VESTNIKOV MESECGNIK četrtek 26. 9. 2013 223. številka ... jesenske barve razlijen. Borut Cvetkovič, direktor družbe Radgonske gorice, d. d. k-) o o o w du k-) o Pi (o IS te kj bod HI) o 9 o uč Zgodba z naslovnice, str. 14 Iz goric diši po zrelem grozdju in svežem moštu. Pen preberite, preden bo začelo brbotati v sodih, ker bi sicer lahko kaj narobe razumeli. Ko tokrat izjemoma v sredo, 30. oktobra, izide novi Pen, bo moč mošta že plahnela. Na poti bo sveti Martin ... september 2013 šlihthuber vabi 26 VESTNIK pod svoj dežnik Župan najbolj zadolžene slo- venske Občine Gornji Petrovci Franc Šlihthuber postaja vse bolj zaskrbljen. Nobeden od sosednjih županov, tudi graški Danijel Kala- mar ne, noče z njim v druščino za ustanovitev velike goričke občine, ki bi imela sedež na Šlihthuberjevi haciendi v Stanjevcih, čeprav je tam najlepše vzdrževana občinska stavba na Goričkem. Župani so namreč iz- računali, da bi se zadolženost vsem povečala, le sedanja petrovska obči- na bi se finančno okrepila in zdrsnila daleč pod vrh najbolj zadolženih ob- čin. Ampak podpora iz Ljubljane je velika in petrovski župan je prepri- čan, da bo pod njegovim dežnikom kmalu prava gneča. -ju- Bralci Pena ŠTENKAJO Resnica o štorkljah v Martjancih Pri nas so štorklje doma, odkar pomnim. Star sem 78 let. Štorklje in gnezdo na nekdanji šoli so simbol vasi in kraja, zato nam ni vseeno, kaj se z njimi dogaja. V letih 2006 in 2007 so iz varnostnih razlogov porezali staro drevje okrog cerkve ter pomladili stare lipe in kostanje. Obnovljeno drevje se je razboho- tilo in privabilo ptice, tudi veliko sivih vran. Bile so napadalne do štorkelj in so jim izpile jajca, tako da dve leti ni bilo mladičev. Skupaj z lovsko družino smo krajani vrane pregnali in leta 2010 so štorklje spet imele podmladek. Potem leta 2011 nov šok. Na zunanjo stran gnezda so se naselile ujede - mali jastrebi, ki so štorkljam uničili mladiče. Zgodba se je lani ponovila, nato sta štorklji gnezdo zapustili. Ker nam ni vseeno, kaj se dogaja z našimi štorkljami, smo letos spomladi gnezdo obnovili pod strokovnim vodstvom sodelavca Društva za zaščito in varnost živali Ljubljana. Z zaščitno mrežo smo ga zaščitili pred ujedami in obvarovali pred razpadom. Ujede so se odselile, štorklje pa so se 4. 4. 2013 vrnile. Že naslednje jutro so gnezdo obletavale vrane, ki so zagotovo iskale jajca. Štorklje so se verjetno spomnile vsega hudega iz preteklih let in zapu- stile gnezdo. Upamo samo, da jim je v novem okolju uspelo vzgojiti mladiče. Pred letošnjo selitvijo štorkelj smo opazili, da se je par spet vračal v naše gnezdo. Bila sta zadovoljna, kar sta pokazala z obnašanjem in klepetom v gnezdu. V Martjancih pa bomo skupaj z LD pozimi poskrbeli, da se vrane vrnejo v gozdove, da bi se spomladi štorklje mirno vrnile v svoj dom. Piscu članka Grajamo, objavljenega v občinskem glasilu Lipnica 1. 8. 2013, pa se zahvaljujemo za njegovo pozornost do štorkelj v Martjancih. Pisec B. C. bi se moral zavedati, da izmišljena in neresnična vsebina prizadene krajane in škodi ugledu glasila. Piscu priporočam, da objektivno poroča o aktualnih perečih problemih v občini, kot so infrastruktura, alkohol, droge in podobno. Jožef Vaš, Martjanci Peh Lopate so preizkušene in spravljene do nove priložnosti Kmetijski minister Dejan Židan (drugi z leve) in pomurski župani (od leve) Franc Horvat s Tišine, Danijel Kalamar od Grada, Franc Šlihthuber iz Gornjih Petrovec, Edvard Mihalič iz Rogašovec, Drago Vogrinčič s Cankove, Jožef Škalič iz Kuzme, Ludvik Novak iz Puconec, Matej Gomboši iz Beltinec, Iztok Fartek iz Šalovec, Nada Cvetko Tdrok, ki je nadomeščala soboškega Nogometašinje Teleinga Pomurja iz Beltinec so nepremagljive. Vsakič stopijo na igrišče prepričane, da je zmaga njihova, in to se tudi zares zgodi. Nazadnje so spravile na kole- na doslej še neporažene nogometa- šinje Rudarja Škal. Zmagovalke - od leve Katarina Puš, Jasmina Zelko, župana, in Alojz Glavač iz Moravskih Toplic so si za prvo orodje pri gra- dnji goričkega vodovoda izbrali čisto nove lopate. Penove tute so se najprej spra- ševale, a ni to v teh kriznih časih potratno. Županske ure so vendar predrage, da bi z lopatami rili po zemlji. Po premisleku pa so mnenje spremenile. Župani so lopate - na nekaterih se ni umazal še niti listek Manja Rogan, Anja Prša, Kaja Eržen, Tjaša Tibaut in Nina Marič - so po novi zmagi na domačem terenu še same pokleknile ter sebi, trenerju in vse večjemu številu obiskovalcev obljubile, da se na domači zeleni preprogi ne bodo pustile premagati. Kolegi močnejšega spola, ki imajo s ceno - skrbno spravili za naslednjo priložnost. Menda bo ta že spomla- di, ko bodo skupaj kopali grob za pokop majhnih prekmurskih občin. Minister Židan se je že odločil, da bo svojo lopato spravil kar pri kolegu Gregorju Virantu, prenesel pa mu bo tudi sporočilo županov, da bo prvi govorec na tem pogrebu, pa še za sedmino bo moral dati. -ju- nogomet še vedno za moško zadevo, pa so resno zaskrbljeni. Nekateri celo razmišljajo o pobu- di, da bi ženskam v regiji začasno prepovedali igrati nogomet. Vsaj dokler njim ne uspe vstop v prvo ligo. -ju »Inšpektor« na Murskem valu Domači radio ima zveste in pozorne poslušalce, ki radi po- hvalijo in brez dlake na jeziku pokritizirajo. Med njimi je tudi devetletni Nino Škalič iz Kup- šinec, ki z izjemno vedrino in življenjsko energijo kljubuje cerebralni paralizi, saj vsemu, kar se zgodi na programu Radia Murski val, zelo pozorno sledi. Radijci so njegovi znanci in tudi noben spodrsljaj, ki ga zagrešijo, mu ne uide. Kot naredi pravi inšpektor, se tudi on kdaj najavi na obisk. Bil je že v »kontroli« pri Zamurjencih in ustvarjalcih oddaje Mursko-morski val, pred dnevi pa je obiskal Mali radio. V družbi dveh zgovornih malih radijk Julije Lukovnjak (levo) in Hane Štefanec (desno) ter njune gostje Tinke Holc (v sredini) je neizmerno užival in ocenil, da delajo odlično. Koga čaka nad- zor naslednjič, pa nam ni hotel zaupati. Tako inšpektor pač mora ravnati. -si- Pen je, kratko r: , Vestnik čna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim je bil, da bi, v z tabloid spodobi. kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za vat, urednik posebne naročnine! Izdaja ga Podjetje za informiranje. Odgovorna uredni gi pi ika sta Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za Pen ni je Majda Hor- VESTNIK 27 Beh Nekoč, ko so prišli »beli ljudje« v Ameriko, na Divji zahod, so prinesli s sabo »ognjeno vodo«, alkohol, in z njo zastrupljali Indijance. Ti so jih pogostili s tobakom: danes rak na veliko uničuje Američane in vse, ki kadijo. A tu je še dodaten strup - mamila. Ni dneva, da časopisi ne bi objavili novice o tihotapcih, ki »švercajo« po svetu najrazličnejše vrste mamil. Jeseni so zemljevidi, kje vse proizvajajo mamila, kako »potujejo« po svetu, kje so središča preprodaje. Koka- in je »doma« v podnožju Andov, v Kolumbiji, Venezueli, Peruju pa tudi v Braziliji in Boliviji. Po več 150 ton potuje v Mehiko, od tam v Združene države. Manjši del na za- hodna obrežja Afrike in prek Portugalske in Španije v Evropo. Heroin je v glavnem »doma« v Pakistanu, Iranu in Afganistanu (tu pridelajo do 5800 ton opija letno), od koder potuje prek Turčije na Balkan in dalje v Evropo. Prodajalec v Kolumbiji zasluži pri kilogramu kokaina 1000 dolarjev, njegov posrednik 2400, španski posrednik 45.000, nemški posrednik 53.000 za kilogram in nemški razpečevalec, »diler«, kar 86.000 dolarjev (če je stopnja čistoče 40-odstotna). Afganistanski obiralec opija dobi za kilogram heroina 1400 dolarjev, njegov posrednik tisoč dolarjev več. Pakistanski posrednik si napolni žepe s 3600 dolarji, turški posrednik pobere 8100, nemški posrednik 32.500 in nemški »diler« za kilogram opija (če je stopnja čistoče 11-odstotna) 48.000 dolarjev. Glede na to, da se pretihotapi letno 900 ton heroina, si lahko predstavljate, kakšni zaslužki so to, da tveganja in zdrav- ja ne omenjamo. Znano je, da zaslužijo »narkokarteli« v Mehiki letno do 40 milijard dolarjev, medtem ko so v sedmih letih ubili zaradi razpečavanja mamil 60.000 ljudi. Europol je obvestil, da se mehiški karteli selijo v častihlepna, želi uspeti in je prepričana, da jo mamila spodbujajo, odpirajo pot do kariere. Hrvaško-slovenska meja je po vstopu Hrvaške v Evropsko unijo postala »mehka«, dotok mamil se je po- večal. Nihče ne bo natančno izvedel, koliko kilogramov te »bele smrti« se pretihotapi, verjetno se zapleni samo manjši del, saj generacije po svetu kar naprej kupujejo, preprodajajo mamila in se drogirajo. »Fiksajo« se v glav- nem premožni ljudje, saj za mamila moraš imeti denar, in to kar precej bankovcev. Mihovil Raos, kot piše Nedeljski Jutranji list, je bil iz ugledne zagrebške družine, perspektiven dijak, odličen študent zgodovine na Oxfordu, hotel je živeti na veliki nogi - organizirale zabave na jahti po Jadranu -, dokler ga niso v Bristolu priprli in obsodili na šest in pol let zapora. Sodnik mu je dokazal, da je tihotapil zelo kakovosten ko- kain. Ni bil sam, povezal se je z »drogaši«, znašel se je sredi londonskega »jet seta«. Drage obleke, luksuzni avtomobili, veliki bazeni, predmestne vile: bili so dilerji angleške estra- de. Skupina, v kateri je sodeloval, je dobila skupaj 65 let zapora. Libijec, vodja tihotapcev, je dobil dvajsetlet zapora, njegov prijatelj fud Curtis Brooks pa 14 let. Raosov sovoznik je dobil sedem let in pol zapora. V njegovem avtomobilu so našli večjo količino mamil in denarja. Nemški etnofarmakolog in šaman Christian Ratsch, ki je nekaj časa živel med Indijanci v Mehiki, je izdelal -7(57" Branko E—— Šomen Vonj po .. mamilih posebno enciklopedijo rastlin, ki imajo halucinacijske učinke. Iz maka se pridobiva morfij (za ublažitev bole- čin) pa tudi heroin. Na svetu naj bi bil ilegalno posajen na 270 tisoč hektarjih. Že ameriški predsednik Richard Nixon je začel boj zoper mamila, posebno v času, ko so se ameriški vojaki vračali s fronte, iz Vietnama. Tudi