SLOVENKA Glasilo slovenskega ženstva. Zvezek 3. V TRSTU, 29. januvarija 1898. Letnik II, V božični noči. Objel je mrak zvonike vitke in palače krasne, Na stolico se zgrinja noč božična, Noč sveta — ktera srečo, mir prinaša. Izložb visoka okna bajno so že razsvetljena, Po ulicah pa ljudstvo so pelia in vreje, Zavitek oni nosi — ta zaboj. In za gardinami, ki s svilo, zlatom so pretkane Drevesce v blesku dviga se božično, Z darilci dragimi ])reobloženo. Otročji smeli 0(bncva ljubko po dvorani širni Po lučicali in po darilcih krasnih Ročice steza delece nedolžno. Oli voghi tam, kjer vije ulica se v polutemo Stoji mož mračen in zamišljen gleda Zavese gori — čuje smeh in vsklik. — Zdaj vzdrami se. Domov hiti v podstrešno, revno sobo. Domov, kjer žena, dete težko čaka Kdiij atej pride in prinese krulia. Iz bornih okenc že mu lije moten svit naproti, Oj tam drevesce ne blesti božično. Tam so darilce glad in mraz strahotni. Zasopel ves — odpahne duri, zaječi bolestno, Drhti . . . oh, bede grozne dete mu umira, Očesca že meglena v smrtno luč upira. In z ženo gkidno zgrudi se ob postelji jedinca V tej sveti noči — vzdiha strt, uničen — Krog pobledelih ustec pa smehljaj nebeški plava In (leteče že z augelji na zemljo kliče : Slava ! Kristina. 4 So A. Pahar : Pravica do srečo. Pravica do sreče. Povest. Ruski spisal I. N. Potapeiilio ; poslov.nil A. Pnhfir. I. — Postaja Čaplino ! Vlak stoji dve minuti ! Ta klic je ostro zazvenél v ušesih Kurtaiiova, nato se je jionovil tiše in povsem tiho v tretje, ko je sprevodnik br/.o uvede de.šel do zad- njega vagona. Ta naznanila so zvenela skozi okna vagona, vedno enako službeno-krikljivo, brezčntno, menjaje postajo kakor Tihtjejevko z Brid- lovko, Bridlovko z Čubovko, in tako brez konca in kraja : davno sc je že Kurtanov nehal zanimati zanje in oživljal je le tedaj, kadar se je naznanjalo namesto dveh deset minut in se dostavljala beseda „bullet". Tedaj je izstopal in brez vse slasti pojedal kruh se surovim maslom ali kotleto in izpival po ča.šo čaja. A vsega tega se je na konec naveličal, lotila se ga je globoka resignacija, umevna edino potniku, vozečemu se osamelemu po stepni progi, kjer je vse enolično, mrtvo in tuje. Vendar je pri tem klicu, sam ne vede zakaj, vzdignil glavo. „Ča- plino ! ?" — je ponavljal poluvprašaje : — „Oapliiio, Čaplino?! . ." — ISi mu še bilo popolnoma jasno zakaj, ni se še oprijel nobenega načrta, edino le pod utisom naznanila o „dveli minutah", je že prijel za kovčeg in podglavnik, kakor potnik, kateremu je treba takoj izstopiti. No, sledeča misel je bila že docela jasna. ,,Čaplino ! lies, to je posestvo Griše, Grigorija Petroviča Pozdneva ! Kaka prilika ! Ne mudi se mi nikamor . . . Trije dnevi mi ostajajo ! Po- gledam, kaj se je naredilo iz njega. A glavno — oddahnem si od morilno dolgočasne poti . . ." In že je vzel, ne ugibajo dalje, svojo prtljago in podglavnik ter stopil na postajo. Sprevodnik, stoje v dvorili, ga je pogledal začujeno. Spremljaje vlak skoro od državne meje, je poznal on vse potnike in se spominjal, da ima ta suhljati gospod z nervnim licora listek do Moskve. — Ostanete ? — je vprašal. — Da, oddahnem si . . . Utrujen sem ! — odgovoril je Kurtanov, ki se je tudi bil navadil sprevodnika in ga prišteval nekako svojim znancem. — Ne najdete gostilne ... To je navadno selo ! — je rekel se sočuvstvora sprevodnik. — Nič ne dé . . . Imam prijatelja tu ! . . — A, to je druga I — je dejal sprevodnik z glasom človeka, poto- laženega v vznemirljivih čuvstvih. Vlak je odšel. Kurtanov je ostavil svojo prtljago edinemu- strežniku, vprašaje ga, kako pride do posestva, ter odšel peš po poti, katero mu je oni pokazal. A. tahar : Pravica do sreče. 5i Bil je gorak dan meseca avgusta. Južno solnce je palilo neusmi- ljeno. Kurtänov je .šel po široki vaški ulici, mej dvema vrstama kmetskih hiš, r/.y.A katerih so moleli vrluivi stogov (kozolcev) in kop, slikovito zlo- ženih iz snopja. Srečavali so ga ljudje v platnenih srajcah, z odpetimi potnimi prsi, v širokih Idačah ter bosi. Snemali so pokrivala in ga po- zdravljali, kakor starega znanca. Vmes so bile tudi ženske. Z nekega dvoi'a pa se je slišalo nič dobrega obetajoče renčanje jeznega psn, no več se ni zgo(hlo, in Kurtänov je srečno prešel vse selo, šel mimo mlina, stoječega na prigorji, in zngledal na sto korakov malo rečico, gost dvedcsjatinski vrt in bel kameniti, dvonadstropni dom se ze- leno železno streho. Približavši se k jilotu, narejenemu iz palic, je zagledal v senci okroglo mizo, za njo mulo družbo, ki je očevidno obedovala. Njega so tudi zajiazili takoj. Debel mož v telovniku, brez vrhovne suknje, je kriknil na hudega prepeličarja (psa), ki je jel srdito lajati na gosta, a potem vstal in prišel do lese. A komaj jo je odjii'l tei- hotel vprašati — ,.lvaj je ugodno?" — je odstopil nazaj in ])okazal veliko začujenje. — Andrej ? ~ Griša? Nekaj sekund je bilo, kakor da ne bi hotela spoznati drug druzega, a potem sta se radostno poljubila. Kurtanov je bil vendar še nekako v zadregi. Dasi ni mogel dvomiti o istinitosti Grigorija Petroviča Pozdneva, bila je vendar sprememba, katero je videl na njem, tako velika, da se je zdela na prvi pogled nenaravna. Pred stilimi leti sta ostavila oha univerzo. Pozduev je svež, rudeč mladenič, nekoliko flegmatičen, nekoliko robat, neprijatelj dolgih prepirov, „enozložuik", kakor so ga imenovali. No, zdelo se je, da prihaja to le od maloruske lenobe. Končavši univerzo, — bogvc zakaj kot filolog — je takoj sklenil zabiti na vselej filologijo, odpeljati se na posestvo in udati se gospodarstvu Kurtanov se je posvetil znanosti in se je vračal zdaj z inozemskega naročenega potovanja, da prejme učenjaško diplomo in profesuro. Štiri leta menda niso izpremenila toliko Kurtanova, da bi se bil Pozdnev posebno čudil. Ko je ta zagledal tovariša, zdelo se mu je, da ga je videl še-lc včeraj. Sam Grigorij Petrovič pa se je čudovito, iz- premenil. Nikdar ni bilo misliti, da iz tega natančnega, malenkostnega glede na vnanjost, tankega, lepo vzrastnega mladeniča, postane tak de- beluh (tolstjiik), s takim trebiiškom, s jiulilimi lici in napetimi trepnlkami. Obleka njegova iii vsa vnanjost je bila skrajno zanemarjena. Telovnik mu je zlezel kvišku in izpod njega je okolo in okolo gledala ruba,ha (srajca). Za mizo so bili še trije: star gospod sumljive vnanjosti, tako za- nemarjen kakor Pozdnev, no oblečen v nekako dolgo vrhovno suknjo.; M A. Paiiar: Pravica do sreče. imel je riuleč obraz z malimi sivimi kocinami, z rumenimi brki in smešno velikim nosom. Predstavljajo ga, se je reklo o njem : — „moj stric !