David Vidmar Čeru »Bil je res vzoren učitelj, celo od Slomšeka čislan« Peter Musi in njegov vpliv na razvoj Šoštanja VIDMAR ČERU David, študent zgodovine, Koroška Cesta 27A, SI-3325 Šoštanj, vidmar.c.david@gmail.com »BIL JE RES VZOREN UČITELJ, CELO OD SLOMŠEKA ČISLAN« Peter Musi ter njegov vpliv na razvoj Šoštanja 37.011.3-051:929Musi P. Šoštanj, majhno mestece na današnjem spodnjem Štajerskem se lahko ponaša z bogato zgodovino, katero so ustvarile velike osebnosti, ki so se rodile ali pa delovale v tem kraju. Ob družinah Vošnjakov, družini Frana Mayerja, znanega in odlikovanega vrtnarja Alojza Kojca, kiparja Ivana Napotnika, pesnika Karla Destovnika - Kajuha, je potrebno omeniti tudi Petra Musija (1799 - 1875), znanega pedagoga, knjižničarja, hranilničarja in pisca, ki je v svojem življenju močno vplival na kulturni razvoj Šoštanja in na kasnejše delovanje bratov Vošnjakov. Od njegove smrti je minilo že več kot 140 let, zato ga skozi drobce objavljene v članku tudi rekonstruiramo. Ključne besede: Peter Musi, Šoštanj, knjižničarstvo, Anton Martin Slomšek VIDMAR ČERU David, Student of History, Koroška Cesta 27A, SI-3325 Šoštanj, vidmar.c.david@gmail.com "HE WAS AN EXEMPLARY TEACHER, ESTEEMED BY SLOMŠEK HIMSELF" Peter Musi and his influence on Šoštanj 37.011.3-051:929Musi P. Šoštanj has a rich history, owing to the many famous persons who were born or who worked in this town. In addition to the Vošnjak family, the Fran Mayer family, the famous and prize-winning gardener Alojz Kojc, sculptor Ivan Napotnik and poet Karl Destonik-Kajuh, it is necessary to mention Peter Musi (1799-1875), famous teacher, librarian, writer and savings-bank owner, who had a major influence on the cultural development of Šoštanj and later on the work of the Vošnjak brothers. Over 140 years have passed since his death, so the article will build on fragments to try and reconstruct Musi and his life. Key words: Peter Musi, Šoštanj, pedagogy, librarian-ship, Anton Martin Slomšek 72 VSE ZA ZGODOVINO 51 David Vidmar čeru, »BIL JE RES VZOREN UČITELJ, CELO OD SLOMSEKA ČISLAN« ZGODOVINA ZA VSE Od Vranskega do Šoštanja Peter Musi (tudi Mussi ali Mussy) je gotovo ena izmed tistih osebnosti, ki je zelo vplivala na razvoj šolstva in vsesplošni kulturni ter celo ekonomski razvoj Šoštanja v 19. stoletju. Peter Musi se je rodil 26. junija 1799. leta kot sin posestnika Josipa Musija (nem. Josepf Mussy) in Ane Musi, rojene Trebou-tz (nem. Anna Terbouzin) na Vranskem, kjer je bil deležen osnovnošolske vzgoje, ki je bila v tem času ustanovljena v tem spodnještajerskem trgu.1 Temu je sledil enoletni tečaj za učitelje na celjski glavni šoli, edini izobraževalni ustanovi za učitelje v celotni lavantinski škofiji. Tečaj je Musi zaključil 13. avgusta 1818 in s tem postal pomožni učitelj. Nato je sledilo prvo iskanje službe in Musi je od 1. januarja 1819 do 30. oktobra 1820 poučeval kot privatni učitelj na gradu Jelšingrad blizu Šmarja pri Jelšah, po dekretu lavantinskega škofa pa mu je bilo dodeljeno začasno učiteljsko mesto v Škocjanu pri Dobrli vasi na Koroškem. V tem času je Peter Musi nadaljeval svojo študijsko izobraževanje in 4. julija 