434 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 435Nobelove nagrade za leto 2021 • Od čilija in laboratorijske konice do odkritij ... Botanične novosti iz Govcev • Botanika sposobnost občutenja položaja in gibanja de- lov telesa. Kanalčki TRP in PIEZO pa lah- ko prispevajo k številnim dodatnim fiziolo- škim funkcijam, ki so povezane z zaznava- njem temperature ali mehanskih dražljajev. Intenzivne raziskave, ki izvirajo iz letošnjih Nobelovih nagrajenih odkritij, se osredoto- čajo na pojasnitev funkcij ugotovljenih re- ceptorjev v različnih fizioloških procesih. Pridobljeno znanje uporabljajo pri razvoju zdravljenja številnih bolezni, med njimi tudi zdravljenja kronične bolečine. Viri: Press release: The Nobel Prize in Physiology or Medicine 2021. Nobel Prize Outreach AB 2022; https://www. nobelprize.org/prizes/medicine/2021/press-release/. Advanced information - Scientific background: Discoveries of receptors for temperature and touch. Nobel Prize Outreach AB 2022; https://www.nobelprize.org/ prizes/medicine/2021/advanced-information/. Ion channel - From Wikipedia, the free encyclopedia; https://en.wikipedia.org/wiki/Ion_channel. Glavna ionska kanalčka TRPV1 in PIEZO2 nas obdarujeta z občutkom temperature, toplote, bolečine, dotika ter gibanja, sile in položaja telesa. Številne dodatne fiziološke funkcije so odvisne od kombinacije še drugih temperaturno in mehansko občutljivih kanalčkov TRP in PIEZO. Prirejeno po: https://www.nobelprize.org/prizes/medicine/2021/ advanced-information/. Temperatura Vročinska bolečina Dotik Čutno zaznavanje lastnega telesa Osnovna telesna temperatura Vnetna bolečina Živčna bolečina Sistemska telesna bolečina Zaščitni refleksi Fizična bolečina Uriniranje Dihanje Krvni tlak Preoblikovanje okostja Botanične novosti iz Govcev. Pripoved o rastlinah in ljudeh, ki so me pripeljali do Hacquetove medvejke V spomin Dušanu Robiču, Vitomirju Mikuletiču in Iztoku Mlekužu Igor Dakskobler Čeprav (rovtarski) Tolminec, sem Govce prvič uzrl šele kot mlad gozdarski inženir. Moj profesor Dušan Robič (1933-2013), ki me je navdušil za fitocenologijo, me je po- vabil, da ga spremljam pri raziskavah goz- dnega rastja na Idrijskem. Po končanem de- lu me je želel zapeljati v Tolmin, zato sva se preko Mrzle Rupe spustila v dolino Trebu- še. Pogled na obsežna gozdnata in skalnata strma do prepadna pobočja in ostenja pod Zelenim robom, Poldanovcem, Stanovim robom, Stadorjem in Kobilico vse do pre- vala Drnulk me je prevzel. Pomislil sem, tu je pa tako kot v Alpah. Prizor je primerljiv s pogledom na Loško steno nad Logom pod Mangartom s predelske ceste, ki so ga že pred stoletji opisovali prvi turistični obisko- valci naših gora. Govci nad dolino Trebuše. Foto: Igor Dakskobler. 436 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 437Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Na gozdove v Trebuši so me opozarjali moji takratni gozdarski kolegi v Tolminu, pred- vsem Iztok Mlekuž (1954-2015), pozneje Dani Oblak, in najbrž sem tja kakšen dan šel z njimi tudi na teren. O tej dolini in njenih posebnostih mi je navdušeno pravil moj takratni šef Vitomir Mikuletič (1925- 2020). On je še v času, ko je po dolini pe- ljal samo skromni kolovoz, nad Krtovšami našel Blagajev volčin (Daphne blagayana). To je bilo takrat najbolj severozahodno nahaja- lišče naše znamenite rastline in o njem sta s Tonetom Wraberjem napisala članek za Bi- ološki vestnik. Prav po Mikuletičevih napot- kih sem že, ko sem presegel Kristusova leta (1993), v Trebuši prvič videl kranjski jeglič (Primula carniolica). V strmine Govcev sem se podal tri leta ka- sneje, avgusta leta 1996. Zagotovo je na to vplival Rafko Terpin s svojimi članki v Pla- ninskem vestniku, najbrž tudi zelo nazorni opis poti iz doline Trebuše na Poldanovec Mihe Nagliča v časopisu Delo. Žirovskega filozofa in pisatelja je na to goro vodil prav Rafko. Moje zanimanje je najprej veljalo združbi črnega bora (Pinus nigra), ki v tem mogočnem ostenju porašča najbolj skrajna rastišča, dolomitne roglje, grebene in skoraj navpično skalovje. Ugotovili smo, da je po svoji vrstni sestavi bolj podobna jugovzho- dnoalpskemu črnoborovju, ki se imenuje po malem jesenu (Fraxino orni-Pinetum nigrae), kot ilirskemu (severnodinarskemu) rdeče- in črnoborovju, ki se imenuje po trirobi koše- ničici (Genisto januensis-Pinetum sylvestris). Druga posebna gozdna združba Govcev, pogosto stična z združbo črnega bora, je bukov gozd z dlakavim slečem (Rhododendro hirsuti-Fagetum). Ta raste na podobno str- mih, a vseeno manj skalnatih osojnih pobo- čjih z nekoliko globljimi tlemi. V tistih letih sva ga v dveh ločenih delih Slovenije popi- sovala in kot posebno združbo prepoznala dva, sam v Posočju in moj nekdanji profesor in takratni kolega na Biološkem inštitutu ZRC SAZU Marko Accetto (1936-2017) predvsem na Kočevskem. V Govcih so me zanimale tudi združbe skalnih razpok, še posebej tiste, v katerih raste kranjski jeglič, melišča, kamnita travišča in ruševje. Kdo so bili botanični pionirji v tem robnem delu Trnovskega gozda? Zagotovo so ta ostenja vsaj deloma poznali znameniti bo- taniki iz devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja: Dionizij Stur, Muzio Tommasini, Franc Krašan, Eduard Pospichal in Julij Głowacki. Med prvo in drugo svetovno voj- no jih je dejavno raziskoval Carlo Zirnich. Njihov botanični raziskovalec je tudi prof. Andrej Martinčič. Vzhodnemu delu Trno- vskega gozda je pod mentorstvom prof. Er- nesta Mayerja posvetil diplomsko nalogo in v njej obdelal tudi rastlinstvo Zelenega roba in Poldanovca. Terenske raziskave je opravil leta 1956 in 1957. Ob tem je zanimivo, da je, zdaj že v 86. letu starosti, pri raziskavah Govcev še vedno dejaven. Nedavno mi je namreč iz nabirke iz njihovih skalnih raz- pok določil subarktično-subalpinsko mahov- no vrsto Cyrtomnium hymenophylloides, ki je razširjena predvsem v severnejših območjih Evrope, Azije in Severne Amerike. Poznavanje naštetih in še drugih botani- kov ter naša spoznanja smo vključili v knji- go Natura 2000 v Sloveniji (Čušin in sod., 2004). V njej smo napisali, da v Govcih uspeva kar pet evropsko varstveno pomemb- nih vrst: kranjski jeglič (podatki o njegovih nahajališčih na Poldanovcu in Zelenem robu v Tommasinijevem herbariju v Trstu so iz let 1834 in 1837), hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) – podatek za Zeleni rob je iz leta 1878 (Joseph Claudius Pittoni), na Pol- danovcu ga je prvi našel Andrej Martinčič, Zoisova zvončica (Campanula zoysii) – pod Poldanovcem jo je za svoj herbarij Carlo Zirnich nabral avgusta leta 1941, julijska orlica (Aquilegia iulia) – pod tem imenom jo Združba črnega bora in malega jesena v Govcih. Foto: Igor Dakskobler. Združba bukve in dlakavega sleča v Govcih. Foto: Igor Dakskobler. 436 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 437Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Na gozdove v Trebuši so me opozarjali moji takratni gozdarski kolegi v Tolminu, pred- vsem Iztok Mlekuž (1954-2015), pozneje Dani Oblak, in najbrž sem tja kakšen dan šel z njimi tudi na teren. O tej dolini in njenih posebnostih mi je navdušeno pravil moj takratni šef Vitomir Mikuletič (1925- 2020). On je še v času, ko je po dolini pe- ljal samo skromni kolovoz, nad Krtovšami našel Blagajev volčin (Daphne blagayana). To je bilo takrat najbolj severozahodno nahaja- lišče naše znamenite rastline in o njem sta s Tonetom Wraberjem napisala članek za Bi- ološki vestnik. Prav po Mikuletičevih napot- kih sem že, ko sem presegel Kristusova leta (1993), v Trebuši prvič videl kranjski jeglič (Primula carniolica). V strmine Govcev sem se podal tri leta ka- sneje, avgusta leta 1996. Zagotovo je na to vplival Rafko Terpin s svojimi članki v Pla- ninskem vestniku, najbrž tudi zelo nazorni opis poti iz doline Trebuše na Poldanovec Mihe Nagliča v časopisu Delo. Žirovskega filozofa in pisatelja je na to goro vodil prav Rafko. Moje zanimanje je najprej veljalo združbi črnega bora (Pinus nigra), ki v tem mogočnem ostenju porašča najbolj skrajna rastišča, dolomitne roglje, grebene in skoraj navpično skalovje. Ugotovili smo, da je po svoji vrstni sestavi bolj podobna jugovzho- dnoalpskemu črnoborovju, ki se imenuje po malem jesenu (Fraxino orni-Pinetum nigrae), kot ilirskemu (severnodinarskemu) rdeče- in črnoborovju, ki se imenuje po trirobi koše- ničici (Genisto januensis-Pinetum sylvestris). Druga posebna gozdna združba Govcev, pogosto stična z združbo črnega bora, je bukov gozd z dlakavim slečem (Rhododendro hirsuti-Fagetum). Ta raste na podobno str- mih, a vseeno manj skalnatih osojnih pobo- čjih z nekoliko globljimi tlemi. V tistih letih sva ga v dveh ločenih delih Slovenije popi- sovala in kot posebno združbo prepoznala dva, sam v Posočju in moj nekdanji profesor in takratni kolega na Biološkem inštitutu ZRC SAZU Marko Accetto (1936-2017) predvsem na Kočevskem. V Govcih so me zanimale tudi združbe skalnih razpok, še