¦' Stara dama pa je imela nasprotno smešno majhen nos in vse njeno lice je bilo nagubano in rumeno, kakor na stoletnih starkah, no na tankih ustnah je neprestano igral neumen nasmeh. Bila je v bluzi brez kroja^ ponošeni in zamazani. Glede na njo je rekel Pozdnev samo ,,moja so- rodnica". Vsi trije — Pozdnev, stric in ,,sorodnica', — so napravljali utis Ijudij, ki so opustili vse ozire na vnanjost, na dostojnost, utis zanemar- jenih, propalih ljudi. In vsi so se nekako zbrali na oni strani mize, kjer je stala karafa z „nastavljeuim'" žganjem. Na drugem konci mize je se- dela mlada ženska v prosti rujavi obleki, visoka, stasna, z lepim ovalnim, nenavadno bledim in rumenim licem. Držala se je pravilno, nekoliko pri- siljeno in je v vsem svojem bitju kazala, da neprestano protestuje zoper to skupino in zoper vse, kar se je godilo za mizo. — Moja soproga, Darja Pavlovna ! — je dejal Pozdnev, ko se ji je Kurtanov poklonil. Se strogim obrazom, nabranimi obi'vi, se stisnje- nimi tankimi ustnami je odgovorila na njegov poklon z lahnim nagi- bom glave. Kurtanov je sel nekoliko daleč od mize in dejal, da je že obedoval. Slika, katero je našel pri starem svojem tovai'išu, se mu je zdela toli čudna in nenadna, da nikakor ni mogel zbrati svojili mislij in da je raz- treseno odgovarjal na vprašanja Pozdneva, — navadna vprašanja, ki so obična, kadar se ljudje dolgo ne vidijo, — odkod pi-ihaja, kako živi, ali se je oženil i. t. d. Stric je vsak hip nalival iz karafe in pri tem nekako komično vzdigoval kupico ter govoril : „Z dovoljenjem prokrasnili dam." „Sorodnica" je veselo cvilila, a Darja Pavlovna je zategovala obraz in naglo migala s trepalnicami. Kuhalo se je mej njimi nekaj gabnega. KurtanovH se je zdelo, da hoče rudečelični starec se svojim vedenjem na vsak način razžaliti mlado žensko, in čudno se mu je zdelo, da se Pozdnev ni brigal za to, kakor da bi bilo vse v redu. Pozdnev je dejal, da se veseli prijatelja, no iskrena radost se je opažala na njem samo v prvi minuti sviđanja, potem je jtostal ravnodu- šen in je vpraševal brez vsake radovednosti in sočutja, kakor oficijalni asistent pri skušnji. Ko so podali in pojedli še sladkarije, je Darja Pavlovna takoj vstala in odšla v hišo. Strijc je pri tem zamižal na levo oko in namigal z des- nim, sorodnica pa je zacvilila. — Glej, to ti priporočam — idijotka je ! — rekel je Pozdnev, na- ravnost kazaje na starko. Kurtanov je ves vztrepetal in je pogledal gospodarja znedeno in za- čudeno. Mislil je, da je Pozdnev nekako pozabil, da je dama tukaj, ali da je nehote izgovoril nepravo besedo. No, dama nikakor ni bila užalje- A. Pahar : Pravica do ereče. 53 na in talirat celo zacvilila ni. Videlo se je, da je bila takih priporočil vajena. — A ta tukiij, stric, — je nadaljeval Pozdnev — ta je pripi-av- Ijen za kupico žganja prodati rodnega očeta ... — Rajnega ? — je vzkliknil strijc in se veselo nasmejal. — Tudi rajnega ! — potrdil je Gregorij Petrovič. Strijc se je sme- jal dalje, tako veselo, da se tudi sorodnica ni mogla vzdržati in je zacvi- lila. Kurtanov je osuplo gledal vse tri zaporedoma : rodila se mu je mi- sel, da je zašel v družbo blaznih ljudi. Skoraj hkrati sta odšla starka in starec in ostala sta s Pozdnevim sama. P(tzdnev je sedel za mizo podpiraje glavo z roko in gledal na do- šleca uporno, a tako negibno ravnodušno, kakor bi se bila že pogovorila korenito o vsem, kar se je nabralo v štirih letih ločitve.-Njegov topi, za- spani pogled je kazal, da se v tej glavi ne more roditi nobeno vprašanje. Lahna razburjenost ob nenadnem sviđanju s tovarišem je minola, se ulegla in nastopila je ona navadna apatija, v kateri je minevalo njegovo dolgo- časno, brezbarvno življenje. Kurtanov je čutil, da je neobhodno treba nekaj izpregovoriti. — DovolišTi Grigorij Petrovič, da ostanem tvoj gost za dva tri dni ? — je vprašal Kurtanov. — Nu, glej ga ! — ostani deset let, ako se ne naveličaš ! - odgo- voril je Pozdnev : — samo to ti lahko prej povem, da se naveličaš. Glej kakovo življenje imam . . . Si-li videl ? — Ali tebi samemu ni dolg čas ? — Aj Bog, ne vem ! . . . Veš, meni je vse eno. Dolgčas — ne dolgčas, no vendar dan mine in drugi nastane . . . ni-li vse eno ? Tako ali tako mine, nehati vendar mora eden in drugi nastati ! . . . Nu, zakaj bi se tedaj človek vznemirjal ? — Odkedaj si jel tako soditi o stvareh ? — je vedno bolj čude se vprašal Kurtanov ? — Odkedaj V Vrag vedi odkedaj ? Ali sem kedaj drugače sodil ? Zdi se mi, da sem vedno sodil tako. — Hm ... A meni se je zdelo drugače... Na univerzi, spomnim, si se zanimal za knjige in za društveno življenje..... Pozdnev se je leno zasmejal. — No, ta je lepa ! Tisto mi še povej, kaj me je v otroških letih zanimalo ! Jahanje na palici . . . Ha, ha, ha ! Ne bi - li tudi zdaj jezdil palice ! Kako starino si omenil . . . univerzo ! Kurtänov je kar nakrat umél, da je nespametno dalje razgovarjati se ž njim. Ta človek je [iropal do kraja, ni ga možno več dvigniti. Ne more se mu dokazovati, kar je jasno, — in on, Pozdnev, nobeni stvari 54 Marica IL: Nekaj pedagogike. ne ugovarja. Za minuto je bil molk. Lice Pozdneva je vedno bolj dobi- valo izraz apatije In zaspanosti. Nazadnje je prosto in široko zazehnl. — Te1)i pokažejo sobo v prizidju ! — jc zamrmral docela zasi)ano. — A jaz pojdem spat . . . Pri čaju se vidimo . . . Prikimal je z glavo ter odšel v dom. Kurtanov je izročil prišcdšej sobarici zaboj, katerega so baš prinesli s postaje, in vprašal za prizidje. Pokazali so mu dve sobi, kjer je stala postelja in eden stol, a obetali so mu prinesti skledo in vrč za umivanje. Ogledal si je kiaj in rodila sc mu je misel, da je to smrt v življenji in lotilo se ga je težko čuvstvo, tisto, katero ga je objemalo, kadar je zašel slučajno na pokopališče ter mu stisnilo srce. Pod okni je tekla reka in zelenelo drevje. Stopil je na dvor, zavil okolu prizidja, liil pod visokimi vrbami ter tiho šel po bregu male reke, ki je bil posut z drobnim kamenjem. Neprestano so ga spremljale globoko v njegovo dušo podobe Pozdneva in dveh čudnih starcev - pijaučka in ,-,idijotke", katera je morebiti res bila idijotka. Kako sta prišla sem ? V kakem razmerji sta s Pozdnevim V Kako je možno, da se zadovoljuje člo- vek, ki je bil na univerzi, s tako družbo V No mahoma se je vstavil ... V njegovem duhu je vstala neka nova podoba, — stroga in hkrati prekrasna, nekaj tajnega in neuuievncga za ta kraj, nekaj kakor iz drugega sveta, kar je bilo sé silo presajeno som zaradi kontrasta, zaradi tega, da bi bolj osenčila vso surovost te družbe. ,Dai-ja Pavlovna" ! Ta strogi obraz, ta bledoba in mirno prezirljivi pogled ! Njena zapétost, trdovratni molk .... Kako je odšla po obedu ... In zakaj je ona tu? Ona in te propale, glupe spake . . . Komu je moglo priti na misel zediniti jih v eno družbo, napeljati jih, da žive v enem domu, .da sestavljajo eno rodo vino ?" In želel je, da bi se tam kje za drevjem hii)oma pokazala rujava obleka, da bi ga srečala Darja Pavlovna, razgovaijala so ž njim, mu raz- jasnila, kaj vse to pomeni. No, to se ni zgodilo. Sprehajal se jc po vrtu do solčnega zahoda in vrnivši se zvedel, da gospoda pije čaj v uti. Pride še. ., , Nekaj pedagogike. Spisala Marica II.* (Dalje). Drugo vodilno načelo je, da mora biti vzgoja naravi pri- m e rn a. Razum nam stavi smotre, narava nam pa pomaga s sredstvi, katera nas dovajajo do njih. Vzgoja se mora okleniti naravnega otroškega Marica II. : "Nekaj pedagogike. 