1822 uspešno opravil izpit za poučevanje v 1. in 2. razredu nemških glavnih šol. Z izobrazbo, ki jo je imel, je lahko 10. oktobra 1822 zaprosil za mesto učitelja v Šoštanju. Prošnja je bila hitro sprejeta in 15. aprila naslednje leto je krajevni šolski nadzornik priporočil Musi-ja za rednega učitelja. Musiju je bilo v pomoč, da je poleg nemščine obvladal tudi slovenski jezik. S tem je Musi dobil podlago za pedagoško dejavnost, katero je kontinuirano izvajal celotno svoje poklicno življenje.2 Peter Musi je neprekinjeno opravljal delo rednega učitelja uradno do 1. novembra 1872, stvarno pa do 27. marca 1873, ko se je upokojil. To pomeni, da je neprekinjeno deloval najprej kot pro-vizorični učitelj in organist3 v letih 1822-1823, nato učitelj v letih 1823-1827, kot vzorni učitelj 1827-1870 in kot nadučitelj 1870-1872/73 kar 50 let.4 Čeravno je 1828 v Celovcu opravil izpit za poučevanje v tretjem razredu glavnih šol in celo dobil povabilo, da bi začel poučevati v Celju, se je Peter Musi odločil, V samem viru je navedena letnica 1806 kot leto ustanovitve prve šole na Vranskem. Pouk je v tem času poučeval oziroma vodil Janez Hirschberger. (Ljubljanska Banka, Peter Musi, 3-4). Ljubljanska Banka, Peter Musi, 3-4. Knjižnica Velenje, Vzorni učitelj Peter Musi, 2. Hribernik, Mesto Šoštanj: Zgodovinski opis, 134. Peter Musi - pedagog, učitelj, knjižničar, hranilničar, pisec, priložnostni pesnik, organist, sadjar, čebelar in km etova lec (http://www. knjiznica-velenje.si/) da bo ostal v Šoštanju. Leta 1831 se je poročil s Berto Allesch, hčerko graščaka iz Johanna Allescha Emmersdorfa iz Celovca. Skupaj sta imela sedem otrok5, tri dečke in štiri deklice, od katerih so se kar tri poročile z učitelji.6 Učitelj in pedagog Peter Musi je deloval v obdobju, ko je prišlo do ustanovitve in velikega prestrukturiranja osnovnega šolstva v Notranjeavstrijskih deželah. Musi sam je osnovno šolstvo zaključil še v času, ko je bila slednja podvržena regulacijam Splošne šolske naredbe Marije Terezije iz leta 1774.7 S tem zakonikom je bil po celotni monarhiji izoblikovan sistem šolanja, ki je uvidel obstoj treh različnih šolskih ustanov -trivialka, normalka in glavna šola. S tem je prišel v veljavo princip, da je vsak otrok moral obiskovati šolo, a sam obseg in v veliki meri tudi vsebina ter 5 Knjižnica Velenje, Vzorni učitelj Peter Musi, 2. 6 Občina Šoštanj, Meter Musi, zbirka slikanic. 7 Ljubljanska Banka, Peter Musi, 1-2. 2 3 4 VSE ZA ZGODOVINO 73 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 premosorazmerno z njo povezan učni jezik niso bili enotni za vse. Zaradi agrarne podobe Šoštanja se je tukaj razvila trivialka, na kateri je lahko učil vsak, ki je opravil triletni izpit. Tako je bila 1777. leta v Šoštanju začasno ustanovljena edina trivialka, ki je delovala v Šaleški dolini pod principi Splošne šolske naredbe. Sprva je bila to izredna ustanova, 22 let kasneje, 1799, je postala redna. Ustanova je prešla pod vpliv in upravo cerkovnika in organista Janeza Roserja ter šoštanjskega župnika (župniki so v pravilu delovali kot nadzornik) Frančiška Ksaverija Ettla. Učni načrt je obsegal branje, pisanje, računanje