PRVI UČBENIK POLJSKEGA JEZIKA V SLOVENŠČINI*
Ni dvoma, da je Slovencem tak učbenik zelo potreben. Kdor se je doslej hotel sam naučiti poljščine, je moral seči po tujejezičnih pomagalih, ki pa so bila večinoma težko dosegljiva; marsikoga je pri učenju oviralo tudi nezadostno znanje jezika posrednika. Toda poljski jezik in književnost pri nas vseeno nista bila brez vnetih privržencev; stiki s poljsko kulturo so zaživeli že pred prvo svetovno vojno, med vojnama in po osvoboditvi pa se je večje število slovenskih slavistov in prevajalcev strokovno izpopolnjevalo na Poljskem. V nekaj desetletjih je bilo v slovenščino prevedenih precej svetovno pomembnih umetnin iz poljske klasične književnosti (Mickiewicz, Sienkie-wicz, Prus, Zeromski, Reymont in dr.), izšla je antologija poljske lirike. Novejše avtorje pa smo prevajali manj, kakor bi zaslužili.
Dandanes se krog ljudi, ki se zanimajo za poljščino, čedalje bolj širi. Vse pogostejše so zamenjave znanstvenikov in strokovnjakov z najrazličnejših tehničnih in drugih področij, in niso več redki izobraženci, ki želijo v izvirniku spoznati bogato poljsko strokovno literaturo (zgodovina, sociologija, filozofija, medicina, itd.). Prav pa iDi bilo, da bi tudi v praktičnih stikih (gospodarstvo, turizem) ta ali oni znal jezik svojega partnerja.
Zaradi pogostnih sičnikov, zlitih glasov ali šumnikov je poljščina za slovensko uho med slovanskimi jeziki najbolj nenavadna in za začetnika kar precej nerazumljiva. Vendar ob intenzivnem študiju kaj hitro odkrijemo njene notranje jezikovne zakonitosti in številne poljsko-slovenske sorodstvene vezi; pozneje smo kar presenečeni nad ustaljenostjo in izrazno gibčnostjo knjižne poljščine.
Učbenik je sestavila slovenska polonistka Rozka Štefanova s sodelovanjem bivšega poljskega lektorja na filozofski fakulteti v Ljubljani, Wladislawa Laciaka (besedila lekcij). V prvem delu (5—34) nas avtorica seznanja s poljskimi glasovi, z glavnimi glasovnimi premenami, z naglasom; dodala je nekaj primerjav s slovenskimi glasovi in nekaj pravopisnih pravil. Osrednji del (35—210) obsega 32 lekcij, katerih besedila so vsebinsko povezala potovanje dveh slovenskih zakonskih parov z avtom na Poljsko. Najprej spoznamo obe družini v Ljubljani, udeležujemo se njunih priprav na potovanje, nato spremljamo sloven.ske popotnike preko Budimpešte, Zakopanega, Krakova, Oswi^cima in Kielec do Varšave; od tu se usmerijo na Baltik (Gdansk), nazadnje preko Torunja in Vroclava zavijejo nazaj v Gornjo Slezijo. Besedila lekcij so napisana v brezhibni poljščini in tako sestavljena, da zajamejo okoli 4000 besed, na katere največkrat naletimo v vsakdanjem pogovoru s srednje izobraženim in kulturnim Poljakom. Čeprav avtorja besedila nista izbirala glede na ugotovljeno pogostnost rabe, se jima je vendarle posrečilo, da sta po »posluhu« v besedila uvrstila večino tistega besedja, ki bi ga lahko imenovali poljski knjižno-pogovorni minimum. Razumljivo je, da je avtorja pri enakomernem upoštevanju jezikovnega izraza omejeval zemljepisni in kul-turno-zgodovinski okvir, vseeno pa tudi v takem osnovnem besednem zakladu pogrešamo npr. izraze za nekatera glavna oblačila (koszula — srajca, marynaika — suknjič, spodnica — krilo) in glavne jedi {roso! — mesna juha, ziemniaki — krompir, jarzyna — sočivje, ipd.).
• R. Štefanova — W. Laciak, Učbenik poljskega jezika. DZS. Ljubljana 1969. 296 str.