55 razvoja, kateri je določen po splošno veljavnih životoslovnih in dušeslovnih zakonih in je odvisen od otroške individualnosti. Umetnost je vzgoja, smo rekli, in pa kakšna umetnost v pravem pomenu besede ! Če slikar na podobi ne najiravi te ali one poteze prav, zbriše jo in jo naredi bolje, umetnik - vzgojitelj pa ne more delati tako s svojo živo snovjo. Ali je napravil pri vzgoji .napako sam ali drugi, ne more se izbrisati in poiiraviti zlefia, najčešče nikoli več. Na otroka ne vpliva sam, ampak človeška družba in narava ; vzgoja tega vpliva nika- kor ne more zabraniti, ampak gledati mora, da ga podredi kolikor toliko svojemu smotru. Prazno bi bilo delo, da bi htel delovati vzgojitelj naravi in človeški družbi nasproti. Ako bi htel n. pr. iztrebiti in pokončati vse slabe nagone gojenčevega srca, namesto da bi ga učil, kako jih mora po- koriti oblasti razuma. Kakor pa ni vse za vsacega, tako se mora tudi vzgoja ozirati na in- dividualnost otrokovo. Individualnost so svojstva posameznika in so od- visna od različnih momentov, kakor od starosti in sp la, zdravja ali bo- lelinosti, od naravi, potem od prirojenih zmožnosti otrokovih in konečno od tega, kar je otrok že postal vsled vzgoje. Pedagogi so že poskušali človeštvo okleniti i)0 individuvalnosti v določene razrede, kar se jim pa noče posrečiti, ker se celo otroci jedne in iste matere običajno razlikujejo po svojstvih svojega ,jaz". Vzgajaj naravi primerno ! Tega načela pa ne umevajmo napačno, kajti od njega se smejo dati voditi le vzgojevalna sredstva, ne pa smoter vzgoje. Glavni zastopnik te smeri je slovanski, to je naš veliki Komenski. Vzgoja bodi kulturi primeru a, pravi tretje njeno vo- dilo. Kultura je točasna uravnava socijalnoga življenja po izomiki in delu, po pravu in običajih, po veri, literatui'i in umetnosti, ('as se menjava in ž njim se ne menjuje le človek, ampak ves svet. Če čitamo o kulturnem stanju starega veka, se čudimo, kako so mogli živeti takratni ljudje, či- taje pa n. pr. o kulturi ljudožrcev, kolikor se tukaj sploh da rabiti ta izraz, jezijo se nam las.ie. Ua bo vzgoja kulturi primerna, mora stati v soglasju s svojo dobo in mora biti. narodna. Narodna bodi vzgoja, a ne politično narodna. Budi naj v gojencu ljubezen do njegovega rodu in jezika, do domovine, a naj mu ne vceplja v srce one zagrizenosti, katera potem nasiljuje slabejšega. Času primerno naj se vzgajajo otroci in z ozirom na bodočnost se- znanjajo naj se s smotri, i)o katerih teži sodobno človeštvo. Gojenca se ne sme odtujevati svojedobnoj kulturi. Seveda no moro biti kultura nikakor voditeljica vzgojiteljeva, kate- rej bi se izročil na milost in nemilost, ampak izkoriščati jo mora za svoje potrebščine. Prodno pa iiroidcnio k četrtemu načelu, spominjajmo se pregovora 66 Marica II. : Nekaj pedagogike. ki pravi: „Srednja pot, najboij.ša pot", kajti tudi sledeče vodilo svetuje vzgoji, naj se drži srednje poti, kar se tiče realizma in idealizma. Tek kulturnega razvitka je vedno napredovanje v zmislu popolnosti. Tega teka se vdeležujojo zaporedoma sledeče si generacije in vsaka pozneja se veseli na uspehih prejšnje. To, kar je človeštvo že doseglo, je realno, za čemer pa še le teži, to je idealno. Ako bi se ljudje vzgajali v zraislu skrajnega, pretiranega realizma le za v istem hipu obstoječe razmere, bilo bi z napi'edkom pri kraji, ako bi jih pa vzgoja navajala in pripravljala le za bodoče ideale, živeli bi v nekem izmišljenem svetu in bi se čutili nesrečne v obdajajočem jih rea- lizmu. Vzgoja moia držati gojenca v sredini med obema, da ga uči ce- niti in uživati uspehe, s katerimi se ponaša kulturni tek do točasne dobe, navduševati pa ga mora ob jednom za vzore resnice, lepote in blagosti, za katerimi moramo stremiti — kar je naša sveta dolžnost, kojo nam nalaga hvaležnost do naših prednikov, katerih delo nadaljujemo — da se jim približa reahzem kolikor možno. Vzgoja mora biti nadalje resnična. Vsak pojav, kar se dostaje vzgojitelja in in gojenca, mora popolnoma odgovarjati resnici. Licemerstva in svetohlinstva naj gojenec niti po imenu ne pozna, vzgoji- teljeva oseba pa mu bodi uzor resnice. In ravno zoper to točko se greši tolikrat ! Najprvo z vzgledom! Otroci se igrajo v sobi, oče in mati sta poleg v pogovoru. Mati pogleda skozi okno. in vidi, da prihaja nekdo k njim, a to jej ni po godu. Vsa nevoljna zakliče svojemu možu : „0h, da bi jo ta in oni, glej, tista sitna, klepetava doktorica in Bog zna kakšna še, gre k nam. Mar bi rajše doma ostala!" Otroci vse sušijo! Obisko- valka potrka in jedva vstopi, obsiplje jo gospodinja najsladkejega obraza z brezkončnimi ,Dobro došli !" Otroci so zapazili tudi to in presodili natanko, kaj je istina, kaj je laž na tem prijaznem sprejemu. Naj|,>rej se igrajo na tak način s svojimi punicami med seboj, potem prevarjajo svoje tovarištvo in slednjič vzgojitelje. Drugič se proti načelu resničnosti v vzgoji greši s preveliko stro- gostjo, katera zamori odkritosrčnost. Z ljubeznivo potrpežljivostjo otvorijo se ti nehote mlada srca, ki čutijo v svojoj slabosti potrebo, okleniti se močnejega ; despotična strogost in pa nezaupljivost od strani odraslih strmoglavi jih pa v naročje trdovratnosti, lažiijivosti in licemerstva ! Ako gojenec toliko zaupa vzgojitelju, bodisi očetu ali materi ali učitelju, da mu prostovoljno pripozna svoj pregrešek, ne zasluži kazni, kateia bi bila v tem slučaju barbarstvo, otrok naj temveč čuti, da jc poštenost toliko vredna, da ga je rešila telesne kazni. S tem, da se je otrok v solzah spoznal krivim, kaznovan je itak že moralno, moralna kazen je pa mnogo večjega vpliva od telesne. Otrok naj čuti, da poštenost zmanjša napako, čeprav ne odvrne vselej kazni, katero pa vselej poveča laž in hinavstvo. Marica II. : Nekaj pedagogike. 57 Vzgoja mora b i t i j e d n o t n a. To se pravi, kar jeden se- zida, naj ne ruši drugi. Recimo n. pr. oče -pride s šibo, mati prime pa- glavčka (svojega „srčka') za roko, pa ga odvede očetu izpred nosa. Ali pa narobe : mati namaže neporedneža z lesenim oljem, oče ga pa vzeme na kolena, briše mu solze, ki malo da ne teko skupaj, obljubuje mu cu- krčka itd. Kakor hitro zapazi gojenec, da ima zagovornike, izgubi kazen svoj pomen in svoj upliv. Še jeden slučaj ! Otrok se prijoče iz šole. — ,Kaj ti je Tonček?" „Zaprt sem bili' — „Zakaj ?" — ,Znal nisem !" — ,,E, saj učitelj tudi menda ni modrosti jedel z največjo žlico'itd.vsipljejo se vpričo učenca različne, redkokedaj laskave opombe nad učiteljevo glavo, namesto da bi šla domača vzgoja šolskej na roko. Nadalje pravi, da se naj vzgoja i) r a v i 1 n o poslužuje v z g o j e v a 1 n i h sredstev. Predno doženemo do konca to načelo, moramo spregovoriti besedico o vzgojevalnih sredstvih. Vse, kar vzgojitelj izkorišča in česar se poslužuje v dosego svojega namena, so vzgojevalna sredstva. Kakor smo že sU-ali, vzgojitelj ne vpliva sam na gojenca, ampak človeška družba, narava itd. Celo odtegniti se temu vplivanju ne more, pač pa si ga lehko podvrže s pomočjo dovolje- nja in prepovedi. Oče -dovoljuje otroku vse, kar je dobro zanj in mu od- teguje vse, kar bi mu moglo škodovati. Kar se dostaje telesa, dovoli mu dovelj hrane, gibanja, počitka in spanja in sploh, kar je treba za zdrav razvoj človeškega telesa. V duševnem oziru moi'a jemati ozir na družbo in na vzglede, na delo in počitek in na zabavo. Vzgojitelj mora biti konsekventen. Kar je danes prepovedal, ne sme dovoliti jutri pod istimi razmerami. Če se otrok radovoljno ne pokori vzgojiteljevej besedi, mora se prisiliti in sicer ne z različnimi obljubami, kakor se dogaja to običajno : ,Ivko, vstani, hitro vstani, potem dobiš vso smetano na kavo!" Ali pa: ,.Pndkana naša punčika pojde takoj spat, kaj ne da in dobi krajcar zato, da si jutri kupi cukrčka". Ukaz je tudi vzgojevalno sredstvo ! Ukaz naj bo kratek in jedrnat nc cela postna pridiga. Dobro se mora premisliti, ako je otrok tudi zmo- žen odzvati se ukazu, kateri naj se nikoli ne podpira z vzroki ! Preveč obsipati gojenca z ukazi nikakor ni dobro, ker se tako potrebno krši nje- gova samostalnost. Negativen ukaz je prepo ed in ravno ta je Jako ne- varna, kajti prepovedan sad draži poželjivost še enkrat bolj. Razven ukaza se še lahko vpliva na učenca z naročilom, ki se obrača do gojenčeve marljivosti, z nalogo, katera zahteva njegove spret- nosti; pozneje se otrok vzgaja tudi s iioniočjo sveta in opomina in ko- nečno s prošnjo. Majhna naročila, sosebno če so znak zaupanja, zelo