Barack Obama je tukaj dosleden. V Gani so ustanovili posebno šolo, v kateri se specialisti urijo za boj s karteli za narkotike. V Denverju so ustanovili legalno središče za gojenje marihuane in nadzorovano uporabo. Vendar te uhojene poti mamil po svetu ni mogoče nadzorovati: tudi legalizacija ni prinesla nobenih koristi. Urugvajski predsednik Jose Mujica je predlagal, da bi vsak odrasel, polnoleten državljan lahko uporabljal po 30 gramov mamil. Mnenja je, da delna legalizacija povzroča »manj- še zlo«. Pred kratkim so na letališču v Peruju aretirali dve dekleti, ki sta tihotapili mamila. Takšne tihotapce imenujejo »mule«. Pri njiju so našli bel prah v vredno- sti 1,5 milijona funtov. Morda bodo odsedele v zaporu naslednjih 25 let! V zaporu v Peruju je trenutno zaprtih 1648 tujcev zaradi »švercanja« droge. Pred dnevi so na hrvaško-srbski meji aretirali Maria Milosavljeviča, ki je s ponarejenim potnim listom skupaj s soprogo hotel na počitnice na jadranske otoke. Pona- rejeni potni list ga je izdal: znan je kot kriminalec, ki je sodeloval pri umoru srbskega premiera Zorana Pindiča, je pa tudi član skupine Dejana Stojanoviča - Keke, enega od večjih tihotapcev kokaina z območja Srbije, ki se trenutno skriva v Braziliji. Hrvaška policija je pred kratkim aretirala tudi sedem- desetletnega tihotapca mamil oziroma kokaina: v njego- vi garaži v novem zagrebškem naselju Utrine so policisti našli 203 grame »belega prahu«. Najdena mamila so na ilegalnem trgu vredna 100.000 kun. Pred dnevi so odkrili v Vrgorcu na hrvaško-črnogorski meji 83 kilogramov marihuane, vredne štiri milijone kun. Policijski pes Pik je zavohal »travo« v posebno izdelanem skrivališču v kombiju pogrebnega zavoda Narcis iz Nikšiča. Policija trdi, da je bilo vozilo name- njeno v Slovenijo. V Ljubljani naj bi prevzeli mrliča in ga prepeljali v Črno goro. Ljudje se spomnijo najrazličnejših možnosti za trgo- vanje z mamili. Ta je bila dokaj duhovita, a o njej bo kaj več razmišljal črnogorski voznik pogrebnega zavoda. Zdaj so hrvaški mediji sporočili, da so v reškem pri- stanišču odkrili tihotapljenje orožja, vojaških raket, in da je prišlo orožje iz Srbije. Na teh prostorih čedalje manj ljudi razmišlja o pošte- nem zaslužku: kamor koli pogledaš, naletiš na denarne in moralne prestopke, ko da bi poštenjaki izumrli ali pa bi se od sramu, ker niso sposobni lagati, goljufati, tihota- piti, krasti ter normalno živeti, enostavno poskrili. MADE IN EU MIŠLy, Marko Šajnovič, VGČ PGD Gornja Radgona ktober, mesec požarne varnosti. Čas deljenja letakov Gasilske zveze Slovenije po šolah in vrtcih. Prav tako čas še intenzivnejših vaj in predstavitev gasilske tehnike, znanja in preverjanja usposobljenosti slovenskega gasilca. Moram poudariti, da se za nas gasilce, čeprav je oktober, pravzaprav ne spremeni popolnoma nič. Vse leto se moramo udeleževati izobraževanj na državni ravni pa tudi lastnih napovedanih in nenapovedanih vaj, treningov, tekmovanj, preventivnih akcij z občani in navsezadnje intervencij, ki so edini pravi kazalnik naše usposobljenosti in zmožnosti. Edina sprememba za nas je ta, da se v tem mesecu v naše vaje in priprave, ki jih imamo sicer vse leto, vključi tudi občina in še kdo, ter da se tovrstne akcije posnamejo in prikažejo v slo- venskih medijih. Recimo, da si pred preventivnimi akcijami v oktobru malo bolj očistimo zdelane intervencijske obleke in delovne obleke. Namen tega meseca bi moral biti animiranje in opozarja- nje mladine in odraslih na težave in probleme, ki jih lahko povzročijo z nespametnimi dejanji ali dejanji iz nevednosti. Pa je dovolj, če se delo gasilcev in preventiva za občane skoncentrira le na en ali dva dogodka v kraju na leto in še to v enem mesecu? Seveda ne in upam, da se vsi vodilni po gasilskih domovih tega zavedajo. Prav je, da imamo v Sloveniji mesec požarne varnosti, ki ima svoj namen in ga več ali manj dosega, pa bi bilo vseeno dobro, da se občani večkrat na leto srečajo vsaj z letaki, ki bi jih opozarjali, kaj se lahko zgodi ob nepazljivosti, in na njih preventivno delovali. Na žalost pa ni vse na nas »majhnih« gasilskih društvih in manjših zvezah. Vsega res ne moremo obvladati niti nimamo pristojnosti za to. V zadnjem času nam tega primanjkuje. Časa. Če pogledate gasilca pred recimo 20 leti, kar ni tako davno, ali gasilca zdaj, imamo zelo zanimivo sliko. Pred več leti se je velika večina slovenskih gasilcev in gasilskih društev izobraževala večinoma sama, za gašenje požarov, pomoč pri Nič ni narobe, če si gasilec odpiranju vrat, reševanju kakšnega mačka z drevesa, tudi pomoč ob povodnji, reševanju pri prometnih nesrečah in še za kaj drugega. Zadnjih deset let na primer pa se je dostop do znanja in tehnike ter s tem obseg dela gasilcev razširil toliko, da je porabljenega časa za lastno izobraževanje prostovoljnih gasilcev toliko, da resno vpliva na kakovost življenja vseh ljudi, ki so okrog gasilca, ki se je odločil, da bo resno vzel svoje po- slanstvo. Predvsem domači tukaj najbolj čutijo pomanjkanje kakovostnega preživljanja skupnega časa. Ne mi, starejši gasilci, zameriti prej omenjene razlike. Ne moremo primerjati zahtev in možnosti dosegljivosti znanja in tehnike takrat in danes. Želim poudariti to, da ob vseh porabljenih urah in času danes še vedno nimamo urejenega statusa prostovoljnega gasilca v Sloveniji. Še vedno namenja- mo za dobrobit drugega oziroma vseh nas za izobraževanje svoj dopust, nimamo urejene zadeve na relaciji zaposleni (gasilec) delodajalec in še marsikje smo prikrajšani. Debata okrog tega lahko traja toliko let, kot je do zdaj, pa ne bomo nič spremenili, če se ne bo spremenilo razmišljanje vodilnih te države. Je pa res, da smo slovenski gasilci takšni ljudje, da nam že zavedanje, da smo nekomu pomagali ali rešili le ubogo domačo žival, pomeni vse. Če pa pride še kakšna zahvala ali pohvala, pa nam je že nerodno. Mogoče pa se ravno zaradi naše skromnosti zadeve ne premaknejo naprej, kjer bi se morale. Pri statusu gasilca. Upam, da nisem komu pokvaril dneva, vendar nam gasil- cem v prostem času po glavi roji ogromno stvari. Animirajte svoje otroke, da postanejo gasilci. Nič ni narobe s tem. Veliko več morajo pokazati in vedeti v življenju kot kje drugje. Pa lep in varen jesenski dan vam želim! 28 VESTNIK september 2013 Peh Murskovalovci pozdravili jesen in zadržali poletje Sedemnajstič v Črni gori in Albani Poslušalci oddaje Mursko-morski val letos v rdečih majicah. Ne po naključju. To je prevladujoča barva črnogorske in albanske zastave. Skupinski posnetek iz središča Tirane. x 4 » 4 a k mi A PRE Letošnji »fazani« so uspešno prestali krst in postali del velike družine poslušalcev oddaje. Med njimi so tudi (od leve): Marijan in Dragica Lang, za njo Pavel Kuhar in Lidija Pintarič, Slava Gjura, Štefan Dominko, za njima Marica Varga in Verica Zauneker. ŽRDAV ar PE > Po zaslugi Mire Korošec, ki je Uni 6 Juni o K K R 3 H " Srbsko cirilico je v Budvi zamenjala ruska. Tudi v letošnjem poletju so mesto preplavili ruski turisti. Domačini so se na to dobro pripravili in upajo, da so tudi dobro zaslužili. Po romantičnih uličicah znotraj obzidja stare Budve: Cilika Vukanič, Marta Hoheger, Antonija Rantaša, Erika Bračko ... k porn! fzba ed iza ine "iet vzela v roke harmoniko, in Metke Jošar, žene | prekmurskega glasbenika Draga Jošarja, so Albanci v eni od nekdanjih albanskih prestolnic, Kruji, plesali polko. Drago, ki je skrbel | za to, da smo se | i vsak večer dobro 4: zabavali, je bil Pi V it tokrat v vlogi Sosedi iz Murske Sobote: nekdanja murskovalovka, zdaj namestnica veleposlanika poslušalca in Republike Slovenije v Albaniji Maša Šiftar de Arzu (levo), in Sabina Vehar opazovalca. sa — A! Ba Z "—E iii t. PELE POJ — aa ai Tradicionalno skupno letovanje poslušalk in poslušalcev sredine večerne oddaje Mursko-morski val v sodelovanju s turistično agencijo Relax se je po desetih letih zaradi lepih spominov in radovednosti vrnilo na Slovensko plažo, ki smo jo komaj prepoznali. Ne je prenovljeno, domače, zeleno, čisto, z novimi trgi (Ci- presin, Magnolijin, Oljkin, Limonin, Kanin ...), vodometi, skulpturami, trgovinicami, lokali z glasbeniki, odlično hrano, prijaznimi domačini in prodnatimi plažami. Pozitivno nas ni presenetila samo Črna gora, ampak tudi Albanija s prestolnico Tirano, v kateri nas je pričakala celo namestnica slovenskega velepo- slanika, Prekmurka Maša Šiftar de Arzu. V Penu vam ponujamo le nekaj drobcev z nepozabnega potepanja, več pa po vrnitvi konec tedna na spletni strani www.pomurje.si. Va Simona Špindler Flavio Dotto Poletje v jeseni: klepet na plaži — Silva Strehar (levo) in Marija Svetec ter veselje v vodi — Metka Schnabl. Na tržnici v Kruji smo nakupovali in največkrat kupili albanski konjak. Tudi Anica Korošec ni bila izjema. Kljub veliki količini »skenderbegov« nismo imeli nobenih težav na albansko-črnogorski meji. Upamo, da bo tako tudi v soboto na meji med Črno goro in Hrvaško. Bunkerji, ki so še pred dvajsetimi leti v času režima Enverja Hoxhe v Albaniji strašili skoraj na vsakem koraku, so le še turistična zanimivost: (od leve) Daniel Sovinc, Štefan Horvat, Nada Činč, Silva Strehar, Erika Bračko, Tatjana Magdič in Irma Benko. Radovan Švagan, upornik Kri Maistrovega borca mu ne pusti molčati Čeprav ve, da je njegov glas morda le glas vpijočega v puščavi, se bo še naprej oglašal Beh september 2013 JA JReovan Švagan, letnik 1962, po iz- azu kleni Mariborčan, je pritrdil, je v pokrajino obreki Muri prišel iskat poslovno priložnost, ki je, je povedal odkrito, splavala po vodi. Študent, ki še ni dokončal ekonomske fakultete, kot v smehu pravi zase, je 24 let vpet v zavarovalništvo. Spoznal sem ga ne- davno, ko mi je na predal elektronske pošte poslal eno od svojih številnih odprtih pisem, v katerih opozarja na anomalije in porazno stanje v državi. Kot je dejal, je bil njegov dedek Jurij Švagan - Jurij je ime tudi enemu od njegovih sinov - Maistrov borec in kri Maistrovega borca mu