Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 25 Maja SIMONETI Petra VERTELJ NARED Urbanistično načrtovanje otroških igrišč v novih občinskih prostorskih načrtih Prispevek se osredotoča na urbanistično načrtovanje otroških igrišč v novejših občinskih prostorskih načrtih. Preveritev določil v novih občinskih prostorskih načrtih in primerjava z rešitvami v izbranih primerih obstoječih sosesk pokaže, da so novi normativi omejeno učinkovito orodje za urejanje igrišč ob novih gradnjah in tudi za celovito preskrbo naselja z igrišči. V praksi se novi normativi izkaže‑ jo kot visoki, posebej pri podrobnem načrtovanju večjih gostot na majhnih območjih urejanja. Konkretno so nove površine za igro ob novi stanovanjski gradnji še vedno disfunkcionalne, razdrobljene in urejene tudi na strehah objektov nad pritličjem ter praktično popol‑ noma neodvisne od ponudbe obstoječih igrišč in potreb prebivalcev. Šibkost norme, ki se veže izključno na nove gradnje, je, da slabo podpira celovito urejanje javnih površin in površin v javnem intere‑ su, in tako odstira pogled na slabosti novejše urbanistične prakse. Ključne besede: otroško igrišče, normativ, občinski prostorski načrt, urbanistično načrtovanje 1 Uvod Način urejanja otroških igrišč v novejših občinskih prostorskih načrtih je postal predmet proučevanja zaradi zadreg, ki so se pokazale pri podrobnem prostorskem načrtovanju, in dejstva, da nove ureditve, ki so izvedene iz novih urbanističnih določil, v prostoru ne delujejo dobro. V Sloveniji so nova otroška igrišča zelo različne kakovosti, tako izrazito dobra kot slaba. Za kakovost otroškega igrišča je naj‑ pomembnejši prostor, ki mora biti zato, da se lahko na njem razvije in ponavlja vsakodnevna igra, dovolj velik in otrokom dostopen. Kakovost pri nas zaznamujejo razsežni in pestri igralni prostori za otroke različnih starosti in sposobnosti v pretežno osrednjih delih naselij, medtem ko se slabosti izražajo predvsem v igralnih prostorih ob novih stanovanjskih objektih, ki nazivu igrišče pogosto sploh ne ustrezajo, saj so premajhni in preskromno opremljeni za razvoj igre. Razlike v kakovosti med osrednjimi javnimi igrišči in igrišči v stanovanjskem okolju so do neke mere upravičene. Velike razlike med igrišči v obstoječih stanovanjskih območjih in tistimi, ki so bila urejena v zadnjih dveh desetletjih ob novejši stanovanjski gradnji, pa niso dobre ne za naselje ne za otroke. Otroci, ki se dan za dnem igrajo na igrišču, stalni uporabniki, so ključen dokaz kakovosti igrišča. Za vsakodnevno igro so najpomembnejša igrišča, ki so dovolj blizu kraja bivanja. Dostopnost in prostor za igro v naselju zagotavljamo z urbanističnim načrtovanjem, v okviru katerega je zato smiselno iskati razloge za zaznani padec kakovosti. Z urbanističnim načrtovanjem se otroška igrišča kot rabo v javnem interesu opredeli v občinskem prostorskem načrtu. Analiza različnih novejših občinskih prostorskih načrtov je pokazala, da je danes prevladujoči način določanja pogojev za ureditev novih igrišč vezan na novo stanovanjsko gradnjo. Podobno kot za parkirna mesta je investitor tako dolžan za vsako novo stanovanje zagotoviti določeno površino otroškega igrišča. Če zanemarimo to, kako zelo težko je določiti, kakšna natanko naj bo površina igrišča na enoto stanovanja, in tudi to, da so bila igrišča v času klasičnega urbanističnega načrtovanja po drugi svetovni vojni načrtovana na število otrok in ne na stanovanje ( Jernejc, 1976), se odprejo ključna vprašanja o ur‑ banističnem načrtovanju otroških igrišč, ki se nanašajo tudi na obstoječa igrišča in preskrbo celotnega naselja z igrišči. Igrišče v tem članku obravnavamo kot površino, ki je