po- vzdignejo vreduost gojenčevega ,.jaz" pred njim samim Naloga ne sme presezati otroškega duševnega obzorja, če pa je vendar 58 Dulski: Naročilo. le težka, mora se otroku pomagati, kajti drugače obupa in zgubi zau- panje v svoje moči. Ukazov, smo dejali, ne smemo podkrepljati z vzroki, kajti avtori- teta vzgojiteljeva mora biti otroku dovolj, svet pa, ki nam tudi rabi ka- kor vzgojevalno sredstvo, mora se podkrepiti z vzroki, da gojenec uvidi, da ima vzgojitelj prav. Kavno tako je z opominom. Kar se pa tiče i)roš- nje, je ista znak velike slabosti, a v skrajnih slučajih se včasih uporablja uspešno. Recimo n. jtr. mati prosi izgubljenega otroka naj se vrne na pravo pot. V poznejšej dobi je vpoštevati prošnjo kot vzgojevalno sredstvo, v otroškej dobi pa je naravnost smešna in pokvari vzgojitelju vso avtoiiteto, Pride še. Naročilo. Oj, splavaj, lastavičica, Cez hribe in doline Ponosi drobno pisemce Tja v mesto do Albine. Tam v dolgi, dolgi ulici Ob okni ona šiva. Potrkaj nanj in glej, takoj Odpre ti ljubezniva. Postoj potem na okenci. Dokler prebere moje. In da'ti v kljunček tvoj skrbno Ah, vtakne pismo — svoje. A varuj, lastavica se, Da tam te kdo ne vjame Ter tega ti in njenega l uj ! Pisemčka ne vzame . . Volsi, i. Žena bodi možu najboljši prijatelj. v stvarjenju samem je vže urejeno tako, da izpolnjuje ženska praz- note v — življenji svojega moža, t. j. da mu pomagaj od hipa do hipa čez zapreke, katerih premagati ne more on sam, vkljub njegovemu krep- kemu duhu, vkljub njegovi žilavej volji. Kajti v ženskej naravi že leži nekaj, s čemur mož ne razpolaga : vsaj večji delj mož ne — to je ona elastičnost v d o m i s 1 e k i h, s katero je ženska vže mnogokrat rešila „kapitol* v zasebnem življenji moža. Ali je torej radi tega smešno ali nedopustno, ako se žena vtiče včasih v moževe zadeve, ako žena včasih pomaga se svojim jezikom čez plot duhovitemu možu? Ne, ni smešno in nedopustno ! In to iz nebroj vzrokov. Navadno Tinica : Žena bodi možu najboljša prijateljica. 59 Čujemo od večine naših soprogov, bratov, in sploh možkih : Žena naj ostaja v kuhinji, briga naj se za svoje gospodinjstvo, a v stvari, ki so njenemu obzorju neprikladne, naj se ne utika, to jej jemlje samo čas in zanimanje za svoj dom. Najprej je trel)a uvaževati, da žena nikakor ni tako neumna goska. kakor bi jo radi nazivali nekateri sovražniki ženskega napredka. Dovzetna je, kakor imamo prav v tem našem stoletji priliko opazovati za marsikaj, da mnoge od njih celo za vse v čemur obstoji pokUc moža našega časa. Današnji čas zahteva, da bodi žena istotako podučena o tem in onem, kar spada v možev delokrog in ženska, ki o vsem tem nima vsaj nekoliko pojma, ima težko stališče. Primorana je sedeti v družbi možkih, kakor smešna stafaša, in mora o vsem o čemur govore možki, potrpežljivo mol- čati, s poniževalno zavestjo, da jo smatrajo prenizko, da bi se stvarno udeleževala pogovorov, Id presegajo obzorje ženskega poklica. Vse drugače je, ako ima žena vsaj povprečni pojem o višji vedi, katera je pristopna možem. Le poglejmo v družbe, kjer se morejo dame udeleževati inteligentnih pogovorov, kako je tam živahno ! Vže star prego- vor pravi, da je ženska najlei»ša tedaj, kadar govori, namreč ako lepo govori. Ni se bati, da bi ženska, «eveda ako je drugače izomikana, pre- koračila mejo svoje izomike, ako se pridružuje možem v stvareh višje vede, marveč vedno se omejuje na to, o čemer je prepričana, da jej ne l)ode donašalo blamaže. Kaj pa še v domačem krogu ! Žena, katercj zaupa mož tudi svoje duševne stvarij, s katero se hoče i)ügovarjati o marsičem, kar ne spada ravno v rubriko — gospo- dinjstva, je pravi prijatelj njegov, ki mu ostane najsvesteji sodrug za vse življenje. In kako bi rekli z ozii'om na duševno gospodinjstvo soproge V Ker je ženska že rojena gospodinja. [)ostane to, ne samo v realnem mar- več tudi v duševnem pogledu. Ako razume žena delokrog svojega moža, z njegovimi duševnimi zakladi istotako varčevati, kakor z gmotnimi, in da je to naposled le v moževo korist je samo ob sebi umevno. Koliko razburjenja, koliko mučnih trenutkov bi si prihranili možje, in koliko bi si olajšali žalost in trpljenje, ako bi poverili svojim ženam, kaj teži v njih duhomernem poklicu. Zatorej samo jeden klic do slovenskih mož : Ne izključujte svojih žen pojiolnoma od svojega duševnega delokioga in ve žene ne dajte se iz- ključevati, a sad tacega dejanja bode le blagodejen za obe strani. Tinica. 60 Viđa: Pogovori. Pogovori. 1. „Gledi, ljubeč, ah pogledi, V jugu zvezda se utrinja, Pada, pada v noč neskončno, V nepoznani svet izginja !•' „Naj v obraz strmim ti raje, V té strme naj luči krasne, In prevzeta duša moja ti njimi naj na to ugasne !" 2. Kaj ne, strupen je ta večer In zebe naju v sankah. Dasi tesno, tesno sva vkup V kožuhku in opankah. Pa mamica že zvira čaj. In trese se ji roka ; — Bog zna, li prideta oba, Preljubljena otroka V — Oba sva, dušica oba, To bomo se objeli ! S poljubi bomo si sladko Obrazek ves ogreli ! 3. Še brsti nadej mi popjo, oe cveto mi rože v lici. Skoro pa se mi ospejo In bojim se po pravici . . . Bodem li, zvenela roža, oe spomine ti budila. Da sem v dneh pomladi svoje Tebi cvela, te ljubila ? 4. časih pa mi v mehki duši Ta bojazen zatrepeče : Ko bi druge čar te zbegal, Da pri njej iskal bi sreče? Ljubeč, naj v tem srčnem strahu Le nečesa te poprosim : Vduši preje mi življenje. Nego to bolest naj nosim ! .5. „Ivo sladka moja ženka boš. Kako vesel bom vedno ! Na rokah bom te pestoval. Uzrl ti željo sledno . ." „Vedrila bom te na večer, Kedar boš truden dela. In kot bi ljubica bila. Te stokrat bom objela !" 6. Zvezde sevajo nad nama In smijo se lesketajo ; Ljubeč moj, tako si jasen. Kakor blesk noči le-ta je ! V rosi kopljejo se rože. Bele, liki sneg v kosmiču. Ljubosumna teja sanja In trepeče na grmiču . . Slušaj slavca mehko pesem, Ki je vglasbil čuvstvo moje. In povej, povej mi zopet. Da sem ljubo bitje tvoje ! 7. Ne vprašuj me, kaj zdaj slutim. Samo ljubi, samo ljubi ! Solze mi izpij raz lice. Teši mi srce s poljubi ! S plamenom očij veselih V dno prodrl mi duše večne, In za veke vanjo vpiši Dveh življenj te hipe srečne! Vida. Severin: Znameniti slovanski skladatelji. 6l Znameniti slovanski skladateli. Piše Severin. II. Antonin Dvofak. (Nadaljevanje). V živem spominu sta še vsem vdeležencem t. zv. zahvalna koncerta naše „(llasbene Matice" na Dunaju Kratko pred potresom so se sezna- nili Ljubljančani v matičnem koncertu z Dvofakovim velikim delom : „Sva- tebni košik" ali kakor je nazval profesor Stritar svoj prevod Ph-bnove balade : z „Mrtvaškim ženinom". Strokovna ocena v „Ljubljanskem Zv." hvali vtis veličastnosti in strahovitosti, ki karakterizuje vso balado monu- mentalno proizvedbo vokalnega in instrumentalnega dela te znamenite skladbe. Srečna misel je bila, da si je „Matica" izbrala to delo za svoj drngi dunajski koncert, 20. marca. Saj je s tem pokazala, kako v istini goji le glasbenike veljake, kako vredno vrši svojo vehko nalogo, — a ob jednem je soznanila Dunajčane prvič z delom umetnika svetovne slave, umetnika, ki si je z drugimi deli uže v stolici priboril največji ugled. In skladatelj sam je svojo zahvalnost in priznanje društvu dokazal s tem, da je nalašč za ta večer prihitelj na Dunaj in osebno vodil svoje delo, — Ta večer je velepomemben za nas ; Dvofak je pripomogel „Matici", ,,Matica" Dvofaku do sijajne zmage. 