91
2e v besedilih se uspešno uveljavlja prizadevanje avtorjev za naraven pogovor, še bolj pa se pogovorne možnosti razvejajo ob vprašanjih, ki smotrno oživljajo besedje in zveze iz lekcij. Vendar je v škodo sicer živahno tekočemu pripovedovanju ponavljanje enakih ali podobnih obratov, npi.ošrodek kultury i nauki, ošrodek przemYSiowy i kultuiany, ošrodek kultury i sztuki, ipd. K slovničnemu delu lekcij se bomo še vrnili. Iretji del (211—292) obsega abecedno urejen slovar vseh v knjigi rabljenih poljskih izrazov; pregibne besede so opremljene z osnovnimi slovničnimi oznakami, tako da omogočajo tistemu, ki se je seznanil s slovničnim ogrodjem, tvorbo vseh oblik. Slovenski del se omejuje le na enega ali dva pomena, kar je dovolj za razumevanje poljskih besedil v učbeniku.
Ob splošnem dobrem vtisu, ki ga naredi učbenik, ne moremo mimo nekaterih kritičnih pomislekov, ki jih zbuja zlasti prvi del, z naslovom Najvažnejši podatki o glasovih. Preden se lotimo podrobnejšega pretresa nekaterih trditev, moramo priznati, da je avtorica svoj postopek v obravnavi glasov sicer opravičila v podnaslovu (na pravopisni osnovi); vendar bi moralo biti bralcu jasno tudi s to opombo, koaj gre za črko in kdaj za glas. Nočemo sicer reči, da je pisno-vizualna oblika obstajanja jezika manj pomembna od govorno-slušne, čeprav vemo, da je druga oblika prvotna; vsekakor pa mora ostati razmerje med obema oblikama čisto, in s termini, ki so izrazita last ene oblike, ni mogoče preskakovati v drugo. Nekatere nejasnosti so nastale tudi zaradi mešanja sinhronije in diahronije (mehčanje).
Tako npr. ne bi mogli sprejeti za dejstvo, da je 6 poseben samoglasnik (str. 5), saj je ö le eden od obeh znakov za samoglasnik u (u, ö). S tem se je po nepotrebnem povečalo število poljskih samoglasnikov na devet (na str. 11 jih je v preglednici brez oklepajev osem). Zaradi nedoslednosti v pripisovanju trdosti in mehkosti zdaj samoglasnikom, zdaj soglasnikom izjava na str. 6, da trdi samoglasniki ne vplivajo na sosednje soglas-nike, nasprotuje primerom na str. 17 [piaty, piöro, bialy, miasto, idr.), ki se izgovarjajo z mehčanimi p', b', m' (p'onty, p'uro, b'auy, m'asto), čeprav jim sledijo »trdi« samoglasniki o, u, a.
Opis nosnih samoglasnikov je lepo pregleden in dovolj izčrpen; v tabeli so poleg nosnih o in e, ki imata svoja znaka v abecedi, v oklepaju navedeni tudi nosni a, i, y, u v tujkah (npr. tramwaj, instynkt, rynsztok, kunszt), zato bi pričakovali, da bo avtorica tudi v preglednici soglasnikov upoštevala mehčane t', d', s', z, r', ki enako nastopajo le v mlajših izposojenkah. (Na str. 15 je ta možnost omenjena.) Obravnavo zamujanja (nesinhronosti) nosne izgovorne prvine pri poljskih nosnih samoglasnikih avtorica za-zaključuje z opozorilom, da so ti samoglasniki drugačni kakor sinhrono izgovarjani francoski ali podjunski na Koroškem. Medtem ko prva primerjava lahko koristi temu ali onemu učencu, druga v tem kontekstu nima praktične vredosti. Tudi tu moti ugotovitev: »črki [za nosni] a in ^ se izgovarjata« (str. 8).
Razmišljajoči učenec bo prišel najbrž v zadrego ob razlagi, da v izposojenkah, kot so urmia, linia, Jugoslawia, itd. (str. 11), pisava z -ia (in druge povezave v paradigmi) ne pomeni, da je soglasnik pred samoglasnikom n mehčan, temveč da gre tu za zveze -mja, -nja, -vja-, kajti v podobnih grafičnih zvezah na str. 17 bo moral verjeti, da gre za mehčani soglasnik plus a (iiasko, hiacynt, geografia — t'asko, h'acynt, g'eogral'o). Ali imamo kakšno oporo za to, da se Jugoslawia izgovarja na koncu z -v/a, geografia pa s -f'a? In kako izgovarjati jugoslowianin, krakoviak, warszawianka? Težko je verjeli, da bi se v poljščini soglasniki pred / tako vztrajno upirali vsakemu mehčanju. Do-roszewski navaja v svoji slovnici (Podstawy gramalyki polskiej, I, 1963) na str. 76 izgovor x'eiarx'ia (mehčani x' + ia).