urejena in opremljena za otroško igro. Teoretično naj bi se to, kakšna igrišča, kje in kdaj so v naselju potrebna, opredelilo na podlagi ocene stanja, strukture in potreb prebivalcev ter prostorskih možnosti. Praktično se igrišča, podobno kot druge rabe in funkcije naselja, ki so v skupnem, to je javnem interesu, pogosto načrtuje brez podatkov o stanju in informacij o uporabniških navadah ali zadovoljstvu ter predvsem pod velikim pritiskom omejenih javnih sredstev za urejanje. V nasprotju s številnimi drugimi rabami, za prostorski razvoj in uveljavitev katerih skr‑ bijo celi sistemi – od resorne zakonodaje in strokovnih služb do raziskovalnih ustanov in investitorjev –, je igra kot raba v Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 26 procesu načrtovanja prikrajšana za količino in kakovost argu‑ mentov, ki so nujni za sodelovanje v procesu načrtovanja ozi‑ roma za uveljavitev potrebe na ravni odločanja o rabi prostora. Tako dejstvo, da je urejanje igrišč v javnem interesu, ter dejstvo, da ta niso predmet posebnega strokovnega in institucionalnega interesa, povečujeta odgovornost občinskih strokovnih služb in urbanistov za njihovo urejanje. Pregled novejše načrtovalske prakse kaže, da si poskuša stroka v opisanem položaju pomagati s predpisovanjem normativov in obveznost za ureditev površin za igro prenaša na investi‑ torje nove stanovanjske gradnje. Kako uspešno je lahko tako urbanistično načrtovanje pri zagotavljanju preskrbe slovenskih naselij z otroškimi igrišči, še posebej manjših in tistih, v katerih je kakovost obstoječih igrišč nizka, in kako učinkovito bo tako načrtovanje v prihajajočem času prenove, je že mogoče pred‑ videvati. V prostoru se slabosti že izražajo skozi težko spreje‑ mljive razlike v kakovosti novih ureditev kot tudi med novimi in starimi ureditvami. V procesu pospešene prenove pa bodo, sodeč po izkušnjah razvitejših, ki so se normiranju odpovedali, ko so pred desetletji preusmerili razvoj naselij navznoter in v prenovo, opredeljeni normativi dodatno neučinkoviti. Ključna bo postala aktivnejša in na potrebe odzivna torej prilagodljiva sposobnost uveljavljanja interesa za ureditev igrišč. Za tako ur‑ banistično načrtovanje bodo po eni strani ključni podatki in znanje, po drugi strani pa trdna načela in vztrajnost. 2 Izhodišča Nova generacija občinskih prostorskih načrtov  (v nadaljeva‑ nju: OPN) zagotavlja preskrbo naselij z otroškimi igrišči tako, da njihovo kvadraturo določi v okviru predpisane površine odprtih zelenih površin oziroma v ljubljanskem primeru od‑ prtih bivalnih površin. V pregledanih, že sprejetih odlokih o OPN se površina zelenih oziroma odprtih bivalnih površin zagotavlja prek dveh določil: prvo opredeli faktor teh površin, drugo pa določi kvadraturo na stanovanje v večstanovanjski stavbi. Če pustimo ob strani razlike v poimenovanjih določil in definicijah, je določilo, vezano na nujnost načrtovanja otro‑ ških in športnih igrišč na enoto novozgrajenega stanovanja v večstanovanjskih stavbah, med katere spadajo vse z več kot tremi stanovanji, v novomeškem primeru pa z več kot šestimi stanovanji, v več pogledih nenavadno. V primerjavi s klasičnimi urbanističnimi normativi za ureja‑ nje otroških igrišč, ki so se v preteklosti vezali na pričakova‑ no strukturo prebivalcev, konkretno na hipotetični izračun otroške populacije v novi soseski in ne na enoto novozgraje‑ nega stanovanja v večstanovanjski stavbi. Tudi najbolj znani domači normativi, ki sicer niso bili nikoli formalizirani in uradno predpisani, vendar so trdno podpirali urbanistično načrtovanje tja do začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, so predvidevali načrtovanje potrebnih