posebej tiste, v katerih raste kranjski jeglič, melišča, kamnita travišča in ruševje. Kdo so bili botanični pionirji v tem robnem delu Trnovskega gozda? Zagotovo so ta ostenja vsaj deloma poznali znameniti bo- taniki iz devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja: Dionizij Stur, Muzio Tommasini, Franc Krašan, Eduard Pospichal in Julij Głowacki. Med prvo in drugo svetovno voj- no jih je dejavno raziskoval Carlo Zirnich. Njihov botanični raziskovalec je tudi prof. Andrej Martinčič. Vzhodnemu delu Trno- vskega gozda je pod mentorstvom prof. Er- nesta Mayerja posvetil diplomsko nalogo in v njej obdelal tudi rastlinstvo Zelenega roba in Poldanovca. Terenske raziskave je opravil leta 1956 in 1957. Ob tem je zanimivo, da je, zdaj že v 86. letu starosti, pri raziskavah Govcev še vedno dejaven. Nedavno mi je namreč iz nabirke iz njihovih skalnih raz- pok določil subarktično-subalpinsko mahov- no vrsto Cyrtomnium hymenophylloides, ki je razširjena predvsem v severnejših območjih Evrope, Azije in Severne Amerike. Poznavanje naštetih in še drugih botani- kov ter naša spoznanja smo vključili v knji- go Natura 2000 v Sloveniji (Čušin in sod., 2004). V njej smo napisali, da v Govcih uspeva kar pet evropsko varstveno pomemb- nih vrst: kranjski jeglič (podatki o njegovih nahajališčih na Poldanovcu in Zelenem robu v Tommasinijevem herbariju v Trstu so iz let 1834 in 1837), hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) – podatek za Zeleni rob je iz leta 1878 (Joseph Claudius Pittoni), na Pol- danovcu ga je prvi našel Andrej Martinčič, Zoisova zvončica (Campanula zoysii) – pod Poldanovcem jo je za svoj herbarij Carlo Zirnich nabral avgusta leta 1941, julijska orlica (Aquilegia iulia) – pod tem imenom jo Združba črnega bora in malega jesena v Govcih. Foto: Igor Dakskobler. Združba bukve in dlakavega sleča v Govcih. Foto: Igor Dakskobler. 438 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 439Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev poznamo šele zadnje desetletje, glej Proteus 75 (7), in Scopolijev repnjak (Arabis scopo- liana) – na Stanovem robu smo ga našli v začetku enaindvajsetega stoletja. Govci so gozdni rezervat in varstveno območje Natu- re 2000 za vse naštete vrste. Njihov manjši del je na ozemlju krajinskega parka Zgornja Idrijca. Februarja leta 2014 je gozdno rastje Govcev močno poškodoval žled. Pogled na ostenja Zelenega roba in Poldanovca je bil strašljiv: polomljena ali izruvana drevesa, pobočni zdrsi, prizadeti so bili tako bukovi kot čr- noborovi sestoji. Poškodovane ali s podrtim drevjem zasute so bile redke steze in preho- di iz doline Trebuše na rob planote. Več let sem se jim izogibal in se posvetil rastlin- stvu od žleda manj poškodovanih grap na desnem bregu Trebušice, predvsem Gačni- ka, Makčeve in Srne grape, na levem bre- gu te reke pa le rastlinstvu Kozijske grape pod Vršami (Govcem podobno, a nekoliko nižje strmo skalnato pobočje, ki se nadaljuje do Skopice, katere severovzhodna pobočja se spuščajo že v dolino Idrijce). Ob njenem raziskovanju sem naletel na nenavadna ra- stišča podgorskih bukovih gozdov, na katera sta me že davno opozorila Iztok Mlekuž in Dani Oblak, a si nisem nikoli vzel čas, da bi jih primerno popisal. Ti gozdovi rastejo namreč na mešani geološki podlagi. Čeprav v Trebuši prevladuje dolomit, je pod oste- njem Govcev vsaj stometrski višinski pas, v katerem so dolomitu primešani glinavci, pe- ščenjaki, laporovci in tufiti. Geolog prof. Jože Čar mi zna te plasti na- zorno in podrobno razložiti. Sam zelo poe- nostavljam, a v rastju se to mešanje očitno kaže, ker v istem gozdnem sestoju najdemo vrste, značilne za dolomitno podlago, na primer tevje (Hacquetia epipactis) in črni te- loh (Helleborus niger), a tudi kisloljubne vr- ste, na primer rebrenjačo (Blechnum spicant), gorsko krpačo (Thelypteris limbosperma), bu- kovčico (Phegopteris connectilis) in štajerski pljučnik (Pulmonaria stiriaca). Je to še bukov gozd s tevjem (Hacquetio-Fagetum)? Na površju se taka geološka podlaga kaže v položnejših pomolih z raztresenimi do- mačijami nekaj sto metrov nad dnom do- line. Izhodišče za popisovanje teh bukovih sestojev mi je bila zgornja trebuška cesta, ki je speljana nad levim bregom doline, prav blizu stika dolomita in mešanih plasti z glinavcem. Enkrat sem avto pustil blizu obsežnega peskokopa pod dolomitno špico Šprajnh (937 metrov) južno od zelo opazne- ga Stadorja (1.030 metrov). Zazrl sem se v spodnja ostenja