21
Ni ne boj rodoljubov naših za narodnost našo nastal še le v novejših časih!
Da tudi pesniki slovenski so uže o pričetku tega stoletja nasproti vragom našim bojevali duševni boj za narodne pravice naroda svojega, to nam kaže med drugim tudi priprosta pesmica iz leta 1813. Modrinjaka, župnika pri sv. Miklavžu v Ljutomerskih goricah, na-tisnena v zbirki Stanko Vrazovi: ,,Gusle i Tambura".
Ker je prilična tudi sedanjemu, času, naj jo natisnemo, da jo ber6 naši nemčurji.    Glasi se tako-le:
Amico Zvetkoni. *)
Akrostikon.
Zadnji človek je na sveti, Ki svoj  rod za nič drži: Zapstonj  so mu rožni cv^ti; Njemu nikaj  nediši.
V nadrah maternih se shrani, V njenoj reji  se zredi; Mačoho oslepno brani, Mater pa za nič drži.
Eriav? kakti Judež  bodi! Naj  te pes za plotom j 6 ! Med Slovence naj  ne hodi T Kdor je prav Slovenec nd!
Ti prijatelj ,  Cvetko, jesi Materne dežele cvet; Z Dornavske Kamerske vesi, Z lukom zrejen, pa oplet.
.Kokol nesj me(j pšenicoj, Sčipek raseš zmed kopriv, Kokol strga se že s klicoj, Sčipek pa je ves pikljiv.
O! Kak ja želim Vam vživat Dugo, podmesecni svet! . .
v
Primic, Smigoc, Cvetko vivat Dosti dosti dugo let!
*) „Prijatelju   Cvetku'*.    Cvetko,   prijatelj Modrinjakov, bil je župnik v Ptuj i.