Plezalni vodnik Kamniška Bistrica V kratkem bo izšel plezalni vodnik Kamniška Bistrica. Stari vodnik, ki je izšel leta 1995 je že zdavnaj pošel. Novi vodnik, ki bo natisnjen na preko 400 straneh, bo imel 121 skic in shem, 94 fotografij, polepšali pa smo ga tudi s 46 barvnimi prilogami. Vodnik bo popisoval 443 smeri in variant. Avtorji so se potrudili posodobiti sheme nekaterih prosto preplezanih klasičnih smeri in poleg tehničnih ocen dodati tudi proste. Na hrbtni strani vodnika je pregleden zemljevid območja. Plezalni vodnik Kamniška Bistrica bo izšel s podporo Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Tehnični podatki: Format: 130 x 210 mm Obseg: 408 strani Vodnik bo predvidoma izšel v mesecu aprilu. Do konca maja 2012 lahko plezalni vodnik kupite po akcijski ceni 35,91 €* (redna cena 39,90 €*). *DDVje obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. INFORMACIJE in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska založba, - po pošti: Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, - telefonu: 01 / 43 45 684 ali faksa: 01 / 43 45 691, -e-naročila: planinska.zalozba@pzs.si ali - preko spletne trgovine PZS. Slovenski planinski muzej, - Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, - tel. (0)8 380 67 30, fax: (0)4 589 10 35, - e-naročila: info@planinskimuzej.si. Greva pod objem gora - CD Planinska zveza Slovenije, Mladinska komisija PZS, je v letu 2010 izdala CD z naslovom Greva pod objem gora. Na njem najdete 9 pesmi: Greva pod objem gora; Na izlet; Danes pojdem jaz v gore; Tri planike; Za sanje; Spalka mojega šotora; Na Rombonu; Miss Slovenije in Nič več kot to. Projekt je bil zasnovan leta 2007, ko je MK PZS zaznala praznino na področju mladinskih planinskih pesmi. Zasnovan je sistematično in zatorej skuša pokriti večino potreb na tem področju in hkrati podajati starostno prilagojena glasbena dela. Poleg kulture nosi zgoščenka tudi izrazito vzgojno izobraževalno noto. Vodilna ustvarjalca tega projekta sta Uroš Kuzman in Andrej Hočevar. Predstavitev posameznih del: - »Danes pojdem jaz v gore« - duhovita, poučna pesem za najmlajše, ki jo spremlja zgodba planinskega izleta. V njej se pojavijo osnovne motivike in začetna planinska znanja (npr. markacija, kaj vse sodi v nahrbtnik itd.). Na zgoščenki bo pesem pospremljena z videoposnetkom t.i. bansa (petja s šaljivimi gibi kot npr. »če si srečen...«); - »Greva pod objem gora« - naslovna pesem zgoščenke, himničnega pomena nosi veliko združevalno funkcijo, saj njena motivika poudarja vse elemente mladinskega doživljanja gora. Od izdaje v letu 2007 smo zaznali široko razširjenost in popularnost te pesmi, ki se pojavlja tudi pri programih sorodne narave; - »Za sanje« - lirična balada, ki ustvari melanholično vzdušje, ter združuje motiviko narave in človeškega podoživljanja lepih trenutkov. Zelo primerna za izvajanje ob večernem tabornem ognju in ob zaključku večdnevnih programov. Vsebinsko namenjena učencem zadnje triade, ki so sposobni dojemati tudi bolj abstraktno motiviko; - »Tri planike« - sodobna priredba ponarodelega dela, združuje tradicionalno in moderno, ustvarja most med obema; - »Nič več kot to« - tenkočutna izpoved z globoko in težko dojemljivo planinsko motiviko, predvsem motiviko prostovoljstva. Primerna za starejše osnovnošolce in mladostnike, dojemljiva v zrelem najstništvu oz. ob prehodu v odraslost. Zelo primerna za izvajanje ob ognju; - »Spalka mojega šotora« - poučna pesem za najmlajše, ki uporablja formo demagogije za učenje pravilnega; - »Miss Slovenije« - hudomušno podano besedilo skriva velik izobraževalni pomen. Skozi pesem so predstavljeni različni slovenski vrhovi in hribovja, nekatere njihove značilnosti in množični akciji Mladi planinec in Ciciban planinec, ki temeljita na zbiranju vtisov in žigov v dnevnik. Delo je izrazito poučnega značaja; - »Na Rombonu« - lirična pripoved, katere sporočilni namen je učiti mlade ljubezni do domačih gora in pristnega planinstva. V pesmi so poudarjene predvsem tiste kvalitete planinstva, ki se skozi hitri tempo sodobnega vsakdanjika zanemarjajo. Dosežek je pot in ne vrh. Projekt združuje profesionalne glasbenike, ki skrbijo za izvedbeno neoporečnost, in amaterske vokaliste, ki so praviloma močno vpeti v planinstvo. Tako so zgodbe podane osebno-izpovedno poudarjena pa je tudi motivika prostovoljnega, mladinskega. Vsi izvajalci projekta so mladi po stažu in projekt zanje predstavlja svojevrsten izziv in izkušnjo. Več informacij najdete na: http://www.planinske-pesmi.si/ V času od sredine aprila do sredine maja 2012 lahko CD s pesmimi kupite po akcijski, 50 % nižji ceni: 3,12 EUR* (redna cena: 6,25 EUR*). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. INFORMACIJE in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska založba, - po pošti: Dvorakova ulica 9, p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, - telefonu: 01 / 43 45 684 ali faksa: 01 / 43 45 691, - e-naročila: planinska.zalozba@pzs.si ali - preko spletne trgovine PZS. Slovenski planinski muzej, - Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, - tel. (0)8 380 67 30, fax: (0)4 589 10 35, - e-naročila: info@planinskimuzej.si. I UVODNIK » Ni nam vseeno Pred kratkim sem bil na okrogli mizi, kjer se je med dvema visokošolskima profesorjema vnela polemika. Prvi je trdil, da je nemoralno, da našim zanamcem puščamo jedrske odpadke, drugi pa mu je oporekal, da je to sicer res, vendar jim poleg slabih vendarle puščamo tudi vrsto pozitivnih dobrin, kar tudi ni zanemarljivo. Tako nekako sem se počutil tudi sam na letošnji vseslovenski čistilni akciji. Ko sem na markirani Koželjevi poti, ki poteka ob bregu Kamniške Bistrice in kjer se z vsakim rečnim zavojem odkrivajo nove in nove lepote te čarobne rečice, v gosti Vladimir Habjan podrasti izbrskal prvi radiator z dvema stranicama, je bilo še zabavno in smo se temu vsi smejali. Potem smo dvesto metrov naprej odkrili še drugega s tremi rebri. Tega sta morala nesti dva, tako je bil težak. In potem se je samo še stopnjevalo. Na koncu smo jih našli toliko, da smo zadnjega morali žal pustiti, saj nas je bilo za nošnjo enostavno premalo. Vse to je bila dediščina "prednamcev". Zarjaveli radiatorji se niso znašli tu ravno včeraj, pač pa so jih v naravo vrgli že pred leti. Takrat ko okoljska kultura še ni bila takšna, kot je danes. Seveda še ni popolna, a spomnite se, kako je bilo pred desetimi ali dvajsetimi leti. Kdo pa je takrat delal probleme s smetmi? Pogosto se mi v spomin prikrade izkušnja pod Prešernovo kočo na Stolu. Ko sva se nekoč z Ireno po brezpotju spustila od koče naravnost navzdol v strmo kotanjo, sva zgrožena odkrila neverjetno nesnago. Vsega je bilo, od štedilnikov, zarjavelih loncev, pločevine, odpadnega lesa..., da ne naštevam dalje. Včasih se ljudje s tem pač niso obremenjevali - ko neke zadeve niso več potrebovali, so jo enostavno odvrgli v prvo "luknjo", ki je bila pri roki. Ob takih akcijah, kot je bila čistilna, me vedno zanimajo (zabavajo) komentarji ljudi. Eni so bolj tiho, drugi so precej bolj glasni. Slednji so imeli veliko argumentov proti akciji, na primer, da vse skupaj nima smisla, ker bi se morali bolj posvetiti vzgoji ljudi, da ne bi smetili vsepovsod, ali da bodo za sabo že počistili sami, za drugimi pa ne bodo, ali da bo treba naslednje leto akcijo spet ponoviti, ker pri ljudeh nič ne zaleže in tako naprej in naprej. Celo to mi je prišlo na uho, da pobudnica akcije dela to za lastno promocijo (!?). Vprašanje, ali so se "komentatorji", ki sem jih poslušal, akcije udeležili, verjetno ne potrebuje odgovora... Na koncu doline Kamniške Bistrice stoji gostišče, po domače imenovano "Pri ta umazanem". Oskrbnika nista povsem komercialno usmerjena, kjer je glavni namen čim večji dobiček. Seveda tudi tam ne piješ in ne ješ zastonj. Pošteno plačaš in tako je tudi prav, saj ni nič zastonj. Oskrbnika "Pri ta umazanem" namreč sama kuhata in strežeta ter živita z okoljem. Tu ne gre le za odnos ponudnik-stranka, pač pa za prijazen, skorajda prijateljski odnos z ljudmi, ki pridejo mimo. Z vsakim spregovorita prijazno besedo, se pošalita, ga poslušata. Torej jima ni vseeno. Letos smo po celonočni reševalni akciji v gostišče prišli šele ob sedmih zjutraj. Oskrbnik, ki nas je vso noč čakal z večerjo, a nas ni bilo, nam je za zajtrk postregel z joto... Drugič letos nas je ob štirih zjutraj pričakal z narezkom in vročim čajem ( kot slišim, nam včasih niti računa ne izstavi). Ko smo lani osem ur zmrzovali ob hladni Bistrici, nam je sredi noči prinesel ogromno posodo vročega čaja, da smo se lahko pogreli, obenem pa nas je spodbujal še s toplo besedo. Prinesel je tudi svojo opremo, a smo mu petdesetmetrsko vrv morali razrezati, ker drugače ni šlo. Ravno danes, ko zaključujem ta uvodnik, smo bili ob treh ponoči spet pri njem. Za to je šlo pri čistilni akciji. Ker nam ni vseeno. UVODNIK 1 Ni nam vseeno Vladimir Habjan OSTANKI VOJNE V GORAH 4 Kdo je postavil tiste kamne? Ko vojna zaide tudi v gore Marjan Bradeško OSTANKI VOJNE V GORAH 6 V Posočju še danes hodimo po njih Mulatjere Dušan Škodič OSTANKI VOJNE V GORAH 9 Alpski zid Italijanski utrdbeni sistem ob rapalski meji Karla Kofol OSTANKI VOJNE V GORAH 12 Impresivna tetralogija o soški fronti Pogovor z Vasjem Klavoro Marjan Bradeško MINIATURA 15 Čas barv in barve časa Mulatjera na Cregnedul Aleš Nosan INTERVJU 16 V gorah in potovanjih je smisel življenja Pogovor z Andrejem Ercegom Maja Duh SLOVENIJI ZLATI CEPIN 2012 20 Sanjači zlatih jam v K7 West Plezala Luka Stražar in Nejc Marčič Zdenka Mihelič ALPINISTIČNA ODPRAVA VKARAKORUM 22 Uspešno izpeljana ideja Slovenska prvenstvena smer na K7 Luka Stražar ALPINISTIČNA ODPRAVA VKARAKORUM 24 Utrinki s plezanja in iz življenja v pakistanskih gorah Charakusa David Debeljak MANJ ZNANI DOLOMITI 26 Srce Agnerja Zanimivo okno v Cimi dei Balconi Franci Horvat Z NAMI NA POT 28 Planota z razgledom Banjšice Marjan Bradeško Z NAMI NA POT 41 Manj znane Alpe Marmarole, skriti biser Dolomitov Janez in Matija Turk ZGODOVINA 45 "Živahno delovanje, ki vrvi v našem društvu ..." Ob 110-letnici Trillerjeve koče in 6o-letnici Gomiščkovega zavetišča na Krnu Žarko Rovšček ZIMSKA TURA 50 Rombon v beli preobleki Lep dan s prijatelji v zasneženih gorah Milan Meden POPOTOVANJE 52 Med pravoslavnimi samostani Obisk polotoka Atos Peter Soklič LITERARNI NATEČAJ OB 100-LETNICIGRS 55 Oče, gorski reševalec Hana Černivec LITERARNI NATEČAJ OB 100-LETNICI GRS 57 Po dedkovih stopinjah Emanuela Leban Parada INTERVJU 59 Ljubezen do zahtevnega poklica Klemen Gričar, gorski vodnik Pogovarjal se je Andrej Mašera BILO JE NEKOČ 62 Zgodba o nemara prvem poskusu v steni Orlovce Peter Muck ZDRAVJE 64 Zakaj v hribih nosimo sončna očala? Svetlobna poškodba očesa Dr. Petra Zupet VARSTVO NARAVE 65 Pogubna svetloba Nočni metulji Dušan Klenovšek1 VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI 66 Snežno gola in temperaturno pestra zima Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2011/12 Miha Pavšek in Gregor Vertačnik 68 NOVICE IZ VERTIKALE 69 NOVICE IZ TUJINE 70 PLANINSKA ORGANIZACIJA Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 dalje na www.pvkazalo.si. Iht \J planrskivESTNiK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije o? ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 112. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 43 4 5 6 87, F: 01 43 4 5 6 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: dr. Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Emil Pevec (tehnični urednik), mag. Marjan Bradeško, Marta Krejan, dr. Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, dr. Irena Mušič Habjan, dr. Mateja Pate, Dušan Škodič ZUNANJA SODELAVCA: Tina Leskošek, Gorazd Gorišek LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Mojca Stritar, Katarina Marin Hribar GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 6000 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 24 ur na dan. MODRA ŠTEVILKA (((* 080 18 93) Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. 'S ÄST Fundacija za šport vl FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Charakusa je alpinistično igrišče, ki omogoča izživetje sanj. Urban Novak pleza v skalnih stolpih nad baznim taborom. Foto: Nejc Marčič Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. t K» Kdo je postavil tiste kamne? Ko vojna zaide tudi v gore Hitel sem na Lemež in s Planine na Polju pod žarkim soncem dobesedno tekel med bujno travo tja pod skale. Nenadoma polje munca in okrog mene voda ... mirno se razliva preko rjavih skal, čista in dobra. To je tisti izvir! Izvir, o katerem sem bral, da so med prvo svetovno vojno k njemu hodili po vodo vojaki obeh strani. Voda je bila za vse! Bil sem sredi ostankov vojne, ki jih je tam na severni strani Krna, na Krnskih podih, še danes ogromno. Bil sem tudi sredi misli na krutost vojne - in na humanost, ki se je pred sto leti v vojni še znala pokazati. In ko tako danes hodimo po gorah, marsikje naletimo na ostanke utrdb, strelske jarke, kaverne ... Razmišljamo: kdo in kdaj - predvsem pa - zakaj? Besedilo: Marjan Bradeško Iz časa Francozov Ko je del francoske armade leta 1797 prodiral navzgor po dolini Soče, je pomembno vlogo prevzela utrdba pri Klužah, kjer danes stoji trdnjava Kluže. Na tistem mestu je sicer utrdba stala že prej, še v času Beneške republike, potem pa so stavbo utrjevali in širili, najbolj konec 19. stoletja, ko so Avstrijci zgradili še zgornjo trdnjavo (Hermannovo utrdbo). Trdnjavi sta v času soške fronte doživljali zanimive čase, omembe vredno je, da (spodnja) trdnjava Kluže v času prve svetovne vojne nikoli ni bila zadeta -navkljub izjemno intenzivnemu obstreljevanju; ležala je v povsem mrtvem kotu za italijansko topništvo. Zgoraj: Gora pa stoji tam kot prej. Foto: Miljko Lesjak Spodaj: Vhodni portal galerije Schonburgtunnel, Debela griža na Doberdobski planoti Foto: Marjan Bradeško še danes vredno občudovanja. Tehnične mojstrovine, kot so denimo ostanki zgornje postaje tovorne žičnice tik pod vrhom Črnelskih špic. Pa izjemen lok - obrambni zid s strelskimi linami na sedlu Čez Brežič. Drzno speljane poti, stopnice v strmem svetu, ki se zdi neprehoden (nekoč so naju med iskanjem prehodov v pobočju Rombona tik pred nočjo rešile prav neke take stopnice). Ničkoliko je takih pomnikov, posebej nenavaden je spomenik na Peskih, kamnita kocka z okroglimi stebričastimi vogali, piramidasto streho in kroglo na vrhu. Kot da bi ga načrtoval mojster dr. Jože Plečnik. Zanimivo je, da takrat kljub vojni niso pozabili ne na kulturo in ne na vero, od vseh verskih znamenj iz tistih časov najbolj zgovorno kliče spominska cerkev sv. Duha na Javorci. Svetla notranjost, modri nadih in brez števila imen. Mar svetloba in modrina govorita o nebesih? O nedosanjanih sanjah padlih vojakov? Številna vojaška pokopališča, od Krasa do Koritnice, govore o teh mladih fantih, ki so hoteli živeti, ki so sanjali o dekletih, o domačih, o cvetoči češnji pred domačijo ... pa so padli za največji nesmisel nesmislov. Mnogi nimajo groba in še danes, denimo v odročnem svetu Krnskih podov, izpod skal štrlijo kosti. V takem trenutku čas zastane - kot je za vedno zastal nesrečnim vojakom. Druga svetovna vojna Slednja v gorah ni pustila toliko sledi, ker takrat niso gradili toliko kot v prvi svetovni vojni ali v obdobju po njej. Veliko je bilo med drugo vojno uporabnega še iz prejšnjih časov (Nemci so npr. uporabljali trdnjavo Kluže), nekaj, kar je že stalo, pa sta vojskujoči se strani celo uničili, da slučajno sovražnik V tokratni temi govorimo o ostankih vojne v gorah - dotaknemo se mulatjer, različni vojnih in medvojnih zgradb, predvsem pa si ostanke ogledamo skozi oči velikega raziskovalca soške fronte - Vasja Klavore. tistega ne bi uporabil zase. Tako usodo je npr. doživela prejšnja koča na Stolu, današnja Prešernova koča, ki so jo požgali partizani, okupatorji pa so podobno, preventivno, minirali dele Rupnikove obrambne linije. Kar je gotovo zanimivo za obiskovalce gora, pa so ostanki nekaj zrušenih letal, saj je med drugo svetovno vojno naše ozemlje preletavalo veliko število tako sovražnih kot zavezniških letal. Med najbolj znane sodijo ostanki zavezniških letal na težko dostopnem območju na Temenu pod Rjavino ter pod Kotovim sedlom (v Tamarju je celo spomenik) in na Mali planini (tudi spominsko obeležje). Spomin in opomin Ko hodimo med ostanki, ki nemo govore o tem, da gore niso bile vedno tako mirne, lepe, prijazne, cvetoče, kot so v času našega obiska, se s spoštljivim spominom poklonimo vsem, ki so ostali tam gori. Proti svoji volji, za neko domovino, ki dostikrat sploh ni bila njihova, za nek košček ozemlja, ki je po vojni ostal tam, kjer je bil prej ... Naj nam bodo vsa ta številna znamenja, zgradbe, poti, izklesana zavetišča in drugi ostanki vojne opomin, da je karkoli bolje kot vojna. Dogovor, pogajanja, vztrajnost, prijaznost in zavedanje, da na svetu sobivamo in potrebujemo sočloveka. Mar niso prav to vrednote, ki odlikujejo ljubitelje gora? O Zgornja trdnjava pa je bila močno poškodovana. Soška fronta Soška fronta je gotovo od vseh vojnih dogajanj daleč najbolj zaznamovala naše gore. Prva svetovna vojna in tudi dogodki po njej so pustili številne ostanke, ki jih še danes vidimo - in nemalokrat s pridom uporabljamo v naših gorah, posebej v zahodnem delu domovine. Pa najsi bodo to mulatjere, po katerih vodijo planinske poti, različna zavetišča (npr. Globoko), nekdanje vojašnice (npr. Koča na Črni prsti, Dom na Poreznu) in podobno. Je pa vse, kar gornik najde, posebej v bolj odročnih