te špice (vršna sem poznal in jih obiskoval iz vasi Lazna). Zdelo se mi je, da bi bila dosegljiva od spodaj, torej sem naredil izjemo in se podal v čisto dolomitno območje nad cesto. Prav kmalu, nadmorska višina je bila še manj kot 500 metrov, sem v podrasti bukovega gozda (Ostryo-Fagetum) opazil Blagajev volčin. Med vzpenjanjem navzgor na razmeroma široki pomol (pri- bližno 680 metrov nadmorske višine) kakih 400 metrov vzhodno od vrha Šprajnha sem ga popisal še na precej krajih, predvsem v združbi bukve in dlakavega sleča, a tudi v sestojih črnega gabra in malega jesena (Fraxino orni-Ostryetum) in v resavi, združbi spomladanske rese (Erica carnea). Blagajev volčin v Trebuši po več kot petde- setih letih od Mikuletičeve najdbe v Krto- všah ni več taka redkost. Poznamo ga tudi na pobočjih nad Gačnikom (Dakskobler in sod., 2021), idrijski botaničarki Anka Ru- dolf in Tinka Gantar pa sta ga pred leti na- šli na strmih pobočjih pod Skopico, že nad dolino Idrijce. Govci po hudem žledu, poleti leta 2014. Foto: Igor Dakskobler. Karbonatno-silikatne geološke plasti v Gorenji Trebuši. Foto: Igor Dakskobler. 438 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 439Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev poznamo šele zadnje desetletje, glej Proteus 75 (7), in Scopolijev repnjak (Arabis scopo- liana) – na Stanovem robu smo ga našli v začetku enaindvajsetega stoletja. Govci so gozdni rezervat in varstveno območje Natu- re 2000 za vse naštete vrste. Njihov manjši del je na ozemlju krajinskega parka Zgornja Idrijca. Februarja leta 2014 je gozdno rastje Govcev močno poškodoval žled. Pogled na ostenja Zelenega roba in Poldanovca je bil strašljiv: polomljena ali izruvana drevesa, pobočni zdrsi, prizadeti so bili tako bukovi kot čr- noborovi sestoji. Poškodovane ali s podrtim drevjem zasute so bile redke steze in preho- di iz doline Trebuše na rob planote. Več let sem se jim izogibal in se posvetil rastlin- stvu od žleda manj poškodovanih grap na desnem bregu Trebušice, predvsem Gačni- ka, Makčeve in Srne grape, na levem bre- gu te reke pa le rastlinstvu Kozijske grape pod Vršami (Govcem podobno, a nekoliko nižje strmo skalnato pobočje, ki se nadaljuje do Skopice, katere severovzhodna pobočja se spuščajo že v dolino Idrijce). Ob njenem raziskovanju sem naletel na nenavadna ra- stišča podgorskih bukovih gozdov, na katera sta me že davno opozorila Iztok Mlekuž in Dani Oblak, a si nisem nikoli vzel čas, da bi jih primerno popisal. Ti gozdovi rastejo namreč na mešani geološki podlagi. Čeprav v Trebuši prevladuje dolomit, je pod oste- njem Govcev vsaj stometrski višinski pas, v katerem so dolomitu primešani glinavci, pe- ščenjaki, laporovci in tufiti. Geolog prof. Jože Čar mi zna te plasti na- zorno in podrobno razložiti. Sam zelo poe- nostavljam, a v rastju se to mešanje očitno kaže, ker v istem gozdnem sestoju najdemo vrste, značilne za dolomitno podlago, na primer tevje (Hacquetia epipactis) in črni te- loh (Helleborus niger), a tudi kisloljubne vr- ste, na primer rebrenjačo (Blechnum spicant), gorsko krpačo (Thelypteris limbosperma), bu- kovčico (Phegopteris connectilis) in štajerski pljučnik (Pulmonaria stiriaca). Je to še bukov gozd s tevjem (Hacquetio-Fagetum)? Na površju se taka geološka podlaga kaže v položnejših pomolih z raztresenimi do- mačijami nekaj sto metrov nad dnom do- line. Izhodišče za popisovanje teh bukovih sestojev mi je bila zgornja trebuška cesta, ki je speljana nad levim bregom doline, prav blizu stika dolomita in mešanih plasti z glinavcem. Enkrat sem avto pustil blizu obsežnega peskokopa pod dolomitno špico Šprajnh (937 metrov) južno od zelo opazne- ga Stadorja (1.030 metrov). Zazrl sem se v spodnja ostenja te špice (vršna sem poznal in jih obiskoval iz vasi Lazna). Zdelo se mi je, da bi bila dosegljiva od spodaj, torej sem naredil izjemo in se podal v čisto dolomitno območje nad cesto. Prav kmalu, nadmorska višina je bila še manj kot 500 metrov, sem v podrasti bukovega gozda (Ostryo-Fagetum) opazil Blagajev volčin. Med vzpenjanjem navzgor na razmeroma široki pomol (pri- bližno 680 metrov nadmorske višine) kakih 400 metrov vzhodno od vrha Šprajnha sem ga popisal še na precej krajih, predvsem v združbi bukve in dlakavega sleča, a tudi v sestojih črnega gabra in malega jesena (Fraxino orni-Ostryetum) in v resavi, združbi spomladanske rese (Erica carnea). Blagajev volčin v Trebuši po več kot petde- setih letih od Mikuletičeve najdbe v Krto- všah ni več taka redkost. Poznamo ga tudi na pobočjih nad Gačnikom (Dakskobler in sod., 2021), idrijski botaničarki Anka Ru- dolf in Tinka Gantar pa sta ga pred leti na- šli na strmih pobočjih pod Skopico, že nad dolino Idrijce. Govci po hudem žledu, poleti leta 2014. Foto: Igor Dakskobler. Karbonatno-silikatne geološke plasti v Gorenji Trebuši. Foto: Igor Dakskobler. 