14. novembra 18!)7. se je (opoludne) na Dunaju v društvenem kon- certu ljubiteljev skladbe" prvič proizvajal Dvoi'akov oratorij ,,Sveta Ljud- mila" žal, da v zelo skrajšani obliki. (Judno, da je skladatelj privolil v to, kar gotovo delu le škoduje. Znano je da se je Wagner vedno branil vsake krajšave svojih oper, ter vedno zahteval njih popolno proizvajanje. In to je vender povsem naravno, da avtor ne smatra svojega dela tako neznatnega, da se mu brez škode amputira kar cela tretjina Tudi kritiki so v obče obsojali vsi to brezobzirnost ter izražali željo, da se delo po- novi v celoti, dasi se nekateri niso zanj ogrevali. Ta oratorij je Dvofak napisal za muzikalno slavnost v Leedsn na Angležkem 1886, kjer je pod njegovim vodstvom doseglo največji vspeh. Kmalo nato se je proizvajalo v Londonu in v Pragi ter nekaterih drugih čeških mestih. — G. Hubad mi je rekel, da ga je nameraval uprizoriti v koncertu ,,glasbene Matice" v Ljubljani. Ako njegov naslednik, trudoljubni gosp. Čerin, obistini ta namen, si s tem pridobi zahvalnost vseh ljubiteljev glasbe na Slovenskem. — G. Hubad, pevovodja ,,slovanskega pevskega društva" na Dunaju, je 11. dee. 1897 prvič v Evropi proizvedel Dvofakov veličastni „Te Deum" za sopran in bas solo, mešan zbor in orkester, kar bi gotovo vzbudilo občo pozornost, da se ni vsled političnih razmer ves koncert vršil v strogo intimnem slovanskem krogu. 62 A. K. Gorjancev : i)o\m iz Zagreba. Tako torej izpoziiamo, da so velike Dvofakove skladbe na Du- naju lepo uspevale, da so mnogo v to storili Slovani in jioseboj še Slovenci. — Uspeh na Dunaju, v svetovnem mostu, ki podnje dan na dan najznamenitejše proizvode najveljavnejših skladateljev, je največjega po- mena, ker se ne i)oraja iz hipnega navdušenja ali iz narodnostnih in di-u- gih unanjih nzrokov. Dvorak je pa Dunajčanom tudi dober znanec iz filharmoničnih koncertov, kjer se goji komorna skladba. Od 1871). sem, ko se je tu prvič pojavila njegova „slovanska rapsodija", (ki se je uže poprej igrala v Berolinu, Bretislavi, Pošti in Londonu), jc postal stalen na koncertnih programih. Našel jc v veljavnem in uplivnem kritiku Hans- licku velikega prijatelja in zagovornika. Ilanslick in Brahms sta sicer res Dvofakov genij izpoznala in mu pi'ipomogla do razvitka in veljave, ven- dar zasluge nemštva za Dvofaka niso tako velikanske, saj so poznejša njegova dela morala na Angleškem in v Ameriki pi'iboriti mu slavo in imetja, prodno so se pojavila po nemških krajih — „Olasb Matica" je podala v svojih konceriih tudi marsikako Dvofakovo orkestralno skladbo. Dvorak, mesarjev sin v neki vasici blizo Melnika na Češkem (rojen 8. septembra 1818.), se je moral mnogo boriti s težavami in neugodnostimi v svojem življenju, predno je postal, kar je iz lastne moči, i)0 zaslugi lastnega genija. Čez 10 let se je skromno preživel kakor godec v orkestru pražkega narodnega gledišča in s privatnim podučevanjem. 187.5. je dobil državni umetniški štipendij. 188:1. ko so njegove skladbe uže slovele po svetu, je bil povabljen v London in Birmingham. Tu je uspeval njegov ,,Mrtvaški ženin" in ,,Sv. Ljudmila". 1890. jc postal profesor na i)ražkem konservatoriju. 1892. je prevzel vodstvo narodnega konservatorija za Ame- riko v Novem Torku. Pred par leti je ostavil to službo ter se vrnil v Evropo, kjer živi le svoji umetnosti. Dvoiak jc 1. 1890. postal častni doktor glasbe na vseučilišču v Cam- bridge ; on je tudi častni doktor modi'oslovne fakultete praške češke univerze : 1889. je d(»bil red železne krone. — Odlikovan je torej in pri- znan od najveljavnejših stranij. (Zvršetek pride.) Dopis iz Zagreba. Gostovanje R. J. Zelazowskega. Nikdar ne pozabim onih štirih dni, onih štirih bajnih večerov, ko jc pred nami stal slavni poljski traged Pioman Jastrzcbiec Zelazowski, bo- disi že kakor Otelo, Fran Moor ali Hamlet ali Filip Derblay. Njegov sedaj milozvučni, nežni, sedaj burni, strastni glas se mora omiliti. Prikazujoč Otela v vsej strasti prevarjenega (vsaj dozdevno) soproga — ni bil več A. Iv. Gorjancev: I)oi)is i/, Žngrcba. öl Poljak Roman Zelazowski, tomvoč pi-avi divji ćrnec Otelo. Nikdar ne po- zabim prizora v zadnjem dejanju, ko umori svojo ženo, Desdemono ! Čutil sem z nesrečnim Otelom, trpel ž njim in se mu — divil ! Fran Moor in R. Zelazowski — nista bila ba.š srečna, no, pa kar se je le dalo nai'cditi, to je Zelazowski ucinil ! — Nisem premotrival Zelazowskega Hamleta s kritičnim očesom — nisem opazoval dražestne Ofelije, temveč sem le užival in užival. Nikdar še nisem videl predstav- ljati Hamleta tako, kakor ga jo dični Zelazowski ! On nam ni prikazal norca, kakor se navadno misli o Hamletu, temveč človoka-filozofa ! — Zatopil sem so v te, o divni Hamlet in mislil, da si ti Poljak, da mi prikazuješ bedo jadno majko Poljske! Kadar sem začni tvoj bolestni vzdililjaj, tvoj pretresljivi krik, bilo mi je, kakor bi mi zabol kdo meč v srce. „Pred lety ukazal se nam p. Zelazowski v modernim fraku, jen že jim nedovedl zakryti bezovou duši Derblave, dn'-i, ktoni jedinč lidskv za.štkala', je pisala „Samostatnost" čislo'H8, povodom gostovanja njegovega v Zlati Pragi. A nam se je kot tak še le sedaj i)okazal Žal, da je komad (Olinetov „Vlastnik talionica" — „Fužinar") tako — nevreden takega umetnika. Zelazowski je mojstersko prikazal boj ljubezni in — časti in mojstersko izvršil svojo „ulogo". — „Živel Zelazowski!" „Živola Poljska :• (Iromovito pleskanje, nebrojni živio-klici, uročeni trije krasni venci, so bili - odušek neznanskemu oduševljenju Po končaiii predstavi ga je čakalo pred glediščem nebrojno občinstvo, ki je, ko so jo prikazal dični Roman, zaorilo navdušen „Živio!" — Vse- učiliščniki so ga dvignili v zrak in ga nesli. Mej neprestanimi „Živio" in „Slava"-klici smo ga spremili do hotela ,,Imperial", kjer so g:i zopet dvignili in kjer je ogovoril zbrane ljudi z navdušenimi besedami. Navdu- šenost je prikipela do vrhunca — jeli so ga poljubljati in on (Zelazowski) nje ! Razdelil je tudi nekaj cvetja v spomin. I jaz sam hranim šop nje- govih vijolic v spomin ua slavnega Poljaka ! * Zelazowski je star 40 let ; rodil se je v Lichvinu. Gimnazijsko nauke je z vršil v Krakovu. Svojo karijero je počel v Krakovu, kjer je bila tedaj najboljša dramatska šola. Sedaj je angaževau v Lvovu. Njegov repertoar obsega skoro vse dramske vrste, a pravo njegovo polje pa je tragedija, kjer je velik in skoro — nenadkriljiv. * * Pred božičem je slavil v Pragi sijajne triumfe. Igral je Hamleta, Frana Moora, Romoja in Otela. Intendant češkega narodnega divadla Schubert bi ga rad angažiral, toda Zelazowski se še ni odločil. Op. pisceva. A. K. Gorjancev. 64 ti., pi. Eadiz : tfovi šopki. — óriléek : Iz dnevnika male gospodinje. Novi šopki. Silvija. 