169
Tihi vrt.
Tihi vrt, ki ga imam v mislih, lcži na gričku. Obdaja ga nizko ozidje.
 Na eni strani šumlja gozd. Svit poletnega dne ga osvetljuje, Ve-
 černa zlatordeča zarja se razliva kakor blesteč sen črez tihi vrt,
da sc leskečejo zlatočrkni napisi preprostih pokopaliških križev in malo-
številnih spomenikov. »Pri Bogu je usmiljenje in pri njem je obilo odreše-
nje.« In vsi reki, vsi govore o usmiljenju in dobroti božji, o njegovi ljubezni
do človeštva.   Govore o boljših domovih v hiši Očeta, ki jo je pripravil
onim, ki so mu zvesti do smrti. Usmiljenost božja je, koder so našli zavetje
prebivalci mirnega, tihega vrta.
Na gomilah cveto rože. Žareče, temnordeče, blede}še, bele. Visoko in prelestno se vzdigajo, ovijajoč križ in naslanjajoč cvetne glavice na razpeto truplo Križanega. Vonja vse ozračje, Poleg rož cveto še vsako-vrstne skromne cvetice, ki jih je zasadila ljubezen na tihe gomile. Sanjavo vzdigajo spominčice svoje modire glavice. V nedolžnosti zro bele lilije k nebu. »Goreča ljubezen« žari na grobovih, in reseda dehti skromno ob robu gomil. Astre in dalije cveto živobarvno kakor zunaj na vrtovih življenja.
Spavance pod težko grado bi radovala vsa ta cvetna lepota. Našli so pa prostor, lep in miren, za zadnii počitek. In vendar ni izginilo življenje boječe od njih. Veje jablane se razpenjajo črez ozidje, Spomladi sipljejo cvetje nad gomile in jeseni jim natrošajo zrelega sadu. Doli v dolinici pa, kamor se ozira oko prosto in daleko, se razgrinjajo žitna polja kakor gibljajoča se morska gladina. Tamkaj raste kruh in zore poljski sadeži. Ti, ki tu spe, so nekdaj tam sejali, obdelovali in pridelovali svoje življenje dolgo. Zemlja jim j.e nudila tudi mnogo bodičja in trnja, uživali so krub v potu svojega obraza. Živeli so svoje življenie, kakor je hotel Bog, v tihoti in preprostosti. Sedaj so v miru. Leže na prosti višini, v božjem vrtu, pod cvetovi lilij in rož. Gozd jim, šumlja svojo- pesem; ob potu šepeče skriv-nostno lipa. Časih prinaša veter odmev nabožnih pesmi iz cerkve vunkaj. Tedaj plovejo1 glasovi kakor zlati pozdravi k spavajočim rajnim. Pesmi, ki so jih nekdaj peli sami, prihajajo svečano k njim in blagoslavljajo in po-zdravljajo vse, ki počivajo v miru.
Lepo je v tihem vrtu. Posebno tedaj, ko leskeče zadnje zlatožarko solnce na večernem nebu in šumlja gozd svojo pesem. Kakor radosten otrok pluie sapica črez cvetje. Rože se sklanjajo in lilije polnijo svoje čaše z zlatom. Skrivnosten šepet se širi med spomeniki. Šepet o boli in brid-kosti, ki je prestana, o domovini duš v drugem življenju, o Jeruzalemu gori — o rajskem krasu. Šepet o velikem dnevu zbujenja in vstajenja, ki bode enkrat prišel za vse-----------                                        Fr. Zupančič    .