440 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 441Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Stador in Šprajnh nad dolino Trebuše. Foto: Igor Dakskobler. Poldanovec in grape pod njim, v spodnjem delu slike med Špikovo in Orlejško grapo je nahajališče Hacquetove medvejke. Foto: Igor Dakskobler. Blagajev volčin pod Šprajnhom. Foto: Igor Dakskobler. Žleb pod Poldanovcem, nad nahajališčem Hacquetove medvejke. Foto: Igor Dakskobler. 440 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 441Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Stador in Šprajnh nad dolino Trebuše. Foto: Igor Dakskobler. Poldanovec in grape pod njim, v spodnjem delu slike med Špikovo in Orlejško grapo je nahajališče Hacquetove medvejke. Foto: Igor Dakskobler. Blagajev volčin pod Šprajnhom. Foto: Igor Dakskobler. Žleb pod Poldanovcem, nad nahajališčem Hacquetove medvejke. Foto: Igor Dakskobler. 442 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 443Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Nahajališče pod Šprajnhom je najbrž prvo zanesljivo v Govcih, le da nisem njegov prvi najditelj. Preveril sem namreč svoje starejše zapiske o tej rastlini in v njih našel podatek: pobočja Stadorja nad Renkom, Iztok Mle- kuž, in pripis – tam je najbrž Daphne alpi- na! Mlekuževo najdbo pod Stadorjem sem sicer v enem od svojih člankov omenil, s pripombo, da je nisem preveril. Ko sem pod Stador oziroma nad domačijo Renko šel, Blagajevega volčina tam nisem našel, pač pa le alpski oziroma Scopolijev volčin (Daphne alpina subsp. scopoliana). Domneval sem, da ju je morda Iztok zamenjal. Toda tudi zdaj odkrito nahajališče je v širšem smislu pod Stadorjem in nad domačijo Renko, le kakih pol kilometra zračne črte bolj južno. Torej sem se motil jaz in ne Iztok, ker sem ta- krat pregledal le del območja nad domačijo Renko, ne pa celote. Žal pokojnemu prija- telju njegove najdbe ne morem več potrditi, a zagotovo ga lahko napišem kot najditelja Blagajevega volčina v Govcih. Ob pregledovanju zapiskov o tej znameniti rastlini sem našel še naslednjo opombo: Pod Zelenim robom nad Trebušo, že v zasebnem gozdu (vir Jože Papež oziroma neimenova- ni lovec). Moja pozornost se je preusmerila od podgorskih bukovih gozdov na mešani podlagi v iskanje Blagajevega volčina pod ostenjem med Poldanovcem in Zelenim ro- bom. Naslednji teren sem naredil tako, da sem avto pustil pri sotočju Trebušice in Je- lenka in se podal peš ob levem bregu reke navzgor mimo Podrteje in potem v pobočja med Špikovo in Orlejško grapo, dve večji grapi severovzhodno pod Poldanovcem. Že precej nizko (450 metrov), nad desnim bre- gom Špikove grape, sem v združbi bukve in dlakavega sleča, v kateri rastejo tudi smre- ka, črni bor, bodika in tisa, opazil mlade poganjke širokolistne lobodike (Ruscus hypo- glossum). Prav tako kot Blagajev volčin je značilnica ilirskih (jugovzhodnoalpskih-se- vernodinarskih) bukovih gozdov in novost v rastlinstvu Govcev. Nad levim bregom Trebušice sem jo našel tudi nad Kozijsko grapo zahodno od domačije Dolc. Višje sem našel prehode v zelo strma, od žleda močno poškodovana pobočja z vrzelastimi sestoji združbe bukve in dlakavega sleča in tudi na ozke dolomitne roglje z vrzelastim naravnim črnoborovjem. Uspelo mi je torej pregledati del spodnjega pasu ostenja Govcev, ki sem ga do zdaj opazoval le z desnega brega Tre- bušice. Ob tem sem iskal tudi morebitna rastišča kranjskega jegliča in zašel v sprva neizrazito grapo vzhodno od Špikove grape, ki pa višje, na nadmorski višini od pribli- žno 570 metrov do 600 metrov, postane ze- lo strm, skalnat, s podrtim drevjem deloma zasut in zame neprehodni žleb. Tu sem se ustavil in začel popisovati skalovje na nje- govem desnem bregu. Na njem sem, v skoraj navpični, proti seve- rozahodu obrnjeni steni na površini le nekaj kvadratnih metrov, opazil nekaj deset gr- mičev polegle medvejke (Spiraea decumbens). To je jugovzhodnoalpski endemit z znani- mi nahajališči le v severovzhodni Italiji in severozahodni Sloveniji. V severozahodni Sloveniji jo je prvi raziskoval Tone Wraber v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Vsa nahajališča je našel v Breginjskem kotu. Za njim jih je prav tam pregledoval Boško Čušin, sam pa sem jo našel tudi nad dolino Rastišče Hacquetove medvejke. Foto: Igor Dakskobler. Hacquetova medvejka v grapi pod Poldanovcem. Foto: Igor Dakskobler. 