ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1973 Omenja tudi poskuse odpiranja novih leka'rn in nastanek prve slovenske leta 1922. Avtor drugega prispevka »Kratek pregled zdravstvenega nadzorstva živil nekoč in danes s posebnim poudarkom na Sloveniji« (str. 215—246) je danes že tudi pokojni Ante Stefančič. Naslov je malo preširok, ker govori v tekstu le o mesu. Po orisu nadzorstva nad klanjem in mesom pri nekaterih narodih v preteklih obdobjih se posebej ustavlja pri predpisih, veljavnih na ozemlju SRS od 18. stoletja dalje.4 V svojo razpravo je skoraj v celoti vključil tozadevne prve slovenske tekste. Poleg zakonodaje obravnava tudi k temu spadajočo šolstvo in razvoj nekdanjega »mesogledništva« v sanitarno, veterinarsko in tržno inšpek­ cijo naših dni. • Za vse razprave je značilna izredna skrbnost pri pripravi besedil, ki so jim dodani tudi povzetki v. tujih jezikih. Opozoriti pa je treba na nekaj po­ manjkljivosti. Predvsem so pri nekaterih člankih predolgi uvodi, ki opisujejo" splošne politične razmere ali pa razvoj določene panoge. Avtorji bi to lahko izpustili ali pa skrajšali. Isti efekt bi bil dosežen s citiranjem ustrezne literature. Bralca tudi zanima mnenje avtorja razprave o realnosti raznih načrtov in teorij, o eventualnem zaostajanju obravnavane znanstvene discipline za splošnim raz­ vojem v Evropi, o položaju obravnavane teme v času in prostoru. Nekoliko več pozornosti bo potrebno posvetiti tudi historično-političnim terminom in ci­ tiranju virov iz literature. Upajmo, da bo Sekcija za zgodovino naravoslovja in tehnike pri SM kmalu predstvila drugo številko zbornika, kajti odprtih vprašanj so že avtorji prvega zbornika našteli .veliko. Želeti je tudi, da se pri svojih raziskavah ne bi ome­ jevali le na SRS ampak celotno etnično slovensko ozemlje. „ Stane Granda Sonja Petru, Emonske nekropole (odkrite med leti 1655—1960), Kata­ logi in monografije 7, Emona II; Ljubljana 1972. L. Plesničar—Gec, Severno emonsko grpbišče, Katalogi in monografije 8, Emona III, Ljubljana 1972. Doslej poznamo le malo najdišč antičnega obdobja, ki bi imelo v celoti pu­ blicirano odkopano gradivo. У vrsto teh redkih lokacij pa že moremo danes prištevati grobišče antičnega mesta Fmone; to ima v dveh zajetnih katalogih, ki sta izšla v zadnjem letu, objavljeno gradivo ca. 2.500 grobov (po mnenju, nekaterih arheologov naj bi bilo ca. 1.000 grobov uničenih in gradivo po večini izgubljeno oz. za objavo nedostopno). S tem številom pa zavzema grobišče tudi najvišjo stopnjo na lestvici raziskanih antičnih grobišč na evropskih tleh. S. Petru je zbrala v zvezku Emona II. grobove, (okoli 1.500) in gradivo,- ki ga hrani Narodni muzej v Ljubljani in ki je bilo odkopano v obdobjih pred letom 1960, medtem ko je, L. Plesničar podala kataloški pregled Emona III. z 978 grobovi/ najdenih v naslednjem desetletju. Historični prikaz odkrivanja grobov, ki ga podaja S. Petru, nas popelje še v prvo polovico 17,. stoletja, ko so leta 1635 na Ajdovščini odkopali antični grob, o katerem naj bi bila ohranjena prva zanesljiva zabeležka. Seveda je bilo že veliko preje odkopano in uničeno neugotovljeho število grobov pri sred­ njeveških gradnjah in zemeljskih prekopih, tako dà danes npr. zelo malo vemo o grobiščnem kompleksu, ki se je širil ob cesti proti Neviodunumu ob da­ našnji-Karlo vški cesti. To nam zlasti izpričujejo razna konservatorska opravila v stari Ljubljani, kjer se večkrat pod ometom stavbnih mas pokaže kamnito gradivo, ki je bilo nekoč sestavni del grobnih celot. Zlasti je pomembna po bogastvu raznih antičnih arhitektonskih delov grajska stavba, kjer so bili po­ samezni kosi uporabljeni pri gradnji v različnih starostnih obdobjih. Zanimivo je, da moremo naraščajoče zanimanje za arheološke ostaline opaziti v času razsvetljenstva, ko dobimo tudi že prve tiskane novice o raznih sepulkralnih najdbah na emonskem področju. Seveda se najdbe in podatki o 385 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 1973 njih v kasnejšem času vse bolj množe, ob tem je treba poudariti zlasti uspešne Miillnerjeve posege