ne pusti molčati. Čeprav ve, da je njegov glas morda le glas vpijočega v puščavi, se bo še naprej oglašal. Pravi, da je čas za spremembe. Lanski protesti so bili le začetek, je prepričan. Če vpišete v spletni brskalnik ime Ra- dovan Švagan, je prvi zadetek njegov komentar v Mladini o najbolj krvavem protestnem shodu v Mariboru, ki se je zgodil tretjega decembra lani. Živi, kjer se je ustalil z družino, v Dobrovniku in ga seveda vleče nazaj v mesto ob Dravi. V Pomurju je znan po objavi pisem o domnevnih nepravilnostih v OŠ Dobrovnik, kjer, tako Švagan, njegov otrok čuti posledice očetovega predolgega jezika, pa tudi na levem bregu reke Mure in širše. Začeli smo s štajersko prestolnico in končali s strici iz ozadja! Maribor je po svoje precej zanimiv. Kaj žene navijaško skupino Viole in Mariborčane, da najprej nosijo plakate v podporo Kanglerju, ko ga je prijel NPU, nekaj mesecev pozneje pa tega istega Kanglerja dobesedno izženejo iz mesta? Narobe svet! Mislim, da je to dosti več kot le glas ulice. To je bit mesta. Ne gledam le na Viole, tu je tudi povprečen navijač in prebivalec Maribora. Tako kot vse ge- neracije hodijo na nogometne tekme, so bile vse generacije na protestnih shodih. Ljudje v teh razmerah iščejo neko stično točko. V Kanglerju so jo našli. Bil je ventil za trenutne razmere v državi. Kroži šala, da v štajerski prestol- nici ni gospodarskega kriminala, ker tam ni več gospodarstva. In da imate le nogomet! Ne glede na ekonomski položaj ima nogomet pozitivne učinke, lju- dje pa se identificirajo s pozitivnimi stvarmi. Ravno nogomet kljub težkim razmeram zna povezati ljudi. Gre že za kulturo. Maribor in Zahovič sta tako rekoč za mnoge ustanova. Slišal sem, da ste si kar blizu z Zlatkom Zahovičem. Povejva, da sem njegov znanec. No, nekaj več ... Spremljam »fanta« še iz časov, ko je iz Kovinarja prestopil v Partizan. Takrat sem bil član upravnega odbora kluba. Spremljal sem vse njego- ve takratne korake, bil sem tudi zraven, ko je s Partizanom podpisoval pogodbo. Zahovič je Djurovskega, da ga je vzel s seboj, najbolj prepričal na turnirju malega nogometa v dvorani Tabor. Kakšen je Zahovič za nekoga, ki mu je blizu? Zdi se, da je težek po značaju. Če se ozremo po vseh klubih na Bal- kanu, mislim, da mora biti predsednik ali direktor v resnici malo trmast, kar Zlatko je, in mora imeti neko svojo vi- zijo. Treba je iti svojo pot, kar pri njem spoštujem, čeprav si deležen kritik in dobivaš polena pod noge. Zagotovo ste bili na tekmi proti Rubinu. je podatek, da Zahoviča ni bilo na klopi, kakšen signal? Pa tudi sicer se zdi, da po odhodu Mi- laniča ni več v moštvu in morda v mestu nasploh takšne energije. Ni bilo naključje, da Zlatka ni bilo na klopi. Ne strinjam pa se, da je tre- ner Čačič za vse kriv. Težava je drugje. Izbor igralcev pred novo sezono razen Boharja in Mendyja ni bil najboljši. Škoda, da po Milaničevem odhodu v klub niso pripeljali Matjaža Keka. Poizvedel sem, da ste prijatelj tudi s Kekom. Menda obstaja zanimiva anekdota? Ko sem še kot kadet igral za Kovi- nar, nas je klub nekaj igralcev poslal k takratnemu Železničarju. Mi smo bili prišleki s Tezna in nismo bili najbolj Začelo se je že mnogo prej. Na Te- znem, kjer sem živel, sta z danes na jutri z osamosvojitvijo države propadla dva giganta, Tam in Metalna. V Mari- boru se nekako vse hitro transformira. Ljudje so se postavili v bran in stopili skupaj. Radarje so čutili kot represijo. Mar te že ni dovolj? Nočemo več tega. Ni služb in ni denarja, po drugi strani pa postavljamo omejitve. Mesto je moralo pokazati svoje. To je bil izraz tistega, kar ljudje mislijo. V Ljubljani se to ne more zgoditi. Drugje morda, še najbolj v Prekmurju... V tej luči tudi te obsodbe zaradi protestov razumem kot odločitev oblasti, da je bil vse le plod ulice in ne nevzdržnega stanja v državi. Čas je za spremembe! S komentarji sem želel sporočiti, da tako več ne gre. Pišete komentarje in odprta pisma, da si olajšate dušo? Saj ne zaleže, saj vas nihče ne sliši, bi reklo veliko ljudi. Kaj menite? Sliši se nas! Če pet ljudi to prebere in vsaj eden od teh misli enako, bo storil korak naprej. Ne zatiskam si oči - če me nekaj razjezi, dam to na Da. Je kar nekaj stricev. Samo ne bova o imenih, ker ne bova tvegala kazenskih ovadb. Prepoznali se bodo. Slovenci smo v občini v manjšini, prvi človek občine je odvisen od volivcev madžarske narodnosti ... Ni mi treba več naštevati. Nimamo že te sintagme o stricih vrh glave? Žal je tako. Ko sem prihajal v to okolje, tega nisem pričakoval. Tri leta sem se poskušal vključiti v okolje, pa ni šlo. Vsi delajo v smeri, da bi imeli neke koristi. Radovan Švagan: »Sprašujem se le, ali bi želeli, da vaš otrok hodi v osnovno šolo, ki jo vodi ravnateljica, ki je pravnomočno obsojena?« toplo sprejeti. To je iz časov rivalstva med Kovinarjem, Železničarjem in Mariborom. Kek? Igrali smo trojke. Matjaž se je že takrat počutil kot ne- kakšna zvezda, saj je ob vsakem dotiku dvigoval roke in zahteval žogo. Prišlo je konflikta, saj je vedno govoril, da ne znamo, ker smo iz Kovinarja. Tako me je razjezil, da sem s petih metrov žogo močno udaril proti njemu in ga zadel v glavo. Vprašal me je, kaj počnem, in sem mu odgovoril, da ne znam, ker sem iz Kovinarja. Vam je zameril? Zanimivo! Matjaž je popolnoma drugačna oseba kot Zlatko. Šel je prek tega. Danes se pozdravljava, pogovar- java in greva na pijačo. Bil sem kritik njegovega dela, ko je vodil Maribor. Za Ekipo sem takrat napisal pismo Kekove retorike in ga ošvrknil. Sem se pa tudi postavil na njegovo stran, ko je bil zamenjan kot selektor izbrane vrste. V pismu sem napovedal klavrn konec Stojanoviča in prihod Katanca. Če se vrneva malo nazaj k enemu od vprašanj. Tudi Viole so najprej Keka ob porazih Maribora spodile iz Ljudskega vrta, potem pa so ga nosile na rokah, ko je v dodatnih kvalifikacijah porazil Ruse. To je in bo vedno tako. To je poseb- nost Maribora! Prav mi smo morali sprožiti val protestov lansko jesen in zimo. Druga mesta tega ne bi mogla narediti. Bi katero drugo mesto tako skočilo zaradi radarjev? ...se ne strinjam. Murini delavci še naprej stihijsko prenašajo, da jih skoraj vsak dan tolčejo z gorjačo, če karikiram, pa tudi preostali živelj v Pomurju se je uklonil. Če bi bila Mura v Mariboru, bi že pele pesti, se mi zdi. Za nas še vedno velja, da smo narod hlapcev. Zamislimo se na tem. Dajmo nekaj spremeniti! Nisem privrženec tega, da se zadeve rešujejo na ulici, vendar v trenutku, ko nihče noče nič več slišati, ni druge možnosti. Ljudi mineva potrpežljivost. Mislim, da nas spet čaka vroča jesen. Morda bomo v Mariboru spet prvi šli na ulice... ... če vtipkam v spletni brskalnik Radovan Švagan, je prvi zadetek vaš komentar iz Mladine o prote- stnih shodih v Mariboru... ...nisem napisal nič drugega kot to, kar so govorili protestniki, ki pa so žal zdaj dobili kazni, ker so šli na ulice in pokazali nezadovoljstvo z aktualnim stanjem. Vprašati se moramo, zakaj je do tega prišlo. Policisti, ki so zapirali te ljudi, so en teden prej te iste ljudi pozi- vali, naj jim pomagajo. Prehitro so po- zabili, da so na cestah nagovarjali ljudi in jokali, naj podpišemo peticijo, ker jih vlada in minister ne razumeta. Grozain strah me je, kako so obsodili vstajnike. Nisem za to, da se vse rešuje na ulici, ampak druge možnosti ni. Zdi se, da se je ljudstvo zadovoljilo, ko sta Jankovič in Janša, povejmo odkrito, navidezno sestopila z oblasti. papir. Imam zelo majhne otroke. Če bom pasiven in ne bom izražal svojega mnenja, bodo moji otroci odraščali v tem svetu, ki nima prihodnosti. Nekako črnogledi ste. Morda bi vam lahko pritrdil - ko sta odsto- pila prej omenjena, se je ljudstvo ustavilo. Zdi se mi, da bi bilo bolje, če bi šli do konca. Slovenci smo tak narod. Najbolj nam manjkata predrznost in pravi voditelj. Mi pa nimamo nič od tega. Če se še enkrat vrneva nazaj - Mari- bor z Zahovičem ima oboje. V državi ni nikogar, ki bi povlekel voz iz tega, kjer smo se ustavili. Seveda voditelj ne more biti samostojen pri sprejemanju odločitev, saj ima vsak od voditeljev nekega strica. Ob tem pa niti nimajo karakterja, odgovornosti, zdravega razuma in še bi lahko našteval... ... čakajte! Res verjamete v strice iz ozadja? Vsi imajo strice iz ozadja, tako levi kot desni. Vedno, ko vladajoča elita sprejema strateške programe, ima nekdo figo v žepu. Nihče pa ne reče bobu bob in pride do sprenevedanja. Danes ne govorimo o voditeljih, am- pak o marionetah in lutkah, ki so v rokah drugih, vendar tega ne upamo priznati. Tako voditelji na državni rav- ni kot na lokalni so marionete. So strici iz ozadja tudi v Dobrovni- ku? V enem od pisem ste s prstom pokazali na tiste, ki so, tako ste napisali, na položajih v občini, pa tam ne bi smeli več biti. Ampak zakaj bi bilo v neki vasi drugače, če pa tako ravnajo tudi v največjem mestu? Pravijo, da kar dela oče, to počne tudi sin. Nisem si mogel predstavljati, da je nekaj takega mogoče v tako majhni občini. Vse skupaj je ogabno. So vaša pisma in vprašanja o do- mnevnih nepravilnostih naletela na kakšen odziv? Sodišče je sicer že odločilo, da je ravnateljica tamkaj- šnje šole prestopila rob zakona. Mislim, da je vse skupaj zelo pereče reševati, ker je tukaj dvojezično ob- močje. Taka pisma običajno končajo v kakšnem zaprašenem predalu mi- nistrstva. Saj gre za samo 1300 duš, ki nimajo velike volilne moči. Sprašujem se le, ali bi želeli, da vaš otrok hodi v osnovno šolo, ki jo vodi ravnateljica, ki je pravnomočno obsojena? Govoriva o morali. Voditelj mora imeti moralo. Če mi pustimo, da se kaj takega dogaja v nekem lokalnem okolju, je to kotvirus, ki se bo prej ali slej prenesel na višje nivoje. V odgovorih so mi priznali, da so se zgodile nepravilnosti, a ne poka- žejo nobene volje, da bi jih odpravili. Rajši so ujeti v svetu laži. Torej bomo še naprej lagali? Očitno res! Želijo nam vsiliti parolo Vsi smo umazani. Tiste, ki smo pra- vilno vzgojeni, to moti. Tiste, ki so se