442 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 443Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Nahajališče pod Šprajnhom je najbrž prvo zanesljivo v Govcih, le da nisem njegov prvi najditelj. Preveril sem namreč svoje starejše zapiske o tej rastlini in v njih našel podatek: pobočja Stadorja nad Renkom, Iztok Mle- kuž, in pripis – tam je najbrž Daphne alpi- na! Mlekuževo najdbo pod Stadorjem sem sicer v enem od svojih člankov omenil, s pripombo, da je nisem preveril. Ko sem pod Stador oziroma nad domačijo Renko šel, Blagajevega volčina tam nisem našel, pač pa le alpski oziroma Scopolijev volčin (Daphne alpina subsp. scopoliana). Domneval sem, da ju je morda Iztok zamenjal. Toda tudi zdaj odkrito nahajališče je v širšem smislu pod Stadorjem in nad domačijo Renko, le kakih pol kilometra zračne črte bolj južno. Torej sem se motil jaz in ne Iztok, ker sem ta- krat pregledal le del območja nad domačijo Renko, ne pa celote. Žal pokojnemu prija- telju njegove najdbe ne morem več potrditi, a zagotovo ga lahko napišem kot najditelja Blagajevega volčina v Govcih. Ob pregledovanju zapiskov o tej znameniti rastlini sem našel še naslednjo opombo: Pod Zelenim robom nad Trebušo, že v zasebnem gozdu (vir Jože Papež oziroma neimenova- ni lovec). Moja pozornost se je preusmerila od podgorskih bukovih gozdov na mešani podlagi v iskanje Blagajevega volčina pod ostenjem med Poldanovcem in Zelenim ro- bom. Naslednji teren sem naredil tako, da sem avto pustil pri sotočju Trebušice in Je- lenka in se podal peš ob levem bregu reke navzgor mimo Podrteje in potem v pobočja med Špikovo in Orlejško grapo, dve večji grapi severovzhodno pod Poldanovcem. Že precej nizko (450 metrov), nad desnim bre- gom Špikove grape, sem v združbi bukve in dlakavega sleča, v kateri rastejo tudi smre- ka, črni bor, bodika in tisa, opazil mlade poganjke širokolistne lobodike (Ruscus hypo- glossum). Prav tako kot Blagajev volčin je značilnica ilirskih (jugovzhodnoalpskih-se- vernodinarskih) bukovih gozdov in novost v rastlinstvu Govcev. Nad levim bregom Trebušice sem jo našel tudi nad Kozijsko grapo zahodno od domačije Dolc. Višje sem našel prehode v zelo strma, od žleda močno poškodovana pobočja z vrzelastimi sestoji združbe bukve in dlakavega sleča in tudi na ozke dolomitne roglje z vrzelastim naravnim črnoborovjem. Uspelo mi je torej pregledati del spodnjega pasu ostenja Govcev, ki sem ga do zdaj opazoval le z desnega brega Tre- bušice. Ob tem sem iskal tudi morebitna rastišča kranjskega jegliča in zašel v sprva neizrazito grapo vzhodno od Špikove grape, ki pa višje, na nadmorski višini od pribli- žno 570 metrov do 600 metrov, postane ze- lo strm, skalnat, s podrtim drevjem deloma zasut in zame neprehodni žleb. Tu sem se ustavil in začel popisovati skalovje na nje- govem desnem bregu. Na njem sem, v skoraj navpični, proti seve- rozahodu obrnjeni steni na površini le nekaj kvadratnih metrov, opazil nekaj deset gr- mičev polegle medvejke (Spiraea decumbens). To je jugovzhodnoalpski endemit z znani- mi nahajališči le v severovzhodni Italiji in severozahodni Sloveniji. V severozahodni Sloveniji jo je prvi raziskoval Tone Wraber v šestdesetih letih dvajsetega stoletja. Vsa nahajališča je našel v Breginjskem kotu. Za njim jih je prav tam pregledoval Boško Čušin, sam pa sem jo našel tudi nad dolino Rastišče Hacquetove medvejke. Foto: Igor Dakskobler. Hacquetova medvejka v grapi pod Poldanovcem. Foto: Igor Dakskobler. 444 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 445Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Učje, na severni strani Stolovega grebena. Pri predavanjih o gozdnih združbah Slo- venije sem spoznal študenta in posoškega rojaka Marka Pavlina, domačina iz Borjane in on si je za temo diplomske naloge izbral medvejke (poleglo in brestovolistno). Men- tor mu je bil prof. Robert Brus, mene sta povabila za somentorja. Marko je našel nova nahajališča polegle medvejke, do zdaj najbolj jugozahodno v njenem območju razširjenosti nad desnim bregom Nadiže pri Kozji peči pod Mijo in nedavno tudi najbolj vzhodno nahajališče v Konjski dolini jugozahodno pod Breginjskim Stolom. Polegla medvejka ima dve podvrsti, tipsko (subsp. decumbens), ki