimi viri se njihova vloga in pomen pri zgodovini v osnovnih in srednjih šolah v Sloveniji nenehno povecujeta. Zgodovinska znanost temelji na zgodovinskih virih, njihovem kriticnem pretresu, primerjanju, ugotavljanju zanesljivosti in njihovem sintetiziranju. Prav to dejstvo je treba nujno upoštevati in na prvo mesto med vsemi ucnimi viri v uc- nem procesu postaviti zgodovinske vire. 1 Prav ti namrec dajejo pravo materialno podlago za resnicno umevanje zgodovinskih dejstev in pojavov; ne samo da širijo že v ucbenikih dane zgodovinske sinteze, ampak jih tudi poglobijo, zaradi cesar postane ucencem gradivo bolj razumljivo, pouk zgodovine pa bolj življenjski. 2 Ucenci in dijaki se s pojmovanjem in konceptualizacijo zgodovinskih virov prvic srecajo v šestem razredu osnovnošolskega in pozneje v prvem letniku sre- dnješolskega izobraževanja pri predmetu zgodovina. 3 Splošni cilji osnovnošolskega ucnega nacrta za zgodovino izpostavljajo upo- rabo vecperspektivnih zgodovinskih virov. Prav tako omenjajo pomen razlicnih interpretacij zgodovinskih virov iz strokovne literature kot primerov, zgledov in izkušenj, ki vplivajo na ucencevo oblikovanje stališc in vrednot. 4 Ucni nacrt pou- darja tudi, da naj ucenci »pri pouku izostrijo spretnost preprostega zgodovinskega raziskovanja ob delu z raznimi zgodovinskimi viri iz razlicnih medijev, v katerih bodo znali poiskati dokaze in argumente za svoje sklepe, poglede, mnenja ter sta- lišca in jih znali tudi zagovarjati«. 5 1 Weber, Zgodovinski viri, str. 381. 2 Weber, Teorija in praksa, str. 64–65. 3 Vec o analizi ucnih nacrtov za zgodovino v: Trškan, Danijela, Role of Material Sources (with Emphasis on Archaeological Sources) in History Curricula of Elementary Schools in Slovenia. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An International Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 265–276. 4 Kunaver idr., Ucni nacrt. Program, str. 5–6. 5 Prav tam, str. 4. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) | 220–236 221 Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 222 Podobno kot v osnovnošolskem so tudi v srednješolskem ucnem nacrtu za zgodovino v gimnazijah opredeljeni cilji povezani z delom in pojmovanjem zgodovinskih virov, ki se nanašajo na razvijanje spretnosti ter vešcin. Ucni nacrt za zgodovino v gimnazijah poudarja ucne cilje, kjer dijaki »razvijajo spretnosti zbiranja in izbiranja, analize, sinteze, kriticne presoje vrednosti in uporabnosti informacij in zgodovinskih virov«. 6 Cilji ucnega nacrta, ki se nanašajo na razvijanje spretnosti in vešcin, izpostavljajo ucenje iz »vecperspektivnih zgodovinskih virov, ki so dostopni prek vkljucevanja IKT v pouk zgodovine«. 7 Delo z viri je v ucnem nacrtu predlagano pri vec zgodovinskih tematikah, vendar posebej dela z materi- alnimi viri, podobno kot osnovnošolski ucni nacrt, ne izpostavlja. Šolski ucbeniki zgodovinske vire delijo po uveljavljenem merilu glede na to, ali je bil vir prica zgodovinskemu dogodku, tj. na primarne, sekundarne in terciarne vire, ali glede na obliko vira, kjer jih po sodobnih tipoloških izhodišcih delijo na materialne, pisne, ustne, avdiovizualne ter abstraktne vire. 8 Med materialne vire ucbeniki uvršcajo ostanke starih zgradb, posod, orodja, orožja, nakita, pohištva, še posebej pa artefakte iz najstarejših obdobij, npr. prazgodovine, kjer so edine price clovekovega delovanja in življenja. 9 Ucitelji pogosto v pouk zgodovine vkljucujejo delo z zgodovinskimi viri, zlasti pisne in slikov ne vire, v manjši meri pa je v ucni proces vkljuceno aktivno delo z materialnimi viri. Materialni zgodovinski viri so izredno pomembni za pravilne zgodovinske predstave in sodbe, ki nam šele v povezavi s pisnimi viri omogocajo dovolj realno podobo o razvoju v preteklosti. 10 Pogosto predstavljajo prvi stik ucenca s preteklostjo, ki jim nemalokrat predstavlja le abstraktno pojmo- vanje kronoloških dogodkov, zato je možnost nazorne razlage tematik ali možnost izkustvenega ucenja s pomocjo materialnih virov nujno potrebna. Ucenje z materialnimi viri omogoca, da ucence k spoznavanju vira vodijo ustrezna vprašanja, s pomocjo katerih lahko ucenci lažje razvijejo svoje zgodovin- sko razmišljanje. Ravno opazovanje in interpretacija materialnih virov (predmetov ali arheoloških najdb) predstavljata kljucno izobraževalno izkušnjo za izboljšanje zgodovinskega razmišljanja ucencev. 11 Materialni viri so lahko uporabljeni kot elementi za ucenje novih konceptov s pomocjo opazovanja, dotikanja, vonjanja, razvršcanja, kontekstualizacije, sestavljanja ipd. S pomocjo materialnih virov lahko ucenci skozi sistematicno analizo, ki vkljucuje morfološke, funkcionalne, tehnicne, ekonomske, sociološke, estetske in zgodovinsko-kulturne vidike preteklosti, lažje razumejo delovanje, razmere v casu, procese, posledice procesa, karakteristike, znacilnosti nekega casa ipd. 12 6 Kunaver idr., Ucni nacrt. Zgodovina, str. 8. 7 Prav tam. 8 Bregar Mazzini, Oblak, Roudi, Zgodovina 6, str. 18–19. 9 Brodnik, Zgodovina 1, str. 17. 10 Weber, Teorija in praksa, str. 69. 11 Pinto, Learning History, str. 134. 12 Santacana in Llonch, 2012 v: Pinto, Learning History, str. 137. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 223 Vloga muzejev in materialni viri V zadnjih nekaj desetletjih se je vloga muzejev precej spremenila. Muzeji poleg konservatorsko-restavratorske vloge kot javne vzgojno-izobraževalne insti- tucije pomembno krepijo tudi izobraževalno vlogo. 13 Muzej predstavlja »dodatni vir za pouk zgodovine, ponuja dokaze za spremembe in kontinuiteto, podaja slikovit prikaz nacina življenja ljudi, omogoca lažje vživljanje v nacine življenja ljudi, pospešuje individualno ali skupinsko ucenje ter predstavlja vir za projekte in raziskave ucencev«. 14 Izobraževalna vloga muzejev je dolocena s cilji in smernicami ucnih nacrtov, ki spodbujajo obisk muzeja. Poudariti velja, da oba ucna nacrta za zgodovino v osnovnih in srednjih šolah spodbujata tudi sodelovanje s kulturno-izobraževalnimi institucijami, povezanimi z zgodovino in kulturno dedišcino. Kot možna dopolnilna izobraževalna dejavnost je vloga muzeja in muzejskega dela, navedena v ucnem nacrtu za zgodovino v osnovni šoli in v ucnem nacrtu za zgodovino v gimnazijah. Po ucnih nacrtih za zgodovino v osnovni šoli je za sodobni pouk zgodovine sodelovanje z muzeji in drugimi institucijami, povezanimi z zgo- dovino in kulturno dedišcino, izrednega pomena in predstavlja enega od kljucnih splošnih ciljev ucnega nacrta. 15 Ob tem namrec ucenci »razvijajo spretnosti iskanja in zbiranja novih informacij ter razvijajo spoštljiv in odgovoren odnos do ohra- njanja in varovanja kulturne dedišcine«. 16 Didakticna priporocila ucnega nacrta za gimnazije poudarjajo muzejsko delo kot eno od oblik alternativnega pouka, v katerega spadajo tudi razlicni interdisciplinarni projekti, ekskurzije, terensko delo ipd. 17 Muzejsko delo je razumljeno kot »samostojen ali sestavni del terenskega dela, ekskurzij in drugih oblik izvenšolskega dela«. 18 Kljub priporocilu ucnih nacrtov za zgodovino v osnovnih in srednjih šolah k uporabi razlicnih zgodovinskih virov, je vecino materialnih virov težko vklju- citi v pouk zgodovine v razredu. Glavni razlog je predvsem v tem, da je vecina virov v muzejih ali na terenu, zaradi cesar je za ogled in spoznavanje le-teh treba organizirati ekskurzije ali ucne ure v muzejih ter arhivih. 19 Sodobne ucne pristope k materialnim virom namrec najpogosteje izvajajo muzejski pedagogi v sklopu pedagoških dejavnosti v razlicnih vzgojno-izobraževalnih institucijah. Znotraj le-teh so materialni viri primarno orodje za podajanje zanimive, nazorne razlage, ter vir za razumevanje dolocenega zgodovinskega obdobja. Glede na pomen ucenja z materialnimi viri bomo v nadaljevanju predsta- vili ucne pristope, ki so primerni za delo z materialnimi viri, in opisali primere pedagoških programov v slovenskih muzejih, ki ponujajo zanimive delavnice z 13 Isa, Zakaria, Museums and Education, str. 94. 14 Stradling, 2004 v: Trškan, Didaktika zgodovine, str. 268. 15 Kunaver idr., Ucni nacrt. Program, str. 6. 16 Prav tam, str. 41. 17 Kunaver idr., Ucni nacrt. Zgodovina, str. 57. 18 Trškan, Lokalna zgodovina, str. 62. 19 Potocnik, Viri in pouk, str. 15. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 224 arheološkimi vsebinami. Arheološke vsebine oz. vire smo izbrali, ker smo lahko tako bolj natancno ugotovili, kateri slovenski muzeji imajo arheološke zbirke in kakšne ucne pristope v svojih delavnicah na to vrsto materialnih virov ponujajo tako za osnovnošolce kot za srednješolce. Sodobni ucni pristopi k materialnim virom Glavni namen uporabe sodobnih ucnih pristopov k materialnim virom je spod- bujanje aktivne vloge ucencev, krepitev njihove motivacije, razvijanje spretnosti in vešcin, boljše razumevanje zgodovinskih tematik ter spodbujanje pozitivnega vrednotenja kulturne dedišcine. Pomembno je izpostaviti, da smernice osnovnošol- skih in gimnazijskih ucnih nacrtov za zgodovino spodbujajo aktivne ucne pristope pri pouku zgodovine v razredu ali v okviru kulturno-izobraževalnih institucij. V nadaljevanju pojasnjujemo naslednje sodobne primere ucnih pristopov k materialnim virom: izkustveno ucenje, veccutno ucenje, medpredmetno poucevanje/ interdisciplinarno ucenje, ucenje z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo ter kriticno mišljenje. 20 Aktivne ucne pristope k materialnim virom lahko razdelimo v dve skupini, in sicer v tiste, ki se lahko uporabijo pri pouku zgodovine v razredu (na šoli), ter na tiste, ki se nanašajo na muzeje. Aktivni ucni pristopi, namenjeni uporabi v šolah, temeljijo predvsem na medpredmetnem povezovanju in spodbujanju kritic- nega mišljenja ucencev. Aktivni ucni pristopi, ki so primerni v muzejih, pa dajejo poudarek izkustvenemu ucenju, kreativnemu izražanju in ucenju z uporabo vec cutov. Izkustveno ucenje je eden najpomembnejših pristopov v izobraževanju. Pri opredeljevanju izkustvenega ucenja ima poglavitno vlogo Kolbov model izkustve- nega ucenja, ki temelji na ucenju, kjer primarni vir ucenja predstavljajo izkušnje, prek katerih posameznik spoznava in se uci. Okvir Kolbovih ucnih stilov temelji na priložnostih za reševanje problemov, na možnostih za eksperimentiranje, na razmišljanju in izkušnjah. 21 Kolb cikel izkustvenega ucenja zacne s »konkretnimi izkušnjami, ki so podlaga za opazovanje in razmislek, ki vodijo k ustvarjanju abstraktnih konceptov in preizkušanju teh konceptov s postopki testiranja v novih izkušnjah«. 22 Ta cikel ucenja vkljucuje ustvarjalno napetost med dvema poloma prednostnih ucnih metod: »razmišljanje (razvijanje abstraktnih konceptov) ali custvovanje (konkretne izkušnje) in izvajanje (eksperimentiranje) ali gledanje (refl ektivno opazovanje)«. 23 Štirje temeljni ucni stili po Kolbu so torej preizku- ševalec (konvergentni ucni stil), kjer kot nacina ucenja prevladujeta abstraktna konceptualizacija in aktivno eksperimentiranje, sanjac (divergentni ucni stil), kjer sta prevladujoca nacina ucenja konkretno izkušanje in razmišljujoce opazovanje, 20 Vec o sodobnih ucnih pristopih v: Bezjak, Špela, Active Learning Approaches to Archae- ological Sources. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An International Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 279–294. 21 Cole, Towards an Assessment, str. 146. 22 Kolb, 1984 v: Henson, Archaeology and Education, str. 46. 23 Prav tam, str. 46–47. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 225 mislec (asimilativni ucni stil), kjer kot nacina ucenja prevladujeta razmišljujoce opazovanje in abstraktna konceptualizacija, ter dejavnež (akomodativni ucni stil), kjer sta prevladujoca nacina ucenja aktivno eksperimentiranje in konkretno izkuša- nje. 24 Izkustveno ucenje v muzeju in izkustveno ucenje z materialnimi viri temeljita na aktivni vpletenosti ucenca v izkušnjo, hkrati pa mu omogocata ponotranjenje izkušnje, kar vsak ucenec pocne na svoj nacin. 25 Veccutno ucenje je ucenje z uporabo vec cutov, ki je pogosto zasnovano tako, da se ucencem pri ucenju omogoca aktiviranje vec cutov, in sicer prek tipa, voha, sluha ter okušanja. Uporaba razlicnih ucnih stilov ucencem omogoca, da spoznavajo s pomocjo razlicnih cutil prek vizualnih dražljajev, zvokov in jezika, s taktilnimi eksponati ter gibi. Model ucenja VAK (vizualno-avditivno-kinesteticen model ucenja) najosnovnejše ucne stile razvrsti v tri sklope: »slušno ucenje (ucenje s poslušanjem), vizualno ucenje (ucenje z gledanjem) in kinesteticno ucenje (ucenje z akcijo)«. 26 Omenjeni ucni stili se lahko uporabijo zlasti v muzejih in pri delu z materialnimi viri, saj se s tem omogoci ucenje z opazovanjem in tipanjem originalov ali replik materialnih virov, ki so povezani z obravnavano ucno snovjo. S tem se omogoca, da ucenci razvijajo dodatne spretnosti v primerjavi s tradicionalnim poucevanjem v razredu, kjer pogosto prevladuje razlaga ucitelja. Eden najpogostejših pristopov aktivnega ucenja k materialnim virom je med- predmetno poucevanje oz. interdisciplinarno ucenje. Medpredmetno poucevanje je ucni pristop, s pomocjo katerega se dolocena ucna enota poucuje kot presecišce razlicnih kurikularnih disciplin, ki jih združuje v smiselno pomensko zvezo. Zanj je znacilno, da ucenje in poucevanje obravnava na celovit nacin, ki vkljucuje ucencevo telo, misli, obcutke, predhodne izkušnje, intuicijo. 27 Razlicne definicije medpred- metnega povezovanja pri pouku vkljucujejo »povezovanje predmetov ali podrocij; poudarek na projektnem delu; vire, ki ne vkljucujejo le ucbenikov; povezave med koncepti; tematske vsebinske sklope kot organizacijski princip; prilagojen urnik ter prilagojeno razvršcanje ucencev v skupine«. 28 V šolah ali muzejih se navadno povezuje znanje iz zgodovine, geografi je in slovenšcine. Pri materialnih virih pa lahko interdisciplinarno ucenje temelji na povezavi med artefakti in tehnologijo, književnostjo, matematiko, znanostjo in umetnostjo idr. 29 Ucenje z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (v nadaljevanju IKT) je postalo vse bolj aktualno orodje pri ucenju in poucevanju s pomocjo materialnih virov, še posebej arheoloških virov. 30 Prednost digitalnih orodij je možnost ustvar- janja vecpredstavnostnih in interaktivnih predstavitev ali izdelkov. Z IKT lahko ucitelji približajo ucencem materialne vire na njim najbolj aktualen in sodoben nacin. Npr. ucitelji in ucenci lahko pri pouku zgodovine uporabijo 3D-modeliranje 24 Hoogstraat, Heijn Vels, Kolbova ucna teorija, str. 10. 25 Breznik, Delo z obiskovalci, str. 22. 26 Bartlett in Burton, 2009 v: Cole, Towards an Assessment, str. 144. 27 Shoemaker, 1989 v: Širec idr., Medpredmetno povezovanje, str. 41. 28 Lake, 1994 v: Širec idr., Medpredmetno povezovanje, str. 41. 29 Cooper, Using Artefacts, str. 95. 30 Gardiner, Teaching with Technology, str. 1. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 226 materialnih virov, virtualne sprehode po razstavah ali muzejskih zbirkah ter druge spletne aplikacije, ki lahko ustvarijo spodbudno digitalno ucno okolje za ucence ter s tem pomembno vplivajo na dvig njihove motivacije za ucenje vsebin, ki so morda bolj abstraktne in kompleksnejše. 31 Kriticno mišljenje ucencev predstavlja enega od pogostih ucnih pristopov k materialnim virom. Pri izvedbi aktivnosti v šoli ali muzeju je namrec pomembno, da so ucni pristopi zasnovani na nacin, ki ucencem omogoca kriticno vrednotenje in povezovanje razlicnih konceptov ali zgodovinskih dejstev. Namen kriticnega mišljenja pri delu z materialnimi viri je predvsem razumevanje interakcije med casom, okoljem in ljudmi v najstarejših zgodovinskih obdobjih ter celostno razu- mevanje zgodovine kot znanstvene discipline. Kriticno mišljenje je »intelektualno urejen proces aktivne in vešce konceptualizacije, uporabe, analize, sinteze in/ali evalvacije informacij, pridobljenih ali oblikovanih na temelju opazovanja, izkušenj, premišljevanja, sklepanja ali komunikacije, ki predstavlja temelj prepricanjem in ravnanju«. 32 Tudi pri preucevanju materialnih virov ucenci razmišljajo oz. do- mnevajo, se sprašujejo, postavljajo hipoteze, klasifi cirajo, spoznavajo specifi ke, testirajo hipoteze in jih na koncu sprejemajo ali zavracajo. 33 Primeri pedagoških programov v slovenskih muzejih, ki se nanašajo na arheološke vsebine Poslanstvo slovenskih muzejev dolocata Statut mednarodnega muzejskega sveta (Icom) 34 in Zakon o varstvu kulturne dedišcine, po katerem je muzej v Slo- veniji opredeljen kot »stalna organizacija v službi družbe in njenega razvoja, ki je odprta za javnost in ki zbira, ohranja, dokumentira, preucuje, interpretira, upravlja in razstavlja dedišcino ter posreduje podatke o njej z namenom razvijati zavest o dedišcini, širiti vedenje o njenih vrednotah in omogocati uživanje v njej«. 35 Slovenski muzeji ponujajo razlicne pedagoške programe, ki se nanašajo na razlicna zgodovinska obdobja, arheološke vsebine pa so pogosto vkljucene v pedagoške programe razlicnih slovenskih muzejev. 36 Vsak muzej ima na spletni strani predstavljene svoje pedagoške programe, na podlagi katerih smo v letu 2020 ugotovili, da v Sloveniji obstaja 20 muzejev, ki nudijo 159 raznolikih pedagoških programov z arheološkimi vsebinami. 37 Pedagoški programi se navezujejo na vse- 31 Primeri so povzeti po Gardiner, Teaching with Technology. 32 Scriven in Richard, 1987 v: Cokan, Kaj mora vsak, str. 6. 33 Homsey-Messer idr., Experiencing Archaeology, str. 4–7. 34 Mednarodni muzejski svet, Icomov kodeks, str. 9. 35 Zakon o varstvu kulturne dedišcine (ZVKD-1), 3. cl. 36 Vec o pedagoških programih z arheološkimi vsebinami v: Bezjak, Špela, Educational Programmes with Archaeological Contents in Slovenian Museums. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An International Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 359–375. 37 Pedagoški programi slovenskih muzejev so predstavljeni tudi v: Skupnost muzejev Slovenije, Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2014/2016. Ljubljana, 2014. [Elektronski vir] http://www.sms-muzeji.si/ckfi nder/userfi les/fi les/PROGRAMI%20V%20SLO- Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 227 bine iz obdobja prazgodovine, antike in srednjega veka ter na vsebine, kjer ucenci spoznavajo arheologijo kot vedo in poklic arheologa. Ugotovili smo, da ima najštevilcnejšo in najširšo ponudbo Narodni muzej Slovenije, sledita mu Dolenjski muzej Novo mesto in Pokrajinski muzej Koper, nato Koroški pokrajinski muzej ter Muzej in galerije mesta Ljubljane (Tabela 1). Preostali muzeji imajo manjše število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami. Tabela 1: Število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami v slovenskih muzejih 38 Slovenski muzeji Število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami Narodni muzej Slovenije 28 Dolenjski muzej Novo mesto 22 Pokrajinski muzej Koper 14 Koroški pokrajinski muzej 13 Muzej in galerije mesta Ljubljane 12 Posavski muzej Brežice 9 Goriški muzej 8 Pomurski muzej Murska Sobota 6 Ljubljanski grad 6 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož 5 Pokrajinski muzej Celje 5 Grad Rajhenburg 5 Belokranjski muzej Metlika 5 Slovenski šolski muzej 4 Pokrajinski muzej Maribor 4 Muzej kršcanstva na Slovenskem 4 Loški muzej 4 Notranjski muzej Postojna 2 Gorenjski muzej 2 Zavod za kulturo Slovenska Bistrica 1 Arheološke vsebine lahko zajemajo razlicna zgodovinska obdobja ali tema- tike, zato nas je zanimalo, katere arheološke vsebine so v pedagoških programih slovenskih muzejev najpogostejše in katere najmanj. Pri tem je lahko posamezen pedagoški program vseboval vec arheoloških vsebin ali predstavljal vec zgodo- vinskih obdobij. Ugotovili smo, da slovenski muzeji ponujajo najštevilcnejše programe iz obdobja prazgodovine, sledijo programi iz obdobja srednjega veka, nato antike ter sklop, ki smo ga poimenovali arheologija, v katerega smo uvrstili tiste pedagoške programe, kjer ucenci spoznavajo arheologijo kot vedo ter poklic arheologa (Tabela 2). VENSKIH%20MUZEJIH%20IN%20GALERIJAH%202014-2016_dopolnitev.pdf (19. 4. 2020). 38 Število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami smo ugotovili s pomocjo spletnih strani slovenskih muzejev v letu 2020. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 228 Tabela 2: Delež posameznih arheoloških vsebin po obdobjih v pedagoških programih slovenskih muzejev 39 Arheološke vsebine po obdobjih (po ucnem nacrtu za zgodovino) Število pedagoških programov (en program lahko zajema tudi vec obdobij) Arheologija (veda, spoznavanje poklica arheologa ipd.) 30 Prazgodovina 61 Antika 49 Srednji vek 51 Pedagoški programi v muzejih so namenjeni razlicnim ciljnim skupinam, še posebej ucencem in dijakom, zato nas je zanimalo, kolikšen delež posameznih pedagoških programov je namenjen razlicnim starostnim skupinam, tj. od predšol- skih otrok do srednješolcev (Tabela 3). Pri tem je posamezen pedagoški program z arheološkimi vsebinami lahko ustrezen za vec starostnih skupin. Ugotovili smo, da je najvecji delež pedagoških programov z arheološkimi vsebinami namenjen ucencem tretje triade osnovne šole. V tem starostnem obdobju se ucenci prvic srecajo z zgodovinskimi obdobji, tj. prazgodovino, antiko in srednjim vekom. Nekoliko manjši delež pedagoških programov je namenjen drugi triadi osnovne šole. V tem obdobju se ucenci prvic srecajo s pojmoma kulturna dedišcina in arheologija ter pojmovanjem zgodovinskih virov. Sledi delež pedagoških programov, ki je namenjen prvi triadi ucencev, še manjši delež je namenjen srednješolcem, najmanj pedago- ških programov z arheološkimi vsebinami pa je namenjenih predšolskim otrokom. Tabela 3: Število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami po posameznih starostnih obdobjih 40 Starost ucencev Število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami (v vseh muzejih skupaj) Predšolski otroci 29 Prva triada osnovne šole 54 Druga triada osnovne šole 91 Tretja triada osnovne šole 98 Srednješolci 44 39 Delež posameznih arheoloških vsebin po obdobjih v pedagoških programih slovenskih muzejev smo ugotovili s pomocjo spletnih strani slovenskih muzejev v letu 2020. 40 Število pedagoških programov z arheološkimi vsebinami po posameznih starostnih obdobjih smo ugotovili s pomocjo spletnih strani slovenskih muzejev v letu 2020. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 229 Primeri sodobnih ucnih pristopov k arheološkim virom v slovenskih muzejih za osnovnošolce in srednješolce Ucni pristopi so v muzejih lahko zelo raznoliki in predstavljajo kombinacijo ucnih strategij, ki so delno odvisne od namena, okolišcin ter zahtevnosti ucne vsebine. Muzejske dejavnosti s svojimi ucnimi pristopi pogosto spodbujajo razi- skovanje, preucevanje, opazovanje, pisno in ustno sporocanje, vživljanje, sodelo- valne vešcine skozi sodelovalno in skupinsko ucenje, sklepanje oz. sintetiziranje in reševanje problemov ter prav tako navdušenje, uživanje, veselje, spoštovanje, vrednote, radovednost, samozavest, zavedanje, skrb in varstvo. 41 Pri pregledu pedagoških programov z arheološkimi vsebinami v slovenskih muzejih smo ugotovili, da sta ucna pristopa razlaga in razgovor prisotna v vseh pedagoških programih z arheološkimi vsebinami. Drugi najpogostejši pristopi so izkustveno ucenje, medpredmetno ucenje, ucni ogledi, kreativno izražanje, de- monstracija virov in veccutno ucenje (Tabela 4). Ucni pristopi, ki se v pedagoških programih z arheološkimi vsebinami najmanj uporabljajo, so prikazovanje virov v 3D, projektno ucenje, ucenje z ustvarjalnimi gibi in prakticno usposabljanje z delom v muzeju (za srednješolce). Pri pedagoških programih zasledimo tudi manjši delež zgodovinskih ucnih sprehodov, ucenja s slikovnim gradivom, ucenja s kartografskim gradivom (zemljevidi) in ucenja s pomocjo lutk. 41 Wright, 1996 v: Trškan, Lokalna zgodovina, str. 69. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 230 Tabela 4: Ucni pristopi v pedagoških programih z arheološkimi vsebinami v slovenskih muzejih 42 Vrste ucnih pristopov Število omemb ucnih pristopov v pedagoških programih z arheološkimi vsebinami v slovenskih muzejih Razlaga 159 Razgovor 159 Izkustveno ucenje (igra vlog, simulacija) 77 Medpredmetno ucenje 74 Kreativno izražanje 67 Ucni ogledi (v muzeju, zunaj muzeja) 67 Demonstracija virov 62 Veccutno ucenje 55 Demonstracija dela (arheologa, konservatorja idr.) 29 Kriticno mišljenje ucencev 24 Raziskovalno ucenje 16 Ucenje z delovnimi listi 16 Ucenje z igro (kviz, križanka, pantomima, družabne igre, srednjeveške in rimske igre ipd.) 14 Ucenje z IKT (uporaba mobilnega telefona, video vsebine) 12 Ucenje z zgodbami 9 Sodelovalno ucenje (sodelovalno skupinsko delo) 8 Samostojno delo (individualno ucenje) 7 Reševanje problemov 6 Modeliranje (izdelovanje maket, modelov, rocnih izdelkov ipd.) 6 Ucenje s casovnim trakom 5 Merjenje 3 Ucenje s pomocjo lutk 2 Ucenje s kartografskim gradivom (zemljevidi) 2 Ucni sprehodi 2 Ucenje s slikovnim gradivom/z ilustracijami 2 Prikazovanje virov v 3D 1 Projektno ucenje 1 Ucenje z ustvarjalnimi gibi 1 Prakticno usposabljanje v muzeju z delom (za srednješolce) 1 V nadaljevanju predstavljamo konkretne delavnice za izkustveno ucenje, medpredmetno povezovanje, ucne oglede, kreativno in veccutno ucenje v sloven- skih muzejih. 42 Število omemb ucnih pristopov v pedagoških programih z arheološkimi vsebinami smo ugotovili s pomocjo spletnih strani slovenskih muzejev v letu 2020. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 231 Primeri izkustvenega ucenja z arheološkimi viri v slovenskih muzejih so delavnice, kjer se ucenci vživljajo v vlogo arheologa (Goriški muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Pokrajinski muzej Koper, Narodni muzej Slovenije), restavratorja-konservatorja (Belokranjski muzej Metlika, Dolenjski muzej Novo mesto, Goriški muzej, Koroški pokrajinski muzej), kamnoseka (Koroški pokrajinski muzej), rimskega vojšcaka (Narodni muzej Slovenije), rimskega ucenca (Slovenski šolski muzej), srednjeveškega pisarja ipd. (Muzej kršcanstva na Slovenskem). Ob vživljanju v vlogo Rimljanov lahko ucenci npr. oblecejo rimska oblacila, obedujejo leže na trikliniju, sedejo na rimsko javno stranišce in se preizkusijo v gledališki igri z maskami. 43 V pedagoških programih z arheološkimi vsebinami je pogosta uporaba med- predmetnega povezovanja, saj arheološke vsebine omogocajo ucenje s prekrivanjem umetnosti, humanistike in znanosti. 44 Arheološke vsebine pedagoških aktivnosti se najpogosteje povezujejo s podrocjem likovne umetnosti, kot je ustvarjanje v razlicnih likovnih tehnikah – monotipija, sitotisk (Dolenjski muzej Novo mesto) in v tehniki svaljkov ali tehniki šcipanja (Koroški pokrajinski muzej); s podrocjem tehnike, kot je obdelovanje kovin ali drugih materialov, kot so kamen, železo, bron (Dolenjski muzej Novo mesto, Narodni muzej Slovenije); s podrocjem matematike, kot sta merjenje deblaka (Narodni muzej Slovenije) in merjenje arheoloških najdb v peskovniku (Goriški muzej); s podrocjem geografi je, kot sta spoznavanje in delo s fosili (Goriški muzej) ali uporaba zemljevidov in geografsko lociranje (Muzej in galerije mesta Ljubljane, Narodni muzej Slovenije); ter s podrocjem jezika, kot je spoznavanje razlicnih pisav, kot so rimska (Narodni muzej Slovenije, Slovenski šolski muzej), sumerska (Slovenski šolski muzej) in glagolica (Pokrajinski muzej Koper). Slovenski muzeji ponujajo tudi ucne oglede v muzeju ali zunaj njega. Primer je ogled arheoloških parkov, kjer si ucenci ogledajo prazgodovinsko (Narodni muzej Slovenije), rimsko naselje (Muzej in galerije mesta Ljubljane, Zavod za kulturo Slovenska Bistrica) ali aktualno arheološko izkopavanje (Dolenjski muzej Novo mesto). Ucne oglede ponujata arheološki park Ad Pirum (Narodni muzej Slove- nije) in arheološki park Emona (Muzej in galerije mesta Ljubljane). Ucni ogledi potekajo tudi po starih mestnih središcih (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož, Muzej in galerije mesta Ljubljane); ob srednjeveškem mestnem obzidju (Goriški muzej, Koroški pokrajinski muzej); ob poznorimski trdnjavi (Narodni muzej Slovenije); v rimskem lapidariju na Ptuju (Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož) in v Ljubljani (Narodni muzej Slovenije). Eden od pogosto uporabljenih ucnih pristopov v slovenskih muzejih je tudi kreativno ucenje, kjer si ucenci znanje pridobivajo z ustvarjalnim in prakticnim de- lom. Primer kreativnega ucenja v pedagoških programih z arheološkimi vsebinami je izdelovanje nakita, kot so prstan in broška po vzoru iz železne dobe (Posavski muzej Brežice) ali verižice, uhani in zaponke po rimskem vzoru (Koroški pokrajinski mu- zej); izdelava makete prazgodovinskega bivališca (Muzej in galerije mesta Ljubljane, 43 Vošnjak idr., Za uka željne, str. 30. 44 Corbishley, 2011; Kenn, 1999; Zimmerman idr., 1994 v: Cole, Towards an Assessment, str. 98. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 232 Narodni muzej Slovenije) ali srednjeveškega gradu z lepenko (Belokranjski muzej Metlika) ali lesenimi gradniki (Grad Rajhenburg); sestavljanje in lepljenje keramike (Koroški pokrajinski muzej, Narodni muzej Slovenije, Goriški muzej), lahko tudi dopolnjevanje manjkajocih delov in njihovo barvno toniranje (Goriški muzej); ustvar- janje slike v situlski umetnosti (Dolenjski muzej Novo mesto); izdelava preprostega orodja in orožja, kot sta motika in kamnita sekira (Dolenjski muzej Novo mesto, Gorenjski muzej), ali viteškega meca (Narodni muzej Slovenije); šivanje oblacil iz živalskih kož (Dolenjski muzej Novo mesto); tkanje s pomocjo manjših lesenih statev (Muzej in galerije mesta Ljubljane, Narodni muzej Slovenije, Pomurski muzej Murska Sobota); izdelava mošnjicka za kovance (Grad Rajhenburg); vklesavanje rimskih crk v siporeks (Koroški pokrajinski muzej), izdelava srednjeveških iger iz naravnih materialov (Koroški pokrajinski muzej); izdelava glinenih posod (Dolenjski muzej Novo mesto, Goriški muzej) in pecatov ali oljenk (Koroški pokrajinski muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljane); izdelava mozaika (Pokrajinski muzej Koper, Posavski muzej Brežice); ustvarjanje inicialk po vzoru srednjeveških piscev (Muzej kršcan- stva na Slovenskem) in izdelava neandertalceve pišcali (Narodni muzej Slovenije). Veccutno ucenje je v slovenskih pedagoških programih z arheološkimi vse- binami vidno v ucnih pristopih, ki omogocajo ucencem ucenje z uporabo razlicnih cutov: vida, sluha, vonja, okusa in tipa. V slovenskih muzejih je ta pristop viden v pedagoških dejavnostih, kjer ucenci lahko fi zicno tipajo replike arheoloških virov, kot tudi pri prakticnem raziskovalnem delu arheologa (Goriški muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljane, Pokrajinski muzej Koper, Narodni muzej Slovenije), pri tipanju materialnih virov na razstavi ali delavnicah (Muzej in galerije mesta Lju- bljane, Narodni muzej Slovenije), pri okušanju kruha, ki so ga spekli po rimskem vzoru (Koroški pokrajinski muzej), pri okušanju srednjeveških piškotov (Muzej in galerije mesta Ljubljane) ter pri vonjanju rimskih in srednjeveških zacimb (Narodni muzej Slovenije, Muzej in galerije mesta Ljubljane). Veccutno ucenje smo zaznali tudi pri poslušanju srednjeveške glasbe (Narodni muzej Slovenije) in igranju na repliko neandertalceve pišcali (Narodni muzej Slovenije). Materialni viri pri pouku zgodovine v prihodnosti Kadar razmišljamo o vlogi zgodovinskih virov pri pouku zgodovine, sta pomembni predvsem njihova metodicna uporabnost in ucna ucinkovitost v duhu tematskih ciljev ucnega nacrta. 45 Pomembno je, katere ucne vsebinske elemente ali didakticne poudarke v doloceni temi bo dolocen vir posebej obogatil, konkretiziral in izpostavil ter v kolikšni meri bo ucencem dostopen pouk samostojnega odkri- vanja in dela. 46 Šolska uporaba virov je v skladu s sodobnimi naceli ustvarjalnega pouka zgodovine, vendar pa ni povsem zadovoljivo, da so viri uporabljeni samo kot informator o zgodovinskem dogajanju, temvec jih je treba uporabiti tudi za sintezo, analizo, aktualizacijo in problematizacijo. 47 45 Potocnik, Viri in pouk, str. 143–144. 46 Prav tam, str. 144. 47 Prav tam. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 233 Slovenski raziskovalci didaktike zgodovine so se v preteklosti ukvarjali bolj z vsebinskimi spremembami v osnovnošolskih in srednješolskih ucnih nacrtih (Trojar, 1993; Brodnik, 2011; Trškan, 2014; Trškan, 2016b; Trškan, Bezjak, 2021 48 ) ter s pisnimi, slikovnimi ali ustnimi viri (Potocnik, 2013; Trškan, 2016a; Trškan, 2018 49 ); prav tako so pisali tudi o pomenu dela z materialnimi viri zunaj razreda ter o pomenu terenskega in muzejskega dela pri pouku zgodovine (Weber, 1981; Trškan, 2007; Potocnik, 2013; Trškan, 2017 50 ), v manjši meri pa so raziskovali ucne pristope k materialnim virom v ucilnici in zunaj šole (Weber, 1987 51 ). Ceprav je vloga zgodovinskih virov sicer mocno poudarjena v ucnih nacrtih za zgodovino v osnovnih šolah in gimnazijah, ni nikjer specifi cno izpostavljen pomen materialnih virov pri pouku zgodovine. Ucni nacrti sicer poudarjajo razvoj vešcin in spretnosti pri delu z viri, vendar je le malo konkretnih smernic in primerov, ki bi jih ucitelji zgodovine prakticno lahko implementirali v sam pouk v ucilnici. Vec je namrec priporocil glede obiska muzejev, izvedbe terenskega dela in ekskurzij. Ugotavljamo, da slovenski muzeji ponujajo raznolike pedagoške programe s so- dobnimi ucnimi pristopi, ki omogocajo, da si ucenci pridobijo pristno muzejsko izkušnjo, krepijo pozitiven odnos do kulturne dedišcine, poglabljajo razumevanje vsebine ter si z aktivnim sodelovanjem krepijo vešcine dela z zgodovinskimi viri. Vloga materialnih virov pri pouku zgodovine ima za razumevanje in pravilno zgodovinsko konceptualizacijo ucencev precej vecji pomen, kot ga dojema vecina uciteljev zgodovine, zato predlagamo, da se pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šolah vec pozornosti posveti tudi tej vrsti zgodovinskih virov. Literatura Bezjak, Špela, Active Learning Approaches to Archaeological Sources. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An International Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 279–294. Bezjak, Špela, Educational Programmes with Archaeological Contents in Slovenian Museums. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An Inter- national Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 359–375. Bregar Mazzini, Sonja, Oblak, Mirjam, Roudi, Bernarda, Zgodovina 6. Ucbenik za zgodovino v šestem razredu osnovne šole. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. Brodnik, Vilma, Jernejcic, Robert A., Radonjic, Zoran, Urankar-Dornik, Tjaša, Zgodovina 1. Ucbenik za 1. letnik gimnazije. Ljubljana: DZS, 2008. 48 V oklepaju navedena dela so: Trojar, Sodobni pogledi; Brodnik, Poucevanje gospodarske; Trškan, Državljanska vzgoja; Trškan, Vpliv osamosvojitve Slovenije; Trškan, Bezjak, Teaching History. 49 V oklepaju navedena dela so: Potocnik, Viri in pouk; Trškan, Didaktika zgodovine; Trškan, Ustni viri. 50 V oklepaju navedena dela so: Weber, Teorija in praksa; Trškan, Lokalna zgodovina; Potocnik, Viri in pouk; Trškan, The Role of Local History. 51 Weber, Zgodovinski viri. Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 234 Brodnik, Vilma, Poucevanje gospodarske in socialne zgodovine Slovencev v 19. stoletju: poso- dobitve pouka v gimnazijski praksi. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo, 2011. Breznik, Andreja, Delo z obiskovalci. Posebni del – muzejsko podrocje. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2019. [Elektronski vir] https://www.nms.si/si/fi les/default/muzej/sluzba-za-pre- micno-dediscino/izobrazevanje-dec-2018/1-Breznik_Delo-z-obiskovalci.pdf (14. 4. 2020). Cokan, Peter, Kaj mora vsak ucitelj vedeti o kriticnem razmišljanju?! Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 2011. [Elektronski vir] https://www.zpms.si/wp-content/uploads/2019/11/ Kaj-mora-vsak-u%C4%8Ditelj-vedeti-o-kriti%C4%8Dnem-mi%C5%A1ljenju.pdf (20. 7. 2020). Cole, Trudie, Towards an Assessment of the Value of Archaeological Education for Primary School Pupils. PhD Thesis. London: University College London, 2014. [Elektronski vir] https://discovery.ucl.ac.uk/id/eprint/1417412/1/Trudie%20Cole%20e%20thesis%20 vol%201_redacted.pdf (2. 4. 2020). Cooper, Hilary, Using Artefacts to Teach Historical Thinking Skills to Young Children. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An International Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNE- SCO, 2020, str. 93–114. Gardiner, Caroline, Teaching with Technology: Digital Tools for Archaeological Education. Journal of Archaeology and Education, Vol. 3, Iss. 6, 2019, str. 1–19. [Elektronski vir] https://digitalcommons.library.umaine.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1016&context=jae (5. 4. 2020). Henson, Don, Archaeology and Education. Gabriel Moshenska (ur.): Key Concepts in Public Archaeology JSTOR: UCL Press, 2017, str. 43–59. [Elektronski vir] https://www.jstor. org/stable/pdf/j.ctt1vxm8r7.8.pdf?refreqid=excelsior%3A0aa1c469702880492ad0df910 008d503 (14. 4. 2020). Homsey-Messer, Lara, Michaud, S. Tracy, Lockard Reed, Angela, Bobo, Victoria, Experiencing Archaeology: a Laboratory Manual of Classroom Activities, Demonstrations an Minilabs for Introductory Archaeology. New York: Berghahn Books, 2019. Hoogstraat, Els, Heijn Vels, Annemarie, Kolbova ucna teorija v muzeju: sanjac, mislec, preizku- ševalec, dejavnež. Ljubljana: Skupnost muzejev Slovenije, 2015. [Elektronski vir] http:// www.sms-muzeji.si/ckfi nder/userfi les/fi les/kolbova_teorija_spread.pdf (14. 4. 2020). Isa, Badrul, Zakaria Zuraimi, Museums and Education: Theoretical Approaches and Implications for Asian Universities. Shah Alam: Universiti Teknologi MARA (UiTM), 2007. [Elektronski vir] https://www.researchgate.net/publication/277156491_Museums_and_Education_The- oretical_Approaches_and_Implications_for_Asian_Universities (22. 4. 2020). Kunaver, Vojko idr. Ucni nacrt. Zgodovina: gimnazija: splošna gimnazija: obvezni predmet. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, 2008. [Elektronski vir] http://eportal.mss.edus.si/msswww/programi2015/programi/media/pdf/un_gimnazija/ un_zgodovina_280_ur_gimn.pdf (18. 4. 2020). Kunaver, Vojko idr. Ucni nacrt. Program osnovna šola. Zgodovina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, 2011. [Elektronski vir] http://www.mizs.gov.si/fi leadmin/ mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_zgodovina.pdf (18. 4. 2020). Mednarodni muzejski svet, Icomov kodeks muzejske etike. Ljubljana: Društvo ICOM, 2005. [Elektronski vir] http://www.icom-slovenia.si/fi leadmin/user_upload/dokumenti/etic- ni_kodeks/eticni_kodeks.pdf (20. 4. 2020). Pinto, Helena, Learning History by Inferring from Archaeological Objects in the Classroom. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An Inter- national Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 151–172. Zgodovinski casopis | 76 | 2022 | 1-2 | (165) 235 Potocnik, Dragan, Viri in pouk zgodovine. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta, 2013. Skupnost muzejev Slovenije, Pedagoški programi v slovenskih muzejih in galerijah 2014/2016. Ljubljana, 2014. [Elektronski vir] http://www.sms-muzeji.si/ckfi nder/userfi les/fi les/ PROGRAMI%20V%20SLOVENSKIH%20MUZEJIH%20IN%20GALERIJAH%20 2014-2016_dopolnitev.pdf (19. 4. 2020). Širec, Alojz, Arzenšek, Katja, Deutsch, Suzana, Košpenda, Vanja, Kumer, Vesna, Laco, Jo- hann, Lamut, Nevenka, Lazar, Jolanda, Medpredmetno povezovanje kot strategija za kakovostno ucenje ucencev v osnovni šoli. Vodenje v vzgoji in izobraževanju, Vol. 9, Iss. 1, 2011, str. 33–58. [Elektronski vir] https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc- TW57QGYK/8452b189-a08e-4788-b709-16754f152191/PDF (6. 4. 2020). Trojar, Štefan, Sodobni pogledi na pouk zgodovine. Reformne težnje pri družboslovnih ucnih predmetih. Ljubljana: DZS, 1993. Trškan, Danijela, Lokalna zgodovina – ucenje z odkrivanjem. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2007. Trškan, Danijela, Državljanska vzgoja v ucnih nacrtih za zgodovino v osnovnih in srednjih šolah. Pedagoška obzorja, letn. 29, št. 3/4, 2014, str. 3–17. Trškan, Danijela, Didaktika zgodovine 1996-2016: (prispevki k zgodovini v šoli). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016a. Trškan, Danijela, Vpliv osamosvojitve Slovenije na predmet zgodovina na vseh šolskih stopnjah. Acta Histriae, letn. 24, št. 2, 2016b, str. 381–400. [Elektronski vir] https://www.dlib.si/ stream/URN:NBN:SI:DOC-ZHZ00DK8/d81f6e32-6faf-4d3e-8e4a-64b04c69eec8/PDF (20. 5. 2020). Trškan, Danijela, The Role of Local History in Elementary and Secondary Schools in Slovenia: An Evaluation of the Centre for School and Outdoor Education. Panta Rei: revista digital de ciencia y didáctica de la historia, 2017, str. 123–134. [Elektronski vir] doi: 10.6018/ pantarei/2017/8 (15. 