zelenih površin glede na število prebivalcev, načrtovanje otroških igrišč pa glede na število otrok  (npr. Jernejc, 1976). Količina zahtevanih zele‑ nih površin in igrišč se je v času normativnega urbanističnega načrtovanja po drugi svetovni vojni nanašala na predvideno število uporabnikov, prebivalcev, otrok, in ne na načrtovano število novih stanovanj. Otroška igrišča se je tudi v Sloveniji tako pretežno umeščalo v prostor glede na bližino stanovanj kot žepna, v neposredni bližini vhoda v večstanovanjski objekt ali največ 50  m stran, in večja, na razdalji 250  m od vhoda. V naselju pa so bila glede na gostoto uporabnikov dodatno načrtovana tudi večja igrišča s kompleksnejšo ponudbo. Tako prakso načrtovanja igrišč je povsod po Evropi utemeljevala potreba po številnih novih gradnjah po koncu vojne in bila je tudi dobrodošla, ko so se slovenska mesta šele dobro začela razvijati. So pa taki urbanistični normativi postali neuporabni, ko se je intenzivnost strnjene novogradnje konec sedemdese‑ tih let umirila in se je praksa preusmerila v manjše gradbene intervencije in prenovo. Takrat se je odmik od normativov, vezanih na novo gradnjo, utemeljeval s tem, da v zgrajenem naselju ni mogoče zagotoviti toliko novih igralnih površin, kot jih je omogočala novogradnja sosesk po vojni, in pozornost se je preusmerjala od količine h kakovosti. Najnovejše smernice možnost za igro na prostem povezujejo z zdravim življenjskim slogom odraslih, potrebe otrok pa tudi s potrebami starejših in drugih na lokalno okolje vezanih skupin prebivalcev, zato je pri urejanju igrišč v sodobni urbanistični praksi zelo po‑ memben kriterij dostopnosti površine za igro, načrtovanje pa se veže tako na novo gradnjo in hkrati ostaja v javni domeni. Pri čemer na Dunaju potrebne igralne površine ob novi sta‑ novanjski gradnji, tako kot majhna žepna igrišča v starem delu mesta in igrišča v mestnih parkih, zagotavlja mesto. Obseg in kakovost potrebnih igralnih površin sta po pričevanju odgo‑ vornih ocenjena glede na stanje v prostoru in novonačrtovani program, po mnenju dunajske mestne uprave pa ne moreta biti prepuščena posameznim investitorjem. Ti lahko v omejenem odprtem prostoru ob objektih ponudijo samo zasilne rešitve za najmanjše otroke in minimalno potrebne zelene površine. Slovenska rešitev podobne drže lokalne skupnosti sicer ne one‑ mogoča, vendar tudi ne deluje v duhu njeni podpori. Vsaj nenavadne so tudi v določilih novih OPN predpisane velikosti zelenih oziroma odprtih bivalnih površin ter tudi otroških in športnih igrišč. Večina dokumentov določa, da je treba na stanovanje v večstanovanjskih objektih zagotovi‑ ti 15  m2 zelenih oziroma odprtih bivalnih površin, od tega jih mora biti najmanj 7,5  m2 namenjeno za otroško igrišče in najmanj 5  m2 za športe z žogo in druge urbane športe za potrebe večjih otrok in mladostnikov  (preglednica  1). Dolo‑ čilo, ki tako večino zelenih oziroma odprtih bivalnih površin namenja otrokom in mladostnikom, ni v skladu z dejstvom, M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 27Urbanistično načrtovanje otroških igrišč v novih občinskih prostorskih načrtih da so bivalne površine v bližini stanovanja pomembne tudi za starejše in posameznike s posebnimi potrebami, ter s tem, da mladostniki kot populacija gravitirajo stran od doma in se usmerjajo v igrišča ob šolah in na druge javne prostore, kjer so manj omejeni oziroma nadzorovani. Urbanisti ob pripra‑ vah novih podrobnih prostorskih načrtov ugotavljajo, da se pod pogoji novih OPN tako lahko zagotovi razsežna otroška in športna igrišča ter zelo skromne skupne bivalne in zelene površine za sprostitev in druženje, in se sprašujejo, ali