umazali, pa to več ne moti. Ali je sploh še kdo čist? Andrej Bedek Nataša Juhnov 4 4 il sem se v šoli, im več nikoli ančane, dokler je estili v Beltincih. na nižji stopnji, studij slovenščine demiji v Mariboru ti slovenski jezik i to z vsem žarom do leta 1973, do ar z upokojitvijo še ni bilo konec. a na kmetijski šoli judski univerzi v nščino predšolske ino strojepiske ter šali osnovne šole. Slavističnem dru- ruštvu prijateljev "m in turističnem jubiteljskih pred- ta silna dejavnost oncu osemdesetih lušenjem vrtnarila ologijo in zdravo je leta 2000 zaradi tipe. jenje nje pri Osterčevih edi njenih otrok ogo organizirano. norala biti mati in je redoljubna in be kot do drugih. nežnosti ni pozna- la, saj je tudi sama ni dobila. Njena mati je zgodaj umrla, pozneje še oče, na katerega je bila zelo navezana, med vojno ji je umrla hčerkica, na koncu vojne je kruto izgubila moža. Čustva je zaprla vase in se posvetila delu kot edinemu zdravilu za vse bo- lečine. Delavni pa da so bili tudi vsi njeni sorodniki. Oče jo je sicer rešil dela na kmetiji, a podedovani geni so verjetno povzročili, da ni mogla gledati neobdelane zemlje in tudi doma ni mogla videti, da bi kdo od otrok posedal tjavendan, vsi so mo- rali delati. Pomanjkanja seveda niso trpeli, imeli so vsega dovolj, a red je moral biti. Sicer pa so imeli lepo otroštvo s počitnicami pri sorodni- kih, materinih in očetovih, z mamo pa so večkrat šli tudi na počitnice v Verudo pri Pulju. Organiziralo jih je Društvo prijateljev mladine, pri katerem je mama Tončka tudi so- delovala in vodila otroke v kolonijo. Imeli so se zelo lepo, dobili so svoj posebni vagon, starši so nanosili ogromno hrane, imeli so svojega kuharja, tako da so tam kupovali le kruh in mleko. Tovarišica Tončka je tudi svoje otroke vzgajala po šolsko, tako kot svoje učence, in z njimi nikoli ni govorila v narečju, vedno dosledno v knjižni slovenščini. Tudi Ciril in Cvetka sta bila njena učenca, to pa nikakor ni bilo prijetno, ker je z njima ravnala še strožje kot z drugimi. Včasih so ju sošolci prosili, naj pogledata, kakšna bodo vpraša- nja pri pisnem preverjanju znanja, delat. Po kosilu je počivala dvajset minut in spet hitela na delo. Zelo se je zanimala za zdrav način življenja in biološko pridelavo zelenjave. Mogoče bi živela še dlje, če bi si pustila kaj svetovati, a ona si od nikogar ni pustila »komandirati«. Ko je zbolela, se je najprej zdravila sama, k zdravniku ni hotela takoj, iz neustrezno zdravljene gripe je nastala pljučnica in končala izjemno bogato in do konca delavno življenje Tončke Osterc. Milan Zrinski o zanimivi kolegici in mentorici S Tončko Osterc sem se dnevno srečeval že daljnega leta 1970, ko je kljub upokojitvi še poučevala nekaj ur slovenščino na OŠ Beltinci, kjer sem jo nadomestil in ostal na šoli naslednja štiri desetletja ... Bila je ženska z izredno delovno energijo in povsem predana poslanstvu poučevanja materinščine. Tako učenci, ki jih je poučevala, kot jaz, mlad učitelj, ki mi je bila strokovna mentorica, smo spoznali njeno do- slednost pri pravilni in kleni upora- bi slovenskega knjižnega jezika. To je zahtevala tudi pri komunikaciji učiteljev z učenci in med uradnimi strokovnimi pogovori. Ob natanč- nem pregledu in popravilu pisnih izdelkov učencev je ob številčni pripisala običajno še opisno oceno - kakšnemu izredno površnemu učencu je znala napisati tudi: »Sram te bodi!« ali »Kaj pa kultura?«, do- -—- Tončka in Peter Osterc s sinom Petrom a ko sta ji na skrivaj prebrskala torbico, nikoli nista našla ničesar, vse je puščala v šoli. Doma je zanje materinsko skrbela teta Roza, jim kuhala, se pogovarjala, se z njimi igrala. Pozneje, ko sta sinova Peter in Ciril odrasla, doštudirala, se za- poslila in si ustvarila družini, jim je mama še vedno rada dajala kakšne vzgojne nasvete glede vnukov. Oba sinova je nagovarjala, naj bi študi- rala medicino, ki je sama ni mogla, pa je prišlo drugače. Ciril je postal strojnik, Peter pa komercialist. A kot je povedala za časopis Vestnik novinarju Jožetu Graju ob svoji pet- inosemdesetletnici, jo je razveselilo, da je postala zdravnica njena vnu- kinja, in tako se ji je želja vendarle izpolnila. Po odhodu sinov so doma ostale tri ženske: Tončka, njena se- stra Roza in hči Cvetka, ki je ostala neporočena. Imele so lepo življenje, potovale so, hodile na romanja, tudi z vlakom v Lurd, je povedala Cvetka. Doma pa je imelo prednost še vedno delo. Tončka je imela poleg svojega vrta še nekaj gred na šolskem, ki bi sicer ostale neobdelane. Vstajala je zgodaj, skuhala si je kavo in odhitela bremu pa: »Se vidi, da veliko bereš. Le tako naprej!« Spomnim se predvidoma ce- lodnevnega strokovnega posveta o novem slovenskem slovarju (ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja?), ki smo ga imeli učitelji slovenskega jezika osnovnih in srednjih šol v Murski Soboti z nje- govimi avtorji. Dr. Janko Suhadolnik nam je dobro uro pojasnjeval raz- ličice jezikovnih pravil, po katerih bomo poučevali v prihodnje, ki se bodo seveda še spreminjale, ker da še ni vse natančno dogovorjeno, saj ta skupina strokovnjakov trdi to, druga drugo ... Ko smo dobili besedo za debato, se je Tončka oglasila prva in nam obogatila delovni dan, rekoč: »Z vsem dolžnim spoštovanjem, gospod doktor, predlagam, da se vi, strokovna smetana tam zgoraj, najprej natančno dogovorite, kako in kaj, da bomo mi, slavistična raja, vedeli, kako poučevati ...« Predava- telj se je nasmehnil, se ji zahvalil za bistroumno priporočilo in končal seminar, udeleženci pa smo nada- ljevali »delovno obvezo« po sobo- ških trgovinah ali ob ustvarjalnem 30 VESTNIK VESTNIK 31 Učiteljišče v Mariboru: Tončka tretja z leve klepetu ob kavici na terasi hotela Diana ... Delovala je v številnih društvih, organizacijah in je imela ustrezno avtoriteto, saj je svoja mnenja in stališča, najsi so bila v duhu splošno veljavne miselnosti ali ne, zmeraj izražala odkrito in neposredno. Kljub vsej svoji odločnosti v prepri- čanjih pa je znala tudi prisluhniti argumentom in ustrezno reagirati. Imela je izjemno pozitiven odnos do etnokulture in narave. Ko smo v se- demdesetih letih izbirali lokacijo za novo beltinsko šolo, je s somišljeniki zelo odločno nastopila proti temu, da bi jo postavili v okolje zaščitene- ga parka ob gradu; kljub različnim mnenjem okoličanov je nemara le pripomogla k namembnosti in ohranitvi tega že tako pošteno okleščenega naravnega rezervata v središču Beltinec ... kuriti v pečeh. S podjetno Tončko sta se začeli truditi za izboljšanje razmer. Tončka, pravi Vilma Bratina, je bila polna energije in je dobro vplivala nanjo. V tistem času so bel- tinsko občino ukinili in iz Ljubljane jimaje uspelo dobiti toliko denarja, da so lahko obnovili zapuščene ob- činske prostore, uredili vodovod in centralno kurjavo in leta 1965 so se že lahko preselili. Tončka Osterc, ki je učila tudi Vilmino hčerko, je bila tako dobra slavistka, da so za njene učence, ko so prišli v srednje šole in so učitelji opazili njihovo znanje, že rekli, aha, ti pa so prišli iz beltinske šole. Zna- na je bila tudi po svoji odkritosti, zaradi katere se je marsikomu za- merila. Veliko so se družile ob kavi, tudi z nekdanjo ravnateljico, teto Pio, kot so jo imenovale, Ljubljan- čanko, ki je leta 1946 z dekretom Družina Krabonja — sedijo od leve proti desni: sestra Nežka, oče Anton, sestra Ivanka, stojijo: Roza, Martin, Micka, Franc, Tončka. Tovarišica Tončka, kakor sem jo naslavljal ob srečanjih, mi je ne- malokrat tudi strokovno svetovala. Spremljala je napredek svojih nek- danjih učencev in jih tudi pokarala, če so kaj »luftali«, kot je rada rekla. Da je imela rada svoje delo, dokazuje tudi dejstvo, da je še kar nekaj let po odhodu v pokoj poučevala na kakšni srednji šoli ali na tečaju delavske univerze. V današnjem času gotovo močno primanjkuje ljudi, kakršna je bila Tončka Osterc: da bi znali jasno in odločno izraziti svoja prepričanja in jih tudi pošteno udejanjiti v praksi. Vilma Bratina o prijateljstvu in vrtcu v Beltincih Vilma Bratina je prišla v Beltince leta 1962 in prevzela delo ravnate- ljice tamkajšnjega vrtca. Sprejelajo je Tončka Osterc, ki je bila v svetu vrtca, in kmalu sta se spoprijateljili. Razmere so bile slabe, vrtec je bil v gradu, s stranišči na štrbunk, prine- sti je bilo treba vsako kapljo vode, prišla iz Ljubljane in ustanovila vrtec v Beltincih. Bile so si blizu, imele so topel odnos in rade so se družile, odnosi pa so kljub temu ostali spoštljivi, pogovori nikoli niso zašli na zasebno življenje, raje so se pogovarjale o aktualnih temah. Tončka je bila značajna, nikoli ni nikomur obrnila hrbta, če je bil v težavah, rada je pomagala in sve- tovala. Vilmo je na primer naučila pisati kroniko za vrtec. Kot ženska je bila vedno urejena in negovana, elegantno oblečena. Za ohranitev dobrega zdravja je rada svetovala jutranje umivanje do pasu v mrzli vodi, takrat namreč še ni bilo ko- palnic, umivali so se v umivalnikih. Sodelovali sta tudi v različnih dru- štvih, pri pripravljanju proslav, ki jih je bilo takrat zelo veliko. Vilma je plesala tudi pri folklorni skupini, s katero so veliko gostovali. Zdaj je gospa Vilma že dolgo v Radencih in upokojenka, na Beltince in prijate- ljico Tončko Osterc pa jo še vedno vežejo lepi spomini. Karolina Kolm slavističnem d Tončka Osterc sedemdesetih m Slavističnega dru Pomurju in post članica odbora te koletnih zborovar la na rabo jezika prednost tudi v di je, da naj bi se pra: tili obvezani nego in predlagala, na pritegnili tudi št Bila je dosledna i je bilo treba izreči varčevala z besed sta velikokrat tud se nasmejali, pose primerjali prekmi no in tuhtali, od k de, saj je Tončka priti do dna. Nje prvimi tekmovali in sodelovali v raz sti, ki sojo poznal kot izredno pozit Peter Sraj o dosledni sode! Učitelj in avtor cij o Beltincih je | šolo leta 1957 in : skupaj do njene 1 ena redkih učitelj za slovenski jezik učenci ne bi tolik mače, pa tudi, da le z da ali ne, amp Pri tem