9. 2021). Trškan, Danijela, Ustni viri kot del kulturne dedišcine: aktivna ustna zgodovina pri pouku zgo- dovine. Ljubljana: Slovenska nacionalna komisija za UNESCO, 2018. Trškan, Danijela, Role of Material Sources (with Emphasis on Archaeological Sources) in History Curricula of Elementary Schools in Slovenia. Danijela Trškan, Špela Bezjak (ur.): Archaeological Education and Heritage: An International Perspective on History Education. Ljubljana: Slovenian National Commission for UNESCO, 2020, str. 265–276. Trškan, Danijela, Bezjak, Špela. Teaching History and Civic Education in Slovenia = La enseńanza de la historia y la educación cívica en Eslovenia. El Futuro del pasado, vol. 12, 2021, str. 123–158. [Elektronski vir] doi: 10.14201/fdp202112123158 (15. 9. 2021). Vošnjak, Nina, Marincic, Ema, Damjanovic, Nika, Peunik Okorn, Petra, Pušnik, Mateja, Za uka željne. Pedagoški programi muzeja in galerij mesta Ljubljane 2019/2020. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljane, 2019. [Elektronski vir] https://mgml.si/media/witlof/ attachments/2019/06/19/09/16/04/Za_uka_%C5%BEeljne_za_osnovne_%C5%A1ole. pdf (23. 4. 2020). Weber, Tomaž, Teorija in praksa pouka zgodovine v osnovni šoli. Ljubljana: DZS, 1981. Weber, Tomaž, Zgodovinski viri (pisani, materialni in statisticni podatki) pri pouku zgodovine. Sodobna pedagogika, let. 38, št. 7/8, 1987, str. 381–384. Zakon o varstvu kulturne dedišcine (ZVKD-1), (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11 – OR- ZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg), 2008. [Elektronski vir] http://pisrs.si/ Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4144 (22. 4. 2020). Š. BEZJAK: Vloga materialnih virov in sodobni ucni pristopi k arheološkim virom v osnovnih ... 236 S U M M A RY The Role of Material Sources and Modern Teaching Approaches in Basic and Secondary Schools Špela Bezjak The article deals with the role of material sources and presents modern teaching approaches for working with material sources, with a particular emphasis on archaeological sources when teaching history in basic and secondary schools. In the classifi cation of historical sources, material sources exert an important infl uence on the correct understanding and grasp of historical content when teaching history. Their importance within historical sources is pointed out by history syllabi in basic and secondary schools. They impact both the formation of standpoints and values, as well as the development of students’ skills. By observing and interpreting them, students learn about the subject matter through different modes and aspects. Consequently, material sources impact their accurate conceptualization and comprehension of diffi cult historical subject matters. Museums are cultural and educational institutions that offer a wide range of opportunities to learn with material sources. Museums’ teaching programmes include modern teaching approaches to material sources; they are based on students’ activity, motivation, development of skills, grasp of historical subject matters and a positive comprehension of cultural heritage. By analyzing all available teaching programmes in Slovene museums in 2020, we sought to highlight those that refer to archaeological subject matters. We have come to the conclusion that the National Museum of Slovenia offers the widest range. It is followed by the Dolenjska Museum Novo Mesto, the Regional Museum Koper, the Koroška Regional Museum, and Museum and Galleries of Ljubljana. Additionally, it was established that Slovene museums offer most teaching programmes with archaeological subject matters from the period of prehistory, which is followed by those from the Middle Ages, antiquity, and programmes related to learning about archaeology. The largest portion of teaching programmes is intended for pupils in the last three grades of basic school, these are followed by pupils in the fourth, sixth and seventh grade, pupils in the fi rst three grades, secondary-school students, and preschoolers. Additionally, it was established that explanation and conversation are present in all teaching programmes with archaeological subject matters. Other most common approaches include experimental learning, interdisciplinary learning, educa- tional visits, creative expression, demonstration of sources and multisensory learning. Concrete examples of experimental learning in museums include e.g. putting oneself in historical persons’ place or role (an archaeologist, a Roman soldier, etc.); interdisciplinary curriculum integration (art, technology education, mathematics, geography, languages, etc.); educational visits to a museums or other settings (archaeological parks, city centres, etc.); creative learning (creative and practical work, jewellery making, making models, etc.); multisensory learning (learning by touching, tasting, listening, etc.). Slovene museums often include modern teaching approaches to archaeological or material sources in their teaching programmes; however, the implementation of material sources in teaching history is quite limited and less prominently featured in syllabi. Even though the importance of material sources is highlighted mostly in the scope of the teaching content of museums and other cultural or educational institutions, their role is extraordinarily important for students’ comprehension and correct historical interpretation. Consequently, history teachers are suggested to include material sources – if relevant to specifi c subject matters – in teaching history in basic and secondary schools as often as possible. V spomin Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 238 Dr. Milica Kacin Wohinz (13. 10. 1930–28. 12. 2021) Z Milico Kacin Wohinz sva se po njeni upokojitvi leta 1993 pogosto srecevali na simpozijih, predavanjih, okroglih mizah in predstavitvah knjig, tako v Ljubljani kot v Trstu in v Gorici. Po obdobju intenzivnega sodelovanja, do katerega je prišlo na njeno pobudo in je bilo povezano z nastankom knjige Primorski upor fašizmu 1920–1941, 1 sva se srecevali tudi na kavi. Med neformalnim klepetom mi je veckrat zatrdila: »Samo še to postorim«. V mislih je imela objavo ocetovih dnevnikov in njegove taborišcne korespondence, ki so v knjižni izdaji postali hommage Dominiku Kacinu. 2 Istocasno ni skrivala zanimanja, da bi še katero od svojih del izdala v italijanskem prevodu. Takrat se je dogovarjala s skladom Dorce Sardoc in s Središcem za zgodovino in družbeno dokumentacijo iz Gradišca ob Soci (Centro Isontino di Ricerca e Docu- mentazione storica e Sociale »Leopoldo Gasperini«), tipala možne interesente za prevod njene prve knjige Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921 (1972) 3 ter nevsiljivo iskala podporo, da bi se obljube in nacelna pripravljenost njenih sogovornikov prelevile v konkretno dejanje. Leta 2010 je knjiga izšla v italijanskem prevodu z naslovom Alle origini del fascismo. Gli sloveni della Venezia Giulia sotto l‘occupazione italiana 1918–1921. 4 Po knjigi, ki jo je v italijanšcini izdala leta 1998 z Jožetom Pirjevcem, 5 je leta 2004 1 Milica Kacin Wohinz, Marta Verginella, Primorski upor proti fašizmu: 1920–1941. Ljubljana: Slovenska matica, 2008. 2 Milica Kacin Wohinz (ur.), Dnevniki, pisma, spomini iz dveh svetovnih vojn. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2016. 3 Milica Kacin Wohinz, Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921. Maribor: Obzorja, Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1972. 4 Milica Kacin Wohinz, Alle origini del fascismo. Gli sloveni della Venezia Giulia sotto l‘occupazione italiana 1918–1921. Gradišce ob Soci: Centro isontino di ricerca e documentazione storica e sociale „Leopoldo Gasparini“; Gorica: Fondazione, Sklad Dorce Sardoc, 2010. 5 Milica Kacin Wohinz, Jože Pirjevec, Storia degli Sloveni in Italia. Benetke: Marsilio, 1998. V dopolnjeni obliki je knjiga leta 2000 izšla tudi v slovenšcini. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 239 izšla pri Goriški Mohorjevi družbi še zbirka njenih razprav v italijanskem prevodu z naslovom Vivere al confi ne: sloveni e italiani negli anni 1918–1941. 6 Zaradi veckrat izraženega stališca, da se želi umakniti iz aktivnega zgodo- vinopisja, je bila skoraj presenecena, ko sem jo v zacetku maja 2017 povabila na Oddelek za zgodovino na pogovor s študentkami in študenti, ki so v tistem letu obiskovali predmet Epistemologije zgodovine. Najprej je vabilo zavrnila, šele po vztrajnem prigovarjanju, da bi bilo njeno pricevanje nadvse dragoceno za študente in študentke, ki so se že predhodno seznanili z njenim delom, ga je sprejela, a z rezervo. Dala mi je vedeti, da ji je ob javnih nastopih vse bolj nelagodno in da si ne želi nalagati novih obveznosti. Poslovili sva se z dogovo- rom, da bo njen prihod na Oddelek za zgodovino odvisen od njenega pocutja. Vecer pred domenjenim datumom sem jo poklicala po telefonu in sprva je kazalo, da bo obisk odpovedala. Ne spominjam se, s kakšnimi argumenti sem jo prepricala, kako mi je uspelo omajati njeno že sprejeto odlocitev. Dejstvo je, da me je naslednji dan pricakala pred Filozofsko fakulteto z rahlim nasmeškom na ustnicah in naklonjena. Nekaj minut za tem je v svoji elegantni urejenosti sedela v predavalnici pred študentkami in študenti. Njena rahla zacetna živcnost je popustila, ko je zacela pripovedovati o svojem otroštvu na Cerkljanskem in študiju zgodovine v Ljubljani. »Bila sem otrok na vasi, kamor so prišle italijanske uciteljice, veckrat ka- zensko, kakšne Kalabrežinje in Sicilijanke. Zaposlile so se v okolju, ki ni poznalo njihovega jezika. Jaz sem se rodila tridesetega leta, se pravi v tridesetih letih sem obiskovala osnovno šolo na Reki pri Cerknem, tam, kjer so Divje babe doma. Poznate to? Mi smo na Divje babe že zdavnaj hodili, prej kot naši arheologi. In tam smo otroci prišli v šolo in uciteljica ni poznala našega jezika, mi pa njenega tudi ne. Se nismo razumeli. O tem sem tudi napisala objavo v Šolski kroniki. Pa vendar smo se hitro sporazumeli, je kar šlo. Smo se vsi naucili italijanskega jezika in smo potem otroci, sedem, osem, devetletni, svoje starše ucili italijanšcino. Naša vas Reka pri Cerknem je bila ob rapalski meji. Se pravi, ni šlo za narodnostno mešano ozemlje, ni bilo Italijanov. Gorenjska, Kranjska sta bili bližji. Ne morem se pritožiti nad italijansko šolo. Potem sem obiskovala šolo v Cerknem. Je res, da so bili italijanski ucitelji do nas Slovencev strogi. Bolj strogi kot do otrok svojih funkcionarjev. Ti so v prvi vrsti sedeli. Oni so bili prvi, potem zadaj pa smo bili mi, Slovenci. Kakšen revež je bil tudi oklofutan. Jaz sem dobila dve klofuti, in sicer ker sem v Cerknem s prijateljico govorila cerkljansko. Direktor šole je sedel v kavarni in je preko ceste to slišal. In je prišel in mene in mojo Severino oklofutal. Ravno pred kratkim sem izvedela, da je julija umrla. Tako, nic drugega. Drugace smo se mi v glavnem norcevali, prepevali pesmice, peli po slovensko schifezza, 7 schifezza namesto giovinezza, giovinezza. 8 Smo si izmišljevali. Zaradi staršev smo bili zelo 6 Milica Kacin Wohinz, Vivere al confi ne: Sloveni e italiani negli anni 1918–1941. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2010. 7 V slovenšcini gnusoba. 8 Giovinezza (Mladost) je naslov fašisticne pesmi. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 240 narodno zavedni. Doma smo prepevali slovensko, verouk smo imeli v slovenšcini. Naši kaplani so nas takrat lepo ucili.« 9 Milica Kacin se je rodila na Reki, na levem bregu Idrijce, 12. oktobra 1930 kot cetrta hci Emiliji Brezigar in Dominiku Kacinu. Odrašcala je v casu, ko je Cerkljansko pripadalo Kraljevini Italiji in je proces italijanizacije Julijske krajine segel tudi do najbolj zakotnega dela primorskega podeželja. Štirirazredno italijan- sko osnovno šolo je obiskovala v rojstnem kraju. Leta 1940 je šolanje nadaljevala v Cerknem, kamor se je njena družina preselila tudi zaradi ocetove zaposlitve pri Kmetijski posojilnici in hranilnici. V avtobiografskem romanu Saga o kovcku Nedeljka Pirjevec svojo starejšo sestro Mili opiše kot deklico z vranje crnimi lasmi, dobrega srca, mestoma pokro- viteljsko, obcasno deležno ocitkov sanjavosti in neješcnosti. 10 V njeni pripovedi zaživijo podvigi sester Kacin, njihove potegavšcine ob bregovih Idrijce, igre in norcevanja, tudi v italijanskem jeziku, ki so se ga ucile v šoli. 11 V jeseni leta 1942 se je Milica vpisala na tolminsko uciteljišce in se pridru- žila starejšima sestrama Irmi in Mariji, ki sta bili nastanjeni v tolminskem inter- natu »Francesco Scodnik«. V internatu je po pisanju Nedeljke Pirjevec, takrat še Dominike, 12 veckrat jokala, »ker jo smeta sestri komaj poznati, kadar se jima približa v parku nad Soco.« 13 Tako kot z ostalimi gojenkami je bila tudi s svojimi sestrami prisiljena govoriti v italijanšcini. Izobraževanje za bodoci uciteljski poklic je na vzhodni italijanski meji podrazumevalo brisanje slovenske pripadnosti, ki je bilo v mnogih primerih uspešno tudi zaradi fi nancne podpore in vztrajne pro- pagande Mussolinijevega režima. Sestre Kacin mu niso podlegle, ker so prihajale iz slovensko zavedne družine. Doma so se ucile iz slovenskih ucbenikov, brale so prepovedane slovenske knjige, udeleževale so se kulturnih, glasbenih in verskih dogodkov, ki sta jih na njihovem domu za družino in vašcane prirejala mati Emilija in oce Dominik. V tridesetih letih je oce sodeloval z organizacijo TIGR, od febru- arja 1942 pa z Osvobodilno fronto. Kot politicno sumljivo osebo so ga fašisticne oblasti nadzorovale in po prvih akcijah OF na Cerkljanskem novembra 1942 aretirale in odpeljale v koncentracijsko taborišce Zdravšcina pri Gorici, pozneje v Cairo Montenotte v bližini Savone. Od tam so ga Nemci septembra 1943 odvedli v Mauthausen in v Gusen, pozneje tudi v Schlier-Redl-Zipf pri Linzu. 14 Zaradi fi nancnih posledic ocetove aretacije je Milica Kacin prekinila študij na tolminskem 9 Intervju z dr. Milico Kacin Wohinz, ki je bil posnet 19. maja 2017 v Ljubljani, mestoma ohranja pogovornost. Citati iz intervjuja v besedilu so v kurzivi. Prepis intervjuja je opravila mag. Sindi Casa, posnetek pa se hrani na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Univerze Ljubljani. 10 Nedeljka Pirjevec, Saga o kovcku. Ljubljana: Nova Revija, 2003. 11 O norcevanju iz italijanšcine in Italijanov, zlasti južnjakov glej: Milica Kacin Wohinz, Iz spomina na italijansko in partizansko šolo na Cerkljanskem. Šolska kronika, 1-2, 2011, str. 109–110. 12 Dominika (1931–2003), v casu Kraljevine Italije Domenica, se je preimenovala v Nedeljko ( Kacin, Dnevniki, pisma spomini, str. 16). 13 Pirjevec, Saga o kovcku, str. 80. 14 Kacin Wohinz, Dnevniki, pisma spomini, str. 19. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 241 uciteljišcu. 15 Odsotnosti ocetovih dohodkov nista zmogla odpraviti podpora OF in domace pletenje jop in nogavic, lahko sta jo le ublažila. »Medtem je Italija propadla in so prišli partizani in je nastalo osvobojeno ozemlje v Cerknem, kamor so se naselila vsa partizanska poveljstva, 9. korpus. Tam se je ustanovila igralska skupina 9. korpusa, kjer je igrala tudi moja sestra. Mi pevci smo prepevali na prireditvah, mitingih. So seveda takoj uvedli tecaje slovenšcine za otroke, ki so do takrat obiskovali italijansko šolo. Ni bilo nobenih težav, ker smo bili vsi nacitani, smo imeli veliko slovenskih knjig, to so nam starši priskrbeli. No, in jaz seveda ukaželjna, sem dvanajstletna, trinajstletna obiskovala pevovodski tecaj pri 9. korpusu. Kulturna sekcija je organizirala tecaje za pevovodje, da so potem ustana- vljali pevske zbore. In smo ogromno prepevali, postavili smo na oder Cehova /…/ Na partizanskih prireditvah smo se seznanjali s slovensko kulturo. To je bilo izjemno. Kot osvobojeno ozemlje smo imeli vse možnosti, ljudsko oblast, v šoli so ucila kmecka dekleta ali pa dijakinje. Vecina je šla v partizane, razen fantov, ki so bili pri vojakih in so ostali v Italiji. Dekleta so šla v partizane. Naši starši so bili vsi internirani ali zaprti. Doma so bile mame z otroki. Tako je bilo od leta 1943 do osvoboditve.« Medtem ko so se najstarejše sestre Irma, Marija in Zlatka pridružile partizanske- mu gibanju, sta se Milica in Dominika vkljucili v pionirsko in mladinsko organizacijo NOB, prva kot kurirka, obvešcevalka in clanica kulturne sekcije 9. korpusa. Pri cerkljanski glasbeni šoli se je ucila dirigiranja in je vodila cerkljanske pionirje: »Sem bila komandant pionirske cete. Takoj so me našli. (smeh) Moje delo je bilo kurirsko. Mene so pošiljali, ‚nesi pošto‘ ali pa brošure, ni bilo drugega kot iti peš. Peš smo hodili po celi Primorski. Tam je imela komando ofi cirska šola in njihov komandant je bil Zdenko Ulepic, ki je bil pozneje generalpolkovnik slovenskega letalstva. /.../ Ti Slovenci so se vrnili iz Gonarsa in so nas tam ucili. Komandant me je pošiljal iz Cerknega s kolesom pogledati, kje so Nemci, koliko jih je in kako so oboroženi. In res sem šla s kolesom pogledat in enkrat se je zgodilo, da sem jim padla v roke.« Po koncu vojne je Milica Kacin za kratek cas službovala na okrožnem komiteju SKOJ-a v Gorici v Coni A pod Zavezniško vojaško upravo. Z željo, da bi nadalje- vala šolanje, je najprej koncala prvi razred nižje gimnazije v Cerknem. Pomladi 1946 se je prepisala na gimnazijo v Postojni, leta 1947 pa je študij nadaljevala na železniški tehniški gradbeni šoli v Ljubljani. 16 Povojna leta so bila zanjo leta politicnega druženja in vsestranskega delovanja, udeležbe mladinskih delovnih brigad, športnega udejstvovanja, zasilnih nastanitev in težkih bivanjskih pogojev, poceni kosil, a tudi neizmerne volje do življenja in znanja. Nedeljka Pirjevec omenja, kako sta ob nedeljah hodili na smucanje »s sposojenimi smucmi, v crnih hlacah in debelih crnih jopah-suknjicih, ki ju je spletla mama še pred vojno...« 17 Po diferencialnem maturitetnem izpitu na prvi gimnaziji v Ljubljani se je Milica 15 Kacin Wohinz, Iz spomina na, str. 107. 16 Vec podrobnosti o njenih povojnih izbirah in študiju v Branko Marušic, Jubilantka Milica Kacin Wohinz, Prispevki za novejšo zgodovino, Zbornik Milice Kacin Wohinz. XL, 1/2000, str. 16–19. 17 Pirjevec, Saga o kovcku, cit. str. 183. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 242 najprej vpisala na gradbeno fakulteto, v nadaljevanju pa opravila celotno maturo in spremenila smer študija. Pristala je na zgodovini: »Takrat je bilo vse pravzaprav slucaj. Na zgodovino se je takrat vpisalo deset, dvanajst študentov. Moj letnik je bil številnejši, imel je štirinajst študentov. Moja srednja šola je bila tehnicna, gradbena. Nisem obiskovala gimnazije. Vpisala sem se na zgodovino, ker se mi je zdela najbolj uporabna. Ceprav me je zanimala tudi umetnostna zgodovina, medicina in ne vem kaj še vse. Medtem so se ustanavljale inštitucije, Muzej narodne osvoboditve, pri CK-ju Arhiv centralnega komiteja. Vsi so potrebovali zgodovinarje.« Najbolj jo je pritegnil študij sodobne zgodovine, ki jo je sama doživela. Pri prof. Metodu Mikužu je julija 1958 zagovarjala diplomsko nalogo o Svobodnem tržaškem ozemlju. Sledila je zaposlitev na oddelku za zgodovino v arhivu CK ZKS, kjer je zacela raziskovati zgodovino mladinskega gibanja v Sloveniji. »In so podprli zgodovinarje, mene in mojega kolega Davida Irška. Kot diplo- miranca sva prišla v krog prvih arhivistov arhiva CK-ja. Prišli pa nismo za arhivi- ste, ampak za raziskovanje in pripravo zbornika o mladinskem gibanju. To je bilo takrat v programu: mladinsko gibanje med vojno, druga skupina pa je raziskovala žensko gibanje med vojno. V skupini, ki se je ukvarjala z mladinskim gibanjem med vojno, sem delala ob študiju, ker sem potrebovala denar. Doma sem imela že otroka in sem študirala ob družini. Na zacetku smo hodili po terenu in spraševali ljudi, kako se je zacelo leta 1941, kako se je ustanavljala Osvobodilna fronta. Skratka, usmerili smo se v cas vojnih dogodkov. To smo spraševali leta 1959. Nic ni bilo še raziskano, nic. 18 No, iz teh inštitucij se je nato ustanovil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Kazini, kjer je še danes, iz arhiva Centralnega komiteja, kjer sem jaz bila v službi, sta prišla dva diplomiranca, in iz Muzeja ljudske revolucije. 