predelih posoških gora, V Posočju še danes hodimo po njih Mulatjere Besedilo: Dušan Škodič Z vidika bojnih delovanj v gorah osnovni problem predstavlja prehodnost terena, saj so vsi premiki oteženi in upočasnjeni. Prehodnost zelo izboljšajo poti, vse je namreč boljše od brezpotja in že Napoleonovo pravilo glede tega se je glasilo: "Kjer gre lahko koza, gre lahko človek. Kjer gre lahko človek, gre lahko bataljon, in kjer gre lahko bataljon, gre lahko armada." V' času med prvo svetovno vojno in po njej je bilo na območju Posočja in njegovega globokega zaledja preko gora zgrajeno razvejano omrežje poti. Njihov namen je bil omogočiti transport in oskrbo velikega števila vojaštva na fronti, po končani vojni in novi razmejitvi pa posadk na obmejnih objektih. Mulatjere še danes, po 70-90 letih od izgradnje, predstavljajo enega vidnih ostankov preteklosti v naših gorah. Da so lahko vojaki v negostoljub-nem svetu preživeli daljša obdobja, Ohranjen odsek mulatjere pod Polovnikom Foto: Dušan Škodič jih je bilo treba stalno oskrbovati z živežem, strelivom, obleko, sanitetnim materialom, gorivom, razsvetljavo, gradbenim materialom, pošto in obenem omogočati izmenjavo ali izpopolnjevanje vojaških enot. Za to, kako tovor spraviti v zaledje, je obstajalo več načinov. Za nošnjo ali vleko vozov ter podobnih prevoznih sredstev so se največkrat uporabljale mule, po katerih so te vojaške poti tudi dobile ime. A če štejemo osta-line soške fronte v zgodovinsko in morda celo kulturno dediščino gorskega bojišča prve svetovne vojne na naših tleh, so mulatjere ostale večinoma prezrte in prepuščene propadu. Mulatjera Pot v Krnsko pogorje, nora, zvita priča, živ dokaz iz zgodovine - nas, na veke zmešanih ljudi. Mulatjera, pot, ki pelje tja med skale, čezjprepade in vrtače, v kraje, kjer je NIC edino, kar živi. Kaj nas je ljudi obsedlo, da sovraštvo smo sejali po prepadih, po vrtačah, po vrhovih, živi skali? Ni odgovora na to, ni in ga nikdar ne bo! Ker neumnost je ljudi, da, brezmejna, se mi zdi! Pa prepričan sem v to, da bi jutri spet bilo, kot stoletja že nazaj, spet enako, bog ne daj! Težka stvar je zgodovina, je nihče vse ne obvlada, se ponavlja ista zgodba, kar človeštvo tu obstaja. In če imela bi ime, kot ga imajo druge ceste, bi pisalo tam na tabli, kaj drugega kot: POT NEUMNOSTI ČLOVEŠKE. Janez Medvešek Zakaj so mulatjere ostale prezrte? Mulatjere so bile zaradi širine vpreg v glavnem grajene. Mnogokrat so morale premagati strma in težko obvladljiva gorska pobočja, zaradi česar so bile stalno na udaru vremenskih neprilik, ki so jih na najbolj izpostavljenih predelih sčasoma tudi povsem zabrisale. Nasprotno so na nekaterih manj izpostavljenih odsekih mulatjere do danes ostale praktično nedotaknjene, večino pa je pred propadanjem rešila povojna uporaba. Predvsem na tistih, ki so bile spremenjene v planinske poti, so bili poškodovani odseki obnovljeni, prehodnost pa je vzdrževana. Kajpak naših markacistov danes še zdaleč ni toliko, kot je bilo nekoč vojakov, ki so za mulatjere tako rekoč dnevno skrbeli, in le težko si lahko predstavljamo, kako impozanten je moral biti pogled na gorsko infrastrukturo v njenem polnem sijaju. Žal se je kasneje za po-hodništvo izrabil le manjši del mulatjer, ki se je dotikal zanimivih vrhov ali imel povezovalno vlogo. Nekatere so uporabljali še lovci, v spodnjem delu pa gozdarji za transport lesa. Preostala večina tras je zaradi nezanimanja ljudi utonila v pozabo, kjer jih nezarisane na zemlj evidih in zaraščene v naravi mirno grizlja zob časa. Kako oskrbeti tisoče vojakov na gorskihpoložajih? Gorsko bojevanje je eno najnevarnejših. Vojaki na gorskem bojišču morajo namreč poleg oboroženega nasprotnika premagovati še nevarni teren in se soočati s skrajnimi vremenskimi razmerami. Tudi soška fronta je v svojem zgornjem delu potekala po izrazito gorskem terenu. Italijanom je po začetnih uspehih in odmevni zasedbi Krna ter grebena Krnčica-Vršič-Kal, dela Batognice in Čuklje pod Rombonom pošla sapa in kljub novim ofenzivam in mnogim žrtvam v letu 1915 niso dosegli načrtovanih ciljev. Zaradi načina bojevanja, pogojenega z majhno mobilnostjo, se je na težko prehodnem terenu posledično že kmalu izoblikovala kruta pozicijska vojna. Ko je prišla zima, je našla na tisoče vojakov v strelskih jarkih, skalnih kavernah in barakah visoko v gorah. Vse to moštvo je bilo treba zgolj za golo preživetje oskrbovati z osnovnimi potrebščinami. Že samo kljubovanje naravi v teh izrednih okoliščinah je včasih pomenilo boj na življenje in smrt in zadolženi za oskrbo ljudi na položajih so verjetno prav tako kot vojaki preživljali hude preizkušnje. Pred vojno so bile namreč gore praktično brezpotne, poti, kolikor jih je že bilo, pa z logističnega stališča popolnoma neuporabne za prenos tisočev ton potrebščin. Vojaške enote brez redne in ustrezne oskrbe ne morejo uspešno delovati in so že vnaprej obsojene na propad. Mulatjera, ki se v okljukih dviga s pl. Zapleč na greben Krnčice; vzdolž grebena gre skozi predor na desni. Foto: Miljko Lesjak Kolikšne količine tovora je bilo treba dostaviti? Po treh letih bolj ali manj pozicijskih bojev sta obe strani zelo izboljšali in utrdili svoji liniji ter olajšali oskrbo enot z omrežjem udobnih mulatjer in med seboj povezanih tovornih žičnic z vmesnimi pretovornimi postajami, ki so bile nepogrešljive predvsem pozimi, ko je bojišče prekrila več metrov debela snežna odeja. Žičnice so bile različnih tipov in zmogljivosti, večinoma enostavno konstruirane in lesene, do preboja fronte oktobra 1917 pa so jih v Posočju zgradili kar 210 kilometrov. Zanimivi so tudi podatki o oskrbi iz leta 1917, ko sta bili na avstro-ogrski strani gorskega bojišča na prvi bojni črti razporejeni dve diviziji, na italijanski pa tri. To preprosto pomeni, da je bilo treba oskrbovati na eni strani 20.000, na drugi pa 30.000 vojakov. Po avstro-ogrskih podatkih so morali denimo vojakom, ki so bili razporejeni med Tolminom in Rom-bonom, vsakodnevno dostaviti skupno okoli 800 ton tovora. Najpomembnejša rešitev za to je bila gotovo postopna izgradnja mreže mulatjer, po katerih se je dalo prepeljati večje količine tovora tudi z vozovi in ostalimi prevoznimi sredstvi. Oskrba je na splošno vedno potekala etapno: najprej z železnico do večjih zbirnih skladišč, nato po ozkotirnih železnicah ali gorskih cestah na vozovih in tovornjakih do vznožja gora, kjer se je ponovno pretovarjalo, sledilo pa je počasno tovorjenje po mulatjerah s pomočjo živali in ljudi, ki je doseglo še zadnje položaje. nadaljevanje gorskih cest,1 na zgornjih koncih pa so se navezale na poti in steze, ki so vodile do kavern in strelskih jarkov. Po njih sta poleg oskrbe potekala tudi izmenjava moštva ali prihod okrepitev. Imele so nekaj značilnosti, ki so se jih graditelji držali: širina je bila različna, od pol pa tudi do 2,5 metra -najširše so uporabljali za prevoz zelo velikih tovorov in topov, strmina pa ni nikoli presegala 12 %. Z višino gorskih bojišč so se mulatjere ožale in postajale strmejše. Njihovo traso so graditelji po možnosti tlakovali s ploščatimi kamni, glede na strmino pobočja so bile spodaj podprte s podpornim zidom, širše izvedbe pa so imele na zgornji strani še varovalni zidec, ki je preprečeval erozijo in nanose kamenja, zaradi katerih bi tovorne živali težje hodile. Potek gradnje mulatjer Kar se tiče same gradnje mulatjer, je domnevno potekala brez posebnih načrtov, saj jih v vojnih arhivih na Dunaju in v Vidmu praktično ni najti. Verjetno so vojaki in na avstro-ogrski strani tudi ruski vojni ujetniki poti gradili pod vojaškim vodstvom ter po navodilih prisotnega strokovnjaka, ki je potek trase na terenu prilagajal prostorskim značilnostim. V svojem spodnjem delu so mulatjere predstavljale Mulatjera, ki iz doline Trente vodi na Prehodavce. Foto: Miljko Lesjak Zakaj smo na mulatjere pozabili? Fenomen mulatjer pri nas je bil kljub obširnemu raziskovanju dogodkov na soški fronti in proučevanju njenih ostalin popolnoma potisnjen v ozadje. Prav tako niso bile nikoli varovane s kakršnimkoli varstvenim režimom. V primerjavi z drugimi ostalinami so bile zapostavljene in nezaščitene pred propadom, z izjemo redkih, ki 1 Bojišče okoli Bovca je bilo najenostavneje oskrbovati po cesti čez Predel, ki pa je bila pogosto na udaru italijanskega topništva. Zato so na avstro-ogrski strani sklenili zgraditi cesto iz Kranjske Gore čez Vršič (nemško Moistroka pass), ki jo je do novembra 1915 zgradilo 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. so po vojni ostale v uporabi. Preostale je večinoma že prerasla podrast ali so jih odnesli hudourniki in na strmejših pobočjih plazovi. Od današnje funkcije mulatjer je torej precej odvisna stopnja njihove ohranjenosti. Tiste, ki so bile ohranjene zaradi pohodništva, lova, nabiralni-štva ali gozdarstva ter v zadnjem času turnega kolesarstva, uporabniki bolj ali manj zgledno vzdržujejo. Glede na ohranjenost lahko mulatjere torej razdelimo v tri kategorije. Dobro vzdrževane mulatjere z velikim številom uporabnikov so večinoma tiste, ki povezujejo doline z zanimivimi vrhovi ali znamenitostmi. Markiranost pri tem niti ni odločilna, pomembnejša je frekvenca obiskovalcev. Med slabo ohranjene mulatjere spadajo danes manj uporabljane planinske, lovske in gozdarske poti, ki so zaradi slabega obiska tudi slabše vzdrževane in se počasi zaraščajo. Večina ostalih neuporabljanih mulatjer, ki sodijo v tretjo kategorijo, je do danes žal že propadla. Podatki o njihovem obstoju so dobljeni predvsem na osnovi avstro--ogrskih vojaških kart in podrobnega ogleda terena, neukemu očesu pa jih v glavnem ni več dano prepoznati. O Uporabljena vira: Bojana Čibej: Izraba mulatjer soške fronte za gorsko kolesarjenje. Diplomsko delo, 2005. Rok Zaletel: Gorsko bojevanje - novost prve svetovne vojne? Diplomsko delo, 2008. ■H ■ Kapelica nad izvirom Tolminke. Zgradili so jo vojaki, ki so gradili mulatjero od Krnskega jezera proti planini Razor in naprej do Črne prsti. Foto: KarlaKofol ^S '' ■J/j " .v Alpski zid Italijanski utrdbeni sistem ob rapalski meji Besedilo: Karla Kofol Med hojo po gorah nad Sočo se najbrž prenekateremu planincu ob razgledovanju po visokogorskih dolinah in vrhovih pogled zaustavi tudi na razpadajočih vojaških objektih, ki jih je tod vse polno. Čeprav mnogi ob tem najprej pomislijo na prvo svetovno vojno, saj so ti kraji in predvsem reka Soča z njo tesno povezani, sodi večina vojaških ostalin, ki jih srečujemo od Mangarta do Porezna in dalje proti jugu, v poznejši čas in v povsem drugačno zgodbo. Med obema vojnama so bile zgrajene z namenom, da zavarujejo in utrdijo novonastalo mejo med Kraljevinama Italijo in Jugoslavijo. Rapalska meja Italijanska kopenska meja, določena leta 1921 z rapalsko pogodbo, je potekala od Ventimiglie ob Tiren-skem morju preko Alp do Reke ob Jadranskem morju. Večji del meje je bil speljan po zahtevnem alpskem Prispevek je nastal v sodelovanju s Tolminskim muzejem v Tolminu, kjer je avtorica tudi zaposlena. terenu, ki je predstavljal naravno bariero med sosednjimi državami, zato so ji italijanske oblasti v prvih letih namenjale le malo pozornosti. Nadzorovali so predvsem gorske prelaze in večje prehode, medtem ko so ostajali težje dostopni visokogorski predeli slabše varovani. Po letu 1930, ko se je začela oboroževalna mrzlica ponovno stopnjevati, pa so začeli Italijani ob kopenski meji graditi mogočen utrdbeni sistem, imenovan Alpski zid. Najprej so zgradili poti, ki so vodile iz večjih centrov v dolini do državne meje in vzdolž mejne črte. Na območju XXI. sektorja, imenovanega Zgornje Posočje, ki je vključeval današnje občine Bovec, Kobarid in Tolmin, so bile tedaj zgrajene številne pomembne prometne povezave ter več mulatjer, ki so v uporabi še danes. Utrdbe na sami meji Celotni obmejni pas je bil razdeljen na tri cone. Prva, varnostna cona se je nahajala neposredno na meji. Bila je najbolj izpostavljena, v njej pa so delovale enote, ki naj bi s pravočasnim obveščanjem ostalih sil in s hitrim vojaškim posredovanjem poskušale zaustaviti sovražnikov prehod mejne črte. V to cono je sodila večina objektov, ki jih danes videvamo visoko v naših gorah, saj je meja z današnjo Slovenijo potekala prav preko najvišjih vrhov. Vodila je od Vevnice na današnji meji z Italijo preko Jalovca do Velike Mojstrovke in do spodaj ležečega Vršiča. Tega so nadzirali finančni stražniki in orožniki, ki so bili nastanjeni v današnjem Tičarjevem domu, za dodatno varovanje obmejnega pasu pa so skrbeli še vojaki, ki so si postavili postojanko nekoliko nižje, na izravnanih terasah pod vršiško cesto. Z Vršiča je bila nato meja speljana preko Prisojnika, Razorja, Križa in Luknje do vrha Triglava, od tod pa preko Kanjavca, Velikega Špičja in Čela do Vrat. Za nadzor meje na območju Triglava so skrbeli finančni stražniki, ki so bivali v danes žalostno propadajoči kasarni Morbegna tik pod Triglavom. Z drugimi enotami v dolini Zadnjica in Na Logu v Trenti so bili povezani preko udobne mulatjere, telefonske linije in tovorne žičnice, katere ostanki so ob poti proti Doliču vidni še danes. Mejo na območju Vrat in Komne pa so nadzorovale enote, nastanjene v kasarni Za Lepo-čami. O velikosti in pomembnosti te postojanke pričajo ruševine, na katere naletimo ob poti od Krnskega jezera do Prehodcev in naprej do planine Razor ter Črne prsti. Zaradi dokaj lahke dostopnosti je bil ta del mejnega pasu med ranljivejšimi in zato močneje utrjenimi. V dolini pod Bogatinskim sedlom sta levo in desno ob poti dve dobro skriti utrdbi, ki naj bi z navzkrižnim ognjem preprečevali sovražnikov prehod. Dodatno sta to pomembno pot s Primorske na Gorenjsko varovala tudi vojaška položaja pod vrhom Bogatina in na Monturi. Z Vrat se je nato meja nadaljevala preko Bogatina, vzdolž grebena do prelaza Globoko ter naprej preko Vogla, Rodice in Črne prsti do Lajnarja. Prvi del od Bogatina do Vogla so nadzorovale enote, nastanjene v dolini Tolminke, v Tolminskih Ravnah in na planini Razor, drugi del nad dolino Bače pa so varovale enote s sedežem v Podbrdu. Najgloblje v visokogorje in v bližino državne mej e je bilo moč prodreti po dolini Tolminke, zato se je ta spremenila v močno utrjeno območje. Iz Pologa so bile visoko pod hribe speljani dve tovorni žičnici in široka mulatjera. Ta se je pri planini Dobrenjščica združila z že omenjeno, ki je peljala od Krnskega jezera preko prevala Prehodci do Črne prsti. Na to glavno prečno mulatjero, ki je danes pomembna in dobro obiskana planinska pot, so se vezale še številne druge, ki so omogočale dostop in oskrbovanje najvišje ležečih vojaških postojank. Med pomembnejše sodi mulatjera od planine Razor proti prehodu Globoko. Tu je v južno pobočje vkopana utrdba z dvema bojnima blokoma, ob njej stoji manjša stražarnica, nižje ob poti proti planini Razor pa se v eni izmed skal skriva še druga, nekolika manjša utrdba, ki pa je Italijanom ni uspelo dokončati. Zadnje večje utrjeno območje sektorja Zgornje Posočje je na skrajni jugovzhodni strani Julijcev, nad zgornjo Baško grapo. Star prehod Vrh Bače, preko katerega je že v prazgodovini vodila pomembna trgovska pot, je bil varovan z dvema utrjenima postojankama. Prva se je nahajala v neposredni bližini prehoda, druga pa na višje ležečem Možicu, kjer je bilo Foto: Miljko Lesjak zgrajenih več manjših utrdb in večja dvonadstropna kasarna, do katere je bila iz Podbrda speljana tudi tovorna žičnica. Na vrhu sosednjega Lajnarja je bil zgrajen utrdbeni kompleks za varovanje prehoda preko Petrovega Brda. Od tod je bilo moč nadzorovati celotno Soriško planino, Ratitovec, območje Porezna, spodaj ležeče Podbrdo in vasi nad njim ter ves gorski greben od Črne prsti proti zahodu. Utrdbe med Možicem in Lajnarjem so bile povezane z mulatjero, ki je bila speljana tik pod grebenom. Še eno močno utrjeno območje XXI. sektorja, kjer je nekdanja kasarna danes preurejena v planinski dom, pa je bilo zgrajeno tudi vrh Porezna na drugi strani doline. Druga obrambna črta Nekoliko dlje od meje, bližje gorskim dolinam in večjim naseljem, se je nahajala t. i. cona odpora. Objekti v tem območju so bili zgrajeni z namenom, da zaustavijo in oslabijo sovražnikov prodor proti notranjosti dežele. Za razliko od prve cone, kjer so bile manjše utrdbe zelo na gosto razporejene vzdolž vse meje, se bile tu utrdbe večje in zgrajene zgolj ob pomembnejših prehodih. Za obrambo prehoda iz Trente proti Bovcu je bil zgrajen sistem utrdb med vasema Soča in Kal - Koritnica. Sestavljalo naj bi ga pet srednje velikih in dobro zamaskiranih objektov, od katerih pa je Italijanom do kapitulacije uspelo dokončati le dva. Sta nedaleč od ceste v zaselkih Za otoki in Na Malnku, nedokončane utrdbe pa stoje nekoliko višje. Drugi pomembnejši prehod, ki so ga posebej zavarovali, je bil v Pologu v dolini Tolminke. Tu so bile poleg kasarn finančne straže in obmejne milice še tri večje utrdbe, ki so povsem obvladovale ozko dolino. Prvi dve sta dobro vidni in sta na travniku med cesto in strugo Tolminke, tretja pa je vkopana v kamnit breg na desni strani doline. Tretji pomembni prehod je potekal preko Petrovega Brda. Tu sta v Podporeznu in nedaleč od prehoda dve večji utrdbi s skladišči in prostori za vojsko. In še zaledje Največ vojske, vojašnic in skladiščnih objektov je bilo nakopičenih v tretji, od meje najbolj oddaljeni razme-stitveni coni. Ta je bila namenjena stalni nastanitvi vojaških enot ter zbiranju in razmeščanju vojakov, ki bi prišli v obmejni prostor v primeru sovražnikovega vdora. Propadajoča poslopja obmejne straže v dolini Za Lepočami, kjer