je bila ved tevala je, naj bi bil pri drugih predn bi morala biti r. Srečanje nekdanjih 32 VESTNIK 4 4 ing po Siberutu umatre ijska država, ki jo 13.000 otokov, na nilijonov prebival- judeh vzbudi aso- o ali Borneo, drugi ) zaviti v tančico ta skrivnostnost, VE 8 . A k ka 4 Obroki so bili res smo vsi začudeno u na tej poti nismo či trgovinah za kilo; tudi do 250 evro stane 25 evrov. Cibetovka se hr z zrelimi zrni, m se premešajo z izl zelo močnega von - kakcu - poseben aromo, s tem pa tu Skoraj neprebavlji grozdih izloči, njer rejo, očistijo in pr Zvezdno popla Za nekaj časa si na ekvatorju, saj ' severni in južni d severni polobli, t« in Bukit Lawang bolj razvit, mene svojo preprostostj meglicami nad čar in z izročilom ljud: kjer so ženske gla Nebo nad ekvat moč. Podnevi prir pade topel dež, pre ne umakneš, saj v minut spet posijal se na nebu pojavi je veliko več kot r zdi se, da so bližje nebo ena sama n vse pomanjkanje nitvah je bilo popi na nebu. september 2013 Ljudje in živali Kaj bi bilo, ko bi krave ne bilo... Živalim prija božanje in prav nič niso plašne. Rade imajo človeško bližino. Denis je zaposlen v Zdravilišču Radenci, in ko ni v službi, gre rad k živini. ME brskanjem po humorističnem časopisu Kovran iz leta1936 sem našel zanimivo pesem neznanega avtorja z naslovom Tekmovanje, ki pripoveduje o kravah in bikih in o osemenjevalnici v Černelavcih. To so bile priprave velike ko so na marof prignali k nam bike. Pa junce in krave, teleta, telice, različne uganjali z njim so vice. Vsak bik je moral V Černelavce tečt, Krave so morale Kamenje vlečt, Druge pa zopet Za hec so orali, A nazadnje vsem nagrade so dali. Kjer je zborovanje tam je navada da h koncu obhod je ali bakljada. Tako smo tud v Murski mi doživeli, da so biki in krave po cestah hiteli. Le godba je manjkala in govor počez pa vsakdo bi mislil, da je politika vmes. V Egiptu so se ohranile slike govedi, vprežene pred oralom, iz časa okoli 3.700 pred našim štetjem. V Indiji je postala krava sveta žival. Prvo doma- če govedo je bil ukročen banteng, ki danes živi še kot divja živalska vrsta na Sundskih otokih (Jugovzhodna Azija). Tam in še zlasti v Indiji so ga začeli krotiti že približno 7000 let pred Kristusom. Od tam so ukročeno govedo gonili v Evropo po dveh poteh: čez Mezopotamijo, Egipt in Severno Afriko ter čez Turkmenistan. Banteng je približno takšne velikosti kot dana- šnje srednje veliko govedo in nad pleči ima grbo, ki mu je v obdobju udoma- čevanja izginila ali se je povečala. Na glavi ima kratke rogove in dolgo ozko čelo. Imajo ga v ljubljanskem živalskem vrtu. V začetku bronaste dobe se je v Srednji Evropi pojavila nova goveja pasma. Bila je izjemno velika žival, težka, s širokim čelom in dolgimi, Vsak večer krave pridejo v hlev in vsaka pozna svoje mesto. Na fotografiji s kravami so Erich, Anica, Denis in Natalija, Anja pa je bila v šoli. skoraj vodoravno zavitimi rogo- vi. Udomačevanje te velike živali z dolgimi rogovi je bilo verjetno zelo težavno in dolgotrajno, ker je bil črni tur zelo divja žival. Trudili so se menda stoletja, preden so ukrotili njegovo divjo naravo. Na Poljskem je še v 16. stoletju životarila čreda turov, ki je leta 1599 štela samo 24 glav, leta 1627 pa izumrla. Iz tura po teorijah izhajajo pasme domačega goveda, ki jih danes redijo v Evropi. Benkovi v Gornjih Črncih, gospodar Erich, žena Anica ter otroci Denis, ku- har, Natalija, študentka zootehnike, in gimnazijska Anja, tudi državna atlet- ska prvakinja, so si življenje uredili v sožitju z naravo. Pred oboro smo vsi skupaj zaman čakali na njihovo jelenjo čredo, saj se ta zaradi dežja ni premaknila iz gozda. Ob jelenih, treh psih in perjadi imajo pri Benkovih še 40 goved, ki se pasejo na Ti-hektarskem travniku. Nekoč so imeli krave samo za mleko, še danes dnevno prodajo 100 litrov mleka, a se vse bolj usmerjajo v mesne pasme govedi. Svetlolisastih pasem imajo vse manj, vedno več je francoske pasme limuzin, izključno za meso, in pasme blond aginten (BAO). Glavni je bik Srečko, pasme limuzin, ki je pravi heroj med samicami. Živali so vse dni na paši, zvečer pa pridejo v hlev, vsaka na svoje mesto, in mirno počakajo, da jih privežejo in pomolzejo. Benkovi načrtujejo, da bi čez nekaj let njihovo govedo vse leto živelo na prostem. Postavili bodo samo posebno uto, kamor se bodo živali hodile hranit in pit. Krave, ki se gibljejo na prostem, tudi veliko lažje kotijo. Pravzaprav vse opravijo same, brez pomoči človeka. So tudi dobre matere in branijo teleta, zato je takrat previden celo gospodar. Benkovi so skrbni in ponosni lastniki Živali. a 34 VESTNIK Peh Vsekakor je lažje najti soimenjake med Štefani, Ludviki, Jožeti. Sploh če se ti pišejo Horvat, Novak ali Kovač. Dejali boste, »mačji kašelj« ali pa »nič lažjega«. Pa je res tako? Seveda je, a hkrati ni. Marsikaterega nehote izpustiš. Narava ustvarjanja tega mesečnika pa časovno ne dopušča, da bi na en kup zbobnali, na primer, vse Ludvike Novake. So pa tukaj tudi drugi izzivi. Najti soimenjake, statistično gledano, maloštevilnega priimka v kombinaciji z ne pretirano pogostim imenom. Podpisani sem po naključju vedel tako za enega kot za drugega. Ko sem hotel najti še tretjega, četrtega, petega in tako dalje, pa sem naletel na dodatno oviro. Roman Činč v elektronskem imeniku ne obstaja. Zdaj pa se znajdi. Tudi jaz sem... Roman Činč obili smo se v četrtek popoldne. Višji, beltinski, Roman je prišel nekaj minut pred svojim soime- njakom iz Tropovec. Nobeden ni zamujal. Oba sta bila dobre volje in nasmejana. Zdelo se je, da jima srečanje ni odveč. Prej obratno. Se- veda so sledila klasična vprašanja o morebitnih zapletih zaradi imena, a se je pogovor zasukal tudi v povsem drugo smer. Oba sta namreč športna zanesenjaka, športna delavca. Eden od njiju je še vedno aktiven športnik. Romana Činča imata po dva otroka. Oba sina in hčerko. Obiskovala sta soboško gimnazijo. S to razliko, da je bil starejši Roman Činč en letnik pred mlajšim Romanom Činčem. Kateri pred katerim? Berite dalje. Ne vesta za še kakšnega soimenjaka »Se je že zgodilo, da smo imeli obletnico mature oziroma zaključka osnovne šole in so se profesorice spraševale, ali sem jaz zdaj tisti ali nisem, ki je bil imenovan za ravna- telja gimnazije.« Na vprašanje, ali mu je kdo čestital ob izvolitvi na to funkcijo, pa pove, da neposredno ne. »So pa klicali. Ampak ne zaradi ravnateljevanja, temveč zaradi iz- volitve v svet Občine Beltinci,« še doda in pove, da ni doživel nobenih zamer ali »povratnih ukrepov« uža- ljenih občanov ali učencev zaradi beltinskega soimenjaka. »Očitno je, da dobro gospodari z najinim imenom,« pa še doda v smehu. Drugi Roman doda, da se je tudi njemu zgodilo, da se je pogovarjal z domnevnimi sošolci, ki jih sicer ni poznal. »Oni pa najbrž tudi mene ne oziroma niso bili najbolj prepričani, ali sem jaz tisti Roman. Kaj hočeš, dosti časa je preteklo. Vizualno smo se spremenili. No, ko so začeli govo- riti o spominih, nekaterih stvareh, pa smo sčasoma skupaj ugotovili, da je le prišlo do zamenjave.« S pošto nimata težav, saj živita dovolj nara- zen, pa še v različnih poštnih okra- jih. So se pa pojavile težave zaradi elektronskih naslovov. »Aja, to si ti,« pravi Roman iz Beltinec in še doda, da »dobivam nekaj s Tišine. To gre k meni! To bi pa moral poslati nazaj.« Tropovski Roman pa pristavi: »Ja, prosim, ti kar pošlji meni nazaj.« Nato izmenjata še nekaj besed o ustvarjanju elektronskega naslova, saj je bila ena izmed različic imena in priimka zasedena, zato je moral starejši Roman nekoliko improvizi- rati. Očitno na pol uspešno. Sta pa oba, kot se je že zapisalo, športna zanesenjaka, delavca. »Ja, delavca sva,« se zasmejeta v en glas, a težav zaradi tega nimata. »Očitno je to dokaz, da je v Pomurju športna scena dobro seznanjena, kdo je kdo. Sploh znotraj svojih panožnih krogov. Sicer pa trdim in vedno bom trdil, da je šport razdeljen na dva segmenta. Na nogomet in vse drugo,« brez dlake na jeziku doda starejši Roman Činč, ki je nekdanji predsednik Kolesarskega kluba Tropovci. Medtem ko imajo Činče- vi klubski kolegi »potače« vedno s seboj, imajo klubski kolegi drugega Romana Činča »potače« vedno pod seboj. »Sicer pa se naš in-line skater hokej klub Horobek fčejle udejstvuje v regionalni avstrijski gradiščanski ligi, tako da ni teh te- Žav. Moram pa še dodati, da tudi jaz nisem več predsednik kluba, temveč opravljam delo tajnika,« kar pa naj bi bila posledica opravljanja občin- ske svetniške funkcije. »Uf, jaz pa težav s tem ne morem imeti,« pove Roman Činč - kolesar, »ljudem ne bi mogel obljubljati tistega, česar ne bi mogel izpolniti.« Romana Činča pa imata še eno skupno točko. Matematiko! Roma- nov brat Andrej je namreč, prav tako kot Roman, matematik. »Hja, to paje zanimivo. Tu pa so bile zamenjave. Večkrat se je zgodilo, da so hoteli govoriti s profesorjem matematike, s profesorjem Činčem. A žal ne s pravim,« ugotovita skupaj. Da bi imela še kakšnega soimenja- ka, ne vesta. Morda kje v Sloveniji, a sama zanj ne vesta. V nadaljevanju sproščenega pogovora sta Roman Činč in Roman Činč poskušala ugo- tavljati, ali imata skupno družinsko deblo. Čeprav je mlajši brat ravnate- lja in matematika Činča začel kopati v izvor priimka in družine, pa to, kakor ugotovimo na koncu, niti ni pomembno. Zanimivejše je spozna- nje, da imata Romana Činča veliko drugih skupnih točk. O nekaterih smo že pisali, nekatere bodo ostale, tudi na željo obeh sogovornikov, »off the recordk«. N dele ne Ee —, Jernej Šavel Nataša Juhnov VESTNIK 35 Anton Ivanič Človek, ki mu je upokojitev dala priložnost za nove izzive odil se je v Strehovcih v Pre- kmurju, kamor se zdaj, ko je upokojen, vedno pogosteje vrača. Večino časa je živel v Ljubljani, kjer si je z ženo Marijo ustvaril dom. Nazadnje je bil komercialni direktor v Lesnini Ljubljana. Kljub izobrazbi iz ekonomije so ga vedno zanimali logika in fizikalni pojavi v svetu. Zato se ljubiteljsko ukvarja z astronomijo, ki ga tako navdušuje, da je zaradi lastnega zanimanja in občutka pri- padnosti ter dolžnosti do družbe na svoji domačiji v Strehovcih uredil učno pot Sonce in planeti. Ta na- zorno prikazuje maketo osončja, ki je postavljena v prekmursko ravnico v tako pomanjšani obliki, da posta- nejo razdalje v vesolju predstavljive in dojemljive. Anton kljub številnim obveznostim, ki mu jih nalaga ta projekt, predvsem uživa v družbi svoje žene, otrok in vnukov. Družina mu predstavlja posebno vrednoto, ravno za vrednote pa z žalostjo ugo- tavlja, da jih našemu svetu močno primanjkuje. Shojena pot za Ivaničevo hišo, ki vodi na sosednji travnik, pripelje obiskovalce do makete osončja v pomanjšanem razmerju. Čeprav Anton po stroki ni doma v astrono- miji, ga je ta vedno zanimala: »Kako premagati vse te nevarnosti, ki so v vesolju za človeško življenje, to mi je bilo vedno zanimivo.