19 To je bil cas, ko je bila po celi Evropi delavska tema aktualna tematika, ki poskuša preuciti vse to, kar je prejšnje zgodovinopisje zanemarjalo. No, in meni so seveda rekli: ti znaš italijansko, pa boš delavsko gibanje v Trstu proucevala. Pa sem rekla, da bom. Pojma nisem imela ne o Trstu in ne o delavskem gibanju. Kar smo vedeli, je bilo iz Mikuževih predavanj v zvezi z Osvobodilno fronto, narodnoosvobodilnim gibanjem. To ni bilo zadostno znanje. Problem je bilo, kje zaceti. Pri Cermelju, a Cermelj je Slovence in Hrvate obravnaval kot žrtve italijanske države. Potem je bilo treba še Tumo prebrati. Dolgo sem brala, brala. Jasno mi je bilo, da se brez virov ne da nic narediti. Tako, da je bila moja prva raziskovalna naloga, ki je bila tudi nagrajena na inštitutu, posvecena študiju parlamentarnih volitev v Italiji leta 1921 in 1924 in politicnim razmeram. Se pravi stran od delavskega gibanja oziroma raziskovanja delavskega gibanja kot pluralnega pojava. Raziskovala sem v glavnem po casopisnih virih. Za razpravo sem prejela Kajuhovo nagrado. Izšla je v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja.« 20 18 Prva objavljena znanstvena razprava Milice Kacin Wohinz, Tržaška mladina v narod- noosvobodilnem boju. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1-2, 1960, str. 125–168. 19 Inštitut za zgodovino delavskega gibanja v Ljubljani je bil ustanovljen 10. julija 1959. 20 Milica Kacin Wohinz, Parlamentarne volitve in politicne razmere v Julijski krajini 1921–1924. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, št. 1-2, str. 3–160. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 243 Raziskovanje povojnih politicnih razmer v Julijski krajini je Milica Kacin, poro- cena Wohinz, razširila na raziskovanje primorskega politicnega življenja in širše primorske družbe v casu po vzponu fašizma in oblikovanja Mussolinijeve obmejne politike. Dognanja Lava Cermelja o življenju Slovencev in Hrvatov pod Italijo 21 je dopolnila s sistematicnim pregledom virov v Historijskem arhivu na Reki, na inštitutu Feltrinelli v Milanu in Deželnem inštitutu za zgodovino osvobodilnega gibanja FJK v Trstu, kar jo je privedlo tudi do sistematicnega osvetljevanja delo- vanja najprej italijanskih liberalnih oblasti, po letu 1921 pa fašisticnih oblasti na obmejnem podrocju. Vecdesetletni pregled gradiva v Centralnem arhivu v Rimu ji je omogocil poglobljeno analizo procesa fašizacije slovenske in hrvaške družbe kot tudi podrobno preucitev slovenskih reakcij na fašisticno politiko in nasilje. Svoja poglavitna dognanja je objavila na vec kot 1500 straneh v treh poglavitnih publikacijah: Primorski Slovenci pod italijansko zasedbo 1918–1921; Narodno obrambno gibanje Slovencev 1921–1928 in Prvi antifašizem v Evropi. Primorska 1925–1935. 22 V sedemdesetih in osemdesetih letih, ko so izšla omenjena tri prelomna dela za poznavanje zgodovine Primorske v casu med obema svetovnima vojnama, je na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja delovala najprej kot asistentka, po zakljucku doktorskega študija leta 1970 23 pa kot znanstvena svetnica. Od leta 1997 do leta 1983 je bila direktorica inštituta, v obdobjih 1974–1976 in 1985–1987 pa predsednica njegovega sveta. Kot nekdanja soustanoviteljica inštituta se je v pogovoru s študenti in štu- dentkami spomnila vloge, ki sta jo pri njegovem ustanavljanju imeli tudi Alenka Nedog Urbancic in Jelka Križnar: »Ta dekleta so imele med vojno visok položaj sekretark SKOJ-a, pokrajinskega – Nedogova Alenka. In so bile mocnejše od partije. Partija so bili moški, se pravi dva zgodovinarja. Oni so bili aktivisti, so bili bolj pametni, so marksizem obvladali, me pa ne. In so zmeraj pritiskali, da se moramo uciti, to in ono. Smo bile ženske pa mocnejše na našem inštitutu. Sem potem bila konec 79., 80. 83. leta direktor. Zelo suverene smo bile, so se nas bolj bali kot ne.« Marksisticno usmerjena zgodovinarja Dušan Kermauner in Franc Klopcic sta ji ocitala nacionalisticno naravnanost pri obravnavi zgodovine primorskih Slovencev med obema vojnama. Prekomerno naj bi se osredotocila na narodnjaštvo in raz- vrednotila mednarodno socialisticno revolucijo. »Ogromno kritike, zlasti na moje 21 Lavo Cermelj, Life and Death. Struggle of a National Minority: the Jugoslavs in Italy. Ljubljana: Tiskarna Ljudske pravice, 1945. V slovenskem prevodu je delo izšlo leta 1965. 22 Kacin Wohinz, Primorski Slovenci pod; Milica Kacin Wohinz, Narodnoobrambno gibanje primorskih Slovencev v letih 1921–1928. I. in II. knjiga. Koper-Trst: Založba Lipa Koper in Založništvo tržaškega tiska, 1977; Milica Kacin Wohinz, Prvi antifašizem v Evropi. Primor- ska 1925–1935. Koper: Založba Lipa, 1990. Od leta 1958 je izdala 9 samostojnih monografi j (pet od teh je podpisala kot soavtorica) in do leta 2000 skoraj 350 bibliografskih enot (Marušic, Jubilantka Milica Kacin, str. 21). 23 Milica Kacin Wohinz je doktorsko disertacijo z naslovom Politicne stranke in Slovenci v Julijski krajini v dobi italijanske okupacije branila 16. decembra 1970 pred komisijo, ki so jo sestavljali profesorji dr. Metod Mikuž, dr. Janko Pleterski in dr. Vasilij Melik, promovirala pa je leta 1971 kot cetrta ženska na Univerzi v Ljubljani in sedemindvajseti doktor zgodovinskih znanosti na Oddelku za zgodovine (Marušic, Jubilantka Milica Kacin, cit. str. 25). Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 244 delo. Tako, da je Kermavner na moje prvo delo Politicne razmere na Primorskem napisal knjigo Temeljni problemi primorske zgodovine, zelo kriticno do mene. In tu je šlo za vprašanje ženske. Med drugim, recimo, me kritizira, da imam materinsko skrb za tržaške narodnjake. Ja! To se mi tako dopade, da sem ga vprašala, enkrat pozneje. /…/ Da ce bi bila moški, bi verjetno tudi šlo za ocetovsko skrb, najbrž, ne. Kar znorel je. /…/ No, on je napisal to knjigo, in sicer da šcitim in raziskujem narodnjaštvo, namesto, da bi se posvetila delavskemu gibanju, ceprav sem obrav- navala tudi komunisticno partijo, pa Vladimirja Martelanca, partijskega delavca, pa Ivana Regenta, tržaške komuniste, vzporedno sem obravnavala vse stranke. Po njegovi smrti je knjiga ostala v rokopisu, ki ga je Joža Vilfan, moj velik prijatelj, dal v tisk. Bila sem užaljena, a kaj.« Nevenka Troha, ki je detajlno analizirala Kermaunerjevo razpravo, navaja posamicne argumente, s katerimi je Milica Kacin Wohinz spodbila Kermaunerje- ve ocitke, da je predstavnica nacionalisticnega mešcanskega zgodovinopisja, kot tudi podporo, ki je je bila avtorica deležna s strani kolegov, ki so ji stopili bran in podprli njeno znanstveno delo. 24 V ozadju virulentnosti kritike »zgodovinarki« 25 , ki naj bi bila neobjektivna in tendenciozna, je bila torej tudi mizoginija. Zato so v intervjuju, ki je bil posnet v maju 2017, še posebej zanimivi tudi Milicini odgovori na vprašanja, povezana s poklicnim uveljavljanjem žensk v povojnem casu in v samih zgodovinarskih krogih: »Moraš vedeti, da so ženske, ki so prišle iz partizanov, bile pravzaprav odlo- cilne, bile so sekretarke SKOJ-a, komisarke v cetah. Bile so oborožene z znanjem in izkušnjami, bile so na položajih. Na vrhu so bili moški, a bile so mocne. Ce je Vida Tomšic nekaj rekla, to je bilo sveto. Vida Tomšic je bila sploh intelektualka. Skratka, me smo se pocutile mocnejše in smo tudi bile mocnejše. To so naši možje pravzaprav morali sprejeti. Žena, ki ni bila samo žena, ampak tudi suverena uspešna oseba To so bile tudi moje prijateljice /…/ prva generacija, ki je prišla do visokih naslovov zaradi študija. Vse so bile zelo suverene.« Usklajevanje družinskih obveznosti in dela je bil velik izziv za generacijo žensk, ki je prevzela pomembne položaje v slovenski družbi po drugi svetovni vojni. »Kolegica je svojo hcerko privezala na vozicek z obema rokama, da se ji ne bi kaj zgodilo, in je šla na partijski sestanek. Mi smo takrat morali hoditi na sestanke vsak vecer. O družini ni takrat nihce nic vprašal. Ni obstajala. Smo se same reševale, druga drugi pomagale, ampak v glavnem so bili otroci prikrajšani, to sedaj vem. /…/ Nihce ni vprašal nic. O materinstvu v tistih casih in o otrocih pa o družinah sploh nisi smel govoriti, to je bilo vse osebno. Vse je moralo ostati na stopnji kolektivnega, splošnega. Da bi napisala ‚knjigo posvecam svoji hcerki‘, to niti približno ni prišlo v poštev, to bi bil greh številka ena, ker nic osebnega ni smelo vstopiti v družbeno delovanje.« 24 Nevenka Troha, Milici Kacin Wohinz ob njeni sedemdesetletnici. Zgodovinski Casopis, 54, št. 2, 2000, str. 119, 278–282. 25 Troha, Milici Kacin Wohinz, str. 280. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 245 Milica Kacin Wohinz je lahko racunala na pomoc mame, sester in sorodnice: »Mama mi je najvec pomagala. Jaz sem imela pomocnico in sem pravzaprav celo mojo placo njej dajala. In to iz mojih krajev, sestricno, ki je pazila otroka doma. Prali smo na roke, kurili na drva, hladilnika ni bilo, tudi pralnega stroja ne. Tudi do stanovanja je bilo skrajno težko priti in ogromno smo delali. Ženske so tudi tri cetrtine družinskega življenja nosile same. Tudi fi nancno. Brez naše place se ni dalo živeti. To pa nihce ne ve. Vsak moški je bil srecen, da je imel ženo, ki je bila v službi. Srecen? Drugace se ni dalo živeti, saj ni bilo denarja. Tiste, ki so doma ostale, so bile brez službe, so bile velike sirote. /…/ Naši možje so kar sprejemali stvari. Tako je bilo. Sem imela pomoc sicer pri hiši, tako da nisem bila sama. Je bilo drugace, naši otroci so takoj šli v jasli in vrtce. Danes se moški, ocetje ukvar- jajo z otroki, kar je zame cista novost. Naši možje niso prijeli vozicka v roke. Ob našem delu pa so se postavljali, vsaj meni se zdi. Ali pa smo si me to domišljale. Družinskih tragedij ali pa ne tragedij je bilo vedno veliko, so pa bili moški bolj svobodni kot me.« Pri Milicinem zgodovinjenju primorskega antifašizma in delovanju fašisticne države v Julijski krajini so se izkazali kot odlocilni stiki, ki jih je vzpostavila z italijanskim zgodovinopisjem. Poznavanje italijanšcine, ki je bilo koristno že ta- krat, ko je obiskala interniranega oceta kot deklica, 26 je postalo njen veliki adut in ne le pri pridobivanju in analizi arhivskega gradiva, temvec tudi pri vzpostavitvi dolgoletnega in razvejanega sodelovanja z italijanskimi zgodovinarji, kot so bili na primer Enzo Colotti, Costanzo Casucci, Teodoro Sala, Claudio Pavone, Elio Apih in drugi. Sodelovala je predvsem z generacijo italijanskih zgodovinarjev, ki je kriticno obracunala z zgodovino fašizma in postavila temelje za njegovo komparativno obravnavo, obenem pa usmerila raziskovanje mlajših v zgodovino italijanskega antifašizma in odporništva. »Že zelo zgodaj sem prišla v stik z italijanskimi zgodovinarji, tržaškim in- štitutom – tam je bil takrat Ettore Miani. Takrat smo šli tudi na obisk k Francu Antonicelliju, da bi se pozanimali kako se dela. Izmenjavali smo si literaturo, tako italijanske kot slovenske revije. Obiskovali smo njihove prireditve, ki so jih imeli ob obletnicah njihove rezistence, odpora. Šla je cela jugoslovanska delegacija, ne samo slovenska. In ko sem prišla do informacij, da obstajajo arhivi v Italiji za Primorsko, za Slovence, za Hrvate, skratka, da so arhivi, sem se hotela do njih prebiti. Pomagali so mi prijatelji iz Torina. Tam je bil inštitut Piero Gobetti z Ado Gobettijevo. Njen mož Paolo se je ukvarjal samo z rezistenti. Skratka, so mi odprli vrata in dali naslove, kako se pride do arhivov. To se pravi v Rimu do osrednjega državnega arhiva Archivio Centrale dello Stato, kjer so hranili pravzaprav vse. Prejela sem štipendijo iz Kidricevega sklada, 4.000 dinarjev neto. Vem, da sem polovico dala za vlogo, polovico pa sem potrošila za oblacila, ker sem bila vsa uboga. Tam so vratarji rekli: ‚Ma veste come le nostre nonne‘. 27 Takrat nismo imeli nic, nismo hodili nakupovat v Trst.« 26 Ob nekem obisku oceta, je vodila »trumo žensk, ker je edina med njimi znala italijan- sko.« (Pirjevec, Saga o kovcku, str. 98). 27 V slov. prevodu: »oblaci se kot naše babice«. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 246 V arhiv je prihajala ob devetih. Zapušcala ga je ob zaprtju, ob sedmih zvecer. Ko je predcasno pregledala vse štiri fascikle, ki jih je imela dnevno na voljo, se je sprehodila po vecnem mestu. »Na zacetku sem bila tam tri mesece. Bila sem prva Jugoslovanka. Za mano je prišel še Petrovic iz Dubrovnika, ki je raziskoval jugoslovansko zgodovino.« V casu, ko je zacela pregledovati arhivsko gradivo v Rimu, je njena prvorojenka »Maja imela sedemnajst let, Barbara, druga hcerka, je imela štiri leta. Nic, neskonc- na nostalgija. Neskoncna. Moram reci, da sem takrat šla gledat fi lm Tarkovskega Nostalgija. Zraven mene sedi nekdo, ki je tudi šel v Rim študirat, nek Ceh. Oba sva se jokala. To je bilo zelo hudo. /…/ Ni šlo drugace. Ni bilo druge možnosti.« Pregled gradiva je zacela z letom 1918 in sicer pri dokumentih iz Notranjega ministrstva in dokumentaciji o novih italijanskih pokrajinah. Fascikli, ki so prihajali do nje, so šli najprej v pregled in marsikatero zaupno porocilo je bilo umaknjeno: »Tam je bilo vse. V policijskih dokumentih zasledujejo vsakega Slovenca, opisujejo vse mogoce stvari. Jaz sem takrat tudi hrvaško Istro obdelovala in iz tega preucevanja je nastala disertacija Politicne razmere v Julijski krajini. Sem že malo pozabila. Disertacija in seveda tudi knjiga, ki je danes prevedena tudi v italijanšcino. Je izrazito dokumentirano delo. V njem ni veliko dogodkov, manj sem interpretirala in bolj pozitivisticno pisala.« V Rim se je vracala še naslednjih 20 let, vsakic po en mesec. Pregledala je tudi druga gradiva za dobo do 1941 in dala preslikati pregledano dokumentacijo na mikrofi lme. »Cisto nazadnje so mi odprli fond Posebnega sodišca za zašcito države, ki je bil še posebej bogat, vkljuceval je vse procese pred sodišcem, vsa zaslišanja ljudi, tako delavcev kot komunistov in iredentistov. To sem vse pozneje posnela in prinesla domov. Danes je teh fasciklov oziroma škatel 120, ki jih hrani Arhiv Slovenije. Niso še dostopni, ker niso še urejeni. Pa dokler sem jaz živa, so razpoložljivi samo z mojim dovoljenjem. Gre za zelo pomembno gradivo /.../«. Zaradi tesnega sodelovanja z italijanskimi zgodovinarji, še posebej s Fur- lanskim inštitutom za sodobno zgodovino in Deželnim inštitutom za zgodovino odporništva v Trstu je veliko predavala v Italiji, ne le v Trstu in Vidmu, temvec tudi v Torinu, Milanu, Aosti, Benetkah, Anconi in drugje. Strokovno in širšo italijansko javnost je seznanjala s svojimi raziskovalnimi dognanji in s slovensko zgodovino, še posebej primorsko, o kateri je pisala v italijanskih revijah, kot denimo Il Ponte, Resistenza, Giustizia e Libertŕ, Qualestoria, Storia contemporanea in Friuli, itd. Nemalokrat je bila v italijanski zgodovinarski družbi edina ženska: »Na simpozijih v Italiji sem bila edina ženska med samimi moškimi. Pocutila sem se enakovredno. /.../, Vabili so nas na predavanja, ne samo v Rim, po celi Italiji. Pocutila sem se zelo samozavestno, tudi zato, ker smo bili Jugoslovani in so nas ob cudovali. Italijanski zgodovinarji so bili vsi ljubeznivi, mnogi so bili tudi skrajni levicarji. Vabili so nas na vecerje in pogovore. /…/ Pogovori so se vrteli okrog ženskih vprašanj, pa tudi družinskih. Malokdo me je spraševal ali pa se pogovarjal o tem, kaj jaz raziskujem in proucujem v arhivu.« Na vprašanje, ali ji je bilo kdaj neugodno med kolegi, je povedala: »Sedimo pri vecerji, vsi sprašujejo o Jugoslaviji, pa o partizanih. Vsi me sprašujejo in se Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 247 pogovarjam z njimi. Pa mi rece Andreucci, kako si pa perfektna. Sem rekla, a ja? Zaradi politike, ker smo se pogovarjali? Pravi, ne, ker si lepa. In meni se je zdelo v redu. Kompliment sem sprejela. Mi smo bili navajeni, da je to normalno. V Ju- goslaviji so bili odnosi med spoloma bolj enakopravni. Na drugi strani meje sem bila ponosna, da sem bila Jugoslovanka. In so me kot tako gledali in spraševali o Jugoslaviji. Kako imate tri nacije, tri vere pa ena država, pa socializem. Rekla sem, da je njim lažje, ker imajo že vsega dovolj, da naj poskusijo. Kolikokrat smo o tem politizirali z Italijani, v Rimu recimo.« Milica Kacin Wohinz je veliko predavala tudi v Jugoslaviji, v Beogradu, Pazinu, Delcevu, na Hrvaškem in v Makedoniji. O njenem sodelovanju z Oddelkom za zgo- dovino v Ljubljani je povedala naslednje: »Zelo so nas podcenjevali. Zelo, zelo, zelo. Mi smo jih vabili na naše programske sestanke. Na našem raziskovalnem oddelku je bil v zacetnih letih šef Mikuž, da smo malo strokovnost poudarjali. /…/ Pozneje sem imela posamezna predavanja enkrat, dvakrat, trikrat v Zgodovinskem društvu.« Od 80. let dalje je veliko predavala na Primorskem, v Gorici, Kopru in Tr- stu, po osamosvojitvi Slovenije je velikokrat tudi posegala v javno razpravljanje o TIGR-u. Odlocno je nasprotovala njegovi mitizaciji, 28 kar je razvidno tudi iz njene knjige Prvi antifašizem v Evropi, v kateri je po mnenju Branka Marušica, »postavila temelje zgodovinski obravnavi primorskega antifašizma vseh usmeritev in opredelitev«. 29 S primorskim okoljem je ohranjala tesne stike tudi po svoji upokojitvi, še posebej rada je brala casopisje z druge strani slovenske meje in bila ponosna na ranost primorskega antifašizma. »Nenazadnje tudi tu smo bili ponosni, ker smo imeli svoj odpor zdavnaj prej. Antifašizem, ki ga na Kranjskem niso imeli, niso vedeli, kaj to je. Antifašizem je bil zelo mocan. Da ne govorim o TIGR-u, za katerega takrat nismo vedeli, da obstaja, a smo se potem z njim vseeno postavljali. Imeli smo svoje žrtve v Bazovici, ustreljene fante na Opcinah, drugi tržaški proces. Mi smo bili že kot Primorci vzvišeni nad Kranjci, pravzaprav zaradi te naše zgodovine. Smo imeli priložnost, da smo se uprli. Mi smo se upirali. /…/ Antifašizem je bil splošni upor, ne stvar le ene organizacije. Bil je pasiven in aktiven. Tudi tisti pasiven je bil pomemben, saj je šlo za ohranjanje jezika, petja v pevskih zborih in cerkvah, ker tam so bili sestanki, podobno tudi v Marijini družbi, kjer se je slovensko govo- rilo, in to v mestih in povsod. Brez organizacij, brez strank je bil v tridesetih letih mogoc le pasiven odpor. In takrat je italijanska partija to tudi dobro razumela in hitro sklenila pakt s tigrovsko organizacijo. Tigrovska organizacija je bila skrajno nacionalisticna, jugoslovanska, tudi teroristicna. Saj je delala atentate. In partija je sklenila pakt z njimi, da si je pridobila ljudi na Primorskem, in ti ljudje, ko pridejo partizani, gredo vsi s partizani. Vsi v osvobodilno fronto. Na Primorskem je sicer bila bela garda, mogoce v Trstu in Gorici, posamicni odvetniki, obstajale so tudi domobranske cete, a ni bilo nobenih domacih domobrancev. Nisi za domobrance sploh vedel, ker smo bili antifašisti zaradi Italijanov.« 28 Marušic, Jubilantka Milica Kacin, str. 30–32. 29 Marušic, Jubilantka Milica Kacin, str. 81. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 248 Ko jo je Alenka Puhar med intervjujem za Delo vprašala, ali je bil TIGR pred slovensko osamosvojitvijo prepovedana tema, je bil njen odgovor nikalen: »Ne, ne bi rekla. Zgodovinarjem pravzaprav ni bila nobena tema izrecno prepovedana. Šlo je za vprašanje prioritet in vprašanje dostopa do gradiva. Avtocenzura je se- veda bila. Pri pisanju sem nenehno mislila na to, kaj bo rekla Lidija Šentjurc, kaj bo rekel Dušan Kermauner, kaj bo o kakšnem stavku rekel Zwitter. Marsikdo bo rekel, da pretiravam, a v moji glavi je bila avtocenzura, in to mocna. Toda bolj za interpretacijo kot za predmet raziskave.« 30 V ocenjevanju svoje in širše slovenske zgodovinopisne poti ni prenesla po- enostavljanj, izogibala se je stereotipnih in manihejskih sodb, zoperstavljala se je instrumentalni rabi zgodovine. Znala pa je tudi je kriticno spregovoriti o svojem delu in lastnih usmeritvah v casu prejšnjega režima: »Ne, niso cenzurirali. Naši možgani so bili oprani. Jaz sem sama sebe cenzurirala, mene niso drugi cenzurirali. Vedela sem, do kam iti, pa kako. Ce ste gledali kakšen fi lm, na primer vzhodnonemškega Stasi, to je bila skrajnost. Mi, ki pa nismo bili neposredno nasprotniki režima, smo bili vojaki režima. Jaz sem bila pešak. Bi lahko zmagoval katerekoli general. Vernik bi se temu lahko reklo in zdelo se je samoumevno.