so bili nastanjeni vojaki, ki so nadzirali prehod preko Bogatinskega sedla. Foto: Karla Kofol Glavni center je bil v Tolminu, kjer je bil tudi sedež XXI. sektorja, manjši pa še v Podbrdu, Kobaridu, na Srpenici, v Bovcu, Logu pod Mangartom, Soči in Trenti, kjer je danes dom Triglavskega narodnega parka. Rupnikova linija O Rupnikovi liniji, ki je potekala z druge strani rapalske meje kot odgovor na Alpski zid, smo v Planinskem vestniku že pisali. Mnoge evropske države, ki so bile po prvi svetovni vojni še pod vtisom bojevanja v strelskih jarkih, so se zaradi gospodarske krize, pospešenega oboroževanja in ekspanzijskih teženj sosed lotile postavljanja utrjenih obrambnih linij. Tudi Kraljevina Jugoslavija se je lotila utrjevanja svojih vzhodnih in zahodnih meja. Na zahodu ob rapalski meji je sistem utrdb potekal od Tromeje do Reke v Kvarnerju, večinoma torej po slovenskem ozemlju. Linija proti Italiji je bila razdeljena na pet sektorjev, šesti je bil določen po nemški zasedbi Avstrije ob severni meji (Mislinjska dolina, Maribor). Zavarovani so bili še vsi mejni gorski prelazi in tudi nekateri globlje v notranjosti, prehodi preko rek in razni strateški objekti. Z deli so pri nas začeli precej za Italijani, intenzivneje šele konec leta 1938. Do takrat so bile dokončane predvsem ceste, nato pa je bilo treba utrjevalna dela zaradi pereče evropske situacije zelo pospešiti in gradnjo je prevzela vojska, ki ji je poveljeval general Rupnik. Za gradnjo so vpoklicali na desettisoče vojaških rezervistov, delo je dobilo tudi mnogo domačinov, razni obrtniki, gostilničarji in tuji delavci, ki so prišli z vseh koncev kraljevine. Dela na Rupnikovi liniji bi morala biti po načrtih končana do leta 1947, a so bila še pred napadom na Jugoslavijo leta 1941 ustavljena. Nedokončana linija ni nikoli služila svojemu namenu, okoli 4000 zgrajenih bunkerjev raznih tipov in nekaj večjih utrdb pa je v novi državi nenavadno hitro utonilo v pozabo. Večino je prerasel gozd. Šele v zadnjih letih linijo ponovno odkrivamo. Marsikje imajo organizirane turistične oglede notranjosti objektov in poučne pohode v spremstvu lokalnih vodičev. Dušan Škodič Kljub najsodobnejši obrambni gradnji in premišljenemu sistemu varovanja meje pa mogočni Alpski zid ni mogel preprečiti razpada italijanske države. Ob začetku druge svetovne vojne je bila večina objektov v prvi in drugi coni izpraznjena, tako da mogočne utrdbe niso nikoli opravile poslanstva, ki jim je bilo namenjeno. O Literatura: Tomaž Pavšič: Ob stari meji: pričevanja in spomini. Bogataj, 2006 (prva izdaja: Bogataj, 1999). Massimo Ascoli idr.: Fortezze e Soldati ai confini d'ltalija. Editrice Temi, 2004. Aleksander Jankovič-Potočnik: Rupnikova linija in Alpski zid, Utrjevanje rapalske meje med letoma 1932 in 1941. Galerija 2, 2004. Miha Naglič: Dediščina rapalske meje: Rupnikova linija in Alpski zid, življenje ob rapalski meji v letih 1918-43(47) : poskus utemeljitve nove muzejske zbirke. Pegaz International, 2005. Karla Kofol: Varovanje in utrjevanje Rapalske meje. Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju. Tolminski muzej, 2008. Massimo Ascoli, Alessandro Bernasconi: Cinque corpi, un solo confine. Ritter Edizioni, 2008. Aleksander Jankovič Potočnik: Rupnikova linija: odkrivanje utrdb ob rapalski meji. Ad Pirum, 2009. Impresivna tetralogija Pogovor z Vasjem Klavoro Besedilo: Marjan Bradeško V slovenskih gorah, posebej ob vsej zahodni meji - od tromeje vse do Krasa -je največ sledi pustila prva svetovna vojna, saj je takrat na omenjenem ozemlju potekala znamenita soška fronta. O tej fronti pišejo in govore mnogi še danes - tako pri nas kot v tujini. Gotovo lahko na prvo mesto med tistimi, ki jih je soška fronta za vedno zaznamovala in ki so ji postavili nesmrten zgodovinski spomenik, postavimo prim. mag. Vasja Klavoro, dr. med. V njegovi znameniti tetralogiji o soški fronti so kar štiri knjige, skupaj preko 1200 strani: Plavi križ, Koraki skozi meglo, Škabrijel in Doberdob. Vasja Klavora, zgodovinar, fotograf, gorski reševalec, zdravnik, politik, častni občan občin Bovec in Tolmin, se je našemu povabilu na pogovor z veseljem odzval. Štiri knjige o soški fronti. Kdaj ste imeli čas za vse to in kako ste usklajevali vse svoje dejavnosti? Zanimanje za zgodovino me je spremljalo skozi vse življenje, posebno za dogajanja v Posočju, kjer sem doma. Pritegnile so me pripovedi mojega očeta in mnogih, danes že pokojnih, o obdobju prve svetovne vojne. Moje poti po krajih ob Soči in gorah nad soško dolino so me kot planinca in dolgoletnega gorskega reševalca, ob ostalinah neke vojne, ki so zaznamovale te kraje, prepričale, da se p oglobim in raziskuj em to obdobje. Več kot dvajset let je minilo, odkar sem se odločil, da o tem obdobju tudi pišem, in v teh letih so nastale moje štiri knjige o soškem bojišču: Plavi križ, Koraki skozi meglo, Škabrijel in Doberdob. Veliko svojega prostega o soški fronti Vasja Klavora Foto: Marjan Bradeško časa sem posvetil temu delu, kar ob mojem zahtevnem poklicu zdravnika--kirurga ni bilo vedno sproščeno pisanje. Trdna in odločna volja, da naredim, kar sem se odločil, je botrovala mojemu uspehu. Imate kakšne številčne podatke o svojih knjigah? Zadovoljen sem in tudi ponosen, da moje delo o soški fronti obsega poleg prvih štirih izdaj še razširjen ponatis prve knjige ter ponatis druge in tretje knjige. Knjigo Plavi križ so prevedli Italijani, knjigo Doberdob Madžari. Vse štiri knjige je Mohorjeva založba v Celovcu izdala tudi v nemškem jeziku. Skupaj torej štirinajst knjižnih enot. Vesel sem bil, da so slovenski bralci lepo in z zanimanjem sprejeli moje delo, tudi odziv in ocena nemško, italijansko in madžarsko govorečih bralcev me je prepričala, da jih je moje delo pritegnilo. Koliko ste hodili po terenu in koliko po arhivih, muzejih? Kje ste izvedeli največ? Veliko sem hodil po hribih, brezpotjih, zanimivih krajih, kamor so me napotili mnogi domačini, posebno prijatelji Stanko Jermol iz Tolmina, pokojni Danilo Šuligoj in Ivo Ivančič, oba iz Bovca. Pokazali so mi marsikatero neznano pot in mnoge ostaline tega obdobja. Zapisoval sem si vse in fotografiral in srečo sem imel, da sem spoznal še zadnje žive priče tega obdobja ter si zapisal njihova pričevanja. V vsem obdobju svojega dela sem skoraj vsako leto obiskal Vojni arhiv in Vojni muzej na Dunaju in tudi muzeje in razstave na italijanski strani. Številni dokumenti in številne knjige avstrijskih, italijanskih in tudi zapisi in dela slovenskih avtorjev so dopolnjevali moje znanje o obdobju prve svetovne vojne ob Soči. Kaj od ostankov prve svetovne vojne v naših gorah je na vas naredilo največji vtis? Kjerkoli sem hodil, po gorah nad Bovcem, po Krnskem pogorju, po hribu Prižnica nad reko Sočo ali po Batognica, na frontni liniji, ki poteka po vzhodnem delu gore. Foto: Miljko Lesjak kamniti Doberdobski planoti, sem vedno podoživljal vse, kar se je tam dogajalo v času prve svetovne vojne. Boj, v katerega so bili pahnjeni vojaki številnih narodnosti, trpljenje in umiranje. Kot mladenič sem prvič obiskal Krnsko pogorje in pretreslo me je, takrat že kot študenta medicine, ko sem videl po kamnitih jarkih raztresene človeške kosti in prestreljeno lobanjo, ki sem jo našel na brezpotju. Ste pri svojih raziskovanjih po gorskem svetu odkrili kakšno še posebej zanimivo stvar? Pred leti mi je na obisku v Trenti zdaj že pokojni trentarski lovec dal okrog 40 cm dolg vrhnji del debele palice, bogato in globoko izrezljane. Umetniško izdelan lesorez z izrezljano letnico 1916. Večkrat sem doma vzel v roke ta predmet in prepričan sem bil, da gre za lesorez, podoben ruskemu narodnemu motivu. Ob spodnjem delu sta bili vrezani še dve črki, P, B in nekaj podobnega kot rimska II. Končno sem spoznal, da moram črki prebrati v cirilici: ruski vaj eno plenij! Ruski vojni ujetnik! Daleč od svoje domovine, v katero se morda ni nikoli vrnil, mi je zapustil svojo ročno izdelano umetnino! Če bi vas prosil, da me peljite tja, kjer bom videl na enem kraju kar največ ostankov, kam bi me odpeljali? Zanimiv je ogled odprtega muzeja na Kolovratu, hriba Mengore med Volčami in Čiginjem, Mrzlega vrha nad planino Pretovč, ostalin blizu Kobarida, Batognice in zanimiva je pot od Čuklje nad Bovcem in dalje pod masivom Rombona do kote 313 in navzdol do doline Koritnice pri trdnjavi Kluže. Mislite, da se kje v gorah skriva še kakšna izjemna stvar, ki je iz časov soške fronte še nismo našli? V obdobju med obema vojnama so mnogi ljudje v Soški dolini živeli od prodanega železja, ki so ga nabirali po gorah. Pozneje so tudi številni zbiralci dopolnjevali svoje zbirke s številnimi najdenimi predmeti. Na brezpotjih se lahko še kaj najde! Gotovo je, da so izstrelki težkih topov zasuli mnoge vhode v številne kaverne, raztresene od Rombona do Krasa. Sneg in dež spirata zemljišče in včasih odkrivata ostaline tega obdobja. Ne bi smeli brez vednosti, brez nadzora, le v želji, da nekaj najdemo, skruniti in uničevati teh ostalin! Ko hodimo po gorah, kako naj ločimo, kaj je iz časov soške fronte, kaj pa iz kasnejšega obdobja -Alpski zid, Rupnikova linija? Včasih res planinci zamenjujejo osta-line prve vojne, medvojnega obdobja in druge vojne. Domačini in domači planinski vodniki to ločijo in poznajo! Na voljo je kar dosti literature in opisov poti, potrebno pa je tudi nekaj osnovnega zgodovinskega znanja o dogodkih v gorah Julijskih Alp. Kaj vas je vodilo pri pisanju knjig? Po izobrazbi nisem poklicni zgodovinar, sem se pa pri svojem delu držal metod raziskovalnega dela - zbrati čim več podatkov, jih preveriti in biti kritičen do pričevanj. Poskušal sem pisati tako, da je knjiga berljiva: pripovedno, z osebnimi razmišljanji, kdaj malce literarno, predvsem pa v enostavnem jeziku, da lahko moja dela bere kar najširši krog bralcev. V zgodovino ste posegli še malo dlje, vaša knjiga Predel 1809 govori o avstrijsko-francoskih spopadih na slovenskem ozemlju. Je bilo raziskovati to trši oreh -verjetno je tudi manj sledi iz teh časov? Že kot otrok sem poslušal svojega očeta, ko sva obiskala mogočen spomenik pod trdnjavo na Predelu. Podoba umirajočega leva mi je ob vsakem obisku tega kraja vzbujala zanimanje in radovednost, kaj se je tam v začetku 19. stoletja dogajalo. Zbiranje literature in virov iz tistega obdobja, obhodi, obiski Vojnega arhiva na Dunaju in v Parizu so pozneje vedno bolj dopolnjevali moje vedenje o teh dogodkih. Tako je počasi nastajala knjiga Predel 1809, ki pripoveduje o pohodu dela francoske armade po Soški dolini in čez Predel proti Dunaju. Avstrijski branilci so na mestu, kjer stoji danes spomenik in kjer je bila takrat lesena kladara (trdnjava, op. ur.), poskušali preprečiti ta pohod, toda ob francoski premoči so skoraj vsi padli. Enako se je zgodilo tudi v Kanalski dolini pri Naborjetu. Menite, da naj se ostanki vojne v gorah ohranijo, morda celo obnovijo kot spomenik - ali pa naj počasi prepustimo naravi, da pogoltne sledove morije? Mnoge ostaline, v skalo izvrtane kaverne, skalni okopi, kamnite stopnice bodo morda za vedno ostali kot spomin na veliko vojno v naših gorah. Mnoge zanimive ostaline so zavarovali, mnoge so spremenjene v odprte muzeje, tako po zaslugi Kobari-škega muzeja kot članov Društva 1313 iz Bovca, društva Peski iz Tolmina, društva Soška fronta in društva IR 87. Nikoli ne bodo izbrisane vse sledi tega obdobja; kar so zavarovali in obnovili, bo tudi naše zanamce spominjalo na to tragično in krvavo obdobje. Žal, Slovenci smo postavili na svojem ozemlju le en spomenik slovenskim vojakom, ki so se borili na soški fronti. Majhen in skromen, pod Škabrijelom, edini ob manjši kovinski plošči na vrhu tega hriba. Visoki državni predstavniki Italije, Avstrije in Madžarske vsako leto polagajo državne vence na svoje spomenike. Morda se bo pri nas to zgodilo na Cerju? Sam sem spremljal madžarskega predsednika parlamenta na obisku Doberdobske planote. Oba naroda, slovenski in madžarski, imata pesem Doberdob, pri nas že Batognica, avstro-ogrska kaverna na vzhodnem delu gore tik za frontno linijo. Fotografirano takoj za vhodom, kjer se široka rova razdelita. Po levem kraku se pride do mesta minske eksplozije, desni krak pa po strmih stopnicah privede na vrh severnega pobočja Batognice. Foto: Miljko Lesjak ponarodelo, ki se spominja tega krvavega bojišča, kjer so padli številni slovenski in madžarski vojaki. Sredi te s krvjo prepojene kamnite pokrajine bi lahko postavili skromno znamenje in na plošči v našem jeziku zapisali, da so se tam borili in umirali Slovenci! In imeli bi spominsko znamenje, pred katerega bi lahko predstavniki naše države enkrat na leto položili venec s slovensko trobojnico. V spomin vsem našim rojakom, ki so se morali boriti in umirati na soški fronti. O Priporočeno branje Vasja Klavora: Predel 1809: avstrijsko-francoski vojni spopadi na slovenskem narodnostnem ozemlju. Mohorjeva, 2003. Davorin Vuga: Soška fronta 1915-1917, Isonzofront 1915-1917. Založba Obzorja, 1990. Vasja Klavora: Plavi križ: soška fronta: Bovec 1915-1917. Lipa, 1993 (prva izdaja: Lipa, 1991). Vasja Klavora: Koraki skozi meglo: soška fronta, Kobarid, Tolmin 1915-1917. Mohorjeva, 2004 (prva izdaja: Mohorjeva, 1994). Marko Simic: Po sledeh soške fronte. Mladinska knjiga, 1996. Vasja Klavora: Škabrijel: soška fronta: 1917. Mohorjeva, 2011 (prva izdaja: Mohorjeva, 1997) Miro Simčič: 888 dni na soški fronti. Orbis, 2006. Vasja Klavora: Doberdob: kraško bojišče: 19151916. Mohorjeva, 2007. Čas barv in barve časa Mulatjera na Cregnedul Besedilo: Aleš Nosan Slišal se je samo lahek jek vetra visoko nad našimi obrazi. Nastal je čas barv, čas brez zvoka, površje, po katerem smo hodili, je bilo svetlo do bolesti, skoraj povsod se je pobarvalo v živih tonih, še svetlejših in jasnejših kot otroška igra in smejanje. To barvanje narave nas je vleklo vase. Pokrajina, po kateri smo hodili, je tekla kakor reka, premikala se je v enakomernih spustih in vzponih, na travnikih so rasle drobne rože v predzimskem času. Ni bilo videti, da bo ta dan prenehalo sijati sonce, ki nas je že na planini Pecol, visoko nad Ne-vejskim sedlom, spomnilo, da bomo gorsko deželo videli brez konca. Res smo jo videli brez konca. Od visokega zidu Kanina so valovali gore in vrhovi vse do kraljevskega Montaža, ki nam je ostal za hrbtom, ko smo se nad planino Cregnedul di Sopra zavihteli v brežino. Vojaško mulatjero sta razdrla čas in vreme, kamni so se kotalili po travnati gredini, kljub temu pa je peljala, vdano in prav nič strmo, čeprav se je skupaj z nami vzpenjala v strmino. Kako osupljivo elegantno so gradili vojaki prvega svetovnega spopada te poti. Rasla je visoko, mulatjera, skoraj previsoko. Kakor sled letala v modrini globokega neba. Dolge, viharne ovinke je jemala kakor pesem, samo nas je neslo v višave. Počasi smo hodili, stopinje so bile lahkotne, mehko so se vdirale v mehkobo, iglice in trave. V spodnjem delu se je odkrival gozd, drevesa so vrela kot vulkan. Drevesa, macesnova drevesa. Zadnji dan oktobra je sonce zalivalo ta gozd in gaj, ves gozd je bil rumen. Iglice so se nabirale v venec, plamenica se je razgorela, nežno je pretakala pozlateli oker z drevesa na drevo. Zdaj je ves svoj smehljaj jesen zapodila čez gore. Vse se je nadaljevalo v neskončnost. Pot, koraki, trave, macesni kakor pomaranča, visoke gore na odru našega življenja. Bilo je lepše kot kdajkoli, še lepše, kot so bili nekdaj lepi Tamarčini macesni. Vžigalna vrvica lepega dne je gorela z vso silo, trepetal je duh narave kot pregreti zrak avgusta. Ko smo izstopili iz drevesnega objema, so nas že čakale prve in zadnje trave, goste trave, vse rumene in rdeče trave indijanskega poletja. Vse oranžne in bakrene, visoko raz-potegnjene okoli naše steze. Svetloba, nepozabno čista, je pokrivala svet kot zlat plašč. Zgoraj se je sneg bliskal na soncu, sem in tja so ležale večje zaplate in dražile občutljive oči. Vse bolj in bolj se je odpiralo obzorje. Množile so se ruševine, okostja iz zidov. Vojni objekti, stare razpadline krvave fronte ob Soči, so mi podali svoj album in zdelo se je, kot da so se zaprašene fotografije vznemirjeno vrnile z dolgega potovanja. V teh gorah je Julius Kugy, veliki gornik in poet, z nasveti pomagal Avstrijcem, da so se lahko v hudih bojih obdržali na vršinah. Potem pa smo vstopili dva tisoč metrov visoko na planoto. Strelski jarki so se kar vrstili v neskončnost. Veter s severa je zanihal po naših oblačilih. Proti vršni točki se je dokončno obrnil mulatjerin krog. Barve časa so spletle čas barv v zamišljeno celoto. Naravnost spredaj nas je v belih skalah čakal Cregnedul -naprej iz dolgega grebena pomaknjeni pomol. Na levi strani se je mogočni Špik nad Špranjo zdel kot pokrajina na Luni. Razbrazdana in siva, morje tišine v višini. In na desni - tam so Viševa obzidja nezavzetno oddajala moč kamna in njegov skalni plašč se je čutil kot križarska trdnjava. Nekaj malega pod vrhom Cregnedula je mulatjera odvijugala na sever. Naša pot se je končala. Še veter se ni več zatikal v deželo. Globoko so se skrili silni pihljaji. Želeli smo si pot, ne vrha, in ni bilo potrebe, da pristopimo na vrh. Tako smo sedli v trave, v kratkih majicah, dva krat tisoč in še skoraj štiristo metrov v višavi. Pobočje pod nami, blago zasuto s snegom in skalovjem, se je temno-svetlo prevračalo kakor bel plaz. Nebo je bilo še bolj modro, skoraj kot bi odhajalo iz svetlobe. En sam oblak se je pripeljal na obzorje. Kakor turški med mojega otroštva. Na sestopu smo čar in zgodbo naprej lovili v dnevu. Čas je izginjal za nami. Ob drevoredu macesnov nedoločnega objema, tik