1. Nad goro zora se prismeje, Strme na svet upre oči, Zavidno mesec se umika. Tam doli lilija rudi. Sram revo je v obleki beli. Kje našla mesto bi očem ? Oh, zalotila jo je zora V ponočnem oblačilu tem. Gorko jo mesec je ledeni Frižemal k sebi celo noč, Oj celo noč ju je družila V objemu omamljiva moč. Oh, naglo, le i)renaglo danes ¦Te zarja vstala nad goro. . Trepeče lilija sramote In kri zaliva ji glavo. Smehlja se zarja nad gorami : „In ti nedolžnosti si znak ? Kdor sodi le ob dnevu belem Lahko, lahko sodnik je tak !" Kazimir jd. Radič. Iz dnevnika male gospodinje. * Piše Grilček. Ncde koline. ..... meseca prosinca. Dobro jutro ! Kako naglo sem danes vstala ! Kar hipoma iz poste- ljice v tisti kožuhec, v katerega se tako rado zleze zdaj v mrzlem zimskem času; že sem oblečena — le širok bel predpasnik še po vrhu! No, no, Grilček, če se boš ves dan tako naglo vrtel, kakor pospravljaš zdaj sobico, hitro bode ti danes še pretopio ! Luč še gori ; v kuhinji je posebno svetlo. Močno je zakurjeno ; ma- mica se urno obrača okolu ognjišča, ker danes se kuhajo zraven kave tudi žganci, za naše može, ki so najeti ! Stara, pridna naša dekla je vsa v skrbeh; če le izide danes vse po volji, potem je za eno leto še dobro! Pridno nalaga polena na ogenj pod kotel, da pač zavre voda, katei-o potem vlivajo čez mrtvega prašiča, da ga lepo osnažijo njegovih ščetin, na pred- zidju pri peči se pa suši zavitek papirčka se žveplom — da se raje zdrobi — katero se potrosi po mrtvecu. Pravijo, da je potem bolj „bei' — kar je umevno; žveplo v zvezi z vrelo vodo osnaži prašiča ščetin in tudi vse druge nesnage; to velja tudi od pepela, kateri se čestokrat rabi mesto žvepla. Prišli so trije. Prvi je .mesar" postrežljiv, dober naš sosed — kje se je tega rokodeljstva učil, ne vem, da ga le zna! drugi je naš vi- ničar, tretji, še mlad mož, nam v poletju pridno pomaga pri vsakem delu. orilček : Iz dnevnika male gospodinje, 65 Po zajuterkn gredo nato ultogo stvar; na.ša Veronika stopa za njimi z loncem in hrirlccm v roki za kri, katera če bi se ne topla dobro pre- mešala, bi se kar strdila. Zdajci smo slišali močen a dolg krik, ki je postajal vedno slabši, Atej, mamica in jaz smo bili v hiši pri zaprtih oknih ; ker ne poslušamo radi — pa mora biti ! Ni trajalo dolgo, da so ga imeli v širokem lesenem vedru, da je bil z žveplom potrošen in z vodo polit! Smejali so se mu, ti oderuhi ter drgnili še z malovrednimi, ojstrimi žlicami, da je bil vedno bel, vedno lepši, in - okrogiejši naš pi'ašiček ! — Mamica moja mi je rekla, da pri tem-le nimam kaj opraviti, naj se podvizam, da piipravim vse, kar je še mojega dela. Potegnem jo torej v kuhinjo. Zasuknem se, da je bilo veselje. Vzamem lesen krožiiik, oster nož, pa začenjam rezati žemlje po čez, v tanke kosce ter jih sj-.ravljam v dve posodi. Zakaj ? zato, ker je tam bilo tako. — Ko je to končano, začnem pri drugem delu. Prav tanko olupim svežo, rumeno limono, ter olupke, kolikor je možno ozko, zrežem z malim nožcem, po širokem; enako zrežera tudi nekaj le- pega lorberjevega listja, a tega ložje s škarjami; prinesem si tudi snažno oplahnjen vrh rožmarina in mu potrgam iglate listke; nazadnje še pri- denem nežno zelenje peteršilja, ki je pognal v kleti iz zakopanih korenin; vse to lepo pomešam, nobenega bi ne smelo biti ne premalo ne preveč, — oh in kako še diši ! — Iližn na ognjišču se že kar „sliši', da mora biti kuhan ! Res, lepo cel je še, trd pa nič več. Le proč od ognja z Ion-' cem. Zdaj pa že smem pogledati, kaj je s prašičem ? Nu da, saj že vsi stojijo okolo njega ! Siromaček čepi na lesenem držalu, z hrbtom navzgor ; hvala Bogu, špeh je pa lep, to je zdaj veselje za dolgotrajen trud, ki marsikaj prizadene; stara Veronika se kar smeje ; Mesar vpraša, bo li treba bedre se špehom prej izrezati, nego se prav za prav spodobi — ali kar pozneje brez špeha? Mamici je skoraj žal špeha : jaz — če bi vedela da bo gostija, bi že prosila — tako pa odtečem, naj le napravijo kakor jim drago ! — V kuhinji je na mizi deska, na ka- terej obično delamo rezance in na to desko se zdaj prinaša kos za ko- som mesa. Mamica in jaz pa stojiva pri mizi, vsaka s svojim nožem ter. napravljava. Mamica zapoveduje, jaz poslušam in poskušam. Prinese se dvoje dolgih kosov tako zvanih „rib", ki leže tik hrbtišča, iz kojih je znana dobra juha. Ribi se razrežeta v večje kosce, nasole v taki meri, kakor navadno pečenka, ter tako puste v posodi nekaj časa. Prašiček ima tudi „zajca' ; ta je velik pa tanek in jako masten, zato se mora lepo obi'ati preobilno maščobo. Mamica me uči, da ni prezirati nobene drobti- nice, bodisi slanine ali mesa, ki bi prišla v kvar. Med tem se tudi odbira meso iz slabših kosov in obrezkov za mesene klobase ; vsega mast- nega se jim ne sme vzeti, drugače bi bile prepuste. Drob t. j. p'uča, srce, ,,možek", slezeno sem morala deti kuhati vkupej ; kos jeter pa po- 5 ffŠ Grilček: Iz dnevnika male gospodinje. sebej. Ko so bili vsi kosi razrezani, gliva razsekana. noge oparkljane in razsfikane, se je prinesla zato pi'ipiavna kad - spodaj s čepom — in šlo je na nasoljenje. Da pridejo največji kosi, najgloblje k dnu v kad, smo izbirali najpi'ej največje kose mesa in potem vedno manjše. Soliti je treba močno in povsod ; najbolj pri kosteh, da se v poletju mesa ne lo- tijo črvi. Kad je bila potem postavljena v klet : meso seveda snažno pokrito; ne ostane zdaj le kar tako! Vsak drugi dan je treba spodaj pri čepu odpirati, to solno vodo, ki se nabira, izpnščati, a zgoraj zopet čezn vlivati. Čez dva tedna i)ridejo zgornji kosi že v dim ; debelejši nekaj [io- zneje ; če bi pa postalo tojdo vreme, že samo čez en teden. Seveda so manjši-kosi tudi prej okajeni, nego debelejši! - Opi'ažena jetra, za malo južino — ki ne sme manjkati ~ so go- tove ; soliti jih ne smem prej, dokler niso vsi zbrani, kajti drugače po- stanejo trda. Mesar si že briše roki in ona dva pomagača se že tudi vračata s potoka, bahaje se z lepimi snažnimi črevami, katere sta [iokoj- nemu prašiču oprala tako lepo, kakor še niso bila nikoli ! In želodec po- nujata mamici, da povoha, če ima le še trohico dulia. — Ker so vsi tako pridni, postavi atej veliko majoliko zlatega vinca na mizo ; naj se ogrejejo ! Ko delamo klobase, se sme že čenčati in smejati. Pomagača dobita posel, ohlajeno meso rezati prav drobno in čedno za mesene klobase; pri jetno delo h kateremu pozneje vsi ])ristoi)imo. IMojstcr mesar bode med tem delal še mnogo imenitnega ; kaj bi pa bile koline brez prosenih in krvnili klobas ' ? In kaj bi se le dajalo v tiste široke, črevne torbice, ki zdaj med narezano čebulo v vodi ležijo, če — ? ; zdaj pride moja pi'iprava k svojej vrednosti ! Da sem zrezala že prekuhan oburk in z nekoliko če- bule pustila na ognju v dobro scviti masti, da sem kuhana jetra zribala, kuhani drob prav drobno sesekala, znava le še medve z mamico ! Naš moj- ster pa, ki je predjiasnik svoj ali obrnil ali zamcnil, sedi modro pred ve- liko skledo, v katerej meša in drobi prvi del mojih žemelj v juhi. v ka- terej se je kuhala drob. Piinaša se lepo narahljan riž — ne pa proso, omenjena jetra in drob, prah črnega pojira, klinčke in sol. Mešati to ni .ravno umetno, ali napolnjevati in špiliti klobase, pa le; jaz bi tudi ne znala, ako bi ne bila gledala in videla ! — Mala četitina vse te snovi se pusti, ker že pripada h krvnim klobasam, kakor še tudi drugi del že- melj v toplo mleko namočen, nekaj čiste krvi, drugo ])olovico oburkove maščobe, dišavnih pi'iklad : klinčke, nekaj cimeta in ne';aj manj jiopra ; seveda tudi sol. Te klobase je še počasneje izdelovati, snov je tanjša ; pa saj se ni mudilo ! Na ognjišču je vrela v velikem loncu voda, v to smo devali zapored klobase, da prevrejo, potem v posodo z mrzlo vodo in iz te, dodelane, na svoj prostoi'. Davno že je minil poldan in večer je bil, ko so se lotili mesenih klobas. Drobno izrezano meso, dobro osoljeno in popoprano se je z nekaj Dolski: Ob stuđenčku. #T prav drobno narezanim česnom na tanko premesilo in predelalo. Med tem sem poslušala možake, ki so se pogovarjali, da po nekod kar česnov sok iztisnejo, ter kumnc dajo vmes ; in drugod dajejo tudi dobrega vina. Mali kozarec dali smo ga tudi mi. — Ko je bila klobasna puškica napeta, komaj so se jej postavljali ! — Jaz, seveda, som imela med tem pravo igračno delo, dokončevala sem mrežno pečenko (Jungfei'braten). Pečo, iz- tisnjeno vode, sem