« Zanimivi so mu tudi ljudje, ki se ukvarjajo z astronomsko znanostjo, med njimi v slovenskem prostoru predvsem naša rojakinja dr. Andreja Gomboc, kijo je tudi povabil k sodelovanju pri nastajanju učne poti. Po letu 2009, ko je bilo mednarodno leto astro- nomije in so bili številna predavanja in razstave, ki jih je Anton obiskal, se je rodila ideja o maketi, ki jo je želel postaviti v naravno okolje. »V Strehovcih in okolici smo s sovaščani uredili učno pot Sonce in planeti. To je maketa, kjer je naše osončje pomanjšano na eno milijardinko. Milijon kilometrov iz vesolja je v maketi pomanjšan na en meter. Tako je Sonce krogla s premerom 139 cen- timetrov in Zemlja velikosti 1,3 centi- metra. Razdalja med njima pa je 150 metrov. Podobno so predstavljeni tudi drugi planeti. Nepredstavljive velikosti in medsebojne razdalje so zdaj postale razumljive tudi nam, ki Beh »Prišli bodo boljši časi, morajo priti« nismo doma v astronomiji. Maketa je zanimiv pripomoček, da dojame- mo velikosti in razdalje v našem osončju. Ko pa dodamo še gibanje planetov in svetlobe, smo na pragu novih spoznanj.« Skladnost v vesolju in moč naravnih pojavov ga navdihujeta Tovrstnega modela, postavljenega v okolje, v bližnji okolici ni mogoče najti, Anton pa ga kljub velikim stroškom, ki so bili povezani z vzpostavitvijo, ponuja na ogled brez- plačno in meni, da mu ob pomoči sovaščanov in drugih strokovnjakov to delo predstavlja družbeno obvezo: »To ni projekt ene osebe, saj tudi v resnici to, kar kroži v vesolju, ni last nikogar. Stvar je zanimiva ravno zaradi tega, da se lahko marsikdo ob tem malo prizemlji, saj se ljudje velikokrat zaradi denarja, moči ali oblasti obnašamo, kot da bi bili mali bogovi. V resnici pa pozabljamo, da smo popolnoma odvisni od narav- nih sil.« Kot pripomoček učni poti je pripravil tudi priročnik, kjer je nazorneje opisal pojave v vesolju. Pri uresničevanju ideje mu stoji tesno ob strani tudi njegova druži- na, ki jo lahko primerja s stanjem v vesolju, saj v njihovem krogu vladata harmonija in usklajenost. »Moja družina je zame magnet,« pravi in pojasni, da je v življenju službene obveznosti vedno usklajeval z dru- žinskim življenjem, saj mu to daje življenjsko moč in do družine čuti iskreno pripadnost. V spominih se vrne v mladost, ko so zanj po stari navadi starši želeli, da se poroči z dekletom madžarske narodnosti iz domačih krajev, vendar ga je pot izobraževanja vodila drugam. Na prijateljevi poroki je spoznal Marijo in ostal z njo. Vzgojila sta tri otroke, Majo, Mateja in Nino. To zadnjo po- znamo z malih ekranov kot uspešno televizijsko igralko. Anton pravi, da je kazala talent za igralstvo že zelo zgodaj, čeprav so bile njene otroške sanje popolnoma drugačne: »Sanjala je, da bo postala bančna uslužbenka za okencem in da bo imela moža z mercedesom. Potem jo je pot zanesla na igralsko akademijo, kjer je uspe- la.« Njihovo družino razveseljujejo Del učne poti Sonce in planeti, ki je Antonovo delo in je nanj res lahko ponosen. —m 4 ZM |. sa h uw Anton Ivani tudi vnuki, ki radi preživljajo čas v družbi babice in dedka, ona pa jih naučita tudi kakšno prekmursko besedo. Problem družbe vidi v prevelikih apetitih Anton, ki je bil dolga leta zaposlen v gospodarstvu, se spominja, da so se z vzponi in padci vedno srečevali, nikoli pa ni bilo na gospodarskem področju tako kritično, kot je videti zadnjih nekaj let. Na osnovi bogatih izkušenj na področju ekonomije in vodenja vidi razloge za krizo predvsem v »človeški požrešnosti«, rekoč, da so si nekateri na račun družbenega premoženja preveč prisvojili: »Če bi bil naš družbeni Ne o v dd Peto ! A psl god ta gij ee č pri maketi učne poti Sonce in planeti bruto proizvod porazdeljen bolj pravično, sploh ne bi bilo krize.« Duh časa je po njegovem mnenju negativno vplival tudi na značaj ljudi: »Drug drugega bi morali malo bolj spoštovati in se ne obnašati kot bogovi. Ta sprememba miselnosti je nujno potrebna za splošne pozitivne spremembe v družbi. Potrebujemo več iskrenega spoštovanja in krščan- ske ljubezni.« Problem vidi tudi v tem, da je preveč ljudi »pobegnilo z zemlje«, kmetijska pridelava pa je postala neekološka in množična, to pa ga osebno zelo moti. S prispodobo plovbe v neznano opiše tudi problem Pomurja kot obrobne in podhranjene regije: »Iz- vorno je Pomurje žitnica Slovenije. Anton z ženo Marijo na domačiji v Strehovcih september 2013 Pridelki z njiv, vino, sadje, živina in vrtnine so daleč podcenjeni. Vse, kar kupujemo, pa je na evropski ravni predrago. Včasih je bil davek 'dese- tina' in podeželje je bilo poseljeno. Danes pa plovemo v neznano.« Kljub kriznim časom gleda Anton optimi- stično na prihodnost: »Prišli bodo boljši časi, morajo priti. Marsikaj se mora spremeniti. Potrebno pa je naše sodelovanje. Če bomo spre- membe pričakovali samo pri drugih, pri državi, pri Cerkvi, pri sosedih, ne bo šlo na bolje. Tudi sami lahko veliko prispevamo v materialnem in duhovnem življenju. Dialog in sporazumevanje naj nas spremljata ne šele jutri, ampak že danes.« Čaka ga bogata jesen Kot je pregovorno, da upokojenci nimajo prostega časa, tudi Anton zase meni tako. Če pa se pokaže priložnost, jo izkoristi za sprehodali partijo šaha, ki mu predstavlja večno ljubezen. Rad tudi bere, največ pro- stega časa pa posveti vnukom. Tako so njegovi dnevi vedno polni razno- vrstnih opravil in mu je dan skoraj vedno prekratek: »Moj dan je podo- ben kot vlak brez voznega reda,« še pripomni v smehu. Vedno pogosteje se vrača v Prekmurje in tu preživi večino časa. Pravi, da smo ljudje, po- sebej pa Prekmurci, kot štorklje ali lastovke, ki se vedno znova vračajo v svoje gnezdo. V Strehovcih, kjer si je uredil domačijo, se počuti doma, Prekmurje pa je njegova domovina. Čeprav je prepotoval kar nekaj sveta, je z domom vedno čutil najtesnejšo vez: »Obiskal sem skoraj vse dežele v Evropi, nekaj tudi v Aziji in Afriki. Vem pa, da vsega nikoli ne bom videl in da to niti ni potrebno. Tudi doma je življenje in morda sem tu še bolj koristen in povezan z drugimi kot v tujem svetu.« Leto astronomije, ki je potekalo pod geslom »Vesolje je nad tabo. Odkrij ga!« je prepričalo tudi Antona, ki želi v prihodnosti širiti spoznanja, ki jih odkrivajo astronomi, saj nam ta prinašajo nov, realnejši pogled na svet: »Pomagal bom širiti spoznanja iz astronomije, da ljudje ne bi gledali samo ali pred- vsem k tlom, ampak tudi proti nebu. Brez Sonca ni življenja.« september 2013 Simona Gomboc (1981)... 1. Predstavi ga. Veselim se življenja, ljubim svojo družino in prijatelje, kjer najdem ljubezen, razumevanje in oporo. Cenim iskrenost. Za- vračam zahrbtnost, dvoličnost in ljubosumje, saj uničijo vse dobro v človeku in odnosih. Obožujem živali, občutek svo- bode in lahkotnost bivanja. Lahko sem deloholičarka, sko- raj vedno perfekcionistka in občasno muhasta kot aprilsko vreme. Uživam v družbi veselih, odprtih in nesebičnih ljudi, ki me sprejemajo takšno, kot sem. Ne predstavljam si življenja brez gibanja, brez adrenalina, ki kot čudežni napoj poživi telo in duha. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresniču- jejo? Obožujem svoje delo, ker je dinamično, včasih nepred- vidljivo in ne nazadnje, ker je delo z ljudmi. Tako, da da, moje sanje se delno že uresni- čujejo, ampak v času krize je povpraševanje po storitvah, kot je izobraževanje, nekoliko upadlo. Kar me pri mojem delu najbolj veseli, je spoznanje, da se ljudje ob usvajanju novih znanj zabavajo, da se pri tem sklepajo nova prijateljstva in da sodelovanja še kar trajajo in rodijo nova. 3. Kaj bereš, poslušaš, gle- daš... Nisem knjižni molj, kar si včasih očitam. Knjigo najprej »povoham«. Če se me prime, jo tudi z užitkom preberem do konca. V Gimnaziji me je fascinirala Kafkova Preobraz- ba, med študijem pa Kleistova Markiza O...ška. Rada preberem kakšen dober intervju, reporta- žo ali kaj »ženskega«. Naj bo o peki peciva, o modnih smerni- cah ali skrbi za videz in zdravje. Televizijo gledam redko. Med komičnimi me vedno znova nasmejeta zimzelena Allo Allo in You Rang M'Lord. Ne maram znanstvene fantastike, se mi pa zaiskrijo oči ob celotni seriji Jamesa Bonda, Spidermana in Batmana. Ob »pocukrani« romantiki preklopim na drug kanal. Glasba me spremlja vsepovsod. Poslušam skoraj vse, kar se vrti po radijskih po- stajah, najbolj pa favoriziram dobro elektronsko glasbo. Moj »top of the pops« pa je zago- tovo Željko Joksimovič. Že od nekdaj mi je všeč tudi Robbie Williams. Na slovenski sceni so mi najljubši Jan Plestenjak, Tabu in Alya. Seveda pa imamo tudi v Prekmurju kar nekaj zelo dobrih bendov, ki uspešno dopolnjujejo in nadaljujejo tradicijo Vlada Kreslina. 4. Kako preneseš zmago in kako sprejemaš poraz? Zmage in porazi so tisti, ki oblikujejo spekter življenjskih izkušenj. Seveda se zmag bolj veselim, pa naj so bolj ali manj pomembne. Občutek sreče in uspeha je tisto, kar šteje. Brez porazov pa se marsičesa ne bi naučila, zato jih poskušam sprejemati, kar se da pozitivno, čeprav je kakšen tudi krivičen ali nepotreben. Pomembno je, da obstaja neko zdravo ravno- vesje enega in drugega. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Moji prijatelji so tako po- membni kot moja družina, dan brez njih je kot dan brez sonca. To so ljudje, ki me zna- jo nasmejati, potolažiti, mi svetovati in na konstruktiven način opozoriti na napake. Čeprav smo različnih nazorov in mnenj, vedno uspemo najti nekakšen kompromis. Nismo vsi v Prekmurju, a se trudimo ohranjati stike. Ko se družimo, je to največkrat glasna in sme- ha polna debata ob pijači. Vča- sih »žuramo« kar do jutra. 6. Petkrat najljubše? — Barva: neonska paleta. - Dan v tednu: nedelja, ker se svet nekoliko ustavi. - Blagovna znamka: jih je več. — Pijača: voda. — Cvet: vrtnica. 7. Imaš raje poln kovček ali »pun kufer« vsega? Ob predpostavki, da je eden poln stvari, drugi pa skrbi, mi nobeden ne diši. Ko potujem, se hočem čim bolj organizirati, ker vem, da bom sama morala pretovarjati in raztovarjati kov- ček ali, bolje rečeno, njegovo preveč obilno vsebino. »Kufer« pa imamo vsi kdaj pa kdaj preveč »pun« in ga ni prijetno tovoriti predolgo, zato imam raje poln kovček. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje? Težko bi opredelila sanjske počitnice, mogoče res kje na morju, ob kristalno čisti vodi, na peščenih plažah in s po- gledom na enkraten sončni zahod - že slišano, da, ampak verjetno bi bilo tako. Nisem še kaj dosti prepotovala, zato se najde kar nekaj neuresničenih potovanj. V Evropi Nemčija, ker res še nikoli nisem bila tam, potem Švica, kjer je živela ne bomo zapisali dekle, temveč postavna gospodična iz Ivanovec. Zgovorna, družabna in - ne, to ni oglas »tiste vsebine«. Domača tekaška scena jo odlično pozna. Je šestkratna serijska zmagovalka petinpol- kilometrske proge treh src. Tudi desetica je padla. A tek ni njena edina strast. Rada ima besede v vseh oblikah. Poučuje nemški in angleški jezik. Ne, ne boste je srečali na šolskih hodnikih, čeprav jiti, tudi po profesionalni plati, niso tuji. Je človek akcije. Ta jo privlači od rane mladosti. Najbrž Je tudi to razlog, da ta, mladost namreč, še vedno pošteno vre iz nje. moja babica. Nato Švedska, ker me preprosto zanima, kako se tam živi in dela. Zanimiva je tudi Rusija, ker jo povezujem z nizkimi temperaturami, kučmo in vodko. Da ni povsem tako, so mi povedali Rusi. Zanima me še skok čez lužo v »Big Apple« ali Los Angeles. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi ... Nekaj bo na tem. Tudi če so stiki že davno zamrli, spomin vseeno ostane, ker je to prav poseben spomin. 10. Zakaj živiš v Prekmur- ju? V Prekmurju živim, ker je moj domači kraj, ker me je pot po študiju spet ponesla domov v upanju, da si ustvarim svoj prostor pod soncem. Čeprav je tudi tujina mikavna, bi se naj- verjetneje vedno rada vračala med te griče in ravnice, kjer živijo ljudje z največjim srcem in najboljšo domačo šunko. Peh 36 VESTNIK Sebastjan Gergorič (1977) ... 1. Predstavi ga. Odkar se ukvarjam s triatlo- nom, je to moj način življenja oz. posledično tudi moj stil. Torej vse karakteristike, ki jih najdete v triatlonu, bo- ste verjetno našli tudi na/v meni (doslednost, vztrajnost, marljivost, ciljna usmerjenost, pozornost na malenkosti, toč- nost ...). Omenjenemu torej podrejam ves svoj prosti čas, način prehranjevanja, počitka, dopustovanja, ki ga največkrat kar povežem s tekmami ali pri- pravami, zabave itd. 2. Se ti mladostne sanje o po- klicni karieri uresničujejo? Če sem povsem iskren, ne popolnoma oz. še ne. So sicer nekakšni »rmajčkeni« indici, ki nakazujejo, da bi se stvar lahko premaknila v želeno smer - am- pak tudi stanje v državi in druž- bi sploh ni pravo za skorajšnjo uresničitev mojih »mladostnih poklicnih sanj«. 3. Kaj bereš, poslušaš, gle- daš... Nazadnje sem prebral: Ultra- man Richa Rolla, Jej in teci Scot- ta Jureka in Zeleno za življenje Victorie Boutenko. Ker za kakšen poseben žanr glasbe nimam časa in »posluha«, pač poslušam, kar je trenutno »in«. Če pa potrebujem kakšno motivacijsko glasbo za težek trening oz. motivacijo, pa si naj- raje zavrtim Davida Guetto. Po televiziji pa si verjetno ogledam - ni posebno prese- nečenje - največ športa. Pri tem posebej obožujem kolesarstvo, biatlon in smučarske teke, alp- sko smučanje, avto-moto šport, snooker in seveda tudi športe z žogo. Kolikor mi čas dopušča, pa spremljam tudi državno in mednarodno politiko - lahko bi celo rekel, da je to moj hobi. 4. Kako preneseš zmago in kako sprejemaš poraz? Na zmago gledam kot na dokaz »pravilno« prehojene in zastavljene poti ter ciljev. Ne glede na to, ali govorimo o osebni, športni ali kateri koli drugi zmagi, je pri meni vedno na vrsti podrobna analiza, za- kaj je do nje prišlo. Izluščiti je treba dejavnike in vplive, ki so pripeljali do tega srečnega raz- pleta. In seveda v vsaki zmagi je vedno tudi kaj, kar bi se dalo izboljšati. Vedno je prostor za napredovanje. Seveda pa je pri porazu na- sprotno zgoraj napisanemu. Vendar s to razliko, da si za analizo vedno vzamem čas in ne sprejemam sklepov z »vročo glavo«. Sem zelo samokritična oseba in svoje poraze večino- ma analiziram sam s sabo in v sebi. Redko oz. nikdar za svoje poraze oz. neuspehe ne krivim drugih oz. zunanjih vplivov/ dejavnikov. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z nji- mi? Ker imam zelo malo časa za prijatelje in zabavo, je teh bolj malo. V bistvu je moj najboljši prijatelj - moja partnerica. Ta pozna moje dobre in slabe stra- ni, ve, kako ravnati ob športnih in drugih »travmah«, me potola- žiti, raznežiti, sprostiti v napetih trenutkih, spraviti v gurmansko ekstazo ... torej mentalni/fizič- ni trener in psiholog v enem (hahaha). Moram pa poudariti, da je še en človek v klubu, kjer treniram, ki mi je poleg prija- telja še tudi neke vrste vzornik in mentor v eni osebi. Njegovi športni in življenjski nasveti so neprecenljivi in so se, tudi kadar sem dvomil o njihovi pravilnosti in smotrnosti, izkazali za (več kot) pravilne. 6. Petkrat najljubše? - Barva: bela. - Dan v tednu: sobota. - Blagovna znamka: Under Armor, 2XU, Brooks... — Pijača: radenska. — Cvet: orhideja. 7. Imaš raje poln kovček ali »pun kufer« vsega? Raje imam »poln kufer vsega« kot pa poln kovček. Namreč to zadnje bi mi s svojo vsebino povzročalo nepotrebne skrbi in stres. Sem zelo čustven človekin to ne bi dobro vplivalo na moje počutje. Ko pa imam »poln kufer vsega«, pa se usedem na kolo za štiri ure in vsa negativna energija gre v pedale in goričke klance. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje? Moje sanjske počitnice sta dva meseca Oceanije (Avstralije, Nova Zelandija) ali Združenih MOJ STIL Medo, kakor ga kliče večina znancev, prihaja iz Kupšinec. Sam dodaja, da je postal bolj koala, saj je izgubil lepo število kilogramov. Temu Je bila vzrok huda poškodba kolena pri nogometu, katerega je resno treniral. Začelo se je s plavanjem, končalo s članstvom v Triatlon klubu Maribor in s povabilom v amatersko triatlonsko reprezentanco. Magister mednarodnih in diplomatskih ved, nekoč tudi štipendist Benkove fundacije, ki dela v družinskem podjetju svoje izbranke, je uspel spremeniti tok športne kariere v samo treh letih. Kot pričajo spodaj zaupane misli, pa je šport prvi smisel njegovega življenja. držav Amerike. Moje neure- sničeno potovanje pa je Kailua- Kona na Havajih, in to v mesecu oktobru. Takrat namreč tam poteka tekma vseh tekem - sve- tovno prvenstvo v ironmanu. Za kvalifikacije na to pa bom verjetno še moral malo trenira- ti, pridobiti neko opremo in, to pa je najpomembnejše, pomoč kakšnega sponzorja. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi ... Torej sem jaz tisti, ki bom negiral zgornji pregovor. Moja prava ljubezen je prišla daleč za prvo. Prvo že kar precej najeda rja, sedanja pa ima še vedno polno leska in nič ne kaže na rjo (smeh). 10. Zakaj živiš v Prekmurju? Verjetno zato, ker mi ne uspe v tujino (smeh). Kar se poklicne kariere in ciljev tiče, me Prek- murje res precej »zavira«. Je pa po športni plati lepo kolesariti po naši »domači zemlji« in do- življati nepozabne pokrajinske prizore. Edino, kar me moti, je preveč cvetoče ambrozije, na katero sem zelo alergičen. VESTNIK 37 Odprta kuhinja Beh september 2013 JE Bo langaš postal prekmurski ali ostaja madžarski? angaš je madžarsko ime za jed, ki temelji na krompirju. Nekoč je bila ta hrana pripravljena iz krušne- ga testa, ki so ga spekli na odprtem ognjišču. Beseda /dng v madžarščini pomeni plamen. To so Madžari nava- dno jedli za zajtrk. K testu iz moke in kvasa so začeli dodajati krompir, ko je ta prišel v veljavo. Ampak takšnih krušnih langašev Madžari več ne pripravljajo, razen da jih ponudijo na prireditvah zgodovinskega značaja. Krompirjevo testo so začeli cvreti v masti in ga premazali s sirnim nama- zom. Langaš, ki se je med ljudmi dosti bolj ukoreninil in se razširil zunaj mej Madžarske, vsebuje krompir. Postre- žejo ga kot večerni obrok, navadno s čajem, včasih tudi s kuhanim vinom. Beltinske »langašice« med pripravo langaša. Spredaj so kepe, ki vzhajajo. Na fotografiji so od leve proti desni: Erža Bakan, Viktorija Voroš, Elizabeta Toth in Tilika Zver, ki sedi. Langaš se je prek mej Madžarske razširil tudi zato, ker je priljubljen in poceni prigrizek. Najdemo ga kjer koli na stojnicah, kjer se giblje veliko ljudi. Dobro bi bilo preveriti maščobo, kjer cvrejo langaše, in ugotoviti, kolikokrat je bila uporabljena. Nič hudega sluteče stranke pogosto nasedajo prodajal- cem in gostilničarjem, ki eno olje uporabljajo prevečkrat. Čas pa prinese različne ideje in zamisli. Danes se tudi pri nas langaši pripravljajo na različne načine: s koprom, z ovčjim sirom, s šunko, zeljem, nutelo... Marija je recept za langaš pred tridesetimi leti dobila od sodelavke Irene Car iz Dobrovnika. Pred devet- najstimi leti pa je na pobudo vaškega funkcionarja Jožeta Ferčaka začela pripravljati langaše na prireditvah. To se je dobro obneslo in Marija je naen- krat pripravila tudi po 800 langašev. V njeni vasi, ki je znana po krompirju, so leta 2007 gostili Svetovni festival