ima gole liste, cvetne peclje in cvetišče, in v Sloveniji smo dolo- čali le njo, ter dlakavo (subsp. tomentosa, si- nonim je Spiraea hacquetii), ki ima dlakave liste, cvetne peclje in cvetišče. Ta druga je razširjena nekoliko bolj zahodno kot prva. Do zdaj znana nahajališča so bila v itali- janskih provincah Udine (Videm/Viden) in Pordenone (Furlanija) ter Belluno in Treviso (dežela Veneto/Benečija). V Furlaniji jo po- znajo v Karnijskih Alpah in zahodnih Julij- skih Alpah. Novejše podatke o razširjenosti obeh podvrst v severovzhodni Italiji mi je prijazno posredoval prof. Fabrizio Martini iz Trsta. Z roko mi je uspelo seči do prvih grmičev v steni in za herbarij sem nabral primerek z že plodečim socvetjem. Doma sem ga po- gledal pod lupo in listi, cvetni peclji in cve- tišče so očitno dlakavi, torej v Govcih ra- ste dlakava podvrsta, Hacquetova medvejka (Spiraea decumbens subsp. tomentosa). To je za zdaj edino njeno nahajališče zunaj Alp in je torej novost ne samo za rastlinstvo Gov- cev, Trnovskega gozda in Slovenije, temveč tudi za rastlinstvo Dinarskega gorstva. V naslednjih terenih sem poskušal pregleda- ti še nekaj grap v grebenu med Poldanov- cem in Zelenim robom, a neuspešno. Na- šel nisem ne Blagajevega volčina ne novih nahajališč polegle medvejke. Toda Govci so vsi prepredeni z divjimi grapami. Pregledo- val sem jih v glavnem le v bližini lovskih ali gozdarskih stez, le nekatere, tako kot to med Špikovo in Orlejško grapo, tudi v brezpotju. Torej majhna skupina tega ende- mita skoraj zagotovo ni edina v tem ostenju. Poiskali in verjetno tudi našli jo bodo mlajši in plezalsko spretnejši botaniki od mene. V za zdaj neimenovani grapi (lahko bi jo ime- noval Ličerjeva grapa po gozdarskemu kole- gu Francu Ličerju, domačinu, ki mi je sicer povedal precej toponimov v Govcih) sem Hacquetovo medvejko popisal v endemični združbi kranjskega jegliča in Charmeilove- ga repuša (Phyteumato columnae-Primuletum carniolica). V neposredni bližini je rasel še en endemit Jugovzhodnih Alp in severne- ga dela Dinarskega gorstva, julijska orlica. Ne tako daleč, približno 500 metrov višje v ostenju, so nahajališča Zoisove zvončice. Našteto potrjuje spoznanje večine botani- kov, ki smo tu kdaj raziskovali, da je rastje v Govcih očitno še precej alpsko. Kljub te- mu pa vrste, kot so Scopolijev repnjak, hla- dnikovka, travnolistna vrčica (Edraianthus graminifolius), deloma tudi Blagajev volčin in širokolistna lobodika, vseeno kažejo, da imajo v njih svoj prostor tudi bolj dinarsko razširjene vrste. Moj prijatelj Brane Anderle bo ob tem dol- gem pisanju gotovo nezadovoljen. »Kako da pišeš tako dolge klobase, saj vse, kar je v tvoji zgodbi zanimivega, lahko poveš v ne- kaj odstavkih.« Ima čisto prav, toda če … , če ne bi bilo Dušana Robiča, Vitomirja Mi- kuletiča, Iztoka Mlekuža in še mnogih dru- gih, ki so vstopili v mojo botanično zgodbo, tudi tistih nekaj odstavkov nikoli ne bi mo- gel napisati. Literatura: Čušin, B., Babij, V., Bačič, T., Dakskobler, I., Frajman, B., Jogan, N., Kaligarič, M., Praprotnik, N., Seliškar, A., Skoberne, P., Surina, B., Škornik, S., Vreš, B., 2004: Natura 2000 v Sloveniji, Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 172 str. Dakskobler, I., 2022: Spiraea decumbens Koch subsp. tomentosa (Poech) Dostál, novelty for the flora of Slovenia and the Dinaric Alps. Hacquetia, DOI: 10.2478/hacq-2022-0003. Dakskobler, I,., Čar, J., Rudolf, A., Terpin, R., Vreš, B., 2021: Rastje in rastlinstvo povodja Gačnika na Vojskem in v Trebuši - prispevek za njegovo naravovarstveno vrednotenje. Folia biologica et geologica, 62 (1): 201–221. Dakskobler, I., Vončina, A., Gantar, T., 2011: Rastišča in združbene razmere vrste Daphne blagayana v povodju Idrijce. Hladnikia, 28: 3–16. Pavlin, M., Brus, R., Dakskobler, I., 2015: Localities and sites of southeastern-alpine endemic Spiraea decumbens Koch in Breginjski kot (northwestern Slovenia). Acta Silvae et Ligni, 107: 1–14. Polegla medvejka iz Breginjskega kota (nabral Branko Vreš) (levo) in Hacquetova medvejka iz Govcev (desno). Foto: Branko Vreš. 444 ■ Proteus 84/9, 10 • Maj, junij 2022 445Botanične novosti iz Govcev • BotanikaBotanika • Botanične novosti iz Govcev Učje, na severni strani Stolovega grebena. Pri predavanjih o gozdnih združbah Slo- venije sem spoznal študenta in posoškega rojaka Marka Pavlina, domačina iz Borjane in on si je za temo diplomske naloge izbral medvejke (poleglo in brestovolistno). Men- tor