in verouk, kateri je bil glavni učni predmet in je zajemal kar dve tretjini predmetnika. Čeravno je bil na ustanovi zaposlen le en učitelj, so bili učenci razdeljeni na nižji (učenci v starostni skupini 6-8 let) in višji (učenci v starostni skupini 9-12 let) oddelek, vsak od njiju je trajal tri leta. Šola je bila zasilno postavljena v stari leseni mežnariji, katera se je nahajala poleg cerkve sv. Mihaela v centru mesta. Čeravno je bilo šolsko izobraževanje splošno in obvezno, se je v stvarnosti izvajalo bolj kot ne le med otroki bogatejših šoštanjskih družin in okoliškimi kmeti.8 Tako je leta 1822 šolo obiskovalo le 54 učencev.9 Šola se je v mežnariji nahajala od 1777-1807, nato v zidanem objektu (imenovanem pri Kaplanu) na glavnem trgu v letih 1807-1808, nato v 1808-1814 pri Totarju, leta 1814 pa se je šola prestavila v prostore občinske stavbe na glavnem trgu. Protirevolucionarna Politična šolska ustava nemških dežel iz leta 1805 je še dodatno poslabšala razmere, pod katerimi je delovalo šolstvo na Slovenskem, saj so morali učitelji delovati pod pedagoško mislijo, ki je bila direktno pod nadzorom cerkve. Zaradi tega položaja se je sistem šolanja in tudi položaj učiteljev poslabšal.10 Kot učitelji na šoštanjski šoli so si sledili: Janez Roser (1777-1799), Frančiše Roser (1799-1807 - deloval kot pomočnik očetu Janezu), Luka Kascpret (1813-1815), Fe-licij Alojzij Engelberth (1815-1817), Janez Brolich (1817-1818), Felicij Alojzij Engelberth (1818-1822), Peter Musi (1822-1872/73). Slednjemu je od 1854 naprej pomagal sin Viljem Musi. V času Musijevega učiteljevanja se je šola v Šoštanju povečala in s tem 8 Ravnikar, Oris zgodovine osnovnega šolstva v Šaleški dolini, 19-20. 9 Zager, Peter Musi v Šoštanju, 2. 10 Ravnikar, Oris zgodovine osnovnega šolstva v Šaleški dolini, 21-21. tudi število učiteljev. Tako so poleg Musija v tem obdobju učili še Karel Kallinger (1859), Jože Četina (1859-1865), Jakob Karel Budna (1865-1867), Pavel Maček (1867-1868) in Anton Hren (1868-1870).11 Njihov finančni položaj je bil določen od veljakov, ki so jih sofinancirali, tako da so bili prisiljeni opravljati tudi druge službe. Musi je bil primoran, da je poleg poklica učitelja opravljal tudi delo organista.12 Po božjim opravilu o nedeljah i» svelkib ^zapovedanih praznikih) ho uku željno mladino v .šolo, in kjer Kolike dobe nI. v far o v ž ali v kako drugo prostorno htSo zbrali, ftkerbno mladenič rta mož ko, dekleta na žensko Hlrsn razdelili, jim preskorbeli mali Abecednik, aH pa Xavod v branje za mladost nedeljskih Sol, jim vsako nedeljo po dve slronf razkladali, in za poduk na dnm naročiti, vsakdanjim .šolarjem in drugim branja učenim pa ukazalf, naj jim v nauki pomorejo, ker jo veliko duhovsko dobro delo nevedno podučiti. Od v.sih Svetov do velike noči jih je vcei del po mul ¡m bralo, in to drugim veselje dajalo, de so bile hitro iole pretesne. Ekscert iz Kmetijskih in rokodelskih novic o branju Musijeve knjige Navod v branje sa mladost nedelskih shol. (http://www.dlib.si/) Peter Musi je ob prihodu v Šoštanj zaradi slabo cenjenega in še slabše plačanega poklica bil primoran opravljati več drugih poklicev. Tako