Pri poljskih soglasnikih nasploh so še večje težave. Avtorica res ni imela lahke naloge že pri odločanju o njihovem številu; v novejših preglednicah (prim. Szober-Do-roszewski, Gramatyka j. pol., 1953; Lehr-Splawinski — Kubinski, Gramatyka j. pol., 1952;
92
Stieber, Rozwöj fonologiczny j. pol., 1956; Doroszewski, Podstavy gram, pol., 1963; Sheve-lov, A Prehistory of Slavic, 1964) to število namreč niha celo med 34 in 41. Deloma moramo izvor te pisanosti iskati v različnem razmejevanju fonetike in fonologije v priznavanju ali nepriznavanju samostojnosti nekaterih mehčanih soglasnikov (labiali, ve-lari) in dvojnih soglasnikov. Največ preglavic pri tem pa povzročajo tuje jezikovne prvine, ki se še niso docela prilagodile poljskemu glasovnemu sestavu.
R. Štefanova se je odločila za 38 soglasnikov. Opustila je že omenjene mehčane dentale, ki jih navajata Szober in Doroszewski, obenem pa je v preglednico vnesla hkrati ¦u in /, kar je v isti govorni situaciji pravzaprav nezdružljivo. Mehčani i šteje avtorica za enakovrednega drugim soglasnikom, medtem ko mu večina avtorjev tega statusa ne priznava. Brez škode bi mogel stati v razpredelnici namesto znaka i kar navadni nadalje ni bilo potrebno uvajati v razpredelnico posebnih znakov za zlite glasove dz, di in dz, in še tretjega znaka x za nezveneči velarni pripornik. S temi dodatnimi znaki si neizkušeni začetnik najbrž ne bo mogel veliko pomagati, lahko pa ga zapeljejo v dvoumnosti ali napačno razumevanje. Tako npr. tudi razlaga, da >;znak x pomeni nezveneči pripornik ch oz. h«, stvar prej zamegli kakor pojasni. Ali bo bralec vedel, da gre za en pripornik, ki ga zaznamujeta dve črki, ali bo prepričan, da sta mišljena dva različna pripornika? Verjetno bi bilo najmanj nesporazumov, če bi avtorica v razlagah dosledno uporabljala samo naš znak h (razen v primerih, ko je govor o poljskih črkah).
Na str. 15 ne moremo soglašati z opisom in razlago izgovora trdega i. Preseneti že uvodni stavek: ».. . ta glas se izgovarja na dva načina«. Mišljeno je pač, da pomeni čika / enemu trdi 1, drugemu u, kajti enega glasu ne moremo izgovarjati na dva načina. Tudi priporočilo za izgovor, po katerem naj bi rob jezika tako odmaknili od kočnikov, da bo ob straneh uhajal zračni tok, učencu ne more pomagati, kajti tega artiku-lacijskega giba, kakor še nekaterih drugih, ne moremo usmerjati po naši volji in ga tudi ne moremo kontrolirati, kot npr. lego ustnic ali konice jezika. In v nadaljevanju imamo spet opravka z mešanjem črka-glas; »... sicer pa se izgovarja brez zapore ob zobeh, kot soglasniški u (u), ki je enak našemu i pred soglasniki in na koncu besede (molčal)« — pravilno: ki je enak našemu u.