je to res cilj OPN. Ob tem se odpira tudi vprašanje, zakaj določila ne veljajo za nadomestne večstanovanjske stavbe oziroma za prenove, če se zgradi do pet novih stanovanj (Odlok o OPN Mestne občine Ljubljana, 2010). Ugotovitev o tem, da nova določila za urejanje igrišč in ze‑ lenih oziroma odprtih bivalnih površin izhajajo iz nekaterih napačnih domnev o uporabnikih in njihovih potrebah, potrju‑ je, da je določitev urejanja otroških igrišč v novih prostorskih načrtih slovenskih občin morda nenavadna tudi v tem, da ni v skladu z realnimi potrebami prebivalcev in naselij. Postavi se vprašanje, kakšen je pravzaprav cilj OPN, in izpraševanje o tem, kako se taka univerzalno normirana rešitev sreča s stanjem v prostoru, s kakovostjo obstoječih ureditev ter z zadovolj‑ stvom prebivalcev in s potrebami uporabnikov igrišč. Medtem ko kakovost novih rešitev, ki jih zagotavljajo določila novih prostorskih načrtov, ni nujno najboljša, je popolnoma odprto vprašanje prenove obstoječih igrišč in preskrbe delov naselja, v katerih igrišč primanjkuje. Urbanisti v zadregah s prostorom ob novogradnjah načrtujejo potrebna nova igrišča v skladu z razpoložljivostjo prostora po delih, na strehah nad terenom in na notranjih dvoriščih, ki so za igro manj primerna. Predpiso‑ vanje določene količine igrišč – brez predhodne analize stanja v prostoru, analize potreb in opredelitve razvojnih ciljev  –je problematično, saj obstaja velika verjetnost, da nove ureditve pokrivajo izključno potrebe novih stanovalcev, medtem ko na razvoj celotne ponudbe igrišč v mestu  (uporabnost, dosto‑ pnost, pestrost) ne vplivajo. Predpisani normativi so zanimivi tudi v podrobnostih. Tako je v razlagi pojma otroško igrišče v Odloku o OPN MOL (2010) na primer opredeljeno, da je igrišče namenjeno otrokom do 12  leta starosti, medtem ko so površine za igro z žogo name‑ njene potrebam večjih otrok in mladostnikov. Zapisano je pre‑ cejšen nesmisel, saj v urbanistični doktrini, ki sledi mejnikom razvojne medicine otroka, ločevanje otrok po starosti upošte‑ vamo glede na fizično zmogljivost in igralne potrebe specifično, pri čemer so meje med značilnimi skupinami izrazito zabrisane. V okviru mogočega zato v prostoru ločujemo in posebej pou‑ darjamo predvsem najmlajšo (do 5  let) in najstarejšo skupino otrok  (nad 14  let). Starost 12  let pa ne pomeni nikakršnega specifičnega starostnega mejnika. Enako nesmiselno je ureditve za igre z žogo vezati na dve starostni skupini otrok, saj tudi mlajši otroci in odrasli potrebujejo prostor za igro z žogo. Prav tako zahteva za ureditev otroškega igrišča ne pomeni, da bo vsa površina napolnjena z igrali, ampak samo, da bo površina urejena za potrebe igre, na igralih in prosto v prostoru, ki je sicer namenjen tudi spremljevalcem otrok in drugim prebival‑ cem  (slika  1). Omenjena zloraba urbanistične definicije se je Preglednica 1: Določila iz različnih OPN o količini zelenih površin OPN občine Zelene površine/odprte bivalne površine (za vsako stanovanje v večstanovanjski stavbi): površine za igro z žogo za potrebe večjih otrok in mla‑ dostnikov površine, namenjene in urejene za igro mlajših otrok površine, name‑ njene za počitek prebivalcevigralne površine (opremljeno igrišče) zelene površine Črnomelj 15 m2 5 m2 7,5 m2 4 m2 3,5 m2 2,5 m2 Litija 15 m2 5 m2 7,5 m2 4 m2 3,5 m2 / Ljubljana 15 m2 5 m2 7,5 m2 / / Novo mesto 15 m2 5 m2 7,5 m2 4 m2 3,5 m2 2,5 m2 Pivka 15 m2 (za novo stanovanje v vilabloku je treba zagotoviti naj‑ manj 20 m2) / 50 % od zele‑ nih površin Polzela 15 m2 5 m2 7,5 m2 4 m2 3,5 m2 / Postojna 15 m2 / 50 % od zele‑ nih površin Šenčur 15 m2 5 m2 7,5 m2 4 m2 3,5 m2 Trzin 15 m2 5 m2 7,5 m2 4 m2 3,5 