preden smo se potopili v gozdove, so bile stare Z Nevejskega sedla pelje lepa ozka cesta na planino Pecol, približno 1500 metrov visoko. S parkirišča gremo po makadamskem kolovozu proti vzhodu do planine Cregnedul di Sopra, kjer se udobno speljana mulatjera odpravi v višave. Pot je ves čas lepo razvidna in orientacija je povsem enostavna. Celotno turo brez hitenja, z vzponom in sestopom, opravimo v približno petih do šestih urah mirne, zložne hoje. veje še zmeraj vse orumenele, ob pravljičnem hodniku se je brez konca naslanjala veranda najbolj rumenih iglavcev mojega življenja. Hipnotično smo hodili po tej stezi in uživali v hudourniku zloženih kamnov, z bežanjem v trave in prehajanjem iz njih, hrepeneče v prepletu vrtoglave narave in zgodovine. O V gorah in potovanjih je smisel življenja Pogovor z Andrejem Ercegom Besedilo: Maja Duh F.ot°: Ak Kaj vam je alpinizem pomenil v mladih letih, v letih vašega alpinističnega začetka, in kaj vam pomeni sedaj, ko imate za seboj kar nekaj izkušenj v gorah? Ko sem bil "majhen", sem verjel v pank in nezdravo življenje. Pogosto sem visel v K4, Kavarni Union ali pokojnem disku FV. Kronično sem konzumiral radio Študent. Zanimalo me je vse v zvezi alternativno kulturo in uporništvom, ostalo se mi je zdelo manj pomembno. S prihodom tranzi-cije in kapitalizma pa so ideali odšli. Udinjanje za denar je postalo norma. Počel sem stvari, v katere nisem verjel, za profit. Potem pa sem nekega lepega dne, kot popoln alpinistični začetnik, pozimi bivakiral. Nenapovedano. Stran od vsakdanjega kiča, v okolju, v katerem obstaja samo bistveno, sem spoznaval mejno. In bilo mi je všeč. Počasi sem se prelevil iz priložnostnega vernika v alpinističnega odvisnika. Danes mi alpinizem predstavlja širok doživljajski spekter. Lahko je prvobitna igra preživetja v naravi, lahko je primer učinkovite naravne selekcije, lahko je psihoanalitični kavč v vertikali, lahko je uporništvo brez razloga, lahko je droga, lahko je egotrip, lahko je iskreno prijateljstvo, lahko je prisilno prijateljstvo, lahko je užitek, lahko je trpljenje, lahko je utvara, da si na svetu sam, lahko je sinonim za svobodo ... Kakšni so vaši spomini na prve trenutke v steni, gorah? S kom ste največ plezali? Spomini so unikatni. Najzanimivejše avanture sem doživel, ko še nisem bil član alpinističnega odseka. Zdelo se mi je, da odkrivam nov svet. Na začetku sem bil precej zagnan in brezkompromisen. Nisem točno vedel, v kaj se spuščam, zato so se številna lomastenja zakomplicirala. Ravno ta nepredvidljivost pa me je še dodatno nakurila in močno sem bil na trnih, če nisem našel pajdaša za naslednjo avanturo. Plezati sem začel relativno star, pri dobrih tridesetih. Bratranec, ki me je v vertikalo odpeljal prvi, je imel moje zagnanosti hitro dovolj. Potem sem somišljenike iskal povsod, neodvisno odferajna. Na začetku sem večinoma plezal z manj izkušenimi soplezalci ter se učil na lastnih napakah. Počasi, a vztrajno sem spoznaval alpinistično sceno in s tem se je povečal tudi izbor soplezalcev, s katerimi sem bil v bolj ali manj enakovrednih navezah. Lansko plezalno sezono sem malo več plezal z dekleti in moram reči, da mi je prav pasalo skulirano žensko vzdušje brez odvečnega petelinjenja. Bi hoteli opisati kakšen posebej zanimiv doživljaj? Nenavadnih doživljajev je bilo več. Recimo v steni Eigerja, na bivaku smrti,1 tam sem praznoval rojstni dan, za darilo pa sem dobil par dimov domači-ce. Komično je bilo na Svalbardu, kjer smo okoli šotorov napeljali laks ter nanj 1 Bivak smrti - primerno mesto za bivak v severni steni Eigerja (Heckmairjeva smer). Redko spoznamo v življenju nekoga, ki je pristno in iskreno zatopljen v določeno stvar, določeno početje. Nekoga, ki zna ceniti tiste male stvari, ki naj bi tako veliko pomenile, in nekoga, ki se kljub krutemu tempu življenja še vedno zna odpraviti v neznane kraje in naravo. Andrej to počne že vrsto let. Nekoč je prišel tisti trenutek, ko se je odločil, da bo za svoje užitke, potovanja, plezanje tvegal redno službo in samo potoval in pristno dojemal svet okoli sebe. Je zelo vsestranski človek, pozitiven, vedno nasmejan in sproščen. Pleza, potuje, fotografira, kolesari, teče ... A tako kot mnogi, ki se odpravljajo po svetu, je ugotovil, da je doma najlepše. ■ - - -■ t ■ ■ - pritrdili strašilne petarde, namenjene preganjanju severnih medvedov. Jasno, petarde so ob spotikanju čez nevidni laks strašile le nas same, medvedov pa na žalost nismo videli niti od daleč. Zelo utesnjen je bil bivak v Kirgiziji, kjer smo štirje sedeli na ledeni polici in zgornjo polovico teles zbasali v bivak vrečo za dva. V vreči j e bilo sicer toplo, a premakniti se nismo mogli niti za milimeter. Zdelo se mi je, da se bom zadušil. Počutil sem se, kot da bi me živega zapakirali v krsto. Istočasno pa je spodnja polovica telesa prosto uživala povsem drug tretma na svežem zraku pri -20 stopinjah. Hecna avantura iz mojih plezalnih začetkov se mi je zgodila s starejšim soplezalcem, ki je sedaj v alpinističnem penzionu, še vedno pa je aktiven umetnik. Nisem se dovolj natančno pozanimal, kje je sestop iz Končarjevega žleba,2 in ko sva v mraku prišla na vrh smeri, ga nisem našel. Za nameček sva pozabila še čelke in teren za pravo lomastenje je bil pripravljen. Najprej me je kolega spustil čez prepad, da bi našel sestop. Viseč na vrvi v temi nisem videl nič. Sledilo je mučno tulanje po zemlji 2 Končarjev žleb v Trenti - zimska plezalna smer. in travi čez previse nazaj do njega. Komaj sem se izognil celonočnemu bingljanju v pasu. V nadaljevanju sva se raje držala manj strmega, a zato zelo težko prehodnega terena. Do jutra sva blodila po rušju nad prepadi v smeri lučk, ki so spokojno sijale v vasi Trenta. Ko sva končno stopila na trdna tla, sva opravila še inventuro opreme in ugotovila, da je kolega dobesedno puščal sled za seboj. Nevede se je namreč med iskanjem sestopa poslovil od derez, vijakov, matičark ... Leta 2004 ste bili na svoji prvi odpravi v Pakistanu, 2006 v Patagoniji in Kirgiziji, 2007 na Svalbardu, 2008 v Yosemitih, 2009 v Omanu in High Sierri, 2010 spet v Pakistanu, 2011 v Miyaru ... So vas te odprave kaj spremenile v smislu, da na določene stvari gledate drugače? Zame so odprave nepredvidljivo raziskovanje težko dostopnih delov planeta v nedotaknjenem naravnem in pogosto nerazumljivem kulturnem okolju. Avantura je zagotovljena. To je moj glavni motiv, da sploh grem. Na nek način podoben avanturističen pristop imava z Alenko3 na potovanjih 3 Alenka Krajnc - življenjska sopotnica. Treking v parku Sarek, Švedska 2010 Foto: Andrej Erceg in trekingih, saj se nanje ne pripravljava. Pot je plod improvizacije in trenutne inspiracije. Vsaka odprava mi je nekaj dala, večinoma v dobrem smislu. Odprave so predvsem zadostile moji želji po prakticiranju drugačnosti nekje na ekskluzivnem obrobju. Skupaj z drugimi pustolovščinami so mi razširile obzorje in spremenile moj pogled na svet. Bolj sem kritičen do potrošništva. Udinjanje, ki služi interesom neskončnega vsakovrstnega kopičenja in razmnoževanja, mi je vedno bolj tuje. Moj občutek odtujenosti se še poglobi, ko sam lomastim po zasneženih vrhovih nekje nad meglo vsakdana. Na odpravah ali potovanjih običajno doživim dva kulturna šoka, najprej na poti iz Slovenije ter nato ob vračanju vanjo. V Aziji sem, recimo, nazorno dojel, da sta na svetu vsaj dve realnosti, sterilna in razvajena zahodna ter kaotična in vsega hudega vajena vzhodna. V Indiji, Vietnamu ali na Tajskem sem se čudil trdoživosti ljudi, ekonomski in socialni razslojenosti, prometnem kaosu, ekološki neosveščenosti, kulinaričnim bizarnostim in presežkom ..., ob povratku domov pa vedno znova ugotovil, da živim v lepi, čisti, razmeroma varni, a obenem bolj ali manj konservativni, netolerantni, predvidljivi državici. Kaj je za vas plezalni izziv? Morda izredno težka smer, ki ima le malo ponovitev, ali ideja o prvenstveni smeri? Izziv je oboje. Rad imam smeri, ki so na moji prostoplezalni meji. Če taka smer velja še za objektivno težko, toliko bolje. Sicer pa je težavnost relativna. Kar je zame težko, je lahko za nekoga drugega sprehod. Prvenstvena smer pa ima čisto drugo kvaliteto. Tukaj vsaj zame največ šteje pristna avantura, manj pa težavnost vzpona. Večino prvenstvenih vzponov sem opravil v navezi, občasno pa se rad spustim v raziskovanje sam. To se mi je recimo zgodilo na Svalbardu, kjer sem stal pod steno velikosti severnega ostenja Storžiča, ki se je ni dotaknil še nihče, ter čez njo potegnil prvo smer. Ali pa lansko leto v dolini Miyar,4 kjer sem splezal na hrib, ki ga je pred mano osvojila le ena 4 Dolina Miyar leži na severu države Himachal v indijski Himalaji. David Debeljak v Direktni smeri v Špiku, 2010 Foto: Andrej Erceg naveza. Pri tem zadnjem vzponu je bilo ključno stanje duha. Ves čas sem se počutil odlično, suvereno, kot da bi bil v nekakšni coni nedotakljivosti. V resnici pa je bil vzpon kar tvegan. Najzanimivejše je plezati po nečem, o čemer ne veš nič, in sproti reševati uganke. V Ladakhu sem lansko leto med trekingom splezal na nek šest tisočak, medtem ko je Alenka uživala v čudoviti zeleni dolini na višini dobrih štiri tisoč osemsto metrov. Vzpon je bil sicer lahek, a izlet odličen, saj pol dneva nazaj nisem niti vedel, da ta gora obstaja. Prvič sem jo namreč zagledal s prelaza, ki sva ga prečila prejšnji popoldan. Med vzponom sem se počutil kot kak prvopristopnik, sploh zato ker daleč naokoli ni bilo žive duše. Leta 2011 ste se ponovno lotili smeri Na drugi strani časa v severni steni Triglava in uspešno opravili eno izmed njenih redkih ponovitev. Lahko kaj več poveste o smeri? Do te smeri sem imel velik rešpekt, predvsem zato, ker sem se je neuspešno lotil že enkrat pred leti. S soplezal-cem v glavah nisva bila najbolj e našte-lana za tak izziv. Ko sva se neodločno lotila prvega težjega raztežaja, se je na srečo ulilo in brez pretiranega obžalovanja sva zapustila prizorišče. Meni pa sta ostala v spominu klin, zabit nekje v višavah, in negotova pot do njega. Poleti 2011 sva uganko, kako prosto priplezati do omenjenega klina in naprej čez ostale raztežaje, uspešno rešila skupaj z Nastjo.5 Strinjala sva se, da je smer lepa, vredna obiska ter relativno varna, razen v omenjenem raztežaju, kjer se nekaj metrov ne sme pasti. Februarja 2011 ste s Tomažem Jakofčičem v zimskih razmerah preplezali Metropolis v severni steni Triglava. Vemo, da ste preplezali tudi Klasično smer v Eigerju. V obeh smereh ste potrebovali bivak. Kako se psihično pripravite na takšen vzpon, tak napor? Načeloma je najboljša psihofizična priprava na vzpon nabiranje plezalne kilometrine. Zanimiva pa je razlika med omenjenima vzponoma. Prvega sem realiziral z avtorjem smeri, ki je obenem odličen plezalec in gorski vodnik. Skoraj celo smer sem brezskrbno poplezaval za njim in se 5 Nastja Davidova. počutil kot kak klient. Poleg tega bi v smeri lahko obrnila kadar koli in se po sidriščih spustila v dolino. Bivak je bil dejansko uživancija, saj sem spal na udobnem in varnem mestu, v topli spalki in brezvetrju, s polnim želodcem. Pred tem pa sem še malo poslikal čudovito okoliško hribovje v jasni, z luno obsijani noči. Povsem nekaj drugega je plezati v 1800 metrov visoki steni, ki jo vidiš prvič, s katere nad določeno višino ni več lahkega pobega in ki je poleg tega še močno razvpita. Za nameček sem se v Eiger podal v plezalno skromni zimski sezoni, saj sem bil pred tem na eni sami turi. Zaradi vsega tega sem bil pred vzponom precej nervozen. Dejansko sem najprej zavrnil nepričakovano plezalno ponudbo, potem pa čez noč naredil mentalni obrat, saj se taka priložnost ne pojavi pogosto, ter se naslednji dan že vozil proti Eigerju. Skuliral sem se in uspešno, skupaj s še dvema odličnima soplezalcema, preplezal famozno steno. Minule plezalne izkušnje so mi precej pomagale. Kako skrbite za svojo formo? Plezati sem se naučil v plezališčih, ki še naprej ostajajo moj najpogosteje uporabljan plezalni poligon in brez njih si praktično ne predstavljam kvalitetnega plezanja v hribih. Dejansko plezam v hribih redkeje, kot se zdi, po navadi okoli 25 smeri na leto. Pozimi za popestritev izvajam tudi fitnes s cepini v drajtuliščih. Kondicijo poleti običajno nabiram na gorskem kolesu, pozimi na turnih smučeh, ob slabem vremenu pa se občasno pretegujem z izvajanjem joge. V osnovi najraje treniram v naravi, na plastičnih grifih sem le izjemoma, ko res nimam druge izbire. Nedolgo nazaj se je v javnosti izpostavilo vprašanje o pojmovanju prvenstvenega vzpona, prvenstvene smeri. Je po vaše za prvenstveni vzpon nujno doseči vrh gore/stene? To, kaj je prvenstvena smer, je zelo odvisno od tega, kje smer poteka in kaj hoče avtor z vzponom povedati. Če recimo plezaš 300-metrsko, prvenstveno, tehnično zahtevno smer v severni triglavski steni in jo nato priključiš na že obstoječo lažjo smer, je povsem nekaj drugega, kot če plezaš v tehnično manj zahtevnem, a objektivno zelo nevarnem terenu v Himalaji. Pri prvem vzponu je poanta v tem, da prvenstven odsek preplezaš prosto, zato je nekako logično, da nadaljevanje vzpona po tehnično in objektivno lažjem terenu, ki je bil pred tem že preplezan, ni več relevantno. V Himalaji pa je ravno obratno. Težave, ne samo objektivne, ampak tudi tehnične, po navadi naraščajo z višino. Večkrat se je že zgodilo, da so alpinisti obračali tik pod vrhom gore. V Himalaji zato, vsaj zame, največ šteje zaključena celota, uspešen vzpon na vrh in tudi sestop, ne glede na to, ali gre za prvenstveno smer ali pa ponovitev smeri. Večinoma se postavljajo vprašanja le o pozitivnih izkušnjah, pa se midva dotakniva tistih malo manj lepih, mogoče celo žalostnih trenutkov. Ste imeli kakšno takšno izkušnjo, takšen trenutek? V hribih je linija med biti in ne biti tanka in nekajkrat sem bil sam ali skupaj s soplezalcem blizu tega, da jo prestopim. V steno Les Droitesov sem pozimi vstopil s slabo nabrušenimi derezami in cepini. Plezal sem prvi v navezi, zadnje varovanje je bilo daleč pod mano. Med neuspešnim zabijanjem cepina v star in tanek led sta mi na skalnem drobirju derezi nepričakovano zdrsnili. Na moje veliko presenečenje me je med krikom strahu zaradi pričakovanega padca zadržal drugi cepin, nekako zataknjen v razpoka-nem ledu. Cepina nisem držal, a sem bil nanj privezan s pomožno vrvico. Ko sva kasneje s soplezalko sestopala na drugi strani hriba v dolino, se ji je v temi, med spustom po snežnem kulo-arju, izpulil štant.6 V zraku je naredila salto in nekaj metrov niže pristala na nogah. Obema se je dobro izšlo, a lahko bi bilo popolnoma drugače. Večina alpinističnih nesreč, v katerih sem bil neposredno ali posredno udeležen, je bila posledica osebnih napak in le redko objektivnih nevarnosti. Načeloma bi se jih dalo preprečiti. Nobena od njih se ni končala usodno. So se pa moji alpinistični prijatelji žal smrtno ponesrečili drugje. Ne delam si utvar, da je alpinizem varno početje. Prostora za napake je malo. Nevarnost je bistvena sestavina alpinizma in brez nje bi izgubil precej svojega čara. Kaj ti bo znotraj te resne igre namenila usoda, pa je skrivnost. Možno je vse. Mislite, da boste ostali predani plezanju in alpinizmu še naprej, ali vas zanima oziroma privlači še kakšen drug šport, za katerega bi lahko zamenjali plezalke in vrv? Plezanje in alpinizem mi od vseh športov dajeta največ. Celo toliko, da 6 Sidrišče. Bivak na Sončni polici v stolpu Trango, Pakistan 2010 Foto: Andrej Erceg se je ta strast z leti prelevila v način življenja. Zato da lahko plezam, hodim na odprave, potujem, fotografiram (v steno brez fotoaparata praktično ne vstopam) ter se ukvarjam še z drugimi outdoor aktivnostmi, sem že pred leti pustil redno službo. Stroške, ki nimajo veze z naštetim, pa sem zreduciral na minimum. Pomembno, da ne rečem odločilno vlogo pri mojih prebliskih, preobrazbah ... pa ima Alenka, ki me že več kot dvajset let skoraj brezpogojno spodbuja in podpira. Športov, ki jih poleg plezanja z različno intenzivnostjo prakticiram, je kar nekaj. Gorsko kolesarjenje s poudarkom na relativno zahtevnih vzponih in spustih ter turno smučanje imam redno na repertoarju. Občasno pa še podvodni ribolov, kajak, skoke s padalom, eno leto sem celo kegljal v nekakšni državni bovling ligi, kar pa ni šlo najbolj skupaj z utrujenimi plezalnimi prsti . Za individualne športe sem običajno kar dojemljiv, tako da me je v Braziliji navdušil tudi body surfing. Škoda, da so visoki valovi tako daleč. O /.I \ \ Š&* Sanjači zlatih jam v K7 West Plezala Luka Stražar in Nejc Marčič VCourmayeurju je 24. marca 2012 na jubilejni 20. podelitvi zlatega cepina - Piolets d'Or - za najboljši, najpomembnejši alpinistični vzpon na svetu v letu 2011 sodniška žirija med šestimi nominiranimi alpinističnimi vzponi nagradila kar dva: kot prvega so izpostavili slovenski vzpon v K7 West v Pakistanu, smer Sanjači zlatih jam (plezala Luka Stražar in Nejc Marčič), nagradili pa so tudi vzpon v indijskem sedemtisočaku Saser Kangri II, smer The Old Breed (plezali Američani Mark Richey, Steve Swenson, Freddie Wilkinson). Strokovna žirija, ki ji je predsedoval ameriški alpinist Michael Kennedy (ostali člani: alpinist Valeri Babanov, Rusija/Kanada, alpinist Alberto Inur-rategi, Španija, alpinistka Ines Papert, Nemčija, alpinist Liu Yong, Kitajska, in novinar Alessandro Filippini, Italija), je za izbor nominirancev kar mesec dni študirala alpinistične vzpone s celega sveta in izmed 88 izbrala najboljših šest. Med njimi so izbrali dva, "ki najbolje ponazarjata raziskovalni in pustolovski alpinizem na visoki tehnični