v prejšnjem stoletju. Z odkopom W. Schmida med leti 1904 in 1907 na severnem emonskem grobišču pa dosežejo raziskave svoj prvi zenit in preokretnico pri znanstvenem raziskovanju emonskih grobiščnih kom­ pleksov. Kasneje se do leta 1960 grobne najdbe pojavljajo sporadično na več•_ mestih ob raznih novih gradnjah", vendar ne dosežejo širine Schmidovih po­ segov. Ponovno in, kot vse kaže, verjetno tudi zadnjikrat pa dobe širok razisko­ valni polet zaščitna izkopavanja med leti 1961 in 1968, ko se s ključnimi grad­ benimi posegi samega centra današnjega mesta poseže v večino preostalih de­ lov še neraziskanega območja severno emonskega grobišča, ki se je širilo na obeh straneh Titove ceste od Trga revolucije do Linhartove ceste. Na emonskih grobiščih prevladuje žgan pokop. Skeletnih grobov je znatno manj, saj se suče njihovo število pri posameznih odkopih med 10,3 do 16,4% od vseh odkopanih. . Poudariti je treba širok spekter v obliki žganih grobov, ki je bil vezan na različne pogoje oz. vzroke; ti so bili bodisi sociološkega, religijskega ali dru­ gega karakterja. Najpogostejši je preprosto vkopan žgan grob, ki naj bi imel svoje korenine še v prazgodovinskem načinu pokopavanja in ga moremo ve­ zati tu s staroselsko tradicijo. Nadalje je mogoče zaslediti grobove s tegulnato konstrukcijo, pokop v amfori, zidane grobnice, kamnite pepelnice, pokope v lesenih skrinjah itd. Seveda so ponekod zastopane te oblike še v različnih, bolj ali manj opaznih enačicah. Izraziti razločki nastopajo tudi pri skeletnih grobovih (različna lega, smer, konstrukcija groba). Okostja so ležala največkrat v preprosto vkopanih ja­ mah, ponekod so bila položena v lesenih krstah (en primer lesene krste, ob­ ložene s svinčenimi ploščicami) ter v kamnitih sarkofagih. Raznoličnost pa se kaže tudi v vsebini in številu. pridevkov, ki so jih vsebovali posamezni ske­ letni pokopi. Sicer so bili v grobovih bolj pogosti naslednji pridevki: predvsem razni vrči, steklenice, krožniki, skodelice, oljenke, balzamariji, novci itd. Seveda je še vrsta drugih, po svoji funkcionalnosti zelo divergentnih pridatkov, od že­ leznih nožev, orodja in orožja, novcev, raznih kosov nakita (fibule, zapestnice, igle, ogrlice itd.), celo igračke itd. Zanimivo je ,da so skeletni grobovi po pri­ devkih veliko skromnejši od žganih grobov. Čeprav doslej še ni mogoče podati neke detajlnejše kronološke lestvice oz. sheme na grobiščih, pa moremo na podlagi posameznih značilnih najdb iskati prve pokope že v prvi polovici prvega stoletja, medtem ko bi s poko­ pavanjem prenehali na prelomu 4. v 5. stoletje. Posamezni grobovi pa naj bi si­ cer po navedbah starejše literature (gre le za nekaj izjemnih pokopov) pri­ padali tudi kasnejšemu času, to je 5. in celo 6. stoletju, vendar novejše analize ohranjenega gradiva zavračajo te časovne opredelitve in jih postavljajo v sta­ rejši čas. Na severnoemonskem grobišču, kjer je vodila raziskave L. Plesničar, je bilo ugotovljeno, da v kasnejši čas pripadajo predvsem skeletni grobovi, to je predvsem v 4. stoletju, ko se grobišče tod tudi po svojem arealu precej zmanjša in so žgani pokopi le že izjemne najdbe. Izredno slabo zastopanost skeletnih pokopov naj bi si tu razlagali z močnim zmanjšanjem prebivalstva v Emoni. Sicer pa naj bi bilo to grobišče najbolj v prometu v prvem oz. drugem sto­ letju v 3. in 4. stol. pa se opaža upadanje števila pokopov. Jedro obeh katalogov (sicer zasledimo poleg poglavij o obliki grobov in historiatu najdb še citirano literaturo o najdbah oz. grobiščih in vrsto topo­ grafskih podatkov) sestavljajo opisi grobov, ki so prevedeni tudi v nemški oz. v angleški jezik ter nič manj kot 330 pripadajočih tabel z risbami grobov in nji­ hove vsebine; nadalje 7 statističnih tabel oblik oz. načinov za pokop, 1 pregled­ nica vsebine moških in ženskih grobov ter 8 tabel raznih steklenih posod, tiskanih v barvni tehniki. Kot dodatek katalogom so pridani še tlorisi grobišč. Zdi se, da bi bilo ob koncu odveč poudarjati pomembnost obeh del tako za slovensko arheološko stroko kot sploh za celotno antično