razgrnila, poprašila s poprom, klinčevim cvetjem (prali), ktere dišave sem imela že kar skupaj zmešane, in ono dišeče zelenje ka- kor : limone, lovor, rožmarin, petei-šilj. In v tako dobro stvarico sem čedno zavijala vsak posamezen kos nasoljene „ribe". Še mojster mesar me jo pohvalil. Pred večerjo so možaki le še spravili špeh v podstrešje, obesili ga, da se nekaj posuši. Jaz sem pa pokrila mizo, snažno in čedno, da se povzdigne hvala in veselje dneva. Pred večerjo smo skupno molili za večno luč, angeljsko cešcenje pred mojimi malimi božičnimi jaslicami, katerim so med tem gorele vse lučice. — Večerja pa ni le bila samo dobra — poskusili smo vsega — temveč nam je tudi teknila! Dobre volje smo bili, nismo tudi pozaliili lepih slovenskih jiesmic, mile stare navade. Končali smo tedaj dan v veselju in radosti ; vse je bilo zadovoljno,^ še pomislili nismo, da nam je dal tudi dosti truda. J' (Jrilček — zapomni si to ! Ob studenčku. Pod goro zeleno Studenček šumlja. Ob njem si dekletce Tako šepeta : „Studenček, studenček Zakaj se kališ. Zakaj tak' veselo Ko prej ne šumiš? Ob tebi mi ljubček Je rekel tako, Da nikdar na mene Pozabil ne bo. In valčki da tvoji Skalijo se naj. Če on bi si drugo Izbiral kedaj. Studenček, studenček In ti se kališ — Oj ljubček, oj ljubček Zakaj zdaj — grešiš." Dolslii. 68 Shod slovenskih učite'jic. Shod slovenskih učiteljic. Na sliodu dne 29. decembra minolega leta se je zbralo blizu 60 učiteljic — mej njimi tudi nekaj štajerskih. Predsednica, izvoljena na zadnjem shodu {¦>. dee.) K. D e m š a r pozdravi udeležnice s primernim nagovorom, v katerem povdarja potrebo vzajemnega delovanja učiteljic za skupne interese. Nato poroča gdč. J. M i k 1 a v č i č o prošnji učite- ljic, katera se je predložila visokemu deželnemu zboru in o korakih, ka ieri so se storili v svrho priporočila te prošnje. Omenja tudi, da je slo- vensko časopisje prijazno težnjam učiteljic. Če kateri list ni vsprejcl po- ročil od naše strani, ker je to nasprotno njega stališču, tega še ni tol- mačiti, da nam je nasproten. Zopet drugi so nam odkrito naklonjeni in kdor je znami, s tem bodemo me, teh se bodemo hvaležno spominjale. — Glede napadanj zadnjega „Uč. Tov." 1 1. omenja, da je radi neresnic, tičočih se njene osebe, dala listu „popravek ', kar so je tikalo občih za- dev, je poslala dvema slovenskima listoma pojasnilo (katero bi bilo še .jasnejše', ako bi bila vedela, kako bode „L'c. Tov." ta ,popravek' pri- občil — op. poroč ). Dalje poroča o odgovoru, katerega je prejšnji dan pri občnem zboru dal predsednik .Slov. učit društva" (kot deželnega društva) navzočim učiteljicam glede „spomenice" : da so se namreč bali, da se bodo gg. deželni odborniki ustrašili visokih svot spomenice — - — ter vse skupaj vrgli v koš . — — Za dve tretjini učiteljstva torej svote niso bile |)revisoke, ampak samo za jedno tretjino! Poroča, da ji je g. Gangl na nje vprašanje : kako se njegovo pismo ujema s to ute- meljitvijo g. predsednika odgovoril, da jc bilo ,odprto pismo' čisto piivatna zadeva, katero je on, kot privatna oseba, na - njo naslovil. Rekel ji je, ako se čuti žaljeno, vzame naj si odvokata (nasvetoval ji je imenom dva) in naj si išče pravice, saj ve kje. In ako ji še to ne zado- stuje potrudi naj se v njegovo stanovanje (!) — tam ji hoče dati pojas- nila ! (Vse to se je v poročilu občnega zbora „Slov. uč. društva", kot deželnega društva — izpustilo, a me nimamo vzroka prikrivati ob- čevanja naših koleg z nami !) Poročevalka objavlja tudi, da ji je gosp. Dimnik, urednik „Uč. 1'ov." ponudil sprijaznjenje pod pogojem, ako pre- kliče „popravek", da mu ga ne bode treba priobčiti, in poročevalka po- zove svoje koleginje, je-li so zadovoljne s tem. a vse navzoče to odločno odklonijo. K tretji točki dnevnega reda: o ,malerijclncm" stanju učiteljic je govorila gdč Zupančič \ita iz .Mctbkc ter povdarjala v svojem izbor- nom referatu važnost podpornega diaištva slov. učiteljic. Sprejel se je nje predlog za ustanovitev društva učiteljic v svrho materijal- nih podpor in nadaljnega izobraževanja učiteljic. Kot glasilo za objavlje- nje društvenih zadev in razprav se je izvolila „Slovenka" — a poleg Razno. 69 te naprosijo se tudi slov. dnevniki in tedniki za objavo nujnih in važnih zadev. — Nato se je vršila izvolitev zastopnic v posameznih okrajih — iz katerih se je izvolil ožji odbor. Osnovalni odbor sestavi pravila, ter jih predloži dež. vladi v potrjenje. Predlogi gdć. Zupančič eve so bili spre- jeti soglasno in z odobravanjem. Tej točki se je sestavil tudi sklep, da se potom okrožnice povabijo tudi štajerske in primorske koleginje k pri- stopu. — O samostojnosti slov. učiteljic govorila je v izborni sestavi gdč. M 1 a k a r iz Pl mine. Ker se tudi ta govor v celoti objavi, opozarjamo nanj slov. učiteljice, ki so bile zadržane, udeležiti se shoda. Tudi ona opozarja na vzajemno delovanje učiteljic v lastnem društvu. Izrecno se je na tem shodu povdarjalo, da ustanova društva učiteljic n i opozicija dosedanjim učiteljiskim društvom — temveč se ono poraja iz istinite praktične in du- ševne potrebe — iz gesla : v slogi je moč ! Dandanes organizuje se vse, kar se zaveda svojega bitja. Zakaj bi učiteljice zaostajale V Kje dobe po- moči, ako jih dolgotrajna bolezen veže na bolniško postelj ?! — Pri točki : nasveti in predlogi — stavi se pred vsem predlog, izreči gdč. Miklav- čičevi neomejeno zaupanje slov. učiteljic na nje odločnem delovanju za naše pravice, čemur zbor soglasno pritrdi — in nezaupnico g. Gangl-u na njega neo.snovanih, nesmiselnih napadih. Vsprejeto. — Jednako se vsprejme predlog, da se pošlje „Slov. učit. društvu" izjavo nezaupnosti na njega slabem zastopanju interesov slov. učiteljic. — „Učit. Tovarišu" pa se izreče nezaupanje s tem, da se njega naročitcv opusti. — Gdč. A. M i 1 č i n s k y s Štajerskega predlaga, da se štajerske učiteljice potom okrožnice povabijo k pristopu društva, in poroča o nekaterih točkah dru- štva ,,öelbsthilfe", na kar se bode pri sestavi pravil hvaležno oziralo. Stavi se tudi predlog, da bi ,,Slovenka" — ako se bode dalo izposlovati — prinašala razpise učit. služb. Zborovanje je trajalo od '/s-H-ti. ure l)opoludne. Na Koroškem pride lotos v deželnem zboru lui vrsto predlog, naj bi dobivale učiteljice nagrado za poučevanje v ročnih dehh. RAZNO. Xaše noiti'Ijice. Da je med našimi učiteljicami lepo število nadar- jenih, duhovitih, razumnih iičiteljic, o tem nam svedoči „Slovenka" se svojimi sotiiidnicami, ki so vse ali delujoče aH bivše učiteljice. Vida, Krist na, Marica 11, Danica, Federa, Dcmctrija i. t. d. so slovenskim uči- teljicam pač na čast. Razun.teli je pa še dobro število zavednih, razum- nih slovenskih učiteljic, saj nihče ne bo zahteval, naj bi bile vse učiteljice pisateljice in pesnikinje. Želeti bi pa bilo, da bi bile nekatere pametnejše nego so in da bi se vsaj n^ smešile pred svetom. ... 70 Razno. Da, Če jih je mnogo razsodnih, zavednili, še več je žal, takih, ki ne ved«) nič, nočejo vedeti nič in se ne brigajo za nič, ako ne le za ljubi kruhek. Tako je pred kratkim i)isala ena takih našemu upravništvu : ..Naročim se na »Slovenko", če bode prinašala razpis učiteljskih služb ! !