m2 / Viri: Odlok o OPN Črnomelj 2011; Odlok o OPN Litija, 2010; Odlok o OPN MOL, 2010; Odlok o OPN Novo mesto, 2009; Odlok o OPN Pivka, 2010; Odlok o OPN Polzela, 2011; Odlok o OPN Postojna, 2010; Odlok o OPN Šenčur, 2011; Odlok o OPN Trzin, 2010 Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 28 na primer že uveljavila v digitalnem topografskem načrtu  (v nadaljevanju: DTN, GURS, 2010), ki kot otroško obstoje‑ če igrišče šteje dejansko samo igralno površino, na kateri so nameščena otroška igrala (slika 2). Tak način označevanja po‑ kaže osiromašen prostor igrišča brez pripadajočih utrjenih in zelenih površin, ki v realnosti skupaj z ožjo igralno površino tvorijo celoto otroškega igrišča. Med drugim se normativ za otroška in športna igrišča veže le na območja večstanovanjskih stavb. Odprto tako ostaja vprašanje, kako se zagotavljata ustrezna količina in kakovost odprtih bivalnih površin, športnih in otroških igrišč v obmo‑ čjih z drugačnimi tipi zazidave, kot so strnjena območja nizke enostanovanjske gradnje, na primer vrstne hiše. Oceno ustreznosti določil za urejanje otroških igrišč ob novi stanovanjski gradnji v novejših prostorskih načrtih slovenskih občin smo v nadaljevanju razširili še z analizo obstoječih ure‑ ditev v starejših ljubljanskih stanovanjskih soseskah in s tem poskušali dodatno ponazoriti, kako bodo določila delovala v načrtovalski praksi in kakšno stanje v prostoru lahko zago‑ tovijo. 3 Analiza izbranih večstanovanjskih površin v Ljubljani V Odloku o OPN MOL  (2010) in tudi v drugih pregleda‑ nih odlokih OPN je zapisano, da se normativ otroškega in športnega igrišča veže na gradbeno parcelo. To pomeni, da je določeno količino praviloma treba zagotavljati v območjih s predpisano namensko rabo SScv  – pretežno večstanovanjske površine. Problem takega normiranja je v tem, da se veže na enoto prostora, ne glede na njeno velikost in okolico. Praksa kaže, da se gradi vse manj večjih sosesk in da se vse pogosteje gradi na manjših območjih, kar je razvidno iz primerov na slikah  3 in 4. V majhnih enotah urejanja prostora skoraj po pravilu ni mogoče zagotoviti kakovostnih odprtih površin in s tem tudi otroških igrišč ne. Novo urbanistično določilo smo preverili z analizo preskrblje‑ nosti z odprtimi bivalnimi površinami, otroškimi in s špor‑ Slika 1: Shema otroškega igrišča (ilustracija: Petra Vertelj Nared) Slika 2: Primer otroškega igrišča v soseski Fužine, kot je definirano v podatku DTN (vir: GURS, 2010) otroško igrišče (DTN) M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 29 tnimi igrišči v nekaterih soseskah, ki so bile zgrajene pred desetimi leti ali več  (preglednica  2). Rezultate te analize je treba interpretirati ob upoštevanju vhodnih podatkov in iz‑ hodišč. Količine se vežejo na izbrano enoto urejanja prosto‑ ra (SScv – pretežno večstanovanjske površine, Odlok o OPN MOL 2010) oziroma na celotno sosesko, znotraj teh območij pa so površine povzete po dejanski rabi površin iz digitalnega topografskega načrta  (DTN, GURS, 2010). Odprte bivalne površine so zelene ali tlakovane površine, namenjene zunanje‑ mu bivanju  (v podatku DTN, GURS, 2010, so te površine na primer zelenice, ozelenjene brežine, tlakovane površine, otroška in športna igrišča), ki ne služijo kot prometne ali ko‑ munalne funkcionalne površine. Če tako analiziramo preskrbljenost z odprtimi bivalnimi po‑ vršinami v območjih z namensko rabo SScv (pretežno večsta‑ novanjske površine), na katero so v novih OPN predpisani normativi za igrišča, lahko ugotovimo, da je na primer v so‑ seski Fužine v teh območjih  51  m2 odprtih bivalnih površin na stanovanje, 1,3  m2 otroških igrišč na stanovanje in manj