Pri obravnavi slovensko-poljskega glasovnega razmerja (str. 31) je trditev, da so se zadnji vokali razvili iz prednjih, vseeno preveč kategorična, saj velja to le za njih manjšino. Zdi se, da bi morala avtorica tudi jasneje opredeliti razliko med omehčanimi in mehkimi soglasniki, kajti le tako bi bilo mogoče povsem razumeti, kaj pomeni trditev ». .. danes pa ima poljščina za vsemi mehkimi soglasniki tudi zadnje vokale ...«,
O vsebini osrednjega dela (lekcije) smo že govorili; tu naj navedemo le še nekaj drugih pripomb. Prevajanje besed in zvez v slovarčku ob lekcijah je skrbno in ustrezno, toda včasih učenec z danim prevodom glagola le ne bi mogel dobro prevesti stavka, npr. (40): A wi^c od jutra staramy sjq o paszporty. Ce se odločimo za se trudimo, se bomo trudili, kakor sta avtorja prevedla staramy si^, ne dobimo prevoda. Vendar so take nerodnosti zelo redke. Posebno koristna je ob nekaterih lekcijah primerjava poljskih in slovenskih besednih vezav, ki pomaga odstranjevati slovenske sintaktične vzorce; ti so namreč najbolj vztrajen vir za napake v poljščini (jezikovna interferenca).
R. Štefanova je ob lekcijah strnila razlago najvažnejših dejstev iz poljske slovnice. Kljub zgoščenosti, ki jo je narekoval obseg učbenika, ni prizadeta preglednost. Znano je, da je sklanjatev poljskih samostalnikov precej »muhasta« in da je pri sklanjatvi in spregatvi treba dobro poznati vso raznolikost samoglasniških in soglasniških premen. Vso to gmoto je avtorica uspešno pregnetla in metodično spretno razvrstila. Pri razvrščanju glagolov pa vseeno moti, da R. Štefanova ne pripisuje nobenega pomena ločevanju tistih vzorcev, ki so zgled za oblikovje neznanskemu številu glagolov, od popolnoma osamljenih, posebnih. Tako npr. na str. 44 v istem odstavku govori o tem, da se osnova
93
glagolov tipa pyta-tn v 3.os.mn. podaljšuje za -/ [pytaj-), osnova glagolov wie-m, da-m, je-m, pa za -dz- {wiedz-, dadz-, jedz-). Vztrajati pri končnici -a za glagole tipa pyta-m, nima pomena. Ta vrsta glagolov obsega bržkone več ko polovico vseh poljskih glagolov, ker vključuje vse drugotne nedovršnike na -a-, -wa-, -ja-, -iwa-, -ywa-, -ewa-, zato bi bilo bolje ostati pri enotni sedanjiški osnovi pyta- in končnici -jq za 3. osebo mn. (pyta-m, pyla-sz, puta-0, pyta-my, pyta-cie, pyta-jq). Pri drugi lekciji bi v zvezi z glagoli veljalo pripomniti še to, da bi zaradi metodične čistosti tudi v vajah vsaj v glavnem kazalo ostati pri glagolih prve spregatve, ki so glavna tema te lekcije; z glagoli po-miešcić, möwic, pizymovac, opiekovač siq nehote posegamo naprej.
V vsebinsko območje glagolske obravnave sodi tudi prevod naslova GLAGOLSKI VID (ASPEKT) — POSTAČ GLAGOLA. Ker tudi poljska lingvistika ločuje med tkim. rod-zajem (postać, sposöb) czynnosci, ki je pretežno pomenska kategorija, in pravim vidom (aspekt), ki je slovnična kategorija, mešanje teh dveh terminov (aspekt — postać) ni več dopustno. (Prim. Z.Golpb, A.Heinz, K.Polaiiski: Stownik terminologu jQzykoznawczej, Varšava 1968).
Pri obravnavi veznikov, zlasti podrednih, je samo slovenski prevod posameznega veznika večkrat nezadosten ali celo varljiv; kako naj npr. razumemo vrednost poljskega veznika lubo, ki je preveden s slov. dasi, če je ta veznik malodane izločen iz sodobne knjižne rabe. Zelo koristna bi bila ločitev na stilsko nevtralne in druge veznike, vsi pa naj bi zaživeli v svojem resničnem kontekstu.
Jezikovno je učbenik napisan tekoče in skrbno, le ponekod osupne kakšen »povešen« stavek, kot npr. tale na str. 54: »V nedoločniku ima velika večina glagolov med korenom oziroma podstavo in nedoločniško končnico -č pripono.«
Razumljivo je, da del pripomb, ki so manj pohvalne, nikakor ne more okrniti osnovnega namena učbenika, niti ne želi zmanjšati njegove vrednosti. Kdor se le hoče naučiti tega po pomembnosti drugega, po »eleganci« prvega slovanskega jezika, ga bo uporabil s pridom in zadovoljstvom.
F. Jakopin
Filozofska fakulteta Ljubljana