ravni v minimalnem alpskem slogu ob spoštovanju okolja, narave, kulture in soplezalcev ter odlično zavezanost in predanost cilju." "Oba vzpona prevevata tudi samostojnost in močan timski duh," je dejal predsednik strokovne žirije alpinist in novinar Michael Kennedy in dodal: "Podelitve nagrade zlati cepin 2012 strokovna žirija ne vidi kot Besedilo: Zdenka Mihelič tekmovanje, pač pa kot praznovanje alpinizma, predanosti in vrednot. Z našo odločitvijo za najboljši, najpomembnejši alpinistični vzpon na svetu v letu 2011 želimo navdušiti vse mlade alpiniste po vsem svetu, da pristopajo k alpinizmu in plezanju s strastjo, s spoštovanjem do gora, narave, soplezalcev ter s ponižnostjo, skromnostjo. Alpinizem ni tekmovanje, alpinizem se rodi v srcu in iz njega izhaja.11 Poudarili so tudi, da je bilo vseh šest vzponov fantastičnih in da imajo vsi odlične elemente. "Odločitev je, lahko rečemo, tudi subjektivna, čustvena, a odločili smo se tudi na podlagi tega, kar čutimo v srcu. Poudarjamo, da noben vzpon ni slabši od drugega." Zlati cepin za življenjske dosežke, ki se bo od zdaj naprej imenoval nagrada Walterja Bonattija, Bonattiju v spomin, je po prvem prejemniku Walterju Bonattiju ter Reinholdu Messnerju in Dougu Scottu prejel francoski alpinist Robert Paragot. Nejc Marčič (levo) in Luka Stražar po sestopu s K7 West. Foto: arhiv odprave Karakteristike vzponov K7 West (6615 m), Pakistan: prvenstveni vzpon, severovzhodna stena, smer Sanjači zlatih jam (1600 m, VI/5, M5, A2, v štirih dnevih iz tabora na vrh in nazaj), plezala: Luka Stražar (Akademski AO) in Nejc Marčič (AO PD Radovljica). Plezala sta od 6. do 9. septembra 2011. Njuna smer je šele tretja smer, ki se zaključi na vrhu K7 West. Iz obrazložitve: "Mlada slovenska alpinista Nejc Marčič (26 let) in Luka Stražar (23 let) sta dosegla vrh K7 West v tridnevnem vzponu v alpskem slogu preko še nepreplezane severozahodne stene, smer je dolga preko 1600 m, mixed. Raziskovanje, tehnične težave, mini-malističen slog in predanost so značilnosti njunega vzpona. To je bila njuna prva himalajska odprava. Odlično se nam zdi, da sta vzela izkušnje, ki sta si jih nabrala v domačih gorah, in jih v Himalaji nadgradila. Preplezala sta zelo lepo in težko smer. Poleg vseh naših kriterijev še posebej izpostavljamo raziskovalni alpinizem, minimalistični, čisti lahki alpski slog, timski duh, strast, predanost, skromnost, srčnost in da sta kot neprofesionalna alpinista preplezala tako smer." Saser Kangri II (7518 m), Indija: plezalci so v alpskem slogu po prvenstveni smeri splezali na vrh druge najvišje deviške gore na svetu, na katero se do sedaj ni povzpel še nihče. Jugozahodna stena - The Old Breed (1700 m, WI4 in M3), plezali (od 21. do 24. avgusta 2011): Mark Richey, Steve Swenson in Freddie Wilkinson (ZDA). V obrazložitvi so v žiriji dejali: "To je druga najvišja gora, na katero se ni še nihče povzpel. Ekipa je dober zgled, kako se povezati in uporabiti svoje izkušnje ter se prepustiti raziskovanju; prav tako j e vzpon opravljen v zelo lahkem slogu in krasnem timskem duhu." Da je žirija nagradila najmlajšo in najstarejšo nominirano ekipo (Mark, 54 let; Steve, 58 let), je zgolj srečno naključje, pravi predsednik strokovne žirije Kennedy. Alpinista 23-letni Luka Stražar (študent geografije) in 26-letni Nejc Marčič (dela v gradbeništvu) sta bila že nominacije izredno vesela: "Da bova nominirana za tako nagrado, si zagotovo nisva niti predstavljala, sploh med tako izkušenimi alpinisti; da pa naju bodo celo nagradili, pa seveda niti pomislila nisva. Ko je bila smer za nama, sva bila srečna, da je konec naporov; bila sva vesela in hvaležna, da nama je uspelo. Ko greš na odpravo, ne razmišljaš o drugih stvareh, kaj šele o kakšni nagradi. Zlatega cepina nisva pričakovala. Je pa to potrditev, da sva na pravi poti v alpinizmu in da delujeva dobro. Predvsem pa je to ogromna spodbuda za naprej." Luka Stražar je bil 24. januarja 2012 na Alpinistično plezalnem večeru v Domžalah proglašen za najperspektivnejšega slovenskega alpinista za leto 2011, Nejc Marčič pa je prejel nagrado za posebne dosežke v alpinizmu v letu 2011. Vsi nominirani slovenski alpinisti (tudi alpinisti odprave Xuelian) za zlati cepin 2012 so bili nominirani prvič. Dosedanji slovenski prejemniki zlatega cepina so bili: prvi zlati cepin nasploh (leta 1991) je šel v roke Slovencema Marku Prezlju in Andreju Štremflju za prvenstveni vzpon po južnem stebru osemtisočaka Kangčen-dzenge (8476 m) leta 1991. Leta 1996 sta ga prejela Tomaž Humar in Vanja Furlan za novo smer v severozahodni steni Ama Dablama (6812 m) v Nepalu leta 1996. Leta 2007 je zlati cepin že drugič prejel Marko Prezelj skupaj z Borisom Lorenčičem za novo smer v stebru Čomolharija (7326 m) leta 2006, istega leta pa je po mnenju občinstva zlati cepin prejel še Pavle Kozjek za vzpon leta 2006. Tudi nominacij je bilo več: Prezelj in Štremfelj sta bila leta 1996 nominirana za vzpon v Patagoniji leta 1995, Prezelj je bil nominiran še leta 2002 (za vzpon v 2001), Humar pa v letih 1999 in 2004. O Ostali trije nominirani vzponi Xuelian Nort East (6249 m), Kitajska: prvenstveni vzpon po severozahodnem razu, smer Raz zaupanja (2400 m + 400 m vršnega grebena, ED2, AI5, M5+, D; 36,5 ur efektivnega plezanja), plezali: Aleš Hole (AO PD Kamnik), Peter Juvan in Igor Kremser (oba Akademski AO), sestop: JV stena, smer Seračina (2000 m, AI3, 60-80°). Smer Raz zaupanja je posvečena alpinistu Andreju Magajnetu, ki se je smrtno ponesrečil 8. marea 2011. Člani odprave so za vzpon v Xuelian North East prejeli skupno slovensko nagrado za posebne dosežke v alpinizmu za 2011. Pik Pobeda (7439 m), Kirgizija: nova smer v severni steni, imenovana Dollar Road (2500 m, Russian 6B: 5.9/5.10 M5, 6 dni, alpski slog), plezala: Denis Urubko in Gennady Durov (Kazahstan). Meru Central (6310 m): nova smer, vzhodni steber, The Shark's Fin (1400 m, A4, 12 dni za vzpon, 2 dni za sestop), plezali: Conrad Anker, Renan Ozturk in Jimmy Chin (ZDA). Uspešno izpeljana ideja Slovenska prvenstvena smer na K7 Luka Stražar Gore so od vedno šibkejših sončnih žarkov postajale vse bolj rdeče. Nebo je bilo jasno in pogled na Mašerbrum, ki je kraljeval nad bližnjimi gorami, je bil čudovit. Večer v gorah je za tiste, ki jih na žalost večino preživimo v dolini, res vreden spomina. Kljub njegovi lepoti pa zahoda z Nejcem nisva bila pretirano vesela. Po dobrih trinajstih urah plezanja nama namreč še vedno ni uspelo priplezati do prostora za šotor. Na sidrišču sva si izmenjala opremo, nataknil sem si še čelno svetilko in začel plezati zadnji (tako sem vsaj upal) raztežaj tistega dne. Ta se je začel v trdi temi ob treh zjutraj. Z nekaj čapatiji1, s pozdravom inšalah2 našega kuharja in v soju čelnih svetilk sva se odpravila proti ledeniku. Zaradi nepozornosti sva še pred ledenikom skrenila s poti in tako izgubila celo uro, kar ni bila ravno najboljša popotnica. Ledenik, ki je bil prijaznejši, kot sva pričakovala, in dober sneg na začetnih strminah sta nama vrnila dobro voljo. Stvari so spet tekle tako, kot je treba. 1 Preproste "palačinke" iz moke in vode. 2 Božja volja. Ledni trakovi se v spodnjem delu formirajo v obdobju padavin ter tako ob pravem trenutku omogočajo hitro, lepo, a tudi težko in konstantno plezanje. Izbira pravilnega časa začetka vzpona je nujna. Foto: Nejc Marčič 1221 PLANINSKI VESTNIK | APRIL 2012 Cilj prvega dne je bil vzpon do grebena, kjer se je nakazovala prva primerna polica za postavitev šotora. Od nje naju je ločilo okoli tisoč metrov stene, v kateri je bilo za postavitev šotora bolj malo možnosti. Plezala sva nenavezana in tako hitro pridobivala višino. Bila sva dobro aklimatizirana, saj je bilo za nama že kar nekaj vzponov, le nahrbtnika sta bila občutno težja. Eden za drugim so si sledili ne prestrmi snežno-ledni trakovi, nato pa naju je zaustavil siten prehod čez skok, kjer sva se navezala. Vreme je bilo lepo in podobno je bilo obljubljeno tudi za naslednji dan. Sledili so raztežaji lepega in dokaj strmega plezanja po ledu in skali. Izgubil sem pravi občutek za čas, popolnoma sta me prevzela plezanje in iskanje prehodov v ogromni steni. Na to, da bo treba čim prej najti prostor za bivak, naju je spomnila čedalje bolj rdeča svetloba sonca, ki je tonilo proti obzorju. S temo sva prišla do police, hitro postavila šotor in utonila v spanec. Naslednji dan naju je zopet pozdravil z lepim vremenom, le temperature so bile opazno nižje in težko je bilo ogreti nekoliko utrujeno telo. Začela sva navezana in po lažjem pobočju prišla do prvega od pretežno skalnih skokov, ki so nama zapirali pot proti vrhu. Nejc se je kmalu ustavil in začel varovati. Čez skalno pregrado je vodil logičen prehod po ozkem ledenem kotu, ki ga je na koncu zapiral manjši balvan. Od spodaj ni izgledalo pretirano težko, vendar je že po nekaj metrih postalo jasno, da so težave ta dan na programu že zelo zgodaj. Boj s 30 metri ledu in skale nama je vzel veliko časa. Sledilo je nekaj raztežajev lažjega kombiniranega plezanja, kjer pa nama je močno sonce pobralo veliko moči. Po prehodu čez neprijetno ledišče sva se znašla pod strmim skokom. Da sva se prerinila preko, sva si v nekaj metrih pomagala tudi s tehniko. Spet sva se znašla na ledeni strmini, kjer sva napredovala le mukoma, saj je bil led trd, midva pa že utrujena od vseh dogodkov tistega dne. Na grebenu sva si pozno popoldne postavila šotor in si začela kuhati prepotrebno tekočino. Ob kuhanju je minil preostanek dneva. Tretji dan sva začela zgodaj, saj je bilo za popoldan napovedano poslabšanje vremena. Zadnji skok sva obšla po desni strani, kjer sva se približala velikemu seraku in zato pohitela, kolikor se je dalo, da sva bila hitro mimo nevarnega mesta. Nato pa se nama je na obrazih narisal velik nasmeh, saj sva ugotovila, da je prehod čez zadnji serak, ki zapira prehod na vrhnje pobočje, lažji, kot sva pričakovala. Nad njim sva pustila nahrbtnika in vrvi ter se odpravila proti vrhu. Vreme je bilo še vedno lepo in na vrhu naju je pozdravil imeniten pogled na K2 in Čogoliso. Na sestopu se je vreme res poslabšalo in zvečer je začelo snežiti. Spusti po vrvi naslednji dan so tako potekali večinoma v megli in rahlem sneženju. Ko pa sva zopet stopila na ledenik, sva se začela zavedati, da nisva več daleč od zaključka svojega vzpona. Ideja, ki se je porodila ob ogledih fotografij doma in nato čisto spontano dozorela v bazi, je bila uspešno izpeljana. V zahodni steni K7 nama je uspelo doživeti odlično himalajsko izkušnjo. O Kljub številnim poizkusom vrhunskih svetovnih alpinistov sta Luka in Nejc šele tretja naveza, ki je stopila na zahodni vrh K7. Lahko rečemo, da je to tudi slovenska gora, saj so bili pri vseh uspešnih vzponih prisotni Slovenci. Pri prvem Marko Prezelj skupaj z ameriškima prijateljema in pri drugem Luka Lindič, Rok Blagus in Aleš Česen. Foto: Nejc Marčič Utrinki s plezanja in iz življenja v pakistanskih gorah Charakusa Besedilo: David Debeljak L V- , v V > V & f 'V * v Nekega toplega avgustovskega dne se skupaj z Nejcem, Urbanom in Luko znajdem v letalu na poti v povsem drug svet, tokrat pakistanski. Islamabad nas že v prvem trenutku objame z islamsko kulturo. Svet brez žensk, policijske barikade, ramadan, vojaki z mitraljezi na ulicah ter neskončno prijazni Paki-stanci z obveznim sir ob nagovarjanju. Vprašanja v stilu "You want some more milk tea, sir?1,1 so nekaj povsem običajnega. Kot povprečen evropski plezalec, ki j e navaj en kuhanja testenin ob cesti in spanja na parkiriščih, 1 Bi še malo čaja z mlekom, gospod? |24| PLANINSKI VESTNIK | APRIL 2012 malce nerodno odvrnem: "Yes, thanks. And please don 't call me sir"2 Prijazni Pakistanec odgovori preprosto "Ok, sir"3 in debata je končana. Že drugi dan dostopa do baznega tabora v dolino Charakusa se telo ne strinja z namero o enomesečnem bivanju na višini nekaj nad 4000 metri. Posledično izraža protest s težkimi nogami, divjim dihanjem in glavobolom. Toda ob dohitevanju nosačev v starosti od evropskega srednješolca do upokojenca, ki brez večjih težav ves dan brez hrane in vode (v času 2 Ja, hvala. In prosim, ne kličite me gospod. 3 Prav, gospod. ramadana) nosijo 24 kilogramov težke sode, se zdijo lastni občutki v najboljšem primeru pretirani. Življenje na višini je resnično drugačen svet. Z Luko leživa v majhnem rumenem šotoru pod Nasser Brakkom. Za akli-matizacijo smo se dan pred vzponom povzpeli na sedlo pod Britansko smerjo, prespali ter naslednji dan preplezali smer. Sonce pripeka z neznansko močjo. Precej nepredstavljivo za takšno višino. Smer naslednjega dne je sestavljena iz enega malce bolj strmega raztežaja, enega malce manj strmega raztežaja in grebena, po katerem plezaš tako gor kot dol. Lahkotno plezanje s čudovitimi razgledi. Večer v baznem taboru. Kuhar Sa-khawat ponovno pripravi kulinarično mojstrovino. Skupaj z Jaqoobom, ki mu pomaga pri opravkih, sta res dodana vrednost k vzdušju na odpravi. Po večerji pogosto zapravimo kakšno uro z igranjem iger. Tarok in enka. Pri slednji s polno vnemo sodeluje tudi Sakhawat. Ob huronskem smehu zmaguje ali se s "pištu mater" pritožuje nad slabimi kartami. Čas in obveznosti se tam zgoraj kažejo v povsem drugačni perspektivi. S srepim pogledom opazujem neskončno snežno pobočje nad sabo. Za aklimatizacijo hodimo na tehnično nezahtevni šestisočak Sulu Nejc Marčič uživa na grebenu Britanske smeri v Nasser Brakku. Foto: Urban Novak Peak. Ostali so daleč pred mano. Vsak korak je naporen, pogovor med glavo in nogami. Deset korakov, dihanje, deset korakov, dihanje. Spomladi sem plezal po počeh v Ameriki, potem sta prišla Chamonix s kratkimi dostopi in športno plezanje v Franciji. Da noge protestirajo, ni nič nenavadnega. Morda. Ali pa je preprosto vsaka akli-matizacija takšna. Baza v Charakusi je postavljena na idilični lokaciji. Ledenik je dovolj oddalj en, da ni mraz, tla so ravna, mimo šotora tečejo potoki in okolica je posejana z odličnimi balvani. V Charakusi so poleg naše odprave še Američani Kayle, Hayden in Kelly ter norveška odprava. Mednarodno druženje poteka v obliki šahiranja, večernih druženj in skupnega plezanja balvanov. Ob ogromnem balvanskem potencialu in vedno motiviranem Haydnu prsti dobijo primerno dozo treninga moči na teden. Pri balvanih, daljših od petih gibov, nas zaradi redkega zraka že pošteno navija, tako da je poskrbljeno tudi za vzdržljivost. Plezalna zadovoljenost je torej zagotovljena. Kilometri pod nogami se nabirajo z vzponi, prenosom opreme in ogledi sten. V tem pogledu Urban nima konkurence. Ob nekem ogledu levo od Hassan Peaka v smeri Link Sara odkrije lepo steno, prepredeno z lednimi trakovi. Nekega jutra se dobro otovorjena odpraviva tja. Dostop se sprevrže v osemurni marš z nekaj plezanja in iskanjem prehodov preko ledeniških razpok. Pod steno postaviva šotor, se zvlečeva v spalni vreči, kuhava in razmišljava o plezanju naslednjega dne. Sredi noči jasno nebo prekrijejo snežinke. Jutranjo dilemo še zmanjšajo plazovi iz bližnjih sten. Soglasno spakirava opremo in odideva v bazo na dal4 in čapatije.5 Ob vsakem odhodu iz baze nam Sakhawat vedno zaželi "summit in inšalah"6 in nas oskrbi s čapatiji. Ko se Nejc in Luka odpravita v K7, je podobno. Naslednje dni se vsi, še posebej pa Sakhawat, oziramo v zahodni steber in iščemo dve piki. V lepem sončnem dopoldnevu se zasliši navdušeno tuljenje. Dve piki nad vršnim serakom. Ob njunem 4 Gosta juha iz leče. 5 Preproste "palačinke" iz moke in vode. 6 Z božjo voljo na vrh. povratku so na vrsti šopki cvetja, torta in odlično kosilo. Veselje. Iz baze se odkriva pogled na morje granitnih sten z odličnimi počmi. Možnosti za nove skalne linije so neomejene. Iqban Wall s 500-metrsko steno v primerjavi s K7 izgleda miniaturno, toda zaradi zelo strme stene in norih poči me tja vleče že od prvega dne. Z Urbanom se lotiva plezanja v levem delu stene z očitno linijo. V počeh različne širine in strmem plezanju me razganja od navdušenja. Na vrhu stene z utrujenimi rokami in smehom na obrazu občutim globoko zadovoljstvo. Proti koncu odprave nam vreme pokaže še bolj mokro plat zgodbe. Spomin na tropsko vročino izginja ob snežinkah, ki padajo z neba. Urban s Kaylom in Haydnom pleza v vzhodnem stebru K7, ostali trije člani odprave pa odkrivamo svoje filmske, veslaške in skakaške sposobnosti. Posnamemo zgodbo o Mišologu, na turbo maximusu7 veslamo po bližnjem ledeniškem jezeru in skačemo v vodo z dvojno pirueto. Vsakdanjost postane obscena ... O 7 Napihljiva blazina za ležanje. Preplezane smeri odprave Charakusa 2011: - greben v Iqban Wallu nad bazo -Nejc Marčič in David Debeljak, - Nasser Brakk (5200 m), Britanska smer - vsi člani odprave, - steber levo od Nasser Brakka, ponovitev smeri Marka Prezlja (Marko Prezelj, Vince Anderson in Steve House so jo preplezali leta 2007) z varianto (zgornjih 300 metrov) - Nejc Marčič in Urban Novak, - greben desno od Nasser Brakka, Grebenska - Luka Stražar in Urban Novak, - Sulu Peak (5950 m) - vsi člani odprave, - Beatrice (5800 m) - Nejc Marčič, Urban Novak in Luka Stražar, - K7 West (-6600 m), Sanjači zlatih jam, nova smer - Luka Stražar in Nejc Marčič, - Iqban Wall, varianta italijansko-ameriške smeri (plezali Luca Maspes, Galen Rowell, Natale Villa) - David Debeljak in Urban Novak. Srce Agnerja Zanimivo okno v Cimi dei Balconi Besedilo: Franci Horvat Med velikimi svetovnimi uspešnicami je knjiga Zemlja -pogled z neba francoskega avtorja Yanna Arthusa - Bertranda, Na njeni naslovnici "utripa srce Zemlje". Na naslednjih straneh izvemo, da se mangrovovo srce nahaja v bližini mesta Voh