kot  0,1  m2 športnih igrišč na stanovanje. Če pa bi v analizi upoštevali tudi območja osrednjih dejavnosti, bi se izkazalo, da je športnih igrišč 4,1 m2 na stanovanje. Ugotovitev razgali relativno težo številk, saj je preskrbljenost soseske s športnimi površinami in z igrišči zadovoljiva. Soseske, kot so primer Fu‑ žine, so se gradile celostno, vključujoč vso potrebno družbeno infrastrukturo. Ne samo velikost območij, ampak tudi zasto‑ panost programov in funkcij, ki jih zagotavljajo, se bistveno razlikujeta od pogojev gradnje novih stanovanjskih območij. Za načrtovanje je torej nujno treba upoštevati stanje v širšem območju – sosedstvu, ki zagotavlja funkcije soseske. Posamezne obstoječe soseske se med seboj razlikujejo v kon‑ ceptualnih pristopih. Nekatere soseske, čeprav mlajše in manj‑ šega obsega, kot je to primer v Polju, otroška in športna igrišča ter vse ostale odprte bivalne površine zagotavljajo znotraj ob‑ močja urejanja. Drugačen urbanistični in oblikovalski pristop je mogoče zaslediti v soseskah Nove Poljane in Bežigrajski dvor. Po eni strani soseski v območju, ki je namenjeno večstanovanj‑ ski gradnji, zgoščata zazidavo. Na teh območjih predvidevata koncepta predvsem tlakovane odprte površine ali zelenice, v okviru katerih je mogoča aktivna in pasivna rekreacija, na teh površinah se lahko razvije tudi otroška igra, medtem ko obšir‑ nejše odprte bivalne površine z otroškim igriščem zagotavljata na robu zazidalne strukture. Analiza izbranih stanovanjskih sosesk v Ljubljani pokaže, da je površina odprtih bivalnih površin na enoto stanovanja bi‑ stveno večja, kot je predpisano v določilih Odloka o OPN MOL  (2010), da pa je površina otroških igrišč na enoto sta‑ novanja manjša kot v novem OPN. Zahtevanih 15 m2 odprtih bivalnih površin na novo stanovanje je tako zelo nizka nor‑ mativna zahteva, medtem ko se 7,5 m2 površin otroških igrišč izkaže kot visoka zahteva. Nova normativna zahteva za ti vrsti površin je diametralno nasprotna stanju, do kakršnega je vodilo preteklo urbanistično načrtovanje, na podlagi katerega so bile zgrajene starejše stanovanjske soseske. Kljub različnim urbanističnim ali oblikovalskim pristopom, velikostim območij ali tipologijam stavb lahko na podlagi pregleda obstoječega stanja ugotovimo, da so novi normati‑ vi določeni nekritično, da ne upoštevajo strukture ne potreb prebivalcev in ne omogočajo zagotavljanja celovite preskrbe naselja z otroškimi igrišči. Hkrati bi lahko domnevali, da je Slika 3: Šiška, ob cesti Na Jami – manjša območja večjih gostot (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) Slika 4: Vič, ob Viški cesti – manjša območja večjih gostot (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) Urbanistično načrtovanje otroških igrišč v novih občinskih prostorskih načrtih Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 30 Območje Površina odprtih bivalnih površin na stanovanje (m2/stan.) površina otroških igrišč na stano‑ vanje (m2/stan.) površina športnih igrišč na stano‑ vanje (m2/stan.) soseska BS3 – območje 1 (slika 5) 62 2 / soseska BS3 – območje 2 (slika 5) 11 / / območje 3 – Bežigrajski dvor (slika 6) 89 3,2 / Fužine – območja SScv (slika 7) 51 1,3 0,1 Fužine – celotna soseska (slika 7) 67 1,5 4,1 Nove Poljane – celota (slika 8) 36,1 1,6 / Polje (slika 9) 72 2,7 2,4 Viri: OPN MOL (2010), SURS (2011), GURS (2010), Simoneti, Vertelj Nared (2011) Preglednica 2: Površine odprtih bivalnih površin, otroških in športnih igrišč na stanovanje Slika 5: Soseska BS3 – območje 1 in območje 2 (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) Slika  6: Bežigrajski dvor (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 31 Slika 