raziskovanje na drugih 386 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXVII 19T3 evropskih tleh. Vsekakor pa je treba podčrtati ugotovitev o že vnaprej zago­ tovljenem uspehu izdajatelja (Narodni muzej, Ljubljana) in širokem odzivu, ki ga imajo taka dela v strokovnih krogih. Marijan Slabe Ivan Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slov­ stva. (Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju, Znanstvena knjižnica, nova serija, 1. Izdajo knjige je oskrbel Bogo Grafenauer.) Knjiga je iz dveh delov. Prvi del je slovstvena zgodovina (210 strani), drugi del (78 strani) pa bris življenja in dela Ivana Grafenauerja. - . Pod naslovom kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva si ne sme­ mo predstavljati dela, ki bi bilo zaradi krajšanja in izpuščanja primerno za razne kratke tečaje ampak resno, pretehtano in skrbno pripravljeno delo. Ob­ ravnava slovensko slovstvo od razdobja praslovanske kulture do Zoisove in Vodnikove smrti 1819. Prvotno je bila knjiga zamišljena kot učbenik in kot taka pripravljena tudi za tisk, vendar ji niti predvojne niti povojne kulturno- politične razmere niso bile naklonjene. Tako prihaja na dan skoraj petindvajset let potem, ko je bila v tej obliki napisana in v devetem letu po avstorjevi smrti. Ivan Grafenauer deli slovensko slovstvo na dva dela: staro in novo. Prvo sega od naselitve Slovanov do srede 18. stoletja. Zanj je značilno, da še ni načrtnega prizadevanja po snovanju umetniške literature. Staro slovstvo je razdeljeno še na tri večja razdobja: razdobje praslovenske kulture (predpismen- ska doba), v katerem J.je besednoumetnostni glasnik narodnega življa in kul­ ture zgolj narodno ustno slovstvo, ki so se njega ostanki rešili do zapisa v 19. stoletju« in ki traja do sredine 8. stoletja, razdobje srednjeveškega pismenstva. od sredine 8. do sredine 16. stoletja, ko se »pismensko nekoliko tvorne dobe... menjavajo z dobami mrtvila« in je narodna ustna umetnost še vedno »po­ glavitna glasnica narodnega žit ja in bitja«, in razdobje tiskane "književnosti brez izrazitega umetniškega prizadevanja od sredine 16. do sredine 18. sto­ letja (str. 15). Odlika Kratke zgodovine starejšega slovenskega slovstva je v njeni jas­ nosti in strnjenosti. Ničesar pomembnejšega v naši literarni preteklosti ni'iz­ puščenega, vse je postavljeno na svoje mesto v času in prostoru. Vedno je po­ udarjen tudi pomen posameznega dela za nadaljnji razvoj slovenskega slov­ stva. Ob vsakem razdobju obravnava Grafenauer tudi slovensko ljudsko ustno in pismeno slovstvo, ki je tako prvič dobilo pravo mesto v naši literarni zgo­ dovini. Ogromno znanje je Grafenauer ju ob veliki znanstveni prodornosti po-, magalo, da je s kulturnozgodovinsko literarnoprimerjalno metodo, ki jo je sam razvil, dosegel pri proučevanju ljudske pesmi izredne rezultate. Ne samo, da je ' določil starost in realno vsebino, ampak je opozoril tudi na sorodne motive pri sosedih. Naše ozemlje se pri tem pokaže kot zanimivo križišče kulturnih vplivov zahodne in jugovzhodne Evrope. Iz najstarejšega obdobja praslovenske kulture se je ohranilo malo, pretežno »ženske pesmi«, »ki razgrinjajo pred nami človeško usodo žena in sirot, vdov in deklet v očetnopravni rodovni druž­ bi (str. 29). Proti nekaterim drugim literarnim zgodovinarjem je Grafenauer pri pro­ učevanju srednjeveških rokopisov dokazal, da to obdobje ni »brez literarne tradicije«. Le tako si lahko razložimo dejstvo, da so med ohranjenimi rokopisi le prepisi. Opozoril je tudi na številne ohranjene drobce, na katere vse prerado pozabljajo. Razdobje tiskane književnosti je razdelil Grafenauer na tri dele: na dobo reformacije (do okrog 1600), na dobo prekatoličenja in književnega zastoja (do 1678) ter dobo katoliške obnove (do okrog 1750). Od novega slovenskega slovstva, ki sega od sredine 18. stoletja pa do da­ nes, je obdelal Grafenauer le prvo dobo: razsvetljenstvo in začetke narodne prebuje, čas, »ki je hkrati. doba narodnega prebujanja najnaprednejših mož izmed slovenskega izobraženstva« (str. 15). Glavna oseba tega- časa je Vodnik,, 387