•¦ AH se taka ne smeši prod upravništvom, na pošti, povsod ? Nič pesni, nič leposlovja, nič o gospodinjstvu, nič o književnosti ampak le razpis učit. služb! Klasična zares! (irilcck. Slovenskim gospodinjam javljamo, da bode .,Slovenka" pri- našala vsak mesec času primeren spis za gospodinjstvo. Oglasila se je zato mlada sotrudnica, ki se v tem razumi prav dobro. Naš „Grilček" ume razven tega pisati zanimivo in živahno tudi najprozajičnejše stvai'i, kar razvidimo iz njenega spisa v današnji številki. Tako skuša ,,Slovenka" vstreči vsem, priobčcvaje za vsakega nekaj. Iz .barbarske" Rusije — Meseca oktobra minolega leta je umrla v Permu na Ruskem v primeroma mladih letih gdč. dr. Evgenija Pavlovna Jeretinkov. Pokojnica je bila spretna o[)craterka in znamenita zdravnica za oči. Delovala je kot zdravnica-voditeljica v oddelku za očssne bolezni na deželni bolnišnici v Permu. Shod zdravnikov in prirodoslovcev v Ki- jevu se je izrazil jako polivalno o zaslužnem delovanju gdč. dr. J. ter jo je izvolil soglasno za predsednico okoslovne sekcije. - Njenega pogreba se je udeležilo vse mesto ; v ulicah, po katerih je šel sprevod, je zastal promet. Krsto so nesli iz mesta na pokopališče tovariši-zdravniki. Učenci in učenke raznih šol so spremili s svojimi učitelji slavljeno zdravnico k večnemu počitku ; vse javne šole so bile zaprto na dan pogreba. Vladika je naglašal v svojem nagrobnem govoru, koliko je izgubila medicinska veda po pi-eranej smrti gdč. dr. J. — Pokojna zdravnica je bila blaga dobrotnica bolnikom in revežem, živo se je zanimala tudi za ljudsko šolo in za ljudsko presveto. Ona je bila sredotočje, okoli katerega so se zbirali duševni prvaki mesta Perma. V njen spomin so se ustanovile štipendije za dijakinje in nabirajo se potrebni denarji v prireditev ljudske knjižnice z javno čitalnico. v Se iiekaj h Rusije. — Ko je ruski car obiskal mesto Bjelostok, sklenilo je meščanstvo, da ustanovi v proslavo tega veselega dogodka de- kliški gimnazij. -- Tako slavi .barbarska" Rusija svojega vladarja! Mehi II) ja. Pi've nogjivicp. Menilo se je do dandanes, da so nogavice izumitev srednjega veka, novejša izkopavanja grobov v Egiptu pa so ovrgla to mne- nje, kajti v teh grobovih so že našli nogavice, ki so narejene iz ovčje volne. Podobne so našim današnjim moškim nogavicam, razlikujejo se od njih samo v tein, da imajo namesto našega oprstja dve cevi, katere so r>oma. 71 rabili pri saiidalili, da so med njima potegnili skoz ermen. Petlje so dosti večje nego jih pletomo dandanašnji, torej se skleiia, da so se posluževali mnogo debelejili pletenk, najbrž lesenih. Peta je sestavljena jako umetno in celo različno od današnje. Pisateljic in žurnalistk je na Francoskem okoli 2150, umetnic, ki se pečajo s slikarstvom in kiparstvom je 700. Med pisateljicami je 1000 novelistk, 200 lirskili pesnikinj, \hO pisatelje pa na pedagogiškem polju. BoloHJski častnik Tesoro je vprašal dramatičnega umetnika No- vellija, kaj misli on o kritiki. Dobro znani umetnik je odgovoril : ,,Kritika, kakor pravi Dumas (oče) v svojem Kean-u, je edina prava voditeljica za umetnika, ki je vesten, a ne napihnjen od prazne in krive domišljavosti; ali ta kritika mora biti poštena, odkrita in kom- petent n a za umetniške študije in za ljubezen do umetnosti. Ena sama njena pravična opazka velja več nego vse odo- bravanje i u ploskanje; kritika popravlja nedostatke, a hvala mnogokrat škoduje''. Besede, katere je izrekel takov umetnik (Dumas), pač ne veljajo za čas od danes do jutri, ampak so vedno zlata vredne. Naj bi se pač uvaževale tudi v Slovencih ! Jednakopravnost z možkimi, kakeršne si najbrž niti naša „Danica" še ni napisala na svoj pi'apor, vlada v severni Ameriki, kjer je nad 6i}0 žensk nastavljenih v (protestantskih) pridigarskih službah. Mis Hamilton doktorica v Aff;anistaiiu. Mis Hamilton, doktorici medicine iz Škotskega je pondil Emir afganistanski službo v svojem glav- nem mestu Kabul. Ona je Emirov domači zdravnik ter deluje tudi sicer jako veliko za presveto tamošnjega ljudstva Tako n. pr. je upeljala v vsem Afganistanu s knezovim privoljenjem cepljenje koz, kar se dosedaj niti v vseh evropskih deželah ne dogaja. DOMA. Praktični nasveti za nakupovanje, za uporabo in za pripravo govedine. Meso dobre klavne živine ima kratko, nežno vlaknovino, jedrnato in čvrsto tolščo in lepo rudečo harvo, dočim je meso navadne živine tem- nordeče, vlakna [)a ima dolga in del)ela. Po beli tolšči sklepa se skoraj zanesljivo na volovske, po rnmenej pa na kravje meso, ki ni toliko vredno. Čas, kalvo dolgo se mora meso kuhati ali peči, to je odvisno od velikosti in kakovosti kosa, in tudi od tega, kako dolgo je visela zaklana 72 Listnica uredništva. žival Tudi letni čas ima vpliv. Poleti se prej skuha ali speče nego po zimi. — Meso mlade živine da kalno juho in ni tako redilno, kakor ono stare klavne živine. Preveč mastno meso da prazno juho. Za kuhanje pripravljeuo meso naj se samo hitro umije, nikakor pa se no sme pustiti delj časa v vodi. Z mrzlo vodo zalito meso da močno, dobro julu), če pa so meso dene v toplo vodo, je meso boljše. Počrez rezano meso je mehkeje, nego če se reže po dolgem, kakor leži vlaknovina. Juha, katera se namerava sliraniti za drugi dan, naj se le malo soli, kajti solna delca so bolj čisto raztopó v delj časa stoječej juhi, so- sebno ko se drugi dan opetovano segreje. Koiiipot iz suhih fig |)rav dobro služi v slabih sadnih letinah, a se le malo pozna. Kakor drugo sadje, kuhajo se i fige s ploščicami od ci- trone. Če se hoče, prilije se tudi lehko malo vina. Sladkorja ni treba dosti, ker so fige tak precej sladke. Tako kuhan kompot se mrzel prinese na mizo. Listnica uredništva. Te d or Sokol Vaše pesmi in tudi Vaše pisriio je napravilo name najboljši utis. Glede pesmi Vas bo naš pesnik kritik prav gotovo vesel, radi modrega pisma sem Vas bila vesela jaz, kajti /raven talenta imate tndi obilo zdravega raznma. V Vašem pismu ni nič one ošabnosti, katero kažejo drngi t.iki „mladi", če so le eukiat tiskani v „Zvonu". Tudi jaz spoznavam „Zvon" za .ivtoritoto, a zato še ne smo, kdor piše v „Zvon", pisati drugim listom tako nekako oblastno od zgoraj dol. Zdravi! Odgovor našega pesnika kritika, ki jo tudi moje mnenje : il u d o 1 f u, ]{, - rilu T e h o m i 1 u, Tkalskem u. — Ali menite, da je „Slovenka" otroški vrtei- za pojezijo ? Majhno pomislite, da pesmi ne delata samo ritem in rima, poselmo če tako šepata, kakor v vaših delcih. Ako se ne upate povspeti tisočkrat višjo, potem je boljše, da ponižno obtičite na prozajiških tleh. Kjer ni no ukusa, ne potrebnih študij, ne izvirnosti — tam je pesinov.injo mlatev prazne slame. IIa d ži-IIa lef: Povest mi ne ugaja, pošljem Vam jo, kakor želite nazaj. Kdor ljubi, se izda kmalu, le Vi niste hoteli, da bi drng vedel o drngcm, daga ljubi. In pa sploh nam je dovolj onih malomcstnih spletk, v katerih ni nič n o v e g a za- nimivega. Morda p šijete drugikrat kaj boljšega. G o n č a r o v. Ne vem, kako ste mogli pisati, da je Goestlova kritika še „gro- zomornejša" ! On Vam je pritrdil le glede jezika, a povesti ni odrekal njenih vrlin. Vi ste pa v brezpotrebnem uvodu napadli družlio sv. Mohora, zametavali vso našo literaturo, zabavljali v s o la pisateljem in kritikom, Vi ste obsojali — in kako! — vso povest ter se norčevali iz spreobrnjenja in pokore. 15;iš tako brez potrebe in le radi „modernoga" ste napadli klorikalo:\ Zato sem Vam liisala : „No, ne, tako se ne sme i. t. d. Besed pa, kakor : — saj se poznamo ! — zato, kor sem priobčila Goest- lovo milo kritiko mesto Vaše, takih besed si ne dovoljujem ! Stala te.m do sedaj nad nizkim nivo, na kterem stoje, žal navadno Slovenci, oziraje se le na osebe in nad takim nizkim nivo, upam, tndi (Stati. — Vaš d^pis, ki je došel baš v času slovanske vzajemnosti, kakor vidite, sem priobčila.