je prevzel, kot že prej omenjeno, delo organista, prav tako je opravljal delo občinskega pisarja ter bil zaposlen kot privatni učitelj za otroke grofa Roh-kirch-Panthena. Musi je poučeval na šoštanjski trivialki in v nedeljski šoli, ki je bila v tem času organizirana v prostorih cerkve sv. Mihaela.13 Nedeljska šola je bila v tem času namenjena tistim učencem, ki si ali finančno niso mogli privoščiti vsakodnevnega pouka, ali pa niso imeli časa, ker so bili primorani pomagati na kmetijah.14 Čez čas se je naloga nedeljskih šol spremenila in je dobila »narodno-ustvarjalni« priokus. Tako so nedeljske šole služile brezplačnemu izobraževanju tako otrok kot odraslih, ki iz kakršnegakoli razloga niso mogli hoditi v redno šolo. Glavni razlog je bil velikokrat tudi odpor do nemškega jezika.15 Musi je uvidel, da ima velike probleme s poučevanjem na teh šolah, saj niso obstajali učbeniki v slovenščini, zaradi tega se je odločil, da bo napisal svoj lasten priročnik. Tako 11 Ravnikar, Oris zgodovine osnovnega šolstva v Šaleški dolini, 27. 12 Peter Musi, 4. 13 Knjižnica Velenje, Vzorni učitelj Peter Musi, 2. 14 Ravnikar, Oris zgodovine osnovnega šolstva v Šaleški dolini, 23. 15 Peter Musi, 3. 102 VSE ZA ZGODOVINO David Vidmar čeru, »BIL JE RES VZOREN UČITELJ, CELO OD SLOMSEKA ČISLAN« ZGODOVINA ZA VSE je bil 1832. leta izdan Navod v branje sa mladost nedelskih shol, njegovo najbolj znano delo, katero je doživelo več ponatisov. Knjiga je prvič izšla v Celovcu pri Joshefu (Jožefu) Gajgerju. V njej je Musi poskusil vpeljati nov koncept učenja jezika, ki je temeljil na t.i. glaskovanju.16 Temu delu so sledili še mnogi članki iz Šolskega prijatla, Kmetijskih in rokodelskih noviz ter Drobtinic. Kasneje je pomagal tudi pri izdaji kar štirih knjig skupaj s Slomškom, leto kasneje pa je bil izdan njegov Slovkovar.17 Pri pouku je Musi zagovarjal nazorni in praktični pouk. Zaradi tega je svoje učence spodbujal, da teoretično znanje iz učilnice preizkušali tudi praktično znaj šole.18 Tako kot veliko ostalih Slovencev tega časa je tudi Musi občutil spremembe, ki jih je prinesla doba, ki je sledila marčni revoluciji 1848. leta. Harmonije nemškega in slovenskega kulturnega gibanja je bilo vedno manj, oba pola sta prevzela načela, ki so temeljila na zahtevah in predvsem željah tedanje realpolitike. Kakor pravi Josip Vo-šnjak v svojih spominih, je tudi v Šoštanju po 1848 letu prišlo do sprememb - ljudje so se začeli deliti glede na narodnost, kateri so pripadali, oziroma h kateri so se prištevali. Pred letom 1848 do tega ni prihajalo. peter Musi, sam ljubitelj slovenskega jezika, je bil zaradi pripravljenosti poučevanja v slovenščini (kar je v sklopu nedeljskih šol opravljal že pred 1848) skoraj celo ovaden. Proti njemu je bila vložena anonimna pritožba zaradi zanemarjenja pouka v nemščini, ki pa je bila zavrnjena.19 Tako za Musija kot za celotno šolstvo - ne samo v Šoštanju temveč v celotnem današnjem slovenskem etničnem prostor - je bilo pomembno leto 1868, ko je šolski zakonik dne 25. maja 1868 ukinil cerkveni nadzor nad javnim šolstvom, razširil učni kuri-kulum in uveljavil slovenščino v šolah.20 Dve leti kasneje je bil Musi imenovan za nadučitelja, uradno se je upokojil 1. novembra 1872, upraviteljske posle nad šolstvom pa je predal svojemu nasledniku 27. marca 1873.21 16 Musi, Navod v branje sa mladost nedelskih shol, 1. 