na otoku Grande Terre, ki spada k posesti otokov Nove Kaledonije (blizu Avstralije). Poleg odlične fotografije ima posnetek tudi simbolni pomen. Simbolni pomen srca v življenju in naravi Predstave o srcu kot organu in sedežu določenih čustev so se skozi tisočletja in stoletja menjavale. Srce so povzdignili v simbol ljubezni, ga uporabili v verske namene in mu namenili vlogo buditelja. Srce je bilo v preteklosti ponekod tudi sredstvo okrutnega žrtvovanja v verskih obredih. Obred žrtvovanja je bil v mehiški dolini navzoč že zelo dolgo, značilen pa je bil tudi za večino ameriških kultur. Azteki so verjeli, da so bogovi žrtvovali svojo kri za stvar-jenje človeka in so zato v zameno od ljudi zahtevali, da jim žrtvujejo svoja srca. Višek obreda je bil, ko je vodja rituala žrtvi prerezal prsi s kamnitim nožem in potegnil na plano še vedno utripajoče srce ter ga dvignil k soncu. Obred je bil končan, ko je srce končalo v kamniti posodi, truplo pa je zletelo po stopnicah navzdol. Ob posvetitvi pomembnega svetišča so Azteki žrtvovali tudi 80.000 ljudi. V naši domovini imamo kar nekaj srčastih krajinskih oblik: Vodotočno jezero pod Korošico, cesto, ki pelje skozi vinograde na Špičnik v Slovenskih goricah, pa še kakšno jezero bi se našlo. Ker sem večkrat v gorah kakor A "T na morju, sem svoje iskanje srčastih oblik v Sloveniji namenil njim. Kljub intenzivnemu iskanju mi še ni bilo dano izslediti tovrstnih gorskih naravnih pojavov. Iskanje gorskega srca Na spletu mi je pred leti uspelo odkriti naravno okno v Dolomitih, ki ima dovršeno obliko srca. Minevali so meseci, da sem izbrskal vse informacije, ki so bile potrebne, da obiščem to zanimivost. V letu 2010 sem bil s kolegom dogovorjen, da obiščeva Srce Agnerja, kakor se okno imenuje, toda usoda je poskrbela, da sem vse poletje hodil žalosten naokoli, saj se je soplezalec poškodoval. Leto zatem sva se z Matjažem najprej preizkusila v novi ferati nad Vinsko goro, nato pa sva še malo potelovadila v plezališču pri Tremarjih. Izkoristila sva prvi lep konec tedna v juliju, da sva se odpeljala v dolino San Lucano. Vso pot sem bil napet v pričakovanju, kakšno pustolovščino nama bo pripravilo Srce Agnerja. Avto sva pustila razmeroma visoko nad dolino ob studencu na idiličnem kraju, primernem za postavitev šotora. Po temeljiti pripravi nahrbtnika sem se zavil v spalno vrečo, ko je ugašal dan. Štetje ovac in krav ni pomagalo, da bi zaspal, še manj zvezd, ki so ugašale na nebu druga za drugo. Značilno "srce" v grebenu Cime dei Balconi, v ozadju veličastna podoba Agnerja Foto: Franci Horvat ■ ri WjJ t Začelo je rahlo deževati, kar me je spravilo v dokaj slabo voljo. "Še ena napačna meteorološka napoved," sem si dejal in se obrnil na drugi bok. Malce pred tretjo uro zjutraj sem zbudil kolega in odšel ven iz šotora. Zvezdnato nebo me je pomirilo in mi vrnilo optimistično razpoloženje. Vsak je pojedel nekaj malega in že sva hitela proti planini Malga Campigat. Markirana pot je bila široka in se je dvigala v številnih serpentinah. Nad planino se je zdanilo ravno v trenutku, ko sva morala poiskati pravo smer do žleba, ki omogoča spust v dolino Saline. Zaradi velike krušljivosti je bilo treba splezati (II. težavnostna stopnja) do dna doline, kjer naju je čakalo prečenje trdega snežišča. Nasprotna stran je bila bolj porasla in ob steni sva sledila komaj vidni stezici do travnika. Pot, ki je vodila pod zahodno steno Cima dei Balconi, pa je bila samo še sprehod. Pri vstopu sem pospravil fotoaparat in se podal v žleb, ki je že na začetku pokazal svoje težave. Zaradi velike vlage na njegovem dnu sva raje plezala po ploščah ob njem (II. težavnostna stopnja) in tako obšla še manjši skok. Nad njim so težave popustile in niso presegale I. težavnostne stopnje. Na travni gredini sva prečila potoček, kjer se je na skali pojavila prva rdeča pika. Pri možicu sva se navezala in nadaljevala s plezanjem. Popolnoma naravni prehodi in še nekaj rdečih pik naju so vodili vse do grebena. Pogled skozi Srce Agnerja Vsa napetost, ki se je v meni kopičila več mesecev, se je sprostila, ko sem zagledal srce, skozi katerega se je odprl kraljevski pogled na Agner s 1400-metrsko severno steno. Prizor Cima dei Balconi z vrisano smerjo vzpona Foto: Franci Horvat za bogove. Priznam, da so mi solze orosile oči. Spomnil sem se Tineta Mi-heliča, odličnega poznavalca Dolomitov, ki mi je pred dvajsetimi leti predstavil skupino Pala in njene lepote. Tudi kolega, ki je priplezal za menoj, je bil navdušen nad dovršenostjo kamnitega srca. Fotografiranje je občasno zmotila ali popestrila megla. Razgledi z grebena so bili fantastični, kar lahko zaslutimo že iz imena gore. Nisva videla samo številnih skalnih vršacev skupine Pala, v daljavi se je bleščala Marmolada s severnim pobočjem z ledenikom. Po dobri uri počitka, ko je sonce že močno pripekalo, sva sestopila po isti smeri. Vzpon preko odurne grape je zahteval od mene precej več napora, kajti tik pod njegovim robom se mi je nekajkrat zataknila vrv, ki sem jo nosil okoli ramen. Za nameček mi je grdo zdrsnilo, da sem se komaj ujel. Da sem zmogel to nerodno mesto, sem se moral povsem izpostaviti navzven, da se ne bi ponovile omenjene težave z vrvjo. Kar stisnilo me je pri srcu, ko sem prišel iz grape in sem pomislil, kaj vse bi se mi lahko pripetilo. Še vedno velja, da se tura zaključi v dolini in ne na koncu smeri. Soplezalca sem dohitel šele tik pred planino Campigat. Po razpoložljivih podatkih sva bila z Matjažem med prvimi Slovenci, ki smo obiskali Srce Agnerja. Prepričan sem, da bom srce še kdaj obiskal, kajti njegova podoba me je povsem prevzela. Za konec še misel Malega princa: "Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno." O INFORMACIJE Srce Agnerja se nahaja v skupini Pala v severnem grebenu gore Cima dei Balconi (2393 m), ki se dviga nad krajem Col di Pra in predstavlja skrajni vzhodni odrastek prostranih podov Altiplano delle Pale di San Martino. Vrh nima večjega pomena kot gorniški cilj in nanj ne pripelje nobena markirana pot. Pristop je možen tudi po jugozahodnem grebenu. Preplezano smer "Srce Agnerja" naj bi uporabljali že lokalni lovci v 19. stoletju. Izhodišče: Najzanimivejši, toda ne najkrajši je dostop iz Ljubljane preko Rateč, Tolmezza na Passo Mauria in od tam skozi Cortino ter preko prelaza Passo Falzarego do Taibona Agordino. Od tam skozi dolino San Lucano do kraja Col di Pra. Iz Ljubljane do Col di Pra je dobrih 400 km. Koče in zavetišča: V tem predelu Pal ni planinskih postojank; zasilno je možno prenočiti na planini Malga Campigat, v dolini San Lucano pa je možno taboriti na več krajih. Zahtevnost: Do srca se je možno povzpeti preko zahodne stene po lepih naravnih prehodih, ki ne presegajo II. druge težavnostne stopnje. V smeri se na nekaterih mestih pojavi travna ruša ali manjši osameli macesen, ki ga lahko uporabimo za varovanje. Dostop: Do planine Malga Campigat (1801 m) iz kraja Col di Pra po markirani poti št. 761. Do vznožja stene se je treba še malce povzpeti po poti št. 761, ko ta zavije na desno, pa prečimo travnik, se nato spustimo po grapi v dolino Saline in se ponovno povzpnemo pod steno. Opis: Vstop v smer nam olajša izrazit žleb, ki se vleče desno navzgor. Že po nekaj metrih je treba premagati skok (možen je obvoz po levi preko plošč, II. težavnostna stopnja). Žlebu sledimo vse do travne gredine, kjer se naša smer nadaljuje med dvema grapama po naravnih prehodih vse do grebena. Višina smeri je okoli 300 m. V orientacijsko pomoč so tudi velike rdeče pike. Po grebenu lahko nadaljujemo vse do vrha Cima dei Balconi (II. težavnostna stopnja). V megli in dežju zna smer postreči s kar nekaj težavami (možnost zdrsa in težja orientacija). Zemljevida: Zelo uporaben je zemljevid Tabacco 022 Pale di San Martino (1 : 25.000), za celotno turo iz domovine pa priporočam pregledno karto Tabacco Dolomites Tyrol (1 : 500.000). Iz zeleneče soške doline sem na Banjško planoto na "nožni pogon" prvič prispel pred dvanajstimi leti. In doživljanje tistega sveta, vklenjenega med Idrijco, Sočo in suhi Čepovanski dol, je lahko polno le, če si zares vzameš čas ... Če prideš peš. Kajti na planoti je čas obstal, na številnih delih za vedno. Mnogo je starih hiš, ki jih je dobesedno pogoltnila zemlja - že tako je Banjška planota kraška, preperela, s številnimi brezni - in danes o nekdanjem življenju govori le s kamnom ograjena ravnica, že zdavnaj prerasla z drevjem, le češnja ali kakšno drugo sadno drevo priča o tem, da so ljudje morali od nečesa živeti. Tako sem tistega poznoaprilskega dne zelene gozdove soške doline na planoti zamenjal za ogoljene bukve, skrivenčene hraste, rumene šope trave. Le na južnih straneh vrhov in v zavetrnih vrtačah se je tudi tam gori že prebujala pomlad. Pomlad, ki je bila sama sebi namen, le redke hiše so bile še žive ... Danes je k sreči že drugače, planota se oživlja, marsikje se spet pase govedo, drobnica. Druge možnosti za spoznavanje planote Banjška planota je zelo priljubljena tudi pri kolesarjih, saj jo prepletajo brezštevilne ceste, gozdne poti, stari kolovozi pa tudi slemena so precej zaobljena in pogosto vodijo poti prav v bližino vrhov. Zaradi številnih brezen je planota, pravzaprav njena notranjost, tudi privlačen cilj jamarjev. Hkrati pa si na planoti lahko ogledate tudi ostanke prve svetovne vojne - strelske jarke, vojaška pokopališča ... ledvička, na severu jo omejuje Idrijca, ves zahodni del si je vzela Soča, južni in vzhodni del pa suhi Čepovanski dol. Planoto je zelo zanimivo v biografskem romanu o Valentinu Staniču opisal pesnik in pripovednik Joža Lovrenčič (1890-1952): "Je kraj in ga ni (Banjšice) in je dal ime veliki planoti, ki jo objema od ene strani v velikem loku med Sveto Lucijo (Most na Soči) in Solkanom Soča, od druge strani pa jo robi lepa Puštalska in Če-povanska dolina, ki se ob Velem vrhu (Veliki vrh) spusti čez sedlo (Vrata) do Idrijce, hiteče proti Soči." "Je kraj in ga ni" lahko rečemo celo za več krajev na Banjški planoti, saj gre za veliko število raztresenih zaselkov. Če planoto gledamo v prerezu, potem od vzhodne strani nad Čepovanom vidimo nekakšen strm prag, na katerem leži eno najbolj razloženih in najdaljših slovenskih naselij, Lokovec, po dolžini ga je skoraj za deset Pokrajina za oko, dušo in telo Foto: Mirko Bijuklič Kot jih vidi oko ... Banjška planota je planota zlasti od daleč, od blizu je to razgiban svet travnih planjav, zaobljenih slemen, ostrih, kamnitih vrhov, temnega, mračnega gozda, polnega vrtač, brezen, gozdnih živali. Vsekakor pa je to - planota z razgledom. Nikjer drugje pri nas se pred obiskovalcem ne razgrnejo Julijci - od Spodnjih Bohinjskih gora (Peči) na vzhodu do Kanina na zahodu - v tako imenitni luči. Da o razgledih na jug, na svetlikajoči se Tržaški zaliv in v daljnje italijanske Dolomite ne govorimo. Ko planoto pogledamo na zemljevidu, je kot nekakšna poševna Ostanki soške fronte Celotna Banjška planota je bila med prvo svetovno vojno prizorišče srditih bojev, saj je le malo južneje od nje bilo slovito Goriško bojišče. Škabrijel med Grgarjem in Novo Gorico je bil po vojni povsem gol, tako so ga zmlele granate. Nič kaj drugače ni bilo na številnih delih planote in kamniti svet je bil za vojake še toliko nevarnejši - če niso umrli od granate same, jih je pobilo kamenje. Številna vojaška pokopališča že na obrobju planote pričajo o mnogih, ki so za vedno ostali tam. Med najbolj srhljiva in sporočilna pa gotovo sodi vojaško pokopališče Banjšice, kjer danes v skritem dolu južno od zaselka Luže (15 minut od ostrega ovinka ceste Banjšice-Kanalski Vrh, skromne oznake z rdečimi lesenimi tablicami) leži le še okoli osemdeset nagrobnih kamnov. Kamnov - golih, skrivnostnih kamnov. Brez napisov (nekoč so bile menda na njih medeninaste ploščice). Nemo pričajo. Mrtvi, temni kamni -za mrtve vojake. Poseljenost - stare hiše Banjšice na obiskovalca naredijo vtis, posebej bolj na vzhodni, lokovški strani, z neverjetno raztresenostjo majhnih zaselkov, večinoma kar posameznih hiš. Majhna vrtača, skromna njivica, nekaj travne površine - in že je bilo dovolj za skromno, a gotovo zelo težko življenje. Jeseni so morali pripraviti vse, da so preživeli do pomladi, kajti planota je bila globoko zasnežena, na udaru vetrov, in najdaljša pot je bila do soseda - pa še tam so menda bili dogovorjeni tako, da je vsak pregazil svojo polovico poti. Od mnogih hiš so danes ostale le še kamnite ograje nekdanjih njivic in drevje, značilno za okolico kmetij (češnje, slive, lipe ...). A vse to čedalje bolj vklepa in prerašča okoliški gozd. Hiš ni več, toda zgodbe o njih še obstajajo. Kot tista, ko je nekje pozimi gospodar šel iz hiše v hlev - in izginil. Za nekaj mesecev. Šele spomladi so ga našli, ko se je sneg stalil - nesrečnika je očitno na povratku zadela kap in sneženje je brž zakrilo sledi za njim. Je pa še veliko hiš, ki so uspele ohraniti življenje in nam nemo govore o preteklosti. Tako je pot po planoti tudi spoznavanje časov, o katerih bomo kmalu lahko le še brali. Nekaj več o starih hišah, zlasti na vzhodnem delu planote (Lokovec, Grudnica), lahko preberete v knjigi Rafaela Terpina Klanec do doma, ki joje v samozaložbi izdal leta 2007 v Idriji. kilometrov. Kraj ima tri glavne dele -Dolenji, Srednji in Gorenji Lokovec, vse skupaj pa je blizu štirideset osamljenih in dostikrat očem skritih zaselkov, saj leže v zavetju kraških vrtač, obdanih z gozdovi. Takoj nad Lokov-cem se skoraj v ravni črti sever-jug vleče najvišje sleme Banjške planote z najvišjima vrhovoma - Laščkom in Velikim vrhom (oba 1071 m). Planota se potem, proti zahodu, počasi znižuje proti soški dolini, najbolj "planotasta" pa je prav na Banjšicah - "kraju" v osrednjem delu planote. Zakaj "kraju"? Ker tudi Banjšice tvori kar šestnajst (po nekaterih navedbah celo osemnajst) zaselkov. Tudi vse vode zaradi nagnjenosti tečejo proti zahodu v Sočo, največji je potok Avšček. Na sami planoti pa vode sploh ni. FJ ■ jf Valentin Stanič - Cerovščkov gospod Pri Cerovščkovih v Bodrežu pri Kanalu "je zagledal Valentin Stanič luč sveta 12. februarja 1774. "Tako piše v enem od starejših člankov o tem velikem slovenskem možu, prvem alpinistu v Vzhodnih Alpah, prvopristopniku na Watzmann, prvem samohodcu na Groftglockner, človeku, ki je prvi izmeril višino Triglava. Predvsem pa tu govorimo o možu, ki je skrbel za dobro ljudi, ki so mu bili dani v duhovno in vsakršno oskrbo. Kot duhovnik na Banjšicah je v letih 1802-1809 pustil izjemen pečat - Banjšice so bile po njegovem službovanju preprosto drugačne - boljše. Kajti ko je živel v skromnem župnišču na Lužah (na zemljevidu Lužarji, na obnovljeni hiši je danes spominska plošča), v hiši pod gričkom, na katerem je nekoč stala cerkvica, je ljudi učil umskih in ročnih spretnosti. Naučil jih je brati, pisati, računati - iz Gorice je na planoto privlekel celo tiskarski stroj. ■■ Pomagal je ljudem, da so znali umno kmetovati, da so bolje ravnali z živino. Otroke je učil celo plavati (v Soči). Umrl je leta 1847. Neverjetno energijo in obsežno delo Valentina Staniča lahko podrobneje spoznate v knjigi Valentin Stanič- Cerovščkov gospod, kije izšla leta 2009 pri založbi Educa v Novi Gorici. Otk L hI rt V Tli Hie l»v(L VALENTIN STANIČ PiPtOYHK hiugu« Ai:Dim I.VTW M wSneto idrtafA h vtttoti Ob* pancn^eniD kbt p mija vaqpniaEiipirHi,heitirfuncOnp bU Utrni pnarvnioHt ponija pdeg peilrefla liprrluju KHiimh n amjäan^ih =tjl hjrfc vi:lfcpi*SLi1nih LflVI.j Stic* if^Vf-r jffc-l;üY|iT nmsgoin. 4b Mdl ntyamevnt;!