« Zaradi visokega osebnostnega profi la, dialoškosti, udomacenosti v italijan- skih zgodovinarskih krogih, poglobljenega poznavanja zgodovine italijansko- -slovenskih odnosov in širše jugoslovanske zgodovine, je bilo njeno imenovanje na mesto sopredsednice slovensko-italijanske kulturno-zgodovinske komisije, ki sta jo ustanovili vladi slovenske in italijanske države in je zacela delovati leta 1993 z namenom, da bi izdelala skupno porocilo o slovensko-italijanskih odnosih v obdobju 1880–1956, izjemno pomembno dejanje. Kot clanica in sopredsednica komisije je imela velike zasluge za plodno sodelovanje slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, za oblikovanje in sam izid porocila. Branko Marušic meni, da je »Kacinova delo vodila z vso zavzetostjo poznavalca raziskovalca, ki zna preseci toliko ovir in predvsem izzivov, ki mu jih ponujajo tudi mnogi stereotipi, za katere tudi zgodovinarji niso imuni.« 31 Bila je ponosna na institucionalizirano sodelovanje slovenskih in italijanskih zgodovinarjev, ki so na devetih plenarnih srecanjih zmogli oblikovati komparativni pregled italijansko-slovenskih odnosov od leta 1880 do leta 1956. Med intervjujem na Oddelku za zgodovino je opisala nacin dela v komisiji: »Nekdo je pripravil elaborat, ki je bil razmnožen in poslan vsem, da so ga preštudirali. Na sestankih, ki so trajali dva, tri dni, je bil recenziran oz. je bil predmet pripomb. In vsi clani komisije so elaborat istocasno diskutirali. Šli smo od vejice do vejice, od besede do besede. Vsako omembo smo si morali izboriti, izogniti smo se poskušali radikalnim besedam, kot denimo genocid ali pa raznarodovanje. Skratka v porocilu smo se morali vsem tem besedam izogniti, nobena ni smela biti radikalna, ne negativna in ne pozitivna. To kar je v zgodovinopisju bilo pogosto. Tokrat smo se umirili, zato da smo našli skupni imenovalec. Vsi smo se strinjali z vsako besedo, ki je zapisana v porocilu. Šli smo skozi težke diskusije, ki so trajale 30 Alenka Puhar, Intervju. Milica Kacin Wohinz. Rdece dvoletje, crne srajce, rdece zvezde, Delo, 1, 7, 2002, str. 6–7. 31 Marušic, Jubilantka Milica Kacin, str. 33. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 249 sedem let. Umaknili smo se za štiri dni v kraj in tam diskutirali. Ogromno smo se naucili drug od drugega. Zelo dobro je bilo organizirano. Na naše porocilo so tržaški optanti reagirali z brošuro. Porocilo je izšlo v Il Piccolu, naprej pa še v Primorskem dnevniku in to na »crno«, saj ga nismo še odobrili. Pa so ga že objavili, ker so cakali, kaj bomo napisali. /.../ Dokument je dolg 30 strani. Bil je od vlad narocen, neke vrsta deklaracija, ki pa je na rimskem zunanjem ministrstvu niso sprejeli. Odklonili so jo in so našemu zunanjemu ministrstvu sporocili, da smo mi Italijane okrog prinesli. Še Rupel je bil takrat zraven in je rekel: ‚prav, ce ste jih okrog prinesli‘. Sem rekla, da ni bilo cisto tako. Oni so sprejemali naše znanje, mi pa njihovo tudi. /…/ In ko sem prišla v komisijo, so bili italijanski kolegi zelo oboroženi z znanjem tržaških italijanskih zgodovinarjev. Mi smo bili na boljšem, ker smo njihovo zgodovinopisje poznali, smo vsi obvladali italijanšcino. Oni pa našega zgodovinopisja niso poznali in smo jim morali veliko stvari dopovedati. O fojbah pa o migraciji so imeli vse podatke, vse prešteto. Tam pa smo mi bili bosi. In ce imate pred sabo tisto naše porocilo, je cisto kratko, smo se kar zelo spopadali.« Kot je veckrat javno povedala, si je prizadevala za spravno sporocilo. 32 Me- nila je, da je v združeni Evropi nastopil cas, da sosednji državi »pokopljeta vsaka svoje žrtve in se znebita koncepta sovražnika.« 33 S takim prepricanjem je tudi posegala v javne debate in se zoperstavila politicni zlorabi zgodovine ter vsem tistim politikom, tako italijanskim kot slovenskim, ki so se sklicevali na zgodovino zgolj iz politicne racunice in niso bili pripravljeni upoštevati izsledkov mešane zgodovinsko-kulturne komisije. 34 Milica Kacin Wohinz je leta 1998 prejela priznanje slovenske ambasadorke znanosti. Leta 1999 je pomembno priznanje prejela tudi ob tridesetletnici rovinj- skega centra za zgodovinske raziskave. Ob njeni sedemdesetletnici jo je predse- dnik Republike Slovenije Milan Kucan odlikoval z znakom svobode Republike Slovenije. Leta 2018 je prejela Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Preminila je 28. decembra 2021. Marta Verginella 32 »Želeli smo spravno sporocilo«, Primorski dnevnik, 25. 7. 2004. 33 »V novo Evropo brez sovražnikov«, Novi glas, 11. 3. 2004, str. 8. 34 Branko Marušic, Dr. Milica Kacin Wohinz, ob osemdesetletnici, Zgodovinski casopis, 64, št. 3-4, 2010, str. 464. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 250 Akad. prof. dr. Jože Mlinaric (13. 3. 1935–13. 11. 2021) Akademik prof. dr. Jože Mlinaric je svoje življenje zacel v družini s sedmimi otroci, ki jih je preživljala majhna vrtnarija v predmestju Maribora. Šolanje v rojstnem mestu je zacel leta 1941 kot ucenec prve generacije nemške okupacijske osnovne šole in zakljucil leta 1954 kot maturant ene zadnjih generacij mariborske klasicne gimnazije. Prvotno odlocitev za študij arheologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je po spoznanju, da bo v tej stroki zelo težko dobil zaposlitev, zamenjal za študij klasicne fi lologije in ga zakljucil z diplomo leta 1961. Že pred koncem študija se je leta 1959 zaposlil kot srednješolski ucitelj zgodovine ter latinskega in nemškega jezika na gimnaziji Ravne na Koroškem in nato leta 1962 na gimnaziji Novo mesto. Ob stalni zaposlitvi se je vpisal še na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Zakljucil ga je leta 1969 z diplomsko nalogo za katero je dobil Prešernovo nagrado za študente ljubljanske univerze. 1 Že pred tem je leta 1965 postal arhivar Dolenjskega muzeja v Novem mestu in s tem zacel svoje raziskovalno delo. 2 To delovanje je še poglobil leta 1971 z zaposlitvijo v Pokrajinskem arhivu Maribor, kjer je vodil oddelek za starejše gradivo. Doktoriral je leta 1977 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z disertacijo o verjetno v katerem od bavarskih benediktinskih ali kartuzijanskih samostanov pred letom 1250 napisanemu latinskemu epu Vita Mariae metrica. 3 Kot doktor znanosti je postal ho- 1 Mentor diplomske naloge je bil Bogo Grafenauer. Izšla je tudi v knjižni obliki: Jože Mlinaric, Kostanjeviško gospostvo: po urbarju iz leta 1625, Kostanjevica na Krki: Dolenjski kulturni festival, 1970. 2 Prvo objavljeno delo s podrocja zgodovine: Jože Mlinaric, Bibliografi ja Novega mesta, v: [Janko Jarc et al. (ur.)], Novo mesto: 1365–1965: prispevki za zgodovino mesta, Maribor: Obzorja – Novo mesto: Dolenjska založba, 1969, str. 223–235. 3 Mentorja doktorske disertacije Srednjeveški latinski epos Vita Mariae metrica: tekst- nokriticna-historiografska in literarna analiza sta bila Kajetan Gantar in Bogo Grafenauer. Objavljene so samo najpomembnejše ugotovitve: Jože Mlinaric, Das Epos »Vita Mariae metrica« als Unterlage für das Marienlied des Karthäusers Philipp von Seitz, v: James Hogg (ur.), Kartäu- serliturgie und Kartäuserschrifttum: internationaler Kongreß vom 2. bis 5. September 1987 2., Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 251 norarni, od leta 1990 pa redno zaposleni profesor zgodovine fevdalizma in pomožnih zgodovinskih ved Pedagoške akademije oz. fakultete (danes Filozofske fakultete) Univerze v Mariboru. Upokojil se je leta 2002. Objavljena dela akademika Mlinarica so številna in raznolika. 4 Tako je prevedel vec anticnih literarnih del, 5 a tudi dela srednjeveške in novoveške latinske in nemške ustvarjalnosti. 6 Nesporno jedro njegovega raziskovanja je zgodovina katoliškega redovništva na obmocju današnje Slovenije: s clanki ali monografi jami je prikazal zgodovino vseh treh slovenskih komend ivanovcev ali maltezarjev (Polzela, Melje in Komenda), 7 vseh štirih slovenskih samostanov kartuzijanov (Pleterje, Žice, Jurklošter in Bistra), 8 treh od šestih slovenskih samostanov minoritov (Maribor, Ptuj in Ljubljana – od 1491 samostan franciškanov), 9 obeh slovenskih samostanov cistercijanov (Kosta- njevica in Sticna), 10 dveh od treh slovenskih samostanov dominikank (Marenberk in Studenice) 11 in enega od treh slovenskih samostanov dominikancev (Ptuj). 12 Poseben Analecta cartusiana 116/2, Salzburg: Universität, Institut für Anglistik und Amerikanistik, 1988, str. 29–39. 4 Po vedenju avtorja (še) ne obstaja popolna bibliografi ja akademika Mlinarica. Ta pri- spevek ne more nadomestiti tega primanjkljaja. Temelji na podatkih, dostopnih na slovenskem vzajemnem bibliografskem sistemu COBISS (https://www.cobiss.si/) v casu nastanka prispevka. 5 Jože Mlinaric (prevod, uvod in opombe), Anakreontika ali pesmi o vinu in ljubezni, Iz anticnega sveta 10, Maribor: Obzorja, 1968; Kajetan Gantar (prevod, izbor in spremna beseda) – Jože Mlinaric (prevod), Propercij, Lirika 14, [Ljubljana]: Mladinska knjiga, 1971; Jože Mlinaric (prevod, uvod in opombe), Pesmi / Properc, Iz anticnega sveta 17, Maribor: Obzorja, 1973 in Kajetan Gantar – Jože Mlinaric (prevod, opombe in razlage), Idile / Teokrit, Iz anticnega sveta 23[a], Maribor: Obzorja, 1984. 6 Janez Vajkard Valvasor (prevedel Jože Mlinaric), Prizorišce cloveške smrti v treh delih, Maribor: Obzorja – Novo mesto: Dolenjska založba, 1969; Jože Pogacnik (ur.), Valvasor in sodob- niki: izbrano delo, Zbirka Naša beseda, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1971 in Jože Pogacnik (ur.), Srednjeveško slovstvo: izbrano delo, Zbirka Naša beseda, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. 7 Jože Mlinaric, Malteška komenda na Polzeli, Kronika 28, št. 2, 1980, str. 161–171; isti, Melje in njegova malteška komenda od XII. stoletja do leta 1803, Casopis za zgodovino in narodopisje (= odslej CZN) (n. v.) 16 (51), št. 2, 1980, str. 217–238 in isti, Malteška komenda pri sv. Petru v Komendi, v: Marko Žerovnik (ur.), Obcina Komenda: življenje od kamene dobe do danes, Komenda: Obcina, 2002, str. 65–71. 8 Jože Mlinaric, Kartuzija Pleterje 1403–1595, Pleterje: Kartuzija Pleterje, 1982; isti, Kartuziji Žice in Jurklošter, Maribor: Obzorja, 1991 in isti, Kartuzija Bistra, Ljubljana: Družina, 2001. 9 Jože Mlinaric, Minoritski samostan v Mariboru, CZN (n. v.) 19 (54), št. 1–2, 1983, str. 55–72; isti, Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800, v: Jože Mlinaric – Marjan Vogrin (ur.), Minoritski samostan na Ptuju, 1239–1989, Ptuj – Celje: Mohorjeva družba, 1989, str. 47–148 in isti, Franciškanski samostan od ustanovitve okoli leta 1240 do preselitve leta 1784, v: Poli- karp Brolih et al., Franciškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000, str. 81–148. 10 Jože Mlinaric, Kostanjeviška opatija 1234–1786, Kostanjevica na Krki: Galerija Božidar Jakac, 1987 in isti, Stiška opatija 1136–1784, Novo mesto: Tiskarna Novo mesto – Dolenjska založba, 1995. 11 Jože Mlinaric, Marenberški dominikanski samostan: 1251–1782, Celje: Mohorjeva družba, 1997 in isti, Studeniški dominikanski samostan: ok. 1245–1782, Celje: Društvo Mohorjeva družba – Celjska Mohorjeva družba, 2005. 12 Jože Mlinaric, Dominikanski samostan na Ptuju 1230–1786, v: Jože Mlinaric – Jože Curk, Dominikanski samostan na Ptuju, Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj. Gradivo in razprave 5, Ptuj: Zgodovinski arhiv na Ptuju, 2009, str. 14–303. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 252 del v tem sklopu Mlinaricevega dela predstavlja obravnava delovanju samostanov z ozemlja današnje Avstrije na obmocju današnje Slovenije: samostanov benediktincev Admont in Šentpavel ter samostanov cistercijanov Vetrinj in Rein. 13 Prav zaradi svojih raziskav starejše zgodovine samostanov in redov na Slovenskem je bil akademik Mlinaric poznan širši strokovni in laicni javnosti. Žal je mnogo manj znana njegova izjemna dejavnost na podrocju izdajanja virov. Krono njegovega tozadevnega dela nedvomno predstavlja izdaja virov za srednjeveško in novoveško zgodovino Maribora, ki jih je med letoma 1975 in 2011 objavil v prvih 36 zvezkih Gradiva za zgodovino Maribora. 14 Nobeno drugo slovensko mesto in zelo redka evropska mesta imajo tako obsežno objavo virov kot jo ima po zaslugi Mlinarica Maribor. Izjemno poznavanje virov je omogocilo nastanek številnih clankov o zgodovini Maribora in njegove okolice, a tudi o zgodovini mnogih drugih krajev slovenske Štajerske, Dolenjske in Gorenjske. Mlinaricevi prispevki za sintezo slovenske zgodovine so manj številcni, a so brez izjeme tehtni, saj temeljijo na že omenjenem izjemnem poznavanju virov. 15 Brez pretiravanja lahko zapišem, da je Jože Mlinaric najpomembnejši mari- borski zgodovinar in najpomembnejši zgodovinar Maribora. Zato ni presenecenje, da je bil prav Mlinaric prvi profesor mariborske univerze, ki je postal leta 1995 izredni, leta 2001 pa redni clan Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Mari- borska univerza se mu je zahvalila za njegovo delo leta 2003 s podelitvijo naslova zaslužnega profesorja. Istega leta mu je rojstno mesto podelilo Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, ki je najbolj prestižna nagrada drugega najvecjega slovenskega mesta na podrocju umetnosti in kulture. Svojo pozornost je akademik Mlinaric namenil tudi zgodovini srednjeveških Judov na obmocju slovenske Štajerske, ceprav predstavlja le majhen del njegovega opusa. Kljub temu je bil prav z njegovimi raziskavami narejen kljucen znanstveni korak, ki je omogocil zacetek delovanja današnjega Centra judovske kulturne dedišcine Sinagoga Maribor. Leta 1997, ko je na dan Svetih treh kraljev minilo pet stoletij od izgona Judov s Štajerske in Koroške, je bil namrec akademik Mli- naric predsednik organizacijskega odbora mednarodnega znanstvenega simpozija Srednjeveške judovske skupnosti in njihova kulturna dedišcina v srednji Evropi. V tem okviru je bila 14. 1. 1997 v Pokrajinskem arhivu Maribor otvoritev njegove 13 Jože Mlinaric, Admontski Racji dvor pri Mariboru, CZN (n. v.) 14 (49), št. 1, 1978, str. 33–47; isti, Posest vetrinjske opatije na Štajerskem (ok. 1145–1786), CZN (n. v.) 17 (52), št. 1, 1981, str. 38–59; isti, Posest vetrinjskega samostana na Kranjskem (od leta 1147 do XVII. stoletja), Zgodovinski casopis 35, št. 1–2, 1981, str. 101–119; isti, Odnosi med Šentpavelsko opatijo in gospodi iz Melja, gospodi Mariborskimi in mariborskimi mešcani v srednjem veku, Kronika 29, št. 3, 1981, str. 241–250; isti, Posest Vetrinjskega samostana v Preddvoru do 17. stoletja, v: Tone Roblek (ur.), Preddvor v casu in prostoru: zbornik obcine Preddvor, Preddvor: Obcina, 1999, str. 69–81 in isti, Cistercijanska opatija Rein in njena povezanost s slovensko zemljo (13.–18. stoletje), Zbirka Studia historica Slovenica 7, Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovacica, 2011. 14 Gradivo za zgodovino Maribora (= GZM) I.–XXXVI., Maribor: Pokrajinski arhiv, 1975–2011: zahvaljujoc Mariborski knjižnici dostopno na spletnih straneh Digitalne knjižnice Slovenije (https://www.dlib.si/). 15 Omeniti velja vsaj: Jože Mlinaric, Cerkev na Slovenskem v srednjem veku, v: Metod Benedik (ur.), Zgodovina Cerkve na Slovenskem, Ljubljana: Mohorjeva družba, 1991, str. 61–91. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 253 razstave o zadnjih desetletjih mariborske srednjeveške judovske skupnosti. 16 Na simpoziju, ki je potekal med 16. in 19. 10. 1997 v Mariboru, je predstavil referat o Judih v srednjem veku na slovenskem Štajerskem, ki je nato skupaj z ostalimi referati simpozija izšel v zborniku simpozija. 17 Podpisani sem spoznal akademika Mlinarica kot študent 1. letnika Pedagoške fakultete Maribor v študijskem letu 1986/87. Njegova takratna predavanja so me ob predavanjih pokojnega prof. dr. Jožeta Koropca usmerila v raziskovanje srednjeveške zgodovine. Nikoli kasneje nisem imel priložnosti poslušati predavanj akademika Mlinarica, mi je pa s svojimi mnogimi objavljenimi deli ostal ucitelj do danes. Verjamem, da bo to ostal tudi naslednjim generacijam slovenskih zgodovinarjev. Boris Hajdinjak 16 Jože Mlinaric, Mariborski Židje v zadnjih desetletjih pred izgonom iz mesta, njihov izgon in sledovi, Katalogi / Pokrajinski arhiv Maribor 7, Maribor: Pokrajinski arhiv, 1996. 17 Jože Mlinaric, Judje na slovenskem Štajerskem do njihove prisilne izselitve v letu 1496, CZN (n. v.) 36 (71), št. 1–2 (= Judovski zbornik), 2000, str. 49–70. Ocene in porocila Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 256 Handbuch zur Geschichte Südosteuropas. Bd. 1: Herrschaft und Politik in Südosteuropa von der römischen Antike bis 1300. Izd.: Fritz Mitthof/Peter Schreiner/Oliver J. Schmitt. Berlin, Boston: De Gruyter Oldenbourg, 2019. XLIV, 1122 strani. Bd. 2: Herrschaft und Politik in Südosteuropa von 1300 bis 1800. Izd.: Oliver Jens Schmitt. Berlin, Boston: De Gruyter Oldenbourg, 2021. 1089 strani. Namen tega kratkega zapisa je opozoriti slovenske zgodovinarke in zgodo- vinarje, ki se že od zgodnjega 20. stoletja tudi raziskovalno in študijsko posvecajo zgodovini jugovzhodne Evrope in v tem okvirju še zlasti zgodovini zahodnega Balkana z vzhodnojadransko obalo, na odlicen prirocnik za zgodovino jugovzhodne Evrope, ki nastaja od leta 2010 v koordinaciji Leibnitz inštituta za raziskave vzho- dne in jugovzhodne Evrope v Regensburgu. Gre za presežek v dosedanji obravnavi zgodovine jugovzhodne Evrope, za »prirocnik za 21. stoletje«, kot je izpostavljeno že v samem naslovu uvoda v celotno serijo, in s tem za nespregledljivo delo na po- drocju zgodovine jugovzhodne Evrope. Prirocnik je v prvi vrsti namenjen potrebam zgodovinskih raziskav in univerzitetnega pouka in eden od njegovih glavnih ciljev je ponuditi bralcu zanesljivo orientacijo v množici informacij in v posamezniku že nepregledni historiografski produkciji, ki se posveca zgodovini jugovzhodne Evrope. Prirocnik zato ne prinaša samo pregleda zgodovinskega dogajanja v sinhroni in diahroni perspektivi, ampak nudi, kar je za uporabnost takšnega kompendija nemara še pomembneje, obsežne (komentirane) preglede virov, literature, stanja raziskav, aktualnih znanstvenih diskusij kot tudi defi citarnih vsebin, ki se tako izrisujejo kot možni bodoci raziskovalni cilji. Nacrtovanih je sedem zvezkov s tematskimi bloki gospostvo in politika, jezik in kultura ter gospodarstvo in družba, ki so kronološko razdeljeni na predmoderno in moderno obdobje, meja med njima pa je okrog 1800. Gre seveda za dolgorocen in izjemno zahteven projekt, v katerega so vkljuceni številni strokovnjaki za posamezna vprašanja in ki zahteva tudi dobro koordinacijo in nic manj redakcijo. Do zdaj sta v treh knjigah in v skupnem obsegu vec kot 2200 strani precej drobnega tiska izšla dva zvezka prirocnika, ki obravnavata gospostvo in politiko v jugovzhodni Evropi v predmodernem obdobju. Prvi zvezek obravnava v dveh knjigah cas od predrimskega obdobja do konca 13. stoletja, drugi pa v eni knjigi pozni srednji in zgodnji novi vek. Na splošno je mogoce reci, da je v obeh zvezkih jugovzhodna Evropa predstavljena kot proti Sredozemlju, srednji Evropi, pontske- mu svetu in bližnjemu vzhodu odprt ter obenem mocno diferenciran prostor z zelo Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 257 razlicno in kompleksno politicno dinamiko, ki je skozi zgodovino nihala med impe- rialnimi stanji in konkurencami ter regionalnimi, razlicno dolgoživimi politicnimi organizmi. Bralec se tako lahko v prirocniku seznani z zgodovino in strukturami Rima, Bizanca, Osmanskega sultanata in Beneške republike v jugovzhodni Evropi kot tudi z barbarskimi tvorbami pozne antike in zgodnjega srednjega veka, posebej pa je v posameznih poglavjih seveda obravnavana tudi dogodkovna in strukturna zgodovina Madžarske, Bolgarije, Grcije, Srbije, Hrvaške (z Dalmacijo in Slavonijo), Vlaške in Moldavije. Samo po sebi je razumljivo, da je bila predstavitev tako obsežne in obenem razlicne vsebine v prirocniku s tako visoko zastavljenimi cilji zaupana uveljavljenim strokovnjakom, pri cemer so nekateri med njimi napisali tudi vec poglavij, med katerimi so nekatera zelo obsežna. Za ilustracijo naj bo omenjeno, da je najdaljše med njimi poglavje Balkan med regionalnimi gospostvenimi tvorbami in osmansko osvojitvijo (ok. 1300 – ok. 1500). Obsega vec kot 200 strani, napisal pa ga je Oliver Jens Schmitt z Inštituta za vzhodnoevropsko zgodovino dunajske univerze, ki je tudi eden od izdajateljev prirocnika in sploh danes eden najbolj renomiranih raziskovalcev in poznavalcev zgodovine jugovzhodne Evrope. Kljub vsem pohvalam, ki jih prirocnik nedvomno zasluži, pa je vendarle treba opozoriti, da se posamezni avtorji v pristopu k obravnavi zaupanih jim vsebin med seboj precej razlikujejo. To je na primer zelo opazno pri obravnavi najstarejše zgodovine Srbov (Mihailo St. Popovic) in Hrvatov (Neven Budak), za kateri prinaša temeljne informacije De administrando imperio Konstantina Porfi rogeneta. V prikazu srbske zgodovine so Konstantinove informacije povzete precej manj kriticno, kot v prikazu hrvaške zgodovine in s tem na nacin, ki ne odgovarja današnjemu stanju raziskav in diskusij o vrednosti cesarjevega besedila iz srede 10. stoletja za zgodovino Srbov in Hrvatov v zgodnjem 7. stoletju. Naj ta kratek zapis zakljucim z ugotovitvijo, da je ena od pomembnih lastnosti prirocnika, da povezuje in presega tako tipicno in ne samo za jugovzhodno Evropo znacilne po nacionalnem kljucu razdrobljene zgodovinske raziskave in pripovedi, v katerih se radi izgubijo širši konteksti in širše perspektive. Peter Štih Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 258 Ante Tresic Pavicic, Povijest Hrvata pod narodnim vladarima (619-1102). Hrvatsko rano srednjovjekovlje iz gledišta hrvatskog književika i intelektualaca prve polovine 20. stoljeca. Zagreb: HAZU, 2020, 842 strani. Gospa Vesna Tresic Pavicic je 8. marca 2018 predala glavnemu tajniku Hrvaške akademije znanosti in umetnosti akademiku Pavau Rudanu kot donacijo zapušcino sorodnika dr. Ante Tresica Pavicica. Gradivo vsebuje rokopise književnih del, pesmi, romanov, pripovedk, potopisov in številna osebna razmišljanja ter poglede na politicne dogodke na Hrvaškem konec 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Med drugim je bil v zapušcini odkriti tudi obsežen rokopis knjige Zgodovina Hrvatov v casu t. i. narodnih vladarjev. Hrvaška akademija je obsežno delo smatrala za dovolj zanimivo, da ga leta 2020 tudi objavila. Tresic Pavicicemu zgodovinskemu delu je v uvodu dodano vec spremljevalnih tekstov razlicnih strokovnjakov. Neven Budak je prispeval vodnik skozi knjigo, Marinko Vukovic arhivski pogled na rokopis in tekst, Ivana Burnac beležke o jeziku in pravopisu dela, Petra Matovic pa pripombe k grškemu tekstu. Ante Tresic Pavicic se je rodil 10. julija 1867 v Vrbanju na otoku Hvaru, umrl pa je 27. oktobra 1949 v Splitu. Bolj je znan kot politik, književnik in potopisec, ceprav je bil po stroki zgodovinar. Na dunajski univerzi je študiral zgodovino in fi lozofi jo. Je pa iz razlicnih razlogov zacel šele pri koncu življenja, v casu, ko se je razmahnila druga svetovna vojna, v samoti svoje vile v Splitu raziskovati in pisati o najzgodnejšem obdobju hrvaške zgodovine. V nacrtu je imel celoten pregled hrvaške zgodovine, ki pa ga ni uspel realizirati in tudi v zapušcini ohranjeno besedilo je ostalo brez njegove zadnje redakcije. Pavicic ne kaže simpatij do vecine takratnih vodilni hrvaških zgodovinarjev kot sta bila Franjo Racki in Ferdo Šišic. Odklanja tudi poglede nekateri vodilnih tujih zgodovinarje.Prav tako se ne strinja glede nekaterih razlag karantanske in hrvaške zgodovine slovenskih zgodovinarjev Milka Kosa in Ljudmila Hauptmanna. Hrvaškim in tujim zgodovinarjem Pavicic o cita nekaj osnovnih grehov. Prvic, da niso verjeli v posebno (dvojno) naselitev Hrvatov ter trdili, da so se naselili istocasno s Srbi. Drugic, da niso priznali dogovora s papežem, da ne bodo napadali drugih narodov. Tretjic, da niso verjeli v avtenticnost Trpimirove in Muncimirjeve darovnice, in trdili, da sta ponaredka iz 14. stoletja. V obsežnem predgovoru avtor razpravlja o zgodovini kot znanosti. Izhaja iz stališca, da zgodovina ni cista eksaktna znanost. Vendar pa poudarja, da zgodovina Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 259 spada med tiste znanosti, katerih naloga je, da išce resnico v preteklosti in iz tega izhodišca sega tudi v prihodnost. Opravicuje se, da je zgodnje hrvaško obdobje proucil in obdelal le na podlagi tistega gradiva in literature, ki jo je našel v Splitu. Ni imel možnosti, da bi pregledal gradivo in literaturo v znastvenih ustanovah in arhivih v Zagrebu, Dunaju, Rimu, Parizu, Londonu in Moskvi. Hrvaško zgodovino pod narodnimi vladarji je obdelal v 66 poglavjih. Pogosto objavlja celotne odlomke iz grških in latinskih virov, ki pa jih je vse tudi prevedel v hrvašcino. Sklicuje se tudi na madžarke (latinske) vire in avtorje. Navaja številne zahodnoevropske vire in avtorje zgodovinskih del (nemške, fran- coske). V veliki meri koristi tudi zbirko srednjeveških virov za nemško in evropsko zgodovino od 6. do 16. stoletja v Monumenta Germaniae Historica. Mislim, da je vrednost njegove knjige tudi v tem, da je v njej objavljenega veliko gradiva. Zelo podrobno razpravlja o prebivalcih Balkana pred prihodom Slovanov. Prav tako posveti posebno poglavje Ilirom, v zvezi z njimi pa se sprehodi po širjenju rimske države po Evropi in zakljucuje, da predstavljata zgodovina Ilirov in rimske države temeljni kamen na katerem so Hrvati gradili svojo državo. Pojavu Obrov ali Avarov v Evropi posveti Pavicic posebno poglavje, predvsem v povezavi z Bizancem. Obri naj bi preplavili celotni Ilirik in se na njem obdržali polnih 60 let, to je od 566 , ko se prvic pojavijo južno od Drave v Panoniji in vse do 626, ko so bili premagani od Hrvatov in se umaknili iz Balkana v ring med Donavo in Tiso. V prikazu Pavicicevega obsežnega teksta se bom omejil le na nekatere njegove rezultate, v katerih skuša prikazati hrvaško zgodnjesrednjeveško obdobje drugace od socasnega zgodovinopisja. Bizantinskemu cesarju Herakleju posveca izjemno pozornost. Kajti, tako trdi, je bil Heraklej trdni temelj na katerem so predniki Hrvatov zgradili svojo junaško prihodnjost. V njegovem casu naj bi bil Bizanc pritisnjen od severa od Obrov, od juga pa od Perzijcev. Predno je cesar prekoracil Bospor in šel v napad nad Perzijce, je moral skleniti pogodbo (zvezo) s Hrvati. Preko svojih obvešcevalcev in trgovcev naj bi bil obvešcen o narodu Hrvatov. Njihov naselitveni prostor naj bi se razprostiral od Labe do Buga, na srednji Visli naj bi na severu in vzhodu mejili s Poljsko, na jugu pa naj bi Hrvati segali do Tater in Karpatov. Glavno mesto Hrvatov in središce trgovskega prometa med vzhodom in zahodom naj bi bil Krakov. Glavni pogoj za sodelovanje bizantinskega cesarja s Hrvati je bil, da naj bi Hrvati preprecili Obrom zavzeti Carigrad. Zato je, po zmagi Hrvatov nad Obri, cesar prepustil Hrvatom Dal- macijo v katero naj bi spadali še Duklja (Crvena Hrvaška), Travunija, Konavlje, Hum in Paganija. Zanimiva je tudi trditev avtorja, da so bili Hrvatje že pred prihodom v Dalmacijo pokristjanjeni. Bili naj bi pristaši Arijeve veroizpovedi. Pri tem meni, da so bili v novi domovini Dalmaciji le spreobrnjeni iz arijanstva v katolištvo. Avtor se pri svojih trditvah opira predvsem na Konstantina Porfi rogeneta (na 30. poglavje). Po njegovi razlagi postavlja Porfi rogenet prihod Srbov na Balkan 20 let za Hrvati, katerih del naj bi se, sledec Porfi rogenetu, iz Dalmacije odselil v Panonijo. Navaja, da je bila severozahodna meja Hrvatov na Soci in Vipavi, kjer naj bi se spopadali z Langobardi. Celotna Istra, razen romanskih mest, naj bi bila naseljena s Slovani, med katerimi bi bili najštevilnejši Hrvati. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 260 Vendi (Slovenci) naj bi po Pavicicu prodrli vse do Tirolske in južno od Salzburga ter zasedli celoten Norik. Vsa Štajerska, zacenši od izvirov Mure, vsa Koroška (Karantanija) z severozahodno Kranjsko, naj bi spadala v državo Vendov, z velikim deležem Hrvatov. Še pred frankovsko okupacijo se omenjajo vojvode Borut, Gorazd, Hotimir in Valtung. Vendi oziroma Slovenci so se pokritjanili leta 772. 6 let po pokristjanjenju pa so vdrle v njihovo državo vojske Karla Velikega iz Bavarske in jo podjarmile. Leta 796 je poslal Karel Veliki silno vojsko proti Obrom, Vodstvo je poveril furlanskemu mejnemu grofu Eriku, ki vojaško odpravo prepusti hrvaškemu knezu Vojnimiru, kajti po Pavicevicu nihce ni mogel imeti svoje vojske razen hrvaškega vladarja. Nemci so se nameravali v 9. stoletju preko Karantanije razšitiri na Balkan vse do Jadranskega morja. Na tej poti so naleteli na Hrvate. Borba se je zacela z Vojnomirom, nadaljeval jo je junaški Ljutovit (hrvaške vladarje bom poimenoval tako, kot je v knjigi zapisal Pavicic), a koncal Muncimir s strahovitim porazom Nemcev. On naj bi združil Dalmatinsko in Panonsko Hrvaško. Ratimir in Mislav sta se energicno posvetila obrambi Hrvaške na morju in na kopnem. S tem sta obranila Hrvaško na zahodu pred Franki-Nemci, na severozahodu pred Bolgari, na morju pa pred Benecani. Po Pavicicem mnenju anonimni duhovnik iz Duklje, sploh ni napisal njemu pripisanega zgodovinopisnega dela (Ljetopis Popa Dukljanina), ampak naj bi le prevedel besedilo neznanega hrvaškega avtorja (zapisano v glagolici) v latinšcino in ga dopolnil z nekaterimi podatki. Vse kar je bilo v hrvaškem letopisu navedeno po državljanski vojni med Stjepanom, Miroslavom in Krasimirjem II. Naj bi bil poznejši vrinek, ki ga poleg tega ocenjuje za neobjektivnega. Pozitivno pa je, kot pravi Pavicevic, da je opisal Zvonimirjevo tragedijo. Ob tem Pavicic dodaja, da je zmeda v kronologiji in genealogiji vladarjev v letopisu takšna, da se je težko znajti v tem kaosu. Obenem verno sledi Duklaninovem letopisu in brez zadržkov trdi, da se je v casu vladavine papeža Štefana II. med majem 896 in koncem julija 897 odvijal na Duvanjskem polju najprej cerkveni zbor vseh hrvaških škofov, kateremu je prisostvoval tudi kralj Budimir in vsi njegovi dostojanstveniki in je trajal 8 dni. Na zboru so uredili vse cerkvene zadeve v državi in dolocili meje nadškofi je in škofi j v Beli Hrvaški in v Rdeci Hrvaški. Po cerkvenem zboru se je sestal državni zbor pod vodstvom kralja Budimirja ter dolocil meje banovin in županij. Sprejeli so tudi zakonik. Iz ustave, ki je bila sprejeta na Duvanjskem polju, se po Pavicicu lepo vidi, kako je tekel razvoj hrvaške države od smrti Muncimirja do izumrtja narodne dinastije. Pavicic je nameraval v svoji knjigi urediti kronologijo hrvaških knezov oziroma kraljev. Benecani so dobili namig od Bizantincev (cesar Bazilij II.) naj napravijo vse kar je v njihovi moci, da zlomijo Hrvate, ki se jim je ponovno dvignil ugled. Porazili so Samuelovo vojsko in jo pregnali z Balkana. Beneški dož Peter II. Orseolo naj bi zahteval, da se mu podredijo Dubrovnik in južne županije, ki so spadale pod Rdeco Hrvatsko. Toda Pavicic navaja, da je Du- brovnik v casu vladavine Miroslava in Krasimirja priznaval oblast hrvaškega Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 261 kralja, ceprav je naglašal svojo avtonomijo. Prav tako poudarja, da Krasimir in njegov brat Gojislav nista v tem casu mirovala, temvec sta ponovno prevzela oblast nad primorskimi mesti, posebej nad Splitom, ki naj bi bil takrat glavno mesto hrvaške države. Tudi bližnji Solin naj bi Hrvatje obnovili, zgradili velike bazilike, samostane in kraljevske vile. Ko je kralj Peter Krasimir umrl, Zvonimirju ni uspelo priti z vojsko v Solin in prepreciti, da je ljudstvo oklicalo Slavica za kralja (bil je mož Krasimirjeve hcerke Nade), Stjepan pa je bil zaprt v benediktinskem samostanu. V tej dobi so zaceli iz južne Italije na Balkan prodirati Normani, ki so posegali tudi v hrvaško zgodovino. Normani so odstranili Slavica in s tem odprli pot Zvonimirju do prestola. Zvonimir je bil ban Slavonije in morda v sorodstvu s Šubici. Bil je zastopnik kralja Petra Krešimirja na kronanju madžarskega kralja Salomona. Zvonimir se je porocil s hcerko ogrskega kralja Bele IV. Jeleno. Kljub temu, da je bil Zvonimir od vseh hrvaških kraljev najbolj naklonjen latinski duhovšcini, se je ohranil epi- grafski glagolski spomenik, znamenita Bašcanska plošca, ki omenja Zvonimirja. Malo pred smrtjo je namrec Zvonimir obiskal otok Krk in daroval samostanu sv. Lucije v Baški neko zemljišce. Zvonimir je bil ubit leta 1089. Istega leta je bil 8. septembra za hrvaškega kralja kronan Stjepan IV., ki je 19 let preživel zaprt v benediktinskem samostanu. Prvo Stjepanovo dejanje je bila obnovitev kninske škofi je in namestitev odstavljenega škofa Grgurja. Na vec mestih v knjigi se Pavicic ukvarja z vprašanjem glagolice in odnosom posameznih vladarjev do slovaskega bogoslužja. Meni, da glagolica ni delo Cirila in Metoda, ampak hrvaška pisava, ki so jo Hrvatje uporabljali že v pradomovini in jo s selitvijo v Dalmacijo prinesli s seboj. Po Zvonimirjevi smrti se je znašla Hrvaška v veliki negotovosti, ker je ostala brez vladarja. Na hrvaškem prestolu se je pojavil Peter Sloven, sorodnik zakonito izbranega kralja Slavica. Kralj Peter je umrl od izdajalske roke na Gvozdu – Petrovi gori, ker se je junaško boril proti Madžarom. Preteklo je okrog 6 let od umora Petra Slovena, ko so se na Hrvaškem zgodili mnogi dogodki. Hrvati so bili prepricani, da jim ogrski kralj Koloman želi le dobro in da se bodo izognili spopadom zaradi nasledstva. S sprejetjem Kolomanove ponudbe naj bi Hrvati naredili veliko napako. Pavicic obtožuje predstavnike dvanajstih plemen, da se 1102 niso mogli dogovoriti, kdo izmed njih naj bi prevzel kraljevski naslov oziroma da niso prišli na idejo menjave monarhije z republiko. Zakljucujem z mislijo pisca. Velik problem za zgodovinarja je pomanjkanje virov za starejšo zgodovino. S tem se Pavicic dotakne problema glede zgodovinske resnice in ugotovi, da se mora zgodovinar pogosto spušcati v hipoteze. Njegov obsežen rokopis je pisan na podlagi velike erudicije in še vecjega patosa, zato zasluži, da se bere predvsem z vidika svetovnonazorski stališc avtorja ter zaradi njegovih posebnih interpretacij. Mnoge avtorjeve teze o razvoju Hrvaške pod narodnimi vladarji so bile že v njegovem casu v zgodovinopisju presežene. Njegove razlage posameznih pojavov v hrvaški preteklost ali vloge vladarjev so bile rezul- tat precej samovoljne interpretacije virov (npr. Konstantina Porfi rogeneta, še bolj Letopis Popa Dukljanina). Z ozirom na dosežke in rezultate zgodovinske stroke Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 262 na Hrvaškem in drugod v novejšem casu, 1 lahko recemo, da je Pavicevicevo delo za zgodovinopisje brez prave vrednosti. Še najvecja vrednost njegove knjige je v tem, da odraža stališca avtorja in casa v katerem je delo nastalo. Na koncu knjige je objavljen slovar nekaterih manj znanih besed in izrazov (avtorja Marinko Vukovic in Ivana Burnac). Ignacij Voje 1 Gl. npr. Nada Klaic, Povijest Hrvata u ranom srednjem vijeku, Zagreb 1975; Neven Budak, Hrvatska povijest od 550. do 1100. Zagreb 2018; Peter Štih, O novi knjigi, novejši hrvaški historiografi ji in novih pogledih na hrvaško zgodnjesrednjeveško zgodovino. Zgodovinski casopis 72, 2018, 464–497 . Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 263 Tomaž Lazar, Oklepi iz Narodnega muzeja Slovenije. Zašcitna oprema od visokega srednjega do zgodnjega novega veka. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2021, 381 strani. V letu 2021, ko je Narodni muzej Slovenije praznoval dvestoletnico obstoja, je v njegovi založbi kot šestnajsti zvezek v seriji Viri – Gradivo za materialno kulturo Slovencev izšla monografi ja kustosa dr. Tomaža Lazarja, posvecena pred- stavitvi zašcitne opreme od visokega srednjega do zgodnjega novega veka, ki jo hrani osrednja slovenska muzejska ustanova. Gre za številcno enega najmanjših, a zgodovinsko najpomembnejših delov zbirke orožja in bojne opreme. Knjiga je tako še en velik korak v avtorjevih prizadevanjih k njenemu ovrednotenju in predstavitvi javnosti. V primerjavi z nekaterimi tujimi, hranijo slovenski muzeji razmeroma malo ostankov opreme nekdanjih bojevnikov. To kar nekoliko preseneca, ce pomislimo na bogato zgodovino vojaških spopadov v tem prostoru. Pri preucevanju tega gra- diva je zato treba uporabiti zelo širok nabor raznovrstnih virov in iskati analogije v zbirkah drugih domacih in predvsem tujih ustanov. To metodologijo je avtor pri svojem delu izpopolnil skoraj do potankosti, saj je sistematicno obdelal vse znane pisne vire in materialne ostanke, kot nepogrešljivo dopolnilo k njim pa še med zgodovinarji pogosto premalo upoštevane likovne upodobitve, med katerimi pred- njacijo srednjeveško stensko in tabelno slikarstvo, portreti ter viteški nagrobniki. Tu se prav tako ni omejil na ozemlje Slovenije, temvec je segel tudi v zamejstvo in dlje v tujino. Rezultate, pridobljene s študijem raznovrstnih virov, je podprl z izsledki eksperimentalne arheologije in naravoslovnimi analizami. Knjiga ima dvanajst smiselno oblikovanih poglavij. Kot je pri takšnih mo- nografi jah v navadi, se je avtor najprej osredotocil na zgodovino nastajanja zbirke orožja in bojne opreme v Narodnem muzeju Slovenije ter njeno dosedanje preuce- vanje. Posebej zanimivo je naslednje poglavje, v katerem je strnjeno predstavljen slovenski prostor v srednjem in zgodnjem novem veku z vidika vojaškega dogajanja. Poznavanje širšega konteksta je namrec nujno potrebno za razumevanje obravnavane tematike, saj sta se tako vojaška taktika kot bojna oprema nenehno prilagajali novim razmeram oziroma potrebam in jih do neke mere tudi narekovali. V nadaljevanju je izcrpno predstavljena zašcitna oprema na Slovenskem iz srednjega in zgodnjega novega veka. Kot se je pokazalo, je materialnih ostankov presenetljivo malo, zato je avtor oborožitev nekdanjih bojevnikov poskusil prikazati z uporabo zelo širokega Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 264 nabora virov in iskanjem analogij v tujini. Tu je treba še enkrat poudariti izcrpno analizo plemiških nagrobnikov in stenskih upodobitev v cerkvah. V naslednjih poglavjih, osrednjem delu monografi je, se je osredotocil na opis konstrukcijskih znacilnosti in nacine izdelave zašcitne opreme. Tu je pokazal izvrstno poznavanje tematike, saj je strnjeno prikazal razvoj šcitov in razlicnih vrst oklepa od najzgodnejših zacetkov do danes. In ne samo to, izsledke raziskav virov in literature je podprl s spoznanji eksperimentalne arheologije, tudi lastnimi. Prav vkljucitev slednjih daje knjigi dodatno težo, kajti materialne zapušcine ni mogoce zadovoljivo obdelati zgolj s teoreticnim delom. Bralec tako lažje spozna obrtne tehnike srednjeveških in zgodnjenovoveških mojstrov ter funkcijo bojne opreme. Prva asociacija ob misli na oklep je pogosto celopostavna plošcna garnitura, a pot do nje ni bila preprosta. Razvoj oklepov je bil namrec zelo dolg in je vodil od enostavne usnjene in tekstilne do kovinske, verižne ter nazadnje plošcne zašci- te. Obrtni mojstri so bili odvisni od zmogljivosti metalurških obratov, ti pa vse do zgodnjega novega veka niso bili sposobni ponuditi primernih polizdelkov za izdelavo celopostavne plošcne garniture. Posebej velja omeniti avtorjevo opažanje, da se je z zatonom okleparske obrti izgubilo ogromno znanja, ki ga danes z delnim uspehom poskuša oživiti eksperimentalna arheologija. V desetem poglavju je katalog 66 predmetov iz zbirke orožja in bojne opreme v Narodnem muzeju Slovenije, gre pa vecinoma za fragmente šcitov, verižnine in plošcnih oklepov. Vse kataloške enote poleg opisa vsebujejo navedbo materiala, teže, dimenzij ter provenienco in nacin pridobitve, ce sta znana. Najzanimivejši predmet je zagotovo maksimilijanski plošcni oklep, izdelan na zacetku tridesetih let 16. stoletja v delavnici nürnberškega okleparskega mojstra Valentina Sieben- bürgerja, ki sodi med reprezentativnejše eksponate Narodnega muzeja Slovenije. Avtorjevo delo dopolnjujejo štirje prispevki o naravoslovnih analizah izbranih predmetov iz muzejske zbirke, ki so jih opravili angleška strokovnjaka Alan Wil- liams in Edwin Wood ter raziskovalci iz slovenskih institucij Jakob Kraner, Peter Fajfar, Borut Zorc, Matjaž Knap, Marijan Necemer in Borut Žužek. Njihovi izsledki so dragocen doprinos k boljšemu razumevanju tematike, saj jasno kažejo, da na marsikatero vprašanje ni mogoce odgovoriti le z uporabo klasicnih zgodovinskih metod. Razkrivajo nam namrec ne le kakovost surovin in tehniko izdelave, temvec tudi poznejše restavratorske posege. Spoznanja bodo koristna tudi za prihodnje antropološke raziskave, saj so oklepi pomemben vir za ugotavljanje velikosti in teže ljudi v srednjem in zgodnjem novem veku. Preliminarni rezultati kažejo, da so bili v povprecju nižji in lažji od nas, pa tudi, da so bili bogatejši višji od revnejših. Monografi ja Tomaža Lazarja je pomembna pridobitev za raziskovalce vojaške zgodovine slovenskega prostora v srednjem in zgodnjem novem veku. V marsicem gre za pionirsko delo, saj je avtor segel na podrocja, katerim do zdaj ne le pri nas, temvec tudi v tujini niso posvecali pozornosti. Z vzorno opravljenim raziskovan- jem in izcrpno predstavitvijo je postavil