17 Za natančen pregled zbranih del glej podpoglavje Bibliografija Musijevih del, kjer so kronološko našteta vsa dela, katera je napisal Peter Musi. 18 Ustni vir: pogovor z Vladom Kojcem. 19 Knjižnica Velenje, Vzorni učitelj Peter Musi, 2. 20 Peter Musi, 3. 21 Peter Musi, 6. Musi je bil kot učitelj med svojimi učenci in someščani zaradi vestnega pedagoškega dela in zaradi organiziranja kulturnega življenja v Šoštanju spoštovan. Bil je viden kot centralni steber kulturnega dogajanja v trgu. Josip Vošnjak je o svojem nekdanjem učitelju zapisal slednje: »Bil je res vzoren učitelj, celo od Slomšeka čislan, kateremu je pomagal sestavljati šolske knjige. Mož visoke rasti, suhoten, okroglih, rdečih, obritih lic, z resnim, bolj tužnim in skrbnim obrazom, korakal je vsak dopoldan in popoldan od svojega stanovanja v mežnariji pri sv. Mihaelu v trg in mimo naše hiše v šolo.«22 Peter Musi in Anton Martin Slomšek Peter Musi in škof Anton Marin Slomšek nista imela direktnih osebnih stikov, sta pa drug do drugega gojila medsebojno spoštovanje. Do prvega njunega stika je prišlo že leta 1832, ko je izšlo Musi-jevo delo Navod v branje sa mladost nedelskih shol, katero je prispelo v roke Slomšku. Ob prvi izdaji je Slomšek opozoril in izpostavil nekatere napake, ki so se pojavljale v knjigi, toda te pripombe večinoma niso bile vsebinske, temveč le pravopisne in Navod i v.' branje s a i mladoft nedólfkih flioi WMt)H; ■ IP . V'Zeli. D». [írodíj por Jotluiu Gaigoru. i e a a. Musijevo najpomembnejše delo, Navod v branje sa mladost nedelskih shol. (http://www.dlib.si/) 22 Vošnjak, Spomini, 11-12. VSE ZA ZGODOVINO 73 ZGODOVINA ZA VSE leto XXV, 2018, št. 2 tipkopisne narave. Musi je do Slomška gojil izredno spoštovanje in je 1839. leta, ko se je pripravljal ponatis knjige, Slomška prosil, da bi ta podal svoje mnenje ter znova pregledal manuskript. Slomšek je prenovljeno izdajo ocenil bolje kot prvo, a izpostavil, da bi bilo potrebno knjigo na nekaterih mestih drugače formulirati in po možnosti tudi vsebinsko popraviti. Kljub temu je vendarle priporočil ponatis knjige. Bralci Kmetijskih in rokodelskih novic so jo v odzivih iz terena večkrat pohvalili in jo priporočali kot eno izmed temeljnih del za otroke.23 Deset let kasneje, 1849, ko se je avstrijski minister za uk in bogočastje obrnil na Slomška, da bi sestavil nove učbenike za ljudske šole, je slednji o tem za pomoč poprosil Musija. Musi je seveda v svojem dopisu škofu potrdil, da bo z veseljem pomagal pisati pedagoške knjige za slovenske šole in otroke in njegovo prvo delo je 1851. leta šlo v tisk. Peter Musi je sestavil stensko začetnico, sodeloval je pri sestavi Malega berila za prvošolce, Velikega berila, Velikega berila za slovensko-nemške šole, Po-novilu, nekateri viri pa pravijo celo, da je sestavil samostojno slovensko začetnico za pouk branja po »glaskovalni metodi« (osnutek tega je v nesamostojno obliki že opisal v Navodu v branje sa