7: Soseska Fužine (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) Slika 8: Nove Poljane (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) Urbanistično načrtovanje otroških igrišč v novih občinskih prostorskih načrtih Slika 9: Polje (vir: DOF, GURS, 2011, Odlok o OPN MOL, 2010) danes v urbanističnem načrtovanju v nasprotju s preteklostjo težko zagovarjati obveznost urejanja bivalnih in zelenih povr‑ šin, medtem ko investitorji nujnost urejanja igrišč sprejemajo z manj zadržki. Mogoče je tudi, da so visoki standardi odziv urbanistov na to, da so preštevilne najnovejše stanovanjske gradnje izrazito slabo opremljene z igrišči, ki so tudi res slabe kakovosti. V prostoru se kaže, da novejše gradnje s svojimi ureditvami odprtega prostora slabo zadovoljujejo potrebe svojih prebival‑ cev, hkrati tudi ničesar ne prispevajo k preskrbljenosti naselij z odprtimi površinami  (Simoneti in Vertelj Nared, 2006a, 2006b). Pogosto se celo fizično ograjujejo od okolice in tako pomembno spreminjajo prakso, da odprti prostor stanovanj‑ skih območij v slovenskih naseljih načeloma ni ograjen. To po‑ Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 32 meni, da nove stanovanjske gradnje praviloma ustvarjajo večje potrebe po odprtih bivalnih površinah, kot jih zagotavljajo, kar lahko skupaj s tem, da novi akti ne podpirajo urejanja drugih novih igrišč, dolgoročno vodi v resno pomanjkanje odprtih bivalnih in igralnih površin v naseljih, ki jih urejajo dokumenti s takimi določili. 4 Sklep Način zagotavljanja otroških igrišč v novih prostorskih na‑ črtih je glede na ugotovljeno v več pogledih nedomišljen in pomanjkljiv. Obveznost urejanja novih igrišč ob novi gradnji je potrebna, ne pa edina potrebna rešitev. Taka, kot je, kaže praksa podrobnega urbanističnega načrtovanja, ne zagotavlja dobrih rezultatov. Predvsem se zdi, da gre za uveljavitev jav‑ nega interesa, ki razvija precej omejena pričakovanja do novih gradenj, ne podaja pa rešitev, ki bi k urejanju zavezovale javne déležnike ter podpirale možnosti za partnersko nadgradnjo in razvoj tako igralne infrastrukture kot odprtega bivalnega prostora v naselju. Predvideti je mogoče, da bi se kakovost urejanja novih otroških igrišč lahko pomembno povečala, če bi javni sektor interes za ureditev igrišč uveljavljal ambiciozneje ter vključil v načrtova‑ nje tudi oceno stanja in stroške urejanja igrišč. Tako odprto urejanje bi omogočalo upoštevanje in vključitev drugih potreb po ureditvi igrišč v lokalnem okolju v nove načrte in obmo‑ čja, podpiralo pa bi tudi premagovanje zadreg pri podrobnem načrtovanju na izrazito majhnih območjih, na katerih bi bilo mogoče investitorjem omogočiti nadomestne ukrepe, kot so prenova bližnjega obstoječega igrišča, ureditev novega igrišča drugje v bližini ali plačilo ustreznega nadomestila za urejanje igrišč. Poudariti pa je treba, da prostorska analiza za opredelitev po‑ treb po otroških igriščih ni zadostna. Za načrtovanje novih igrišč v mestu oziroma za njihovo normiranje v planu je treba izdelati objektivno oceno kakovosti obstoječih ureditev ter spremljati stopnjo zadovoljstva uporabnikov in njihove po‑ trebe, kot tudi določiti razvojne cilje in prioritete glede kako‑ vosti ponudbe otroških igrišč v mestu (velikost, opremljenost, dostopnost, tipologija). Z urbanističnim načrtovanjem bi morali zagotavljati pogoje za razvoj novih in obstoječih ureditev ob novi stanovanjski gradnji in glede na potrebe lokalnega okolja tudi drugi gradnji ali prenovi. Pri tem bi morali upoštevati kriterije enakomerne dostopnosti vseh prebivalcev do različnih vrst zelenih in dru‑ gih odprtih javnih površin ter uveljaviti več načinov za zagota‑ vljanje