praženega krompirja. Langaš kot krompirjeva jed je tam zasedal po- membno mesto. Večina Slovencev ga ne pozna. Po Marijinem mnenju mora dober langaš imeti dober okus, biti okrogel in lepo zapečen (na sredini ne sme biti surov). Marijin recept za deset langašev -1 kg moke (pol kg ostre, pol kg gladke moke), 30 dag krompirja (4 debeli krom- pirji), 2,5 dag kvasa, 1 žlica sladkorja, 2 di mleka, 2 žlički soli. Krompir skuhamo, dodamo žličko soli in še vročega premešamo z ele- ktričnim mešalnikom. Toplo zmes dodamo moki, premešamo, dodamo žličko soli in mesimo. Dodamo še moko, da se zmes ne oprime posode. Na štedilniku približno deset minut v mleku rahlo segrevamo kvas. Ni- kakor ne sme vreti. Mleko s kvasom prilijemo zmesi in dodamo še žlico sladkorja. Zamesimo. Pol ure pustimo stati, nato naredimo majhne kepe in jih pustimo stati še 15 minut. Potem kepe oblikujemo v mehke krpe in jih položimo v vroče olje. Med cvrenjem langaši nabrekajo, potem jih z vilicami prebodemo in iztisnemo zrak. Langaš se cvre do štiri minute. Priprava česnove vode Česnov pire prelijemo z vodo in malo posolimo. Pustimo stati deset minut. S tem namažemo zgornji del langaša. Marija je opozorila, da v testu ne sme biti preveč krompirja, ker je potem langaš masten. Za langaš je naj- boljši krompir sorte rumena agria. Marija Henzlin oblikuje majhne kepe in jih pusti stati še 15 minut. Pred leti je humorist Geza Farkaš k sodelovanju povabil Beltinčanke Katico Tkalec, Viktorijo Vorčš in svojo taščo Olgo Klepec, da so na javnih mestih pripravljale langaše. Ideja se je obnesla. Krompir je surovina, ki je dobra, ko je sveža. Ko stoji, izgubi okus. Zato se je Geza odločil, da bodo njegove ženske cvrle langaše brez krompirja. Taki langaši vsebujejo manj maščobe in so gotovi prej kot s krompirjem. Danes jih vabijo iz vse Slovenije, da hodijo javno predstavljat avtohtono madžarsko jed. Langaše brez krompirja pa pripravljajo tudi beltinske »langašice«, skupina žen- sk, ki prav tako hodi po prireditvah pripravljat langaše, seveda take, ki so brez krompirja. Recept za pripravo beltinskega langaša -1kgostre moke, 4 dag kvasa, 2 navadna jogurta (3,5 % mlečne maščobe), po po- trebi malo soli, 4 dl mleka, olje. Priprava: Vse sestavine zamesimo in pustimo vzhajati pol ure. Nato premažemo s česnom. Domači vrt Olga Varga Prej enoletnice, vrtnice, dalije, zdaj pa obrezane rastline, ki jim obliko pilijo Marjetka, Matej in Damjan. Mama Antonija pa ima zato več časa za malo Aljo. vorišče pri Lutarjevih v Gomi- lici je zares brezhibno čisto in urejeno. Vzdrževana trata zavzema velik del zemljišča, ki daje otrokom na vrtiljaku, gugalnici in peskovniku obilo užitkov ob druženju. Mama An- tonija nam zaupa, da dvorišče urejajo hčerka Marjetka, zet Damjan in sin Tadej. Po izobrazbi so vsi kuharji, ki pa z veliko volje skrbijo za urejenost doma. Prvotno so imeli pred hišo po- sajenih veliko cvetočih rastlin, zlasti vrtnic in enoletnic, ki so uspevale le kratek čas, dokler jih ni požgalo sonce. Tudi dalij je bilo veliko. Mladi so se odločili za drugačno podobo okrasnega vrta. Začeli so kupovati trpežne grmičke, kot so brini, kleki, trdoleske, hebe, bršljani in pušpani. Okrog rastlin so natresli naravni ka- men, da so plevelom preprečili rast. Rastline skrbno opazujejo. Če slabo rastejo, poiščejo novo rastišče, kjer v polnosti zaživijo. Kupili in zasajali so že oblikovane grmičke, zato je rez nujno opravilo, ki ga kuharji strokov- no in z užitkom opravljajo. Urejenost dvorišča se nadaljuje na travnati površini. Zet Damjan je zaradi veliko travnatih površin, ki jih sit aj shržz Strokovni nasvet Čas sajenja in presajanja trajnic Pravi ljubitelji in poznavalci ra- stlin vedo, da sta bogastvo in lepota v trajnicah, ki so lepe vse leto, od pomladi do jeseni. Včasih se nam zdi, da hodimo mimo kakšne trajnice, pa je sploh ne opazimo. Mogoče je posajena v napačni družbi ali na takšnem mestu, ki ji ne ustreza. Ko pa neko trajnico opazimo na pravem mestu in v pravi družbi, se nam lahko pokaže v vsej svoji lepoti, ki je razkošna in očarljiva. Trajnice, kot so materina duši- ca, resje, sedumi, ajanije, različne trave, bršljani, iskrivke ali hojhere, hermelike, krvomočnice in razni mlečki sodijo tudi na grobove. S strokovnim sajenjem barvitih trajnic na grobove pričaramo veličasten jesenski pogled. Svojo lepoto z malo nego izražajo vse leto. Grob, zasajen s trajnicami, je kot narava, na njem se razkrivajo pomlad, poletje, jesen in zima. Travnati del — vir življenja, uživanja in sprostitve je treba redno kositi, kupil traktor, ki mu olajša delo. Tam je kamin, da v poletnih mesecih po zaslugi izku- šenih kuharjevih rok pogosto zadiši tudi »pajani kriij«. Tu je kotiček za posedanje in uživanje ob domačih kulinaričnih dobrotah. Svežina sen- ce je nujna in zaželena na vsakem vrtu, posebno če je naravna kot pri Lutarjevih. Brajde iz šmarnice, jurke in klintona krasijo dobršen del trav- nate oaze . S ceste seže pogled na lično hiško za najmlajše. Japonske vrbe so skrbno porezane in s šopi okrasnih trav popestrijo zelenico. Seveda ne manjka niti sadovnjak s hruškami in jablanami. Lutarjevi so res redoljubni. To je nekako dano vsem v družini. Zložena drva za hišo so kot okras. Njihovo glavno vodilo je - vse na svojem mestu. Okrasni vrt pripoveduje svojo zgodbo v vsakem letnem času. Na pragu jeseni že čaka bonsaj iz prija- teljeve domače zakladnice. nas je vseh 116 in bi nas težko poimensko naštel. Pri eni izmed Amadeja Tacer, Svetlana Koren, Renato Flisar, Brigita Kočar tej Požar, ki je medtem zamenjal službo, spredaj pa so počepnili r v vsaki sestavi delujemo kot ekipa, smo uspešno podjetje. bucijskih kanalov. ljevali investicijska no proizvodnjo in lili novim razvoj- h je narekoval čas. a, med njimi tudi ' sejma AGRA 2013 na ter številne zlate , pri čemer smo še a podeljen naslov dokaz, da smo na vo sem med vsemi izvedenimi projekti najbolj ponosen na Dom penine, naš novi prodajno-degu- stacijski objekt, ki je pred enim letom zaživel v starem delu jurkovičeve ulice tik ob reki Muri ob naših znanih kle- teh, Kleti pod rimskim kolesom in Kleti pod slapom. S tem smo v podjetju, pa tudi širše v občini in regiji dobili novi reprezentančni prostor, ki je primeren za različna srečanja in protokolarne prireditve, ki so hkrati dobra promocija za našo dejavnost. Cvetkovič direktor Radgonskih goric, d. d. Zavedam se tega, da smo podjetje ljudje in da je treba z zaposlenimi vzpostaviti stik, ki daje medsebojno za- upanje in ustvarja pripadnost. Upam zatrditi, da to v Radgonskih goricah zaposleni imamo. Uspešno delo zago- tavlja redne plače in možnost dodatnih stimulacij, kot so razna izobraževanja, srečanja zaposlenih v okviru športnih iger, strokovnih ekskurzij, piknikov ipd. Ne pozabimo pa tudi na otroke naših zaposlenih, ki jih vsako leto v veselem decembru obdarimo ob obisku katerega od dobrih mož. Sicer pa sem Radgončan, poročen in oče dveh hčera. Prosti čas posve- čam družini in športu - kakršna koli oblika športa je zame zelo dobrodošla prostočasna aktivnost in za vse to navdušujem tudi svojo družino. Ciljev za prihodnost je še veliko, za njihovo uresničitev bodo potrebni trdno delo, dobro poslovno okolje in, priznam, tudi sreča. Poleg tega pa seve- da - dovolj trdna podpora pri predstav- nikih kapitala naše delniške družbe ter zaupanje mojega kolektiva. VESTNIK 39 V gostilni Pri Ullenovi Tazi tanovalka rakičanskega doma starejših Slavica Bohnec se je rodila leta 1929 v Bratoncih, v gostil- niški družini ob že nekoč prometni magistralni cesti Murska Sobota- Lendava. Njena starša sta bila Karel Ullen, rojen v Lipovcih, in mama Anastazija, rojena v Beltincih, ime pa je dobila po hčerki beltinskega grofa Zichyja. Karel in Taza, kot so mater klicali, sta bila začetnika v gostinstvu in posel jima je šel zelo dobro. Pri gostilni »Na zlatem polju« sta imela tudi kegljišče. Slavica se teh časov danes takole spominja: »K nam so hodili znani Sobočani in Beltinča- ni. Kegljanje je bila njihova strast. Pobirala sem jim 'kegline', da sem služila denar. Denarja pri naši hiši ni manjkalo. Oče ga je imel spravlje- nega v posodi, zakopani v drvarnici. Tega ni nihče vedel.« Pred drugo svetovno vojno so se jima rodili trije otroci: Micka, Slavica in Tinek, Drago pa po vojni. Slavica se je s solzami v očeh spominjala trenutkov, ko je bila njihova gostilna na vrhuncu in zelo znana po dobri kuhinji. Glavna kuharica je bila Katica Balažic, Tazi- na sestra. Vino so vozili iz štrigovske Hanžekovičeve kleti. V gostilnah se je marsikaj doga- jalo, govorilo in dogovarjalo, zato Karel Ullen ni dovolil, da bi njegovi otroci, dokler niso dopolnili deset let, zahajali med goste. Treba je bilo zrasti, da so začeli pomagati pri strežbi. Na steni pri Slavičinem sinu Bojanu v Bratoncih, ki danes živi v hiši, kjer je bila nekoč gostilna, pa na steni visi uokvirjena fotografija, ki je nastala v 30. letih pred gostilno, na kateri je vesela druščina. Slavica je sliko vzela v roke in prepoznavala ljudi na njej. Skrajno desno pri glavi konja Pubija ob kolesu stoji Beltinčan Ivan Smej, rojen 1912. Mimo konja, od gostinske stavbe gleda v objektiv fotografske naprave Micka, najsta- rejša Ullenova hči, ki je umrla leta 1948, stara komaj 21 let. Od leve proti desni stojita: Franc Bajzek in njegova sestra Greta. Njuna družina z Goričkega je stanovala pri Ulle- novih. Moški s harmoniko je Jožef Koren iz Renkovec. Vsako nedeljo je ob točilnem pultu zabaval ljudi. Razen Korena so pri Ullenu igrali še gančanski Maučec in največkrat znani glasbenik Ludvik Šuklar. Od muzikanta desno sta šefinja Ana- stazija - Taza in Beltinčanka Anica Hartman z litrom in kozarcem v roki, ki je prišla po naključju v go- stilno. Na »bagrlinu«, lesenem pre- > videl NLP! ga minerja z Mote pri Ljutomeru prepričan, da je videl NLP premera 70—80 metrov. m slišal nekakšen bi postavil kitaro e bi prihajal pravi j posebnega. Sam gledal v zrak proti dal velik ognjeno lne oblike. Obne-