mu je bil prof. Robert Brus, mene sta povabila za somentorja. Marko je našel nova nahajališča polegle medvejke, do zdaj najbolj jugozahodno v njenem območju razširjenosti nad desnim bregom Nadiže pri Kozji peči pod Mijo in nedavno tudi najbolj vzhodno nahajališče v Konjski dolini jugozahodno pod Breginjskim Stolom. Polegla medvejka ima dve podvrsti, tipsko (subsp. decumbens), ki ima gole liste, cvetne peclje in cvetišče, in v Sloveniji smo dolo- čali le njo, ter dlakavo (subsp. tomentosa, si- nonim je Spiraea hacquetii), ki ima dlakave liste, cvetne peclje in cvetišče. Ta druga je razširjena nekoliko bolj zahodno kot prva. Do zdaj znana nahajališča so bila v itali- janskih provincah Udine (Videm/Viden) in Pordenone (Furlanija) ter Belluno in Treviso (dežela Veneto/Benečija). V Furlaniji jo po- znajo v Karnijskih Alpah in zahodnih Julij- skih Alpah. Novejše podatke o razširjenosti obeh podvrst v severovzhodni Italiji mi je prijazno posredoval prof. Fabrizio Martini iz Trsta. Z roko mi je uspelo seči do prvih grmičev v steni in za herbarij sem nabral primerek z že plodečim socvetjem. Doma sem ga po- gledal pod lupo in listi, cvetni peclji in cve- tišče so očitno dlakavi, torej v Govcih ra- ste dlakava podvrsta, Hacquetova medvejka (Spiraea decumbens subsp. tomentosa). To je za zdaj edino njeno nahajališče zunaj Alp in je torej novost ne samo za rastlinstvo Gov- cev, Trnovskega gozda in Slovenije, temveč tudi za rastlinstvo Dinarskega gorstva. V naslednjih terenih sem poskušal pregleda- ti še nekaj grap v grebenu med Poldanov- cem in Zelenim robom, a neuspešno. Na- šel nisem ne Blagajevega volčina ne novih nahajališč polegle medvejke. Toda Govci so vsi prepredeni z divjimi grapami. Pregledo- val sem jih v glavnem le v bližini lovskih ali gozdarskih stez, le nekatere, tako kot to med Špikovo in Orlejško grapo, tudi v brezpotju. Torej majhna skupina tega ende- mita skoraj zagotovo ni edina v tem ostenju. Poiskali in verjetno tudi našli jo bodo mlajši in plezalsko spretnejši botaniki od mene. V za zdaj neimenovani grapi (lahko bi jo ime- noval Ličerjeva grapa po gozdarskemu kole- gu Francu Ličerju, domačinu, ki mi je sicer povedal precej toponimov v Govcih) sem Hacquetovo medvejko popisal v endemični združbi kranjskega jegliča in Charmeilove- ga repuša (Phyteumato columnae-Primuletum carniolica). V neposredni bližini je rasel še en endemit Jugovzhodnih Alp in severne- ga dela Dinarskega gorstva, julijska orlica. Ne tako daleč, približno 500 metrov višje v ostenju, so nahajališča Zoisove zvončice. Našteto potrjuje spoznanje večine botani- kov, ki smo tu kdaj raziskovali, da je rastje v Govcih očitno še precej alpsko. Kljub te- mu pa vrste, kot so Scopolijev repnjak, hla- dnikovka, travnolistna vrčica (Edraianthus graminifolius), deloma tudi Blagajev volčin in širokolistna lobodika, vseeno kažejo, da imajo v njih svoj prostor tudi bolj dinarsko razširjene vrste. Moj prijatelj Brane Anderle bo ob tem dol- gem pisanju gotovo nezadovoljen. »Kako da pišeš tako dolge klobase, saj vse, kar je v tvoji zgodbi zanimivega, lahko poveš v ne- kaj odstavkih.« Ima čisto prav, toda če … , če ne bi bilo Dušana Robiča, Vitomirja Mi- kuletiča, Iztoka Mlekuža in še mnogih dru- gih, ki so vstopili v mojo botanično zgodbo, tudi tistih nekaj odstavkov nikoli ne bi mo- gel napisati. Literatura: Čušin, B., Babij, V., Bačič, T., Dakskobler, I., Frajman, B., Jogan, N., Kaligarič, M., Praprotnik, N., Seliškar, A., Skoberne, P., Surina, B., Škornik, S., Vreš, B., 2004: Natura 2000 v Sloveniji, Rastline. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 172 str. Dakskobler, I., 2022: Spiraea decumbens Koch subsp. tomentosa (Poech) Dostál, novelty for the flora of Slovenia and the Dinaric Alps. Hacquetia, DOI: 10.2478/hacq-2022-0003. Dakskobler, I,., Čar, J., Rudolf, A., Terpin, R., Vreš, B., 2021: Rastje in rastlinstvo povodja Gačnika na Vojskem in v Trebuši - prispevek za njegovo naravovarstveno vrednotenje. Folia biologica et geologica, 62 (1): 201–221. Dakskobler, I., Vončina, A., Gantar, T., 2011: Rastišča in združbene razmere vrste Daphne blagayana v povodju Idrijce. Hladnikia, 28: 3–16. Pavlin, M., Brus, R., Dakskobler, I., 2015: Localities and sites of southeastern-alpine endemic Spiraea decumbens Koch in Breginjski kot (northwestern Slovenia). Acta Silvae et Ligni, 107: 1–14. Polegla medvejka iz Breginjskega kota (nabral Branko Vreš) (levo) in Hacquetova medvejka iz Govcev (desno). Foto: Branko Vreš.