nove standarde pri objavljanju gradiva slovenskih muzejev, zato upamo, da mu bodo v prihodnje sledili tudi ostali. Knji- ga je vsebinsko zelo bogata in opremljena z veliko slikovnega gradiva, nic manj pohval pa si ne zasluži njena oblikovna plat. Gre namrec za prvi zvezek v seriji Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 265 Viri – Gradivo za materialno kulturo Slovencev, ki je izšel v prenovljeni podobi in vecjem formatu. Monografi ja bo zagotovo dala pospešek nadaljnjemu raziskovanju zbirke in njenemu predstavljanju javnosti. Nacrtovana angleška izdaja bo dragocen prispevek tujim strokovnjakom, saj je tovrstno gradivo iz slovenskega prostora v tujini še vedno slabo poznano. Jernej Kotar Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 266 Boris Golec, Valvasorji: med vzponom, Slavo in zatonom. Ljubljana: Za- ložba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 514 strani. Dobrih pet let je že preteklo, odkar sem bil naprošen za recenzijo najnovejše stvaritve cenjenega zgodovinarja Borisa Golca, vec kot desetletje nastajajoce izvirne znanstvene monografi je o plemiški rodbini Valvasor. Prošnjo sem takrat z veseljem sprejel, in to iz dveh razlogov. Že odkar sem kolikor toliko resno zaplaval v deroce zgodovinarske vode, rad prebiram njegove, v takšni ali drugacni obliki izdane ra- ziskovalne izsledke. Piše izjemno kvalitetno, berljivo, zanimivo, njegove v tekste pogosto zelo posreceno umešcene razlage o tem, kako je prišel do dolocenih spoznanj, pa so me in me še vedno ucijo vešcin interpretacije razlicnih virov. Drugi razlog za pisanje recenzije sta vsekakor obravnavano casovno obdobje in tema. Izmed vseh zgodovinskih obdobij sem zadostno strokovno kompetenten le za obdobje zgodnjega novega veka, tematsko pa so mi najbližje zemljiška posest, plemstvo in po novem še zgodovina urbanih naselbin. Moje raziskovalne teme se tako do neke mere prekrivajo z Golcevimi, le da so rezultati tako kvalitativno kot kvantitativno precej skromnejši. Na tem mestu bi lahko našteval razloge za tolikšen casovni zamik objave mnenja in se s tem morebiti poskušal posipati s pepelom. A nima smisla. Cas ne- usmiljeno tece, monografi ja pa zaradi obravnavanja že davno preteklih dogodkov in vsebinske kvalitete ter verodostojne interpretacije virov tako ali tako nikoli ne bo zastarala. Kvecjemu je vnovicno prebiranje izdane monografi je v primerjavi s tipkopisom izpred petih let omogocilo še bolj poglobljeni vpogled v vse, kar de- jansko ponuja. Njena oblikovna postavitev, dodane slikovne priloge, rodoslovna debla, zemljevidi in, seveda, vsebina tvorijo celoto in šele skupek vseh da bralcu popolno bralno izkušnjo. Moje zdajšnje mnenje o monografi ji je sicer skladno s spisano recenzijo. Drugacno niti ne more biti. Avtorju in njegovemu delu sem namrec že takrat, in to le na osnovi prebrane vsebine, zapel takšen hvalospev, da bi ga/me njegovo stopnjevanje naredilo neverodostojnega, pa ceprav je prebiranje izpopolnjenega, dokoncnega izdelka bistveno prijetnejše in kvalitetnejše kot branje nedokoncane razlicice. Za naš prostor in slovensko zgodovinopisje vsekakor monumentalno delo z naslovom Valvasorji : med vzponom, Slavo in zatonom je izjemno podatkovno natancna rodoslovno-socialna študija plemiške rodbine od naselitve na Kranjskem nekje sredi 16. stoletja pa tja do smrti zadnje družinske clanice leta 1839. Njen najznamenitejši predstavnik polihistor Janez Vajkard Valvasor zagotovo spada med Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 267 najpomembnejše osebnosti slovenske zgodovine, zato so kakršne koli raziskave in posledicno dognanja v zvezi z njim ali njegovo rodbino vedno deležni precejšnjega zanimanja tako strokovne kot laicne javnosti. V tovrstnih primerih je odgovornost raziskovalca velika, saj si napak skorajda ne more/sme privošciti. In pri raziskovanju Valvasorjev se to lahko kaj hitro zgodi. Arhiv rodbine ali posameznih družinskih clanov se ni ohranil, na razpolago so le fragmenti in kopica gradiva drugih prove- nienc, razkropljeni v številnih fondih in zbirkah domacih in tujih arhivov. Manko proveniencnega arhivskega gradiva tako zahteva natancno poznavanje in analizo ohranjenih virov, delovanje tedanjih institucij ter znacilnosti obdobja in prostora, v katerem je rodbina živela, prav tako sta condicio sine qua non tudi znanje in uporaba razlicnih metod in tehnik raziskovalnega dela. O Janezu Vajkardu in Valvasorjih je bilo v preteklosti prelitega že precej crnila, a se kljub temu nikoli ni dalo zares otresti obcutka, da je ostalo še precej neznank za razrešiti, nedorecenosti za doreci in zmot za popraviti. Morda so ravno le-te prepricale Borisa Golca, da je kot prvi zavihal rokave in se po vec kot stoletju premora zacel sistematicno ukvarjati z zgodovino rodbine. Njegova vecletna raz- iskava je po eni strani potrdila dolocena spoznanja predhodnih raziskovalcev, po drugi strani mnoga ovrgla, v celoti gledano pa je pricujoce delo nadgradnja vseh dosedanjih dognanj, ki celovito poda podobo Valvasorjeve rodbine v genealoškem, socialnem, ekonomskem in duhovnem pogledu. Zajetih je namrec vseh 134, do sedaj znanih oseb, ki so prišle na svet s priimkom Valvasor ter njihovi zakonci. Torej, nic manj kot sedem generacij. Življenje in delo prvega med enakimi, Janeza Vajkarda Valvasorja (1641–1693), sta (bila) predmet drugih temeljnih obravnav, zato je avtor naredil izjemo in se v glavnem omejil le na njegove gmotne razmere in potomstvo. Tokrat tako ni naš vodilni polihistor glavni protagonist, pac pa njegovi sorodniki. 514 strani obsegajoca monografi ja ni izrazito podrobno strukturirana. Osre- dnji del sestavlja šest poglavij, zakljucni pa seznam virov in literature, povzetka v italijanskem in nemškem jeziku, nekaj osnovnih podatkov o avtorju ter prilogo v obliki rodoslovnih debel. Nobenega dvoma ni, da gre za klasicno znanstveno delo, katerega osrednji del je vsebinsko zelo posreceno zasnovan. Prvo poglavje namrec bralca postopoma in uravnoteženo uvaja, pripravlja na osrednji vsebinski del. Le-ta obsega drugo, tretje in cetrto poglavje in je podatkovno zelo zgošcen ter predstavlja v vsebinskem smislu vrhunec knjige. Zadnji dve poglavji pa to vsebinsko zgošcenost postopoma sprošcata in na koncu pripeljeta bralca v pocutje, ki se bržkone še najbolj izraža v zadovoljnem spoznanju o osvojitvi želenih znanj o zgodovini rodbine. V prvem poglavju avtor podrobno predstavi dosedanje stanje raziskanosti Valvasorjeve rodbine, raziskovalne izzive in probleme, ki so v najvec ji meri po- sledica fragmentarnosti ohranjenega arhivskega gradiva ter na dolocenih vrstah virov prikaže, kakšne podatke je mogoce v njih najti. Drugi del poglavja obsega kratek oris Valvasorjevega rodu, ki sicer vkljucuje vse osebe, ki so prišle na svet s tem priimkom od polihistorjevega deda Hieronima Valvasorja dalje, prav tako njihove zakonske partnerje, ne pa potomce omoženih hcerk. Gre torej za zgodovino Valvasorjev po moški liniji. Tovrstni oris oziroma kratko sintezo zgodovine rodbi- ne, spisano na osnovi v tej monografi ji prvic objavljenih izsledkov, bi lahko avtor Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 268 uvrstil tudi v sklepni del knjige kot povzetek v slovenskem jeziku. A tega ni storil in je s to potezo bralcu omogocil predhodno seznanitev s posplošeno zgodovino rodbine. Kar je koristno. V nasprotnem primeru bi se le-ta zaradi obilice imen in podatkov v nadaljnjem delu monografi je kaj hitro izgubil v njeni vsebini. Zadnji del poglavja kriticno obravnava polihistorjevo obravnavo svojega rodu v Slavi vojvodine Kranjske. Slednja je namrec edini vir, ki dokazuje obstoj številnih zgodaj umrlih Valvasorjev, a je nanjo potrebno gledati s kriticno distanco. Janez Vajkard je namrec razpolagal z omejenimi podatki, prav tako je bil njegov cilj prikazati rodbino v karseda lepi luci, zato je storil kaj nekaj zavestnih napak. Drugo poglavje je namenjeno prvi veji kranjskih Valvasorjev oziroma po- lihistorjevemu dedu Hieronimu Valvasorju in njegovi družini, prav tako pa tudi izvoru in razvoju priimka Valvasor, rodbinskemu grbu ter pobaronjenju dela rodbine. Njen zacetni vzpon ni bil tipicen oziroma podoben tistemu drugih itali- janskih priseljencev, ki so v habsburških deželah kot trgovci obogateli ter si v eni ali dveh generacijah pridobili zemljiško posest in plemiške naslove. Služabnik Hieronim je imel namrec sreco, da je njegov dobrotnik Janez Krstnik Valvasor v njem videl možnega nadaljevalca priimka Valvasor in mu je kot dedišcino zapustil dvorec Medija pod Trojanami. Sledila je ustvaritev družine, priznanje plemiškega naziva, tik pred smrtjo pa še sprejem v vrste kranjskih deželanov. Izvor priimka gre iskati v latinskem izrazu vassus vassorum oziroma njeni poznejši italijanski izpeljavi valvassore, ki oznacuje podanike pomembnega vazala. Priimek se je na Kranjskem v zgodnjem novem veku kar štirikrat rahlo preoblikoval: Vavasor – Vavisor – Valvisor – Valvasor. Razlogi za tovrstno spremembo zapisa priimka sicer ostajajo neznani, po avtorjevem mnenju pa so spodbude za to morebiti prišle iz graških jezuitskih krogov ali pa sta se Hieronimova sinova zanj odlocila pod vplivom tamkajšnjega akademskega okolja in humanisticne izobrazbe. Prevzem rodbinskega grba je prav tako zanimiv. Hieronim namrec po svojem dobrotniku Janezu Krstniku ni podedoval plemiškega naslova in deželanstva, je pa prevzel njegov grb, ki ga tvori v zgornjem delu orel z razprostrtimi krili, v spodnjem pa trije stolpi. Njegov pomen ni jasen, vsiljuje pa se sklep, da grb simbolizira izvor družine iz pokrajine Bergamo. Tretje in cetrto poglavje podrobno opisujeta clane druge in tretje rodbinske veje Valvasorjev. Ime sta dobili po Hieronimovih dveh sinovih, nadaljnjih nosilcih priimka, in njunem sorodstvenem razmerju do polihistorja Janeza Vajkarda. Prvo izmed obeh je avtor monografi je poimenoval Adamova ali starejša rodbinska veja Valvasorjev – rod polihistorjevega strica, drugo pa Jernejeva ali mlajša rodbinska veja Valvasorjev – rod polihistorjevega oceta. Obe zacetni podpoglavji vsebujeta izcrpen zgodovinski prikaz življenj obeh nosilcev vej in njihovih družin, preostala pa osvetljujejo v istem podatkovno bogatem tempu življenja njunih sinov, družin ter potomcev. V 17. stoletju so Valvasorji dosegli najvecji vzpon tako v materialnem smislu kakor v javnem življenju in po pridobljenem družbenem ugledu. Precej bolje je šlo clanom Jernejeve rodbinske veje, ki so opravljali pomembne službe v deželni upravi, bili mocno vpeti v deželno politiko, njegov sin Janez Vajkard pa je ovekovecil rodbinsko ime v znanosti in v domoznanstvu. Dedni baronski naziv so Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 269 leta 1667 pridobili Jernejev sin Karel ter Adamova vdova in oba dedica, vsi ostali so obdržali le plemiški naziv viteza. Tudi polihistor, ki si je ob tihi podpori polbrata Karla in drugega sorodstva povsem samovoljno in neupraviceno prevzel baronski predikat in ga, sicer previdno, uporabljal tudi v javnosti. 18. stoletje rodbini ni bilo posebej naklonjeno. Valvasorji so zaceli izgubljati družbeno veljavo in materialne dobrine, prav tako jim je zacela pešati njihova reprodukcijska moc, saj so se moški clani v velikem številu odlocali za duhovniški poklic. Obe veji sta v moški liniji izumrli znotraj nekaj mesecev leta 1761. Peto poglavje z naslovom Valvasorji v prerezu casa in prostora predstavlja neke vrste povzetek v slovenskem jeziku, v katerem je zgodovina rodbine povzeta tematsko in ne kronološko. Avtor je njeno sintezo podal v obliki opisa rodbinskih posesti, porocne politike in sorodstvenih povezav, poklicev posameznih clanov rodbine (duhovni, vojaški) in njihovih izobrazb, javnega oziroma politicnega življenja in genealoških zanimivosti. Šesto poglavje z naslovom Leksikon Valva- sorjev s kazalom je natancen biografsko-prozopografski leksikon vseh trenutno znanih oseb, ki so se rodile s tem priimkom in jih je mogoce z gotovostjo pripisati obravnavani kranjski plemiški rodbini. Pri vsakem posamezniku so v zelo strnjeni a pregledni obliki navedeni podatki o možeh ali ženah, imenih staršev in otrok, zemljiški posesti, funkcijah in akademskem naslovu. Kot že naslov pove, opravlja leksikon tudi funkcijo kazala, saj je pri vsaki osebi podano še poglavje, v kateri je obravnavana. Slednje torej velja le za osebe s priimkom Valvasor, medtem ko je kopico njihovih stanovskih in sorodstvenih kolegov ter drugih posameznikov iz novoveške kranjske zgodovine potrebno poiskati v nekaj sto straneh teksta. Pa najsi so v njem ali ne. Avtor je sicer v uvodnem delu prvega poglavja opozoril, da monografi ja nima osebnega kazala iz prakticnih razlogov, a bi razlicnim razisko- valcem vsekakor prišel prav, nenazadnje bi jim privarceval precej casa. Poglavje zase so tudi opombe. Le malo je tistih, ki bodo v celoti pregledali in prebrali vseh 1970, a menim, da se je avtor tega tudi zavedal. Z njimi je namrec utemeljil, podkrepil z viri ter metodološko razložil pot do številnih izsledkov, ki so v tej knjigi prvic objavljeni. Ceravno v znanstveno in strokovno neoporecnost avtorja v slovenskem zgodovinopisju nihce ne dvomi, ni dal s to potezo omenje- nim izsledkom le potrebno verodostojnost, pac pa je mnoge še dodatno obrazložil. Glede na to, koliko casa, truda in znanja je avtor vložil v pisanje vec kot potrebne monografi je o kranjski plemiški rodbini Valvasor, je najmanj kar lahko zainteresirana javnost stori, da jo prebere. To ne bo pretežko, pa ceprav gre za obširno znanstveno delo. Avtorja namrec odlikuje neverjetna sposobnost pretvorbe suhoparnih in fragmentarno ohranjenih podatkov v tekoce, zanimivo in ponekod razburljivo branje, ki da bralcu marsikdaj obcutek, da bere kakšen napet roman. Zgodovinar Boris Golec je s pricujoco knjigo umestil vlogo in status rodbine Val- vasor na raven, ki ji v zgodovini Kranjske in tamkajšnjega plemstva pritice in ni pokleknil pod težo zaslug polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja ter preko njega in njegovih del rodbino povzdignil v višave, ki jih v zgodovini nikoli ni dosegla. Dejan Zadravec Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 270 Sergij Vilfan, Opera selecta. Pravotvornost in pravo v zgodovini Slovencev in njihovih sosedov (urednik Janez Kranjc, avtorja uvodnih študij Katja Škrubej in Sašo Jerše), Ljubljana: Založba Pravne fakultete, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Slovenska matica, 2021, 747 strani. Znanstveni opus pravnega zgodovinarja Sergija Vilfana je nastal med letoma 1943 in 1996. Vilfan se je v svoji bogati akademski karieri ukvarjal z razvojem prava v Evropi in še zlasti na slovenskih tleh. Pri tem je posebno pozornost namenjal njegovim temeljem, ki so nastajali skozi tisocletni srednji vek. Vilfanovo razisko- vanje prava in zgodovine je mocno zaznamoval etnološki oziroma antropološki pristop, obenem pa tudi veliko zanimanje za politicno in ekonomsko zgodovino. Kako narediti izbor med deli plodovitega avtorja, ki je imel tako prostrano obzorje? Urednik Janez Kranjc se je odlocil za dvojen pristop. Po eni strani je zbornik zasnoval kot pregled za Vilfana znacilnih tem, po drugi pa je vanj zajel predvsem njegove manj dostopne razprave, ki so izhajale v tujih publikacijah. Od tridesetih besedil v knjigi jih je vec kot polovica v tujih jezikih. Slovenšcina je pri tem na drugem mestu, saj tujejezicnih razprav ne spremljajo niti slovenski povzet- ki. Pomanjkanje denarja in casa je za tako veliko delo v cast najpomembnejšemu slovenskemu pravnemu zgodovinarju slab izgovor. Zaradi dvojne zasnove zborniku primanjkuje doslednosti. V njem ne najdemo pravega pregleda Vilfanovih najpomembnejših in najznacilnejših razprav, saj so v skladu z merilom pomembnosti vanj prišla predvsem njegova zgodnejša dela. Obenem pa v zborniku ne dobimo vseh njegovih najteže dostopnih besedil niti vseh tujejezicnih razprav, saj tudi po teh plateh manjkajo nekateri pomembni primerki. Odlocitev za objavo tako velikega števila razprav v tujih jezikih bržkone izhaja iz želje pokazati Vilfanovo znanje številnih jezikov. Vilfan je bil vsekakor tudi v tem oziru izjemno podkovan, saj je bil znanstvene clanke zmožen pisati v mnogih jezikih. Marsikatero njegovo pomembno delo pa je moralo odstopiti mesto kaki manj pomembni razpravi zgolj zato, ker je izšla v tujejezicni publikaciji. Zbornik kljub temu ni zbirka kuriozitet, kot bi se izrazil Vilfan, temvec obsežen prikaz razlicnih tematik in zgodovinskih obdobij. V njem najdemo številne prispevke o pravnih obicajih in folklori. Mnogo besedil je osredotocenih na ekonomsko in socialno zgodovino tako kmeckega kakor mestnega in plemiškega življa. Nekaj razprav se dotika tudi politicne in ustavne zgodovine slovenskih zgodovinskih dežel. Vendar med besedili ne najdemo nobenega, ki bi v izhodišcu nastalo na podlagi Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 271 Vilfanovega antropološkega terenskega dela, ceprav je to delo pomembno zazna- movalo ne samo njegovo zgodnje akademsko udejstvovanje, ampak tudi sklepe, do katerih je prihajal v svojih poznejših obsežnejših delih. Nazoren primer rabe terenskega dela sicer najdemo v manjkajocem clanku »Komun v Crnoticah« iz leta 1972, ki poleg zanimive vsebine prinaša tudi edinstveno združevanje antropološke in zgodovinske metodologije. Še teže je utemeljiti odsotnost razprave »Država in dežela od 13. do 18. stoletja« iz leta 1995, ki zagotovo predstavlja enega od Vilfanovih zvezdnih trenutkov. V njej Vilfan prikazuje razvoj gradnikov moderne države na pravni, politicni in pojmovni ravni. Vilfanove razprave spremljata študiji Katje Škrubej in Saša Jeršeta. Katja Škrubej v študiji »O vec vrstah prava po nacinu nastanka, pravotvornosti in pra- votvorcih« opozarja na površno branje Vilfanovega opusa, opisuje dihotomijo med postavljenim in obicajskim pravom ter razpravlja o vprašanju, kje v zgodovini iskati pravotvorce. Zagovarja tudi stališce, da se je Vilfanovo razumevanje pravne zgodovine opazno spreminjalo. Kot primer navaja pojem »ljudsko pravo«, saj je Vilfan v zadnjem delu pridevnik »ljudsko« pisal samo še v narekovajih. Ta sprememba je nedvomno pomembna, vendar ni radikalna. Razumevanje ljudskega prava je pri Vilfanu prepleteno z vprašanjem, kdo so v zgodovini Slo- venci. V odgovorih nanj ni zastopal izkljucujocih stališc. Res je, da je pojme, ki jih je rabil, ves cas precišceval in predeloval. Hkrati pa je že na zacetku njegove raziskovalne poti mogoce zaznati veliko previdnost, kar zadeva skrajna mnenja in prehitre sklepe. Zanj sta znacilni odprtost in raznolikost mišljenja. Slovenci se pri njem ponekod pojavijo že kot prebivalci Karantanije, drugic, vcasih celo v istem delu, tudi z opozorilom, da pri tem seveda ne moremo govoriti o kakem modernem (slovenskem) narodu. Oboje je na primer zapisal že leta 1965 v težko dostopni in malo znani razpravi »Etnografski pogledi na družbeni razvoj Slovencev«, ki je v zborniku žal ni. V zgodnejših delih mu je (slovensko) ljudsko pravo kot pravo, ki so ga imeli v zavesti kmetje, res služilo kot posebna kategorija, vendar tega prava nikoli ni imel za absolutnega in mu je že v clanku »Ocrt slovenskega pravnega narodopisja« iz leta 1944 pridružil prava drugih družbenih skupin. Še bolj odprto predstavo o ljudskem pravu in Slovencih je leta 1993 podal v razpravi »Slovenci – kmecki narod?