Siromak in bogatin.
^^Pjg^H^^HI^HHI              Priobčil Ivan Podgornik
¦^jfflKi   » VL iromak sem, siromak!   Nikjer nimam ničesar. Nimam srebra,
FlflH     ^^ nimam zlata, nobene reči nimam!«
L 4L$M                              Tako si govori siromak. A iz globine duše se mu
Jt^gg^^^Sff           Ob teh   besedah   se  nekoliko  razvedri   siromaku
KlItBBBHBII ČC'°' ()!rirnc se ^ vprašalcu in pogleda okrog sebe, pa Bj6^§*Jr~-^|!^|i veselo reče: »Vendar imam! . . . Imam zdravja, irnam ^^¦¦¦^5**^^"™555^ zadovoljnosti. Nisem užival, ali sem pošteuo služil kruh sebi in svojcem. Kadar umrem, ne ostavim ničesar, ali vem, da me nihče ne bo klel! . . . A umrl bom . . .«
Ob teh besedah se mu še bolj razvedri obličje, pa reČe: »Bog, kako si vse to modro uravnal! Nisi mi dal imetja in bogastva, ali pokazal si mi pravo pot. Za sabo ne ostavim ničesar, niti ne ponesem s seboj nobene reČi, ali ko umrem, pojde moja duša k Tebi brez bremena, Čista in lahka. Kako je to lepo, kako si mi dober! Vesel pojdem k Tebi!«
*            *
*
»Bogat sem, bogat! Vsega imani dovolj. Imam srebra, imam zlata, da sam ne vem, koliko!«
Tako si govori bogat človek. A iz globine njegove duŠe se oglasi nekdo: »A dobra dela?«
Ob teh besedah se bogatinu čelo nekoliko nagubanči. Ali on se otrese ^tega vprašalca   in njegovega vprašanja   ter  si govori   dalje:   »Imetja   imam
+*   28   «t-                  *                        ___.-.
veliko, toliko ga imam, da mi ni moči potrositi svojih dohodkov, Četudi vsak dan Še tako uživam in zapravljam. Dokler Živim, ga ne morem zapra-viti in ko umrem, bo moje bogastvo silno! . . . A umrl bom . . .«
Ob teh besedah se mu zopet nabere čelo v gube, in bogatin zagodrnja: »liog, tega pač nisi modro uravnat. Ob tolikem bogastvu mi je umreti, in od tolikega bogastva mi ni mogoČe niČesa ponesti s seboj ? In pa da mora moja duŠa Še pred Bogal — Zakaj mi je vendar umreti in zakaj mi je iti pred Njega ?!«