* Mrwtkfl VMI» räjde «rokeJ ¿i »Mi Liüüiwi namMi. Tokrat prtAtxt^ama islado SpjiwFlfi SR. ZnuCHfiiifttl ifilu'Jii ■ ZLnnja ikDljkj Dcpcmj na möd™ uüaroe iTN^OLD" nemcJCiS'i «¡O Mf>Wl itlatfflj - zfl«rnji-d04«in ekkp pon&J1 flflpsmwl itfiöt ui*« ■ fielada uilrtU p*röpjiim stoneanloni CE EN 1077 - 14 WW1 d*1'-' J d iYHflnmi «Istim zratw 2 wiAejn ««mt« ftiEtavi.a-^i Khw sveiifä z> üt ü (plim» v čelada, kJ spKina n vlitm zrak ir n|g ■ fwh di (ff¡K^srrttkt. tt zrtMa jUt ni Mira mam - WOiVMAa liikKiYi^i iWliiujfi tüj-^eriji iz affjftlHaitki Itrzra&iE Ikanrr - OitinspnlPSinifl Z ¥5e™s"WtarrtlI" ötit ■ litia 5ffiflrimav. firs u ,jtr,jL+.h,:,r, bpmonhr SnM NUltlMkl^U Cflnq- M.M www biithiiilHunipt.tomtetbt uvnaiit -__ R«Jco Team d.o.O.. Krjpij www roffmmoarn ii t 4* Isi jujr V A" , iT W jfit V TS» ¡M LiVA-1' Snežno gola in temperaturno pestra zima Pišeta: Miha Pavšek in Gregor Vertačnik Vreme in razmere v gorah v meteorološki zimi 2011/12 Za nami je ena najbolj "nezimskih" zim, odkar imamo za ta del Alp na voljo natančnejše podatke o vremenu in podnebju! Le kdo bi si namreč lahko mislil, da se bodo po skoraj popolnoma suhem novembru 2011, zadnjem jesenskem mesecu, zvrstili še trije bolj ali manj podobni? In da nas bo obiskal prvi, zadnji in edini pravi zimski mraz šele na začetku zadnjega od treh mesecev meteorološke zime? Predvsem pa, da imamo lahko še manj snega, kot smo ga bili deležni v nekaterih zimah v zadnjih dveh desetletjih? In končno, da se lahko vsi ti vremenskopodnebni antipodi zgodijo v enem letnem času? Že to, da na koncu uvodnih stavkov tega rednega prispevka prevladujejo vprašaji, nam da vedeti, s čim smo imeli opravka. Ali drugače, s čim bi morali imeti opravka, pa ga nismo imeli! Prav zato bi ji lahko rekli tudi zima "kr neki" ali pa zima zaradi zime oziroma v tem delu leta predvidenega letnega časa. Za letošnje višine snega so zadoščali centimetri Gore nam seveda tudi tokrat niso zaprle svojih vrat, marsikje so bile zaradi nezimskih razmer še bolj in dlje ali skoraj ves čas dostopne, kar pa je po drugi strani marsikoga tudi zavedlo. Ljudje smo taki, in hribovci nismo pri tem nobena izjema, da rinemo, dokler gre in včasih še dlje naprej, kjer tudi (lahko) ne gre. Ko kopnjavo tik pod vrhom ali kje na strmem osojnem pobočju vendarle zamenja nekaj metrov snega (v dalj, da ne bo pomote, za letošnje višine snega so zadoščali centimetri ...), si pač rečemo: "Če smo prišli do sem, bomo pa še teh nekaj metrov do tja." Vsaj snežni plazovi so bili to zimo prizanesljivi, bilo pa je kar veliko zdrsov, nekaj tudi usodnih. A vrnimo se h gorskim pokrajinam, pravkar minulo zimo smo se čudili predvsem njihovi barvno nenavadni podobi, saj je umanjkala belina. In še bolj se bomo čudili, če nam tudi najbolj muhasti mesec v letu, ki mu je posvečena ta številka revije, ne bo prinesel padavin. Pa kakršnekoli že bodo te, samo da bodo! Za zimo 2011/12 bi še najbolje lahko priredili tisti znani pregovor, da smo imeli "vsega premalo in brez ocvirkov" ... Vstop v meteorološko zimo prve dni decembra 2011 ni bil prav nič zimski, sneg je ob nadpovprečni temperaturi prekrival zgolj najvišje dele Alp. Prvega in osmega je bilo več sončnega vremena, druge dni pa so prevladovali oblaki. Zlasti tretjega decembra je deževalo, v visokogorju pa snežilo. Do sredine meseca je prevladovalo dokaj milo vreme, nato se je naglo ohladilo in tudi v sredogorju je obilneje snežilo. Kot se je pokazalo kasneje, pa je bilo to marsikje tudi edino obilnejše sneženje v tej zimi. Proti koncu meseca je mraz nekoliko popustil, v zadnji dekadi je bilo tudi nekaj več sončnega vremena. Osrednji mesec zime je v prvih dneh še postregel z manjšo količino padavin, nato pa je sledila suša. Ob prevladujoči severni do severozahodni smeri višinskih vetrov je južna, v takih primerih fenska stran Alp venomer ostala v padavinski senci, zato ni bilo o snegu ne duha ne sluha. Nasprotno pa ga je v takih primerih na privetrni strani Alp namedlo prek kolen in krajevno tudi ramen. Temperatura je zlasti v visokogorju močno nihala, najhladneje je bilo ob koncu meseca. Vseskozi pa je bilo na pretek sončnega vremena. Zadnje dni meteorološke zime zadišalo po pomladi Na kratko s snegom, natančneje skorajda brez njega, smo ostali tudi v zadnjem zimskem mesecu februarju, ki pa nam je v uteho postregel vsaj s hudim mrazom. Prva polovica meseca je bila od dotoku mrzle zračne mase Značilna turnosmučarska podoba zime 2011/12 na Smokuški planini Foto: Miha Pavšek od severovzhoda izjemno mrzla in revna s sončnimi žarki. V prvi polovici meseca smo imeli le tri večinoma sončne dneve. Zato pa je bilo od sredine meseca, natančneje od 13., večinoma sončno. Iz oblakov so se spuščale le rahle padavine, omembe vredno je bilo le sneženje 19. in 20. februarja. Zato pa se je v drugi polovici meseca nenavadno močno otoplilo in zadnje dni meteorološke zime je že več kot zadišalo po pomladi. Nenavadno zimsko (ne)dogajanje odslikavajo tudi podatki v preglednici, posebej skrb vzbujajoči so tisti v zadnjem stolpcu, ki kažejo indeks padavin. Kljub izrazitemu februarskemu mrazu je bila zima v nižjih delih naših Alp glede na referenčno obdobje zmerno hladna, le v visokogorju izrazito prehladna in s tem podobna prejšnjim trem zimam. Milemu decembru je sledil zmerno hladen do precej hladen januar, februar pa je bil povsod mrzel. Vendar je tudi februarski mraz bolj kot ne statističen, saj je po res hudem mrazu v prvi polovici meseca pritisnila zimska "vročina". Zato v resnici v drugi polovici februarja tudi v gorah ni bilo (ob)čutiti kakšnega mraza, ker je bilo prav prijetno toplo. Višina padavin je bila povsod podpovprečna. Večinoma ni padlo več kot tri četrt običajnih padavin, na skrajnem severozahodu pa le dobra polovica. K tej negativni bilanci je najbolj pripomogel januar, marsikje tudi februar. Na severozahodu Slovenije so bili prikrajšani za sončne žarke, v nasprotju s tem je bila marsikje drugje zima nadpovprečno osončena. Zimo pa si bomo najbolj zapomnili prav po zelo skromni, marsikje skorajda nikakršni snežni odeji. Čeprav je vsota novega snega večinoma dosegla vsaj polovico pričakovane vrednosti, povprečna debelina snežne odeje nikjer ni presegla tretjine običajne vrednosti. Izstopa zlasti dolina Soče. V istoimenskem kraju so beležili samo en dan s skromno snežno odejo v jutranjem času. Na Kredarici je bila snežna odeja debela okoli enega metra, proti koncu februarja je dosegla zgolj poldrugi meter. Za primerjavo, povprečna višina snega v zimskem trimesečju tam zgoraj (1954-2004) je od 185 do 274 centimetrov. V marcu pa je najverjetneje padel že tudi rekord v najnižji maksimalni višini snežne odeje, odkar jo tam zgoraj tudi natančneje merijo. Na Kredarici -25,0 °C, vetrovni sunki do 191 km/h Tokrat se bomo v rubriki izrednih dogodkov posvetili dvema temperaturnima ekstremoma v februarju -hudemu mrazu na začetku in milemu vremenu ob koncu meseca. Na Kredarici se je temperatura v dveh krajših obdobjih na začetku februarja spustila pod -20 °C. Najhladneje je bilo v noči s 3. na 4. februar, ko se je ohladilo do -25,0 °C. Povprečna temperatura zraka od 31. januarja do 11. februarja je bila -19,1 °C oziroma kar 11 °C pod dolgoletnim povprečjem. Tudi po nižinah je temperatura dva tedna skupaj ostala globoko pod lediščem (res nenavadno dolg niz zaporednih ledenih dni!), marsikje je za nameček še pošteno brilo. Nazadnje smo v Sloveniji še bolj oster in dolgotrajen mraz izkusili v januarju 1985, ko smo imeli tudi po dolinah in kotlinah skoraj tritedenski zaporedni niz ledenih dni. V drugi polovici februarja je sledil preobrat in meteorološko zimo smo zaključili s temperaturami, značilnimi za drugo polovico pomladi. V Bohinjski Češnjici je bilo že 24. februarja 21,0 °C, v Ratečah pa so najvišjo temperaturo namerili zadnji dan meseca, bilo je 18,4 °C. Oba izmerka sta novi rekordni temperaturni znamki za februar in seveda tudi za celotno meteorološko zimo. Morda velja omeniti še silen "prepih", ki je krtačil po zgornjih nadstropjih naše dežele v začetku letošnjega leta. Natančneje 6. januarja so na Kredarici zabeležili 53 m/s oz. skoraj 191 km/h, kar je nov uradni hitrostni rekord izmerjenega vetrovnega sunka. Tudi nekaj več kot 100 km/h močan sunek vetra dobra dva kilometra nižje v Lescah ni bil od muh. Oba sta bila posledica že dobro in dolgo znanega karavanškega fena, a kdo bi si mislil, da bo omenjeni veter tako močan tudi eno dolino južneje od gorenjske ravni v zgornjem delu Selške doline, natančneje v Železnikih? Kljub mestoma skromni snežni odeji je veter - v tej zimi večkrat dlje časa vztrajajoč in močan - zgradil velike zamete in opasti. Kot kaže, nas bo narava tudi še v prihodnje pošteno presenečala in preizkušala. Vse več je sledi, ki vodijo k človeku oziroma njegovemu izvirnemu grehu - neomejenemu načinu življenja na planetu z omejenimi možnostmi. Suša nas pesti že vse od sredine lanskega leta, in če lahko toploto sorazmerno hitro uravnamo, je to s sušo precej drugače. Ob nadaljnjem suhem vremenu se bodo s sušo povezane težave, to sta predvsem pomanjkanje pitne vode in nevarnost za požare, postopoma selile iz dolin in kotlin v večje nadmorske višine. Vedeti pa moramo še nekaj - po tako dolgem suhem obdobju čaka na strmih pobočjih in v stenskih žlebovih ter grapah še več preperelega gradiva in nalomljenih ter pretrtih kamninskih plasti, ki čakajo samo še na prvo večje deževje, ko bo vse skupaj zdrvelo navzdol. In verjemite, da se bo to zagotovo že prav kmalu zgodilo, saj "dež za soncem mora biti, za veseljem žalost priti". Narava pa je v letošnjem letu poskrbela, da bomo prav vsi še kako veseli tudi "slabega" vremena. Če se bo nadaljevala suša tudi po sušcu in bo poletje vsaj dišalo po tistem iz leta 2003, pa že lahko naročimo pri katerem od slovenskih skladateljev rekviem za Triglavski in še kakšen ledenik . O Preglednica 1. Povprečna temperatura (°C) in količina padavin (mm) v meteorološki zimi 2011/12 ter primerjava s povprečjem obdobja 1991-2010 Vi r: Arhiv U rada za meteorologijo Agencije RS za okolje. Postaja (nadmorska višina) Povprečna T Odklon T Padavine Indeks padavin glede na povprečje 1991-2010 Rateče (864 m) -3,4 -0,6 133 60 Planina pod Golico (970 m) -1,8 -0,4 155 55 Vojsko (1067 m) -2,4 -0,7 372 77 Vogel (1535 m) -3,8 -1,3 445 87 Krvavec (1740 m) -5,2 -1,6 194 86 Kredarica (2514 m) -9,3 -2,2 232 80 Grandess Jorasses Prav neverjetno je, kako redko so bile Alpe obiskane to zimo. Dva Domna, Kastelic in Žagar (Akademski AO), sta dva zimska dneva, petek in soboto, 17. in 18. februarja, preživela v severni steni Grandess Jorasses in preplezala klasično zimsko smer Crozov steber z vstopno varianto po Slovenski smeri. Temperature so se po hudem mrazu nekoliko dvignile, kar je omogočilo prijetno plezanje v sončnem vremenu z rahlim vetrom. Že v četrtek sta dostopila pod steno in prenočila v krajni poči. Stena sicer ni bila obilno zasnežena, a je vseeno omogočala veliko lednega plezanja. Tako sta že prvi dan bivakirala visoko v steni malo nad tretjim snežiščem. Na manjši polici sta si uredila skromen bivak in naslednji dan kmalu premagala še zadnja težka mesta in sestopila do koče Boccalatte. Domen Kastelic je tako kljub kratki alpinistični karieri že opravil klasično alpsko trilogijo: Eiger in Jorasses pozimi, Matterhorn pa poleti. Rzenik Posebno pozornost moramo nameniti vzponu, ki sta ga opravila Luka Lindič (AO Celje-Matica) in Luka Stražar (Akademski AO) v Rzeniku. Rzenikje med plezalci znan po 400 metrov visoki, strmi in precej krušljivi severni steni. Smer Peklenska cedevita so prvi preplezali Marko Prezelj, Janez Kešnar in Tomaž Wiegele v suhi zimi leta 1989. Prvo prosto ponovitev, ki je bila hkrati šele druga ponovitev smeri in prva ponovitev smeri v zimskih razmerah, je opravil Gregor Kresal s soplezalcem Lukom Grebencem od 1. do 4. aprila 2005. Smerje Kresal ocenil s 7c, M7+/7a. Tadej Krišelj je jeseni leta 2009 opravil še klasično prosto ponovitev in ocenil raztežaje s 7b+, 6c+, 7a in 6b. Tokrat sta Lindič in Stražar prosto ponovila Peklensko ce-devito s Centralnim stebrom. Vzpon sta prvič poskusila opraviti že pred dvema letoma poleti, a sta se zaradi mokre skale obrnila. Obrnila sta se tudi letos januarja, ko je začetni previsni del predstavljal še prevelik zalogaj. Zato pa sta v petek in soboto, 17. in 18. februarja, nalogo opravila brezhibno. V četrtek zvečer sta si uredila bivak v votlini in opazovala previsni začetni del smeri. Prvi raztežaj je najtežji, a sta ga na veliko veselje uspela preplezati že v prvem poskusu. Čeprav se je najprej želel samo ogreti,je Luka Lindič že takoj ko je vstopil v smer, uspešno preplezal ključni raztežaj in najtežje mesto smeri (M9-). Za njim je bil uspešen tudi Stražar. Nadaljevanje je bilo nekoliko bolj predvidljivo, čeprav sledijo še precej zahtevni raztežaji. Najprej dva ne toliko fizično naporna kot tehnično zahtevna z oceno M8. Sledi še en podobno zahteven raztežaj z oceno M7+, nato pa težave malo popustijo. Preko raztežaja z oceno V+ sta prišla do prve gredine, kjer sta podobno kot že ostali ponavljavci zavila v Centralni steber. Nadaljevanje po smeri bi bilo ob svežem podoru namreč preveč nevarno. V nadaljevanju sta plezala večinoma po zamrznjenih travah in prvi dan zaključila vsega štiri raztežaje pod robom stene, kjer sta bivakirala in zjutraj zaključila vzpon. Večinoma sta plezala z derezami in cepini, le v zgornjih monolitnih ploščah sta raje uporabila plezalnike. Plezalca sta si tako našla in uresničila lep prostoplezalni cilj, ki je obema predstavljal velik izziv. V smeri sta naletela tako na plezanje v nezanesljivi previsni skali kot na zabavno in istočasno resno plezanje po zmrznjenih travah. Čeprav se plezanja v Rzeniku držita pridevnika krušljivo in nevarno, sta oba poudarila, da je zaradi obilice klinov v steni plezanje lepo, udobno in tudi relativno varno. Nova smer v Loški steni Zanimiva novica je prišla iz doline Koritnice. V Loški steni je nastala nova smer, kar sicer ne bi bilo nič posebnega, saj so v zadnjih zimah tam večkrat preplezali kaj novega, a tokrat sta bila avtorja smeri David Lama in Peter Ortner, uveljavljeni imeni svetovnega alpinizma pa tudi športnega plezanja. Druga posebnost vzpona pa je ta, da sta alpinista hotela preplezati Loško steno po najbolj strmem delu severne stene Briceljka. V dneh od 25. do 27. februarja sta opravila prvenstveni vzpon in skoraj 1300 metrov visoko smer poimenovala preprosto Lama-Ortner (VII—, M6). Smer v prvem delu poteka po Grapi pod črnimi strehami, nato pa zavije proti levi v osrednji, strmi del Briceljkove severne stene. Nato sledi direktni liniji preko strmih delov, lučaj desno od Novogoriške smeri, višje preči proti desni v smeri Briceljka, nato pa praktično ves čas sledi razu skoraj do roba stene. Malo pred robom stene zavije proti desni in izstopi skupaj z eno od izstopnih variant smeri Cesar--Comici. David Lama v zapisu na svoji spletni strani pravi, da je umik iz smeri po prvih 600 metrih plezanja zelo težaven ter da ocena smeri ne pove vsega. Težave so se povečale predvsem zaradi slabih možnosti varovanja. Bivakirala sta dvakrat na slabem in neudobnem mestu, za povrh vsega pa sta jima težave povzročala še sneženje in mraz. Smerje skoraj gotovo kombinacija že obstoječih smeri in novih odstavkov, a če se bo uveljavila in bo ime ostalo, bomo čez nekaj let vseeno še govorili o svetovni slavi te res mogočne stene. Verjetno je bil sicer celo bolj legendarni Comici za tak pogled na vzpon vseeno doma preblizu teh krajev. Triglav Po solidni sezoni zaledenelih slapov se je začelo plezati tudi v velikih stenah slovenskih gora. Posamezniki so lovili zadnje mrzle dni v triglavski steni. Arne Jeglič (ŠD Freeapproved) in Matic Košir (AO Jesenice) sta v dveh dneh preplezala Skalaško smer v kombinaciji z Ladjo. V petek sta prespala v zimski sobi v Vratih, naslednji dan, 10. marca, pa zgodaj odrinila v Steno. V spodnjem delu sta bila navdušena nad odličnimi razmerami s trdim snegom in kopnimi skoki. V tem delu so ju pri plezanju ovirali pršni plazovi. Višje v steni sta se večkrat varovala zaradi slabših razmer. Na prve večje težave sta naletela pri prehodu okoli Gorenjskega turnca. Kljub temu sta v zadnji sončni svetlobi splezala preko Ladje ter si nekaj raztežajev višje uredila bivak. Zaradi močnega vetra in neudobnega bivaka sta bolj malo spala. Naslednje jutro sta v štirih raztežajih dosegla rob stene. V Steni sta jima en dan, v soboto, 10. marca, delala družbo Luka Stražar in Toni Gregorčič (Akademski AO) v Kratki Nemški smeri. Plezanje je potekalo hitro, saj sta naletela na dobre razmere z nekaj kombiniranimi mesti in dobrega snega. V zadnjem strmem skoku v izstopni varianti Zimmer-Jahn pa jima je nemalo težav povzroča l močan vete r, ki ju je zasipaval s pršnimi plazovi. Z nekaj borbe, trme in zmrzovanja na stojiščih sta tudi to uspela preplezati in še isti dan sestopiti v Vrata. Matterhorn Odličen vzpon sta v severni steni Matterhorna opravila Andrej Erceg (AO Črnuče) ter Andrej Grmovšek (AO Kozja k). Preplezala sta kombinacijo smeri Piola-Steiner ter v zgornjem delu izstopila po Zmuttovem razu (AI5, M5, 1200 m). V sredo, 7. marca, sta zgodaj zjutraj začela turo pri koči Hörnli. V steno sta vstopila opremljena z opremo za tri bivake. V spodnjem delu smeri so jima plezanje poleg zajetnih nahrbtnikov ter padajočega kamenja oteževali tudi strmi raztežaji starega in trdega ledu. Zgodaj popoldne prvega dne sta začela s plezanjem prvega težjega skalnega raztežaja, vendar sta se kasneje odločila, da bosta nadaljevala v smeri Zmuttovega raza. Po še treh raztežaji h je bilo za ta dan dovolj, zato sta si uredila varen bivak. Naslednji dan sta prečila proti Zmuttovemu razu, ki tehnično ni zahteven, vendar je plezanje delikatno in resno zaradi slabše kamnine. Drugi dan sta bivakirala 200 višinskih metrov pod vrhom in naslednje jutro splezala do vrha ter sestopila proti dolini, ki sta jo, po še eni prespani noči v bivaku Solvay, dosegla zadnji dan. Lofoti Že nekaj let zapored se Aljaž Anderle udeležuje srečanja lednih plezalcev na Norveškem. Tokrat sta mu družbo delala Urban Golob in Peter Jeromel. Kljub nestanovitnemu vremenu jim je uspelo preplezati tri smeri. Najprej sta 27. februarja Aljaž in Peter v steni Sebortinden preplezala zaledeni slap Tide (WI5, 200 m). Sledilo je obdobje slabšega vremena, nato pa sta Aljaž in Urban preplezala še Facts of life (Slovenska smer) v steni Abrahamstindena (AI4-5, 3, 50-80°, 350 m). Naslednji dan, 4. marca, sta naletela na "smer življenja", izrazito, ravno ledno linijo, ki jo kot prvi lahko preplezaš običajno le enkrat v življenju. Čeprav ocena ne kaže tega, gre po mnenju plezalcev za skrajno resno smer brez možnosti varovanja po tankem ledu in gladki skali. Nastala je smer Proximus (AI 4-5, 60-80°, 150 m), ki se skriva v izrazitem kotu stene Nonstindena. Slapovi na Primorskem V zadnji novicah sem podrobno opisal vzpon preko Boke in Gregorčičevega slapu, ker sta gotovo najbolj markantna slapova v tem delu Slovenije. Tokrat pa naj za arhiv in bodoče rodove predstavim nekaj verjetno prvenstvenih vzponov, ki najbrž ne bodo dobili ponovitev prav kmalu, pa ne zaradi težav, ampak predvsem zaradi izpostavljene sončne lege in tople soške doline. Slap pod Šoucem se nahaja pod Skutnikom, v globoki grapi, imenovani Zali potok, blizu Učje. Prvi vzpon so 7. februarja opravili Italijani Andrea Fusari, Enrico Mosetti, Marco Kulot in Marco Milanese in slap poimenovali Gracchio stupendo (III/4+, 200 m) ali po slovensko Slap pod Šoucem. Slap pri Fonih (WI, V, 90/80-85°, 120 m, 3 ure) na severni strani