mladost nedeljskih šol), a slednja po vsej verjetnosti ni bila nikoli natisnjena, manuskript pa se je izgubil.24 Peter Musi kot knjižničar peter Musi je bil osrednja osebnost pri razvoju knjižničarstva v Šoštanju, Šaleški dolini in širši okolici. Pomembno je njegovo delovanje pri razvoju knjižnice, sprva znane pod imenom bukvarna, v Šoštanju. Šoštanj je okoli leta 1774 z uveljavitvijo Terezijanskih šolskih reform dobil 1777 prvo zasilno šolo, ki je istočasno delovala kot prva šola v sami Šaleški dolini. S tem je Šoštanj pridobil tisto osnovo, na podlagi katere so lahko začeli ustanavljati in organizirati prve javne knjižnice. Pred tem so v Šoštanju seveda že obstajale nekatere zasebne plemiške knjižnice, ki so imele pretežno zbirke knjig v latinskem in nemškem jeziku.25 23 Med drugim je bila tudi omenjena v Kmetijskih in rokodelskih novicah z dne četrtega tečaja 1846 (Bleiweis, Bratje Sv. Cirila in Metoda v naših šolah, Četerti tečaj 1846, 139.). 24 Ravnikar in Medved, Peter Musi: Zbirka slikanic. 25 Bizjak, Razvoj javnega knjižničarstva v Šaleški dolini, 36. k Šol tajna. O veliko gospcj, t, j. 15. velikega strpana i, I. smo tiailo tukrarnico olvoriJi. Nabralo so je (iosadaj SO razni [t delov, hi J 74 zvezkov obseicjo, Jlnzilajalo ac je v člianje 145 zvezkov, Naj bolj so segn po drobtincahj iirlenji sretttikoe In noricah. Naj gorljive] i i bravci «o sa skazali Martin Melanitk, Jakop Kcipaiik, kmetovavcain Mical.a/i v službi pri gasp, fajmo-Slrn, Nadjam sc, da nam zimo Jokaj či Lave o v bo priklonita, temveč ker nobenega plaiiin, (ud nobene prilogo za knige ne terjamo od bravcov. P. Musi, kiiižnitf. Ekscert iz revije Šolskiprijatel, kjer je Musi pisal o bukvarni v Šoštanju. (http://www.dlib.si/) Na žalost o tem prehodnem obdobju, ko se je pri nas utrjevalo osnovno šolstvo in so obstajale te zasebne knjižnice, nimamo veliko podatkov. Tako je naslednja pomembna prelomnica šele leto 1854, ko je v Šoštanju kot knjižničar nastopil sam Peter Musi in ustanovil bukvarno. O slednjem dogodku je Musi sam zapisal: »O veliko gospej, t.j. 15. velikega serpana 1.1. smo našo bukvarnico otvorili. Nabralo se je do sadaj 80 raznih delov, ki 174 zvezkov obse-žejo. Razdajalo se je v čitanje 145 zvezkov. Naj bolj se sega po drobtinicah, živenji svetnikov in novicah. Naj gorljivejši bravci so se skazali Martin Melanšek, Jakop Kešpank, kmetovalca, in Mica Lah v službi pri gosp. Fajmoštru. Nadjam se, da nam zima dokaj čitavcov bo priklonila, temveč ker nobenega plačila, tud nobene priloge za knjige ne terjamo od bravcov.«26 Tako je 15. avgusta 1854 prišlo do uradne ustanovitve knjižnice v mestu, ki je bila v tem času znana predvsem kot Musijeva bukvarna.27 Delovala je kot za tisti čas sorazmerno osamljena bukvarniška institucija s slovenskimi knjigami. Pomembna in posebna je zaradi časa, kdaj je nastala. Z odprtjem leta 1854 je bila bukvarna ustanova pred svojim časom, saj je do prvih organiziranih ustanavljanj bukvarn, knjižnic, knjigarn ter ostalih podobnih institucij prišlo šele sedem let kasneje, 1861, ko se je pri nas začela razvijati čitalniška kultura.28 Iz tega je treba razbrati slednji dve značilnosti, katere lahko pripišemo Musijevi bukvarni: Prvič, nastanek bukvarne ne smemo razumeti kot organiziran prikaz nekakšnih politično-kul- 26 Musi, Šolski prijatelj 1854, 16. 