«, ki jo v izbranih razpravah prav tako pogrešamo. Kot poudari Katja Škrubej, v njegovem zadnjem delu Zgodovinska pravotvornost in Slovenci »ljudsko« pravo ni vec kategorija, ceprav se je, kot je sam poudaril, njegovo zani- manje v tem delu še vedno gibalo predvsem v kmeckem okolju. Pri branju Vilfanovih razprav nas bodo bolj kot razlike med njimi verjetno presenetile konsistentnost, široka razgledanost in prefi njenost izražanja. Za Vilfa- na so bolj od linearnega in zgolj napredujocega razvoja misli znacilni poudarki, ki se gibljejo med razlicnimi, vcasih ne povsem spravljivimi stališci. Prav zaradi mnogovrstnosti stališc so celo njegova najzgodnejša dela, ki jih je v zborniku lepo število, še vedno zanimiva, saj kljub avtorjevim rosnim letom v sebi nosijo veliko starcevske modrosti. V drugi spremni študiji, ki nosi naslov »O naši ustavni zgodovini«, Sašo Jerše komentira Vilfanov pogled na oblast v obdobju predmoderne. Pri tem izpostavi, da Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 272 je Vilfan to vprašanje imel za najpomembnejše v slovenski zgodovini. Po pregledu njegovih izhodišc in sklepov ugotavlja, da je na odnos med habsburškim deželnim knezom in notranjeavstrijskim deželnim plemstvom vecinoma gledal z realnopo- liticnega stališca. Njegovim spoznanjem doda tudi pomembna razmišljanja, kako sta se v prepricanjih stanov in monarha prepletali politika in vera. Kot pravi Jerše, se z realnim v politicnem polju vselej povezujejo simbolno, idejno in imaginarno. Ob tem opaža, da lahko nekatere Vilfanove pomembne teze iz poznejših razprav beremo že v zgodnjih delih. Berimo torej Vilfana vseh let, saj niti razvoj ne gre vedno le v eno smer. Da bo bralec ob nekaterih Vilfanovih temah prišel do jasnejših odgovorov, bo sicer moral seci še po kakem delu, kljub temu pa bo v zborniku našel obilico snovi za razmislek in razpravo. V tem duhu naj dodam, da bi bilo ob obstojecih raznovrstnih (pravno)zgodovinskih presojah Vilfanovega dela zelo dobrodošlo ponovno ovre- dnotenje njegovih pogledov na ekonomsko zgodovino, ki so v zborniku sicer dobro zastopani. Zaenkrat nam manjka tudi kakšna bolj antropološko usmerjena presoja Vilfanovega raziskovanja. Vsaj eno tovrstno delo pa je navsezadnje že na poti. Anton Snoj Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 273 Mojca Šorn, Pomanjkanje in lakota v Ljubljani med véliko vojno. Ljublja- na: Inštitut za novejšo zgodovino, 2020, 360 strani (Zbirka Razpoznavanja; 24). Mojca Šorn v svoji knjigi nadaljuje z raziskovanjem življenj civilistov v zaledju vojne, ki jih je leta 2007 raziskala v drugacnem casovnem okvirju. V pricujoci knjigi tako stopimo v cas prve svetovne vojne, vojaškega gospodarstva in državnega nadzora, v cas t.i. vojnega absolutizma. Ob pravkar minuli stoletnici velike vojne je bilo sicer napisanih kar nekaj novih študij, ki so zajele nove neraz- iskane vidike, toda vidik vsakodnevnega življenja v zaledju je bil doslej zaobjet le v redkih clankih. Pricujoca monografi ja zapolnjuje prepotreben manko na tem podrocju s svojim sistematicnim pregledom, ki nas vodi skozi labirint cen, državne birokracije in zmede v preskrbi. Skozi knjigo se približamo izkušnji mešcanske ali delavske gospodinje, soocimo z vprašanji sestavljanja jedilnika in iskanjem sestavin zanje, skrbmi družinskega oceta, ki poskuša preko svoje socialne mreže priskrbeti nekaj dobrot s podeželja in tegobami otrok, ki so stali v neskoncnih vrstah pred trgovinami v negotovosti ali bodo na koncu sploh dobili dobrine, ki bi jih glede na bone morali. S kombinacijo arhivskih in casopisnih virov tako avtorica sooci uradni pogled oblasti in izkušnjo javnosti, ki sta vcasih sovpadajoca, vcasih pa tudi ne, pa tudi izkušnjo posameznika. Kontekst dogajanja na Kranjskem se preko upoštevanja literature o monarhiji lepo umesti tudi v njen širši okvir. V prvem poglavju avtorica oriše preskrbstvene razmere v mestu Ljubljana in širšem Kranjskem pred prvo svetovno vojno. V Ljubljani je bilo namrec že pred vojno mogoce opaziti nekoliko neurejeno preskrbo na trgu z živili, to obdobje zaznamujejo neuspešni poskusi ustanovitve obcinskega podjetja za preskrbo, poskusi nadzora cen in iskanje tujih uspešnih zgledov. Z naslednjim poglavjem se že podamo v vojni cas, v njem avtorica oriše sistem preskrbe v vojni, predstavi zakone in dekrete, ki so bili sprejeti in nastanek vojnega gospodarstva za katerega je bila prehrana osrednja in hkrati nerešljiva težava habsburške monarhije. Raz- pad sistema preskrbe v nekdanji monarhiji, tako ni bil primerljiv skoraj z nobeno evropsko državo, nezadovoljstvo z dobavo primernega živeža pa je bilo eden izmed pomembnih vzrokov pritiska za koncanje vojne. Po uvodnih poglavjih, ki so pojasnila legalisticni kontekst preskrbe, se Mojca Šorn nato loti raziskovanja njene organizacije v vojnem casu na Kranjskem oziro- ma v Ljubljani. Podpoglavja si sledijo v kronološkem pregledu vojnih let, preko katerih sledimo zaostrovanju krize, daljšanju seznama živil, ki se lahko pridobijo Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 274 zgolj preko živilskih nakaznic in njihovi slabši in slabši hranilni vrednosti. V teh poglavjih je predstavljena cela množica ukrepov, s katerimi je mestna oblast skušala rešiti pomanjkanje, od tistih, ki so parke spreminjali v vrtove, pa brezmesni dnevi, spodbujanje kuncje reje, in mnogi drugi. Hkrati so se vedno znova pojavljali pozivi k samooskrbi, ki pa so ostali neodgovorjeni. V težkih vojnih dneh so nekateri videli tudi priložnost za zaslužek in zasebna iniciativa je sicer na eni strani nekoliko lajšala težave z oskrbo, po drugi strani pa skrbela za rast cen in vcasih kršila vrsto dekretov, ki jih je sprejemala država. Državna oblast je skušala aprovizacijo izboljšati s celo vrsto ukrepov, ki pa so v veliki vecini ostajali le tigri na papirju, hkrati je vse vec prebivalcev mesta Ljubljane potrebovalo državno pomoc za preživetje. V zadnjem letu vojne je bila stiska že tako velika, da je obcasno eskalirala v nemire, postala pa je tudi politicno orožje nekaterih strank, ki so ponovno pricele politicno delovati zaradi pojemanja politicnega nadzora. Tudi ko se je vojna formalno koncala, lakote z njo ni bilo konec, zlasti dolgo je vztrajalo pomanjkanje moke, ki je bilo rešeno šele v letu 1919. Beograjska centralna vlada je pomanjkanje živil komaj razrešila z razglasitvijo svobodne trgovine z živili in prehrambni izdelki so se tedaj znašli na policah, še vedno pa po precej zasoljenih cenah, zato je mestna oblast vse do leta 1920 skrbela za preskrbo prebivalcev s posebnimi nakaznicami. Vodenje gospodinjstva in skrb za primerno prehrano je bila naloga žensk in nic cudnega torej, da so zato ženske bile glavna ciljna skupina, ki so bile boj s »sovražnikoma« z lakoto in pomanjkanjem, iz svojih kuhinj. To poglavje razkriva razlicne strategije preživetja, ki so jih izbrale gospodinje, vrsto receptov, ki so bili razlicno uporabni in s katerimi jih je oblast skušala navdušiti in prispevati k njiho- vi iznajdljivosti. Vojna je spreminjala dieto Ljubljancanov z novimi nadomestki, pa tudi s predlogi o hranilni vrednosti tistih živil, na katere so poprej pomislili le redki, s kunci, polži in slanimi ribami. Brezmesni dnevi so terjali brezmesne jedi, relativno obilje hrane poleti pa nove nacine shranjevanja za obdobji zimskega in zgodnje spomladanskega pomanjkanja. Medvojnem pomanjkanju so se v vojnem casu pridružile tudi bolezni, in v posebnem poglavju lahko preberemo, kako se je oblast nevarnosti sicer zavedala, kar pa ni pomenilo, da jo je tudi preprecila. V zaledju fronte ni razsajala zgolj najbolj znana španska gripa, pac pa tudi druge bolezni, ki so jih prenašali vojaki. Nalezljive bolezni, ki se razširijo z vojaki, crne koze, pegasti tifus, kolera, griža, ki jih je Ljubljana pred vojno uspešno izkoreninila, so se v vojni zopet pojavile. Hkrati pa se zaradi splošne oslabelosti zavoljo pomanjkanja razbohotijo tudi stare bolezni in tak primer najbolje ponazarja zadnje podpoglavje o vzponu tuberkuloze. Tudi v medicinskem smislu se hude razmere v Ljubljani niso iztekle z vojno, pac pa je imela ta vpliv na demografske in higienske razmere še dolgo po sprejetem miru. V predzadnjem poglavju, potem ko smo že dodobra spoznali težke razmere v mestu, se avtorica loti vprašanj odnosov v vojni. Le te tematizira zlasti v kontekstu preskrbe, kar je pomenilo predvsem iskanje krivcev za nastalo slabo stanje in lakoto. Kot ugotavlja, so se ti iskali v Madžarih, v nasprotju med podeželjem in mestom ter med prodajalci. Veliko pomanjkanje živil pa je spremenilo v konkurenco za hrano tudi vse ostale v dolgi vrsti pred trgovino. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 275 Študija Mojce Šorn je izjemno zanimiva in primerljiva s podobnimi tujimi raziskavami, ki prav tako razkrivajo veliko pomanjkanje in podobne probleme po vsej Habsburški monarhiji, pa tudi v Nemciji. Ce so prve raziskave o življenju civilistov v casu prve svetovne vojne bile napisane v osemdesetih letih minulega stoletja, tako k nam slednja tematika prihaja relativno pozno. Knjiga problem po- manjkanja predstavi zelo kompleksno, z vidika oblasti, potrošnikov in prodajalcev/ proizvajalcev hrane (kmetov). Hkrati oriše mehanizme (ali bolje zabeleži odsotnost le teh) reševanje problema lakote v mestu, ki se je s številnimi administrativnimi ukrepi znašlo v slepi ulici, s tem pa nam pokaže tudi na naravo upravnega sistema monarhije, pozicijo mesta Ljubljane v tem sistemu in hkrati na samo delovanje mestne oblasti v relaciji do svojih mešcanov. Ta zelo lepo berljiva knjiga pa je seveda tudi svojevrstno pricevanje o »prilagodljivosti« ljudi. Irena Selišnik Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 276 Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski casopis 1. Temeljne usmeritve Zgodovinski casopis objavlja razprave v slovenskem, angleškem, nemškem, francoskem, italijan skem in hrvaškem jeziku. Ostale prispevke (krajše clanke, ocene, porocila ipd.) objavlja v slovenskem jeziku. Prispevki naj bodo po možnosti napisani v pisavi Times New Roman. Obicajna velikost crk je 12, razmak med vrsticami pa 1,5. Za jezikovno korektnost prispevkov so dolžni poskrbeti avtorji, prav tako so odgovorni za stro- kovno in znanstveno korektnost prispevkov. Vsak prispevek mora vsebovati poštni in elektronski naslov avtorja ter njegovo telefonsko številko. Prispevke je potrebno oddati v tiskani in elektronski obliki na naslov uredništva: Uredništvo Zgodovinskega casopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-Ljubljan a; info@zgodovinskicasopis.si ali peter.stih@guest.arnes.si. Naslov datoteke sestav ljata ime in priimek avtorja. Prispevkov, ki jih uredništvo Zgodovinskega casopisa sprejme v objavo, avtorji ne smejo hkrati poslati drugi reviji. Za prevod izvleckov in povzetkov v tuj jezik poskrbi uredništvo. Razprave so recenzirane, recenzentski postopek je anonimen. Uredništvo prispelega gradiva ne vraca. 2. Navodila za pripravo prispevkov Uredništvo bo v postopkih za objavo upoštevalo le prispevke, ki bodo pripravljeni v skladu s sle decimi navodili. Razprave: Razprava mora vsebovati naslednje elemente, ki si sledijo po navedenem vrstnem redu: – glavni naslov razprave (male tiskane crke, velikost crk 16, okrepljeno, središcna poravnava); – ime in priimek avtorja (velikost crk 12, okrepljeno, središcna poravnava); – izvlecek oz. sinopsis (velikost crk 10), ki naj v prvem odstavku vsebuje: priimek in ime avtorja (okrepljeno), avtorjeva izobrazba in strokovni/znanstveni naziv, avtorjev poštni in elektronski naslov. Drugi odstavek naj vsebuje naslov razprave (okrepljeno). Tretji odstavek naj vsebuje izvlecek vsebine (skupaj s presledki do okvirno 600 znakov), cetrti odstavek pa do 5 kljucnih besed; – besedilo razprave (velikost crk 12), v katerem naj bodo jasno oznacena mesta za slikovno gradivo, ki ga je potrebno predložiti loceno. Odstavki naj bodo brez vmesnih vrstic in se zacenjajo z zamikom od levega roba. Naslovi (pod)poglavji so okrepljeni in pisani z malimi tiskanimi crkami; – povzetek razprave, ki naj vsebuje njen naslov (male tiskane crke, velikost crk 12, okrepljeno) ter ime in priimek avtorja, naj skupaj s presledki okvirno obsega do 6000 znakov. Porocila, krajši zapisi, knjižne ocene: – porocila s simpozijev, konferenc in drugih dogodkov vsebujejo tocen naslov dogodka ter datum in kraj prireditve (male tiskane crke, velikost crk 12, okrepljeno); – knjižne ocene vsebujejo ime in priimek avtorja ali urednika (razprto, velikost crk 12), naslov knjige (okrepljeno), založbo, leto in kraj izida, število strani. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 277 Pri tem tipu prispevkov sta ime in priimek avtorja prispevka navedena na njegovem koncu na desnem robu. Pri vseh prispevkih naj avtorji želene poudarke v besedilu oznacujejo s poševnimi crkami in ne s podcrtavanjem ali okrepljeno. 3. Citiranje Citiranje je obvezno v opombah pod crto (velikost crk 10). Na koncu prispevka mora slediti seznam uporabljenih virov in literature (velikost crk 12), ki vsebuje vse v prispevku citirane vire in literature. V opombah se doloceno delo ali vir citira samo na skrajšan nacin in sicer na sledec nacin: priimek avtorja, kratka oznaka citiranega dela (naj ne presega treh besed in v poševnih crkah), navedb a strani (okrajšano) (npr. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, str. 11). Smiselno se ta dolocba uporablja tudi pri citiranju arhivskih in objavljenih virov ter gradiva z medmrežja. V seznamu virov in literature na koncu loceno navedemo vire (arhivske, objavljene, ustne, casopisne ipd.) in literaturo (naslovi sklopov so pisani z malimi tiskanimi crkami, okrepljeno). Znotraj teh sklopov je gradivo navedeno po abecednem redu priimkov avtorjev (urednikov, fondov itd.); enote istega avtorja pa so razvršcene kronološko. Seznam vsebuje samo popolne navedbe citiranih del oziroma gradiva: – pri arhivskih virih navedemo ime arhiva, ime fonda ter po potrebi številke fasciklov ali škatel; – pri monografi jah navedemo: priimek in ime avtorja: naslov (in podnaslov) (v poševnem tisku) monografi je. Naslov serije, v kateri je monografi ja objavljena (po potrebi). Kraj izida: ime založbe, leto izida (npr. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991); – pri clankih navedemo: priimek in ime avtorja: naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v poševnem tisku), za periodiko še letnik, leto, strani celotnega clanka (npr. Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiografi ji. Goriški letnik 3, 1976, str. 9–19). Pri zbor- niku za naslovom clanka navedemo: (po potrebi ime in priimek urednika). Naslov zbornika. Kraj izida: ime založbe, leto izida, strani celotnega clanka (npr. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v casu med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, str. 78–95). 4. Slikovno gradivo Zgodovinski casopis naceloma objavlja le crno-belo slikovno gradivo. Slikovno gradivo sprejema uredništvo le v elektronski obliki in v visoki resoluciji (300 dpi), shranjeno nestisnjeno v datoteko vrste TIFF. Slikovno gradivo (fotografi je, grafi koni, tabele, zemljevidi itd.) je potrebno priložiti loceno (v tekstu naj bo oznacena samo lokacija gradiva) v posebni mapi (datoteki) z avtorjevim imenom in priimkom. Slikovno gradivo mora vsebovati odgovarjajoce podnapise z navedbo vira. Uredništvo Zgodovinskega casopisa Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 278 Instructions for authors 1. Basic Submission Instructions Zgodovinski casopis (Historical Review) publishes papers in Slovene, English, German, French, Italian, and Croatian languages. Other contributions (short articles, reviews, reports, etc.) are published in Slovene. Contributions should be written in Times New Roman, size 12, with 1,5 line spacing. The authors are solely responsible for linguistic and scientifi c accuracy of their contributions. Each contribution should contain postal and E-mail address of its author, together with his/her phone number. Contributions should be submitted in printed format as well as by e-mail to the editorial offi ce: Uredništvo Zgodovinskega casopisa, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI-Ljubljana; info@zgodovinskicasopis.si or peter.stih@guest.arnes.si. The name of the submitt ed fi le should consist of its author’s name and surname. Contributions that have been approved for publication by the editors should not be submitted for publication elsewhere. Translation of abstracts and summaries into a foreign language shall be provided by the editors. The papers are subject to peer review evaluation; the reviewers remain anonymous. Contributions submitted for publication shall not be returned to their authors. 2. Submission Information In order to be considered for publication all submissions should be prepared accord ing to the following guidelines: Papers: All papers must conform to the style guide below and should contain the following elements listed in the following order: – Title (lowercase letters, font size 16, bold, center). – Author’s name and surname (font size 12, bold, center). – Abstract (font size 10). Its fi rst paragraph should contain author’s surname and name (bold), education, professional/academic title, postal and e-mail address. The second paragraph should contain the paper’s title (bold). The third paragraph should contain an abstract of the paper’s contents (not to exceed approximately 600 characters, including spaces). The fourth paragraph should contain up to 5 key words. – Text (font size 12) with clearly indicated spaces for illustrations (which should be submitted separately). There should be no double spacing between paragraphs. Each paragraph should start with indentation for the left margin. Chapter (and subchapter) titles should be written in lowercase letters, bold. – Summary should contain the paper’s title (lowercase letters, font size 12, bold) and author’s name and surname. The summary should not exceed 6000 characters, including spaces. Reports, Short Articles and Notes, Book Reviews: – Reports from conferences and other events should contain the exact title, date, and location of the event (lowercase letters, font size 12, bold). – Book reviews should contain the name and the surname of the author or editor (expanded spacing, font size 12), book title (bold), publisher, year and place of publication, number of pages. Zgodovinski casopis | 75 | 2021 | 3-4 | (164) 279 The name and the surname of the author of contributions of this type should be listed on the right-hand side at the end of the text. Desired emphases should be written in italics rather than underlined or in bold letters. 3. Citations (Footnotes) Citations should be written as footnotes at the bottom of the page (font size 10). The text should be concluded with a list of all sources and literature (font size 12) that have been cited within the text. When citing a work or a source in a footnote the following (abbreviated) format is used: author’s surname, a short title of the cited work (written in italics, it should not exceed three words), and page number (abbreviated) (i.e. Grafenauer, Mesto Simona Rutarja, p. 11). The same format is used for the citing of archival, published, and online sources. Alphabetical listing of all references should be placed at the end of the text, with sources (archival, published, oral, newspaper, etc.) and literature listed separately (titles of each type of references should be written in lowercase letters, bold). Within each reference type, material should be listed alphabetically according to the surname of the author (editor, fund, etc.); several works of the same author should be listed chronologically. The listing of references should contain only complete citations of cited works or material: – Archival sources: archive name, fund name, and (when necessary) number of fi le storage folder or box. – Monographs: author’s surname and name, title of monograph (and subtitle) in italics. Title of the series in which the monograph has been published (when necessary). Place of publica- tion: publisher, date (i.e. Gestrin, Ferdo, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana: Slovenska matica, 1991). – Articles: author’s surname and name: title of article. Title of periodical or miscellany (in italics); in case of periodicals, the title should be followed by volume number, date, cited page(s) (i.e. Grafenauer, Bogo, Mesto Simona Rutarja v slovenski historiografi ji. Goriški letnik 3, 1976, pp. 9–19). In an edited miscellany the title of the article should be followed by: (surname and name of editor – when necessary). Title of miscellany. Place of publication: publisher, date, cited page(s) (i.e. Janša-Zorn, Olga, Turizem v Sloveniji v casu med vojnama (1918–1941). Razvoj turizma v Sloveniji. Zbornik referatov. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996, pp. 78–95). 4. Graphic Materials Zgodovinski casopis generally publishes graphic materials only in black and white. They should be submitted in electronic form and in high resolution (300 dpi), saved in non-compressed TIFF fi le format. Graphic materials (photographs, graphs, tables, maps, etc.) should be submitted separately (with their correct positions clearly marked in the text), in a separate folder (fi le) marked with author’s name and surname. Graphic materials should always carry a caption explaining the image and its source. Editors ZC | Ljubljana | 76 | 2022 | št. 1-2 (165) | str. 1–279 ISSN 0350-5774 9 7 7 0 3 5 0 5 7 7 0 0 2