Kolovrata, nad cesto Tolmin-Kobarid, sta isti dan prva preplezala Boštjan Sovdat in David Kapitan. Zverinica (WI5-, 90/70-85°, 260 m, 2 uri) je slap, ki se nahaja v strugi Zadlaščice pod Žabijskim Kukom in je "delo" istih dveh plezalcev le dan kasneje. Italijanom so za Slap pod Šoucem 11. februarja vrnili kobariški "domorodci" Andrej Smrekar, Boštjan Sovdat, David Kapitan in Jordan Fon in v dolini Nadiže pod vasjo Platišča na italijanski strani preplezali slap Čukola (WI6-, 90/80°, 100 m). Sledila je še serija plezanja v krajših in lažjih slapovih pod vasjo Krn. Prvi je Cuzla (WI3, 80/45-80°, 300 m) v levem pritoku v strugi Ročice. Gre za daljšo grapo z več skoki, kjer se je 28. januarja prvi zabaval Marko Koren. Krampež (WI5-, 90/50-60°, 50 m, 1,30 ure) v zgornjem toku Ročice sta 7. februarja prva preplezala Gregor Brešan in Marko Koren. Dva dni kasneje sta ista plezalca preplezala še Ladrski slap (WI3+, 80/55-70°, 60 m, 1.30 ure) v koritih Ročice. Pri plezanju Malenščka (WI3+, 80/60-70°, 28 m, 45 min), 6. februarja,je z istima plezalcema sodeloval še Andrej Smrekar. Marko Koren je 7. februarja po Krampežu sam preplezal še slap Očaršek (WI2-3, 75/55°, 15 m, 15 min) v strugi Ročice v stranskem pritoku Očaršek. Romantičen Najin slap (WI3, 80/50-70°, 120 m) na reki Knežci pri Kneških Ravnah sta preplezala Mojca Kocič in Sander Krajnik na isti dan, 7. februarja. Novice je pripravil Peter Mežnar. NOV JIN Mladinska knjiga Trgovina Slovenska 29, Ljubljana T: 01 2410 656, E: konzorcij@mk-trgovina.si Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, fotomonografij in potopisov Bernadette McDonald: FREEDOM CLIMBERS FREEDOM CLIMBERS Vertebrate Publishing, februar 2012 (mehka vezava; 256 strani; cena 19,25 i) Uspeh in tragedija na Gašebrumu 1 Deveti marec se je vpisal v zgodovino himalajizma kot dan, ko so prvič pozimi stopili na vrh Gašerbruma 1 (8068 m) v Ka-rakorumu. To je po skoraj dveh mesecih obleganja gore uspelo poljski odpravi - Janusz Golab in Adam Bielecki sta ob 8.30 po lokalnem času dosegla vrh. Tako so poljski alpinisti še enkrat dokazali, da so še vedno vodilni v zimskih vzponih v Himalaji, saj so bili udeleženi skoraj pri vseh prvih zimskih vzponih na osem-tisočake. Le pri zimskih vzponih na Makalu in Gašerbrum II ni bilo nobenega Poljaka. Omenjena Poljaka sta se vzpenjala po normalni smeri skozi Japonski ozebnik, z druge, jugozahodne strani pa so se istočasno bližali vrhu tudi člani mednarodne odprave Gerfried Goeschl iz Avstrije, Cedric Haehlen iz Švice in Pakistanec Husein (Nissar) Sadpara. Plezali so po novi smeri in nameravali sestopiti po normalni smeri, kjer je bila poljska odprava. Toda iz neznanih razlogov tiste dni niso dosegli vrha, zajelo pa jih je tudi poslabšanje vremena, ki sta se mu Golab in Bielecki s hitrim sestopom z vrha uspela izogniti. Sledil je en teden slabega vremena z močnim vetrom, od mednarodne naveze pa ni bilo glasu. Člani njihove in tudi poljske odprave so upali, da so se "zataknili" na velikem platoju med 7000 in 7400 metri, a do njih kljub poskusom niso mogli. Naročili so helikopterje pakistanske vojske, ki pa so lahko poleteli šele teden dni po zadnjem telefonskem klicu trojice, ko se je vreme končno zjasnilo. Helikopter je v zelo dobri vidljivosti prečesal vsa pobočja Gašerbruma 1, še posebej so se posvetili ogledu omenjenega platoja, toda po podrobnem ogledu gore niso našli niti sledu o pogrešanih treh alpinistih. Ker nista nobenih znakov našla niti pakistanska alpinista, ki sta se po normalni smeri povzpela do drugega tabora, je Artur Hajzer, sicer vodja poljske odprave, ki je prevzel koordinacijo reševanja omenjene trojice, reševalno akcijo prekinil. Po kratki komemoraciji so poljski alpinisti in drugi člani mednarodne odprave začeli s pripravami na vrnitev v civilizacijo. Zimsko prečenje Treh Cin Tri Cine so ena najprepoznav-nejših skupin gora ne samo v Dolomitih, ampak nasploh, zato se plezalcem porajajo številne zamisli, katere smeri in predvsem na kakšen način jih preplezati v njihovih stenah. Zadnjo takšno idejo sta uresničila Simon Gietl in Roger Schaeli, ki sta v povezovalnem vzponu pozimi preplezala tri smeri, v vsaki Cini po eno. Plezala sta 15. in 16. marca. Najprej sta preplezala Raz kortinških veveric in se po sestopu po normalni smeri v južni steni podala v Dulferjevo smer v zahodni steni Velike Cine. V glavnem sta jo plezala ponoči, za bivak pod jasnim zimskim nebom pa sta se odločila malo pod vrhom. Naslednji dan sta sledila sestop in še vzpon po zahodni steni Male Cine, kjer se plezalci navadno spuščajo po vrvi. Čeprav nista vseskozi plezala prosto, sta bila zelo vesela dejstva, da sta stala na vrhu vsake izmed treh špic. "Posebno zgornji, lažji deli smeri so bili precej sneženi in plezanje je bilo tam pogosto zahtevnejše kot v suhi in strmejši skali v spodnjih delih sten. Ampak se je izplačalo. Vrh ostaja za naju sestavni del vsakega vzpona," je zapisal Gietl. Tako, kot bi moralo biti vedno, bi lahko dodali. Še prej pa je Gietl skupaj z Dani-elom Taverninijem opravil prvo zimsko prosto ponovitev smeri ISO 2000 v Veliki Cini. Ta smer pa je precej tudi naša, slovenska ali natančneje - Frančkova. Knez jo je namreč preplezal z Martinom Hrastnikom še v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v dnevu in pol, seveda brez svedrovcev. Ocenil jo je z IX- ter jo krstil za Moč misli. Nekaj let kasneje je prišel južnotirolski preplezalec Kurt Astner in smer - kljub nekaj klinom v steni menda nevedoč, da jo je preplezal že Knez - z manjšimi variantami navrtal ter jo imenoval ISO 2000, ocenil pa jo je s 7a+. Patagonija Petnajstega februarja so ruski alpinisti Sergej Daškevič, Mihail Davi, Evgenij Dmirtienko in Arkadij Seregin končali svoj osemdnevni vzpon čez jugovzhodno steno Aguje Poincenot. Omenjena stena je res ogromna, saj je visoka kar 1600 metrov. Ruski alpinisti so v njej potegnili 750 metrov nove smeri, preden so prišli do Italijanske smeri, po kateri so se nato povzpeli do vrha. Vzpenjali so se na t. i. kapsul način in v steni naleteli na težave do VII in A4 v skali ter M4 v mešanem plezanju. Ker niso ravno čakali na idealne razmere, so se v steni borili s precej slabim vremenom. Lokalni alpinisti so njihov vzpon v slabem vremenu menda pospremili s komentarjem, da "v takšnih razmerah lahko plezajo samo Poljaki, Rusi in Slovenci ..." Novice je pripravil Urban Golob. HHH Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Kakovostno delo celotne planinske organizacije s planinskimi društvi (ob koncu leta 2011je bilo društev 269, marca 2012 pa že 276!), 12 meddruštvenimi odbori planinskih društev in krovno planinsko organizacijo vred je v kombinaciji s povečanim zanimanjem Slovencev za domače gore v preteklem letu obrodilo sadove: v lanskem letu je namreč planinski organizaciji kljub kriznim časom uspelo povečati članstvo za več kot dva odstotka. Planinska zveza Slovenije (PZS) v letu 2011 tako beleži 1358 članov več kot leto prej, skupaj torej 58.389 članov. PZS je ob neprimerni akciji Radia 1 oz. njihovega popularnega voditelja Denisa Avdica javnosti sporočila svoje nestrinjanje in opozorila vse poslušalce Radia 1, da v visokogorju še vedno vladajo zimske razmere. Akcija je bila tudi z varnostnega vidika nevarna, z okoljevarstvenega stališča pa sporna in tudi v nasprotju z letošnjo vseslovensko in svetovno čistilno akcijo Očistimo Slovenijo, očistimo svet (pozivali so namreč, naj poslušalci do določenega datuma na Komno prinesejo svoje stare TV-sprejemnike, nagrada za največji prineseni televizor pa je bil nov televizor). Planinci, ljubitelji gora in čiste narave nasprotujemo takim in vsem podobnim akcijam, ki škodujejo neokrnjeni naravi, udeležence pa spravljajo v potencialno nevarnost. Radio 1 in glavni sponzor Big Bang sta naslednji dan akcijo prekinila in jo zaključila. Kot so zapisali v sporočilu za javnost, so upoštevali želje Planinske zveze Slovenije. Planinska organizacija je pričela uvajati centralno evidenco članstva. Ob tem je objavila deset razlogov za takšno početje in navedla, kakšne prednosti vse to prinaša za društvo in posameznika. Upravni odbor PZS je imel 8. marca 9. sejo, na kateri so med drugim med planinske koče sprejeli Planinski dom pod Ježo, potrdili najvišje cene nočitev in določene prehrane ter napitkov v planinskih kočah I. in II. kategorije. Športni plezalki Mina Markovič in Natalija Gros sta prejeli najvišji državni priznanji na področju športa. Bloudkovo plaketo je Mina prejela za odlične dosežke v letu 2011 (zmagovalka svetovnega pokala 2011 v težavnosti in kombinaciji itd.), Natalija Gros pa ob zaključku zelo uspešne tekmovalne kariere, od katere se je poslovila lansko leto. V februarju je Planinska zveza razpisala nagradno glasovanje za ime Informacijskega sistema PZS, med štirimi predlogi je največ glasov prejel predlog NAVEZA. Med glasovalci so izžrebali tudi tri nagrajence enakovrednih nagrad. Del informacijskega sistema PZS je tudi spletna aplikacija za vodenje članstva, ki jo je zveza začela uvajati v letošnjem letu. Ob tem Planinska zveza nudi društvenim delavcem pomoč in podporo preko navodil, tehnične pomoči in seminarjev v raznih slovenskih krajih. Planinska zveza se je tudi letos pridružila projektu Očistimo Slovenijo, ki je potekal 24. marca 2012. Planinci so se projektu priključili na različne načine; PZS pa je v sodelovanju s planinskim društvi pripravila seznam le-teh in njihovih čistilnih akcij 24. marca. Planinska zveza je sodelovala na sejmu Alpe-Adria: Turizem in prosti čas, ki ga je obiskalo veliko število ljudi, prav tako prostor PZS. Skupščina Planinske zveze Slovenije 2012 bo 14. aprila v Ormožu, ob tem so objavili vabilo in gradivo za ta dogodek. Odprli so javno razpravo o merilih za dvonamensko rabo planinskih poti (rok 30. 4. 2012), ob tem pa so posredovali tudi dve nalogi s področja voženj v naravnem okolju: diplomsko nalogo Gorsko kolesarstvo v zavarovanih območjih na primeru Triglavskega narodnega parka in primerjalni pregled Ureditev voženj v naravnem okolju. Obe nalogi bosta dobra podlaga tudi za delavnico pred letošnjo skupščino; na delavnici bodo predstavili predlog meril za dvonamensko rabo planinskih poti. Druga delavnica pred skupščino pa bo posvečena problematiki turističnega vodenja in turističnih aranžmajev v planinstvu. Turni smučarji so bili spešni doma in v tujini. Naš najboljši turni smučar reprezentant Nejc Kuharje nastopil na številnih mednarodnih tekmah, kjer je osvajal najvišja mesta. S soreprezentantom Klemnom Trilerjem je med drugim nastopil na tekmi svetovnega pokala v turnem smučanju na Etni, kjer je bil Nejc v vzponu celo peti. S tem je dosegel največji uspeh Slovencev na tekmah SP v turnem smučanju. Na eni največjih turnosmučarskih preizkušenj, na Pierri Menti, pa je v paru z Italijanom Filippom Beccarijem po štirih etapah dosegel skupno izvrstno 8. mesto. Na tekmi za državni pokal v tekmovalnem turnem smučanju posamezno, ki je potekala 10. marca na Jezerskem, je zmagal Anže Šenk. Reprezentantka v tekmovalnem lednem plezanju Tjaša Kosič je nastopila na vseh letošnjih tekmah svetovnega pokala v lednem plezanju, tudi v francoskem Champangy, romunskem Busteniju in ruskem Kirovu, in dosegala solidne rezultate. Slovenski pokal v tekmovalnem lednem plezanju je potekal v Mlačci pri Mojstrani v okviru 3. Humarjevega memoriala. Zmagala je Tjaša Kosič, med fanti pa Matevž Vukotič, tudi reprezentant v tekmovalnem lednem plezanju. Novi alpinistični inštruktorji so imeli popravne izpite v slapovih pod Prisojnikom, Komisija za alpinizem je imela svoj Zbor načelnikov alpinističnih kolektivov, povabila pa je tudi na začetni alpinistični tečaj v zimskih razmerah, na Zbor alpinistov 2012 in na tabor v Chamonix, ki sta ga vodila Matej Kladnik in Boris Lorenčič. O lednem plezanju in mednarodnih zimskih srečanjih sta poročali dve eki pi, ena je bila na mladinskem lednoplezalnem taboru v Franciji, druga pa na srečanju plezalcev na Škotskem. Na pot v Kanado je odšla alpinistična odprava Rocky Mountain 2012, ki jo podpira Planinska zveza Slovenije. Odpravo sestavljajo vodja Dejan Koren (AO PD Vipava) in člani Mitja Šorn (AO PD Jesenice), Jernej Arčon (AO PD Nova Gorica) in Andrej Erceg (AO PD Črnuče), vrnila pa naj bi se predvidoma 7. aprila 2012. Komisija za športno plezanje je poročala z zasedanja Mednarodne zveze za športno plezanje, ki je bilo v Amsterdamu, udeležila pa sta se ga strokovni sodelavec komisije Tomo Česen in koordinatorica mednarodnih aktivnosti PZS Zdenka Mihelič. Inštruktorji planinske vzgoje so se srečali na posebnem usklajevanju, katerega namen je bil poenotiti metode izvajanja praktičnega dela, zato da vodniki PZS povsod dobijo enaka znanja. Vodniška komisija je poročala tudi o izvedenem tečaju za vodnike PZS za kategorijo E. Mladinska komisija PZS je izdala drugo številko revije Gremo pod Dan slovenskih planincev in 100-letnica organiziranega gorskega reševanja v Sloveniji Planinski vestnik tudi v aplikaciji trafika Organizatorja: Planinska zveza Slovenije in Gorska reševalna služba Slovenije. Kranjska Gora, Mojstrana, 16. 6. 2012 - dopoldne vodeni izleti (pohodi, turnokolesarski izleti ...), aktivnosti za mlade in najmlajše planince, dejavnosti v Slovenskem planinskem muzeju in v dvorani Vitranc, - ob 14. uri prikazna vaja gorskega reševanja (helikopterji, psi ...), - od 15. do 17. ure: slovesen sprevod po Kranjski Gori in slavnostna prireditev v dvorani Vitranc. Lepo povabljeni! Od aprilske številke naprej boste tudi revijo za ljubitelje gora -Planinski vestnik - lahko prebirali na Applovih tabličnih računalnikih. Glavna prednost nakupa naše revije preko e-trafike je, da so vam vsebine na voljo ne glede na to, kje ste. Lahko se odločite za nakup posameznega izvoda ali celoletno naročnino. Cena posameznega izvoda je 2,99 €, letna naročnina stane 29,49 €. Več o aplikaciji si lahko preberete na povezavi: http://www. mojmikro.si/preziveti/in_se/trafika_ki_jo_nosimo_s_seboj. objem gora, ki je posvečena zimski dejavnosti mladih v gorah; izvedli so nočni eksponent, šolo za načelnike, posvet za vodstva planinskih taborov. Zimska mala šola planinstva je lepo uspela, k temu pa sta pripomogla tudi dobro vzdušje in lepo vreme. Gospodarska komisija je na podlagi sklenjenega dogovora med Slovensko vojsko in Planinsko zvezo objavila razpis za koriščenje helikopterskih prevozov za namen ekološke sanacije planinskih koč v letu 2012. Komisija za turno kolesarstvo PZS je objavila razpis za usposabljanje turnokolesarskih vodnikov in povabilo na spomladansko turnokolesarsko turo KTK, tokrat na Malenski vrh. Komisija za varstvo gorske narave je v Ospu izvedla licenčni seminar, ki se ga je udeležilo kar 33 varuhov gorske narave. Na informacijskem področju je Planinska zveze poenotila svojo komunikacijo na Facebooku, tako lahko PZS sedaj spremljate preko strani organizacije, kjer so že sedaj prisotni njeni številni privrženci - ljubitelji gora. Planinska zveza je objavila razpis za fotografije za koledar PZS 2013, povabila na 7. plezalni vikend TURA 2012, IV. Skiventure 2012 na Jezersko in na 6. mednarodni festival gorniškega filma Domžale v Cankarjevem domu, na katerem se bo predstavila in sodelovala tudi sama. Opozorila je še na javno razpravo osnutka Okoljevarstvenega in naravovarstvenega kodeksa Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez, na nekatere zanimive razpise, kot so za naj prostovoljce in naj projekt, pa za državna priznanja v mladinskem sektorju za leto 2012, na razpis za udeležbo na turnosmučarski tekmi na grškem Olimpu itd. Opozorila je tudi na preverjanje Petzlovih pasov Newton, saj naj bi imeli napako. Prav tako je ponovno poudarila pomembnost znanja o varnejšem gibanju v gorskem svetu in na preventivo, ki je najboljše varstvo pred nezgodami. Zdenka Mihelič Slovenske stene (3. ponatis) Izbor najlepših plezalnih vzponov Tine Mihelič, Rudi Zaman Reprezentativen izbor stošestdesetih najboljših alpinističnih možnosti klasičnega tipa, ki jih nudijo slovenske gore. 430 strani, 160 plezalnih smeri, 200 barvnih fotografij in shem Na voljo v broširani izdaji za samo 24,99 €. Ob naročilu boste prejeli knjižno darilo! pci n& poslušamo (¡dmmi MEtjmm Nalepko PODPORNIK 2012 dobite na društvih/ postajah GRS ali v pisarni GRZS v Kranju. Donacija od posamezne nalepke v Sklad Okrešelj je 5 EUR. Planinski vestnik tudi v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija ZLATOROGOVA Transverzala PONOSA 28. 4. 2012 Tumova koča na Slavniku 12. 5. 2012 Dom v Kamniški Bistrici 19: 5. 2012 Planinski dom na Boču 26. 5. 2012 Planinski dom naJančah 2. 6. 2012 Mariborska koča na Pohorju 9. 6. 2012 Planinski dom na Svišča ki h 16. 6. 2012 Mozirška koča na Golteh 23. 6. 2012 Valvasorjev dom pod Stolom 30. 6. 2012 Planinski dom na Kumu 18. 8. 2012 Koča. pri Jelenovem studencu 25. 8. 2012 Vojkova koča na Nanosu 1. 9. 2012 Planinski dom Smohor Na dogodku vas čakajo številne družabne in nagradne igre ter zabava ob dobri glasbi! vsa ¡šega u deleže n eja. ZI ato rogove tr-ansverzalb-t^nosa^ki se bo v-okyiru "akcije.Gremo v.htibe podpisal-v častno planinsko/knjigo, bo Pivovarna Laško nam,erula leur loiW|rierftu planinskemu društvu za nadaljnje delovanje. wyvw^removhrjbe.si Zlatorogovo transverzalo ponosa podpira Planinska zveza Slovenije PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE AlPINE iassooaiion OFSLOVENIA COSMIC 4D 2 GTX Nova generacija pohodne obutve! Cosmic 4D 2 GTX s samo 620 grami združuje stabilnost pohodnih in nizko težo treking čevljev. SALOMON.COM .XAI_0A*0/V<0>