27 Stropnik, 140 let organiziranega knjižničarstva na Šaleškem, 11. 28 Stropnik, 140 let organiziranega knjižničarstva na Šaleškem, 12. 102 VSE ZA ZGODOVINO David Vidmar čeru, »BIL JE RES VZOREN UČITELJ, CELO OD SLOMSEKA ČISLAN« ZGODOVINA ZA VSE turno-narodnih stremenj miselne elite, temveč kot nekakšno ad hoc željo po ustanovitvi kulturne ustanove, katera bi poleg same kulturne funkcije zadovoljevala še pragmatični vlogo - učenju. Drugič, nastanek Musijeve bukvarne po vsej verjetnosti zaradi doumen iz prve teze ne smemo smatrati kot odraz institucionalizirane kontinuitete organiziranega knjižničarstva, temveč kot odraz individualnih želj, katere so se zaradi časa, v katerem so nastale, sklapljale z obširnim družbenim interesom. Tukaj se moramo vprašati, kako točna je teza Iva Stropnika,29 da je Musi ustanovil čitalnico kot odraz nekakšnega narodnega preporoda ter želje ter prispevanja k revolucionarnim vzponom naroda. Ali so stvarno za odločitvijo o odprtju bukvarne stala nekakšna realpolitična stremenja ali pa abstraktna želja po učenosti, verjetno ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli. Tako lahko Musijevo bukvarno opišemo kot nekakšno predčitalniško knjižnico na Šaleškem. V virih tega časa se v Šoštanju omenjata tako na cerkev sv. Mihaela vezano farno bukvarnico kot tudi na občinsko stavbo na trgu vezano šolsko bukvarno. Farna bukvarnica je bila z gotovostjo ustanovljena enkrat do leta 1872, šolska pa z gotovostjo pred letom 1883. Ne glede na to, ali sta bili to dve različni instituciji ali pa samo ena, je bila javna čitalniška kultura tega časa vezana izključno na Musija.30 Kot zanimivost je potrebno še omeniti, da je bila Musijeva bukvarna uradno namenjena za šolarje, a obiskovali so jo lahko tudi starejši Šoštanjčani. Izposoja je bila brezplačna.31 Peter Musi in hranilništvo Kot učitelj se je Musi zanimal za šolsko hranil-ništvo in je 1844. leta v Kmetijskih in rokodelskih novizah objavil svoj prvi članek na to temo - Hra-nilnize Shofhstanjskih uzhenzov oziroma Hranilnice šoštanjskih učencev,32 v katerem je opisal, kako je dal pri lokalnem lončarju izdelati 115 lončenih hranilnikov, ki jih je nato razdelil med svoje učence. 29 Stropnik, Izbrane slovstvene biografije, 51-52. 30 Stropnik, 140 let organiziranega knjižničarstva na Šaleškem, 12. 31 Mihelak, Razvoj knjižnic na osnovnih šolah v Šaleški Dolini, 50. in Musi, Šolski prijatelj 1854, 16. 32 Musi, Hranilnize Shofhtanjfkih uzhenzov. V: Kmetijske in rokodelske novice, 171-172. Varčevanje je pod budnim očesom Musija potekalo od junija do septembra. V članku je objavil imena tistih, ki so prihranili največ. Zatem je ponovno dal izdelati hranilnike in varčevanje v Šoštanju se je lahko nadaljevalo.33 S tem delovanjem je Peter Musi nastopil kot eden prvih, ki so se ukvarjali s hranilništvom pri nas. Prav mogoče je, da je s svojim delovanjem spodbudil tudi mlada Vošnja-ka, katera sta se kasneje s tem ukvarjala v veliko večjem obsegu.34 Od binkufhlne fabole