ustrezne kakovostne in količinske preskrbljenosti z igri‑ šči, zelenimi in odprtimi bivalnimi površinami. Če odmislimo verjetnost, da se bo sedanji normativni pristop izkazal kot manj uspešen, je vgraditev drugih in dodatnih pogojev za urejanje novih igrišč in prenovo obstoječih utemeljena kot sočasna re‑ šitev, ki bi zapolnila trenutne vrzeli na teh dveh področjih. Na koncu je morda dobro dodati, da literatura in tuji viri na‑ vajajo, da pri načrtovanju javne infrastrukture in ureditev, ki so v javnem interesu, urbanisti ne smemo zniževati zahtev zaradi pomanjkanja sredstev in prostora za urejanje in vzdrževanje, temveč moramo potrebe v postopkih načrtovanja zagovarjati z vedno novimi argumenti in podatki ter predvsem tudi z razvi‑ janjem novih oblik urejanja, ki povečujejo možnosti za razvoj kakovostne ponudbe ter vključujejo v urejanje nove déležnike, nove prostore in sredstva. Mag. Maja Simoneti, univ. dipl. inž. kraj. arh. LUZ, d. d., in IPoP, Ljubljana E‑pošta: maja.simoneti@luz.si Petra Vertelj Nared, univ. dipl. inž. kraj. arh. LUZ, d. d., Ljubljana E‑pošta: petra.vertelj‑nared@luz.si Viri in literatura DTN. (2010): Digitalni topografski načrt Mestne občine Ljubljana. Ljublja‑ na, GURS. Jernejc, M. (1976): Dokument št. 16. Stanovanjsko okolje in njegovi sestav- ni deli: Standardi in norme. Ljubljana. Odlok o OPN Črnomelj. Uradni list Republike Slovenije, št. 82/2011. Ljubljana. Odlok o OPN Idrija. Uradni list Republike Slovenije, št. 38/2011. Ljublja‑ na. Odlok o OPN Litija. Uradni list Republike Slovenije, št. 58/2010. Ljublja‑ na. Odlok o OPN Mestne občine Ljubljana. Uradni list Republike Slovenije, 78/2010. Ljubljana. Odlok o OPN Novo Mesto. Uradni list Republike Slovenije, št. 101/2009. Ljubljana. Odlok o OPN Pivka. Uradni list Republike Slovenije, št. 79/2010. Ljublja‑ na. Odlok o OPN Polzela. Uradni list Republike Slovenije, št. 96/2011. Lju‑ bljana. Odlok O OPN Postojna. Uradni list Republike Slovenije, št. 84/2010. Ljubljana. Odlok o OPN Šenčur. 2011. Uradno glasilo slovenskih občin, št. 7, 350‑ 001/2011. http://www.lex‑localis.info (sneto 19. 6. 2012) Odlok o OPN Trzin. 2010. Uradni vestnik Občine Trzin, št. 8/2010. Trzin. Prostorski red Slovenije. Uradni list Republike Slovenije, št. 122/2004. Ljubljana. Simoneti, M. (1998): Otroška igrišča v Ljubljani: raziskovalno aplikativna naloga. Naročnik: MOL, Oddelek za raziskovalno dejavnost ter Oddelek za predšolsko vzgojo, izobraževanje in šport. Ljubljana. Simoneti, M. (2000): Otroci in mladostniki v prostoru. Urbani izziv, 11(1), str. 50–60 (142–147). M. SIMONETI, P. VERTELJ NARED Urbani izziv, posebna izdaja, 2012 33 Simoneti, M., in Vertelj Nared, P. (2006a): Odprte površine ob stanovanj- skih objektih – zapostavljen vidik kakovosti bivanja. V: GAZVODA, Davo‑ rin (ur.), SIMONETI, Maja (ur.). Stanovanjske krajine: trendi, perspektive: zbornik predavanj in prispevkov ob Konferenci Stanovanjske krajine. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo: Traj‑ ekt, zavod za prostorsko kulturo, str. 17–24. Simoneti, M., in Vertelj Nared, P. (2006b): Analiza večstanovanjske gra- dnje v Ljubljani. V: GAZVODA, Davorin (ur.), SIMONETI, Maja (ur.). Sta‑ novanjske krajine: trendi, perspektive: zbornik predavanj in prispevkov ob Konferenci Stanovanjske krajine. Ljubljana, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo: Trajekt, zavod za prostorsko kulturo, str. 25–33. Simoneti, M., in Vertelj Nared, P. (2011): Preveritev ustreznosti normativov za načrtovanje otroških in športnih igrišč za otroke v Odloku o OPN MOL, delovno gradivo. Ljubljana, LUZ, d. d. Urbanistično načrtovanje otroških igrišč v novih občinskih prostorskih načrtih